Iz Dolenskiga

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz Dolenskiga
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 13 (29.3.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V jeseni ko deževje nastopi, ali pa pomladanjski tôpli vetrovi sneg naglo topiti začnó, naraste Kerka tako, de jarek prestopi in se četert ure na široko razlije čez cesto in polje, ter ju spremení v jezero, na kterim Kostanjevica, ki že tako na otoku leží, plava ko Benetke na Jadranskim morji. ‒ Groza in strah obideta vselej méstnike, kadarkoli Kerka naglo prihaja: večidel jih ravno v merzlih časih prežene iz hiš in njih živino iz hlevov, kér se jim do okin v stanice naseli; spêre jim polje in kar je na njem gnoja, ga sabo odnese v Banat; in ako dolgo po polji leží, pognjije jim stern.

1. sušca je létas nar veči višavo dosegla; bila je komolc visoka nad mostam, ki proti Slinovcem derží. Tudi pošta ni mogla pred dnevam oditi. Duhovnik, poklican k bolniku, se je na farovžkim dvorišu vsedel v čoln in prepeljal do cerkve tam vzemši presveto Telo se je zopet peljal naprej.

V tem času pa najde preljuba mladost veselja dovelj, tode le takrat, kadar voda vpadati začenja. 2. sušca, ko je voda vpadati jela, mi reče moj prijatel: „Pojdiva Kostanjevčane tolažit.“ Tega si dvakrat rêči ne dam, torej se podava na pot. Ko od delječ mesto na vodi zaglédava, se nama je zdelo enako černi piki na plavim osredku. Naravnost proti nama priplava čoln s tremi osebami, ki so iz njega stopile. Midva stopiva vanj in odrineva proti Kostanjevici. In glej! midva, ki sva druge tolažit šla, se zamakneva v veselje. Velik čoln nama na proti privesljá po krotko se gernečih valovih, in vesela mladost pésmi prepeva, ki so najne serca k radosti ganile. Rada bi bila te krajnske Sirêne od bliži poslušala, pa urno šinejo memo naji in se obernejo na drugo stran. Najni voznik, bivši sam, ni tako naglo kerniti zamogel. Pa ravno ta njegova počasnost nama pride v hasen: od delječ se je soglasje miliga petja po večernim mraku razlegalo tako, de nisva vedila, kaj bi od veselja počela. O, krajnski fantje in dekleta! kako medéne so vaše usta, kadar se iz njih preliva sladkih pésem mili glas. Ako so nekdanje Sirêne tako nježno in milo pele ko vi, se čuditi ni, de si je bil prekanjeni Odisej ušesa zatisnil, de bi ga njih milo soglasje ne bilo ganilo.

To rošnjinsko jezero, čoln, milo petje in sonce, ki je od nas slovo jemalo, in se še dolgo na vinske gorice veselo oziralo, me je zaneslo v svoji namišljivosti v Benetke in mi priklicalo nazaj uno veselo uro, ko so me trije Beneški fantje v večernim mraku popevaje vozili iz otoka Lido proti „la contrada degli Slavi.“ Pa njih petje mi se ni tako milo in nježno zdelo, tudi ni mojiga serca tako mečilo. Bog živi slovensko veselo mladost!