Pojdi na vsebino

Indijar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Indijar
Matevž Ravnikar Poženčan
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Indijar še mlad na reko gré;
v zlato pogorje, tje čez morjé
prot' Indji vleče ga sercé.
Oj tam on blodi, kodar hodi,
da ko železo zlat cené.

Nek star mornar mu popretí:
„Moj ljubi v zmami! se predrami!
Morjem in rekam upat' ni.
Železo z zlati tik menjati!
In Indja, Indja, kje leži!“ –

„Si, golobradec! rêči daj:
Da to je spanja, prazna sanja;
kje najdel boš na svetu raj?
Najgorša gora, upa zora,
delo je in domači kraj.“


„„Kdo, sivec! meni se s tebó?
Dežela zlata, vsa bogata
je Indja, tiče ji pojó.
Kar domovina naša nima.
Se tamkaj še zastonj dobó.““

Mladenči dejo: Prav je ta!
No Bog poniozi! srečno vozi!
S teboj iti tud' nam veljá.
V Indjo zlato, vso bogato!
Kaj počeli bi domá? –

Že ž njimi reka dalj hití.
So vsi kermili, se lovili,
Pa voda svoje le stori.
Leté ko tiče čez kernice,
u glavi se jim svet vertí.

V sovodnje staje si želé,
tje, kjer se reka v morje steka,
se oni vstaviti dihté.
Ko ven stopili, so pustili,
Indjarja, ladjo in vodé.

Indjar li dalje se peljá.
Vihar ga skriva, borja zmiva,
v tamnoti blisk mu lesketá.
In ladja kresne, se razčesne,
na kleč jo morje zadegá.

Vihar potihne tretji dan.
Sirotek lazi, milo pazi,
je li še kaj pomoči za-nj?
Ríbarji v sili ga dobili.
Tako jim pravi zdaj skesán:

Kdor siti svoje si željé
iskaje raja, zlat'ga kraja,
z glavo on buta ob stené.
V neumno glavo vtepa pravo,
ko dalj ne smé, nazaj ne vé.

Prav rado tak se zgodí,
da kdor verjame, vse prevzame,
od kodar nobene skušnje ni;
se pregleda, mu preseda,
molitve kozje se učí.