III. Obiski

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Gospa mati Serafina se je dvignila s svojega klečalnika pred slonokoščeno soho sv. Angele na oltarčku in veliko sliko sv. Uršule na zidu nad oltarčkom. Tiho je gibala z ustnicami in se pokrižala z latinskim znamenjem križa. Še sama v svoji molitvi je bila dostojanstvena in umerjeno elegantna, kakor rojena za svilo in ponos. Izvlekla je drobno urico, jo zateknila v obleko in stopila iz svoje celice v dolg hodnik ob oknu, ki ga je zaslanjal oltar v podobi lurške dupline z visokovzravnanim kipom Brezmadežne, vse bele, modro pasane, z rožnim vencem med sklenjenimi rokami. Gospa prednica je stopila k oltarčku, se doteknila zrelega lilijinega cveta in se je osul. Ona sama pa je za hip zastrmela bolno, žalostno navzgor v lice Presladke, se čudno tiho nasmehnila, obrnila sunkoma in šla po hodniku.

Pred celico bolne matere Ignacije je postala, posluhnila. Tožeč glas hrome bolnice je bilo čuti:

»Oh, kaj naj Ti še pletem, sladko detece božje. Srajček imaš petsto, trideset sto nogavičk, šestnajsto rokavičk, peinpetdeset suknjic ...« 

Gospa mati Serafina se je nekako porogljivo dobrodušno nasmehnila, pritisnila za kljuko in vstopila. Obraz se ji je čudno nervozno podaljšal. V sobi revmatične bolnice je zaudarjalo po ostrem človeškem vonju.

Gospa mati!« je vzkliknila bolnica skoro boječe.

»Obiskala sem Vas, mati Ignacija,« je rekla prednica in vstopila k oknu in ga odprla. »Kako da Vam še niso prezračili?« 

»O, gospa mati,« je ponovila bolnica. Kakor mlad otrok je bila plašna in v zadregi. Prednica je stopila k njeni postelji.

»Ali bi kaj radi, mati Ignacija?« 

»Bi rada, bi, če bi smela želeti!« je odvrnila bolnica. »Umrla bi že rada in kmalu! Tako sem v nadlego.« 

Solze so ji blisnile v očeh.

»Vsi imamo svoje križe,« je rekla slovesno hladno mati rednica. Kakor da ni zadovoljna s preprosto bolničino besedo, je zvenela njena beseda. Ni dobro dela materi Ignaciji, ki se je še bolj zmedla in jecljala:

»O, saj ne tožim, verujte, gospa mati!« Kakor da je ni slišala, je rekla prednica: »Mati prefekta toži, da se branite priboljškov. To mi ni všeč, mati Ignacija.« 

Bolnica se je kakor opravičevala: »Saj vem, gospa mati, saj vem ... Pa ni treba, ni ni treba ... nadlega ... umrla bi.« —

Bolnica ni skoro niti opazila, da je prednica stopila k vratom, jih odprla in šla ven. Čuden, znan ji plemenit vonj ji je segel v nos. Poznala ga je in je šepetala: »Kakor za kraljico, vonj rož, vonj lilij.« Gospa prednica je šla dalje in stopila v celico sestre Anaklete. Sestra Anakleta je stala ob zagrnjenem oknu. Lice je pritiskala tesno ob zagrinjalo, žejna solnca, barev in božjega dne. Njene misli so bile žalostne. Bila je minuta tope bridkosti v njeni duši, minuta silnega hrepenenja po luči: In če ne smem gledati ne solnca ne dne, naj oslepim, naj oslepim popolnoma.

»Vi jočete, sestra Anakleta!« je rekla glasno in vendar umerjeno obžalujoče gospa prednica. Sestra Anakleta se je obrnila mirno.

»O, saj ne jočem, gospa mati.« 

Stopila je prednici naproti in ji poljubila roko. Potem je obstala pred njo, s povešeno glavo in svojima mogočnima stekloma pred očmi na rahlo krivem nosu. Kanarček ob oknu je bolno zacvrkutal in zategnjeno: cviiik.

»Kako Vam je?« je vprašala prednica.

»Ali je že bil zdravnik pri Vas?« 

»Bil, gospa mati. On pravi —« Glas ji je zastal.

»Kaj pravi gospod doktor?« je vprašala prednica odločno.

»Da ni bolje, gospa mati,« 

»Zares,« je vzrastel prednici glas. »A temu ste sami krivi, sestra Anakleta! Okno odgrinjate!« 

Tiha je stala sestra Anakleta pred njo. V srcu ji je bilo tesno: Če bi Vi vedeli gospa mati, kako je to, brez solnca, brez dneva ... o, o, o! Kdo pa ve, kako sivim v tej temi! Tako je mislila in ni rekla nič.

In vendar je rekla prednica, kakor da je razumela njene misli:

»Sestra Anakleta, svet ni tako lep, kakor ga gledamo v duhu.« 

Rahlo je vzbrnelo osrčje sestre Anaklete in je rekla ginjena:

»O, saj vem, gospa mati! A je težko in včasih —« Solze so ji začele polzeti izpod velikih, okroglih stekel, vpetih v svetlo jeklo1.

»Samo zvečer, ko je že solnce utonilo, ljuba sestra!« je rekla prednica. »Ne igrajte se. Znali bi popolnoma oslepeti.« 

»Da, samo zvečer, gospa mati.« 

Zopet se je sestra Anakleta sklonila po roki gospe matere Serafine. Ta je roko umaknila, kakor da se boji, da ji ne bi kanila solza iz polslepih oči nanjo ...

Tiho so se zaprle duri za njo. Šla je dalje in vstopila v celico sestre Elekte. Tiha, solnčna sobica, polna vrtnega vzduha in svežega borovega vonja je bila celica bolne sestre Elekte. Od dneva, ko se je bila sestra Elekta zgrudila v šoli in bruhnila kri, si je sicer nekoliko opomogla. Mogla je hoditi, se kretati, a bila je tako silno slaba, da je bila po kratki šetnji na vrt do Marijine dupline in nazaj neskončno utrujena in ni mogla od trudnosti spati. »Vse je odreklo,« je tožila. Žlica v njenih rokah se je tresla in veliki križ, s katerim se je ukvarjala kakor druge iz neke svete navade, jo je težil in je vzdihnila zdaj in zdaj: »Sladko breme, sladki trud!« Križ pa, ki je ležal bridkejši na srcu, je bila topa žalost:

»Nič ve ne bom učila, ne bom videla svojih milih malih.« Ta hip je sestra Elekta sanjala. S pol odprtimi ustnicami je strmela pri oknu v motne višnjeve obrise daljnih gora. Tam za tistimi gorami nekje se je bila rodila. Do teh zadnjih, bridkih časov ni mislila na tiste hribe. Vse njene misli so bile pri njenem opravku, v šoli. Zdaj pa je gledala v nemi zamišljenosti te kraje in čuvstvovala: »Iz gora sem doma. Kako je le-to, da sem tako mehka, tako smešno slaba —« 

Sredi tega čuvstvovanja jo je vzdramila gospa mati Serafina:

»Hvaljen bodi Jezus Kristus!« 

»Na vekomaj, amen!« je odvrnila sestra Elekta. V bledo lice ji je šinila bolna rdečica. Drobna, neznatna je bila poleg visoke prednice. Mehko je rekla gospa mati Serafina:

»Tako, tako! Veliko boljši ste, sestra, veliko boljši.« Sestra Elekta se je nasmehnila:

»O, gospa mati! A za šolo sem še vedno preslaba.« 

»Da, za šolo še niste dovolj krepki,« je dejala čutno pomilovalno gospa mati. »A šoli je še čas, ljuba sestra, še čas.« 

»Hudo se mi toži po njej,« je vzdihnila sestra Elekta. Tih hropeč kašelj ji je zalijal prsi, komaj slišen je bil njen glas. V njenem bolno cvetočem licu pod belo nunsko pečo je podrhtevalo v nervoznem joku, težko zadrževanem. Oči gospe matere Serafine so se bile kakor vsesale v rdeče pege Elektinega lica. Kakor razmišljena je rekla:

»Da, naša najboljša učiteljica ste.« 

Vidna radost je zasijala na bolničinem obrazu. Skromno je sklonila glavo in jecljala:

»Da bi le še ... le ozdravela ... to bi se šele potrudila ... O! Tako lepo je učiti.« 

»Lepo!« je odvrnila skoro hladno prednica, a pristavila koj nato mehkeje, topleje: »Le pogum, sestra in veselje in nič mračnih misli.« 

»Da, da, ni mračnih misli —,« je govorila sestra Elekta ponavljaje kakor otroci.

»In le nič nikar nobenega razburjenja, sestra Elekta!« 

»Ne, ni razburjenja.« —

Gospa mati Serafina je pustila sestro Elekto samo, nepotolaženo, drgetajočo:

»Nočem mračnih misli, nočem razburjenja. Jaz hočem biti zdrava, Jezus, ljubi Jezus, zdrava!« 

Gospa mati Serafina je obstala za hip pred vrati; kakor da premišlja. Nato je stopila k bližnjemu oknu. Doli na samostanski vrt je videla. Sredi bujnih paradižnih nasadov je kretala gospodična kandidatinja grofica Mercedes. Zdajpazdaj se je pripognila za pordevajočim paradižnim sadom.

Njene lepe, bele roke so sinile, njeno vitko, gibko telo se je začrtalo na obilo nagubanem krilu. Potem je zopet stala visokovzravnana, kakor preplašena. Ali je posluhnila glasu iz dalje, od kdove kje? Ali je zastrmela sama vase ob misli, tajni, njej edini znani? Ob ljubezni iz dni, ki so bili še nedaleč?

»Grofici Mercedes ... do smrti nesrečni Viljem!« 

Gospe materi Serafini so se oči čudovito razvnele, materinska ljubezen ji je sinila na licu.

Takrat je gospodična Mercedes dvignila svoj obraz. Nevoljno se ji je razvleklo lice, ko je videla opazujočo jo prednico. Gospa mati Serafina pa kakor da ni videla njene nevolje. Pokimala je z glavo in se nasmehnila. Toplo, prisrčno je zašepetala: »Mercedes!«