Hromemu otroku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Hromemu otroku.

Ti se smeješ, deček mali,
Ti sirota z berlo v roci;
Ko igraš se med otroci,
Hroma noga te ne žali.

Ko te gledam siromaka,
Solze silijo v oko mi;
Ti ne veš, o deček hromi,
Kaj te še na sveti čaka!

Serce mi bridkost zaliva,
Ko premišljam tvoja pota;
Vprašam se: Kako, sirota,
Take si nesreče kriva?

Videl bodeš, čas ti pride,
Da si srečo vsak obeta,
Za veseljem vsakdo leta,
Trudi se, da ga doide.

Ti ne bodeš ga dohajal,
Škoda truda! S to ubogo
Sključeno, nesrečno nogo
Daleč boš za njim ostajal!

Ti molče boš stal, od strani
Drugih gledal boš veselje,
Boš krotil nemirne želje,
Ki jih samsko serce hrani.

Nikdo tebe ne povabi
V družbo glasno in veselo.
Da bi vrival se v kerdelo,
O nikar se ne spozabi!

V kot se stisni izbe svoje;
Ko bo tiho vse okoli,
Luna gledaj z neba doli
V serci tvojem skrite boje.

O da tu bi obiskala
Blaga te kedaj dušica,
Solze z bledega ti lica
Z mehko roko otirala!