I. Pesni

Po šoli, po delu, ko sije pomlad, V gozd dečki hité in dekleta veselo; Rudeče, žareče jagode brát, Prav lahko, kaj ne? in prijetno delo!

Pastirju tudi dišé; skrbnó Na paši jih išče in stika po gošči; Pa tudi mati, dà, oče celó In starček gredoč si katero privošči.

Kmet zoblje jih rad, in tudi gospod Na mizo jih rad po jedi dobiva; Posebno pa mladi slovenski rod Z veseljem jih bere, slastno uživa.

Té tudi berite, naj v slast vam gredó, Prijetna naj bodo dušna vam hrana; To knjižico, pravim, berite novó, Ki »Jagode« je imenovana.

Dober! rekli so, Martin Koščák! Menim dà! Takih možjé so veseli. Glejte ga no, to vam je junák! Mislili so si, pa so me vzeli.

Bistro okó, železna pest, Prsi jeklene, rast kakor hoja; Pet jih pade, pade jih šest, Kamor udari desnica moja.

Spaka ti pritlikava, v kot Sedi za peč, pa kolovrat sukaj; Sključen pod košem iméj živót, Plevi korenje in repo pukaj!

Mi pa imamo drugačen glas, Skrij se pred nami, druhal strahopeta! Puško na ramo, pa sabljo za pas, Gledala bodo iz oken dekleta!

Mraz, jasna noč! Jaz tukaj sam
Stojim na straži v tujem mesti;
Nikogar tujec ne poznám,
Kar gre jih tod mimó po cesti.

Le zvezde gledajo z nebá Vojaka daleč tu od doma; Kakó lepo je zdaj domá! Domú moj duh pobožno roma.

Božični je večér nocoj; Domá, kdor more, ga praznuje; Težaven stan, voják, je tvoj, Ko tožiš ti, Bog sam te čuje!

Božični zvon domá doni, K ponočni službi božji vabi; Božični zvon, glas mili ti, Kdor te je čul, te ne pozabi!