Hlapec Andrej (LZ)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hlapec Andrej
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 55/7 (1935), 397–398
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Konji! Ah, konji, beli, rjavi in črni!
Vsi ste še moji, vsi, ki sem bil z vami,
konji z Zlatega polja, iz Dola, z Goré,
s Trate, Škocjana in Vrbe ... O, moja leta!

Kdo vam zdaj z bičem zažvižga na diru veselem
v Ljubljano, v Moravče, v Loko, v Kranj in na Brezje?
Kdo na povodcih sprovaja vas k zvrhanim jaslim,
kdo bdi skrbljivo nad vami zdaj v noči brez spanja?
Uro prenekatero — zvezde so ugašale —
nas je zajela žalobnost: tako sem bil sam
sredi svetá! Hiše so spale pod mesecem,
spali so gospodarji, še pes ni zalajal ...
Tako noč bi nekam izginil, kot bi odplaval
— val se zgrne čez brazde, niti spomin
ne bi ostal za menoj. — — O, moja leta!

Bil sem pred njimi: zdaj so krepki gospodarji,
žene imajo, družino, domove v ogradi,
češ: to sem jaz, tukaj sem živel in zidal ...
Bil sem pred njimi: zdaj so veljavni gospodje,
farovški, šolski, orožniški, možje postave ...

Ah, moji konji! Vam sem podoben. Iz kraja
v kraj se menjavamo znova in znova in znova.
Komaj se sprijateljimo, že nas prodajo
narazen, v tuje roke ... Pa spet pričnimo ...
Hlapec od včeraj, od danes, od jutri! In ženske
se ti izognejo: s tabo ne bom šla se klatit.
Kaj si pridelal, pokaži! Kot bi vsa leta
bičal po zraku: zaman se iščeš v praznoti.

Ne, ne, postojte: če bi se v čudežu zbrali
vsi moji konji, pribegli od vseh gospodarjev
na enem kraju, o, to bi videli
hlapca Andreja, mogočnega v novi slavi.
Glava pri glavi bi silila v hlapca Andreja,
v ljubljenca, varuha, dobrega botra in strica,
Riže in Lize, Žive in Luce in Belci
ali bi strigli z ušesi in hrzali, tolkli s kopiti:
»To je naš gospodar, naš pravi! Mi smo njegovi!
Ljubil je nas in solze je točil za nami!«
Zdaj smo vsi skupaj, o, zdaj bomo zdrveli
svobodni križem sveta! Kdo nas bi ustavil!
To bodo gledali in se bodo čudili:
kakšna to vojska vesela dviga oblake!

Ah, ta huda izkušnjava! Zalezi se v slamo,
spi, da boš jutri zarana koso naklepal.
Konja odpel bi, zajahal ga, vrgel se v noč,
v tisto, odkoder ne vrneš se več med ljudi.

Ah, kaj budalim ... V nedeljo grem h gospodarju:
tako in tako je ... dajte mi spet pet kovačev.
Z njimi spet v gostilno, pa se napijem med mladci
in se navriskam, da bodo odreveneli:
kaj se mar ženiš, Andrej? Tako bom izganjal
hudiča iz sebe dva dni. Potem — bo spet dobro
in spet se bom zadnji ponižno sklanjal pod jarmom.