Iz življenja, Slike

Iz življenja - Slike Vek. Potočnik

Izdano:	11. 4., 12. 4., 13. 4., 14. 4., 13. 6., 14. 6., 15. 6., 17. 6., 19. 6.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvod.

»Brrr!... Tako gnjezdo!«

Stegnil sem se, da je divan nevoljno zahrščal, in zazdehal sem — nepristranski in brez vseh pesniških figur povedano — tako nevarno, da se je poleg mene sedeči prijatelj Ivan bojazljivo odmaknil.

»Edino ta drobna stvarica še me kratkočasi. — — Ko bi n j e ne imel ! . . . Niti misliti si ne morem, kaj bi bilo z menoj, ko bi ne bilo nje. Kako je tanka, vitka, nežna ! Le ona še mi je ostala zvesta v tem pustem, dolgočasnem mestu; saj pravim, da je dobro, če ima človek kako vižo, zvesto prijateljico — ali kako bi že rekel »prijateljico«, ki ga kratkočasi, tolaži, mu preganja zlo voljo in muhe. — To ti je slast, ko jo rahlo drže približam k ustom ter —«

Ivan je spremljal moj monolog z rahlim smehom; smejal se me nikdar ni mnogo, smejal se samo v največji sili — n. pr. pri »Lumpacijusu Vagabundusu«. Ne vem več, kje je izrekel citat, menda v Knjigarni, da je nesposoben smeha. In da bi kdo Ivanu citat očital, ne bi vedel dne, ne, tega bi ne strpel.

Z desno sem vrtel lično zavitko, z levico pa začel butati ob steno, kakor da bi jo hotel podréti.

Iz sobe mojega soseda, krojača Slemenika, pa se je slišalo nevoljno godranjanje in pretrgani stavki.

»Danes se ga je zopet navlekel — — sodrga ! — — umazana. — Kaj li hoče, da tako buta ! — — Ob pamet ! — Reza, slišiš ? Ali je to ropotanje — za-te, kaaaj? — — «

Nehal sem, ker sta se mi usmilila krojač in pa moja roka.

Beli kolobarčki dima so se poigravali nad mojo glavo, se raztrgavali, združevali, vzdigovali in polagoma razpršili.

»Ne vem, če se Djiogenu v onem glasovitem sodu ni godilo bolje. In ti se nič ne dolgočasiš?« sem vprašal Ivana.

»Jaz? Kaj še! Saj veš, da nimam časa za dolgočasenje! . . .«

»Tako življenje ! Ne, takega mesta pa še zlepa nisem videl; povsod je vsaj nekaj gibanja, tu pa je vse zaspano, mrtvo.«

»Seveda — zaspano, mrtvo . . . In zakaj? Zato, ker si tudi ti zaspán, mrtev, ker nič ne gledaš, opazuješ,« je ugovarjal Ivan.

»Kaj naj gledam, opazujem, za Boga ! Razcapane dečke po ulicah, dolgočasne mestne obraze, kuharice, dekle, pijance, delavce ? . . .«

»Da, da. — Vse te in pa še mnogo drugega. Odpri oči, in videl boš, da ti nudi življenje, čeravno se ti zdi vsakdanje, jednolično, marsikaj zanimivega. Stori to in ne boš več tožil o dolgem času, pustem gnjezdu.«

Zdelo se mi je, da ima Ivan prav.

Ubogal sem ga.

In ni mi žal.

Spoznal sem, da je človeško življenje, čeravno že tako staro, vendar le vedno novo, da ponuja priznemu opazovalcu zmiraj kaj zanimivega.

In glejte smolo ! . . .

Neko deževno jutro mi pride na misel, kaj ko bi te-le reči napisal na lep papir ter jih poslal v svet . . . Saj marsikdo nima časa, ali pa noče sam gledati okoli sebe iz — raznih vzrokov.

Potegnil sem odejo čez glavo.

Deževne kaplje so se razbijale ob šipah, iz ulice se je slišalo jednakomerno pljuskanje dežja.

Sklep je bil storjen.

Kdo bi mi vzel za zloče bi, — ko že Križnikom vsak piše! Ze brüve (listek) vsak šušmar daje med ljudi, da povem, v miru — vse še slepári in vsakdo z dolgčasom se je boji in trudi. Ledino oré naše nežnejše. Se še silim z objavo listka iz gnjezda...

Na peronu.

»Fiiiit ! . . .«

Rožljanje železnih verig, ropot koles, nepretrgano, jednakomerno zvonenje kolodvorskih zvoncev, ki je naznanjalo prihod vlaka, se je mešalo s krikom, glasnim govorjenjem, smehom prihajajočih in odhajajočih potnikov.

Gledal in bral sem plakate, ki so v bombastičnih besedah vabili v kopališča, hvalili krasoto pogorskih krajev, oznanjavali najboljše hotele v Gradcu, na Dunaju.

»Deset minut, deset minut !« je hreščeče klical debeli sprevodnik.

Še deset minut!

In znovu sem začel čitati naznanilo planinskega društva, ki je v izbranih, pesniških besedah slavil lepo lego novega hotela, udobnost, kojo ponuja utrujenemu turistu nočiva na planinah blizu večnega snega.

»Gospica, milostiva ! . . .« sem slišal za seboj.

»Ne nadlegujte me vedno, saj vidite, da ste mi sitni — —«

»Hm, in vendar, kaj hočete . . .«

Govorila sta nemški; on nekako nosljajoče, ona z dunajskim naglasom.

Bila je krasna.

Njene velike, črne oči so gledale brezupno, njena hoja je bila nekako boječa.

»Ne otegujte se mi, gospica; saj vidite, da skrbim prav po očetovsko za vas.«

»Po očetovsko!« je dejala s pikrim, ironiskim naglasom.

»A? Vi se bojite, da bi — da bi...«

»Da — brez zamere, gospica — da, nekoliko sem nezaupljiv, pa prosim, brez zamere . . .«

In ona je se nasmejala, čudno, grozno. V tem smehu je bil ves njen obup, vse njeno zlo.

»Brez strahu, gospod Schönheim; toda ne usiljujte mi s svojo uljudnostjo, s svojo »očetovsko« skrbjo, ki mi postaja tako slabo.«

»Pa vendar, nekoliko bolj prijazno lice mi pokažite; saj veste, da sem vas rešil gladu, da sem vas rešil iz predmetnega blata, močvirja . . .«

»Iz blata, močvirja . . .« je mehanski ponovila. »Rešil gladu — —«

Zopet se je igral na njenih ustih piker smeh. Opazila sta, da poslušam.

»Odhod, odhod !... Vstopite, hitro, brzo ..«, so kričali sprevodniki ter loputali z durmi vozov.

»Prosim, gospica,« je dejal svojej spremljevalki.

»Le brez skrbij, gospod Schönheim; nič se ne bojte policije ; saj grem — radovoljno.«

Zadnjo besedo je posebno naglasila, kakor da bi hotela samo sebe prepričati.

In šla je za njim.

V meni pa je vrelo . . . Najraje bi poklical stražnika; toda ona gre — radovoljno.

»Nazaj ne morem,« je šiknila stopivša v voz. »Žrtev — modernega veka! . . .«

Za zasluge.

»Oče naš, kateri si v nebesih . . . Zlata gospa, glejte me, ubogega reveža!« posvečeno in pobožno je molil starec sem v vojski desnico držeč in le tem nam...

Berač je globoko vzdihnil.

Po cesti so se sprehajali meščani, dame v šumljačih krilih, koketne gospice, častniki.

V pretrganih stavkih je molil berač brez desnice Gospodovo molitev ter prosil majhnega daru. Večina ga ni pogledala, le tu pa tam je vrgel kdo kak novčič v njegov klobuk.

Saj človek revežino tako nerad gleda!

»Bog vam povrni stotero, zlata, dobrotljiva gospa, molil bom za vas«, se je zahvaljeval.

»Češčena si Marija, milosti polna...«

»Na prsih so se mu svetile tri svetinje, dobil jih je kot nagrado za — izgubljeno desnico.

»— — mati Božja, prosi za nas grešnike... Gospod, tudi jaz sem bil vojak, vrl, hraber vojak...«

Visoki častnik, katerega prsi je krasilo več svetinj, je vrgel v beračev klobuk belo petico ter se menda zadovoljen s svojo dobrotljivostjo — nasmehnil in uljudno prikimal.

»Dober gospod!...« je mrmral berač. »Srečen, da ni izgubil zdravih udov... Bog mu povrni — Koliko krasnih svetinj mu je naklonil cesar za zasluge, hrabrost...«

Siromak pač ni vedel, da je oni gospod član veljavne in vplivne — grofovske obitelji.

```txt LISTEK.

Iz življenja. (Slike. Piše Vek. Potočnik.) (Dalje.)

3. Gori! . . .

Čuj!

Plat zvona bije . . .

»Gori, gori — —«, se sliši skozi mirne ulice. Začne se tekanje, vrvenje, vpitje, vpraševanje.

»Je-li ogenj v mestu, zunaj? . . .«

»Zunaj, 15 minut od mesta, na Rociči — —«

Marsikateremu je odleglo. Da le ni v mestu! To bi bil strah, ko bi zgrabil divji element v mestu svojo žrtev. Toda, hvala Bogu, zunaj gori.

»Bah, kaka lesena kodač ;« je zasopano zamrmral mesar Vrtič ter za seboj zaprl hišna vrata.

Nebo je bilo posuto z neštevilnimi zvezdami, luna se je smehljala, kakor bi se hotela rogati onim ljudem tam, ki se bore z razdevjočim elementom.

Nesrečna mati je vila roke, klicala na pomoč, oče si je v obupu rval lase, deca je kričala, žrtev mukala, krulila, divje cvilila.

Tramovi so pokali, ogenj je prasketal ter razsvetljeval z groznim sijem okolico in nebo.

Sosedje in požarniki iz mesta so se trudili, da bi pogasili, toda zamanj.

»Krasni prizor !« je vzkliknil grajščak Werther, stoječ na hribu blizu mesta. »Prijatelj, za kaj takega se izplača zapustiti toplo posteljo . . .«

Dim se je vzdigoval liki visok stolp proti nebu, iskre so se poigravale nad groznim plamenom.

»Gotovo si je zažgal sam . . . Kaj pa misliš ti, Adolf? — Poznati jih moraš, to sodrgo! Toda, podjiva!«

Obrnila sta se proti mestu.

Glasno sta se smejala med živahnim pogovorom.

Tam doli pa je v obupu jokala nesrečna družina . . .

V parku.

Otroško igrišče.

Inozemske cvetice napajajo zrak z ljubkim vonjem, zeleno listje košatih bukev, lip, hrastov šumlja ter šepeta skrivnostno, tiho, kakor bi si ne upalo motiti skakljaočih, veselèčih se otrok.

Kako jih je veselo gledati, te kratkokrile punčice in rdečelične dečke!

Tam potakata bratec in sestrica velik kolobar, drvita za njim ter se razposajeno smejita, če kakernemu padé v plitvi jarek ali pa tri v kolo kake oli drevo; tam zopet bledo lipo pa višje štelo meče žogo v zrak ter jo zopet lovi. Ona majhna deklica pa pestiuje svojo punčko ter ji daje jesti in kima, kakor bi se z njo pomenila.

»Dedek, dedek!« tako je klicala židvanen Dolfek. »Daj, utrgaj mi to-le rožo! Kako je lepa, dedek! Ne?«

»Tega pa ne, ljubeček, Bog ne daj!«

Dolfekov obraz je postal žalosten.

»In ravno poprej si mi pravil, kako me imaš rad . . .«

»Saj te imam, pojdi no sem!«

Starec je pritisnil svojega ljublčka k sebi.

»Zdaj pa le teci za onimi, da da se ne spotakneš ob kamen — — —«

Gledal je deco ter se ž njo veselil. Srce se mu je kopalo v radosti, ko je opazoval to mlado, brezskrbno, nedolžno življenje, vsegá se je čutil premlajenega; tudi on bi potekel za vrtečim se kolobarjem, ko bi le mogel . . .

Večerno solnce se je svetlikalo v valčkih majhnega ribnika ter pošiljalo zadnje pozdrave na zemljo.

Od desne je prikorakal elegantno oblečen gospod otožnega obraza.

Vstavil se je.

Očési ste mu nemirno gledali zdaj to zdaj ono, bledo lice je kazalo, da ni srečen. Z drobno palico je začel brskati po pesku ter opazovati deco — — —

Vzbuljali so se mu spomini. — Tudi on je bil nekdaj takov, srečen, brez skrbij, nedolžen . . . Da, to je bilo nekdaj, ko še ni poznal sveta . . . In zdaj? — — Zdaj? . . . Kje je zdaj ono nekdanje veselje otroških let, ono mirno, brezstrašno življenje? . . . Izgubil je vse, vero v vse, svet, vse, vse . . .

»Bah, neumnost!« je govoril polglasno. »Saj postaneš tudi ti taki . . .«

Zopet v domači cerkvi...

Orglje so zabučale svečano, veličastno; gromeči, visoki, tužni in nekako v višave hrepeneči glasovi so se mešali v prijetni harmoniji.

Nebroj brlečih sveč je trepetalo ob stenah, na lesenčih in oltarjih.

Žarki jutranjega solnca so barvali stene, lomeči se v velikih šipah gotskih okenj, s krasnimi bojami mavrice, zdaj pa zdaj so se prikradli tudi do oltarja, kjer je mladi svečenik opravljal skrivnostno daritev.

Strežnik je pozvonkljal.

Vsa množica je pokleknila.

Slišali so se vzdihi, poluglasno ponavljanje Gospodove molitve, kašljanje, težko hropenje starcev... Sem od oltarja pa se je čula nerazločno svečeniška molitev.

V zadnji stranski ladiji je stal gospod Vrtovnik.

Gledal je topo pred se.

Razne misli so se rojile v glavi ter izpodbijale druga drugo. Dvajset let... Koliko se je izpremenilo v tem času, kar ga ni bilo v domačem kraju! — Sami nepoznani obrazi...

Stariši so mu umrli. — — Vse mu je tuje, vse... In vendar! Ali to niso tisti veličastni glasovi, ki jih je kot deček tako rad poslušal? — Pač, pač! In to petje? Baš kakor nekdaj... Spominja se, kako je veselej bil vesel, ko je mogel v cerkev, ko je poslušal orglje, petje, občudoval goreče sveče, slike, z zlatom obsité prte; vse to ga je veselo tako ganilo, da je vžile svoje vsi razposajenji, deški mladosti sklenil roke ter molil... Dvajset let ni bil doma! Zopet je v cerkvi, v domači cerkvi...

Ozrl se je okolu sebe, videl je ljudstvo v molitev vtopljeno, iščoče tolažbe in pomoči pri Njem.

In on?

Tudi on bi potreboval tolažbe, pomoči... Ali jo naj pričakuje od zgoraj? — Svet mu je vzel vero, izruval mu jo iz srca ono drevesce, koje je gojila tako skrbno njegova mati. — — Mati! . . . Mati! . . .

»Domine — — —« se je slišalo izpred oltarja.

Strežnik je pozvonil.

Gospod Vrtovnik se je globoko priklonil ter trkal na prsi:

»— — non sum dignus — — nisiem vreden — —« je zamolklo mrmral. Zdelo se mu je, kakor bi vival kdo hladilen balzam v njegovo bolno, trepečo dušo.

Zidar.

Razkril je majhen lonec ter naglo vzel žlico iz žepa.

Kako mu je teknila gorka juha!...

Slastno se je obliznil; juha se mu je zdela prav mastna, izvrstna.

Sedel je na neobtesanem brunu.

»In še košček mesa je našel v loncu! —« Obrnil se je v ono stran, kjer je stala njegova žena ter čakala, da bi odnesla lonec domov; pogledal pa jo je tako hvaležno, ljubeznjivo... »Ta dobra žena! Sama si prihrguje... In danes — dobil je celo meso!«

Ljudje so hodili mimo njega; a on se ni zmenil za nje, ampak s slastjo glodal kost.

Srečen mož, ki nosi zadovoljnost v srcu in ga ne moti izobilje mogotcev v njegovi preprosti skromnosti!

»Danes, v delavnik pa — meso!...

Srečen si, ogoreli zidar, tam na brunu, srečen, da ti ne pride na misel, da še v onih le-hišah meče pečenka — pišček, med tem ko ti glodaš kost, srečen si, da si zadovoljen z gorko juho...«

Pred volitvijo.

»No, očka, kako pa je kaj z vami ?« je vprašal trebušni odvetnik dr. Hauser kmeta iz Podlip.

Kmet je vzel širokoražnji, kosmati, precej oguljeni klobuk raz glave ter ga v roki vrtèl; malo je pokašljal, pogladil lase...

»Kako bo... Slabo, slabo — —«

»No, seveda; pa tako slabo še vendar ni, kaj ? —«

Dr. Hauser se je s celim obrazom smejal in se delal prijaznega, sladkega.

»No, kaj pa vi; sajste z nami, ne ?«

»Kaj... kje? Ne zamerite, gospod...«

»Pri volitvah — —«

»Ahaaaa ;« se je začudil podlipski kmet.

»Ne, očka ?«

»Seveda, gospod ; toda — brez zamere; saj rad bi — toda, je pač že tako. — Zdi se mi, da če bi volil vas, bi k o... brez mere? — —«

Gospod odvetnik ga je potrkál po rami, kmetu je bilo mučno. Dobro mu je sicer dela prijaznost, toda obljubiti... Kaj pa bo rekel sin, ki v mestu študira, kaj gospod župnik, kako ga bodo gledali sosedje!

»Očka, premislite, da še z računi nisva na čistem;« je dejal odvetnik s čudnim naglasom ter odšel svest si zmage.

Kmet pa je gledal žalostno za njim...

»Pri Boštjanu«.

Če pa d'narcev nima, pa stori, kakor mi... z glav'co dol' pokima...

Zopet in zopet se je slišal isti refren z majhnimi variacijami iz zakajene, zaduhle pivnice »pri Boštjanu«. Visok, nekoliko hripav tenor je prekašal druge zamolkle debele glasove.

Krčmar Jurij si je zadovoljno gladil obriti obraz.

»Jurij, še enega !«

»Meni tudi . . .«

»Kaj bi to ! Saj samo enkrat živimo... Kdo bi se držal kot kisla Minka! Ampak, Jurij, tvoje vino ni brez vsega, no, pa še meni prineseš ; je nekaj krepkih rdečih suhi potrešček.«

Gosti oblaki dima so se podili po sobi ter iskali izhoda iz tesne kletke, muhe so brenčale ter se zaganjale v šipe.

»— z glav’co dol’ pokima...« so peli s pojemačim glasom.

Možje so pili in pili, a krčmar Jurij je pridno tekal z velikim vrčem v klet in ni se nič utrudil.

»Delamo ter delamo in delamo ; a da bi si ničesar ne privoščili, to bi bil zlomèk... kaj ?« se je oglasil zidar Klemenšek s svojo pivsko filozofijo. »Poginiti bi moral, poginiti!... ko bi se vsaj včasih malo ne pokrepčal — — pogini-ni-ti... Toda, tega nočem. Kaj pa bo začela žena, kaj deca? Včasih si ga moram privoščiti kupico, samo zaradi žene in dece, da ostanem zdrav in čil ter da morem za nje delati, skrbeti...«

In nagni je trudno, težko glavo ter v par trenutkih glasno zasmrčal.

Vino ga je premagalo.

Kdo bi mu zameril ; zaj je vse to za ženo, za deco...

Novi pisar.

Pisarniška ura je enakomerno tiktakala.

Bilo je soparno.

»No, gospod Rudolf, kako vam prija to življenje?« je vprašal šef svojega novega pisarja.

»Hvala, gospod doktor! Prav prijetno...«

In zopet je zdrčalo pero novega pisarja po beli poli. Prepisaval je mehanski brez misli nekaj dolgočasno kupljeno pogodbo.

Prav prijetno!... Ironija! Tu naj sedi na večno, naj prepisuje liki mrtva mašina... Prav prijetno! Toda, kaj naj stori! Oče mu je umrl, mati, siva starka, je brez pomoči, kruha... Zasedel je očetovo mesto...

»Uči se, dragi sinko, da ne boš večen suženj drugih, kakor jaz, uči se;« ga je večkrat kot gimnazijca opominjal skrbni oče; in učil se je pridno, vztrajno. Sklenil je starše na stara leta odškodovati za njih trud, skrb; v domišljiji si je že slikal neodvisno, prosto življenje.

Toda umrl mu je oče...

In zdaj je tu na njegovem mestu.

»Le ne prenaglo, Rudolf ;« se je oglasil čez kake pol ure gospod šef. »Bolje počasi, pa dobro... Nekaj še vam imam koj v začetku položiti na srce; upam, da mi vas v tem oziru ne bo treba opominjati ter da se bodete držali zgleda svojega očeta. — — Veste, pisarniška lita so nevtralna; saj me umete... Neljubo bi mi bilo, če bi izvedel, da se štejete tudi vi med one hujskače, rogovilce — —«

Gospod šef se je razgrel.

»No, gotovo veste, kaj mislim.«

»Vem, gospod doktor...«

»To je torej! Naj toraj postane izdajica, malomeščak, naj zataji ali hinavsko prikriva svoje prepričanje? Ideali, mladostni ideali, kje ste?

Toda ostati mora, mora...

Krok.

»Prav cifrasto se zahvaljujem, gospoda moja, za čast in zaupanje, koje ste mi izkazali s tem, da ste me izvolili za predsednika slavnemu omizju. Nimam sicer toliko samozavesti, da bi si domišljavel, da sem to izredno čast zaslužil — —«.

»— Zaslužil! — —«

»Da, da!«

»— toda, ker je že tako, gospoda, vas zagotavljam, da se bom trudil po svojih skromnih močéh izvrševati težavno nalogo častno in dostojno držéč se strogo križeváčkih statutov, one svete tradicije, ki nam je ostala izza starih Slovanov...«

»Živio predsednik!«

»Živio! Na zdar!«

»Slava!«

Polagoma se je navdušeni hrup polegel. Predsednik pa je nadaljeval svoj govor ter slikal v vznešenih, bleščečih besedah one zlate čase stare Jugoslavije, idealno pobratimstvo, slovanško gostoljubnost, veseli jugoslovanski značaj.

»Gospoda!« je nadaljeval,

»gospoda moja, ponosni smemo biti, da nam je ostala ta starodavna tradicija... Toda naj končam. Ker pa, kakor je umiljivo, sam tej veliki nalogi nisem nikakor kos, izvolim si pomočnike...«

In gospod predsednik si je izvolil razne činitelje, fiškuša, vunbacitelja, kantušministra, klobasarja itd., vse, kakor velevajo stari križeváčki statuti, prav kakor je bila navada pri — starih Slovanih!!

Vsi so se cifrasto — menda je ta adjektiv tudi pristno-jugoslovanskega izvira — zahvalili za podeljeno jim čast.

»Čaše naj se napolnijo!«

»Čaše naj se napolnijo!« je ponovil podpredsednik ob drugem koncu mize.

»Vesoljni eks!«

V trenutku so zaropotale prazne čaše na mizo. Predsedniku je prijala stroga disciplina, zato je dovoljil pušiti.

»Vrag, danes bi me v grščini skoro zgrabil!« se je jezil šestošolec Vrtačnik.

»Vrtačnik se kaznuje s kravjim požirkom!« je zakazal imperatorski glas predsednika, ko je obsojenec že izpraznil čašo do dna, pravo po jugoslovansko.

»Živio Vrtačnik!«

»Bravo!«

»Ti si pa mož, ti —«

»Mir, gospoda, mir,« je kričal predsednik.

»Klobasar ima besedo... Pet krokarskih minut mu dovoljujem za premislek. Za ta čas pa proglasim republiko.«

Mladi pivci so izkoristili po svoje prostost republike, največ jih je pridno praznilo čaše; drugi so se sukali okolu nemške natakarice, neznaneč se za stare slovanske tradicije.

»Na prostore!« je zavrnil predsednik, in klobasar Ivanič se je vzdignil ter pregledal svoj avditorij.

»Gospoda,« je začel Ivanič, »neki blebetavi zgodovinar je iztaknil v starih pergamenih, da se tudi oni Diogen, ki je navadno zajemal s plečko vodo iz potoka, ni branil — druge pijače, če ga namreč ni nihče videl; tudi širokoustni Demosten se je baje, ko je s prvim oratorskim poskusom slavno propal, tako nalevkel plzenskega, da je imel dva dni mačka in da v tem stanu ni nič čutil groznega izbruha Vezuvovega, kakor trdi znani laški historik Ulrici; o Sokratu vam je znano, gospoda, da je bil pohajkoval prve vrste, da je iztaknil vse atenske beznice in tam prodajal svoje misli — skratka, da si je zaslužil kak požirek... — — Od česa pa bi dobil takov trebušček, če ne od piva? Doma pa je nestrop čakala zboritá Ksantipa, ki mu ni dala miru ne podnevi ne ponoči, in preden je prekorákil Hanibal s svojimi sloni alpske snežnike ter se sešel v provinci z Napoleonom — — «

Za uboge.

Plesna dvorana.

Vse se lesketa v svetlem siju luči; ob okrašenih stenah sedé na mehkih divanih in foteljih plesalke v belih krilih, plesalci v frakih in žakeljih, mnogo se jih pa šeta roko v roki po prostorni dvorani.

»Glej jo, glej!« je opozorila Gregorinova Elza svojo prijateljico.

»Kako izrezo ima Irma; da se nič ne sramuje...«

»Res! — In pa ono krilo! Ali je ne poznaš več? Lani je je imela na maskaradi in zamanil nosil, tudi drugo leto še bo z njim briljirala, le zapomni si...«

Gospica Irma pa je ponosno stopicala ob strani mladega častnika, ki je oboževal njene oči, lase, hvalil njeno divno toaleto ter pripovedoval na ves sapo iz »Flieg. Blätter« naučene šale.

Irma pa mu je dokazovala svojo hvaležnost z glasnim smehom.

Debela gospa kontrolorka se je kratkočasil z mladim poštnim asistentom, starikava guvernanta pri graščaku Richterju je bila zaglobljena v sentimentalni pogovor z gospodom Radoslavom Orehkom, ki je spisal pet neobdelanjenih romanov, ter se hudovala nad zlobnimi sedanji pisatelji, ki ne vedo več spisati nobenega romana brez propalih žensk, brez strašnega konca.

»In ta Zola!« se je hudovala.

»Riše nas, kakor da bi res bile same, same...«

»Zola, Zola — — Mhm, oprostite, gospica, da vas motim,« se je vtaknil v pogovor debeli finančni uradnik.

»Zola — Znano ime... Kje sem je že slišal? Aha! To je neki nemški dramatik ali nekaj takega, če se ne motim.«

»Francoski pisatelj, gospod.«

»Saj res.«

Spoznal je, da ni na pravem mestu ter se odstranil v kadilnico.

Godba je zasvirala valček.

Pari so se zazibali v plesu . . .

Poštni asistent se je potil z debelo kontrolorko, gospod Orehek pa se je sukal z guvernanto.

Tudi rdeči poštar se je zasukal z gospo Polakovo.

Plesalo je dvajset parov.

»Ah, mama, kako mi je vroče!« je vzdihnila gospica Mici ter prisedla k materi.

»Zdaj še pa morem malo oddahniti, kajti četrt ure ne bom plesala...«

»Prosim, gospica.«

In gospica Mici se je v trenutku vrtela v hitrem valčku.

Plesalo jih je zmiraj manje.

»Gospod inženir, preveč se mučite, preveč,« je ljubeznjivo nagovorila zdravnikova soproga mladega plesalca (imela je še neomoženo hčer).

»Dolžnost, milostiva...«

»Vendar pa bi se še morali zdaj nekoliko varovati, kajti vi morate kot aranžer vztrajati do konca.«

»Upam, da bom, milostiva.«

Gospod inženir se je galantno priklonil.

»Izvrsna misel — ta ples... Vsa čast!«

»Oh, le brez laskanja!« se je branil aranžer.

»Oprostite, gospica,« se je v hipu obrnil do guvernante. »Kaj pa gospod Richter?«

»Oh, on bi tako rad prišel, posebno ko ima ples tako blag namen. Komu se ne usmili razcapani, stradajoči sentire reveži! Toda prišel je brzojavka in moral se je nemudoma odpeljati.«

In sentimentalna guvernanta je dolgo hvalila izbrano družbo in še bolj dobrodelni ples; drugič pa še naj misel ni prišla, da se poté in mučé za »stradajoče reveže«

Ob petjej za rana so odhajali zadnji pari.

Zdravnikova soproga je domov gredé izrađunila, da je izdala za hčerkino toaleto čez trideset goldinarjev —

Bilo pa je vendar-le krasno!

In mestna blagajna za uboge je dobila čisti dobiček — sedem goldinarjev...

```txt Iz življenja. (Slike. Piše Vek. Potočnik.) (Dalje.)

12. Pri pogrebu.

»Requiescat in pace ! . . «

Mašnik je poškrópil krsto z blagoslovljeno vodo.

Nesrečna obitelj je zaihtela. Mlada, bleda žena plaka glasno, obupno, sin gleda nemo, tužno pred se; motno njegovo oko priča, da bojuje grozne dušne borbe. Mlada hčerka si je zakrila obraz ter začela glasno plakati.

»Molimo za dušo pokojnikovo !«

Nerazločno mrmranje — —

»Glej jo, kako afektirano joka — —«, je opomnila neka gospa svojej sosedi. »Ko bi jej le mogla verjeti, da ji pride ta jok iz srca ! Tako mlada, pa bi žalovala. Saj še jó dovolj drugih !«

»No, formalnost, samo formalnost.«

»Viž, tudi glavar je poslal venec.«

»Katerega ?«

»Tam le. — — Svileni trak ima.«

»Toda ta ne nehala z jokom... Skoraj bi verjela, da jo iskreno boli.«

»Ko se je obrnila, zverej izrazila svoje sočutje, je jela jokati, da se mi je revica smilila.«

Zaslišalo se je bobnenje prsti ob krsto, glasno, obupno ihtenje.

»Ah saj se bo utolažila... Čez pol leta pa bo že stala pred oltarjem.«

»Sreča, da je ni pustil brez premoženja.«

In dami sta še dolgo govorili; sem od desne strani pa se je slišala glasna molitev starih ženíc...

Lačen.

Leno, brez življenja sedi na klopi dijak ter gleda tolpo pred se; nič ga ne zanima, niti veseli šetalci, niti zeleni, dehteči kostanji, cvetoče cvetice, prav nič...

Želodec se mu krči...

Že tretji dan ni poživil nič toplega.

Odprl je knjigo, da bi čítal.

Toda ne gre !

Kako tudi ! Kdo naj lačen študira... Danes opoldne je dobil v samostanu kos kruha, za juho je prišel prepozno — — Kam naj se obrne ? Tako vendar ne more živeti? — Instrukcija, v katero se je ponavéč preizvel, je izgubíł, ker je prihajal — preslabo oblečen. — Seveda, kdo bo veroval svojo deco capinu v pouk! Da bi drugo dobil, ni upanja, ker so vse oddane...

Prosil je in prosil povsod, toda v največjih hišah so ga pomilovalno ali pa tudi osorno odklonili.

In kako težko je bilo to? Mlad človek, pa mora beračiti! Beseda mu je navadno zastala, ko bi moral povedati, kaj želi, in s težavo je odkril svojo prošnjo.

Dobil je obed za tri dni, toda v tednu jih je — sedem.

Zopet je prijel za knjigo ter se silil, da bi bral.

Ne gre!

Lačen, lačen — —

Na njegovo dušo je legal nekak mrak.

»Zakaj pa imajo drugi vsega v izobilju! — — Zakaj je baš on siromak? Zakaj? Čemu ta potrata svilenih oblek? Čemu gre tej oblizani svojati bolje, kakor njemu, zakaj tudi ti ne stradajo?

Kdo je kriv, da mora gladovati? Sam? Ne, ne! Kdo pa? — — Ali je to pravično ?«

Vzbuljale so se mu grozne, blasfemske misli.

Ura je bila šest.

Naglo se je vzdignil ter hitel proti samostanu, da bi dobil norembit kak košček kruha.

In dobil je preseženi kos.

Lice se mu je zjasnilo — — Želodec je bil za danes vsaj nekoliko potolažen.

Dijaku je izginil ves pesimizem in ni si zmislil, da se bo jutri zopet krčil gladu.

Blagi gospod.

Za vse je svet dovolj bogat In srečni vsi bi bili, Ko kruh delil bi z bratom brat S prav srčnimi čutili!...

Bila je v mestu.

Obiskala je sina, ki služi cesarja. Že celo leto ga ni videla in več ni mogla strpeti, morala je k njemu. Toda deset ur hoda! ... To ni kar si bodi za njo, staro ženico. Toda kaj ne pretrpi za ljubljenega sina zlato, materino srce! ...

Spremljal jo je pol ure; dalje ni mogel, ker ga je klicala dolžnost nazaj.

Bril je mrzli sever ter ji podil zmrzle snežinke v vèli, nagubančen obraz.

In še pet ur naj leze po neugajeni poti ter si dela tir!

Ko bi le imela kakov krajcar, da bi si kupila četrtinko vina ali gorko juho; toda vse je dala sinu. — Saj krvavo potrebuje, ko se mu godi tako slabo! ... Zatjevala mu je, da si je prihranila dovolj za dolgo pot, čeravno si ni pridržala niti novčiča.

Materino srce!

Tako težko sope — —

Noge se ji izpodtikajo, moči jo zapuš­čajo.

Kaj ko bi si malo odpočila?

Usedla se je na hrastov štor.

»Oh, tako dobro ji dene! In čez kake četrt ure bo lahko nadaljevala svojo pot. Sever ji brije v zmrzla lica, udej je trepečejo — —«

Polastila se je neka­kšna nezavest, da ni slišala veselega zvončkljanja bližajočih se sanij.

»No, mamica, ali vas ne zebe?« jo je nagovoril s sanéh sedeči, precej stari gospod.

Vzbudila se je ter začudeno pogledala.

»Ste-li onemogli?«

»Pet ur hoda sem že naredila, gospod, pet pa še jih imam, to ni malenkost za take stare kosti. In malo počivam ...«

»Pa prisedite k meni; tudi jaz se peljem isto pot.«

Starki se je storilo milo in utnila si je solzo hvaležnosti — — —

»Tak, mamica, zdaj pa se zavijte ; saj ste vsa premrzla!...«

V bližnji gostilni pa ji je kupil neznani gospod gorko juho in ji ponudil kupico vina. Kako jo je to pokrepčalo! Ni mogla najti besed, da bi dobrega gospoda primerno zahvalila.

In med daljno vožnjo mu je na razna vprašanja vse povedala, kdo je, kje je bila, kako ljubi svojega sina, kaka beda vlada doma itd.

Gospodu je delo dobro, ko je izpoznal, kako blago, čuteče in ljubeče srce bije pod to razkavo, nagubančeno odejo.

In že čez pol leta je bila stara ženica v graščini dobrega gospoda, njen sin pa je vstopil čez leto dni pri njem kot kočijaž v službo...

Bila sta srečna ...