Iz šole

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz šole.
Ivan Pregelj
Izdano: Naš rod 1/2 (1929), 43–44
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

To je bilo tiste dni okoli božiča in kakor vsako leto, smo se pripravljali, da bi pisali slovensko šolsko nalogo, ki bi bila času in vremenu primerna. Času in božičnemu vremenu primerne naloge pa so, recimo: Pri jaselcah, O božiču domov, Sveti večer, Božično voščilo, In mir ljudem na zemlji, V mrtvi prirodiin še mnogokaj podobnega. Taki naslovi so mi kot učitelju šli po mislih, pa se nisem mogel odločiti ne za eno ne drugo. Tedaj se mi je mimo vse šolske rabe in navade razodelo in sem si dejal: Mar ti sam na povelje pišeš in po naročilu? Mar ne vzameš peresa, šele ko si nekaj v sebi doživel, doznal in spoznal, da je kot lepo, dobro in resnično dozorelo v tebi? Čemu torej hočeš, naj učenec piše in baja iz praznega. Bodi jim pravičen! Daj jim priliko, naj pišejo po tem, kakor bodo kaj doživeli. Uživajo naj sprva te blagoslovljene praznike družinskega miru in tihe domače sreče. Potlej jim reci, naj povedo. Bogve, če so pravi, še otroški in lepi, lepo bodo pisali. Tako sem bil domislil pa sem dejal: »Učenci, želim vam vesele božične praznike. Vrnite se srečno v novem letu. Med tem pa premišljajte, kako bi kaj božičnega, recimo gozd ali zapuščeno polje v snegu, morda polnočnico ali molitev ob jaselcah tako orisali, kakor da bi hoteli z besedami ustvariti sliko.« S kratkim zgledom sem jim še pojasnil, kako se z besedami slika. »Vsebino vsak svoje slike pa najdite sami,« sem še učil in smo se razšli ...

Zdaj pa berem naloge svojih učencev, berem, popravljam in vidim, kdo je pravi, kdo živi šoli, meni, staršem v veselje in domovini v prid. Malo, oh malo je dobrega. Ljubi Bog naj ve, čemu ...

Treh izdelkov pa sem vesel. Trem vsaj, hvala Bogu, nisem govoril zastonj, troje po dvakrat oči sem odprl za lepoto sveta in življenja, troje po dvakrat oči in pa eno nesrečno srce, da se mi je kot prijatelju ne kot učitelju razjokalo. Otroci! Ali hočete, da Vam te tri naloge in še četrto preberem? Berem; poslušajte!

* * *

Jaselce. (Slika.) Jaselce, slovenske jaselce, kakor vsako leto, kakor že dolgih deset let sem, žalostne slovenske jaselce: hribček z ovčicami, mesto Betlehem, sveta Družina, volek in osle, pastirji, lovec, romar, pes, kamele, palme in zvezda. Angeli, ki nad hlevčkom »Slava Bogu« pojo. Jaselce, slovenske jaselce, kakor že bridkih deset let sem, žalostne jaselce ...

Jaselce, slovenske jaselce! Le kdaj bo tisti dan prišel, da žalostne ne bodo več, marveč vesele, Tisti dan, ko bomo ob kranjske in štajerske in prekmurske, še koroške in primorske pastirčke postaviti smeli in z njimi združno zapeti Novorojenemu: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje«

*

Božična slika. Tiha, brezdanja, v sivo in mrzlo meglo pokopana ravan. Sneg do kolen. Izgubljene stopinje kar počez in na celo kdo ve kam? V Betlehem? K ljubezni, ki je v tujini ni? Domov, kjer je mati? V smrt, ker drugod nikjer nobene poti ni več? ...

Tiha, brezdanja, v sivo in mrzlo meglo pokopana ravan ... Izgubljena sled stopinj ... Kam? Za Bogom v Betlehem? Za materjo domov? Za obupancem, ki mu živeti ni mar?

Tiha, brezdanja, v sivo meglo pokopana ravan. Kakor grob je zazevala, zagrozila, planila plašeče, kakor volk ...

Črn vran se je snel iz sivega ... Bil mi je vendar v tolažbo. Mogel sem še verjeti v življenje ...

*

Sveti večer. (Impresija) ---------------------------------------------------------

Prebral sem in sodil: »Dobro, lepo, a vse prepisano! A vsaj prepisano dobro.« 

*

A četrta naloga? Tako kratka? Kako? Berimo! »Božično jutro. Pesem zvonov. Solnce v mladem snegu. Pod tem snegom en nov grob. V tem grobu moja mati ... Mati, mati, mati.«

*

Pa recite, otroci, ali je mogoče, da bi ob tej zadnji nalogi jokal ne bil?