Hleb

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hleb
Anton Adamič
Izdano: Prosveta, 1943, letnik 35, številka 46, 49
Viri: dLib 46, 49
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Za desetletnega, zdravega dečka je vse polno čudes na svetu.

Jožku se ni mudilo nikamor; ob vogalu enonadstropne hiše v predmestju, kjer so stanovali, je postajal in mašil v usta kos rjave sredice z rumeno skorjico, ki jo je trgal iz stranice velikega hleba. Kako okusen, kako blagovonjav je takle, še na pol gorak kruhek, posebno še, če se je pri peku tiščal ob plemenitejšem, snežnobelem bratcu! Jožek je cmakal in zopet vrtil luknjo. Njegove bistre, radoznale oči so se naslajale ob pogledu na vrabce na strehah, na konje, vozove, na pse. Gizdalinčka z one strani, ki se je vračal s svojo ponosno materjo s sprehoda, je zaničevalno pomeril od nog do glave. Takoj mu pa zadrhti obraz, ko opazi papirček, ki ga vrtinči kuštravi vetrček sredi ceste. Sedaj se nečesa domisli, pogleda na kruh, se nemudoma okrene in steče v hišo.

“Moj bog, kje si se potepal toliko časa? Že pred pol ure sem te poslala na kruh!” se je jezila mati. “Toliko dela, pa ne morem nikamor, kot bi bila priklenjena. Takoj primi Francka! Igraj se ž njim, da ne bo vekal.”

Jožek je odložil pehar z oglodanim hlebom na predalnik ob oknu. Mati je sinka zamudnika malce za ušesa in mu izročila enoletnega Francka v naročje, da ga pestuje.

“Kje je pa Marička, Tončka? Kaj sem samo jaz na svetu?” se je kremžil Jožek.

“Kar tiho! Velik si dovolj, da mi lahko pomagaš. Marička žehta; Tončka je še premlada, Anka tudi; sta na dvorišču. Jaz grem prat. Si slišal? Glej, da neposadiš otroka na okno, ker je odprto. — In zopet si ril v kruh s svojimi umazanimi prsti. Ale te bom! Nepoboljšljiv paglavec si — in nikdar sit!”

Mati je odšla vsa huda iz sobe, Jožek je našobil ustnice. Nejevoljen je prekladal malega bratca od leve na desno in više gori na ramo. Kmalu pa se je sprijaznil z usodo; požvižgaval je. Mali je tiščal prst v usta in silil k oknu, njegov varuh je pa z lačnimi očmi glodal dišečo skorjo nizkega hleba na predalniku; ko je pa malček udaril po hlebu, se je porednež škodoželjno zahehetal in odnesel malega lačneža v kot sobe. Francek je cepetal z nožicami in se spustil v plač.

Sedla sta na stol ob oknu in Jožek ga je tolažil: “Ne smem, ne smem. Saj še zob nimaš. Tiho, tiho bodi. Vidiš, poglej na tisto tam skozi okno. O, kako lepo!”

Skozi odprto okno so lili bleščeči plameni na izprane, scefrane podnice. Trušč s ceste je polnil sobo. V zvoniku je odbilo štiri, ko so zaječali in zaplakali zvonovi.

“Pogreb!” je izgovoril Jožek zamišljeno. Obraz se mu je zresnil; oči je uprl v sinjino na nebu. Bratec je utihnil; pozorno je zrl tudi on skozi odprto okno, kakor je videti bratca. Mali je morda ugledal angele in razprte peroti Izraela ... kajti tleskal je z rokami.

Po cesti je zdajci zadonela žalobna koračnica. Jožek se je zdrznil, zdrznil s stola in bil mahoma pri predalniku. Otroka je porinil na sredo, nekoliko proč od hleba, sam pa se je vzpel na precej visoko okno.

— Joj, godba in mimo hiše se pomiče sprevod!

— So že tu!

Mali Francek se pa ni menil za godbo. Pomagal si je z vsemi štirimi, plazil se je k hlebu, opasno se je že nagibal k robu predalnika ... Jožek, kje si? Kje! Strmel je v boben, povit v črnino, ob katerega je s svečanim obrazom udarjal vojak. Grmelo je zamolklo, kakor strel iz topa, kakor bi bobnela svinčena gruda na mrtvaško rakev. Za hip se je Jožek ozrl, na vence, na voz z duhovnimi gospodi, na rakev, na omahujočo gospo, ki jo je podpiral velik, že nekoliko upognjen gospod, da se ni zgrudila pod temo tančnice v prah, — a je naslednji hip že zopet strmel v boben. Neznana groza ga je spreletavala od temena do peta. Sprevod se je oddaljeval. Videla se je samo še pest s tolkalom, ki je udarjalo srdito, grozeče ...

Mati ga je povila v mrzel obkladek in ga mirila:

Nič se ne boj, otrok moj, ti revček mali. Francek padel s predalnika? Kmalu bi bil, da, za hlebcem, ki ga je vrgel na tla. Hotela sem te že kaznovati, ker si pustil Francka samega. Sedaj je vse dobro, da si le zopet doma. Le pomiri se. Nič se ne boj! — — —