Huda zima na Blokah in raba šmečev
| Huda zima na Blokah in raba šmečev Jožef Bevk |
Objavljeno pod psevdonimom Podgrivarski.
| |||||||||||||
Huda zima na Blokah in raba šmečev.
Stara fara Bloke, v Postonjski kresii, ima na lépi ravnici svoje sela, med kterimi se sèmtertjè prijazno vzdigujejo zelene gorice. Krajna prejetnost v polétnim času zamakljivo razveseluje sleherniga, kterimu le nekoliko serce bije za naravsko lépoto, za ktero so gotovo nekdanji hrabri Metúlci obilno sladu imeli, ako so oni res v današnih Metljah1 stanovali?
V to selo (vas) se po prelépi ravnici,2 kjer je verjetno gorsko jezero nekdej bilo, od farne cerkve proti južni strani v pol ure priti zamore.
Lepoto tega kraja pa huda zima silno manjša, ktera se pogostama ob sv. Martinu vrine in se dostikrat komej o sv. Jurju odmikuje. Med tem časam od kratkiga poletja darvano veselje stanovavcam obilno ogrenjuje z debelim snegam, neukrotljivo burjo in do muzga grizečim mrazam.
Brez ozira na majhen poljski perdelik in na druge potrebne potroške so ljudje tukej v dolgih zimskih nadlogah že samo zavolj tega, ker jim derv za potrebno kurjavo prav zlo manjka, (kaj pa bo še čez nekaj lét!), posebniga milovanja vredni. ‒ Do občinskiga gojzda v lepim vremenu seljani po tri ure potrebujejo. Koliko pa in z kakšnim trudam od onde kaj pripeljati zamorejo! kér sirove derva precej iz porobka (taka se godí pri občinskim gojzdu,3 ki je že ves plešast in oslabljen), na voz nakladati morajo.
Sneg je tù po 3, 4 in tudi včasi po 5 čevljev debel. Razun tega pa navadna burja z njim silne zamete dela, skidane poti kmalo spet zasuje in večkrat za pešcam komej toliko sledu odgazi, kolikor pred njim pusti. Kdo zamore takrat zmerzle derva takó dalječ sekat iti in domu zvozevati, kader mu skorej bližniga soseda ni moč obiskati? Strašno hudo je, v taki zimi brez derv biti! Marsikteri kmet je persilen potrebno orodje, kar se je tudi pri nekterih létas godilo, za kurjavo oberniti, de saj peč en malo ogreva.
Marsikterimu drugimu, ko bi mu v enako težavnih in zopernih okolišinah živeti bilo, bi serce vpadlo! Terdni Bločanje pa, od mladosti na sneg, burjo in razno premagovanje vajeni, tolikanj nadlog v tolažljivi zaupljivosti na prihodno gotovo plačilo večidel voljno, kar njim resnično čast pridobiva, preterpé.
Hočem pri ti priliki tudi popisati eno prav pripravno in priročno orodje, kteriga se po zimi tukej ljudje poslužvajo in ktero je tudi priporočevati tistim, kteri v merzlih krajih, kjer jim debel sneg in zametje nadlegujejo, stanovati morajo.
To orodje imenujejo šmeče, in tudi plohi se mu pravi.
Šmeče so bukove deske, po 5 čevljev dolge, 6 do 7 palcov široke in pol palca debele. V sredi so z usnjato podvezo previdene, kamor se stopalo vtakne, de k nogi desko derží, in kjer se stopi, de ne polzí, je klobučina perbita.
Sprednji konec šmečev je seném enak; de v sneg ne rije, je nekoliko zakrivljen; kar se lahkó naredí, če se v to rabo odločena in gladko razoblana deska pri ognju ogreje in umetno zakriví.
Dvoje takih šmečev, ko sim jih v c. k. pisarnico kmetijske družbe za poskušnjo poslal, je Juri Šraj, kmet v Metljah (Metúle) naredil.4
V tem selu ljudje šmeče najpridnejši rabijo, clo ženske ob nedeljah po njih pridejo k božji službi.
Prav serce se človeku veselí, kader se po debelim snegu in čez visoke zamete, posebno po ravnim (če se preveč sneg ne primlje) urno šmeče potiskaje, skorej, kar iz skušnje povém, takó hitro, kakor po kopnim, zamore sprehajati. Hoja v hrib je bolj težavna in kèsna, kjer je treba na ovinke hoditi, in če je treba dolgo v reber iti, se hitrej in ložej v kerpljah, ko po šmečeh pride. Na zdol pa kdor je vajen, se ko blisk po gladki dolini spusti. Tisti pa, ki je na šmečeh menj zurjen, se dolge palice posluži, na ktero se navdol dersaje naslanja.
Podgrivarski.
1) Kdor se z lego kraja in drugimi v to spadajočim okolišinami uposnati hoče, in če zgodbo, kakor je pretečeno léto v Karniolii od razsipa Metúla dana bila, pazljivo bere, bo skorej permoran soditi, de je sloveče mesto Metúlum zavoljo svojih stanovavcov, kterih junaško smert je clo njih nasprotnik, Cesar August, z solznimi očmi obžaloval, blizo tù bilo, kjer je dan današni selo z 19 hišami, ki ga kmetje Metlje, cerkvene spričovavne pisma pa še vedno Metúle imenujejo.
2) Le škoda, de po ti ravnici, ki ji ni lahkó enake najti, namésto žlahtnih rožec, detelje in drugih koristnih zeliš le resje raste, in pa se občinska goveja živina tù po letu brez živeža in sence prepleta.
3) Ko bi pač vsi grajšinski gospodje, kterih kmetje pravico imajo v občínskih gojzdih derva sekati, hotli slehernimu svoj delež odločiti!
Kmetam bi bilo pa tudi priporočevati, de bi svoje gojzdičke skerbno varovali, zakaj potraten bo pa tudi kmalo obilni gojzd, če vlastnik nezna z njim pametno gospodariti; če ga po versti seka, kakor kosec travo kosí, ali pa, če iz njega clo lés prodaja, ga sam po cestah vozari in se na prihodno revšino radúje pri vinskim kozarcu.
Kdor takó gospodari, bo morde že sam, gotovo pa njegov sin pri peči zmerzoval, vnuku pa bo kazalo clo od hiše iti.
Nikar tedej, ljubi kmetje, ne sekajte mladiga drevja, ampak staro, poškodvano in dozoreno, kader začne obletovati; ne pušajte visokih porobkov stati, ampak odsekujte drevesa pri tlèh, in dajte nizkimu porobku podobo stoječe sklede, de hitrej, kér se vanjo dež loví, strohní in drugim prostor naredi! Opombe pisatelja.
4) Poslane šmeče smo prejeli in se Vam za-nje zahvalimo. Tudi z kerpljemi nam boste vstregli, če bi nam jih hotli po priložnosti poslati. Táko bolj neznano národno orodje nam že zató dobro služi, kér ga zamoremo radovednim ljudem pokazati. Priporočimo se tudi Vam in Vašimu gosp. tovaršu za obljubljen popis Metúl. Vredništvo.