Iščemo hišico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

IŠČEMO HIŠICO


Iščemo hišico, iščemo hišico

z eno kamnito stopničko do vrat,

z majhnimi okenci, starim balkončkom,

majhno kot kajžico, lepo kot grad.


Iščemo hišico v čudežnem kraju,

kjer se godijo le lepe reči,

kjer na podstrešju se skrivajo zgodbe,

v vrtu za hišo pa sadje zori.


In če bi našli še prave sosede,

same prijazne in dobre ljudi,

potlej gotovo bi srečno živeli,

naše tri muce in kuža in mi.


POPOTNICA


V pisanem vozičku

vandramo čez hribe,

sončece lovimo,

pa nam vedno uide.


Naj nam le uide,

naj nam le uide,

saj ob novem jutru

spet gotovo pride.


Čez dremave trave

se bo prismejalo,

nam konjička vpreglo,

nas naprej pognalo...


sonce.


PRVI ŽAFRAN


Prvi žafran,

prvi žafran,

jutri iz zemlje bo zlezel na dan.


V listke mu grem

nekaj zapet,

da bo široko odprl svoj cvet.


KROF


K mizi sede stari grof,

naroči si masten krof.

K mizi sede še grofica,

njej pa bolj diši potica.


Gleda, gleda stari grof:

"Šment, je majhen ta moj krof!"

Lotil bi se še potice,

če se ne bi bal grofice.


ROSA


"Tk, tk, tk," hitijo drobcene nožice.

Tekajo med travo majcene ženice.

Sem in tja delijo kapljice vodice,

še pred jutrom umile bodo vse cvetlice.


Sončece bo rosne kaplje obsijalo.

Trave, cveti, listi - vse se bo bleščalo.

Kukalo bo sonce v rosno ogledalo,

dokler mu od rose nič ne bo ostalo.


BI PLESALA, ČE BI ZNALA...


"Bi plesala, če bi znala,"

je zavzdihnila kokoš,

"se vrtela in igrala

sredi trave, sredi rož.


Pa sem vedno sredi dela,

pišče tu in pišče tam.

Bom pač raje jajca grela,

kaj naj plešem, če ne znam."


TRI JABOLKA, TRI REPICE


Tri jabolka, tri repice

in tri dišeče tepke

se znajdejo pred hišico

lisice zvitorepke.


Je gledala, je vohala,

se sitno zmrdovala -

tri jabolka, tri repice,

tri tepke polžem dala.


PREPELICE


Ko se dvigajo meglice

in suši se zadnja rosa,

štiri drobne prepelice

srečajo v grmovju kosa.


"Dobro jutro, prepelice,"

jih pozdravi boter kos,

zmeraj lačen, zmeraj bos,

"ste že slišale novice?


Je fazan dobil fazanko,

vrabec išče novo znanko,

sova ima že tri mladiče,

vran ljubeče vrano kliče,


ženijo se lastovice,

ljube moje prepelice!

Še celo sinička mala

je menda moža izbrala.


Tudi jaz si spletam gnezdo,

tudi jaz bi ženko rad.

Ljube moje prepelice,

glejte, v gozdu je pomlad!"


Štiri drobne prepelice

brž pogledajo krog sebe.

Res, vsa hosta je v zelenju.

Res, prav nič več jih ne zebe.


In zletijo prepelice

vsaka v svojo stran gozdička,

da bi našle, če bo sreča,

vsaka svojega možička.


KAM LETIJO DROBNE PTIČKE


Kam letijo drobne ptičke?

Ena sem, ena tja.

Nosijo jih perutničke

čisto tja, čisto tja,

čisto tja do vrh neba.


Če bi imela perutničke,

tudi jaz bi odšla

kakor vse te drobne ptičke

čisto tja, čisto tja,

čisto tja do vrh neba.


V ŽEPU IMAM SREBRN LEŠNIK


V žepu imam srebrn lešnik,

dal mi ga je gozdni škrat,

z njim pričaram, kar želite,

ribnik, reko ali grad.


Vam pričaram sončne dneve,

ko iz megle dež prši,

vam pričaram kres in vile

sredi junijske noči.


Vam pričaram majhen lonček,

kjer doma je majhna miš,

ki pove ti lepo zgodbo,

kadarkoli si želiš.


SVET JE KAKOR RINGARAJA


Svet je kakor ringaraja,

vse prihaja in odhaja,

vse v krogu se vrti,

zdaj smo tu in zdaj nas ni.


Pride dan in pride noč.

Pride zima, pa gre proč.

Ptička pride, odleti,

muren poje in molči.


Veter jabolka otresa,

listi padajo z drevesa,

gole veje spet vzbrstijo,

mlade muce se skotijo ...


... svet je kakor ringaraja,

vse prihaja, vse odhaja,

vse v krogu se vrti,

zdaj smo tu in zdaj nas ni.


DEVET POGUMNIH MIŠI


Minuto po dvanajsti,

ko vse je tiho v hiši,

iz luknje se prikaže

devet pogumnih miši.


In zlezejo na pručko

in s pručke na polico

in naši stari mami

odnesejo potico.


A preden vse izgine,

domisli se golazen:

"Pustimo majhno pismo,

da krožnik ne bo prazen!"


In res so napisale:

"Lepo je v vaši hiši.

Prisrčno vas pozdravlja

devet pogumnih miši."


PETELINČKI


En petelinček, dva petelinčka,

pet petelinčkov na vrhu gore!

Trobijo, trobijo v zlate trobente,

trobijo v goste, sive megle:


"Tra-ra-ra-ra, dovolj je dežja!

Veter, odnesi oblake z neba!

Stran jih odnesi, do zadnje meglice,

da nam spet sonce pregreje koščice!


Tra-ra-ra-ra, dovolj je dežja!

Veter, odnesi oblake z neba!!


(In tako naprej, dokler ni dovolj in se pesmica konča.)


SNEŽINKE


Čisto čisto tiho stopajo copatki.

Gazijo po snegu trije majhni škratki.

Domek je še daleč, zebe jih v ušesa,

huda teta zima nanje sneg potresa.


Prvi se zmrduje: "Sneg je huda reč!"

Drugi obupuje: "Kje je naša peč?"

Tretji ne posluša, v žep lovi snežinke,

rad bi si najlepšo spravil med spominke.


Nič mu ne povejmo, da se bo stopila,

da se v drobno kapljo kmalu bo prelila.

Naj otresa hlačke, smeje se čez breg

in lovi v ročice drobni beli sneg.


NEVIHTA


Silno se bliska in strašno grmi.

Kam se je skrila majcena miška?

V luknjici mirno pri mami leži,

že ji zapirajo sanje oči,

če bomo tiho, še ta hip zaspi.


Silno se bliska in strašno grmi.

Kam se je skrila luna sanjava?

Daleč na nebu preliva svoj sij,

zvezde in zvezdice tiho budi,

nič je ne moti, da strašno grmi.


USPAVANKA


Noči so črno črne, ker sončece gre spat.

Ker žarke stran obrne, noči so črno črne.

Z oblaki se pogrne na sredi zlatih trat,

noči so črno črne, ker sončece gre spat.


Mu zvezde šepetajo, da noč je njihov čas.

Da same svetit' znajo, mu zvezde šepetajo.

In z lučkami migljajo čez mesto in čez vas,

mu zvezde šepetajo, da noč je njihov čas ...