Iz ljubezni do bližnjega
| Iz ljubezni do bližnjega Marija Štupca |
Objavljena je bila pod avtoričinimi začetnicami M. Š.
| |||||||||||
Ni še temu dolgo, odkar je bil poslan oče Salezij v neki severnoamerikanski državi ob Mississippiju v vas, oddaljeno deset milj od njegovega bivališča. Tam je moral oprav ti sveto darilo, pokrepčati pobožne z nebeško jedjo in prinesti bolnikom sveto popotnico. V vasi je bila mala cerkvica, toda duhovnika takrat ni bilo zaradi pomanjkanja. Osedlal je torej oče Salezij svojega konja in jezdil po opravilih svojega poklica.
Drugi dan obišče bolnike, obhaja vernike in vpraša, ali morebiti vedo za kacega bolnika zunaj vasi. Povedali so mu, da v drugi vasi, pet milj oddaljeni, leži na smrtni postelji bolnik, ki iz srca želi prejeti popotnico za večno življenje. Oče Salezij se torej kmalu odpravi k bolniku, da ga zadnjikrat pokrepča s tolažili sv. vere. Pot pa je bila slaba in polagoma je jel naletavati sneg. Pod noč pride oče Salezij do bolnika in srečno vse opravi. Ker pa je že pozno, prenoči v vasi.
Drugo jutro se zgodaj odpravi nazaj, da bi zopet v cerkvici opravil sv. daritev. Toda joj ponoči je melo in debel sneg je ležal na vsej pokrajini in padal še vedno nov. Vendar to gorečega moža ne ustraši, dasitudi mu vaščani branijo hoditi na plano.
S svojim konjičem odrine oče Salezij po beli sneženi planoti. Ceste pa ni bilo moči dolgo slediti, zamel jo je sneg. Kmalu vidi oče Salezij, da je zgrešil pot in da morda mesto proti vasi jaše ravno na nasprotno stran. Bilo je v istini tako. "Toda do kake vasi ali hiše menda vendar pridem", mislil je sam pri sebi, "tam mi povedo, kod mi je hoditi proti svojemu cilju."
Ali motil se je oče Salezij. Kolikor dalje jaše, toliko dalje se mu vidi širna, pusta, s snegom pokrita planjava, po kateri se vije velikanska reka Mississippi. Kaj storiti? Poludne je že bilo, a seboj oče Salezij ni imel ničesar. Toda samemu ni bilo že toliko, le uboga žival nima česa jesti, hoditi pa mora venomer po visokem snegu z bremenom na hrbtu. "Posiliva se, dragi šareč, dokler nama bo mogoče, morebiti vendar prideva do ljudi." Ali vedno se še pred njima razprostira širna snežna planjava in velikanski, morju podobni Mississippi. "Bogu je vse mogoče", misli zdajci sam pri sebi ubogi misijonar. "Lahko me še reši, ako je volja Njegova, ako ne, v Njegove roke izročim svojo dušo."
V tem trenutku šine mu dobra misel v glavo: žrtvovati konja in uhraniti sebi življenje, kajti čez noč bi itak moralo biti konec življeuja obeh. Stopi s konja in trudna žival se takoj vleže v hladno sneženo ležišče. Milo se stori misijonarju, ko vidi pred seboj svojo zvesto žival skoro brez življenja, toda pogum velja! Vzame nož in v hipu prereže konju vrat, da se curkoma vlije kri iz njega. Žival se ni mučila dolgo. Trudnost jej je pomagala, da je kmalu poginila v zadnjo žrtev svojemu gospodarju. Oče Salezij urno prepara konju trebuh, vzame iz njega drob, povžije nekoliko mesa, potem pa se vleže v razparano žival izročivši Bogu svoje življenje.
Nastala je temna noč. Po planjavi je še vedno melo in pihala je burja, od daleč pa se je čulo šumenje velikega Mississippija. Drugi dan je posijalo jasno solnce nad sneženo planjavo. V tisočih biserih lesketal se je zmrzli sneg. Oče Salezij pa je ležal skoro brez življenja in zavesti v konjskem trebuhu, čakajoč, kedaj ga objame s koščeno roko bleda smrt!
Ob istem času pa je nekdo izmed prebivalcev tiste vasice, v kateri je oče Salezij prenočil, našel v snegu sled konjskih stopinj že precej v stran od ceste. Takoj se ga poloti slutnja, da je morda oče Salezij zašel od ceste na napačno stran v pustinjo.
Mož pove to v vasi in urno so jih napravi nekoliko na konjih iskat nesrečnega potnika. Ves dan so brodili v snegu po pustinji, ali ni se jim posrečilo najti misijonarja.
"Vrnimo se, prijatelji", govoril je pozno popoldne nekdo izmej množice, "živega itak ne dobimo, ako pa je mrtev, ne koristi mu nič, če tudi ga najdemo." Vendar se pa drugi niso dali takoj pregovoriti. Iskali so naprej in res so kmalu našli ubozega misijonarja v trebuhu konjskem — še živega.
Izvlečejo ga na dan, drgnejo s snegom in ga kmalu pripravijo k zavesti. V usta vlijejo mu krepilne pijače in kmalu dobi v prsih gorkoto. Toda — nogi sta mrzli, otrpneli. Ves život je bil čez noč zavit v konjsko meso, le nogi sta ostali zunaj v mrzlem snegu. Sedaj ju ne čuti oče Salezij prav nič in morda ju ne bo čutil nikoli.
Oče Salezij živi še danes ali službe ne opravlja. Zdravniki so mu rešili življenje, a nog mu niso mogli rešiti; odrezali so mu obe nad koleni. Ni ju pustil v vojski za cesarja, pač pa ste bili žrtva — ljubezni do bližnjega.