Iz Dragovega dnevnika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ata Žužamaža
Iz Dragovega dnevnika
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Novega leta dan. Sreda Ko smo, si odčestitali, mi je dala mama poljub, goldinar in koledar s temle dnevnikom. Papa je nakupil moji sestri Slavici najlepših stvari za novo leto; meni pa je ohljuhil »nekaj špan- skega«! (?)

Hm---

Po maši sem čepel doma in prebiral »Slovana«, pa nisem užival nobenih posebno prijetnih občutkov. Zakaj vedno iznova sem se spominjal naše puste šole! Šele ko sem se najedel potic, se mi je nekoliko razvedral duh in po zgodovinskem redu so mi prihajali na misel rajni ideali lanskega leta: Milka, Dragica, Tončka. Naj počivajo v miru! O - kako neumno sem bil zaljubljen! Kaj je srce človeško! Kje je bil vendar moj dobri okus?

Obiskov ni bilo, ne konca ne kraja, do ene nobenega miru. Pri kosilu mi je izrekel papa nezaupnico, češ da moje občevanje s profesorji najbrže ne bo obrodilo nobenega žlahtnega sadu! Zlasti pa se mi je zdelo zamalo, da so, mi stavili starši za zgled Slavico, sladko dušico, ki nese vsak vinar takoj sladičarju, akotudi jo svarim tolikrat, da ne dobi nikoder nikdar nobenega moža, če bo imela vse črne zobe.

Popoldne sem se šel drsat na Kern s tovarišem Prepisavčkom, odličnim glasbenikom, ki zna žvižgati v dva cepa in vodi ob nedeljskih mašah dijaško petje v uršulinski cerkvi. Vedno je videti miren in pohleven, kakor da ne bi mogel skaliti nobene vodice. Večinoma je dobre volje. Le s profesorji ni nič kaj zadovoljen. Vobče je duhovit človek: čisto sam piše, riše, slika, ureja, upravlja, izdaja in prodaja bogato ilustriran strokovnjaški list, ki se imenuje: Raketa iz gimnazije. Prepisavček ne zajema nikdar iz tujih virov, temveč le iz samosvoje gorke fantazije, ki pa se posebno ogreva ob konferencah. Tega našega glasila izhaja vsak ponedeljek, pred šolo samo en izvod in kroži po dva krajcarja med naročniki. Raketa zastopa koristi slovenskih učencev v IV. a, ocenja delovanje profesorjev, priobčuje za nas važne konferenčne vesti in prinaša oglase. Zadnji bralec ga mora vrniti uredništvu, če ne, ga pa uredništvo nabije.

Na ledu sem zalotil nov ideal. Živio! Precej na prvi pogled se je prava Ijuhczen oprijela mojega srca. Kako da je moji dražestni krasotici ime, tega pa žalibog še ne vem!

Zvečer je bil k nam povabljen stric Davorin. Ta vrli gospod ima dolge -brke pa kremenit značaj. (Podaril mi je čisto novo petindvajsetico, ko sem mu šel po cigar.) Sploh je izvrsten človek, odličen Slovenec in izboren govornik.

Ali papa, ta se mi je pa zares lepo obnesel za novo leto, papa! Sram me je, da moram kaj takega zaznamovati že kar prvi dan. Toda, ker sem se odločil neomajno, da bom beležil golo resnico - naj pa bo! Podaril mi ni čisto ničesar takega, kar bi moglo razveseliti četrtošolcu zatirano dušo; pač pa mi je pomolil pod nos novo šibo in mi razjasnil temni položaj, rekoč: »Vidiš, Drago, tale-tale je in usum Delphini. Le dobro si ga oglej! Zakaj to je tisti slavni španski kontraiagot; ki poje novo mašo!« 

 2.Četrkek

Ojej - že zopet so šole!

Odobravati pa moram, da ni nihče izmed gospodov izpraševal za red. Tistih morilnih katalogov danes niso nič vlačili na svetlo. Tako so s finim taktom pokazali, da še ni iztlela poslednja isikrica človekoljubja v sivem pepelu profesorske duše. Zaradi tega jih nepristransko hvalim vse skupaj. Zakaj, kakor sem se namenil, bom pisal golo resnico! Laži in prazne izmišljotine pa z veseljem prepuščam tistim, ki pišejo romane in novele ter več nego polovico izpod pazduhe jemljejo v zabelo svojim sleparskim spisom.

Ob petih zvečer sem se izprehajal v »klobasi«: Glavni trg- Čevljarski most-Židovske ulice-Dvorski trg-mimo Zvezde -Frančiškanski most-Glavni trg. Spremljal me je moj ljubi Prepisavček.

Nocoj se ne bom nič učil; sem še preveč navajen potic in počitnic. Instruktorja moram naplahtati, da me boli glava ali kaj takega.

 7.Torek

Sitnosti so že tukaj! Takoj prvo uro po sv. Treh kraljih me je oštel dr. Trojkosip, ker sem po molitvi za kratek čas malo pobrcal z nogama po tleh. Zarežal je name, da cesarska kraljeva gimnazija ni konjski hlev! Vendar me je pogledal nekam hvaležno, ko sem se varčno nasmehnil njegovemu zarjavelemu do.vtipu. Potem smo vsi vstali nanovo in prvi odličnjak mu je šel pred desko 11;0ri h katedri čestitat v imenu vseh k veselemu godu. Od devetih do desetih smo pisali matematiko. Pereat! Profesor Iks me je kmalu premestil na kmete = v zadnjo prazno klop. Pred mano je sedel cenjeni prijatelj Prepisavček. Z njim sva se nameravala združena vzdigniti na vojsko. Pod klopmi sva imela brzojavno nitko. Iks je pa v kratkem ispoznal najino vzajemnost - in moj koristni zaveznik je moral odpotovati za katedro v pregnanstvo. Škoda! Prepisavček ima sokolje oči pa žirafji vrat. Iztegne se kar čez dvoje klopi, ne da bi se napenja] kaj preveč; za silo pa prepisuje tudi še iz tretje! Na manšetah ima pol Močnika. To je mož!

Ob desetih smo sklenili Prepisavček, Kljukotaj in moja malenkost triumvirat. Kljukotaj je najmočnejši četrtošolec. Ne boji se nobenega realca, zažene vsakega, ki se gre z njim metat, in ima nepokvarjen značaj. Kadi pa toliko cigaret, da je ves rumen med kazalcem in srednjakom. Dim daje zmerom k sebi. Ni torej čuda, da uživa v našem razredu tolikanj ugleda!

Mi trije smo šli za peč posnemat živinske glasove: Kljukotaj leva, Prepisavček lisjaka, jaz pa osla. Nato smo se šli z drugimi vred pa kepat doli na dvorišče.

Tam je cvetel o nekaj minut pravo dijaško življenje! Po kratkem boju smo sovražnika slavno užugali na vseh krajih. Zgoraj v šolski sobi pa smo se po nasvetu Rakete zmenili, da opeharimo pozabljivega profesorja zgodovine za tri strani ponavljave. Zmagali smo tudi tukaj. Imenitno! ž Že popoldne je pa Trojkosip tako popolnoma pozabil naših ponižnih čestitk, da je potegnil iz žepa imenik!

Zapazivši pretečo nevarnost, sem si hotel obvezati glavo, pa se je že začel razvajen gosposki nemčurček v drugi klopi cmeriti, da ga boli zob. In dvojke so letele kakor iz polnega koša. Prepisavček bo Trojkosipa že primerno ovekovečil v uvodnem članku prihodnje Rakete, da izprašuje ta grozovitež celo na svojega godu dan! Take hujše članke piše vse v latovskem jeziku, ki mu obeta Prepisavček še lepo prihodnost. Kadar bo državni poslanec, bo predlagal, naj vendar že nadomestijo z njim latinščino in grščino.

Tudi meni je kalil neusmiljenec mirno življenje z malenkostnimi vprašanji o grških aoristih. Odgovarjal sem mu le pičlo, da ga ne bi preveč razdražil, pa mu še to ni bilo po volji. Klukotaj in z druge stranizvesti Prepisavček, obadva sta mi prišepetavala neustrašeno in krušila Trojkosipu veselje. Rešila sta me trojke! Ujel sem samo dvojko. Čast in slava - trimuviratu! To je letos prva kljuka.

Zgaga me dere, kadar pomislim, kako bo dobila počasi od davi do drevi! Oh velikih počitnic! Še celih 187 dni!

Ideala pa od niko der ni! Moja duša se dolgočasi dan na dan huje.

 14. Torek 

V slovenski uri sem dobil »komaj zadostno «, red, ki politično omahuje ob ozki meji med dobrim in slabim, da ne moreš prav ne živeti ne umreti! Vsaj Prepisavček trdi, da je dobro videl, ko mi je profesor zapisaval 5/6. Potem nam je gospod vrnil zadnjo šolsko nalogo. Pisal sem »pohvalno«. (Prvikrat v svojem življenju!) To se prileže! Domačim pa le ne smem pokazati zvezka; papa bi me nemudoma tako za ušesa, da bi videl Benetke, ker ne nosim samih takih redov domov.

Tudi profesor Iks nam je vrnil zvezke. Ta strupeni prijatelj šolske mladine ima slabo navado in zapisuje dobre številke prav drobno in majhno, slabe rede pa tako velikansko debelo, da se svetijo že od daleč skozi modre platnice. Meni je zarisal krvavordečo 7 z neznanskim repom. Korektum grem delat v podstrešje.

Mojemu idealu je ime Mira. V šolo hodi k uršulink arn III jc najlepša punčka v Ljubljani!

 20. Ponedeljek 

Že navsezgodaj mislim na led, to se pravi na Miro; in tako snnjarim ves dan. O, da bi mogel svoje občutke vdihniti dnevniku tako vroče, kakor mi divjajo v srcu! o Mira! Dobro, da ne veš, koliko moram trpeti! Še vedno sem ves poparjen. Konferenca ... Grajali so me cele litanije!

Razrednik pa mi je posvetil še posebno pridigo: Milavec, preveč se zanemarjate! Kaj pa vendar mislite? Od vseh strani moram poslušati samih tožba zoper vas ... »Povsod mora biti, kjer ga ni treba.« »Še pet minut ni na miru.« »Nagaja, komur le more.« »Neprestano otresa dolgi jezik.« »Uka mu ni mar ... «  To utegne imeti slabe posledice! Zadnji čas je, da se poprimete resnega dela, sicer ne preskočite nikdar kitajskega zidu nižje gimnazije. Preti vam skoro že consilium abeundi! Zapomnite si moje besede in poboljšajte se! Sedite!

Na taka obrekovanja je treba previdno molčati.

To je pač resnica: za odličnjaka nimam prave mere! Kdor pa ni bil nikoli grajan, ta je čuden možic! Bogve kakšne je uganjal sam modri naš razrednik Trojkosip, ko se je vical v kvarti! Nanj sem še najbolj hud; pa tudi Iksu ne bom ponujal nikdar bratovščine! Edino profesor veronauka je prijateljsko potegnil z mano in me bržkone še zagovarjal proti sovražni trumi .. Zato ga bom pa pozdravljal tudi še po maturi, dočim zaradi drugih ne bom kvaril klobuka! V šestih obveznih predmetih me dregajo: »Bolje, bolje!« - osem jih pa imamo.

O - ako zvedo doma kaj o moji smoli, doma! Mira, Mira! Kakšne bo potemsviral kontrafagot!!!

 30. Četrtek 

Danes proti jutru se mi je sanjalo, kakor da sva sedela midva z Miro v Zvezdi na klopici, Godba je igrala, in nad nama na kostanjih so rasli rožiči in fige. Hrustala sva, da je bilo veselje! Res, imela sva se prav dobro! Le prekmalu so zbežale rajske sanje. Zakaj si človek sanj ne more preskrbeti ali prirediti sam? Dali bi se sestavljati krasni sporedi! Jaz na primerček bi bil najrajši Robinzon. Z Miro bi živel na samotnem otoku pa bi mirno in zadovoljno pisal svoj dnevnik! To bi ne bilo morda nič posebnega, dasi je moč moje domišljije izborna. Pa bolje je le, kakor nič! Včeraj zvečer je nekje gorelo. Ko so streljali na Gradu in ko so trobili po ulicah, sem si mislil, kako bi bilo to imenitno, dabi gorelo v hiši, kjer stanuje Mirica, in rešil bi jo jaz! Pa kako? Mi ubogi gimnazijalei ponoči ne smemo na ulico. Po mraku ne sme hiti noben dijak junak. Kohkor se more kdo o dlikovati podnevi, to je vse! Kje so pa tisti, ki gonijo, da ima človek prosto voljo!

Otroci imajo zdaj oslovski kašelj. Bog ne prizadeni, da bi ga nalezla moja Mira!

 31. Petek 

Tako dolgo nič posebnega, nič znamenitega. Današnji dan pa moram zapisati med vesele!

Pred poukom sem šel kupit pero. Tam pred Šenklavžem sem skakal čez kamne. Kar sem zagledal - Miro! Takoj sem nehal prekohaljati. Zdel sem se sebi hudo otročji. Pa Mira, hvala Bogu, ni bila videla moje telovadhe.

Prijazno je odzdravila mojemu pozdravu, jaz pa sem jo gledal sladko očaran od obličja do obličja. (Ob sedmih 48 minut zjutraj pri tretjem kamnu pred cerkvijo.) O - kako je to pokrepčalo mojo dušo! Kako veselo mi je igralo srce!

Hotel sem se ji lepo pokloniti z besedami, pa se nisem mogel izmisliti nič pametnega. Take stvari imej človek že prej pripravljene! To sem neroden! Ko je tako korakala pred mano mi je mahala njena plavolasa kita z rdečo vozo radostno naproti. To mi je bilo posebno dobro znamenje. Ves zamaknjen v njeno ljubko postavo in hojo, sem taval za njo. Tako bi hodil do konca sveta! Še enkrat me je pogledala malo od strani, pa jako površno. Menda je ponavljala v duhu šolsko nalogo? Dekleta se morajo dandanes tudi preveč učiti! Sicer je pa Prepisavček že obljubil, da reši to jako važno žensko vprašanje v prihodnji številki Rakete.

Šele danes, ko sem jo gledal takole od zadaj, sem se preveril, da je moja Mira bitje, popolno od vsaktere strani. Pa to, kar tukaj čenčam, je vse tako nerodno, da me je sram! Ali zastonj bi se trudil, jo opisati tako, da bi bila zadeta vsaj približno!

Vse bi ji dal, sonce, luno in zvezde in še samega sebe!

Sledil sem jo precej dolgo. Meni je bil to en sam blažen trenutek, akotudi nisem govoril z njo nobene besedice. S težkim srcem sem se poslovil za njenim dražestnim hrbtom. Tudi misel na bodočnost mi je kalila veselje. Zakaj že pred maturo mi utegne Mira ubežati desetkrat! Moja duša bi ne mogla preboleti take- nesreče! Uboga Mira! Klicali so me vse tri ure zaporedorna. Pa ne eden me ni vprašal tistega, kar sem znal! Za nameček se je pa še neizogibni Iks popoldne spoteknil nad mano. Vrezaval sem namreč ravno začetno črko ljubljenega imena v klop in si mislil: »Še lepše nego v tem lesu si zarezana, Mira, v mojem srcu!« Kar je planil profesor name! Zastonj sem se zagovarjal. Naglo se je raztogotil in me zapisal zaradi nepazljivosti in zaradi nedostojnega vedenja v razredni album.

Tako uživam vse sladkosti in trpim vse bridkosti zaljubljenega človeka ... Moji občutki so zategadelj večinoma nepopisni ...

O ideal, ideal!

  1. Februar. Sobota 

Meni se vse tako zdi, da Mira doslej še ni opazila moje vrele ljubezni.

Ves dan sanjarim samo o njej! Navsezgodaj ji kličem v duhu: Dobro jutro, Mira! Ljubim te! Lubim -ljute le-tete! Ich liebe dich! Amo te! O Knežji dvorec! Kako si slaven, ker prebiva v tebi, tako dekle, in kako srečna je Ljubljana, vsa Kranjska, ves svet, da premore ta biser, kakršnega ni drugod nikjer! Kvečemu v nebesih bi bilo menda najti kaj podobnega. Mira je angel! Angel! Angel! To bi moral vsak dan zapisati, pa le pozabim, ko sem tako zaljubljen!

Na ledu sem vendar ves čas okoli nje, da bi ji vžgal plamen v srcu. Kolikokrat se ji hočem približati, da bi ji začel prav pošteno dvoriti! Pa se vselej skesam ...

To popoldne je padla dvakrat. Pomagat sem ji priletel, žal, obakrat - prepozno! Ko ji je izpodrsnilo drugič, se ji je prištulil neki domišljavi realec, jo vzdignil in se le nje tiščal in se omuhaval okoli nje. Kako je krvavele moje samotno srce! On pa ji je pometal dvorišče na vse pretege... Ali mene, mene niti ni pogledala! Godba je igrala živahno polko, moje srce pa mrtvaški marš. Ah, najrajši bi bil muha pa bi sedel Miri na klobuček in jahal tako z ljubico po Ljubljani!

Ves žalosten in napol zmrzel sem se vračal domov! Tako mi je bilo pa hudo, da sem malone obupal sredi Trnovskega mostička pred cerkvijo. Toliko da nisem skočil v Gradašico! Pa sem se zbal premrzle vode. Šele na Kongresnem trgu mi je jela lampica upanja brleti nekoliko živahneje - in v Zvezdi, za Radeckega spomenikom, sem v mraku prisegel Miri večno zvestobo...

Le škoda, da ljubice ni bilo zraven!

 4. Torek 

Včeraj je bila zadnja konferenca. Top je nabit!

 5. Sreda 

Po kosilu sem hitel ven na Kern. Polagoma se je zbralo tam tudi obilo krasnega spola. Med vsemi pa je mojim očem najbolj ugajala Mira, ki je izpreminjala ves led v nebesa. Zazibavala se je po gladini kakor vila brez perut! Zlasti me je očarala, ko sva se enkrat skupaj zaletela med množico! Dobro četrt ure sem gledal na zeleno obleko in občudoval ljubico od daleč. Ali čas mi je minil kakor minuta. Zdaj pa sem začel resno preudarjati sam pri sebi, kako bi se ji pridružil na lep način.

Kar ji pade robček iz mufa. Alo, jaz pa kakor, divji jelen za njim! Že ji molim izgubljeno rutico prijazno naproti in velik junak se zdim sam sebi. Nanaglem pa se mi izpodleti, in pridrsam jo z belo zastavico jadrno po hrbtu ravno pred Miro!

»Dober dan, gospodična!« jo nagovorim navdušeno z najslajširn glasom in počivam od burne vožnje ševedno na tleh.

»Dober, dan!« mi odzdravi in se mi ljubeznivo nasmehne, navidezno vsa vesela. (To so bile prve besede, ki sta jih slišali od nje moji presrečni ušesi.) O kako milo doni ta zvonki glasek in kako rahlo podrhtava! Uboga ljubica, gotovo jo zebe! Muf tišči venomer na usta. Jaz pa sedim tako čisto blizu pred njo na ledu in uživam in mislim, da sem v malih nebesih! - Fino! Zdi se mi, da sanjam najslajše sanje. Zato krepko pomigam s palcem in se udarim po stegnu in se tako uverim, da je vse to zlata resnica. O kako vleče vso mojo dušo neznana sila k njej!

»Gospodična, to ste izgubili, prosim!« začnem pogovor, se skobacam na halifaks in ji podam najdenčka. Ah, kako me vsega izpreleti, ko se pri tem nalašč dotalerrem njene dlani! Žal, le rokavic, tistih rokavic, ki jih je oni realec že tolikokrat stiskal s svojimi nevrednimi kremplji! 0, kaj bi bilo šele, če bi se bil jaz zadel njenih golih prstkov! Bržkone je tudi ona židane volje; okoli dražestnih ustec ji igra neprenehoma angelski nasmeh. Zdaj pa se skloni nekoliko bliže k meni ... Mislim, da se ne motim - tedaj je rajski dih njenih ustec dosegel moja usta! Bilo je skoro toliko kakor poljub! To se mi je zdel najlepši trenutek mojega življenja! Kar okamenel sem od same sreče! Ves osupel in omamljen nisem mogel gladko govoriti in komaj sem se upal dihati ...


»Ste se morebiti kaj potolkli?« me vpraša sočutno. »Prav nič gospodična; temveč popolnoma celemu mi je čast, da se vam predstavljam: Dragotin Milavec, tačas gimnazijalec.« 

»Hvala -« reče malomarno in se prikloni komaj vidno.

»Kateri razred?« doda počasi, nekako hladno.

»V IV. a prenašam trpljenje učenega življenja,« ji razodenem in se razkoračim prav moško! »lzvolite, da se podrsava malo skupaj? Srečnejšega človeka ne bo potem krog in krog nikjer po mili domovini slovenski!« 

No, mislim, da nisem gobezdal kar tako, ampak da sem se izražal dosti dostojno in izbrano, kakor sem slišal primeroma strička Davorina, slavnega govornika. Kaj pa mi naredi moja obožavana lepotica?

»A - tako?« me zavrne mrzlo, »Hm ... z nižjo gimnazijo se pa nič ne menim. Zbogom!« 


Mira, Mira! Kar precej višji gimnazijalee še ni prišel do zdaj nihče na svet. Le to me tolaži, da ne več, kako vroče sem te ljubil teh pet tednov! Nezvesta, bodi zdrava! Zdaj te moram korenito iztrgati iz srca in te iz spomina izbrisati s črno gobo večnega pozabljenja! Ha, ne navdajajo me več prejšnji rajski občutki, temveč v meni se kuha le sama grenka osveta ...

Zaletim se na drugi konec ledu, kjer se drsa ob vrbah moj ljubi Prepisavček po levi nogi. (Z desno se pa poriva, ker ima samo eno drsalko.) Kratko mu razložim žalostni roman svoje prve letošnje ljubezni. Prisiljen po kočljivih razmerah mu obljubim, da mu dam jutri ob desetih pol žemlje, ako mi zdaj žurno pomaga, da pokadiva naši ošabnici na vso moč pod nos. Prepisavček se ves zamišljen oblizne, se zavozi nekajkrat okoli mene in privzdiga desno nogo vedno više ...

»Hevreka!« zakliče naenkrat in mi veselo pokima.

Pridružil se je nama še Kljukotaj, tako da je bil triumvirat polnoštevilen. Ko pride oholo punče s prijateljico domov grede mimo nas, ji naredimo špalir in se ji odkrijemo in globoko priklonimo! Prepisavček pa jo ogovori čisto po domače: »Dovolite, milostiva gospodična, da vam čestitamo enajstega novembra, dasi še ne hodimo v deveto šolo na Vrhniki? « 

»Enajstega ... novembra?« se zavzame Mira. »Čemu pa? « 

»K veselemu godu!« se odreže Prepisavček ledeno. »Le povprašajte doma, če sami ne veste, katero ptico posebno

častimo - o Martinovem!« 

Tedaj je vendar razumela duhovitega Prepisavčkal Kar zardela je, tako jo je bilo sram. Aha!

Servus, ideal!

 6. Četrtek 

Že trikrat sem se pripravil pisati, pa me je vselej kdo zmotil. Tolikrat sem bil že zaljubljen - pa zmeraj nesrečno! Zato bom odslej neizprosen sovražnik krasnega spola, če ne bi bil le smešen junak.

Koliko imenitnih občutkov sem zafračkal Miri na čast! Vedno biti nerazumet, to je moja žalostna usoda!

Kako neumno se mi zdi vse moje prejšnje pisarjenje! Pa - pozabimo, kar je bilo! Uživajmo, kar imamo! Saj nam cvete triumirat!

Slavni Prepisavček predlaga v uvodnem članku Rakete nekaj res idealnega! Z navdušenimi besedami zahteva, naj odpravi minister že enkrat profesorske kataloge. Součenci naj glasujejo konec vsakega semestra sami, kdo je izdelal in kdo ni. Vendar pa, piše Prepisavček, utegne še marsikaj Ljubljanice preteči mimo gimnazije, preden obrodi ta ponižna misel kaj sadu. Pre- pisavček, ta pa, ta! To je glavica! Bog mu daj zdravja in potrpežljivosti!

Prebral je že cel kup povesti. Pa trdi, da niso vse skupaj risto nič vredne. V počitnicah namerava! Sam spisati nekaj romančkov da bo imel kaj prida brati, kadar ga bo trl dolgčas. Ta moj najboljši prijatelj pravi, če bi dobil on consilium abeundi, da bi se strahovito maščeval Iksu! Kupil bi največjo pipo in jo pušil ves dan pred gimnazijo, dokler bi nevoščljivi Iks ne dobil od jeze trdih jeter!

Zvečer sem se še nekoliko spominjal Mire! Lepa je res, lepa, nič ne rečem. Pa kaj pomaga, ko pa nima nobenega srca! Toliko idealov kakor jaz menda še ni imel noben fant. Vedno enemu zvest biti, to je pa kaj težko. Slovenke so tako lepe, da zmotijo tudi najsvestejše srce!

 7. Petek 

Jutri dobimo - izpričevala - - brrr!

Po šoli, ob štirih, sem šel k brivcu in si dal ostriči lase do kože.

O da bi mogel tako narediti tudi z ušesi!

  8. Sobota 

Sodni dan!

Vso noč so se mi sanjale strašne reči. Vsi profesorji z ravnateljem vred so pridivjali k meni in se izpremenili v tigre in krokodile. Hotel sem se jim braniti s pipcem, pa ga kar nisem mogel odpreti! Najhujši je bil Iks v podobi požrešnega zmaja, ki me je nesel po zraku na Grintavec. Tam me je izpraševal matematiko! Rep mu je segal noter do Šiške. Naposled mi je nameravala zverina odgrizniti nos, pa sem se - hvala Bogu! - zbudil še o pravem času.

Zjutraj sem oblekel dvoje debelih zimskih hlač. Vmes pa sem potlačil trpežno brisačo na kraj, kjer je moja Ahilova peta. Pod tem trojnim pokroviteljstvom sem upal, da bom laže prenašal pikre usode brutalne udarce.

Že v šenklavški cerkvi mi je prihajalo vroče. Želel sem, da bi slovesna maša trajala večno! Tudi mi je prišlo na misel, kako bi bilo imenitno; če bi usmiljen tat pokradel izpričevala! Le prekmalu so zapeli Cesarsko! Prišla je ura odločitve, in dobili smo vsak svojo obsodbo.

Toliko da nisem padel po stopnicah, ko sem bral kratko pa uničevalno kritiko svojih nasprotndkov! Tema se mi je. delala pred očmi. Zavil sem na dvorišče, kjer sem se malo pojokal na samem tam za vodnjakom ...

Tri dvojke!

Zaradi matematike naj že bo, no! Ampak, da me je vrgel tudi Trojkosip, to je pa vendarle malo prekisla krivica! Seveda, kaj je njemu dvojka ali trojka več ali manj? Saj so poceni! Komaj čaka, da jo zamaže! Pa si domišlja potem, dal je napravil bogve kaj imenitnega! Nikdar več se ne bom smejal njegovim jalovim dovtipom!

Prepisavček mi je povedal, da je srečno izlezel med Scilo in Karibdo, da pa neče več izdajati Rakete, ker mu ne prinaša nele nič čistega dobička, temveč same sitnosti. Žalostno!

Vseh skupaj nas je pa pogorelo devet. V lokaciji sem predzadnji. Prvi (od zadnjega konca) je Klukotaj.

Mi trije zavezniki smo se šli najprvo malo po »klobasi«  izprehajat, da si okrepčamo razburjeno živce. Prepisavček je imel denar in pokazal hvalevredno darežljivost. Ob oglu Zvezde je nakupil karamija in pečenega kostanja; pa smo jedli, da je bilo kaj! Dal nam je tudi cigaret, ki smo jih šli kadit za nunski samostan. Kljukotaj je dim imenitno k sebi dajal in ga izpuščal skozi nos. Trdil je, da izpričevala nimajo za pametnega človeka nikakršne vrednosti. O - da bi tudi doma mislili tako idalno!

  9. Nedelja. Zjutraj 

Včeraj, na trnjevern potu proti domu, sem žvižg al tistole: Slovan brate ima! Veselo sem odpiral oči, in ljudje, ki so me srečavali, so si bržkone mislili: »Ta je pa dobro izdelal, ta, ki jo maha tako židane volje!« Vendar čimbolj sem se bližal domačim penatom, tem huje so se mi šibila kolena.

Slavica je bila že tukaj. Ko sem se priplazil v salon, jo je papa ravno poljubil in pohvalil. Prinesla je prvo odliko. Obljuhil ji je ne vem vse kaj lepega.

»No, kaj pa ti?«se obrne k meni. Z drgetajočo roko mu oddam svoj parte. Oprezno pretipam oklep, se jamem polagoma jokati in stopam po rakovo nazaj v kot proti klavirju;

»Pa kar tri naenkrat!« se razljuti papa in migne Slavici, naj odide.

Meni lete solze naravnost doli na čevlje. Oh, da bi bila vendar mama poleg! Strašno mi je pri srcu. Komaj izustim:

»Goljufali so me!« 

»Tako, tako!« se mi zasmeje srdito. »Kaj mi vsega ne pripoveduješ ... Drugod pa povsod le zadostno. Lepe novice, lepe novice! Samo v petju te hvalijo. No, pa precej poskusiva, če se niso zmotili, in če imaš res tako talentiran glas. Le čakaj, ti adut!« 

On po šibo, jaz pa smuk pod klavir! Žalibog le prekmalu me je izvlekel za bedro in me stisnil med kolena. Zdaj pa je sledila s premišljenim poudarkom constructio X7.ta oovaorv. »Ljubi papa! Ljubi, ljubi papa!« sem hitel, on pa še bolj.

O jerum! O jerior, jerius, jerrime!

Skoraj se mi ne ljubi nadaljevati!

  Zvečer 

Med zemljo in nebom viseč, sem bil prisiljen, igrati zoprno vlogo trpeče oblike. Kričal sem, da je letelo skozi ušesa, natihem sem pa natanko štel bolečine. Dvanajst jih je bilo. Papa, bivši Sokolov predtelovadec, je kazal čimdalje več moči, in zadnje tri so bile pa že res tako gorke, da mi ni pomagala vsa trojna zaveza nič!

»Dalje prihodnjič!« mi je obljubil in mi dal poljubiti (!) kontrafagot.

Zaplenil mi je halifaks, mi napovedal post, me zapodil v malo stransko sobo in naročil instruktorju, naj mi da cel kup nalog, »da me ne sne dolgčas«.

Ko je odšel popoldne v pisarnico, mi je prinesla mama skrivaj nekaj kosila in me tolažila. Sram me je bilo. Ves objokan sem ji poljubil roko in obetal, da se poboljšam drugega pol leta.

Ob štirih sem bil pa že zopet presneto lačen! Naloge sem dovršil vse in trpel samo to v sramoti in sramoto v samoti. Dobro, da me nista videla Prepisavček pa Kljukotaj! Čutil sem se hudo nesrečnega ...

Spominjal sem se srečnih dni prve mladosti. Kje so časi, ko smo na Ledini metali loparje v zrak, da se odloči slinka ali nek, in bili klinec ali gril ček; ko smo se frnikolali ali nikadi z belimi nikolami in sivimi grahki; ko smo plesali ristanc po eni nogi; ko smo se fucali za peresa in tuze in se prepirali zaradi muhe; ko smo bili žogo, pasli kozo. O klinec in grilček! O skriva. lice! O nikole in nike! O žoga, o koza! O ristanc in fuci in tuze! O srečne ure moje mladosti-! Noben cesar, noben milijonar mi jih ne more vrniti! Zdaj sem pa zaprt! Doživel sem komaj trinajst let, pa sem že tako nesrečen!

Oh - to so tiste hvalisane urice »zlate« mladosti!

ln vendar bi živel lahko tako srečno! Izprehajal bi se okoli mesta, kjer so najlepši hribčki in najprijaznejše dolinice. Tako krasno okolico, kakršno ima naša bela Ljubljana, ima le malokatero, akotudi večje mesto, trdi, stric Davorin. ln kar izreče on, je gola resnica. V Grad, v to starodavno, sivo zidovje, tako častitljivo in ponosno stoječe ko močan varuh tam nad nami, sem ves zaljubljen! ln kako lepo je v Zvezdi! Pod Tivolijem! Pod Rožnikom! Okoli Šiške! Po Večnem potu! Proti Dobravi! Na Posavju! V Mestnem logu! Proti Laverci! ln Kamniške plauine! ln gorenjski snežniki! Cerkvice na hribčkih! Sploh, kamor Se obrnem! Stric pravi, da so Ljubljančani tako malomarni do prirode le zaradi tega, ker imajo toliko lepote vedno pred nosom.

O tem preudarjam v svoji ječi ...

Kar se odpro vrata prav počasi in po prstih pride k mem Slavica.

»Kaj si me prišla zijat, neumnica!« zarenčim razkačen nanjo.

Ona pa vzame izpod predpasnika kos orehove torte in pomarančo iz žepa, postavi to svojo južino predme na mizo in odide žalostna prav tako tiho, kakor je bila prišla.

Nikoli več je ne bom vlekel za kito!

Zvečer je bil zopet stric Davorin pri nas. Ta moz je pa zares olikan: šole niti od daleč v misel ne vzame nikdar! Prositi ga moram, da s svojim izrednim govorniškim darom ustavi obljubljeni - daljnji natisk!