Iz mojega potovanja po Jugoslaviji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz mojega potovanja po Jugoslaviji
A. Grdina in F. Trdan
Izdano: Amerikanski Slovenec 41/25, 41/26, 41/30, 41/31, 41/32, 41/33, 41/34, 41/35, 41/36, 41/45, 41/48, 41/50, 41/51, 41/53, 41/54, 41/56, 41/57, 41/58, 41/61, 41/62, 41/63, 41/64, 41/65, 41/66, 41/70, 41/78, 41/79, 41/80, 41/81, 41/93 (1932)
Viri: dLib 25, 26, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 45, 48, 50, 51, 53, 54, 56, 57, 58, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 70, 78, 79, 80, 81, 93
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

2. Izseljeniški kongres[uredi]

Zborovanje[uredi]

Da bo namen izseljeniškega kongresa bolje umljiv, moram v zgodovini izseljeništva seči nekoliko nazaj.

Jugoslovansko izseljevanje v Združene države je še razmeroma mlado; komaj osemdeset let je, odkar so se prvi Jugoslovani začeli naseljevati na ameriških tleh. Izprva je število naseljencev le polagoma naraščalo; ko pa se je po končani meščanski vojski pričela razvijati obrt in industrija, ki je zahtevala na tisoče krepkih delavcev, “so se slovanske množice kakor velikanska reka začele izseljevati v Ameriko.” Kjerkoli se je pojavila živahna obrt, je kar mrgolelo slovanskih delavcev, posebno v okolici bogatih rudnikov in premogovnikov. Pa tudi na farme je šlo mnogo Slovencev, tako zlasti Gorenjci, ki so ustanovili naselbino Rockway v Minnesoti, dasi so delali najprvo v gozdovih.

Takratna avstrijska vlada izseljeniškega vprašanja ali ni umela ali ga pa ni hotela umevati; ker ni za izseljence ničesar storila, so bili naši ljudje navezani sami nase. Po zgledu drugih narodov so tudi Jugoslovani začeli ustanavljati gospodarske in prosvetne organizacije. Te so se jele prav lepo razvijati, zlasti odkar je bil naš izseljeniški misijonar, o. Kazimir Zakrajšek, v New Yorku ustanovil Družbo sv. Rafaela.

V nov stadij pa je stopilo naše izseljeniško vprašanje z ustanovitvijo Jugoslavije. Ta mlada narodna država se je precej zavedla, da so tudi po svetu raztreseni bratje njeni udje, brsteče veje krepkega jugoslovanskega drevesa. Zato je začela že izpočetka ustanavljati izseljeniške komisarijate, sklenila je s tujimi državami izseljeniške pogodbe in jela negovati najožje stike med brati v tujini in domovino. To njeno prizadevanje je našlo na obeh straneh povoljen odmev. Izseljeniki so začeli prirejati skupne izlete v domovino in so tako zainteresirali tudi tujino zanjo, domovina pa pošilja zlasti na Francosko in v Južno Ameriko duhovne in svetne naobražence, ki naj bi pomagali izseljencem pri njih gospodarski in prosvetni organizaciji. In tako je bil tudi letošnji kongres prvi vidni sad našega skupnega povojnega izseljeniškega delovanja. Priredili so ga izseljenci zlasti iz Amerike, v najlepšem soglasju z vladajočimi predstavniki Jugoslavije. Otvorili so ga dne 26. junija v Ljubljani, nadaljevali v Zagrebu in ga dne 30. junija zaključili v Belgradu.

Kongresu so predsedovali: Milan Marjanovič, Stjepan Jobst, Anton Grdina, Ivan Mladinec, general Colovič in Nebojša Pratica.

V spremstvu bana Marušiča in podbana Pirkmayerja je počastil otvoritev tudi naš ameriški poslanik na belgrajskem dvoru, Mr. J. G. Prince, ki nas je pozdravil v hrvaškem in angleškem jeziku. V svojem nagovoru je naglašal, da so prav Slovani prinesli v Ameriko v pregovoru znani jugoslovanski ogenj in tako veliko pripomogli k njenemu hitremu razvoju. V znak hvaležnosti smo se tudi mi precej po njegovem nagovoru spomnili našega predsednika Hooverja in mu poslali brzojavni pozdrav tele vsebine:

“O priliki prvega jugoslovanskega izseljeniška kongrejsa, ki se vrši danes v Ljubljani ob navzočnosti mnogih ameriških meščanov jugoslovanskega pokoljenja, katere je hkrati počastil s svojo prisotnostjo Mr. J. G. Prince, poslanik ameriških Združenih držav, Vam, g. predsednik, pošiljamo naše iskrene in srčne pozdrave v globoki hvaležnosti velikemu ameriškemu narodu, čigar prijateljstvo vsi cenimo in iskrejno širimo.”

Na kongresu je nastopilo šest referentov, ki so obravnavali naša danes najbolj aktualna dejanja: kako preskrbeti v starem kraju primernega dela in primernih stanovanj tistim, ki se vračajo primorani v staro domovino. V tujini je veliko takih izseljencev, ki so osiveli in se postarali pri težkem in trudapolnem delu. —

Mnogi so si tudi prihranili kake borne vsote, ali vživajo kake rente, morda penzije ali podpore, pa bi radi svoja stara leta preživeli doma. Število takih bo tudi v bodoče rastlo. Taki si sami ne znajo najti neprimernega kraja ne primernih posestev. Tudi je nevarnost, da jih kak brezvestnež zlorabi ali opehari. Kongres je glede tega storil važne sklepe, kateri se bodo polagoma tudi izpeljali.

Pa če bi kongres drugega dosadu ne rodil, dosegel je velik moralen uspeh že v tem, da je veliko pripomogel še k večji probudi naroda in države za večjo skrb za vse naše izseljence.

Ker večinoma referentov tudi osebno poznamo, jih navajam imenoma.

Profesor Juraj Devič iz Pittsburga je podal poučno in pregledno sliko o gospodarskem in kulturnem stanju naših severnoameriških rojakov, dočim je g. Mladineo govoril o vzgojnem pomenu naše druge generacije. G. Mihajlo Rokič, urednik “Narodnega Glasnika” urednik “Narodnega Glasnika” v Los Angeles, je razpravljal o potrebi ožjih stikov med izseljenci in staro domovino. G. Juraj Kučič je govoril o notranji kolonizaciji v zvezi z repatriacijo naših izseljencev. G. dr. A. Čuvaj, generalni tajnik “Trgovsko obrtne zbornice”, je pokazal, kako lepo goje rojaki domoljubje, ako nalagajo svoje prislužene novce doma. G. dr. Fedor Aranicki je posvetil v občo svetovno krizo, medtem ko je g. Benzon pojasnjeval jugoslovanske narodno — gospodarske razmere in ondotno upravo. Ob sklepu pa je Mr. Grdina v pestri luči naslikal slovensko rodoljubje naših ameriških izseljencev.

Hrvaško gostoljubje[uredi]

Da pa ne bom cenjenih čitateljev dolgočasil s suhoparnim naštevanjem učenih razprav in debat, jim hočem na kratko predočiti tudi nekaj zunanjih pritiklin, ki so samo v posredni zvezi z zborovanjem. Saj ima itak vsaka taka prireditev dvojno stran: utile et dulce — koristno in zabavno! Pa tudi čut hvaležnosti me k temu sili.

V Ljubljani je trajalo zborovanje od desetih do ene popoldne. Po končanem zborovanju nam je priredila ljubljanska mestna občina v restavraciji “Zvezda” slavnostni banket, na katerem je bilo slišati več patriotičnih nagovorov. Ostali del popoldneva smo posvetili Ljubljani. V spremstvu strokovnih voditeljev smo si ogledali glavne mestne znamenitosti: rotovž, univerzo, muzej in grad.

Pa tudi v Ljubljani nam je bil čas prekratek, kajti ob tričetrt na šest smo že odrinili proti Zagrebu, kamor smo dospeli ob devetih zvečer.

Lep in ganljiv je bil sprejem v Ljubljani, toda ožji rojaki mi ne bodo zamerili, če javno povem, da so jih Zagrebčani še nadkrilili. Ob prihodu ljubljanskega brzovlaka je bil glavni kolodvor v Zagrebu ves v trobojnicah in cvetju. Nešteto električnih luči, ki so se prelivale v najsijajnejših mavričnih barvah, je dajalo celotni panorami še poseben kolorit. Ko sem gledal ta zunanji lesk, se mi je zdelo, da sanjam o čarobni lepoti v “Tisoč in ena noč”.

Ves ta zunanji sijaj pa je še povečala glasbena umetnost. Ko je železniška godba sv. Roka zaigrala venček patrijotičnih pesmi in sta akademski pevski društvi “Mladost” in “Balkan” zapeli “Slovenec, Srb, Hrvat,” je navdušenje doseglo višek. Oficijalni sprejem pa se je vršil v prostrani in razkošno opremljeni čakalnici prvega razreda. Tu nas je v imenu Zagreba pozdravil mestni nadnačelnik g. Mahnik, zahvalil pa se mu je g. prof. Juraj Devič iz Pittsburga.

Za njim so še nastopili banski svetnik Benzon, g. Quinz, šef izseljeniškega komisarijata, in g. Marko Bakovič, tajnik izseljeniške organizacije. Med zvoki godbe, popevanjem domoljubnih pesmi in plesanjem “Kola” smo nato odkorakali po širokih in krasno razsvetljenih ulicah v prvovrstna hotela “Esplanade” in “Milinov”, kjer smo skoro po kraljevsko prebili prvo noč v Zagrebu.

Ko so bila drugi dan kongresna zborovanja končana, so nas Zagrebčani svatovsko pogostili. Kosili smo v slovečem parku “Maksimiru”, večerjali pa v mestni hiši. Obe prireditvi sta imeli značaj medsebojnega spoznavanja in ožjih stikov med našimi izseljenci in hrvaškimi trgovskimi krogi.

Izredno gostoljubje smo uživali tudi pri razkazovanju mesta: na razpolago so nam bili najelegantnejši avtomobili in strokovno izobraženi voditelji.

Zagreb je za Belgradom največje mesto v Jugoslaviji. Leži uro hoda od Save, na vznožju Zagrebačke gore, in šteje že okrog 200,000 prebivalcev. Sestoji iz starejšega in modernega mestnega dela. Starejši del je Gornji grad, v njem je poleg drugih znamenitih zgradb cerkev sv. Marka, pred katero je bil usmrčen “kmetski kralj” Matija Gubec, voditelj velike kmetske vstaje. Na Gornji grad se naslanja Kaptol, nekdaj last zagrebških škofov. Tu stoji danes nadškofijska cerkev, krasna gotska stavba z dvema zvonikoma, visokima 105 m. Z zvonika je nepopisno lep razgled na mesto in okolico posebno v dopoldanskih urah, ko mrgoli po mestu nešteto Hrvatic v najlepših narodnih nošah. Okrog stolne cerkve je še danes videti nekaj starih utrdb in stolpov, ki spominjajo na turške čase.

Spodaj po ravnini pa se širi moderno mesto, takozvani Donji. grad, s širokimi, ravnimi ulicami, med katerimi je najbolj znana ulica. Zagreb se odlikuje po mnogih lepih zgradbah, po številnih in zelo okusno urejenih parkih in sprehajališčih. Med temi slovijo: Zrinjevac, Maksimir in Tuškanac. Vsekakor je Zagreb po svoji zunanjosti eno najlepših jugoslovanskih mest, enako važen tudi po svojih kulturnih ustanovah, po živahni obrti in industriji ter cvetoči trgovini. Tu ima svoj sedež armadno poveljstvo, nadškof in mnogi zunanji konzulati. Zagreb je eno najvažnejših jugoslovanskih središč, glede števila in moči bank ter množine denarnega prometa pa gotovo prvo mesto v Jugoslaviji.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

In tako je šlo od soseda do soseda, dokler ni vseh 75 prišlo na vrsto.

Lepi so bili dnevi v Belgradu. Vse kaže, da stoji Jugoslavija pred novo dobo vsestranskega napredka. In prav zato tudi potrebuje mož, ki bodo v tako važnem času znali voditi mlado državo po potih občega blagostanja in zadovoljstva.

* * *

Dne 8. julija.[uredi]

Preko kamniškega polja.[uredi]

Na umetno izrezljani mizici svojega prijatelja sem nekoč videl ovalen okvir; v njem so se na višnjevem polju lesketale zlate črke z napisom: Čas je zlato! Od tedaj je tista slika moj desni angel varih, neprestano me spremlja in opominja: Ne gubi časa!

Danes, ko sedim v tesni sobici in zbiram misli na polupretekli čas, sem vesel, da časa nisem po nepotrebnem tratil in ubijal; kakor navadno sem tudi tedaj slednjič uvidel, da je bil razmeroma dolgi čas sedmih tednov vendarle še prekratek.

Precej drugi dan po povratku. iz Belgrada me je z neko neodoljivo silo vleklo ven iz mesta, na deželo, na sveži zrak, med stare prijatelje in znance. In kljub delni utrujenosti je ta notranja sila zmagala. Takoj po kosilu na Unionskem vrtu sem poiskal šoferja, da napraviva pogodbo. Mešetarila sva kakor na sejmu za par volov. Vendar sem hipoma spoznal, da je šofer že navajen takih prizorov. Kakor da pripoveduje na izust litanije vseh svetnikov, tako je jel naštevati vse mogoče okoliščine, ki naj bi govorile zanj: visoka cena bencina, visoka carina, visoka cestnina, visoki davki ... Vse je bilo samo visoko.

“Nehajte, nehajte, sicer mi še glavo zmešate!”

Pa bil je kakor vsiljiv agent, ki se ne da tako izlepa ugnati in ki venomer hvali in ponuja svoje blago. V naslednjem hipu sem že moral poslušati imena vseh visokih gostov, ki jih je imel čast voziti v svojem avtotaksu: G. škofa sem peljal v Gornji grad, g. bana v Belgrad, g. ministra Korošca v Zagreb, kraljevskega adjutanta na Bled ...”

Kdo bi se mogel ustavljati taki zgovornosti! In tako je šofer zmagal, jaz pa plačal. Moram pa ugotoviti, da je vožnja z avtotaksom v Jugoslaviji razmeroma draga. Kilometrino računajo po 6 Din, le pri daljših turah popuste za en ali kvečjemu dva Din na kilometer. Vozijo pa dobro. Včasih sem imel občutek, da bi lahko tekmovali z našimi obče priznanimi vozniki.

Zavili smo po Dunajski cesti proti Ježici. Menil sem, da bom precej onstran sv. Krištofa zagledal zeleno polje in sive vrhove Kamniških planin. Pa kako presenečenje! Po šestih letih, ko sem se zadnjikrat tod vozil, so izginile rodovitne njive, nastal je nov del mesta. Topničarska vojašnica, ki je še nedavno s staro smodnišnico vred samevala zunaj mesta na odprtem polju, že skoro več ne spada v ta novi svet, posejan z vilami, vrtiči in ograjami. Tu ni običajnega mestnega prahu, ne vpitja in hrupa, tudi ne bede, izprijenosti in zločinstev, ki tako pogosto životarijo med zapuščenim in zanemarjenim delavskim ljudstvom. Tu je doma “učeni del” Ljubljane, ker so si tu mnogi slovenski pisatelji in znanstveniki postavili svoj mirni in tihi zavičaj. Hudomušneži mu pravijo po domače “znanstveni firkelc”.

Pripeljali smo še do Črnuškega mostu, pod katerim se vije naša znanka Sava. Zopet nekaj novega! Ne daleč od mostu na desnem bregu Save se dviga prav okusno zgrajeno kopališče, kamor prihaja v poletni sezoni na stotine Ljubljančanov. Voda je razmeroma topla, vendar pa včasih tudi potuhnjena in zavratna. Že marsikateremu kopalcu je predčasno prestrigla nit življenja. Skoro slednje leto zahteva pet do šest človeških žrtev. Tudi v tistih dneh je zvabila v svoje globine nekega ljubljanskega akademika, ki je pravkar dovršil svoje vseučiliške študije.

Nekako vis-a-vis kopališču, samo na nasprotnem bregu Save, postavljajo mogočen električen transformator, ki bo posredoval električni daljnovod iz Velenja na Štajerskem. Ob cesti je videti vsepovsod velike železne drogove, ki govore o hitro napredujoči elektrifikaciji Slovenije.

Mimo “Rogovilice” smo bliskoma švignili, pa mi je bilo skoro nekoliko žal. Še vedno sem imel skomine po prejšnjem večeru. V družbi družine banskega svetnika Pirca in Rev. dr. Trdana smo namreč napravili prejšnji dan majhen izlet na “Posavje”, kamor zahajajo Ljubljančani na okusne kranjske klobase in daleč naokoli znan dolenjski cviček. Pri “Rogovilici” in pri “Alešovi mami” je še doma staro slovensko gostoljubje ter stara slovenska preprostost in poštenost. Zato zahaja tja vse: visoko in nizko, učeno in preprosto. Tako smo tudi mi tisti dan naleteli na bivšega ministra Sušnika in njegovo soprogo. Znan gost je tam tudi dr. Korošec, kadar se mudi v Ljubljani.

“In veste, kdo se še rad ustavlja pri ‘Rogovilici’?” mi je segel prejšnji večer v besedo naš zvesti Mentor.

“Kdo? Vozniki!”

“Tudi! Saj je še vedno videti pred hišo star in močan drog, kamor konje privezujejo. Ne boste uganili, Vam pa sam povem: Krstni botri!”

Vsi hkrati smo udarili v glasen smeh.

To pa našega Mentorja ni motilo, vztrajal je pri svoji trditvi in jo celo vsestransko podprl.

“Pri nas,” tako je nadaljeval, “je še marsikje navada, da otroka po krstu v gostilni ‘zalijejo’, da bo ‘bolje rastel’. Seveda se jim včasih po ‘zalivanju’ tudi kaka prav zanimiva primeri. Tako so se od ‘Rogovilice’ pripeljali nekoč botri domov — a brez otroka. Bili so dobre volje in so med potjo, nazaj grede proti domu, otroka izgubili. Prestrašeni so ga šli iskat. Dobili so ga sredi ceste nepoškodovanega. Oko njegovega angela varuha je čulo nad njim.”

Na to sem nehote mislil, ko smo drvili s 70 km brzine, boječ se, da ne bi kakega nebogljenčka povozili. Otrok je povsod videti veliko, posebno po vaseh, kjer obstopijo stoječi avtomobil, kakor mravlje velikonočni piruh. Pa sem bil vesel teh zalitih in okroglih obrazov, četudi se dostikrat ne ločijo dosti od prsti. O takozvanem francoskem “dvo- ali eno-otroškem sistemu” tu, hvala Bogu! — še ni videti sledu; po mestih in po industrijskih krajih si pa, žalibog, že utira pot. Tako so mi tožili ugledni gospodje. Gorje malemu narodu, če pride ta “bela kuga” na kmete! Kako žalostno samevajo nekatere francoske vasi! Zde se, kakor da bi izumrle.

Domžale! Avto obstane.

Na glavni cesti, obdani z drevoredom košatih kostanjev, izstopimo. Naša prva pot je v župnišče k Rev. Fr. Berniku, ki je tudi izven mej Jugoslavije znan kot vnet dušni pastir, nabožni pisatelj in neutrudljiv zadružni organizator. Župnišče stoji streljaj od ceste na Goričici, majhnem, 8 do 10 m visokem gričku, o katerem gre glas, da je bil za turških vpadov močno utrjen tabor. Tik župnišča je župna cerkev, pokopališče in kapelica Matere božje.

“Mr. in Mrs. Grdina! Dobrodošli! Čim dalje mlajši! Tako sem si mislil, ko sem v ‘Slovencu’ zagledal Vašo sliko in zdaj vidim, da slika ne vara.”

“Hvala za tako laskav pokloni Tudi Vam, gospod župnik, se ne pozna, da smo se pred šestimi leti zadnjikrat videli.”

“Kaj pa moji ameriški Domžalci?”

In zažgoleli smo kot otroci, ki se z vasi pripode v domačo hišo. V hipu bi vsak rad vse povedal, pa tudi vse izvedel. Kakor oče svoje otroke, tako ima prijazni gospod vse svoje farane tudi v tujini v vidiku. Vsakega pozna po imenu, za vsakega se zanima, za vsakega ima srce.

Domžale so danes svetovno znan obrtni kraj. Tu izdelujejo najlepše in najfinejše moške in ženske slamnike. Celo imenitne gospe po velikih svetovnih mestih se ponašajo z domžalskimi slamniki.

Izprva je cvetelo slamnikarstvo le kot domača obrt. Spočelo se je pred dobrimi sto leti v bližnjem Ihanu, odkoder se je polagoma širilo v sosednje vasi kot Št. Jakob, Mengeš in Domžale. Domačo obrt so pozneje izpodrinili stroji, ki so še danes v rabi. Z nastopom strojev je prešla slamnikarska obrt tudi v tuja mesta: na Dunaj, v Budimpešto, Prago in celo v New York. Zato povsod naletiš na domžalske slamnikarice. Pa domači gospod župnik je ponosen nanje. Tujina jih skoro nič ne prevzame. Tudi v velikih mestih ostanejo zveste Bogu in svojemu narodu. Zato je povsod lahko spoznati Domžalko. Neka prirojena in neprisiljena prijaznost ji odseva z obraza in vsega njenega vedenja.

“Mudimo?”

“Kaj še! Za prijatelja mora zmiraj biti čas. Tudi še nismo nič prigriznili in trčili in si ogledali naših znamenitosti! Ali ne veste, da so Domžalci že dve leti tržani?”

V sprejemni sobi nas je že čakala prav okusna malca.

Nato smo krenili v cerkev, posvečeno Mariji Vnebovzeti. Zdaj razumem, zakaj so Domžalci tako ponosni nanjo. Je res lepa! Marmornat glavni oltar s kipom Marije Vnebovzete, marmornata stranska oltarja sv. Jožefa in sv. Ane, marmornata prižnica, marmornata Pieta — Žalostna Mati Božja z mrtvim Jezusom v naročju — vse sama umetniško dovršena dela! Rajsko lepo mora biti tu v majniku, ko žari kip Matere Božje v prelesnem sijaju neštetih električnih lučic, rudečih, zelenih, rumenih, višnjevih.

“Pa tudi kapelice ne smemo pozabiti! Pobožno ljudstvo ima še danes do Marije s ‘plaščem’ posebno zaupanje.”

Vstopimo in pokleknemo. Pred nami umetno izrezan oltar, v njem pa čudodelna podoba Marije Pomočnice kristjanov. Vidimo skoro samo njen obraz, vse drugo je v cvetju in zahvalnih okraskih. Pa vsega tega človek v prvem hipu skoro ne opazi. Njegov pogled nehote obtiči v Marijinih očeh, ki zro vanj polne resnobe, v trpljenju tolikokrat orošene od solz in zato tako vabljive in zaupanje budeče!

Nekaj posebnega je domžalski “Društveni dom”. Sicer obstoja danes skoro v vsaki slovenski občini društveni dom, toda takih, kakoršen je Domžalski, Slovenija ne premore veliko. V tej ponosni stavbi so nastanjene hranilnica in posojilnica, zadruge in lokalna društva. Zgrajena je bila s kapitalom 125,000 kron, danes bi stala nekoliko milijonov dinarjev.

Pri pregledovanju doma smo stopili tudi na balkon, ki nudi krasen razgled na okolico, obrobljeno v ozadju s Kamniškimi planinami. Našo pozornost sta pritegnila zlasti Grintovec in Kočna, katerih obrisi so se nam nasproti jasno črtali na ažurnem nebu.

Naposled nas je gospod župnik spremil še v trg, razkladajoč nam težkoče, s katerimi se mora danes boriti zadružno delo.

Solnce je tedaj stalo že globoko pod zenitom. Ker so pa poletni dnevi tudi v Sloveniji dolgi, smo mimogrede pohiteli še v Mekinje in Nevlje.

Nepopisno lepa je vožnja v večernem hladu. Grintovec poljubljajo zadnji odsevi zahajajočega solnca, prek Kamniškega polja potegne zdaj pa zdaj hladilna sapica, ljudje se vračajo s polja, moški odkriti, ženske s sklenjenimi rokami. V Mengšu je namreč zazvonilo “Ave Marijo”. Precej nato se oglasijo zvonovi v Domžalah, Trzinu, Dobu, Homcu, Črnučah, kakor bi hoteli tekmovati, kdo bo lepše Marijo pozdravil. E, ti zvonovi, kako so združeni iz narodovim življenjem! Vesele se ž njim in žalujejo ž njim. Glase se ob hudi uri in ob ognju vsaki dan kličejo trikrat k molitvi in rose blagoslov v sleherno hišo. Zvonov glasovi pa ne udarjajo samo na mrtvi bron, tudi na naša srca udarjajo, zato so nam tako dragi in mili.

Tudi tisti večer je bilo tako. Večerno zvonenje se je že porazgubilo po trzinskem polju, v mojem srcu pa so še brneli “glasovi domorodni”:

Iz stolpa sem mi zvon doni, ko vlega mrak se po vasi, le doni mi iz temnih lin, le vzbujaj mi na dom spomin!

Dne 10. julija.[uredi]

V Črni graben![uredi]

“Pred sedmimi leti je prav tako napravil dr. Fr. Kern Potrkal je, vstopil, pozdravil in skoro v vojaškem tonu zapovedal: Zdaj pa kar z nami, dragi prijatelj! In jaz sem seveda tudi po vojaško ubogal.”

Tako je pripovedoval tisto jutro naš Mentor, ko smo sedeli v avtomobilu in se peljali iz Št. Vida čez polje proti Klečem in Ježici, kjer smo dosegli široko Dunajsko cesto. Namenjeni smo bili v Črni graben.

Dan je izredno lep. Nikjer nobenega oblačka, le nad savsko strugo se je dvigala lahka in siva meglica, podobna polprozorni kopreni. Pa tudi ta se je kmalu porazgubila. Solnce se je tedaj že močno upiralo v bogata žitna polja, kajti na Šmarni gori je že pred dobro uro odzvonilo sedem.

“Šofer, ustavite za trenutek!”

Pred, čednim gospodarskim poslopjem sredi Kleč je stal moderen mlatilni stroj. Ropotalo je kakor v mlinu, ljudje pa so hiteli, da jim je znoj skoro curkoma močil od sentivega prahu zakajene obraze.

“Le naprej delajte in ne glejte na nas! Naš vrli ameriški rojak Grdina vas bo filmal.”

“Ne, ne! Nikar! Ali ne vidite, kakšni smo? Črni kot dimnikar in raztrgani in bosi kot cigani.”

“To bo kakor nalašč za film. Pa vedite tudi: V Ameriko se popeljete zastonj in brez potnega lista!”

To je izdalo.

Deček, podoben prej cigančku kakor kmetskemu sinu, je urno podajal snope, ki jih je gospodar porival v nenasitni stroj, hlapec je na podstrešje metal slamo, ki jo je izpod stroja umikala stara Meta, dekla Ančka pa je lovila zrno in ga pretresala v vreče. Kljub napornemu in ne baš snažnemu delu je bilo vendar na obrazih vseh brati neko radostno zadovoljnost. Kako ne! Zdaj je že žito doma, toče, hvala Bogu, ni bilo, če bo še sv. Florijan čuval hišo, ne bo pozimi lakote v goste. In spomladi bodo šli zopet veselega srca na delo. Saj delo je zdravje, blagoslov, mir, zadovoljstvo!

Obširno ljubljansko polje je razmeroma rodovitno. Pšenični in rženi pridelek zvečine zadostuje za domačo potrebo, krompirja pa pridelajo, kadar je letina zanj, toliko, da ga tudi izvažajo. Pred leti je bilo na glasu posavsko zelje. Na tisoče sodov so pošiljali ljubljanski zeljarji v tujino, zlasti v Trst in na Dunaj. Po vojni pa je zeljereja ponehala, ker je prenehal tudi inozemski trg.

Tudi govedoreja je znatna. Po cestah, ki vodijo v Ljubljano, drvi dan za dnem nešteto tipičnih vozičkov, obloženih z mlekom. Zato posveča ondotni kmet skoro več pozornosti hlevu kakor hiši.

Pa tudi sicer po Sloveniji rajste zanimanje za živinorejo. Zato je pogosto videti moderno urejene mlekarne in sirarne. Slovensko mleko in sir si polagoma že utirata pot v inozemstvo. Zasluga za to gre v prvi vrsti Gospodarski Zvezi. Ta je poslala v zadnjih letih več akademikov na Dansko, da proučujejo ondotne mlekarske razmere. Danska živinoreja slovi namreč kot prvovrstna v Evropi.

Med takimi narodnogospodarskimi pogovori bi bili skoro zgrešili pot. Šele sredi Domžal nas je vzdramil šoferjev glas: “Kam, prosim, naravnost ali na levo? V Črni grabenj ali v Tuhinj?”

“Naravnost! Če bo čas dopuščal, jo nazaj grede udarimo v Tuhinj!”

Kakor v filmu drve mimo nas slike iz vsakdanjega kmetskega življenja. Po poti se pripelje voz, poln pšeničnega snopja. V voz sta vprežena konj in vol; kljub težkemu bremenu stopata tako lagodno in prijateljsko, da avtomobilovo ropotanje prav nič ne moti njunih skrivnih pomenkov. Na vozu sedi prej star kot mlad mož, glava mu kloni navzdol, le zdaj pa zdaj pogleda predse, pa se komaj zave, da se pelje. Živinče je tako pametno, da bi skoro samo našlo pot proti domu.

Na njivah žanjejo žanjice, za njimi pa ženjci vežejo snope. Obrazi so jim rujavo-rdeči, roke opekle. Mestne dame hodijo na letovišča, da si nekoliko preustrojijo kožo, slovenska žena se solnči pri delu na polju, zato je tako zdrava, krepka in močna.

Simpatičen vtis napravijo na potnika kapelice in znamenja, ki švigajo mimo nas kakor lastovke v zraku. Naj stoje ob vhodu ali izhodu vasi, ali na križiščih cest sredi selišč, ali na križpotih na polju, ali prelazih in mostovih, ali samotna na polju, da se človek vpraša, kak povod jih je zanesel tja vselej tvorijo neoporočeno estetsko obogatitev kraja ali pokrajine. Enoličnost pota je po njih ublažena, popotnikova misel se pri njih odpočije ali iznova poživi. Koliko bi vedele povedati o krajevni zgodovini, o duševnem razpoloženju in o težavah ljudstva, ki jih je ustvarilo! In prav kamniška okolica je klasična dežela zanje. Ljudstvu v čast moram podčrtati dejstvo, da so povsod kapelice skrbno negovane in čedno ohranjene. Zato sem jih toliko filmal in fotografiral. Zagledaš sliko vaške kapelice — pred teboj vstane vsa poezija mladostne sreče. Tu se počakajo dekleta ob nedeljah, da gredo skupno k sv. maši, tu je običajno zbirališče fantov, ko hodijo na vas, tu postavljajo celo pogrebniki krsto, da se mrtvi zadnjikrat poslovi od domačega kraja.

Večina slovenskih kapelic je posvečena Mariji in presvetemu Srcu. Razumljivo! Za škofovanja dr. Bonaventure Jegliča se je namreč ves slovensko-katoliški preporod vršil pod okriljem Marije in Njenega božjega Sina. Saj je bilo škofovo vodilno geslo: Po Mariji k Jezusu!

Kapelica v Dobu je bila vsa v rožah. Tudi vas in župna cerkev se odlikujeta po čedni zunanjosti. V Prevojah je že od daleč videti rojstno hišo čudaškega “Čebeličnega” pesnika in Prešernovega prijatelja Jakoba Zupana. Podobna je pravcatemu dvorcu in na skrajni desnici njenega pročelja je vzidana prav lična spominska plošča.

Okolica, po kateri se vozimo, je dala slovenskemu narodu več zaslužnih mož.

Na levi, ne daleč od Prevoj, stoji na prijaznem holmu grajščina Brdo. Nekdaj je bila last mogočnih grofov Lambergov, danes jo ima Kersnikova rodbina. Tu je še pred 30 leti gospodaril eden najboljših slovenskih pripovednikov — Janko Kersnik, ki je bil tam tudi notar. V mali vogelni sobici, kjer je bila njegova delavnica, stoji še danes popolnoma ohranjena knjižnica velikega pisatelja. Sobica nudi hkrati krasen razgled proti Moravčam, rojstnemu kraju pesnika Jovana Vesela Koseskega, barona Vega, pisatelja Detela in drugih. Proti jugu pa se odpira vsa ravan tja do Ljubljane. Zato je Kersnik tako strastno ljubil to čudovito pokrajino, katero je pisatelj Leveč imenoval eno najlepših v Sloveniji.

Tik pod Brdom je Lukovica, že za Rimljanov znana postojanka ad Publicanos. V dobi Napoleonove Ilirije pa je daleč naokoli slovela ondotna francoska pošta. Pri “Slaparju” je bil Kersnik stalen gost: v družbi prijateljev je cele noči pretarokiral. Tu so namreč večer za večerom ubijali svoj dragoceni čas davkarji, adjunkti, sodniki, ranocelniki, učitelji in druga podeželska gospoda, ki jo je znal slikati Kersnik v svojih romanih in novelah, kakor pri nas nihče pred njim in nihče za njim. — Nekaj teh modelov živi tam še danes.

“Pa se še mi ustavimo, saj nismo v deželi prohibicije!”

“Pač, Mr. Grdina, prav danes je tu stroga prohibicija.”

“Kako to? Ali tudi v Jugoslaviji že silijo na površje suhači?”

“Deloma! Danes je namreč v Lukovici nabor. V kraju pa, kjer se vrši nabor, morajo biti prejšnji in tisti dan vse gostilne zaprte.

“Pa so vendar fantje zidane volje!”

In res so stopale po trgu gruče fantov, ki so peli in lik ali, kakor je ob takih dneh stara navada. Zato smo vozili počasi in previdno. Le majhna neprevidnost, pa bi nas še na odgovor klicali.

Takoj za Lukovico je Podpeč, kjer se začenja pravi Črni graben, obdan na obeh straneh s temnimi, gosto zaraščenimi gozdovi. Pod cesto žubori Radomlja, ki se izliva pri Domžalah v Kamniško Bistrico. Nekam čudno nam postaja pri srcu. Za hip celo utihnejo naši sicer živahni pogovori in dovtipi. Zamislimo se v polpretekli čas.

“Torej rokovnjači so se svoj čas tod klatili?”

“Da! Rokovnjaška družba je imela svoja skrivališča v ozkih dolinah, v temnih gozdovih in samotnih gorah. Tja so tudi sklicevali svoja zborovanja in prirejali rokovnjaške veselice. In glejte, Črni graben je bil kakor ustvarjen za rokovnjače.”

“Gorenjski hajduki, ki so pred sto leti nadlegovali našo deželo. Starim očancem so še v spominu. Jurčič je njim v spomin spisal povest Rokovnjači. Kakor danes med cigane, tako so tedaj uhajali med rokovnjače vojaški skrivači, dezerterji, večkrat tudi izprijeni študentje. Zato so mnogi rokovnjači govorili latinsko, da je nastal pregovor: Pri nas govori latinsko vsak ropar.”

“Ali so bili rokovnjači tudi roparji?”

“Ne v polnem obsegu besede. Krvi rokovnjač ni rad prelival, le v skrajni sili, kadar je šlo tudi njemu za življenje, se je skušal rešiti, kakor je vedel in znal.

S težko gorjačo oborožen je stopil v hišo. Zaloputnil je za seboj vrata in se naslonil na nje; nato je udaril z gorjačo ob tla in molčal. Ljudje so razumeli, kaj to pomeni. Dali so mu brez obotavljanja, česar je želel. Vedeli so, da rokovnjač ni sam, ampak ima blizu tovarišijo, ki je bila pripravljena v slučaju potrebe braniti ga. Vendar pa v hiše siromakov ali revnih kmetov niso prihajali, razen, če so slučajno potrebovali prenočišča.”

“Kako pa, da niso prišli v roke pravice?”

“Zato so skrbele tajne straže in rokovnjaške ženske. Te so kot beračice prehodile vsa pota, oblezle vse vasi, poizvedele vse novice, potem pa postavljale ob potih dogovorjena znamenja. Tako je pomenjala pisana ruta na smreki: nevarnost, bela cunja na plotu: varno — ali kaj podobnega.

“Poglejte jo pisane rute na smreki! Torej velika nevarnost?” “Danes ne več! Danes je tudi po Črnem grabnu varno.

Ker pelje tod glavna cesta med Ljubljano in Celjem na Štajersko, je tudi avtomobilni promet že živahen.”

Dolina se polagoma razširi, gozd odmakne, izza drevja se spet prikaže solnce.

V Kompolju smo!

“Številka 1? Lavričeva družina?”

“To je pa tale na desno!”

“Zadeli smo!”

Nad majhnim klančkom stoji znamenje Križanega, s cvetjem ozaljšano, tik zraven pa Čedna kmetska hiša še povsem starega kova. Naš prihod je prvi zaznal črn psiček, ki nas je po svoje pozdravil. Kazal je tako bele zobe, da bi bili celo dražestni mestni gospodični v ponos.

“Dober dan, mama! Saj ste vi ...”

“O, prav ste prišli! Prav te dni smo dobili pismo iz Amerike. Poročajo nam, da nas bo obiskal Mr. Grdina in da nam bo tudi nekaj prinesel.”

“Potem je pa vse v redu!”

Na prijazno povabilo stopimo v hišo.

“Sama sem doma, mož in otroci so na njivi, pšenico žanjemo. Kakor vidite, pravkar kosilo pripravljam, da ponesem za njimi. Pa vendar sedite, bom malo narezala.”

To je pristna slovenska domačnost in gostoljubnost brez vsakega nakitja priučene vljudnosti. Kar srce čuti, naravnost pove in tudi da. In to je lepo!

Za trenotek smo res sami ostali v hiši. Snaga in preprostost diha iz nje. Na ‘mentrgi’ — mali mizi v kotu — se je že hladil mlečni riž, posut z lepo dišečim cimetom. Kadar se pšenica žanje, mora biti kaj boljšega na mizi. Tako so delali predniki in tako delajo tudi njih potomci. Pa ta konservatizem je hvalevreden.

Strop podpira prečnik, ki hkrati služi tudi praktičnim potrebam. Nanj obešajo nože, žago in drugo domače orodje. Včasih je bil v vsaki hiši prečnik, v modernih zidanih stavbah je pa docela izginil.

V hiši je doma priznana slovenska globokovernost. V kotu visi Križani, stene pa so obložene s krasnimi slikami na steklo. Te so me tembolj zanimale, ker se dandanes tudi v kmetskih hišah že prav redko dobe. Ob mali, v steno vzidani omarci, opaziš družinski rožni venec, sestavljen iz debelih lesenih jagod. Te vrste rožne vence so včasih izdelovali v Ihanu pri Domžalah; tržili so ž njimi kakor Pubničan s suho robo, zato jih je bilo dobiti v vsaki kmetski hiši.

Za vratmi počiva velika rujava peč. Poleti je nekam hladna in osamljena; pozimi pa, ko pritisne sneg in mraz, porinejo vanjo velik zglavnik, posedejo okrog peči, govoričijo o tem in onem, čitajo knjige in liste in se temeljito odpočijejo od poletnega dela in truda.

Ako si kot otrok posedal za tako pečjo, tedaj je ne boš nikdar pozabil. Tudi na ameriške svojce Lavričevi pogosto mislijo, o tem glasno govore neštete fotografije in razglednice ter Grdinov stenski koledar.

Med tem je pa že prišel prigrizek na mizo: vrč domačega sadjevca, hlebec rženega kruha in narezek prekajene gnjati. Vse doma pridelano! Komu bi ob takem pogledu ne poskočilo srce veselja! Pa glej ga spaka!

“Mamka so se ti zmotili, kakor sem se zmotil jaz: ko sem čakal solnčnih žarkov, pa je prišel zimski mraz!”

Hipoma je postalo vsem nekam tesno pri srcu, postrežljivi gospodinji najbrž še najbolj. Spomnili smo se, da je petek. Vendar pa ta neradovoljna zmota ni kalila našega razigranega razpoloženja: cekinasti sadjevec in rženi prepečenec sta bila močnejša kot zapeljivi prepovedani sad. Po stari slovenski navadi sem si celo odrezal “krajček” in ga vtaknil v žep za po poti. S ponovno zahvalo za prijazno postrežbo in z zagotovilom, da se nazaj grede, ko pridejo še ostali domači s polja, oglasimo, smo poskakali v avto in odhiteli proti Krašnji.

V zvoniku je tedaj udarilo tri četrt na dvanajst. Da ne bi po nepotrebnem tratili dragocenega časa, smo v spremstvu č. g. župnika Alojzija Breceljnika že pred kosilom ponesli k “Miklavževčevim” pozdrave ameriških svojcev. Pa tudi tu je bilo vse z doma, le v kuhinji smo naleteli na skrbno gospodinjo Nežo, ki je pravkar odpravljala kosilo za ženjce.

Kljub utrujenosti je trenotno pozabila na vidno bolehnost, njene misli so bile v hipu pri sestrah v Ameriki, zato je vsaj radostna razkazovala hišo, vrt in okolico.

Po kosilu smo si ogledali najprej krašenjsko farno cerkev, o kateri sem že v Ameriki veliko lepega slišal. Pohvalo zasluži v polni meri. Iz vse njene notranjščine diha častitljiva starost, na katero so tudi farani ponosni. Cerkev v Krašnji spada namreč med najstarejše na Kranjskem. Letopisi jo omenjajo že l. 1363 kot dobsko podružnico, ki pa je vzdrževala svojega lastnega dušnega pastirja. Dvesto let pozneje je postala samostojna župnija. Sedanje zidovje in oltarji pa potekajo iz l. 1789. Veliki oltar je posvečen sv. apostolu Tomažu, stranska pa sv. Andreju in sv. Bratoma Kozmu in Damijanu. Slike so novejšega izvora in delo domačih umetnikov. Sv. Tomaža je slikal slavni Janez Šubic iz Poljan nad Škofjo Loko, sv. Andreja ter Kozmo in Damijana pa slikar Kavka. Dobro ohranjeni Križevi pot je od Layerja, ki je naslikal tudi prelepo podobo Matere Božje na Brezju. Tudi orgle hvalijo domačega mojstra, prerano umrlega Vrhničana Milavca.

“Gospod župnik,” tako je začel Mr. Grdina, ko smo prišli iz cerkve, “napravil bom kakor oče Abraham — ker sem začel, bom nadaljeval: Z zahvalo združujem prošnjo. Spremili nas boste še do Oglarjevih. Mr. Frank Oglar mi je še posebno naročal, da naj obiščem njegovega očeta in njegovo rojstno hišo. In njegova želja mi je sveta, Mr. Frank Oglar je ponos clevelandskih Slovencev.”

“Kakršno drevo, tak sad! Tudi Oglarjev oče so daleč naokrog znani in spoštovani. Zato pa hitro do njih! To bodo veseli!”

Iz Krašnje se napotimo dalje po široki in gladki cesti. Spomini nam uhajajo v pretekle čase, ko so korakale po teh krajih še rimske legije iz Emone (Ljubljane) v Celejo (Celje) ter še dalje v današnji Ptuj in nato na vzhodne meje mogočnega rimskega imperija. Kje so tisti pradavni časi? Saj je sedanji rod že skoro pozabil čase, ko so škripali tod težko obloženi vozovi iz Trsta proti Dunaju in se ustavljali v mogočnih krčmah, kakršna je bila n. pr. Topolščakova, o kateri je napisal Kersnik eno svojih najboljših in najbolj znanih povesti. Niti ta ne stoji več, čeprav jo je prejšnji rod še dobro poznal. Danes nas spominjajo nanjo le še nekdanja Topolščakova gospodarska poslopja; kjer je stala krčma, pa kosijo že nekaj let seno.

“Tamle gori med drevjem stolujejo Oglarjev oče.”

Mr. Grdina in domači gospod župnik jo ubereta po ozki poljski stezi navkreber, Grdinova gospa, šofer in njihov Mentor pa zavijejo z avtom v senco ob cesti. Popoldansko solnce je žgoče pripekalo, dežja ni bilo že več tednov, zato so kazali strmi obronki rujava rebra.

Naše oko obkroža lično dolinico. Po sredi se kakor kača vije široka cesta, na deloma strmem, deloma položnem pobrdju pa je raztresenih nekaj zidanih in lesenih koč, ki nudijo zavetje ljudem in živini. Ker so sosedje drug od drugega precej oddaljeni, se vsak s celim srcem oklene svoje družine. Zato pa tudi nad vse ljubijo svoj dom. Naj gre Črni grabnar tudi daleč po svetu, domov ga vendar vedno vleče.

“Sta že gori! Ali ju vidite? Zdajle jo mahata po Oglarjevem vrtu.”

Tedaj se postavi Mr. Grdina pred Oglarjevo hišo in zauka tako glasno kakor takrat, ko je še kot mlad fant vasoval v Kamniku pri Preserju. In kako prijetni glasovi so udarjali na naše uho v dolini!

Luštno je res na deželi, kjer hiša na holmu stoji, travniki okrog so zeleni, to mene najbolj veseli!

“Pozdravljeni, Oglarjev oče Z menoj pojdete. Frank me je poslal, da Vas prav lepo pozdravim, fotografiram in filmam.”

“Dobro došli, gospod Grdina! Lepo je od Vas, gospod župnik, da ste jih gori pripeljali. Le škoda, da sem sam doma! Vsi so na njivi, žanjejo. Pa sedita!”

Stara grča se je hipoma pomladila. Bilo mu je, kakor da je sin v tistem trenotku stopil v hišo. Neka vidna mehkoba je prevzela vso njegovo notranjost. Vzradoščen je prijel mojo desnico in jo stiskal v svojih koščenih rokah.

Ko se je stari oče za trenotek odstranil, je švigal moj pogled po skromni a snažni opravi, po mizi, stolih, po slikah svetnikov in svetnic in po prekrasni Marijini podobi v kotu. Kako je to domače lepo in prisrčno! Blagor otrokom, ki čutijo toploto očetove hiše in gledajo dobrotno luč v očetovih očeh. O blažena leta nedolžnih otrok, o paradiž prve mladosti, ni ga tebi enakega! Solnčna otroška leta so za marsikoga edini srečni čas življenja. Kakor jasna zvezda svetijo in tolažijo v poznejših temnih letih. Kaj boš dal otroku v nadomestilo za očetovo hišo brez tople domačnosti in pobožnega in vernega vzdušja? Lepo je tu gori na samoti. Zdaj Te razumem, dragi Frank! Tudi jaz ne bom nikdar pozabil Oglarjevega doma in krasnega razgleda po dolini in tja proti Limbarski gori, odkoder sloveča Marijina božja pot vsako jutro že skozi okno pozdravlja Oglarjeve.

“Tako! Tegale bosta vidva, to steklenico pa boste vzeli s seboj za našega Franceta!”

Blagor otroku, ki ima tako dobrega in skrbnega očeta! Tedaj pa prekine naš živahen razgovor petje, ukanje in glasovi harmonike.

“Kaj je to?”

Bliže in bliže so zveneli zvoki narodne pesmi, sedaj lahni, sedaj koprneči, sedaj zopet strastno razburjeni.

Lepa naša domovina,
oj junaška zemlja mila ...

Vstali smo. Izza ovinka se je pokazal velik voz ves v smrekcah, šopkih in zastavicah. Vanj sta bila vprežena dva iskra vranca, prav tako vsa ovenčana. Spredaj sta sedela voznik in godec, zadaj pa je pelo kakih dvajset fantov. Vračali so se z nabora.

“Mr. Grdina! All right! Mr. Grdina!”

Glasni klici našega spremljevalca so odmevali v gozdu po polju in po dobravi.

Razumeli smo.

Že pri kosilu nam je pravil gospod župnik o Čemšeniških fantih, ki so se zjutraj skozi Krašnjo peljali v Lukovico na nabor. Gorjanci se še krčevito drže starih šeg in navad. Predno se odpeljejo fantje na nabor, jim dekleta ozaljšajo voz z zelenjem, šopki in zastavicami iz rdečega, belega in višnjevo modrega papirja, ali tudi blaga. Tako ovenčani so se tudi tisti dan peljali skozi Krašnjo.

Vzgojen pod kmetsko streho, sem se že od mladih nog zanimal za življenje našega naroda. Lahko si je misliti, kako sem ob takem pripovedovanju zakoprnel po filmanju Čemšeniških fantov. In zdaj se mi bo moja srčna želja vendarle izpolnila!

“Z Bogom, Oglarjev oče! Franku bom vse povedal, kaj sem videl in slišal. S Črnega grabna bom odnesel najlepše spomine.”

To rekši sva z g. župnikom skoro dobesedno zdirjala po hribu navzdol, kjer so že stali naborniki za filmanje pripravljeni. V zahvalo za njih prijazno uslugo sem jih povabil v Krašnjo k “Oglarjevi Tončki”.

Ko je pridrdral voz z naborniki pred gostilno, smo mi že sedeli v krogu domačih. Z avtomobilom smo namreč prehiteli nabornike in — kakor včasih takozvani “vojaški kvarterniki” — že naprej pripravili vse potrebno.

“Le notri, fantje!”

Prvi je stopil godec s harmoniko pod pazduho. Bilo mu je okrog 36 let. On je bil že zdavnaj na naboru, to pot je le spremljal fante, da jim je igral in jih tudi sicer zabaval Saj to je že prastara naloga godca. Nekam čudno me je ganilo izrazito godčevo obličje in pa njegove žareče oči. Sedel je, kakor se za godca spodobi, za peč, si pogladil razmršene lase ter jel pripravljati svoj godbeni inštrument.

Ostali fantje so posedli za dolgo, rdeče pobarvano mizo.

“Hej, Tončka! Zdaj pa le gori ž njim! Danes Ti ga še posušimo!

Tedaj se je godec nasmehnil, vrgel jermen čez ramo in zagodel. V hipu je vse oživelo. Pri vratih so se gnetli otroci: eni so zlezli na široko peč, drugi pa so se stisnili v kot ter bulili z očmi zdaj v vrteče se fante, zdaj v godca, ki se je ves uživel v svojo harmoniko.

Strmo je zrl pred se in si venomer delal z nogo takt. Lica mu je preletavala lahna rdečica. Zdaj se je gibal v najvišjih tonih, zdaj je pretrgal melodijo, zdaj je zopet pritisnil bas, da je gromko odmevalo po prostrani hiši. Ko je nekoliko prenehal, mu je podala Tončka kupico, hipoma jo je izvrnil in je zopet zaigral. Nehote sem se spomnil na našega Mr. Zormana in njegovo pesem:

“Prišla je zala Tončka mimo,
par hipov z mano pokramljala ...”

Tudi mi smo kramljali: na mizo je romal “Štefan” za “Štefanom”, jeziki so se razvozljali, napitnica je sledila napitnici.

Hipoma pa je za trenotek vse utihnilo. V bližnjem zvoniku se je oglasil zvon. Bil je petek — spomin Kristusove smrti. Zato zvoni ob treh v čast Kristusovemu trpljenju.

Ko smo se kmalu nato poslavljali, je šepetal nad nami mogočen oreh. Z vetrom se je pogovarjal kakor otrok z materjo. Ali je morda razumel naše navdušene pogovore? Ali je morda čutil utripe naših src?

Voznik je obrnil konje, fantje so poskakali na voz in pognali. Jata otrok se je vsula za njimi, izvabila jih je godba in petje.

Kaj maramo mi, k’ smo fantje mladi, vojakov primanjka, pa pojdemo mi ...

“To je vaški praznik!”

“Krasni fantje!”

“Pa so tudi vsi v Marijini družbi,” je še dostavil gostoljubni krašenjski gospod župnik, ko smo si zadnjikrat segli v roke.

Dne 10. Jul.[uredi]

5. Po Tuhinjski dolini.[uredi]

Pri Viru zapustimo Dunajsko cesto in krenemo na desno, na deželno cesto drugega razreda, ki je pa vendar tudi za avtomobil še dosti dobra. Pogled nam je zopet na vse strani odprt; peljemo se preko prostranega Kamniškega polja. Kakor samotni otok sredi morske gladine, tako se dviga iznad enolične ravnine prijazni Homec, znan radi sloveče Marijine božje poti. Že naš stari zgodovinar Valvazor poroča o Homcu, da je “kronan z lepo cerkvijo naše ljube Gospe.”

Prav na vrhu hriba stoji župna cerkev z visokim stolpom, nekoliko niže impozanten Društveni dom z mnogimi, daleč vidnimi balkoni, nasproti domu kapela, obdana od zelenega smrekovega gaja, spodaj lična vasica enakega imena, v ozadju pa nebotične Kamniške planine — ali si moreš misliti bolj idilične slike!

Našo pozornost je za hip zmotil dolgouhi zajec. Prav tedaj, ko smo zavili v ozek ovinek, je preskočil cesto. Najbrž je v bližnjem grmovju sladko sanjal, toda avtomobilovo ropotanje ga je vzdramilo in prepodilo. Le malo je manjkalo, da ga nismo povozili. Šofer je sicer trdil, da bi se bila gotovo pripetila smrtna nesreča, da je ni preprečilo njegovo mehko srce; ker pa je podporni član “Društva za varstvo živali”, mu vest ne da, da bi kaki živali prizadejal kaj hudega.

Mr. Grdina se je nekam dvomljivo nasmehnil, gospa pa se je obrnila na Mentorja, češ:

“Kaj boste pa Vi na to rekli?”

“Eno bom o zajcu povedal!”

“Poznal sem gospoda, svoje dni je bil celo moj profesor. Med letom je v šoli mučil licence, med počitnicami pa zajce v gozdu. Ko je neko jutro zopet stopal po ozki stezi, mu na ovinku zajec pridrvi na sproti in se s tako silo zaleti vanj, da bi ga bil skoro na tla podrl. Zato je napravil gospod na mestu obračun ž njim. — “Stoj!” zagrmi nad zajcem. In dolgouhec v hipu obstane, se postavi na zadnje noge in strumno zre vanj. Toda gospod je bil profesor morale, morala pa prepoveduje uboj. Kaj naj torej naredi z nepazljivim krivcem? Iznova se zadere nad njim: “Beži, če ne te bom ustrelil.”

“In kaj je sedaj naredil zajec?”

“Zopet je ubogal!”

Ob lesenem mostu, ki vodi iz Bistrico, stoje ogromne skladovnice hlodov in desk.

“Ali je tu morda parna žaga?”

“Ne! Inženir Vladimir Remec je že pred leti ustanovil mostolarno, ki se je polagoma razvila v velikopotezno mizarsko podjetje. Danes izdeluje najfinejše stole in divane ter elegantno pohištvo, ki ga poznajo že po vseh delih sveta. Živahne trgovske zveze vzdržuje firma zlasti z Aleksandrijo in Kairom v Afriki.”

“Tako je prav! Že na več krajih sem opazil, da stoje slovenski mizarski izdelki tako visoko, da lahko konkurirajo z inozemskimi. Na svetovni trg moremo stopiti samo s prvovrstnimi proizvodi.”

Bližamo se Kamniku. Že pred leti je pisal dober poznavatelj slov. zemlje: “Kamnik je vreden, da se imenuje biser naše domovine.” Nemec Richter pa ga je celo z Bledom vzporedil: “Bled in Kamnik sta dva najlepša bisera Kranjske.”

In res ni mnogo krajev v Sloveniji, ki bi se mogli kosati s Kamnikom, bodisi po prirodni krasoti, bodisi po svoji slavni preteklosti.

Na severu “v dnu zad’ stoje snežnikov velikani”: Grintovec, Rinka, Brana, Skuta, Planjava, Ojstrica, ki mogočno dvigajo gole glave proti višnjevemu nebu; spredaj proti jugu se širi plodna ravan tja do bele Ljubljane in starodavnega Kranja, porastla z bujno travo in zlatim žitom. Na vzhodu je mesto zavarovano s strmo, gorostasno pečino, iznad katere gleda v dolino siva razvalina Starega gradu, na zahodni strani pa se polagoma dviga nizek holm, poraščen krog in krog z zelenjem.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

“Dobri! in usmiljeni — Bog mu bodi milostljiv! Pa povej, kako se je dogodila nesreča.”

“Takole: V nedeljo zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane Janežič, Veber in jaz. Po kratkem odmoru v Bistrici smo se napotili na Kokrsko sedlo, o katerem ste nam neštetokrat v šoli govorili. Tja smo dospeli zvečer. V koči smo se prijetno zabavali in veselo prepevali, posebno dobre volje je bil Veber, ki je prepeval skoro same slovenske poskočnice. Včeraj zjutraj smo nadaljevali pot na Grintovec, kjer smo se celo dopoldne solnčili, fotografirali in zabavali. Tedaj pa je postajal Veber nekam otožen, slovenske popevke so se mu zdele prežive in prevesele, zato je pričel peti svoje domače, vojvodinske pesmi o “tujini” in o “majki”.

Z Grintovca smo odšli proti Češki koči, toda sredi pota smo zgrešili markacijo. Veber je trdil, da vidi pod seboj pot, ki naj bi bila prava. Da bi se razgledal, je sedel na neko skalo, toda skala se je v istem trenotku utrgala in z nesrečnežem zdrknila v 40 m globok prepad, kjer je našel Veber prerano smrt. Janežič je ostal pri ponesrečencu, jaz pa hitim v Stahovico po skalaše, da čim prej prenesemo truplo na bližnje Jezersko.”

“Bog z vami!”

Srečno lego ima Bistriški dom. Ni je izlepa planinske postojanke, ki bi nudila turistu za ceno neznatnega truda toliko izrednih prirodnih krasot, kakor jih nudi izvir Kamniške Bistrice. Potrebovali bi najmanj dva dni, ako bi si hoteli ogledati vsaj glavne posebnosti v bližini doma.

Za streljaj od doma je Bistriško jezerce, v Kurjo dolino vodi Kovaška luknja, nad idilično kmetijo pri Uršiču zija ogromna Zijalka, ob poti v Zoišbvo kočo pa žge Žagana peč. Najzanimivejša je pa Nandetova jama v težko pristopnem kraju na daleč od kapelice. V njej je bival svoje dni “rokovnjaški papež” Groga, ki mu je bilo pravo ime Nande. Kaj vse se je tu godilo, o tem nazorno pripoveduje Jurčičev roman “Rokovnjači”.

Sedemo na zeleno jaso. Kako prijetno se počiva tu v večernem hladu! Na zahodu že ugašajo solnčni žarki, planinski velikani nemo mole v temno nebo, vedno bolj blede sivi vrhovi in širna snežišča, gozdovi se pogrezajo globlje in globlje v nočno tmino. Kmalu se razlije nočni mir čez okolico. Le tuintam zažubore glasneje valčki nikdar mirne Bistrice in zašepetajo vitke jelke, kadar jih poboža hladni vetrec, ki je prihitel na svojih hitrih krilih in jim prinesel pozdrav od sestra, ki samevajo visoko gori nad zevajočimi prepadi, ob robu neplodnih, skalovitih in snežnih pustinj. Na nebu pa migljajo milijoni lužic, katere je prižgala vsemogočna roka Stvarnikova.

V tisti sveti tišini smo nekaj časa nemo zrli v ta čarobno bajni svet, potem pa smo začeli razgovor. Bilo je kot tedaj, ko sta sedela nad Ostijo ob pogledu na sinje morje mati in sin in se razgovarjala o božji dobroti in vsemogočnosti. Tudi pred naše duševne oči je stopala veličastna harmonija stvarstva. In ko smo končali razgovor, smo dali besedo velikemu Avguštinu. Ta je odprl “Izpovedi” in je začel:

“Gospod, ganil si s svojo besedo moje srce in ljubil sem te. Pa tudi nebo in zemlja in vse, kar je na njih, mi z vse strani govori, naj te ljubim, in ne nehajo oznanjevati vsem, tako da so neopravičljivi, kateri te ne ljubijo ...

Kaj pa ljubim, ko tebe ljubim?

Vprašal sem zemljo in rekla je: Nisem tvoj Bog, in vse stvari na njej so izpovedale isto.

Vprašal sem morja in brezna in živali, ki se gibljejo na zemlji, in odgovorile so: Nismo tvoj Bog, išči nad nami!

Vprašal sem pihljajoče sapice in govoril je zrak z vsemi svojimi prebivalci: Moti se Anaksimenes, nisem tvoj Bog!

Vprašal sem nebo, solnce, mesec in zvezde in rekle so mi: Tudi me nismo Bog, ki ga iščeš.

In rekel sem vsem stvarem, ki obkrožajo moje telo: Rekle ste mi o mojem Bogu, da ve niste, povejte mi kaj o Njem. In zaklicale so z velikim glasom: On nas je naredil.

Moje vprašanje je moja pozornost in njihov odgovor je njihova lepota.”

Iz daljave se čuje vriskanje in petje. Turisti se vračajo. Na večer se zbirajo v planinskih kočah kakor otroci v očetovi hiši. Na planinah kraljuje vseobsegajoča bratska ljubav. — Tam ne poznajo zavisti in nevoščljivosti, tudi ne sovraštva in strankarskih prepirov. Naj bo Nemec ali Lah, Francoz ali Anglež, na planinah je vsak moj evangeljski bližnji.

Kdor je prebil vsaj en večer v planinski koči, ve, da ne pretiravam.

Bistriški dom je zgrajen v okusnem planinskem slogu. — Podstav je zidan, vse drugo je leseno. Stene so vse z deskami oblite. Tudi notranja oprava govori o slovenskem planinskem duhu. Ko sedimo v prostrani obednici pri vrčku penečega se piva, se nam zdi, da smo v Ljubljani v unionski dvorani ne pa ob izviru Kamniške Bistrice. Tako je vse udobno, snažno, okusno!

Polagoma se je obednica napolnila. Pri sosednji mizi sta sedela dva hribolazca, ki sta bila nekoliko pred nami tja dospela. Gospa srednjih let in še dosti prikupljive zunanjosti je prebirala “Planinski Vestnik” in se kratkočasila z dovtipi iz “Kikiriki”, gospod pa je z vidnim zadovoljstvom pušil trabuko. Po kratkem medsebojnem pozdravu smo začeli pisati razglednice tet obnavljati bolj ali manj važno doživljaje preteklega dneva. Ko pa so se pridružili še trije mladi gospodje, smo postali pri kapljici rdečega cvička že turistovsko zaupljivi. V prijetni družbi bi bili skoro pozabili da smo ob vznožju 2559 m visokega Grintovca. Šele ko nas je kukovica na stenski uri opozorila, da se bo skoro poslovil stari in napočil novi dan, smo zlezli v podstrešje.

Čudovito lepe so planine v jutranji zarji: krasnih stvari je na milijone, a vse skupaj se strinjajo v eno samo krasoto. In človek gre na svoje delo, gleda to milino, posluša lepo to glasov, občuduje veličanstvo neba, misli in moli: Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime!

Take misli so motile mojo zbranost, ko smo ob tretji jutranji uri hiteli v bližnjo kanglico. Pa nismo bili prvi. Ob našem vstopu sta dva gospoda že molila gratiarum actio — zahvalne molitve po sv. ninši.

Lična kapelica je priporočena varstvu Lurške Matere božje. Kip v naravni velikosti obdaja trojni venec iz planink. Prav tako spleten venec okroža tudi glavo.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Kranjska ravan je srednje rodovitna, najbolj obdelan je jugozapadni del, takozvano Sorško polje, dočim prevladujejo v jugovzhodnem delu gozdi. Selišča se nahajajo le na robu ravnine in ob Savi, pač radi tega, ker so navezana na vodo potokov in rek, ki teko le ob robu ravnine. Po ravnini sami izginja vsa deževnica v prodna tla, zato nastopi poleti večkrat suša.

Na gorenjem koncu ravnine, ob izlivu Kokre v Savo, je nastal Kranj. Njegovi početki segajo v pradavnino. Za Rimljanov je bilo tu mesto Santicum. V začetku srednjega veka je bil Kranj bržkone politično središče cele Ljubljanske kotline; o tem pričajo takozvana Langobardska grobišča, ki so jih odkrili sredi mesta. V mestnem arhivu hranijo star slovenski rokopis iz l. 1493, ki vsebuje štiri slovenske prisege za Kranjskega župana, svetovalce in porotnike. Znamenita je župna cerkev, ki je bila že leta 1191 dozidana. Stolp je iz samega rezanega kamna in spada med najlepše v Sloveniji.

Prej le bolj središče lokalne trgovine, skuša Kranj v zadnjih letih razviti tudi industrijo. Danes ima tvornico gumijevih izdelkov, usnjarno in dve tekstilni tvornici. V povojni dobi so se naselili v mestu slovenski puškarji iz Borovelj na Koroškem.

“In tisto rujavo visoko poslopje?”

“To je gimnazija! V severovzhodni smeri od nje pa leži lepo mestno pokopališče, na katerem počivata naša slavna pesnika dr. France Prešeren (umrl 8. febr. 1849) in Simon Jenko (umrl 18. okt. 1869). Pred sedmimi leti je oba spomenika fotografiral Vaš in moj prijatelj dr. Frank Kern in ju ponesel s seboj v Ameriko.

Ko se dalje peljemo, se nam pogled skrči, savska dolina pa tako zoži, da se železnica le s težavo prerine ob njej, dočim jo vozna cesta že pri Kranju zapusti in se ji šele pri Podnartu zopet približa. Površina edinih teras je tod na debelo preperela, mestoma celo preko 1 m. Zato je zemlja dobro obdelana ali pa posuta z gostimi gozdi.

Zanimivo je, da je po vseh teh krajih še danes razvita domača obrt. V Stržišču izdelujejo sita, v Ljubnem so lončarji in okoli Cerkelj kitarji za slamnike. V Miljah in Tupaličah izdelujejo škafe, v Naklem jopiče, v Šenčurju pa koče in copate. V Naklem se je rodil l. 1651 sloveči Gregorij Voglar, zdravnik ruskega carja Petra Velikega.

“Sv. Jošt!”

Izstopilo jo več turistov z nabasanimi nahrbtniki, dolgimi palicami in težkimi gorski mi čevlji.

“Kje pa je sv. Jošt?”

“Še malo in ga bomo zagledali! Tu je le neznatna postajica, ker v tesni soteski niti prostora ni za večjo postajo Pa če to postajico so napravili samo turistom na ljubo. Sv. Jošt je namreč ena najlepših in najbolj priljubljenih izletnih točk.”

Ko se dolina nekoliko odpre, se nam pokaže Sv. Jošt v vsej svoji krasoti. Hrib je sicer le 815 m visok, toda razgled z njega je izredno lep in daleč segajoč. To Vam bo potrdil tudi veliki ljubitelj slovenske zemlje, vaš marljivi Mr. Iv. Zorman, ki je bil pred leti osebno gori. Ko sva ga z Rev. J. J. Omanom pri “Slonu” obiskala, Sv. Jošta kar ni mogel prehvaliti. Dogovorili smo se bili, da ga pred povratkom v Ameriko še enkrat skupno posetimo, pa žal, ostalo je samo pri dogovoru, čas je bil prehitro potekel. Uverjen pa sem, da ga Mr. Zorman še danes nosi v svojem srcu, prav tako kakor poje:

“Iz moje duše lic izgine
podoba tvoja vekomaj.”

Vrh hriba krasi velika dvonadstropna cerkev s “svetimi štengalmi”, dograjena že leta 1600. V stolpu je velik zvon 7. značilnim Prešernovim verzom, imeniten pa tudi zato, ker je vlit iz topov turških bojihih ladij, potopljenih l. 1827 v bitki pri Navarinu ob zapadni grški obali. Prešernova kitica slove:

“Moj bron je najden bil v dnu
morja, ko Turčije
Kraljestvo v Heladi končal je
Navarin,
Ga kupi romar, ga Samassa v
zvon prelije,
Glasim zdaj božjo čast iz
svetga Jošta lin.”

Z Otoč nas popelje na Brezje voznik z nanovo prebarvanim “zapravljivčkom”. Tako imenujejo na Gorenjskem mali dvovprežen voz s štirimi sedeži. Odkod to ime, vam ne morem povedati, dasi sem poizvedoval in tudi sam o tem razmišljal, na Dolenjskem mu pravijo ponekod “šupar”, kar pa ni slovensko.

Četudi je bil navaden delavnik, smo dobili skoro polno cerkev romarjev in letoviščarjev. Brezje, ki se je v zadnjih letih precej povečalo in prenovilo, postaja čimdalje bolj privlačna točka tudi za letoviščarje, zlasti starejše, ki so radi tudi v bližini cerkve.

Ponovni žvižg lokomotive, kolesa se iznova zaobrnejo, vlak hiti dalje in dospe čez tri železne mostove in tri kamnite predore na našo zadnjo postajo v Bohinjsko Bistrico. Pred našimi očmi se razgrne Bohinj in mogočni kolobar neštetih gorskih velikanov, ki jim načeljuje veličastni Triglav.

Dne 15. julija.[uredi]

8. Ob izviru Savice.[uredi]

Gorenji del Bohinja sestoji iz dvojne doline, iz Bohinjke in pri Srednji vasi, ter iz kotline Bohinjskega jezera, ki spominja s svojim veličastnim mirom in slikovitim okvirom na pokrajine norveških fjordov. Jezero leži 526 m visoko, je nad 4 km dolgo, je nad 1 km dolgo, 1 km široko in do 45 m globoko. V celoti meri 6 in pol štir. km. Kotlino zaključuje navpična stena Ivomarče pod dolino Sedmerih Triglavskih jezer, ki predstavlja za par sto metrov višje ležeče nadaljevanje Bohinjske doline. Odkar so 3. 1008 otvorili Bohinjsko železnico, postaja gorenji del Bohinja vedno bolj napredujoč: središče tujskega prometa.

Pot po prašni cesti s kolodvora do jezera opravimo z avtomobilom; na ta način si prihranimo malone tri ure hoje, ki jih ob jezeru lahko bolj plodonosno uporabimo.

Nastanili smo se v hotelu “Sveti Duh”. Letoviščarjev in turistov je kar mrgolelo! V Bohinj zahajajo družine, pa tudi poedinci, ki si žele miru. Bled postaja čimdalje bolj moderen in hrupen.

Ko smo zadovoljivo rešili želodčno vprašanje, je izšlo povelje: k Savici! Naš Mentor ni kazal posebnega navdušenja: vročina, prah, dolga pot, dopoldanske ture — vse je govorilo proti. Vendar je zmagala volja večine.

Nad nami je gorelo veliko in toplo solnce, ki se je take močno odbijalo v jezeru, da nas je skoro slepilo. Ob poti je uspavajoče šuštelo drevje. Cvetlice so tako dehtele, da nas je njihov vonj kar mamil. Tukaj bi legel in počival in bi vsaj za trenotek užival mir božji!

Pred nami, za nami in mimo nas se je glasil smeh in sladke, napol šepetave besede ljubezni. Po belih potih med svežim zelenjem so stopale vitke postave in švigali razkošni avtomobili. Gledal sem jih in sem si mislil: Kako radostno in brezskrbno zveni danes njihov smeh, kako se bleste biseri v njihovih laseh, kako jim rde lica od notranjega ognja, kako jim mlade oči krešejo iskre ter se prešerno igrajo naokoli. V vejevju nad njimi pa pojo drobne pevke. Njihove pesmi se družijo s smehom in veseljem srečnih parov v čudovito harmonijo: himna srečnih in blaženih je to. Da bi le ne utihnila tako kmalu ta himna!

Pozdravili smo se kot znanci in prijatelji. Videli smo se že dopoldne na Brezju. Gospod profesor Urankar, bivši učenec našega spremljevalca, se je bil tisti dan poročil z Bunkeljčevo hčerko iz Tuhinja. In zdaj jih vodi ženitovanjsko potovanje po poti k “Zlatorogu” in Savici.

“Dober dan! Ali veste, kje tabore skavti od svetega Krištofa?” nagovori Rev, Karimir Zakrajšek delavce, ki so gradili tik nad jezerom betonski most.

“Precej tu gori nad cesto.”

V petih minutah smo sredi majhne, toda ljubke trate. Na parobku gozda se v lahnem polkrogu postavljeni beli šotori. Iz srede se dviga visok jambor s praporom, v ozadju pa Črna prst, ki zvedavo gleda na razposajene pritlikavce.

Ko zagledajo malčki gosp. Kazimirja, ga namah obkolijo kakor dobri otroci svojega ljubega očeta.

Petindvajset jih je! Že en teden so pod milim nebom, na svežem zraku, v gorskem območju. Druži jih medsebojna ljubav in stroga disciplina. — Kdor se ne mara pokoriti, ga odslove. Ob šestih zjutraj ustanejo, se umijejo — seveda kar v bližnjem jezeru — nato sledi gimnastika, zajutrek — kuhajo si sami — potem taborna šola, kratki izleti, malo predavanja, skakanja, igre, kosilo. Popoldne isto tako točno po dnevnem redu do večerjo Na vrsti so najprvo bojne igro. Marsikatera srajca odneha pri njih. Pa ne gre za pesti, orožje so le prav majhne papirne bombe. Ob treh je navadno raport, tu se dele kazni in rešujejo morebitni spori. Nato slede domače igre, tekanje in kopanje. Po večerji se udeleže večernega zborovanja. Za naslednji dan se prebere povelje, ki se mu morajo pokorit brez ugovora. Okrog devete ure zaključi dan skupna večerna molitev. S pozdravom “Lahko noč!” se porazgube v šotorih in zaspe, dokler jih drugo jutro ne spravi zopet na noge trobentač.

Mladi zadrugi načeljujo vodnik, starejši dijak, za telesno zdravje skrbi “zdravnik” seveda brez predpisanih izpitov, dušobrižje pa je v rokah “duhovnika”, ki pa nima mašniškega posvečenja.

Lepo je gledati to mlado in kipečega življenja polno mladino. Najraji bi se še sam pomladil in z njimi vred vriskal in pel, da bi se slišalo prav na vrh Triglava!

“Kaj pa ponoči, kadar treska in grmi?” ponagaja naš Mentor Puntarjevim malčkom.

“Prvo noč so trije jokali,” se hitro odrežejo, “zdaj nas ni pa nič več strah, saj ponoči tudi sami stražimo!”

“Pozor!”

Vsa taborna družina se postavi v krog. Zapeli so svojo himno in zaklicali: Z Bogom! Ko se je vodnik Mr. Grdini še primerno zahvalil, so mladi taborjani dostojanstveno odkorakali v svoje ozke domove.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

“Poglejte tale moja hčerka Marica, komaj 16 let ji je, pa ima že kal bolezni v sebi. Na zunaj se ji ne pozna — in res je bila zalitih lic, toda bleda kot razcvetajoči se popek bele lilije — a roke ima vedno mrzle in če le prime za delo, je že vsa potna. Kaj mislite vi, gospod doktor, o njeni bolezni?”

Tone in Gregorec sta jo urnih korakov ubrala na cesto, da bi ne počila v smeh, meni pa se je bodilo tako kakor našemu učenemu prirodoslovcu Erjavcu, ki je bil nekoč padel med same trgovce. Ko so mu le-ti pokazali vejico neke rastline in jim je on pravilno povedal njeno ime in obenem še razložil, za katere bolezni je še posebno dobra, so vsi hkrati planili nanj, češ: “Gospod doktor, moje dete ima grižo, mojo punčko lomi krč, mene po ušesih trga — katera biljka pomaga zoper to?”

V trdni veri, da sem zdravnik, mi jame tudi bledolična gospa naštevati svoje notranje težave, kako je že hodila po raznih letoviščih, kako je že iskala zaželjenega zdravja ob sinji Adriji, in kako so ji končno zdravniki nasvetovali sveži bohinjski zrak.

Komaj pa jo prekine lahek kašelj, se že oglasi na pragu hišni oče, da se pri njem večkrat oglaša revmatizem, protin, naduha, da je že vse poskusil, celo zdravilne kroglice, da pa vse ...

Iz tega mučnega položaja me je rešil Tone. Ko zaslišim njegov ponovni klic: “Doktor, naprej!” sem dal, že odhajajoč, nekaj splošno veljavnih zdravniških navodil zatrdi lom, da se bodo prej ali slej pokazali tudi učinki. — “Živel naš doktor!”

Kdaj je tisti večer minul, ne vem dobro, danes vem samo to, da je bilo prijetno.

Drugo jutro smo bili kmalu po solnčnem vzhodu že na Kopišču. Tako se imenuje majhna gozdna ravninica, uro hoda od izvira Savice. Zidana carinama in lesen bufet, to jo vse, kar je tu ostalo od svetovne vojske. Vojaško cesto, ki je od tod peljala po strmem pobočju na vrh Krna in na Črno prst, že pokriva mah in rujavo liševje. Tako močan je zob časa!

Ko si je naša mala karavana v bufetu ustrojila grlo zoper prehlajenje, se je začela počasi pomikati navzgor. Pa kaj pravim počasi! Mr. Škrabe, ki je prejšnji dan tožil, da mu srce nagaja, je hotel biti med prvimi. Šele na predzadnji ridi ga je prehitel Mr. Grdina, ki je stopal in vriskal kakor mladenič dvajsetih let. Ali ima morda Savica tako kozmetično moč?

Vsa okolica te pomlaja. — Nad nami višnjevo nebo in gorski velikani, okrog nas zelene bukve in vitke jelke, pod nami pa globoko izdolbeno korito Savice, ki drvi čez drn in strn, kakor da bi se ji bogve kako mudilo. Markirana steza postaja vedno bolj strma, na nevarnih ovinkih je celo zavarovana z debelo vrvjo iz žice, od daleč se že čuje mogočno bobnenje, Mr. Grdina že vriska z vrha, zato še mi pospešimo korake.

Na cilju smo!

Nepozaben prizor! Iz velikanske, zevajoče votline pada ogromna množina vode 60 m globoko. Voda prihaja izpod vrha našega gorskega očaka Triglava (2863 m). Tam gori se triglavska snežnica čisti skozi sedem Triglavskih jezer. Ko priteče iz veleromantičnega Črnega jezera (1340 m) na Komarčo, nenadoma izgine, po kratki podzemski poti pa udari v višini 805 m zopet na dan in plane ven v steni Komarče kot Šum Savice. V podobi črke A pada v dveh srebrnočistih pramenih v teman, kipeč in zelo moder tolmun, odtod pa brzi v šumnih slapovih v dolino in v Bohinjsko jezero. Utrudljiva, dolga pot jo srečno za njo in mlada “kraljica jugoslovanskih rek se lahkotno giblje po divno lepem dolinskem svetu.

Tik nad tolmunom stoji lesena kočica, odkoder pelje ozka stezica prav do vodopada. Steza je strma, vlažna in mokra, ker neprestano prše nanjo vodne pare, zato jo spremlja ob strani varnostna vrv.

Počasi in oprezno stopam navzdol, enkrat sem se bil že vrnil, pogum mi je bil vpadel, pa venomer so kričali nad menoj: “Boste padli! Kdo vas bo tam doli iskal?” Toda korajža velja! — in poskusil sem iznova. Kljub julijski vročini je na dnu tolmuna mrzlo kakor v ledenici. Spreletelo me je neko nedopovedljivo čustvo, ko sem podajal roko srebrno čistim valčkom, ki so odskakovali iz tolmuna in od skalnatih sten in se kakor razposajena otročad zaganjali vame. Vriskal sem in na vse grlo klical zdaj Grdinove, zdaj Skrabove, toda bil sem glas vpijočega v puščavi: bobnenje in šumenje valov je močnejše kot človeški glas.

Sklonim se, Savice bi se rad naužil s takimi občutki kot Vodnik, ki je v svojem pesniškem zanosu zapel:

“Grem visoko pit Savico
lepih pesmi hladni vir:
Mojstru pevcev na zdravico
naj mi teče ta požir!”

Ko se vzravnam, mi stopi pred oči večno lepa Prešernova pesnitev “Krst pri Savici”. Moj duh hiti k Črtomiru in Bogomili.

Na blejskem otoku opravlja službo boginje Žive poganska devica in duhovnica Bogomila. Seznani se in tudi zaroči z ljubljencem svojega srca, s poganskim mladeničem in vojskovodjo Črtomirom. Ko odide Črtomir na boj zoper kristjane, izpreobrne Bogomilo in njenega očeta krščanski misijonar. V strahu, da bi ji ljubljeni ženin ne umrl v poganski zmoti, se Bogomila zateče k Mariji in ji obljubi vedno devištvo. Ko se Črtomir vrne iz boja, mu Bogomila razodene svojo zaobljubo. Hud boj se vname v Črtomirovi notranjosti, toda Bogomilina molitev in vroča prošnja ga premaga. Ko ga duhovnik pouči v krščanskih resnicah, se z duhovnikom napoti k Savici, kjer prejme sveti krst.

Na vse zgodaj zjutraj sta že bila pri slapu — kakor mi. Povej, Črtomir, kako ti je tedaj bilo pri srcu!

“Slap drugo jutro mu grmi v ušesa,
junak premišlja, kak bolj spodaj lena
razgraja, kak bregove stresa
in kak pred njo se gore ziblje stena,
kak skale podkopuje in drevesa,
kak do nebes leti nje jeze pena ...”

Črtomir postane mašnik in “med svoje rojake Slovence gre in dalje čez njih mejo, do smrti tam preganja zmot oblake.”

Ko smo v mali kočici še ovekovečili svoja imena, smo vzeli od Savice slovo. Ali morda za vedno?

Navzdol grede smo srečali več skupin turistov, ki jih je gnalo podobno hrepenenje naprej. Z gorjačo v roki in šalom preko ramen je stopala tudi Nemka, ki nas je kot stare znance pozdravila.

Kmalu pa se je naše razigrano razpoloženje vsaj za hip umirilo. Stopali smo med vojaškimi grobovi.

Izmed mnogih prič, ki še danes glasno oznanjajo, kako strašno je divjala tudi na slovenskih obmejnih tleh ena najljutejših bitk v človeški zgodovini, so številna vojaška pokopališča, ki so raztresena ob bivši vojni črti in tudi daleč zadaj v zaledju. Tudi v Bohinju se nahaja tako vojaško pokopališče na podnožju Črne prsti, ne daleč od “Zlatoroga” in jezera. Obdano je z leseno, umetno izrezano ograjo in skozi celo leto lepo oskrbovano. Na vsakem grobu je lesen križ, na katerem je zapisano ime vojaka, ali, če je neznano, samo križ. V sredi stoji, kakor na naših domačih pokopališčih, velik lesen križ, ki ga poživlja tale pomembni napis:

Tujci prej, zdaj bratje ste postali, ko so tu grobove vam skopali. Žarko sevaj solnce vam planinsko, pokoj dihaj jezero bohinjsko! V desnem kotu pokopališča stoji kapelica z okusno izdelanim lesenim oltarjem. Na njenem pročelju se bleste značilne besede: Potomci, ostanite si edini, da zaman nismo našo kri prelili!

Nekam milo se nam je storilo ob tem pogledu: Vrsta poleg vrste, križ poleg križa — kot strnjena armada! Tu leži sovražnik poleg sovražnika, prijatelj poleg prijatelja. Smrt jih je združila.

Kako ogromne so pač bile žrtve takozvane soške fronte, ki je razredčila zlasti vrste naših najboljših mož in fantov! Niti obsežna pokopališča nam jih ne morejo dovolj popisati!

Tisto jutro sva z Mr. Škrabetom sedla tudi v čoln. Ostala naša družba je ostala na bregu. Ko sva zopet priveslala k bregu, sva se še midva pridružila in ž njimi vred krmila ribe.

Z živahnim smehom in krikom so poskakale v čoln gospa in tri gosposko oblečene deklice.

Zaprl sem oči in poslušal neenakomerne udarce vesel ob jezersko gladino ... Nato prijetni, nekoliko otožni glasovi narodne popevke, in zopet vesel šum.

Neko čudno hrepenenje mi je objelo dušo, kakor domotožje po domači hiši, po otroških brezskrbnih letih in po mladostno razposajenem smehu, kriku in viku.

O leta, kakor mirna in tiha vodna gladina brez trpljenja in skrbi, leta nepozabna, srečna.

Nenadoma je prenehalo petje, vesla so obstala z glasnim šumom in frfotanjem so se dvignile race iz vode in v velikem loku odletele na nasprotni breg.

In zazdelo se mi je, kot bi bil nekdo z drzno roko zagrnil vse prijetne slike mladih let. O jezero bohinjsko; kako lepi so ob tebi poletni solnčni dnevi!

Kako polni nežnih sanj in pestrih podob! Celo nebo se oblači, dež rosi izpod oblakov, gladina jezerska narašča, vznemirja se.

Vrhovi okoli se odenejo v belo odejo, mrzla jesen prihaja in ž njo hlad in otožnost.

Tudi v srca!

Popoldne tistega dne smo prebili v prijetni družbi pri Golfovih v Srednji vasi, večer pa je zaključilo izredno gostoljubje Smolejeve hiše na Jesenicah.

V Suho Krajino![uredi]

Južno od Ljubljane se razprostira Dolenjska, ki je po svoji notranji sestavi in po svojem zunanjem licu drugačna kakor Gorenjska. Njen južnovzhodni del pripada še alpskemu svetu kakor Gorenjska, južnozapadno od železnice Ljubljana-Novo mesto pa se že pričenja Kras, ki sestoji iz posameznih planot, med katerimi so podolžne doline in značilna kraška polja.

Planote so povprečno 500 do 700 m visoke, poedini grebeni in vrhovi na njih pa so še mnogo višji. Dasi imamo tudi v Sloveniji vrtače, podzemeljske jame, vode ponikalnice in kraška polja, vendar pravih kraških goličav, kakor smo jih videli na jugu države, tu ni. Zemlja je veliki meri pokrita z gozdovi, pa tudi rodovitnega in obdelanega sveta je mnogo, zlasti v polju in dolinah. Največja podolžna dolina je ob gorenji Krki, ki prihaja kot močan izvor v bližini Grosuplja na dan. Zapadno od nje pa leži takozvana Suha Krajina, ki jo v poletni dobi označa zlasti pomanjkanje vode.

Tja nas je dne 18. julija zjutr. dopeljala dolenjska železnica, ki so jo zgradili v letih 1892 in 1893.

Tudi Dolenjsko je priroda bogato obdarila. Polje in vinogradi ponujajo Dolenjcu potrebnega živeža, milo podnebje in lepi kraji pa razvedrila in zabave.

Po svoji naravi je Gorenjec bolj trd, Dolenjec pa mehak. Lepe dolenjske lastnosti so tudi pohlevnost, krotkost in vljudnost, da ne omenjam v pregovoru znane dolenjske gostoljubnosti.

Z glavnega kolodvora, središča slovenskih železnic, se peljemo v velikem loku okrog vzhodnega dela Ljubljane, ki kaže povsem novo lice. Stara značilna imena kot Zelena jama, Kravja dolina, Kodeljevo, Kurja vas imajo samo še zgodovinsko vrednost. Še nedavno dobro obdelana zemljišča, pokrivajo danes udobne vile in visoke moderne hiše, ki jih družijo široke, tlakovane in asfaltirane ceste. “Prisilna delavnica,” ki je bila včasih na periferiji mesta, se skriva za velikim vojaškim skladiščem kakor stara devica, ki v krogu brhkih mladenk pripoveduje o svojih lepih dneh.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

“Kje drugje kot v mestnem arhivu? Take važne dokumente, pisane na pergament, spravljajo kulturni ljudje v ognja varne prostore. In Višenjci so kulturni!”

“O tem ne dvomim, vem pa, da zob časa tudi pergamentu ne prizanaša. Tega so se zavedali tudi Višenjci, zato so ukrenili drugače: razsodbo so uklesali v živo skalo na Peščeniku.”

“Pa zakaj ravno na Peščeniku?”

“Ker je obsojeni kozel tam prejel odmerjeno mu kazen.”

“Ali ti je morda znameniti napis?”

“Drugače bi pa ne govoril o njem. Poslušaj! Glasi se: “Ker se kozel z zelenjem ni gostil, ker je čez plot gledal, pa ni mogel čez plot, zato bodi v svoji senci tepen z devetimi udarci. Gospodar njegov Drenulja pa ta tepež gleda z zavezanimi očmi, ker je kozla slabo privezal. In zato, ker mu je ušel, zato bomo pol ure s palico zamahovali nanj.”

“To je torej razsodba. A njena izvršitev?”

“Je bila pa taka-le:

Ko je solnce v četrtič prišlo nad Višnjo goro, so gnali kozla Lisca in Lukeža Drenuljo iz mesta venkaj na hrib Peščenik in tam, kjer so njega dni stala slavna višenjska vešala, tam je bil kozel Lisec vpričo višenjske množice po svoji senci tepen in Drenulja je to tepenje gledal z zavezanimi očmi in pol ure so s palicami zamahovali nanj.”

Ima pa Višnja gora tudi preteklost, na katero se lahko s ponosom ozira. Kakor otočij sredi ljubkega jezera se dviga zanimivo pozidan kup hiš v tesnem okvirju srednjeveškega obzidja vrh okrogle gorice. Prvotna naselbina je bila spodaj v dolini, kjer leži sedaj Stari trg s cerkvijo Pri fari; ker pa tu vsled neprestanih turških napadov ni bilo varno bivati, so se preselili na hrib pod okrilje Gradu in ga primerno utrdili. Cesar Friderik III. jim je l. 1478 podelil mestne pravice, ki jih še danes uživajo.

Zaveden višenjski meščan je tudi naš stari znanec in prijatelj Mr. Matej Holmar. Sredi mesta, kjer se razprostira prostoren trg z lično cerkvico, ima čedno, dvonadstropno hišo, za mestom pa umno urejen vrt z dobro opremljenim jen vrt z moderno opremljenim čebelnjakom. Nekoč je on nam godel in pel, zdaj pa njemu godejo čebele, ko rojijo in donašajo sladki med.

“Moje navečje veselje je v senci pred ulnjakom,” tako nam je zatrjeval, ko nam je naročal pozdrave za svoje nepozabne ameriške rojake.

Ura je kazala devet, ko smo v Stični zapustili vlak in prestopili v žužemberški avtobus, ki oskrbuje hkrati tudi pošto. Podeželski šoferji so navadno podobni starim voznikom, ki so radi postali in se nekoliko pogovorili. V pohvalo našemu pa moram povedati, da je mož reda in točnosti. Kakor hitro je uredil pošto in nam izročil vozne listike, je že prijel za volan in zdrčali smo po cesti skoro naravnost ob Višenjškem potoku čez Mokro polje in odtod po klancu na Muljavo.

“Tam-le na desni nad klancem na štev. 19 je bil Jurčič rojen,” šepne polglasno rdečelična črnolaska svoji tovarišici, kakor je bilo videti sošolki, ki sta se peljali na Krko na počitnice. “Popoldne obiščeve Muljavo in si ogledave rojstno hišo našega: znamenitega romanopisca in pesnika Josipa Jurčiča 1844—1881, ki je tako imenitno ovekovečil slovenske kmete, slovenske berače in vse kmetske originale. S Krke imave sicer debelo uro, pa kaj zato? Jurčič je že kot sedemleten deček vsak dan dvakrat napravil to pot, ko je hodil na Krko v ljudsko šola.”

“Pa na Muljavsko cerkvico sv. Miklavža tudi ne smete pozabiti,” poseže vmes prijazen in že bolj prileten gospod z zlatimi naočniki kakor smo nato izvedeli, je bil to naš priznani šolnik g. nadzornik Škulj,” to je zelo značilna stavba iz 15. stoletja. Vaju, ki ste gotovo brale Jurčičev roman “Jurij Kozjak,” bo pa še bolj zanimalo dejstvo, da je bila ta častitljiva starina l. 1475 priča grozovitega klanja. Tedaj je namreč prihrumel v Slovenijo turški paša Ahmed. Ko je izvedel, da se vsako leto ob Miklavževem sejmu zbere narod z vse Dolenjske na Muljavi, je nenadoma pridivjal z močno četo in vse sejmarje obkolil: deloma jih je posekal, deloma polovil, okoli 1200 pa odpeljal v suženjstvo. Spomin na to turško grozodejstvo se je med narodom še do danes ohranil.”

Vsi smo z zanimanjem poslušali prijaznega gospoda nadzornika, ki je Jurčiča in Levstika in vse njune sodobnike osebno poznal. G. nadzornik je bil tisti dan na študijskem potovanju. Proučeval je umetniške sloge in še ohranjene freske najstarejših slovenskih cerkev. Zato nam je bila njegova družba še bolj draga.

Z Muljave se prevali cesta navzdol skozi teman gozd, ki ga imajo v čislih tudi lovci radi obile divjačine, posebno zajcev in srn. Za hip nas objame prijeten duh, podoben smrekovemu ozonu, s katerim prekvašajo v mestih v vročih poletnih dneh soparne sobe. Le škoda, da avto tako brzi. Prehitro smo iz gozda!

Po osmih minutah se nam odpre široka in skrbno obdelana dolina Krke, ki nas tja do Žužemberka zvesto spremlja. Skoro po bliskovo drvimo skozi vasi Gabrovščica, Lese in Fužine ob Krki, šele v Zagradcu se za hip oddahnemo in motrimo modrozeleno Krko. Čudna in ena najbolj potuhnjenih slovenskih rek je ta Krka! Kolikim je že predčasno prestrigla nit življenja! Barve je ponekod naravnost smaragdno bleščeče, teče pa tako leno, da skoro ne opaziš, da se pregiblje. Pretaka se čez mboge naravne jezove z ene vodne police na drugo. Po vsakem jezu malo postoji, da se umiri, nato pa spet zašumi in zbrzi dalje. Do 50 m globoko zarezana struga se polagoma znižuje, raznolike čeri, kleči in navpične stene jo delajo naravnost romantično. Za fotografa in slikarja izredno mikaven motiv se nam prikaže zlasti pod vasjo Reberce, kjer prehaja Šmihelska cesta v več serpentinah čez most preko Krke mimo mlina v vas Šmihel, nekako v sredi med Zagradcem in Žužemberkom.

“Ozrite se tudi nekoliko na levo!” nas opozori g. nadzornik, ko smo vasico Poljane že imeli za hrbtom. “Tam-le gori na bregu vidite prve vinograde in zidanice.”

“Toda kakovost pridelka, g. nadzornik? Bojim se, da bi ne bil ‘poljančan’ tak, kakor je sloviti ‘lisec’ nad Dobrničem, o katerem pripovedujejo, da ga goje zaradi nege treznosti.”

“Ko pridemo v Žužemberk, boste lahko oba primerjali.”

“Hvala lepa! Vaša beseda odtehta ‘lisca’ in ‘poljanca’.”

Še en ovinek — in v dopoldanskem solncu se zasvita farna cerkev in Žužemberk s Turjaškim gradom.

Žužemberk, tvojim ožjim ameriškim rojakom neštetokrat v mislih in željah, pozdravljam te!

Izstopili smo pri Pehaniju, Kako dobro nam de po dveurni vroči vožnji sveže pivo v družbi s kranjsko klobaso in domačim rženim prepečencem! Vendar ne izgubljamo časa. Ko je naš vrli šofer izložil pošto in izpraznil natočeni vrček, smo se pogodili za takojšnjo turo v Ajdovec.

Pot je bila lepa — svet pa povsem nov.

Komaj smo zapustili doline Krke, smo se že na lastne oči; uverili, da smo v osrčju Suhe Krajine. Prehiteli smo več voz, naloženih s sodi in sodčki. Pa ne mislite, da so peljali vino! Vino se še dobi marsikje v kleti, toda vode jim primanjkuje. Prav v tistih dneh so po celi Dolenjski tožili zaradi suše, ki je bila v že itak Suhi Krajini še posebno občutna. Ko so do golega posušili domače “šterne”, so morali po 3 do 4 ure daleč z vozom po vodo. Zjutraj ob dveh že odhajajo z doma, poti poldnevu se vračajo — seveda s sparjeno vodo. Pa hvala Bogu za tako! O, ti znajo ceniti vodo!

V Sadinji vasi poiščemo Marijo Pintar. Izročimo ji pozdrave in pismo, ki je bilo bolj težko kakor po navadi. Tedaj se izza vogla prikaže že bolj priletna ženica. Kakor strela z jasnega neba je udarila v vas novica: Amerikanci so v vasi! In tako je prisopihala, opiraje se na palico, tudi betežna stara mati.

“Ali ste kaj videli našega?”

“Kje pa je?”

“V Ameriki?”

“Pa kje v Ameriki? Amerika je velika.”

“V San Francisco se pravi!”

“Draga moja dobra mati! To je pa na drugem koncu sveta! Če me pa kdaj pot tja zanese, bom z veseljem poiskal tudi vašega Franceta.”

Pa ni bila ta preprosta ženica edina — tako navadno pojmujejo naši, posebno starejši, ljudje, samo če slišijo ime Amerika. Na podobne slučaje sem naletel tudi drugod, seveda jim nisem zameril. Njih zemljepisno obzorje je že od mladosti navezano le na domačo faro in dolino in tako si prestavljajo tudi širni svet.

Svet postaja čimdalje bolj kamnit in puščoben. Grmovje in nizko, grčavo drevje nam glasno govori, da je zemlja ilovnata in plitva, toda kljub temu skrbno obdelana. V večjih ogradah se stiskajo bolj borne, a dosti čedne hiše z običajno kapelico ob cesti. Na položnih in prisojnih rebrih se svitajo poedini vinogradi. Tu bi se kmalu privadil, da bi bilo le več vode!

Ljudstvo je bolj siromašno, toda trdno in močno, veselo in globoko verno. Ko je v Ajdovcu zazvonilo poldne, so se vsi okrog avtomobila zbrani vaščani odkrili in glasno odgovarjali.

Ker je rodovitna zemlja bolj pičla, je izseljevanje razmeroma veliko, skoro iz slednje hiše si kdo išče kruha v tujini. A kljub temu so z domačo grudo kakor zrastli: kdor le more, se zopet in zopet vrne vsaj za nekaj dni pogledat svoj domači krov. O njih veljajo v polni meri besede pesnikove:

“Kaj lepšega dati mi more mi svet,
kot ti domači so kraji,
kjer užival veselje sem mladih let,
kjer tekli mi časi najslaji.”

“Tu je torej doma naš vrli Rev. Albin Gnidovec?”

“In veste, kdo še? Skopljaniški škof Rt. Rev. dr. Fr. Gnidovec, njegov brat Rev. Karel Gnidovec, dekan v Žužemberku in vseučiliški profesor, prelat dr. Fr. Grivec.” in tudi Rev. Albin Gnidovec sedaj župnik v Rock Springs, Wyo.

“Slava ti, skromna kmetska vas, ki si poslala v svet toliko odličnih rojakov.”

Čas je, da si po celopopoldanski vožnji in po tolikem ogledovanju poiščemo gostoljubno mizo, kjer bi se dobilo primerno okrepčilo. Vrnemo se zopet k Pehaniju. Naročili smo to in to, pa je bilo vse v redu. Šlo je vse v slast s pečenko vred, ki je bila gotovo bolj sveža in pristna kakor kje v veliko mestnem hotelu, kjer čitaš na zlato obrobljenem jedilnem listu dolgo vrsto tujih imen in na vse zadnje še nisi varen, ali ješ konjsko meso ali pa pečenko tiste domače živali, ki je v sorodstvu z Jevovo rodbino.

Ker pa se že mudim pri jedi, naj se spomnim tudi pijače, Da ne bo kateri cenjenih čitateljev menil, da smo delali poskušnjo z “liscem” in “poljancem,” povem samo to, da je bilo vino izvrstno. A prav tedaj, ko smo ugibali, kako mu je ime, je vstopil Mr. Joseph Rejic, naš stari prijatelj. Izvedel je bil, da se nekje mudimo, in zdaj je prišel, da nas povabi v goste na svojo pristavo.

To vam je junak in močna dolenjska grča, da ne dobiš izlepa take! Lica še ne poznajo običajnih gub, oko, iz katerega sije zadovoljnost in postrežnost, je vedno kot jasno nebo, nogam se tudi ne vidi, da bi poznale tisto stvar, ki ji navadno pravimo dolgčas. Mladostno svež in vedno pri delu, doma in na polju, poleti in pozimi! Točen kakor ura!

Ko je Mr. Grdina omenil Janeza, so staremu očetu zasijale oči in v duhu je videl svojega pridnega sina. Še slepi France Mrvar je pristopil in tako zvesto poslušal o Mirčevem Janezu, da sem šele ob slovesu opazil, da je ubožec, slep.

Solnce je stalo sredi neba in je pripekalo z veliko silo na zemljo. Nobene sape ni bilo od nikoder, nobena bilka se ni zamajala sredi polja, tuintam je stalo samotno drevo polno sadja in z globoko povešenimi vejami.

Ko smo privozili vrh klanca, se je posvetil vitki stolp in z precej nato se je razgrnila pred nami množica hiš, zeleni drevesni vrhovi in slednjič celotna dolina. Bližali smo se Zagradcu.

Ljudje so pravkar prihajali iz cerkve: v prvi vrsti so se podili razposajeni otroci, za njimi so stopala postavna dekleta, v četverostopu so v primerni razdalji korakali krepki fantje in okrog gospoda župnija so se gnetli starejši vaški možje.

Kadarkoli gledam nedeljo na kmetih, mi je mehko pri srcu. Nedotaknjene, kakor planinska roža na nedostopni skali, so te preproste duše! Domšljija čista, volja močna!

V sloveči Strossmayerjevi galeriji slik sem nekoč videl podobo; tako globoko se je vtisnila mojemu spominu, da jo od tedaj vedno nosim v svojem srcu: Sredi zelenega vrta stoji ob gredi mlado dekle. eni roki drži mašno knjižico, v drugi pa steblo visoke bujne lilije, vpirajoč pogled v snežno beli cvet. Pravkar je došla iz cerkve, toda v krasnem poletnem dnevu ne more strpeti v sobi. Zato je prihitela ven med zelenje in cvetje in izmed z vseh rož ji je ostal pogled na liliji. Ves vrt se je zdel, kakor da bi dihal svetost ob prisotnosti mladega dekleta, ki je nosilo nedolžnost v srcu, na licih, v očeh.

Tako je pošteno slovensko dekle — in v Suhi Krajini ni malo takih! Zato sem tu še s posebnim veseljem segel po kodaku. Takih pristnih prizorov ni videti vsaki dan.

Vendar pa ni šlo tako lahko, kakor bi si mislil.

Za celotno sliko se mi je izdel najbolj pripraven kraj prostor pred kapelico, nedaleč od župnišča. Toda kako ljudi tja spraviti! Naš Mentor je sicer porabil dar govora in na dolgo in široko utemeljeval pomen živih slik, toda starina je navadno nezaupljiva, še posebno, če vidi pred seboj tuje in neznane obraze. Šele ko je dospel med nje domači gospod župnik, Rev. Gnidovec, bratranec našega Rev. Albina Gnidovca, je izginila bojazen in nezaupanje. Kakor čebele svojo ljubljeno matico, tako je hipoma staro in mlado obkolilo svojega vrlega dušnega pastirja.

Na pokopališču, ki se razprostira ob lepi župni cerkvi, me je najbolj zanimal spomenik, postavljen v spomin župniku in slovenskemu pisatelju Janezu Parapatu. Po rojstvu Parapat ni bil čist Slovenec, materin jezik je bil nemški, zato so tudi v družini navadno nemški občevali. Slovenskega duha se je navzel Parapat v dijaških letih, a ves ogenj za slovenski narod se mu je užgal med slovenskimi tovariši v semenišču. Čitanje slovenskih knjig, zlasti pa preiskovanje slovenske zgodovine ga je tako navdušilo, da je posetil vse svoje življenje slovenski književnosti. Zato ga prištevajo med naj pridnejše slovenske slovstvene delavce.

In zopet je zašumel gozd. Zelene smreke so oživele in dvigale in povešale svoje gote in temne veje v polglasnem in zategnjenem šumenju. Po mladih brezah se je igral veter in vil njihove vršičke kot kodre brhkih deklic. Celo stari hrasti so se zganili, v njihovih kronah se je čulo tisto milo šuštenje, ki ga povzroča južni zefir.

Iz Zagradca do Ambrusa se cesta polagoma vzpenja navkreber po dolgem gozdu, ki loči ambruško planoto od doline Krke. Vzpetost ceste sta najbrž merila in premišljevala tudi naša dva ‘šimelna’ kljub pogostim in več ali manj prijaznim opominom sta tako zložno stopala, da nas je “Mežnarjev oče” iz Ambrusa prav lahko dohajal. Ali jima je hladilna senca tako prijala? Ali na sta morda sporazumno kljubovala, ker sta proti svoji volji dobila novo breme? V Zagradcu je namreč prisedla gospodična učiteljica Prpar, ki je iz službenih ozirov potovala V Ambrus. — Najbrž je bilo oboje!

“Mežnarjev oče, v Ameriko pojdem,” načne razgovor stasovita učiteljica Minka.

“Vi že ne! Vi ste za Ambrus kot rojena: dobra, poštena, skromna in priljudna — kakor smo vsi, ki pridemo iz Ambrusa.”

“Oče, vi se pa hvalite!”

“Saj se lahko! Kadar boste vi toliko sveta skusili, boste tudi tako govorili. Jaz pa sem bil res v Ameriki. 12 centov sem služil na uro pozneje, ko so se razmere nekoliko izboljšale, pa celo 15! In ko sem si nekaj prislužil, sem se vrnil v stari kraj. Pa mi ni bilo nikoli žal! Ljudje so se mi smejali, ko sem obtičal v tem gorskem kotu in vzel bajtarsko dekle. Danes se jim pa jaz smejem. Vem, da bi bil tedaj lahko dobil bogato; vabili so me h krčmarju in trgovcu, tudi dekleta premožnih kmetov so se ozirala za menoj. Toda Bog je hotel, da sem se zagledal v svojo Minco. Ne vem, kaj je bilo prav za prav. Čedna je res bila in tudi lepo je pela, a radi tega” bi je najbrž ne bil vzel. Najbolj me je genilo, ker je tako lepo skrbela za svoje bolehne starše.

Pa nama je Bog poslal tudi težke preskušnje: kopa otrok je rastla in ž njo stiske. O, živo mi stopajo pred oči vsa dolga leta neprestanega žrtvovanja, ko je ona podnevi ko mravlja šarila po hiši in po vrtu, uganjala otroke, vse noči pa krpala perilo in preobračala oblekce. A kljub delu in bdenju je bila vedno sveža in vedra, tudi v najhujših stiskah brez tožbe in zdihovanja. Kadar je bila najbolj žalostna, je zapela svojo najljubšo: “Zagorski zvonovi prav milo pojo ...” Jaz bi bil omagal — bil sem potem še enkrat v Ameriki — da nisem imel opore v njej; pogled nanjo me je obvaroval, da sem se ogibal zapeljive krčme, kjer si toliko naših ljudi končuje življenje, meneč si je olajšati. Tako pa sem vztrajal na potu dela in trpljenja in danes s svojo Minco vred doživljam veselje, ki nama ga je dobri Bog prihranil za stara leta: s ponosom gledam na 11 dobro vzgojenih otrok, ki sva jim kakor pelikan dajala v hrano svojo srčno kri in ž njo edino pravo življenjsko moč.”

Kdo ne bi z rastočim zanimanjem poslušal življenjske zgodbe moža, ki ga vsa okolica pozna in spoštuje in ki je v tako preprosti obliki povedal ledino pravo življenjsko merilo! Pol ure pozneje sem ga iznova videl v cerkvi v Ambrusu pri popoldanski službi božji. Kakor otrok svoji ljubljeni materi, tako prisrčno domače je Mežnarjev oče odkrival svoje srce svojemu nebeškemu Očetu. Pa ne samo on — vsi so tako delali, in teh je bilo polno natlačena cerkev. Zato sem po končanih litanijah na ondotnem pokopališču in sredi vasi filmal takorekoč vso ambruško faro z gospodom župnikom Žavbijem vred.

Kar domači smo postali v hipu. Kakor da je sejem, tako so napolnili široki prostor pod vaško lipo fantje in možje, dekleta in žene iz Kala. Kamnika in vseh ostalih okoliških naselji. Da sem imel več “pildkov” s seboj, bi bil tako naredil, kakor gospod kaplan, kadar biro pobirajo: vsakega bi bil posebej obdaril. Toda v sedanji krizi sem mogel osrečiti le Horvatove iz Kala in Hočarjeve iz Kamnika. Drugi so bili pa tudi za pozdrave hvaležni.

“Suha in bolj revna je res vaša Krajina,” tako je zvenelo v slovo, “pa imate vendar bogastvo, ki ga ne odtehtajo gore zlata! Boga nosite v svojih srcih, Boga imate v svoji sredi v lepi vaši farni cerkvi. Blagor vam!”

“Kaj pa bi bilo,” meni Mežnarjev oče, “če bi še Boga ne imeli? Ta je vsaj vedno med nami — v veselju in trpljenju — drugi pa vedo za nas samo tedaj, kadar je treba davke plačati. Saj vidite, da smo od vsega sveta odrezani in na vsestrani zaprti!”

“Bog vas živi, Mežnarjev oče, in vse Kranjčane!”

Blizu kolodvora Stična ob križišču cest stoji znamenje nenavadne oblike, izklesano iz sivega apnenca: okrogel steber pokriva krovna delilna plošča, nad katero se dviga piramidni nastavek. To vam je častitljiva starina! Arheologi smatrajo spodnji steber za rimski miljnik, ki je stal ob prastari rimski cesti v teh krajih. Stiški opat Lavrencij Rainer pa ga je porabil za podstav, ko je l. 1583 postavil to znamenje. Znameniti latinski napis slove v slovenskem prevodu:

“Popotniki, ki tod mimo hodite, pomislite, da je bil naš Zveličar, ki ga ta podoba predstavlja, triintrideset let v človeški podobi romar zato, da pokaže pravo pot nam!”

Živa misel na Kristusovo muko in trpljenje je kulturnozgodovinski pojav tudi v naši zgodovini duhovno in gmotno skrajno razgibane in razdrapane dobe protestantizma in sledeče mu katoliške protireformacije. Misel na Kristusovo trpljenje je bila v tisti dobi osrednja misel v dvomih in upanju utripajočih in omahujočih človeških src. Zato je Lavrencij Rainer, ki ga stiski kronist nazivlje “očeta domovine in vere” iz duha časa postavil ta lepi spomenik.

Za nas je danes ta spomenik kot spomenik verske misli onemel, ker je opremljen z besedilom, ki je mimoidočim popotnikom nerazumljivo, podobe Križanega, ki bi tudi brez črk mogla govoriti, pa že zdavnaj nima več; a klub temu je in bo trajno ostal važen kulturnozgodovinski spomenik, ki nam odpira pogled v duševnost davnih naših prednamcev.

Kako rad bi ga bil posnel! Pa ni bilo več primernega časa. Ko smo se skozi Št. Vid vračali v Stično, se je tudi solnce poslavljalo od tistega dneva. Z neba so polagoma izginjali zadnji žarki, na obzorju je ugasnila zarja in gorski vrhovi so potemneli. Kakor moleči menihi so stali v daljavi, ogrnjeni v večerni mrak in zatopljeni sami vase. Tudi ptice so utihnile in polja so stala samotna, le lahna meglica se je spuščala nanje. Postajala je bolj gosta in več se ni videlo do gozdov, ki so stali nad travniki in njivami. Noč je prihajala od vseh strani in tako se slednjič ni videlo nikamor.

In prav tedaj smo z vlakom odrinili v Novo mesto.

Dne 20. julija.[uredi]

V Novem mestu in njegovi okolici[uredi]

V Novem mestu smo se nastanili “Pri Košaku” — snažnem in še dosti udobnem hotelu. Ker je postrežba solidna in cene ne pretirane, sem bil odslej tu stalen gost, kadar sem se mudil v dolenjski prestolici. In to ni bilo malokrat.

Filmske posnetke, ki sem jih nabiral širom Jugoslavije, sem izročal ljubljanskemu drogeristu in amaterju Mr. Gregoriču. Iz njegove delavnice so romali na Dunaj, od tam pa so se vračali v Novo mesto, kjer jih je na svojem projekcijskem aparatu preizkuša naš znani umetnik Mr. Božidar Jakac.

Pa tudi novomeška okolica, v kateri živi nešteto naših starih prijateljev in znancev, me je večkrat doli izvabila. Da pa ne bom cenjenih čitateljev s ponovnim povračanjem v že znane kraje dolgočasil, hočem na tem mestu strniti vse poedinene vtise v celotno sliko.

Novo mesto ima prav slikovito lego: razteza se na visokem in skalnatem griču, spodaj pa se vije v mirnem teku zelena in globoka Krka, tako da mu daje značaj polotoka. O početkih Novega mesta nimamo zanesljivih poročil. V zgodnjem srednjem veku je stal na tem kraju grad, ki je bil last stiškega samostana. Okrog njega so nastale prve naselbine. Avstrijski vojvoda Rudolf IV. pa je l. 1365 ves grič preuredil in utrdil in mu dal mestne pravice. Po njem so odslej imenovali Novo mesto tudi Rudolfovo. Cesar Friderik III. je l. 1493 ustanovil še danes obstoječo proštijo in kapitelj. Prvi prošt je bil Jakob Turjaški, danes pa jo vodi Rt. Rev. Karel Čerin, brat priznanega vojaškega kapelnika polkovnika Dr. Čerina. Turki so večkrat razsajali pred mestom. V cerkvenem stolpu je še videti ozke line, skozi katere so streljali na zakletega sovražnika krščanstva.

Znamenita je v gotskem slogu zgrajena kapiteljska cerkev sv. Nikolaja, čigar krasno sliko je napravil sloveči laški slikar Tintoreto. Zgodovinsko važen je tudi kapiteljski arhiv, ki hrani nebroj dragocenih starih listin. Prijazni kanonik Rev. Žlogar, ki pa se je že mesec dni po naši vrnitvi v Ameriko preselil v večnost, bi nam bil še dalje pojasnjeval in razkazoval vse kapiteljske znamenitosti, da ni pritisni! mrak.

Pod kapiteljskim gričem tik nad Krko stoji star frančiškanski samostan, na katerega se naslanja izredno lepa in bogato okrašena cerkev. V njej je pokopanih več zaslužnih mož, kakor pisatelj Matija Kastelic, Janez in Krištof pl. Lenkovič. Žiga in Viljem Villander, ki imajo ob steni stoječe in umetno izklesane spomenike.

Novo mesto je sedež okrajnega glavarstva ter okrožnega sodišča in ima državno realno gimnazijo.

“Tako! Zdaj je vse v redu. Žejo nam bodo tešile hruške — letošnji dolenjski prvenci, ki sem jih pravkar pred rotovžem nabral,” se je šalil Mr. Grdina, ki je prihajal s trga z velikim zavitkom v roki.

“Ta je pa lepa! Tudi jaz sem bil skrivaj skočil na sadni trg in sem Vas mislil s hruškami presenetiti. In zdaj?”

“Se potrjuje resnica, da se veliki duhovi v mislih srečajo,” se oglasi Mr. Božidar Jakac, ki se je v tistem hipu prikazal izza vogla mestne hiše.

Čeprav je bil Mr. Jakac prav tiste dni izredno zaposlen, nam je vendar celi dan žrtvoval. Povabili smo ga bili že prejšnji večer kot dragega nam gosta, toda po končanem dnevu smo uvideli, da smo bili mi njegovi gostje. Zato se mi zdi umestno, da našega novega spremljevalca najprej predstavim zlasti tistim cenjenim čitateljem, ki ga pobližo še ne poznajo.

Božidar Jakac je razmeroma še mlad, toda vsepovsod priznan in upoštevan umetnik. Rojen je bil dne 16. jul. 1899 v Novem mestu, kjer je izprva obiskoval gimnazijo, maturiral pa je na realki v Idriji l. 1918. Kljub dveletni vojaški službi v svetovni vojski je že l. 1923 dovršil svoje akademske študije v Pragi na Češkem, nakar se je napotil na potovanje po Nemčiji in Franciji in severni Afriki. V zadnjih dveh letih se je mudil tudi med nami v Ameriki.

Svoje prvence je Jakac razstavil že l. 1918 v Ljubljani, odtlej pa njegova dela niso manjkala na nobeni jugoslovanski razstavi. Nastopil je tudi izven mej Jugoslavije, tako v Pragi, Bruselju v Belgiji in v Parizu, kjer je na dekorativni razstavi prejel zaslužno kolajno. Jako pohvalno se je izražala kritika tudi o njegovi jesenski razstavi v Ljubljani, kjer je razstavil nebroj pokrajinskih slik iz Severne Amerike.

In kaj naj Vam povem o Jakacu kot človeku? {{prelom strani}

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Pa poglej v daljavo!

O vanitas! Vse je nečimerno in minljivo!

Prav imaš, pesnik:

”... na kolesu bežeča
vrti se zemeljska sreča;
zdaj onega grli, zdaj tega
in moti Zemljane in bega.”

Po cesti se je premikal žalni sprevod.

Ustavimo se, izstopimo in z odkritimi glavami počastimo tragiko mladega življenja.

Z mrtvaškim vojaškim avtomobilom so namreč prav tedaj peljali na dom ponesrečenega pilota Vladkota Kodriča od Sv. Križa pri Kostanjevici.

Nadebudni Vladko je bil na orožnih vajah, kjer je polagal izpit za rezervnega letalskega poročnika. Vzletel je z lahkim lovskim letalom in se povzpel v višino 200 m. Delal je izredno drzne vaje, še več kot je zahtevala izpraševalna komisija. Ko je že izvršil svojo težko nalogo, se je jel spuščati navzdol. Za slovo je hotel napraviti še salto mortale — in je res napravil smrtni skok. Ko se je letalo obrnilo navpično, je motor odpovedal, in ponesrečeni Vladko je z letalom vred treščil na tla, kjer je mrtev obležal.

Bila mu lahka domača gruda.

Po kratkem obisku pri Mr. Videniču v Cerkljah smo jo ubrali pri Barbiču na Brodu na desno stran Krke in se preko Sv. Križa vračali v Kostanjevico. Šofer bi bil sicer raje vozil po stari, široki in znani cesti, pa se je slednjič le uklonil Mr. Jakacu, ki je na vso moč zatrjeval, da je desna stran veliko bolj zanimiva in romantična. In tudi ostali smo mu dali prav, češ: Čim več naravne lepote, tem več duševnega samoužitka! Toda prekmalu smo se uverili, da je bilo vse Jakacovo umetno dokazovanje brez realne podlage. Mr. Jakac je bil že v Kostanjevici za našim hrbtom zasnoval zaroto, ki jo je tudi mojstersko izpeljal.

Na nizkem razpotju obstane avtomobil.

“Prosim, častita gospoda, samo za trenotek, da pozdravimo mojega bratranca Franceta Colariča, Antonovega brata — Vašega znanca in prijatelja!”

Kakor bi šlo za stavo, tako smo zdirjali po strmem pobočju na vrh prijaznega holma, ki nudi krasen razgled proti Leskovcu, Vidmu in Brežicam. Na holmu med zelenim drevjem se razteza Colaričevo domovanje, podobno mali graščini: hiša, gospodarska poslopja in kozolci dvokrilniki. Kamor se ozreš, opaziš, da biva tu gori umen in marljiv gospodar. In to je v resnici naš France, ki uživa zaupanje in spoštovanje po vsej okolici. — Vsako nedeljo ga pred cerkvijo obstopijo možje, ki se zanimajo za njegove nasvete in misli.

V kuhinji se je okrog ognjišča vrtila mlada gospodinja prikupljive zunanjosti. Ker je imela veliko opraviti in je šla ura na poldne, sem si mislil: Najbrž imajo kosce pri hiši. Ko smo pa prestopili hišni prag, sem precej uvidel, da smo mi tisti kosci. Z ostrini pogledom sem od nog do glave premeril Mr. Jakaca, ki pa je že sedel za bogato obloženo mizo in se otroško nedolžno smejal.

“Izvolite, gospodje, posedite prosim! Vroče je. Pa saj že prihaja po vrtu Tone. Ko ste sej peljali proti Cerkljam, sem ga poslal v zidanico.”

Iz pletenke je natočil malo motne a močno se peneče starine.

“Dobro došli, dragi gostje.”

“Na Vaše zdravje, gospod Colarič! Dobro kapljico imate.”

“Kaj pa je to?” se na videz huduje Frank Colarič, potegnivši globok požirek; “tako pijete na moje zdravje? Še ustnic si niste omočili! To je žalitev zame in za dobro letino!”

Ko smo iznova trčili, se je v kotu oglasil gramofon z ameriško slovenskimi ploščami: Ljubca moja ... Še kikelco prodala bom ... Gozdič je že zelen ...

Lepo je bilo! Uro pozneje je na Oštrecu tudi Sintičeva Mara zatrjevala, da vsa novomeška okolica ne premore takega gramofona, kakor ga imajo Colaričevi.

“Še v graščino moramo! Kdor ni videl kostanjeviške graščine, ni videl Kostanjevice!”

Po preteku dobrih 5 minut smo se že peljali po krasnem drevoredu in se ustavili na dvorišču ogromnega, četverooglatega poslopja. Sedanja graščina, v kateri so nastanjeni državni uradi, je namreč nekdanji samostan.

Španhajmski vojvoda Bernard ni Dolenjske zavaroval le pred zunanjimi sovražniki, tudi kulturno jo je dvignil. Zato je ustanovil blizu Kostanjevice samostan in tja poslal menihe iz Vetrinja na Koroškem. Mala dolina se je imenovala Toplica menda zaradi gorkega studenca, ki je tam izviral. — Menihi so nadeli naselbini ime Mariabrunn — Marijin studenec — a ljudstvo ga je imenovalo po bližnjem mestu Kostanjevica.

Nova postojanka je bila za slovensko ljudstvo in deželo izredne važnosti. Vpliv samostanov se ni omejil le na versko življenje, segal je tudi na šolstvo, narodno gospodarstvo, promet in trgovino, skratka na vse panoge duševnega in družabnega življenja. Menihi so iztrebljali gozdove in jih spreminjali v sadonosna polja, ličili so ljudi umnega kmetovanja in skrbeli za ceste in mostove in druge prometne zveze. V burnih časih srednjega veka sta našla znanost in slovstvo le v samostanih varno zavetje.

Vendar je bil tudi samostan kljub tihemu in mirnemu življenju zelo pogosto ogrožen. Vedne vojske in ponovni ogrski napadi so ga opetovano žugali uničiti. Zato je že leta 1235 daroval vojvoda Bernard samostanu posestvo Osredek pri Preseki z namenom, da si menihi na bližnjem hribu postavijo leseno ali zidano trdnjavo, kjer bi imeli za časa vojske zavetišče. Kako zelo je ustanovitelj cenil svoje delo, vidimo iz tega, da je dal svojo umrlo soprogo in svojega mlajšega sina Bernarda pokopati v Kostanjevici.

V dobi versko mrskega jožefinizma so menihe pregnali (1786), njih imetje pa sekularizirali; zato je od tedaj samostan last verskega zaklada. Po prizadevanju Društva za ohranjanje starih spomenikov bodo lepo samostansko cerkev renovirali. Ko smo se doli mudili, je bilo delo že v polnem teku.

Lepemu dnevu je sledil lep večer, bili smo v gosteh pri ljubeznivi Jakacovi mami.

Na desni strani Krke leži Kandija, novomeško predmestje, z znano bolnico Usmiljenih bratov. V bližini je Grm s kmetijsko šolo in Šmihel z lepo deško in še večjo dekliško šolo šolskih sester. Tod nas je vodila pot tisto jutro, ko smo šli k Jeričevemu očetu na obisk.

Šofer je trdil, da ve v novomeški okolici za vsako stezico, a je prekmalu pokazal, da je njegovo zemljepisno znanje zelo pomanjkljivo. Precej onstran Šmihela smo zašli. Vendar pa nam te neradovoljne zmote ni bilo žal.

V Ilegrči Vasi smo zadeli terno. Mr. Šmajdek se je tisto jutro vračal v Ameriko. Mr. Frank Goršin pa je obhajal svatbo.

“Krasno bo tukaj!”

Solnce je v sijajni krasoti plavalo na jutranjem nebu in valovi svetlobe so zagrinjali prelepo okolico. Bujno zelenje bogatih vrtov, brsteči vinogradi po goricah, morje žita v dolini in majhen potočen, ob katerem se je pasla rahla meglica — vse je tonilo in se paslo v finih nijansah živih barv. Pod oknom je vonjal cvetlični vrt. Rosne kapljice so padale z listov kakor majhne iskrice in ginile v gredeh. Tiči so peli in žvrgoleli.

Z naravo vred se je veselila tudi vas. Posebno fantje so bili židane volje. Sicer pa kmetski fant, če ima le šopek za klobukom, ni nikdar otožen, kaj šele, če ima godca v svoji sredi!

Pred hišo in na obeh straneh ceste so že stali visoki mlaji, prepleteni z zelenimi venci in bujnimi šopki in pokriti s trobojnimi zastavicami. Iz opojnega zelenja pa se je blestel napis:

Obilo sreče ženinu in nevesti!

“Kdaj bo pa poroka?”

“Ob devetih!”

“Tedaj pa hitro k Jeričevemu očetu! Časa imamo še eno uro. Poroko moram filmati!”

“Na svidenje v Šmihelu!”

“Kos ubira ženitovanjsko pesem, čakaj Francka, tudi ti boš kmalu pela!” Tako je govorila črnooka Slavka, ki je hitela preko polja proti Goršinovim. Šla je za “družico”, zato je bila praznično oblečena in veselega obraza. Večkrat je postala in z nekim prisrčnim veseljem poslušala kosovo petje, ki je prihajalo iz bližnjega loga. In ko je nadaljevala pot, je nadaljevala tudi samogovor: “Da, da, Francka, kmalu se boš odpeljala preko morja in boš živela s svojim Francetom lepo življenje. Zavidajo ti vsa regrška dekleta tvojo srečo. In ko boš ti uživala srečo, bom srečna tudi jaz, vsaj v toliko, da si bom lahko rekla, da sem tudi jaz nekoliko pripomogla k tvoji sreči — čeprav ... Pa kaj bi sedaj govorila o tem! Ti moraš biti srečna. Goršinov France bo skoro tvoj in nihče ti ga ne vzame!

Zmagoslavno ponosno je stopila v Goršinovo hišo. Veselja ji je žarelo srce in stopala je tako pokoncu kakor še nikdar v življenju.

Na steni se je pa prav tedaj odprlo okence stare ure. Ven je pogledala kukavica in zakukala:

“Zvesto srce, roke zveste —
kot redke pravljice zvene!”

“Dobro jutro, Jeričev oče!”

“Gospod Grdina, Vi ste? Pridni ste, ker ste tako zgodaj prišli. A moj ljubi John?”

Očetov pogled je čudovito vprašujoče obvisel na Mr. Grdini. Ko se je bolehni oče nekoliko umiril, je zapustil posteljo, stopil na tla in se v hipu čutil močnega. Tudi noge so bile trdne. “O blaženi prijatelji!” Potem je stopil pred zrcalo, pa ga je zazeblo. Ta obraz! Globoko vdrte sive oči, bleda lica, tiste kosti, moleče iz obraza, bleda ustna in dolgi beli zobje — vse je dajalo njegovemu obrazu izraz poslavljajoče se starosti. Pa je vendar prilezel ven pod kostanj in se enkrat celo prav od srca nasmehnil. Čemu neki?

Mr. Grdina si je v spremstvu dobre in skrbne mame ogledal vrt, da bi ga fotografiral in filmal, drugi pa smo ostali pod kostanjem, se z očetom razgovarjali in hkrati uživali njegovo gostoljubje. Ko se Mr. Grdina kmalu nato vrne, prisede in seže po steklenici. V trdni veri, da ima hladno studenčnico pred seboj namah poln kozarec zvrne.

“Preklicano! Kakšna voda pa je to, ki tako peče?”

In smeha kar ni hotelo biti konec!

Kakor bi se bili dogovorili, tako točno smo dospeli pred šmihelsko cerkev oboji: svatje in mi.

Tudi pred vhodom v cerkev so stali mlaji. Ko sta ženin in nevesta izstopila, jim je požarna bramba napravila špalir, nakar so med pokanjem topičev in bučanjem orgel odkorakali v cerkev.

Bog blagoslovi ženina in nevesto!

Tako je velel napis nad cerkvenim vhodom, tako smo želeli tudi mi novoporočenemu paru in se odpeljali v Malo vas na Baragov rojstni dom.

Med tremi visokimi in nad 300 let starimi lipami se skriva enonadstropno poslopje, ki je še danes prav tako kakor ob Baragovem času. Pred vhodom visi majhen zvonček, s katerim so klicali domačo služinčad in tuje delavce skupaj. V pritličju je na desni takozvana “hišterna”, večja soba z lesenim stropom, v kateri se je navadno mudilo služabništvo. Tudi ostale sobe imajo lesene strope. Na pročelju grada je spominska plošča s sledečim napisom:

G. Friderik Baraga rojen v tem gradu 26. 6. 1797, umrl kot misijonar in škof v Marquette v Severni Ameriki

19. 1. 1868. Postavil 29. 6. 1897 Julij Treo, tukaj posestnik.

Na levi gradu je 14 m globok vodnjak, na desni pa petero gospodarskih poslopij, vse neizpremenjeno ohranjeno! Danes je prijazna graščina last družine Lah, ki se je pred 12 leti priselila iz Komende na Gorenjskem.

V uro oddaljenem Dobrniču, kamor spada Mala vas, je tudi še videti stari krstni kamen, pri katerem je bil Baraga krščen. Tu je tudi na desni strani pred obhajilno mizo vzidan doprsni kip s kratkim življenjepisom.

“Še v Vapčjo vas! Ana Spilar mi je ponovno naročila, da ji moram prinesti njenega nepozabnega očeta v filmu in na fotografiji.”

Hiteli smo peš v opoldanskem solncu preko travnikov in njiv, pa žal — zastonj. Dobri in pridni oče se je mudil v oddaljenem gozdu. Pa tudi nam še je mudilo na vlak, ki nas je s Trebnjega popeljal v Ljubljano.

Dne 21. julija.[uredi]

Ob slovensko-italijanski meji[uredi]

Okrog 9. ure dopoldne smo se vračali z Dolenjskega. Vreme se je kisalo in kisalo, dokler se ni izkisalo. Žejno zemljo je jel napajati pohleven dež. Po ljubljanskem barju se je plazila lahna meglica, glavo Krima pa je obkrožala sedmerobarvna mavrica. Zato sem bil trdno uverjen, da se bodo oblaki kmalu razpršili in da se bo napravil še lep dan. Pa me res moje upanje ni varalo!

“Takoj po kosilu zopet odrinemo!”

“Kam pa?”

“Na Notranjsko!”

“Prav! Samo bojim se, da bodo take dolge in težavne ture za Vas in gospo preveč naporne.”

“Ali menite, da sva prišla na počitnice? Oddahnila se bova šele tedaj, ko se zopet vrneva med svoje drage rojake in jim pokaževa sad najinega dela in truda.”

Ob tričetrt na eno smo zapustili “Union” in se skozi “Nemška vrata” odpeljali na Tržajško cesto. V srednjem veku je namreč obdajalo Ljubljano močno zidovje; služilo je za varnost meščanov v obrambi proti sovražnikom, zlasti ko je od 15. do 18. stoletja večkrat pretila turška nevarnost. Na Gradu je bila kresna straža, kakršne so bile na več daleč vidnih točkah po vsej deželi od hrvaške meje pa gori do Alp. Ko pa je turška nevarnost prenehala, so mestno zidovje opustili in podrli; danes se vidijo njega sledovi” le še na obronkih Gajskega hriba in ob Vegovi ulici, kjer so nekdaj stala utrjena “Nemška vrata”.

Tudi v severozapadni smeri, okrog Gradašce in Tobačne tovarne, se Ljubljana nevzdržno širi. Ne nastajajo pa strnjene ulice z visokimi palačami, temveč vrtni okraji z ličnimi vilami in udobnimi malimi hišami; zaokrožena Velika Ljubljana sega danes od Dravelj do Sela, od Ježice pa do Viča. Živahen promet z avtobusi veže vse mestne okraje med seboj in z okolico. Tu se tudi še dvigajo visoki dimniki raznovrstnih industrijskih podjetij, ki pričajo o marljivosti in podjetnosti naših rojakov.

Take in enake misli so mi rojile po glavi, ko smo na Viču dali Ljubljani slovo in po široki Tržaški cesti zdrčali proti Brezovici. Seveda smo o vsem tem tudi govorili. Naš pogovor je bil naravnost živahen: vpili smo kakor Culukafri, ker sicer bi se zaradi ropotanja avtomobila niti razumeti ne mogli.

Kajpada je naše učene pogovore zabelila tudi kaka umestna šala. V svoji sredi smo imeli spremljevalca, ki je bil raji dobre kakor slabe volje. Spadal je v tisto vrsto ljudi, ki so v obče videti veseli in zadovoljni in ki ne tožijo prehudo nad križi in težavami, ki so kot izvirni greh podedovana dediščina Adamovih potomcev. Življenje je že itak grenko, čemu bi ga sebi in drugim z neprestanim tarnanjem in jadikovanjem še grenil!

V bližini Brezovice se pot odcepi na levo. Nič ne pomišljamo in tudi ne vprašamo nikogar, sigurni smo, da smo na pravi poti. Notranje gorice imajo biti precej onstran zelenega griča, katerega bomo skoraj obšli. Zato smo tudi ubrali bližnjico, da bi prej dospeli do zaželjenega cilja.

Doživeli smo pa ravno nasprotno, čeprav smo vsi “prav dobro” vedeli za pot. Se danes, ko to pišem in mi v duhu vstaja tisti popoldne, me obliva sramežljiva rdečica. Mr. Grdina je bil sicer v teh krajih domačin, pa njemu nisem zameril, saj je 34 let minilo, odkar se je on tod vozil, in v 34 letih se marsikaj spremeni. Zameril pa sem svojemu spominu in svojemu zemljepisnemu znanju in nič ni pomagalo, da se je šofer pobahal s svojo latinščino: Errare humanum — motiti se je človeško.

“Obrnimo, sicer bomo še na Ig prišli.”

Naše sicer zidano, razpoloženje je v tisti vidni in neljubi zadregi pila lahna meglica, ki se je razpršila šele pri zgovornemu “Pavletu” v Notranjih goricah in pri prijaznemu Petkovšku v Bevkah. Daljši pa je bil odmor pri “Tišlerju” na Vrhniki. Sorodstvo, znanci in prijatelji in zanimivosti kraja — pa se odtrgaj, če se moreš!

Industrijsko razmeroma še dobro razviti trg Vrhnika spada med zgodovinsko in zemljepisno najpomembnejše kraje v Sloveniji.

Na mestu današnje Vrhnike je stala že starodavna rimska naselbina Nauportus. Vsled svoje ugodne lege se je kraj hitro razvil v trgovsko in vojaško postojanko z velikim skladiščem orožja. Naselbino so varovale močne utrdbe. Na Jugozahodni strani Vrhnike vrh klanca, pod katerim stoji danes cerkev na Hribu, pa je bil zgrajen trden peterokoten kastel, trdnjava, z braniki na oglih; v njem je bilo prostora za eno kohorto, četo. Ta kraj se še danes imenuje “Grad”. Na mestu sedanje farne cerkve sv. Pavla je stal tabor Statio ad Nonum, to je postaja pri devetem miljniku. Odtod je držal obrambni zid proti sedanji Stari Vrhniki.

Najbolj dragocena in zelo redka najdba iz starega Nauporta so tako zvani “glandes”, svinčene krogle rimskih vojaških oddelkov “fračarjev”, našli so jih na dnu Ljubljanice kakih 35 kg; sedaj jih hranijo v ljubljanskem muzeju. Na Vrhniki so našli tudi sledove poganskega svetišča, posvečenega vodni boginji Akvorni; tudi današnje Furlanove toplice pri Mirkah najbrž Rimljanom niso bile neznane.

Kako veličastno je moralo nekdaj biti tukaj! Koliko veselja, rajanja in vriskanja je odmevalo tod, ko so blago, ki je prihajalo iz Italije, nakladali na ladje, ki so po Ljubljanici in Savi plule v Donavo in tja doli v Črno morje! Po via Longatica, sedanji Tržaški cesti, so vrvele trume ljudi, voz in tovornih živali, po barju, ki je bilo tedaj še vse pod vodo, pa so gori in doli švigale ladje, z najrazličnejšim blagom otovorjene.

V 5. stoletju so porušile Nauportus in Emono, sedanjo Ljubljano, divje trume hunskega kralja Atile. In tedaj je utihnilo veselo petje in vriskanje. Tudi plovba po barju je prenehala. Le frfotanje povodnjih ptic je od časa do časa pretrgalo grobno, tišino ki se je naselila na razvalinah nekdaj tako cvetočega trgovskega mesta.

V 13. stoletju so dospeli v bližnjo Bistro “beli menihi,” ki so preganjali poganske zmote, trebili gozdove, osuševali močvirja in pozidavah stare porušene kraje. In tako je iz razvalin vzklilo novo življenje.

Kako poučen je tak pogled v pradavnino!

“Ali ni tu nekje Cankarjev spomenik?”

“Tamle v kotu ob Tržaški cesti!

Prostor ni posebno srečno izbran, tudi učena kritika se je nad njim spotikala, spomenik je pa lep. Kakor bi imel pred seboj živega Ivana, ki sedi in premišlja: “Nobenega oblaka ni na nebu, toda nad mestom leži siva megla, prepletena, vsa napojena s solnčnimi žarki. Ne vidim neba, že dolgo nisem videl njegove tihe sinjine, komaj se še spominjam, kako je sijala nekoč; toda slutim jo z ljubeznijo in hrepenenjem — tam visoko, za to sivo meglo, se boči prelest in neskončnost, kakor sluti domovino moje srce, polno domotožja ...”

V strmi, Veliki Klanec imenovani ulici, precej nad cerkvijo sv. Lenarta, je videti tudi Cankarjev rojstni dom s spominsko ploščo v zidu. Odtod pelje pot na hribec k sv. Trojici z lepimi šetališči in krasnim razgledom. Za sv. Trojico je gozdič Tičnica, kamor je Cankar tako rad zahajal. Od tam je gledal na Betajnovo, kjer sta se mu porodila “Kralj na Betajnovi” in “Hlapec Jernej.”

“Kakšna korajža! pa ga skoro še videti ni,” meni Grdinova gospa, ko smo pri “Meletu” na Verdu iskali osemdesetletno mamo. Vrata so bila na stežaj odprta, pa ni bilo mogoče nikogar sklicati, le črni “murček” je samozavestno stal na pragu in neustrašeno čuval hišo. Zavedoč se dvoje velike odgovornosti, je ob našem prihodu pozabil na vso vljudnost, čimbolj smo mu dopovedovali, da nismo nevarni ne hiši ne njemu, tembolj nezaupno in dvomljivo je postajalo njegovo obnašanje. In ko jej slednjič zagledal še filmsko skrinjico, je kar podivjal. K sreči se v trenotku največje razdraženosti pokaže izza vogla dobra Meletova mamica.

Da ste bili priča te hipne spremembe! Ko je presenečeni murček videl, kako nas Meletova mama radostno pozdravlja in razkazuje hišo, vrt, klet, je izprva osramočen umolknil; ko pa se je iznova osrčil, je skušal na vse mogoče načine pokazati svojo pasjo prijaznost in tako vsaj deloma popraviti to, kar je malo prej zagrešil. Še avtomobil je preji tekel, ko smo odhajali in pogledal je zdaj nas zdaj zopet Meletovo mamo, kakor da bi nam ž njo vred hotel zaklicati: Pa srečno vozite!

Po lesenem mostu zdrčimo preko temno modre Ljubljanice, ki prihaja v bližini Verda in Vrhnike iz 12 večjih vrelcev na dan. Ker bo današnje popoldne Ljubljanica naša stalna spremljevalka, je prav, da se ž njo nekoliko pobliže seznanimo.

Ljubljanica je ena najbolj znamenitih slovenskih ponikalnic, ki ima v celoti 26 km podzemskega teka. Njen pravi izvir je ob severno zahodnem pobočju Notranjskega Snežnika, ki je pa danes, žal v laških rokah. Tu prihaja kot Prezidski potok na dan; po km dolgem teku izgine pod Vražjim vrtcem v zemljo. V Loški dolini nastopi z imenom Obrh. Po 8 km dolgi strugi ponicuje pri Danah v jami Golobini. Nedaleč od Laz se zopet pojavi kot Jezerski potok, ki namaka Cirkniško dolino in Cirkniško jezero 18 km daleč tja do glasovite jame Karlovice, kjer se zopet izgubi v podzemlje. Pri Brlogu privre izpod velikih skal Rok, ki teče po km dolgi Rakovski dolini do prirodnega mostu pri sv. Kancijanu. Tu zopet ponicuje in se pokaže pri Planini kot Unica. Vsled neznatnega strmca teče Unica zelo zavito 18 km daleč. “Pod stenami” se pa zadnjikrat izgubi v 10 km dolge podzemeljske prostore. Šele na Vrhniki se naveliča neprestanega skrivanja in teče odslej samo po zemeljski površini preko Ljubljane tja do Zaloga, kjer jo Sava sprejme vase.

Miserere mei, Deus, secundum magnam misericordiam tuam — Usmili se me, o Bog, po svojem velikem usmiljenju — tako je udarjalo na naše uho, ko smo dospeli do ozke ulice, ki vodi do cerkve sv. Pavla in do nedaleč vstran ležečega pokopališča.

Od vseh strani so hiteli ljudje skupaj, da pospremijo rajnkega na njegovi zadnji poti.

“Takole nenadoma pride smrt!”

“Kaj pa mu je prav za prav bilo? Pred tremi dnevi je še za repo oral.”

“Že dalje časa je imel slepič. Pa se ni zmenil zanj. Včeraj ponoči ga je pa zares prijelo. Odpeljali so ga precej v Ljubljano. Bilo je prepozno. Danes se je mrtev vrnil nazaj.”

Črno krsto s pozlačenim papirjem obrobljeno postavijo sredi cerkve. Cerkev je polna bližnjih in daljnih sorodnikov, prijateljev in znancev in drugega občinstva. Vsi sočustvujejo z rajnikim in njegovo osamelo družino. Tako hitre ločitve ni nihče pričakoval.

Pa kako tiho je danes v cerkvi! Le trepetanje belih sveč in v dno srca segajoči “Libera” se sliši.

Iz cerkve krene sprevod na pokopališče. Dolg sprevod objokanih ljudi. Spredaj plava črno-rumena krsta, ki se blešči v popoldanskem solncu. Počasi se vije sprevod, počasi zavije na pokopališče. Vmes pa tako žalostno pojo zvonovi.

Krsto postavijo h grobu. Ljudje se gnetejo, le s težavo se prerijejo skozi gnečo mati in otroci. Kot mrlič so bledi.

Grozno tišina okrog. V to tišino votlo bobni prst na krsto.

“Molimo za rajnkega!”

Žena krikne, otroci zaplakajo, vse pokopališče ihti.

Trpljenje je skrivnost. Vsakdanja skušnja uči, da krepost samo v trpljenju dozori.

Polagoma se je izpraznilo pokopališče. Tudi jaz sem spravil svoj aparat, in odrinili smo dalje.

Cesta se v daljših in krajših serpentinah vspenja više in više: našim očem se umika Vrhnika, Sv. Trojica, Betajnovo — slednjič vidimo samo še nad nami nebo, okrog nas pa zeleni gozd.

Drevje je snivalo v tihem molku poletnega popoldneva. Dobrodejna vlažnost dopoldanskega dežja se je širila vsenaokrog. Tisoči biserov, krasni kakor solze božje ljubezni, so se iskrili po osveženem zelenju jelk in smrek in po nizki travi, od suše zarjaveli. Tu pa tam se je oglasil veseli ščinkovec, sicer pa je bilo vse tiho naokrog.

Kdo ne bi zasanjal v taki z vonjavo zapeljivi okolici?

“Po cesti, po kateri se vozimo, so v pradavnih časih nesli ladjo iz Vrhnike v Trst.”

“Kdo neki?”

“Argonavti.”

“Ali se šalite?”

“Če pa celo stare bukve o tem poročajo!”

“Potem bo pa res! Zato pa kar z resnico na dan!”

V Tesaliji na Grškem je živel kraljevič Jazon. Ko je slišal, da imajo v Kolhidi, deželi ob Črnem morju, zlato runo, je dal zgraditi ladjo Argo, na kateri se je z več enako mislečimi tovariši odpeljal v bajno deželo. Na povratku v svojo domovino pa so Argonavti zašli v Donavo. Ko so pluli naprej, so pripluli v Savo in po Savi navzgor v Ljubljanico in tako so končno dospeli do Vrhnike. Ker jim je pa tu vode zmanjkalo, so svojo ladjo Argo zadeli na ramena in jo prenesli čez Kras v morje, koder so se potem srečno vrnili domov.

To je pripovedka, ima pa v sebi tudi zgodovinsko jedro: priča namreč, da so bili naši kraji že v davnih časih znani in zaradi ugodnih zemljepisnih razmer in plovnih rek tudi mnogo obiskani. Vrhniški občinski grb kaže še danes ladjo Argo.

Še bolj zanimivo kot ta pripovedka pa je tole zgodovinsko dejstvo: Za vlade cesarja Karla VI. (1711—1740) je bil med Trstom in med našimi deželami tako živahen promet, da so nameravali med Vrhniko in Trstom napraviti kanal in tako Ljubljanico zvezati z morjem. Šele ko so pobliže spoznali prirodne lastnosti kraških tal, so opustili to misel.

“Škoda tako lepega načrta! Da ni padel v globoke kraške jame, bi se danes iz New Yorka pripeljali prav v osrčje Slovenije!”

“Kar ni, se lahko še zgodi!” je šaljivo pristavil šofer in avto tako pognal, da smo vozili po širokem in ravnem logaškem drevoredu z brzino 90 km. Dosegli smo rekordno hitrost; prej ne pozneje nisem opazil na števu te za slov. ceste izredno visoke številke. V svesti si zmage smo po Logatcu do “Jurjevca” tako ponosno stopali, da smo vzbujali splošno pozornost.

Logatec je danes važna železniška postaja in krati središče okrožnih uradov, za Rimljanov pa je bila tu znamenita vojaška postojanka. Na tisto sivo davnino še sedaj spominja tako zvani Ajdovski zid, ki živi med ljudstvom od roda do roda.

V starih časih, ko vojaška veda še ni poznala tako rafiniranih, vse uničujočih sredstev kakor dandanes je bilo močno zidovje najboljša obramba proti sovražnim napadom. S trdnim zidom pa stari narodi niso krili le svojih trdnjav in most, temveč so z njimi zapirali tudi cele doline na velike razdalje. Tako je bil tudi Ajdovski zid okrog 10 cm dolg, 2 m debel in eno nadstropje visok. Imel je zadrževati sovražnika, če bi prodiral po cesti čez Vrhniko na Logatec in Hrušico proti Trstu ali Ogleju.

Južno od Logatca je trg Planina, znan kot izhodišče za obisk mnogih podzemljskih jam in votlin. Blizu je sloveča Malograjska ali Planinska jama, iz katere priteka Unica. Nad njenim izvirom so razvaline Malega gradu, v katerem je včasih zboroval kranjski deželni zbor.

“Pa se Vas polašča neka otožnost, Mr. Grdina?” vzdramim svojega dragega, prijatelja, ki je hipoma postal zamišljen in ni spregovoril nobene besede.

“Da, otožnost, a hkrati tudi nekak nedopovedljivi gnev! Poglejte, kako stoje na naši slovenski zemlji laški pritlikovci. V Krpanovem žepu bi se vsi trije skrili, pa vam stopajo kakor petelin na domačem gnoju!”

In tedaj je vzkipela vroča slovenska kri in govoril je, kar mu je velevalo njegovo domoljubno srce.

Precej onstran mostu pod Planino stoji namreč laška obmejna straža, ki je nastanjena v Windischgratzovem gradu. Prva leta po vojni je celo Planina ječala v laških sponah, razmejitvena komisija pa jo je po l. 1922 prisodila Jugoslaviji, dočim je Windischgratzov grad ostal v Italiji. Državna meja med Jugoslavijo in Italijo poteka po severovonodnih pobočjih Javornika in Snežnika tja doli do Kastva in Sušaka. Zato opažamo na celi poti do Starega trga razna obmejna. znamenja, ki nas z gnevom v srcu spominjajo na našega grabežljivega soseda. In ko smo tja do Rakeka gledali našo drago zemljo, v tuje okove okovano, se nam je ponovno krčilo srce, govorica je utihnila in obrazi so bili bledi.

Strah, nemir in toga
dušo mi navdaja,
krči se mi srce,
sape dih zastaja —
Z Bogom, bratje, z Rogom,
sestrice ljubljene!
Tudi vi iz dalje
spomnite se mene!

Šele ko smo privozili na zadnji ovinek onstran Rakeka, so se obrazi iznova razjasnili. Pa kako bi se ne!

Kamor se oko ozre,
nov svet se nam odpre.

Pred nami široka jezerska kotlina, ob robu kakor v vencu nanizane lične vasi, v ozadju visoko gorovje — divna slika za prijatelja prirode! Po sredi jezerske planjave pa se v velikih vijugah Vije glavni jezerski potok Stržen. Kako krasen mora biti pogled, kadar pokriva to obsežno ravan do 7 m globoko jezero.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Sušje je snažna in čedna vas. Tujci, ki hodijo skozi, so ji nadeli laskav naslov: “Ta lepa vas.” In Sušjanci res nekaj dajo na ta za nje častni epiteton. Zato po leti vsako soboto po cesti pometajo. Tako se vas in srca pripravijo na Gospodov dan.

Sredi vasi stoji kapelica, zgrajena v gotskem slogu in posvečena Lurški Materi božji. Ob nedeljah se zbira pred njo vsa vas. Skončeva Mica si že leta in leta prisvaja predpravico, da naprej moli: rožni venec, lavretanske litanije in razna priporočila. Mladi poredneži ji včasih radi ponagajali, češ, da je pozabila moliti tudi za tiste duše, ki jih ni ne tu ne tam. Pa skromne Mice to prav nič ne zbega: kadar je velik praznik, napravi celo pete litanije, nakar vsa vas odpeva — žene naprej, dekleta počete, možje in fantje pa bas. Predno se pa razidejo k nočnemu počitku, zadoni skupno slovo: Veš o Marija, moje veselje ...

“Kje pa tu rešeta izdelujejo?”

“Še malo — in boste videli!”

Tipičen znak ribniške doline je “suha roba,” katere početki segajo daleč nazaj v pretekla stoletja. Kdaj se je ravno ta obrt začela, ni mogoče dognati, gotovo pa je, da je bila v 15. stoletju že udomačena. Ko so namreč v 15. stoletju Turki preplavili naše pokrajine, je bila zlasti Dolenjska pozorišče krvavih bojev, vsled česar je morala tudi ona največ hudega prestati. Ljudstvo je obubožalo, prej imoviti kmetje sedaj niso imeli s čim preživljati sebe in svojih družin. Vest o toliki bedi je prišla tudi do dunajskega dvora. Da si ljudstvo vsaj nekoliko opomore, je dovolil takratni cesar Friderik III. dne 23. oktobra 1492 kočevskim in ribniškim okoličanom izvažati živino, platno in razne lesene predmete, kakršne sami doma izdelujejo, na Hrvaško ter v druge obmejne dežele.

Izdelki, ki predstavljajo suho robo v širšem pomenu, so: čebri, kebli, korci, žlice, krožniki, škateljce, rete, rešeta, obodi, palice, vitre in tudi dna. V ožjem pomenu pa prištevamo k suhi robi le rešeta. obodi in “rajte” in te so tudi v Sušju doma.

Pred 50 leti so izdelovali rešeta skoro v slednji hiši, danes samo še v petih ali šestih. Posledice modernega veleobrata, ki proizvaja na veliko in uničuje malo obrt, so kmalu čutili tudi ribniški rešetarji. Lesena rešeta so dobila v žičnih rešetih močnega konkurenta, tako tudi rete. Ker ni bilo doma dosti zaslužka, so jeli opuščati lepo in snažno domačo obrt ter iskati kruha v rudnikih v tujini. Zato je v celi vasi ni skoro hiše, ki bi ne imela kakega svojca v Ameriki ali Kanadi.

“Mr. Grdina, zdaj pa le bliže! Pred Lukežovo hišo boste videli celotni razvoj rešeta od neznatnega rojstva do popolne dovršenosti.

Pri rešetu ločimo dva glavna dela: dno in obod. Kot sirovino za dno uporabljaje ponajveč leskove palice. Nekaj palic nasekajo v domačih hostah, večino pa jih kupijo od sosednjih Kočevarjev, ki jih pripeljejo v Ribnico na semenj.

Ko so palice doma, jim z nožem, viternikom imenovanim, postrgajo lubje, nato pa jih na “babi,” srednje debelom in prevrtanem tramu, “okoljejo.” Odklane letve vitre, so tako debele, kakor debela je bila zareza, narejena z nožem na koncu palice. Te odklane vitre pa so še predebele, zato jih je treba najprvo postrgati. Ko so postrgane, jih cepijo. To delo opravljajo navadno ženske. —

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Od Bojčeve mame smo odšli h Krenčku, ponosnemu in zavednemu lončarju. V Dolenji vasi so namreč doma koze in kožice, lonci in piskrci, konjički in piščavke. Pred 50 leti so delali lonce tudi v Bukovici, Nemški vasi in Rakitnici, zato poje narodna pesem:

Tam doli v Rakitnici
tam delajo se piskrci
obštantek in lepi ...

Danes jim nudi samo še Dolenja vas borno zavetje; kokurenca z železnimi, bakrenimi in kositarjevimi posodami jih čimdalje bolj izpodjeda. Koliko veselja je pred leti starim in mladim povzročal lončar, ki je skozi vas peljal lonce. Vsa vaška razposajenost je skupaj drla in dražila potrpežljivega starca:

“Stric, stric?”

“Kaj pa je?”

“Glejte, pri vašem vozu se pa kolo vrti.”

“Ti nepridiprav, tebi se pa jezik!”

Seveda ni bilo nobene zamere. Staremu lončarju se je to še dobro zdelo, ker so nagajivi otroci s tem po celi vasi zanj reklamo delali.

Ko smo stopili v hišo, je bil Krenček ravno pri delu. V enem kotu je bil visok kup steptane gline, v drugem so stali že izgotovljeni lonci in sklede, sam je pa sedel sredi sobe in z boso nogo poganjal svoj stroj.

“Janez, danes bo pa dobra kupčija, glej, kakšno gospodo sem ti pripeljal,” nagovori Krenčka njegov sosed Skončar — naš kažipot po Dolenji vasi.

“Gospoda pa lonec — kakor koza pa zvonec,” se odreže hudomušni Krenček, ki najraji v rimah odgovarja. Ko pa je za mojim hrbtom zagledal našega Mentorja duhovnika, je hipoma nekoliko zardel, pa si je prav tako hitro tudi iz zadrege pomagal: “O gospod doktor, ne zamerite, saj midva sva še nekoliko v žlahti.”

“V katerem kolenu?”

“Naša nevesta je iz vaše vasi.”

“G. Krenček, ta je pa taka kakor ciganova, ki je kavo hvali. Ko so ga vprašali, če jo je že jedel, se je odrezal: Jaz je še nisem jedel, pripovedoval pa mi je, da je dobra, stric, ki je videl starega očeta kavo jesti.”

In potem je šaljivi Krenček vstal, prijel svoj stroj — on sam mu pravi klepetec in ga odnesel na solnce na dvorišče, da sem ves loncev proces lože filmal.

Kako mu je šlo delo od rok! Kepo gline, ki jo je z roko nekoliko stlačil in zaokrožil, je vrgel na stroj in v par minutah se je srečno porodila skleda.

“Pa za spomin boste tudi kaj s seboj vzeli!”

“Saj nič nimate!”

“Samo trenotek prosim —”

Na široki javorjevi mizi so skoro istočasno trčili skupaj Grdinov “Štefan” in zastolniki Krenčkove ločene umetnosti: konjički, petelinčki, kožice in piščalke, “šparovček” in lev. Mr. Grdina je neustrašeno segel po levu, Grdinova gospa si je nabrala kožic za potice, jaz pa sem kupil piščalko, češ: če nam odpove med potjo avtomobilova hupa, nam bo mala lončena sirena nudila prvo pomoč.

Gospodarsko se je začela Dolenja vas prav letos pomlajati. Živinorejska zadruga, ki jo je ustanovil ondotni g. župnik večkratni državni poslanec Karel Škulj, si je osnovala v Kočevju svojo mlekarno in delavsko kuhinjo, katero zalaga z živili in mlekom v prvi vrsti dolenjevaška fara. S prvim avgustom so otvorili tudi tržni promet z obmorskim mestom Sušakom. Nabavili so si tovorni avto, s katerim prevažajo vsaki dan mleko in živila na 50 km oddaljeni Sušak.

To hvalevredno podjetje obeta nov gospodarski razmah cele ribniške doline. Tako se bo namreč našel na eni strani dober trg za poljedeljske proizvode, na drugi strani pa se bo s tem prebivalstvo navajalo k čim intenzivnejši živinoreji. Zadrugarji upajo, da bodo že po preteku enega leta odpošiljali iz ribniške, dobrepoljske in hinjske kotline do 2000 litrov mleka dnevno na Sušak. Avtomobili, ki bodo vozili tja živila, mleko in živino, se bodo nazaj grede vračali natovorjeni s kolonijalnim blagom.

Načrt je idealno lep. Doslej so bili prav kraji okrog Ribnice, Dobrepolja pa doli do Kočevja in Kolpe radi občutne lesne krize zelo prizadeti in osiromašeni. Sedaj bo zadruga nudila možnost, da se gospodarsko restavrirajo in še bolj dvignejo.

Na ozkem mostu, ki loči Dolenjo vas od Prigorice bi se bila kmalu zgodila velika nesreča, preprečilo jo je le pazljivo šoferjevo oko. Izza malega ovinka je nam nasproti priložil kmetski voz, naložen s senom. Voznik pa ni gledal pred seboj, ampak je bil ves zaverovan v vodo in z vidnim zadovljstvom opazoval starejga racmana, ki se je na vodni gladini igral s svojimi otročiči. Le za las je manjkalo, da nista odletela v vodo voz in voznik. Seveda je voznik vso krivdo zvračal na nas: “Bedak! Ali ne znaš voziti,” se je zadrl na nas, čeprav je samo naša pazljivost rešila njega in njegov voz časne pogube.

“Škoda da nismo ustavili! Tako bi mu bil naredil kakor njega dni Ribničan Gorencu.”

“Kakšno mu je pa naredil!”

“Pa naj jo Levstek pove, ki nam jo je ohranil!”

“Gorenjec je oral pri nekem mostu, a Ribničan je šel po cesti z vozom samih loncev. Ko pride Ribničan blizu, jame Gorenjec vikati: “Od sebe, plaveč! Tudi ti imaš pamet, a Ribničan je nima.”

V tem stopi Ribničan na stran in požene konja preko mosta, a sam začne klicati na pomaganje: “Joj meni do Boga in Matere božje! Kaj hočem zdaj?”

Ko Gorenjec to čuje, mahoma ustavi voli ter steče k njemu: “Kaj ti je Ribničan? Preteto ne bodi?”

“Joj meni, odšel je voz, a jaz sem ostal tokraj vode!”

“Pojdi, prikada, tudi ti za konji!”

“Ne smem, gospodar, za živo glavo ne!”

“Pojdi, neumen ne bodi! Zakaj ne smeš preiti mosta, koder hodi svet in živina?”

Ribničan nikakor noče, nego kriči in toži dalje.

Tedaj mu reče Gorenjec: “Kaj mi daš, da te prenesem jaz na hrbtu?”

“A kaj bi rad, gospodar?”

“Daj mi deset grošev!”

“Bog daj srečo!”

Gorenjec uprti Ribničana ter prenese preko mosta, a ko ga spusti na oni strani, jame se Ribničan tipati po vsem telesu:

“Nimam, jerhovec, niti krajcarja, Bog mi pomagaj, da ne!”

A Gorenjec: “Kako nimaš, pasja dlaka! Zakaj lažeš? Pojdi spet na hrbet!”

Ribničan spet zajezdi Gorenjca, ki ga še enkrat prenese preko mosta nazaj in ga zopet vrže na zemljo tam, kjer ga je bil pobral: “Pogini tu, če nimaš, da bi plačal!” in odide k svojemu plugu in začne orati.

A Ribničan steče preko mosta in zavpije: “Gorenjec, preklinjač! Ali vidiš, kako ima tudi tvoj plaveč pamet, a Ribničan je nima, zato te je dvakrat prejezdil po mostu!”

Do že znanih “Rok” se vrnemo po isti poti. Tu se še enkrat ozremo nazaj in poslovimo od Ribnice in šegavih Ribničanov.

d) Med Laščani in Dobrepoljci.[uredi]

Precej onstran Žlebiča se zoži dolina in naš razgled. Ponekod je žlebu podoben jarek tako ozek, da se vozna in železna cesta le s težavo prerijeta skozi. Na ovinku v Zudih so morali celo skalnati hrib obsekati, da so prometu primerno razširili cesto. Iznova se nekoliko razgledamo šele v “Peklu.”

Tako namreč imenujejo neškam podobno kotlino, v kateri je Ortneški grad in enako imenovana železniška postaja. Včasih je bilo tu nezdravo močvirje, odtod najbrž tudi to značilno ime, umno osuševanje pa ga je spremenilo v cvetoče travnike in rodovitne njive.

“Ali niso tukaj nekje tudi Vice?”

“Tamle ob stezi, ki pelje navkreber proti Slemenom, in ne daleč vstran so Nebesa. V Vicah delajo žlice in trktala, v Nebesih pa obode in rešeta.”

“Potem imajo Pubničani že na tem svetu vica, nebesa in pekel?”

“Toda na onem svetu pričakujejo samo vic in nebes!”

Med takimi pogovori bi bil skoro pozabili, da gremo naprej, da nas ni v Retjah pozdravila nova — Velikolaška dolina, zanimiva ne le po svoji tihi, nevsiljivi naravni lepoti, temveč tudi po tem, da je podarila slovenskemu narodu več slavnih in velikih mož, kojih imena bo izgovarjal Slovenec vedno s častjo in spoštovanjem. Dobro, poldrugo uro od Lašč proti Turjaku je bil v vasi Rašici doma Primož Trubar, ki je pred tristo in sedemdesetimi leti prvi začel pisati knjige v slovenskem jeziku. Iz Podsmreke je pesnik in pisatelj Josip Stritar, ki ga po njegovih neštetih pesmih in povestih pozna vsa slovenska mladina. Najbolj pa so Laščani ponosni na svojega rojaka, pesnika, pisatelja in jezikoslovca Frana Levstika.

V Gorenjih Retjah smo se pred šestimi leti ustavili na številki 1. Dobra in postrežljiva mati Mr. A. J. Žužka in Mrs. Anice Koželj se kar ni mogla nagledati gg. Omana, Zakrajška in Grdinovih, ki so ji prinesli pozdrave in spomine od ljubljenih otrok. To pot pa ni bilo nikjer nikogar videti. Pred hišo je samevala le stara lipa, ki še ni prebolela zlih posledic zadnjega velikega požara, ki je bil skoro do tal uničil vso vas.

V hipu se mi je porajalo nebroj lepih spominov. Kolikokrat smo tu posedeli v večernem hladu okrog kamnite mize, ki ji pa tudi ogenj ni prizanesel! Metka je prinesla prt in pogrnila mizo, gostoljubna tete so po stari in lepi slovenski navadi položili nanjo hlebec domačega prepečenca, Tončka je skočila k “Angelčku” po dolenjskega cvička, osemletna Anica pa se je sramežljivo prismejala z vrta s šopkom nežnih cvetk in jih postavila pred “gospoda.” Dočim sva z Lojzetom pretresala probleme dijaške organizacije, so pa ljubljeni stric enakomerno, kakor po taktu, vlekli pipo in se ogrevali ob ognju mladostnega navdušenja. “Ali zdaj pa vse minulo je, mamica moja, hali, hala!” Pred mostom, ki pelje nad železniško progo, zapeljemo avto v senco košatega hrasta, sami pa pohitimo v Spodnje Retje. Vasica je neznatna, komaj pet številk ima, zato bi človek, posnemaje sv. Pismo, skoro upravičeno vzkliknil: Ali more odtod kaj velikega priti. Pa je prišlo!

Na pročelju Joškove hiše vzidana spominska plošča nam pove, da se je tu dne 28. sept. 1831 rodil Fran Levstik, eden največjih slovenskih sinov. Tu je preživel svoja otroška leta med veselimi, zadovoljnimi, šegavimi in odkritimi Dolenjci, tu se je učil one nepokvarjene in čiste narodne govorice, ki ga je pozneje vedno tako zelo odlikovala. Levstik je namreč ostal pravi pristni Dolenjec vse svoje dni: hudomušen in odločen, odkrit in neupogljiv. Te njegove lastnost je kazal že zunanji nastop, ki nam ga opisuje Stritar, Levstikov najboljši prijatelj, takole: “Še sedaj ga vidim, kako koraka po trgu, krepko in odločno, tako močno in samozavestno! Tako je znal korakati samo Levstik!”

Ko je Mr. Grdina filmal Joškovo hišo in zelenkasto vaško lužo, katero ohlaja v vročih poletnih dneh košata lipa, se nehote spomnim na veliko ljubezen, ki jo je gojil Levstik do svoje rojstne hiše. Spomladi l. 1855 se je Levstik vrnil v Retje, čeprav ni imel več prostora v rojstni hiši. Med njegovim bivanjem v Olomcu na Moravskem so bili namreč starši prodali retenjsko kmetijo in se preselili v okolico Novega mesta. Toda 24 letni Levstik ni šel za njimi: mirni in tihi zavičaj okrog Retij ga je bil tako priklenil nase, da se je tisto poletje nastanil pri svojem prijatlju, čebelarju Jožefu Oblaku, po domače pri “Iliji.” Kdor to ve, bo šele pravilno umeval njegovo prelepo pesem Naša vas, kjer med drugim poje:

Razgled je s holma lep tako,
da vabi srce in oko:
tam gore so, a tod polje,
in travniki tam zelene.
Po gorah cerkve so okrog,
moleče k nebu v sinji lok,
a vsaka ima zvon glasan,
ki poje, ko se bliža dan.
Minilo je že nekaj let,
kar šel sem s holma v beli
svet,
a vtisnil se mi je v spomin
do črne zemlje globočin.

Stoletnico njegovega rojstva so slovesno obhajali v Velikih Laščah mesec dni po našem obisku, v Ljubljani pa so jo proslavili v različnih prosvetnih društvih tekom poletja in jeseni. Na glavnem trgu v Laščah je tudi videti Levstikov spomenik, marmornato piramido, v katero so vklesani nekateri njegovi značilni izreki o negi in lepoti naše mile materinščine.

Za sečjo v bližini Ponikve sta se hladila dva berača, ki sta bila izredno zidane volje. Malho, suknjič in nekaj druge ropotije sta razobesila po grmovju, sama pa sta legla v senco starega gabra in zadovoljno prepevala:

Metličje je z breze
In grozdje je s trte;
pa vince nam leze
v možgane odprte.

Spomnila sta me nekega dogodka, ki ga pa nisem sam doživel, ampak naš novi znanec Levstik.

Neko popoldne je stopal Levstik v družbi svojega prijatelja Stritarja po cesti, po kateri smo se ravnokar peljali. Ko sta bila nekako sredi pota, namigne Levstik z roko na desno stran ceste in reče: “Vidiš, tu-le doli za sečjo sta ondan, ko sem šel po cesti domov, v senci ležala berača in se pogovarjala. Pa reče eden: “Veš, prijatelj, najin stan ni še tako napačen; živi se in ne slabo.” Nato tovariš: “Napačen ni ravno najin stan, samo ko bi bil malo bolj imeniten!” Pa se človek zdrži smeha, ko kaj takega sliši! Še imeniten bodi beraški stan, drugega nič!

Pri železniškem prelazu stopimo v Dobrepoljsko kotlino, približno 10 km dolgo. Razteza se od severozahoda proti jugovzhodu med Grmado in Tisovsko planoto, na jugu pa sega do Ribniške doline, od katere jo loči Mala gora. Dobrepoljska kotlina je najbrž ostanek usahlega jezera. V apneniških skladih, ki obkrožajo to značilno kraško dolino, je več podzemeljskih jam in požiralnikov. Njeno zunanje lice precej sliči Cerkniški dolini, le da so obronki pogorja nižji. V Dobrepoljski kotlini ni nobenega potoka, vendar je ob deževju večkrat preplavljena, ker privre voda iz podzemeljskih jam, v katerih se po nekaterih dneh zopet porazgubi. Na levi železniške proge opazimo “oplenco” — veliko in moderno urejeno peč za žganje apna, ki ne krije samo domačih potreb, ampak ga v veliki množini tudi izvažajo. Ob kolodvoru so velikanska skladišča bukovih drv.

Mala gora je zvečine obraščena z bukovjem, ki ga sekajo za na žago, še več pa za drva, ki gredo preko meje zlasti v Italijo. V zaprtih prostorih je shranjenih tudi na tisoče vreč oglja, ki ga kuhajo ponajveč v struških gozdovih. Sicer pa se ukvarjajo Dobrepoljci s poljedelstvom in živinorejo, mnogi pa odhajajo s trebuhom za kruhom tudi v svet. Med temi je tudi naš vsepovsod znani in priljubljeni Mr. John Grm, kateremu je v prvi vrsti veljal naš dobrepoljski poset. Ker pa nam ni bil povsem znan njegov naslov, smo se po nasvetu našega Mentorja obrnili tja, kjer imajo v vidiku žive in mrtve krenili smo najprej v župnišče. Ni nam bilo žal, zadeli smo terno! Poizvedeli nismo le za Mr. Grma, seznanili smo se tudi z Rev. Mrkunom, znanim slovenskim socialnim delavcem, misijonskim pisateljem in organizatorjem slovenskih izseljencev.

Rev. Mrkun je hotel v hipu vse vedeti: kakšne novice prinašamo, kako smo se vozili, kakšne so ameriške delavske razmere, kako žive naši rojaki. Seveda mu tudi jaz nisem dal miru, ko sem ga skoro do potankosti izpraševal zlasti o stanju naših rojakov v Argentini, med katerimi je dobri in vneti gospod eno leto deloval. Z zagotovilom, da se skoro vrnemo nazaj z Mr. Grmom, smo se odpeljali v pol ure hoda oddaljeno Zagorico. Ta “skoro” se je pa tedaj raztegnil v dve debeli ure. Mr. Grm je bil z doma, odšel je bil precej po kosilu za domačimi, ki so kosili senožet onstran hriba. Vendar smo ga slednjič le pričakali in se skupno vrnili k “Brdavsu,” kjer se nas je v prostorni kmetski gostilni v kratkem zbralo lepo društvo.

Mr. Grma poznate: kjer je on, je prijetno. Njegova harmonika, ki jo navadno spremlja tudi njegov zvonko doneči bariton, prežene, vsaj za tisti čas, tugo in žalost, ki tolikokrat zalezuje ubogega zemeljskega trpina.

Tudi tisti večer je bilo tako. Glas je tajinstveno donel, a po sobi se je razprostiral ugodni vinski duh in prijetna toplina. Ko se je solnce skrilo, so prilagali veliko petrolejko, tema je pobegnila za staro peč in pod hrastovo mizo. Zato se je veseljstva in zadovoljstva nad takimi gosti svetilo lice gostoljubnega krčmarja, pa tudi z naših obrazov je izžarevalo to veselje. Kupice so bile pripravljene; ko je prijazni gospod župnik otvoril vrsto napitnic. si je vabljivi “Dolenjček” osvojil naša srca in pridobil naše spoštovanje.

“Pozdravljam te vince sladko, in želim, da bi vsem, ki bodo pri tebi iskali utehe, preganjalo skrbi jim razveseljevalo srce!”

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

To prastaro Marijino podobo je baje slikal sveti evangelist Luka, slikana je na cedrovi deski in razdeljena na tri polja: V sredini je Marijina doprsna slika z Jezuščkom v naročju, desno od nje je zgoraj Marijino oznanjenje, spodaj pa apostol Jernej z dvema dijakonoma; na levi zgoraj je Jezus na križu, pod katerim stojita Žalostna Mati Božja in sveti Janez, spodaj pa sveti Pavel z dvema spremljevalcema.

Danes krasi Jezuščkovo Marijino glavo zlata krona, podobno kakor na naših Brezijah; kronali so ju l. 1715, dve leti prej kakor Marijino podobo na sv. Gori pri Gorici in v Čenstohovu na Poljskem. Letopis poroča, da je tedaj prihitelo do 60.000 Marijinih otrok na Trsat; k svetemu obhajilu pa jih je pristopilo samo na Trsatu 36.000, nešteti so prejeli svete zakramente tudi spodaj na Reki. Prav tako lepo število romarjev je videla Mati milosti dne 10. maja l. 1891, ko so s slovesno tridnevnico proslavili 600 letnico prihoda svete Marijine hišice na Trsat.

Med trsatskimi božjepotniki beleži kronika tudi mnoge visoke osebnosti:

Leta 1485 je prišla priporočit Marijinemu varstvu sebe svoje drage Frankopanka Barbara, žena srbskega despota Vuka Brankoviča. Ob tej priliki je poklonila cerkvi pozlačen srebrni relikviarij, ki ga obkroža napis, pisan s cirilskimi črkami.

Leta 1597 je poromal na Trsat hrvaški ban, grof Tomaž Erdddy. V zahvalo za čudežno ozdravljenje svojega sina je prinesel srebrni kip Matere Božje, ki ga še danes kažejo.

Leta 1693 je daroval cesar Leopold dva masivna srebrna svečnika, ki ju je videti v velikem oltarju; na njiju še danes neprestano gore sveče v čast Mariji.

Cesarica Marija Terezija je poslala mašni plašč in dve dalmatiki iz zelenega baržuna, ki je prepleten s srebrnimi vezeninami. Vrednost tega dragocenega daru je temu večja, ker je lastoročno delo cesarice.

Pa tudi danes ne zapusti Marija svojih. O tem priča nebroj zaobljubljenih podob, ki nosijo hrvaške, slovenske, nemške in laške napise. V pogojnem času, ko Slovenci ne morejo več tako lahko na Sveto Goro pri Gorici in na Svete; Višarje, se skoro vsako leto odpelje poseben vlak slovenskih romarjev na Trsat; mnogi se peljejo tudi z avtobusom, ker obstoja v poletni sezoni redna zveza med Ljubljano in Sušakom.

Nato smo potrkali na samostanska vrta. Rev. Kazimir Zakrajšek je preživel tu notri noviciat — najlepša leta mladostnih spominov. Kako bi si potem ne želel vsaj enkrat še pogledati v svoj nekdanji tihi in mirni zavičaj!

Vrata se odpro, samostanski brat v rujavi halji, z belim pasom prepasani, nas naznani Rev gvardijanu in povede na prijazni vrt, ki je okrog in krog z visokim zidom ograjen. Zdi se ti, da si stopil v vabljivo zelenico sredi pustinje. Vsenaokoli pusta kraška goličava, tu notri za zidovjem pa samo življenje! Vrt se vzpenja amfiteatralno. Na spodnji terasi je v vzporednih vrstah razvrščena vinska trta, naslanjajoča se na nizke količe. Više poživljajo vrt oljke, pinje in južno sadno drevje. Po sredi vrta se vije bela steza, ob njej pa postaje Križevega pota. Na Kalvariji stoji visok lesen križ z umetno zrezljano soho Križanega. Pod Kristusovimi nogami brli oljnata leščeiba, ki ti kaže nizek klečalnik, da poklekneš in moliš. Bog edini ve, koliko razrvanih in potrtih src je že tu iskalo in našlo uteho! Na najvišjem mestu je v vrtni ograji štirioglata vdolbina. Kdor je kdaj bil tu, odkoder se tako krasno vidi tja doli v mesto, na morje, na tužno Istro in na nepregledno vrsto otokov, se ne more izlepa ločiti od te divne panorame!

Mr. Grdina je že naravnal aparat in ga postavljal zdaj na levo zdaj na desno, toda vse njegovo hvalevredno prizadevanje je bilo zaman! Primerne svetlobe ni bilo več, iz morja so vstajali le še zakasnjeni žarki zahajajočega solnca. Tudi jaz bi bil še nekoliko rad posedel v senci, rad bi bil še sanjaril o tej nepopisni naravni lepoti, o nekdanjih in sedanjih časih, toda Rev. Kazimir je začel pritiskati na odhod. Ne rečem pa, da bi to naravnost zahteval; s tisto zunanjo prijaznostjo, ki je le njemu lastil na, z onim skoro smehljajočim se obrazom in lepo ubrano besedo, ki nikdar ne žali, je jel praviti, da ima še v mestu opravke, da je še daleč do Senja, kamor bi pa še v večernem hladu rad dospel, in kar je še podobnega.

Razumeli smo ga. Še en pogled naokoli in poslovili smo se od prelepih spominov.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]