Iz nekdanjih časov
| Iz nedkanjih časov Zdenko Savinjski |
| |||||||||||
I[uredi]
Bili smo to trije mladi ljudje, prijatelja Ivan in Ciril in jaz, vsi polni mladostnega ognja in živega temperamenta ... Na zunaj smo bili — lepo po vrsti, — Ivan sooijolog a la dr. Krek, Ciril znanstvenik in leposlovec, obdarjen s finim Lampetovim kritičnim duhom, a moja malenkost se je pečala vsikdar le s političnimi vprašanji, špecijalno s splošno volilno pravico, katero zahtevajo naši kranjski klerikalci ..., i na znotraj je bil Ivan sentimentec, Ciril idealist, a jaz realist ...
Bili smo torej Ivan, Ciril in jaz. Vedno smo tičali skupaj. Niti najhujše gospodarsko-znanstveno-politične debate nas niso mogle razkrojiti, ampak vsak drugi, oziroma tretji večer smo sedeli lepo skupaj v gledišču ter se zopet kregali ...
Blaženi časi onega sentimenilno-idealno-realnega prijateljstva... Še sedaj vas pomnim, pomnim tako živo, kakor da bi se vse to bilo dogodilo šele predvčerajšnjem ali pa vsaj pred dobrim tednom ...
Tačas smo dobili novo mezzosopranistinjo v naše gledišče ... Bilo je to ljubko bitje z zvonkim glasom, kateri je očaral vse poslušalce ... Njeno modro oko, v živem kontrastu s temnimi lasmi je potopilo v svojem neskončnem morju vsakega, kdor se je kedaj pregloboko vanj ozrl ..., a njeni divni, slonokoščeni zobki so liki magnet pritegnili k sebi vsakogar, kdor se je zupal v njih preveliko bližino...
In tačas se je zgodilo čudo ... Zaljubili smo se vsi trije v Mimi, oziroma Marenko, kakor jo je slovesno imenoval sentimentalni socijolog Ivan ...
Ivan je sanjaril o njej v zvezdnatih nočeh, hodeč po samotnih in zapuščenih cestah domov; Ciril, izneverii se svoji Lojziki, je molče poljuboval na skrivnem njeno ime na mojem gledališkem listu, a jaz kot realist sem si vbijal glavo, kako da bi se dalo žnjo seznaniti ali celo — o Amor! — imeti ž njo sestanek ... Tako jo je ljubil vsak po svoje, drug na drugega neskončno ljubosumen in drug drugemu zavidljiv, ako se je kateremu iz med nas slučajno nasmejala ... O tempora!
Po gledišču smo začeli vedno velik lov na njo ... Ivan, počasi s filozofsko odmerjenemi koraki sentimentalnega socijologa hodeč, je nervozno brusil pete po asfaltnem tlaku ulice pri gledališču in na tihem prosil lunico, ako ni bila slučajno skrita za neprodirno ljubljansko meglo, da bi omečila njeno trdo srce ... Svojo palico je nosil vedno pod pazduho in se pregibal sedaj na levo, sedaj na desno ... Bila je taka njegova hoja ...
A Ciril? Ubogi platonični obožavatelj! Pod Tivoli je hodil na sprehode takoj po predstavi, letal tam semtertje in slednjič, — smola, kakor jo imajo baje vsi literati, — prišel gotovo prepozno, da bi jo bil še videl ... In tedaj je v duhu poljubljal kamenje, na katero je stopala Mimičina ljubka nožica ...
Jaz sem pa čakal tam v drevoredu, na tihem zlobno posmenujoč se obema tovarišema, kajti imel sem v žepu njeno karto, s katero mi je naznanila sestanek ... In tedaj sem v duhu blagoslavljal realistiko in se veselil svojega »nazadnjaškega in konservativnega« mišljenja, kakor ga je blagovolil nazivati tovariš Ivan.
Tako se nam je torej godilo ... Bilo je to že pred več leti ... In šlo je tako par mesecev . . .
II[uredi]
In glej!
Tisti čas se je zgodilo, da sem se bil zagledal v drugo dekle in pustil Mimi. Baje se je to pri meni večkrat zgodilo, — vsaj hudomušni kolegi so me tako obsodili in morda ne po krivici; toda v svojo opravičbo moram povedati, da sem tačas, dokler sem imel eno dekle, bil tej brezpogojno udan in zvest ...
Ivan ni bil prišel pri njej črez prve početke ... Lazil je sicer za njo, kakor da bi bil skrivni policijski agent, vedel je za vsak njen korak, toda luna ga ni hotela uslišati, bržčas ji je gosta megla zadelala vsa ušesa ... Zastonj je zdihoval in plakal v temnih nočeh tam ob Ljubljanici in mislil na njo, svojo Marenko in njeno trdo, zakrknjeno srce ...Bil je nesrečno zaljubljen ...
Da se pa ne bo preveč smilil dražestni bralki, naj ji povem na uho, da to ni bila njegova prva ljubezen, ampak zgodovina ve povedati, da je točil enkrat solze že za drugo, baje za svojim vis-a-visom, za naivno osemnajstletno Anico ...
In kolega Ciril? Z mirom platoničnega oboževatelja je poslušal naju z Ivanom, ko sva govorila o Mimi; niti poteza njegovega obraza ni izdala ljubezni do nje ... Zdelo se mu je, da bi profaniral - Ivanov izraz in najbrže tudi vpliv tega sentimentalneža na Cirila - svojo ljubezen, ako bi nama povedal besedico o svoji neskončni ljubezni do oboževane Mimi...
Molčal je torej raje in popisal ves svoj dnevnik z njenim imenom ... in kadar se je nalezel od Ivana lunine bolezni, tedaj je tudi zaplakal ...
Oba sta pa mene, realista, mnogokrat zasmehovala, kajti v svoji prijateljski zavisti sta se vedno združila zoper mene. Delala sta mi moralične pridige; in ko sem jima jaz hotel pokazati smešnost njiju Ijubezni-bolezni, zatrjevala sta mi sveto, da je plamen ljubezni v njih že davno, davno ugasnil ...
A ravno nasprotno je bilo res ... Med tem, ko sem se jaz bil ohladil in postal zopet pameten, — jasen dokaz, da tudi realisti včasi nore —, sanjarila sta onadva še vedno o njej ...
In slednjič sta se le sprla ... Beseda je dala besedo, prijateljstvo med njima se je razdrlo, kajti potem, ko sta premagala vse svoje solzno-sentimentalne in idealno-poetične nazore o ljubezni, srečala sta se enkrat oba slučajno v Mimini sobi ... In skoro bi si bila skočila tedaj v lase ...
Na ulico prišedši obložila sta se s par krepkimi psovkami ... To ju je zopet postavilo na realna tla ... Spoznala sta, da je moj realizem vendar le še boljši nego njiju sentimentalno pošiljanje poljubov po posredovanju lune blede in obožavanje Mimičinih divnih zob, — seveda le iz oddaljenosti lože in odra ...
In od onega usodnega dne sta se baje spreobrnila ... Začela sta hoditi po realnih tleh zemlje in v nebesih je bilo večje veselje nad tema dvema spokorjencema, nego nad stoosemindevetdesetimi pravičnimi realisti ...