Iz pisma misionarja gospoda Otona Trabanta iz Hartuma, od 7. maliga serpana 1852

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz pisma misionarja gospoda Otona Trabanta iz Hartuma, od 7. maliga serpana 1852
Oton Trabant
Izdano: Zgodnja Danica, letnik 5, številka 41, 7. oktober 1852, strani 161–162.
Viri: Dlib.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


5. kimovca 1851 sim zapustil svojo drago domovino in 29. sušca 1852 sim peršel v Hartum, poglavitno Sudansko mesto. Vso pot po Nilu sim bil srečin, in desiravno sim do 500 milj dolgo pot opravil, me vender nikakoršna bolezin ni obletela. Ako pomislim, de sim slabe postave in sim doma pogosto s persnimi težavami rinal, moram v resnici spoznati in reči: Slab sim, ali Gospod me stori močniga, kadar in kjer je njegova volja. –

Praša se pa, kako je z menoj v Hartumu? Dosihmal dobro, hvala Bogu! Tukaj sicer ne vidim tako pogosto požrešnih krokodilov, kterih sim popotvaje po 100 do 200 stopinj deleč, zdaj zevajočih zdaj spijočih na trume vidil, in v tej reči se mi ni kej bati. Namesto tega se mi je pa solnčniga perpeka varovati, de se mi možgani ne vnamejo, ker gorkote je bilo navadno dosihmal 26 do 30 stopinj po R. Desi tudi je pa vročina tukej precej nadležna, se vender posilim, in delam tudi v nar veči vročini (se ve de z arabskim, ali prav za prav, s turškim pokrivalam na glavi), ako ravno kako opravilo tako nanese.

Moje opravila so tukej zlo mnogotere. Kmal grem, po sv. maši, v šolo, kjer sim učenik, pa tudi učenic. Učenik sim, kadar je laško pisanje, učenic, ko se arabšina razlaga. Naša mladost se v arabskim in laškim jeziku podučuje: uči se keršanski nauk, branje, pisanje, številstvo i. t. d. V učilnici se govori laško, ker so bili vsi dosedanji misionarji iz Laškiga. – Kmal grem v stolarjevo delarnico, primem za žago, za skobel, se s tem orodjem kej spoznati, in pa po pravici. Ker, ako ne znam mize ali stola narediti, mi bo čast, ob bregeh Bele vode, kjer je naša prava misionska zemlja, na tleh sedeti, na tleh sede delati in jesti. – Drujikrat grem v vert, nad delavci čut, in per ti perložnosti se učim ljudskiga jezika. Tako se moje opravila menjajo, kar je tudi za zdravje dobro. Ko sim se čez dan spotil in strudil, mi tudi jesti diši, bodi si tudi po arabsko perpravljeno. Kuharja imamo nekiga Barberina, kteri se je v kuharstvu toliko zuril, de zna pripraviti juho na laškim pšenu (ki jo sploh opoldne jemo), govedino in pečenko, in če prav na pete stopi, nam o praznikih napravi tudi potico z laškim pšenam namesto govedine. Rib nam Nil dosihmal ne tegne posebno veliko: morebiti jih bo posihmal več, ko se bo reka narašala. Mi jih po navadi jemo ob petkih in sabotah: druge dni imamo mesne jedi. Ko sim bil v Evropi, sim mislil, de tukaj govedine ne bo lahko dobiti. Zunaj po deželi je res ni lahko dobili, ali zakaj ne? Ne zavoljo pomankanja goveje živine, ampak zato, ker prebivavci imajo rajši bravino od govedine. Drug vzrok je, ker se zunaj cel vol ne more izpečati, razun ob teržnih dneh. V mestu pa je drugač, ker po mestih je večidel kej ptujih popotnikov ali naseljenih Evropejcov, kakor je ravno tudi tukaj, ki govedine išejo: torej je dobili vsaki dan presniga mesa na tergu. Pa po kakošni ceni? Čuda dober kup. Težek vol (tukaj je živina nar lepšiga plemena) velja 20, k večimu 22 goldinarjev sreberniga denara. Nar gorši krava se dobi za 10 do 15 goldinarjev. Telečje meso pa se ne prodaja, ker Arabci zanj ne marajo, torej se tudi ne seka. Namesto tega je pa bravine in perutnine lahko in dober kup dobiti. Zavoljo pomankanja mesnine tedaj v Hartumu ni tožiti; moram pa opomniti, kar mnogi terdijo, ki tukaj žive, de ni dobro mesnih jedi tukaj v ti meri vživati, kakor v Evropi, ker mende kri preveč vnemajo. Z zelenjavo je pa tukaj ubožin vsakdanji terg: razun kumar in bamij[1] ni nič dobiti. Ako tedaj hočemo salate, kolerab, korenja, pese ali posiljeniga zelja na mizo dobiti, je treba še le sejati, pleti i. t. d. Naš vertnar iz Evrope že mnogoterih zelenjav perdeluje s semeni, ki jih je seboj pernesel. Marsiktero delo mu vgodi, vender ne vsako, ker podnebja in kraja še ni dobro vajen. V našim vertu imamo let in dan obilno dela; ker tukej zraste v 3 mescih, kar bi se v Evropi komaj v 4 ali 5 mescih dobilo. V Evropi p. je grozdna tergatev samo enkrat na leto; tukaj pa se vidi skoz 8 mescov (zunaj deževniga časa) vsak mesec terte obrezovati, cvesti in zoreti. Desiravno vinoreja tukaj velikih težav nima, je vender le v malo vinogradih viditi tert in grozdja, kteriga pa navadno precej pozobljejo, kjer niso Evropejci posestniki, ker vina piti Mohamet ni dovolil. V Hartumu je tedaj vino, ki pride iz Kaira, močno drago; in naše vino za sv. mašo, ki ga po našim poročniku moramo naročiti, je čez mero visoke cene. Ali če bo Gospod dosti udov našimu misjonu dal, bomo v kratkim toliko vina perdelovali, kolikor ga je za sv. mašo treba.


  1. Kot je videti, uredniku Zgodnje danice ni bil jasen izraz in ni bil prepričan, če ga je prav prebral, zato je poleg besede zapisal "(?)".