Helena (Jurij Vranič)
| Helena. Izvirna povést Jurij Vranič |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. • dno |
I.[uredi]
Le nocój še luna mila,
Razsvetljúj mi pót temnó;
Danes bova se ločila,
K ljubi grém jemàt slovó.
B. Mirán.
Trgovec Lilek v Ljubljani je bil zeló premóžen mož. Délavnost, umno gospodarstvo in sréča pomogla so mu, da se je njegovo premožênje vedno množilo in smèl bi se bil primérjati z najbogatejšimi ljubljanskimi mestjáni. Kar je bilo pa njêmu največ vrédno, imèl je lépo hčér, tako brhko kakor srna, vitko kakor gorska vila. Zlatorumêni kódri vsipljejo se jej po vrati in rámenih in jej krasé lépo glavo. Krasen poglèd je bil to, kedar jo je človek videl na miren večér razpuščênimi lasmi pri oknu stati in kedar jej je razpihávala lehna sapa rumêne lasé na najdrobnêjše nitke. Sladek sméh krasil jej je cvétno lice in rudéča ustna smehljála so se sréče in vesêlja. Blagòstne misli obhajale so človeka pri tem prizóru, zamislil se je in zamaknen zrl v nadzémsko podobo, kakor bi se bal, da mu kaka druga misel ne razdêre lépih sânj. Najbogatejši mladénči domišljeváli so si, da se znabiti prigodí, da kedó gane srcé krasne Helene, se kômu posréči za-se jo pridobiti in se ž njo potem veseliti življênja, toda le malo upa iméli so do tega, kajti Helena bila je tako hladna in mlačna proti njim, da se niti eden ni mogel ponašati kakim predstvom mimo drugega in zaradi tega imenovali so jo prevzétno, preširno. Marsikedó Heleninih čestilcev bi bil gotovo rad žrtvoval del svojega imétija, da bi bil zamogel doséči le en sam njén milosten poglèd ali celó smehljàj; a Helena se nij zmenila za nobênega; obnášala se je mladéničem nasproti, kot bi bilo njéno srcé kamenito, brez ljubézni, ali jej je pa žé cvetéla ljubézen, jej vzviševála občutke in jo vezála takó na ljubimca, da so jej bile vse prizadétve drugih čestiteljev le slabo odškodovanje proti gorki ljubézni ljubimčevi.
Bil je lép poléten večer. Luči so se jele bliščati po hišah. Skozi vsako okno sipáli so se žarki vèn in so razsvitljevali ulice, da se je skoraj tako dobro videlo, kakor po dnevi. Ljudje vračevali so se od sprehodov ali z dela domóv. Nebó je jasno. Tisoč in tisoč zvezd leskeče se na njêm in zre na zemljo, da vidijo, kaj počnó zemljáni, in da poročajo potem, kedar so se žé vlegli ljudjé k pokoju, svojemu stvarniku, kaj so videle. Počasi se razgubljajo ljudje, odhájajo na svoje domôve in ulice se praznijo. Le nekdo ne móre takó naglo k pokoju. Na oknu néke velike hiše sloni déva. Mnogokrat se vzpne daleč skozi okno in opira oči po ulicah, da vgleda kjé ónega, katerega pričakuje; toda óni, kogar naša lepotica pričakuje, menda ne misli tako hitro priti, kakor bi ôna rada, ker po vsej dolgej ulici nij bilo čuti nikogar. Dévi je žè tužno srcé, bélim róbcem otrè si solzé s dolgih trepálnic in glôboko vzdihne, potem pa podprè desnico glavó in zrè tja daleč po sinjem nébi. Nij bila dolgo takó zamišljena, kar se odpró vrata njéne sôbe. Deklè se strésne od vesêlja in hiti od ôkna, kajti menila je, da jej je pripeljala kaka nevidna moč ljubimca, prej nego je mislila; pa kaka zmota! Namestu njêga prišlà je Ivana, njena váruhinja.
„Kje si bila tako dolgó, Ivana?“ vpraša dèkle varuhinjo, katera si je komaj nekoliko oddahnila.
Ivana zmajé z glavó: „Saj vendar véš, lepo déte, kámo si me poslála.“
Helena malo pomisli: „Res je, pozabila sem bila žé in večkrat sem te mej tem klicala, kar si bila iz dóma. Tedaj kakó je?“
„Nij ga domá, danes cel dan ne. Gospá, pri kateri stanúje, rêkla je, da je nekaj dnij sèm zeló otóžen. Nič se mu ne ljubi, še celó jésti in piti ne. Danes zarano pa je vstàl, vzél pálico ter šèl iz dóma. Nikómu nij povédal, kámo gre, ali kedaj se bo vrnil, pripovedúje Ivana.
„In še zdaj ga ni domá?“ vpraša Helena dalje.
„Še zdaj ne,“ odgovori Ivana.
Deklè si zakrije obràz z rokama, zaplače in sólze, enake srebrni jutranji rôsi, prisvetile so se jej skozi prste. Ivani se smili dêva in začnè jo téšiti: „Nikár ne plakaj, blágo déte, saj bo prišèl. Znabiti imá sedaj opravke in zaradi tega ne móre k têbi. Ker te ljubi, te ne bo zapustil. Poznám ga; on je blag človek.“ Nij še dobro izgovorila zadnjih besedij, ko nekdó potrka na vrata. Kakor bi trenil, vstane Helena, hiti k vratom in ja odprè: „Stanislav, Stanislav, ti si!“ vsklikne veséla.
Stanislav vstopi: „Jaz sem, ljuba Helena,“ dé in se ljubo nasméje. Bil je lép mladéneč Stanislav, ponòs se mu je znàl na visôcem čêlu in oči so plamtéle ljubézni.
Helena stojí pri njem, mu zrè nepremično v obràz in se radúje prišleca.
Stanislav gleéda skozi ôkno, mej tem pa si prizadéva Helena zbrisati z lic vsa známenja prejšnjega tugovanja. Lèhno déla to in počasi, da bi ne zapazil Stanislav; toda on je videl vse. Obrne se proti njej in jej pogléda bistro v obličje.
„Kaj, Helena, ti si zopet tugovala? Čemu to?“
Helena povési in odgovori: „Nikakor ne, ljubi, ampak ravnó nasprótno: veséla sem bila, ker sem se nadejala, da prideš k mêni“.
„Ne vàraj mé“, zavrnejo Stanislav, „glej, kakó si okrog oči rudeča in lice ti je se mokró od sòlz; ne bodeš me prevarila; jaz te dôbro poznám, kedaj si veséla, kedaj žálostna“.
Helena ne odgovori ničesa, ampak blagóstno se mu nasmêje.
„Jaz ne vém, taka si, kakor dete“, dé smejé Stanislav, „ako mu ne prinêse oča iz sêjma obljúbljene igrače, pa udeluje potem in jóka, kot bi se mu prigodila bog zná kaka nesréča. Vidiš ljubka, tega ne sméš; jaz ne morem ravno isti trenutek k têbi, kedar bi hôtel. Časi me dobi kak prijatelj, me ravno popraša za to ali ono in jaz se móram pri njem pomuditi“.
„Obljubim ti, da ne bodem vèč taka“, odgovarja šaljivo Helena ter ga povabi na divan.
Dolgo sta sedéla molčè. Stanislav zrl je temnò prèd-se v tlà. Ravno prav je bilo, da je bilo temè v sôbi, ker sicer bi bila opazila Helena čudno spremembo v Stanislavu. Bléd je bil in vpáden, tako se je proménil v malo dneh, da se mu je vidno poznalo, da ga je nekaj hudega zadélo. Helena zrè molče, kakor bi pričakovala navadnega ljubkanja pa danes je Stanislav nekako hladen. Čudno se jej zdi to, nasloni mu glávo na prsi in pričnè: „Lépa hvala ti, Stanislav, za prejšnji opomin, a tudi jaz hočem te nečesa opomeniti, pa veš, resnico mi moraš povédati!“
Legak sméh zazibal se je Stanislavu króg usten. „Le začni“, dejál je, „rad se bodem podvrgel tvojej ljubi zapóvedi. Le vprašaj!“
„Kakó pa je to, da si bil ti danes tako žálosten domá? Ali ti nij bilo vse po volji? Te je li kdo vžálil? Povej, kaj ima to pomeniti!“
„A kje si pa izvédela tó, Helena? Kedó ti je povédal?
„Je že dôbro,“ nasmeje se Helena, „sedaj si se žé toliko izdál, da je rés. Bil si žalosten, tedaj le naprej povèj, potem stoprv ti bom povédala, kje sem jaz to izvédela.“
„Helena, pusti me“, dejál je mladéneč, „tega ti ne smém povédati. Nočem te žaliti; ne smém!“
„Tako tedaj, ti vedno zahtevaš, da sem ti odkritosrčna; ti pa mêni takó majhene stvari ne zaupaš“, rêkla je déva.
„Ljubka, povém ti, da ti bo skalilo mir, ako ti povem. Bolje je zá-te, da ne veš.“
Te beséde vzbudile so v Heleni še večo radovédnost; zató nikakor ne odnéha, in na vsak način hoče izvédeti, kaj se mu je prigódilo.
Deklè je vpirala oči vánj. Strahom pričakovala je, kaj jej bo povédal.
„Ljubka Helena“, pričnè Stanislav, „dolgo sva bila sréčna in vživala brezskrbna ljubézen, sedaj pa bode drugače. Pred nekaj dnevi dóbil me je tvoj oča, menda mu je žeé kedó povédal za najino ljubézen. Opominjal me je, da te pustim v némar, ker na zvézo s táboj misliti ne smém. Dostavil je se slednjič dobri móž, naj poskusim nekoliko svetá in kedar dobim kako dobro službo, pridem naj k njemu poprašat zá-te: le sedaj, prôsil me je, naj te pustim, kajti vsa okolica žé govori o najini ljubézni. Kaj praviš, Helena, k tému?“
Deklé poslušala je vse strmé. Vróče solzé utrinjale so se jej iz lépih očij in vedno trdneje oklépala se je ljubimca, kot bi se bala, da ga jej kedó vzáme.
„Kaj storim sedaj, Helena, povèj?“ dé Stanislav ter jej obriše vróče sólze z lic.
Ljubimki tare dušo žálost in jókom si hoče ohladiti srcé. „Pri mêni ostani, Stanislav, ako me ljubiš. Nikdó te ne móre odganjati od mêne“, šepéče deklè.
Stanislav se zamisli, žalost stemni mu ponósno čêlo. Neprestano zrè v dévo.
„Kaj ne da, Stanislav, ti me ne zapustiš in me ne osirotiš? Rotim te pri najini ljubézni, ne stori téga, ako nočeš, da me pogubiš in mi promeniš življênje v pekél“, prosi plakaje Helena in vpira okó v ljubimca, tako proséče, da bi kamen omečila.
„Prepozno, prepozno!“ vzdihne Stanislav.
„Kaj poménja to?“ vsklikne Helena in naglo vstane. „Za bóga, povèj, kaj je prepôzno? ponavlja Helena nemirno sopéča in prsi jej dvigajo odélo.
„Vpisal sem se danes mej vojáke in priségel sem že tudi. V malo dneh odrinemo“, odgovori Stanislav.
„Sama pojdem k gosposki, ter te réšim“, dé obupna Helena.
„Nikdó me ne more več réšiti“, dejál je na-tó Stanislav zamóklim glasom.
„Tedaj tudi jaz ne“, vpraša deklè, mu pade na prsi, zakrije rokama obràz in tužno plače na prsih ljubimčevih.
Stanislav nij pričakoval tega. Smili se mu ljubljena déva in tolažiti jo začnè: „Ne obupaj, Helena, saj mòra takò biti. Jaz si moram kaj oskrbeti, da potem po besédah tvojega očeta smém pò-te priti. Ne tuguj, draga! Kmalu se vrnem in potem bova za večno zdrúžena.“
Toda deklè je preslišala té besede. Le misel na ločitev jo je vznemirjala in same tuge nij slišala ljubimčevih tešilnih beséd.
Slédnjič se posréči vendar Stanislavu vtolažiti ljubimko. Sedaj pa jej pripoveduje razne stvari in jej slika takò živò bodòčnost, kakor bi jo bil žé živel, Helena pa ga rada posluša, kajti človek v tugi je kakor déte: vse verjáme, kar mu le olajšuje žálost. Pripoveda jej, da bo pri vojacih dôbro naprédoval, kajti general, v čegar polk se je vpisal, pozna ga žé. Oglédat je bil šèl prej to lèto òni kraj, kjer je Slanislav domâ. On je bil ravno na počitnicah; sešlà sta se in ker je general hotel iti še na Krim, v njegovem sprémstvu pa nij bilo nikogar, ki bi bil védel za pòt, ponúdi se mu Stanislav za vodnika, kar je visocega gospòda zelò veselílo. Mej pòtom izpraševal ga je general o njegovih zadevah in namérah. Stanislav povédal mu je, da je dovršil šole v Ljubljani, da pa sedaj ne vé kámo bi se obrnil. Vidèč lepò vzraslega in bistro-umnega mladénča svétuje mu general, naj se vpiše v vojake, kajti gotovo bo támo še najbolje izhajal. Stanislav mu nij hotel ravno odrekati, kajti žé od nekedaj ga je veselil vojaški stan. Na tò ga povabi general, naj pride v Ljubljani večkrat k njemu, da se o tej zadévi bolj natanko pogovorita, kar mu je Stanislav rad obljubil. Sedaj pa se je vpisal mej kònjike, kateri so stali na Ogrskem.
„Pozno je žé, oditi bom mòral“, dé Stanislav in vstane.
„Kámo se ti mudi, dragi“, ugovarja Helena, „bodi pri mêni, saj ne boš vèč dolgo, potem pa bòm samica“, rêče deklè, ga prime za ròko in k ôknu, skozi katero se njima je smehljála prijazna in tiha nòč; a danes nij bilo čuti tako sladkega šepetánja, kakor drugikrati, kedar sta slonèla zvéčer v ôkni. Čas hiti in žé pôzno je v noč. Stanislav hoče strani.
Helena se ojáči, ko je odhajal ljubimec, nij plakala vèč. Goréče ga je poljubila in tudi on jo je strastno poljubil na cvétno lice. Podala sta si roke in zrla drug drugemu v òko, kakor, da bi se hotela dôbro v spomin vtisniti in ta poglèd povédal je več, nego stò in stò besedij.
Helena je sama. Lépi spomini prejšnjih časov vzbujajo se jej v duši. Oj, kakò je bilo takrat lepò, a sedaj je velik razloček! Stanislav je odšèl. Rekel je sicer, da se kmalu vrne, a za gotovo tudi ôn téga ne vé. Lèhko se mu pripéti nesréča in ne vrne se vèč. Takò je bila zamišljena, da še védela nij, kedaj so se vrata odprla in je odstopila njéna váruhinja Ivana. Tiho po prstih stòpa k njej, da je ne vzbudi, kajti menila je, da je zaspala pri mizi; a ko pride do nje, prepriča se, da še čuje.
„Zopet jočeš, sladko dete moje!“ nagovori jo z mêhkim glásom Ivana. Kaj bode vendar s táboj, če bodeš vedno taka? Kedò te je zopet razžálil in ti ranil srce? Povèj, ljubo déte!“
Helena jej pové vse, kajti čutila se je olajšano, ko je razodela váruhinji svojo bolést.
„Vidiš, ti si utrújena, Helena. Pojdi rajši spát, nego da tù sediš. Spanje ti bo olajšalo žalost, ali vsaj za nekaj časa jo boš pozabila.“
Helena se vdà, kot bolnik, ki se vsakemu zdravnikovemu svétu rad podvrže, da zadobi ljubo zdravje in mu bolést, gine, ki ga pêče v telesi. Ivana jo razpravi in Helena se vléže v posteljo, varuhinja pa séde zraven njé, kakor mati k zibélji, da prej zaspi dete. Dogodek, prej opisan, zmogel je Heleno in kmalu jo je objélo spanje; vendar njèn počitek nij bil miren. Težko je sôpla in bolestni vzdíhi dvigali so jej prsi. Ivana zmaje dvomljivo z glavò: „Né umêjem, da se takò ljúbita in ne moreta drug brez druzega živéti; pa —“. Zamisli se v svojo mladòst, v katere je bilo znabiti tudi nji kaj enacega se pripetilo, toda, kedaj je žé bilo tò! Le slábo se še spominja. Predno se sama vléže k pokoju, pokropi Heleno blagoslòvljeno vodò, hotéča odstrániti vsak vpliv zlôbnih duhòv na spéčo.
II.[uredi]
Kjer zibel je môja
Stala nekdàj,
Kjer rôjstna stoji še
Hiša mi zdàj.
S. Jenko.
Potováje iz Ljubljane, po tržaški césti proti Vrhniki vgledaš na južni stráni štiri béle cerkvice kipeče v nebó na prijaznih holmcih v podnóžji Krima. Prva je mala cerkvica sv. Lovrenca na Jèzeru, druga znamenita bóžja pot sv. Ane, tretja sv. Jožefa in četrta daleč okrog znana bóžja pot Žalostna gôra. Dober lučaj od cerkvice sv. Lovrenca je malo jézero. Potoček, kateri izvira pod planskim gričem, izliva se v jézero, iz katérega se ne prikaže nikedar vèč. Mnogo si vedó vašani pripovedováti o tem jézeru in marsikatéri starec, ki lazi ob pálici, vé radovédnim otrokom, v zimskih večérih marsikaj povédati o čudovitosti téga jezéra. „Časi“, dé, „sem čul ob úri duhòv, mimo jezeéra gredoč vbráno zvonjênje, prijétno gódbo in videl povôdnega možá, gredoòčega iz jezéra iz svoje stékléne palače, kako je izrúval lípo pri cerkvi sv. Lovrenca in jo nésel kakor pálico próti Ljubljáni. Zopet drugikrat videl sem zmaja, katéri sicer biva na dnù, kedar je pa nóč jasna in tiha, dvigne se s svojimi sedmérimi mladiči in plava po vôdi, mladiči pa si igrajo zraven njega“. Zaradi teh čudes, katera se neki gode ponoči na jezéru, ogiblje se vsak deček in tudi marsikatéri odraščeni človek jezéra.
Po césti sèm od Ljubljane koraka mlad človek proti jezéru. Okó mu preletáva priljúbljene griče in pašnike, na katerih je vžil toliko mladôstnega vesêlja. Líce se mu zvedri, ugledavšemu domačo cerkvico na holmu in vaške stréhe, iz mej katérih spozná précej domačo hišo. Od stréhe dvigajóči se dìm dolóčno naznanja, da je skrbna máti pri ognjišči, kjer kuha kosilo za družino. Po césti, po katéri gré sedaj pótnik, vračal se je mnogokrat k stárišem, kedar so bile počitnice. Dostikrat še nij bil prav na pôlu póta, žé sta mu prišla naspróti brátec in sestrica, mu pripovedovala novice in premémbe, katére so se dogódile domà ali v vasi. Zató prinésel njima je vselej kaj iz mesta in vesel je bil, ker sta bila brátec in sestrica takó rádostna njegovih daròv. To so bili sréčni časi! Vse ono vesêlje, katéro ga je navdájalo o takih prilikah, povrnilo se mu je in v živi domišljiji postàvil se je za nekaj lét nazaj in ménil, da gré zopet na počitnice. Prva stvár, katera ga je vzbudila iz téh sanj, bil je križ pri póti. Dôbro je poznàl to známenje, kajti tù sta ga čakala vselej brátec in sestrica. Tužen je sedaj. Sólza mu prirosi v okó, povési črno kodrasto glavó in v misli zatopljèn koráči naprej. Tudi to se mu čudno zdi, da še celó očeta nij napróti; pa ali si žé pozabil, da ležé žé več kot lèto dnij v hladni zemlji? Sedánja pót je znabiti zadnja domóv. Danes se bode poslóvil od okróglega jezéra, na katérem je tólìkrat veslàl v malem čolniči. Kákovi čarokrasni večéri bili so ti, ko so bili zbrani z njim vred vaški fantje in so péli národne pésni, da se je razlégalo daleč okoli! Jezéro pa je plivkalo tako mirno in valôvi nijso bili nič večji, nego valčeki nedolžnega potočeka; a pod sebòj krijejo neizmèrno globino. Prepévali so fantje o kralji Matjaži, o Turcih in več drugem. Stanislav nij dolgo popéval z njimi; genile so ga vselej pèsni, v katère je vpisal národ svojo zgodovino in v katerih je tožil svoje nezgóde. To popévanje vzbudilo mu je vselej ljubézen do domovine, duh njegov pa je pozabil, da je na jezéru. Odletel je v bodóčnost in pričél lepo si slikati národovo bodóčnost. Slišal je žé mnogo o druzih slovanskih plemènih; vseslovanski duh ga je vlékel do njih. Krvavélo mu je srce, ko je slišal, kako tláčijo neverci Srbe in druge slovánske národe, kaká je prezirajo druge države, ne zmenivše se zà-nje, kot bi ne bili ljudjé in kakor bi hotele s tém svojim molčanjem spodbujati nevèrce, naj le pridno napredujejo v svojih grozovitostih. To je suròv národ, dejali so omikanci slovánskim poslancem proséčim pomoči, pa saj nij moglo drugače biti, nego da so zaostáli, kajti bojevàti se morajo za svojo telésno slobódo. Kedar pa národ súče orôžje, takrat zaplačejo muze in tužne gredó od njega, da se vrnó stoprv takrat nazaj, kedar je mir in národ prost. Vendar je tudi vse početje nevércev vodila roka Vsemogočega Slovanom na prid. Spoználi so, da so eden národ in da je edinosti treba. Take misli navdajale so mladenča, kedar je čúl národno pétje, zibaje se v čolniči po jezéri.
Lépi spomini zarès rodíli so se v mladénčevej duši in vès va-nje zatopljèn še védel nij, da se je žé zeló dômu približal. Vašáni so ga srečeváli in pozdrávljali šepetaje si: „zarès, lèp mladéneč je Stanislav.“ Nikdoò mu nij prihitel iz rodne hiše napróti, vse je bilo le bolj prazno okrog dóma, známenje predobro, da je gospodár umrl. Tudi sultan, hišni váruh, pozábil je menda ná-nj. Lenó se je stézal pri svojej hišici, še celó malo rénčati je začèl, ko je uglédal Stanislava; a ko bi ga bil drugikrat kedó videl, kako je vdelovàl, kedar je ugledal Stanislava!
„Sultan, sultan“, klical je Stanislav zamólklim glásom, „kje si, ali me ne poznáš vèč?“
Kakor blisk plánil je pès kvišku in hitel k Stanislavu. Spénja se po njêm in liže mu rôke, še bolj nego drugikrat, hoté popraviti krivdo, katéro je stvóril, ker nij précej spoznal domačina. Potem pa nemirno pričakúje, kaj mu bode zaukazal. Stanislav mu je móral dati palico, katéro je pès ponósno držal v góbci. Mej tem prikaže se mali obrázek mej cveticami na ôkni, katéri radovédno zrè na dvòr, želján pozvédeti, kaj je. Ta hip spozná Stanislav, kedo je. „Minka, kje si?“ zakliče, obrazek zgine iz mej cvetic in kmalu stoji déklica pri Stanislavu, ki jo gôrko poljúbi na cvetóče lice. „A kje so máti, ali so domá?
„Ti tù Stanislav, ali si vendar prišèl? Menila sem, da ne prideš vèč, ker te takó dolgo nij bilo“, oglási se mu máti za hrbtom.
Molčè podà Stanislav máteri rokó, se nasmêje in se izgovarja, da nij mógel prej domóv. Vsi trije koračijo v hišo, sultan pa ponósno za njimi sè Stanislavovo pálico v gobci, mislèč, da on nij zadnji pri hiši. Mej tem, ko se máti in sin mènita, draži Minka sultana videča, kakó ponosno koráči, pa sultan se ne zméni sedaj za šale in neljubo renči, kedar mu hoče vzéti Minka pálico. Vstopili so v hišo. Vse je bilo nékako prazno, — očeta je manjkalo! Mnogokrat je rêkla mati: „Káko vesêlje imèl bi ranjki sè Stanislavom, ko bi še živel! Kakó ga je bil vesèl oča še na smrtni póstelji, ko je bil prišel domóv. Kakó mu je zatrjevál: Sin, izvóli si, katéri stán žé, le bodi poštèn, in blàg človek. Bog in ljudjé te bodo potèm radi imeli. Zadnje úre mu je móral védno Stanislav sedéti na stráni, ko pa je oča umiral, položil je rôko na glavo klečečega sina in jo držal dolgo na njej, kot bi mu imèl dati posébno vêlik blágoslov. Menda je videl v duhu umirajoči oča, da bode sin mnogo trpèl.
„Kakó, da nijsi nič takó vesél, Stanislav, kot drugikrat?“ vpraša skrbna màti in pomakne stòl bliže njêga. Minka pa si igrá še vedno s pesóm.
Otóžno povési Stanislav glávo in glèda préd-se, ne odgovori pa ničesa.
„Dragi sin, kaj ti je vendar, ali se ti je kaj hudega pripetilo?“ vpraša zopet dalje máti. „Jaz sem te že komaj pričakovála in Minka je vedno popraševala po têbi: „Máti, kedaj pride Stanislav?“ bilo je zmeraj. Jeli Minka, da je res? dostavi máti. Dèklica vstáne od pesà, vprè svoje tèmne oči v Stanislava, se nasmêje in skrije svoj obràz v màterino obléko. Rádosten se nasmêje Stanislav pripróstemu détetu.
Máti vstáne, ter biti v shrambo, da postreže sinu z najboljšim, kar imá, tudi vina nij smélo manjkati. Kmalo je bilo vse na mizi in Stanislav se malo okrepčá, pa videlo se je, da mu ne gré nič kaj v slást. Máti skrbno opazuje sina, kaj mu je in se trudi, da mu že vgane kaj na obrazi; toda lice je némo in ne govori nič.
„Máti, jaz sem si že izvôlil svoj stán“, pričnè Stanislav, vpisal sem se v vojáke, ker mi léto najbolj dopáde. Saj ste videli lansko léto onega gospoda, katèrega sem pêljal na Krim. Vidite, ôni gospod je general in imá svoj poólk. K njêmu sem se vpisal in zagotóvil me je, da me bo posebno čislal in obljubil mi, da me kmalu pripravi do častnega mesta.“
Mati ne rêče nič, ampak solzé si obriše iz očij, kajti to je bilo za kmétsko žêno kaj strašnega, da se njén sin vpiše v vojake, kjer nij drugega, kakor klanje in pobijánje v vojski. Minka, vidéča solziti se máter, jokala bi bila tudi, ko bi ne bil vstopil v hišo njén brátec, ednake starosti ž njó.
„Stanislav je prišèl, Stanislav“, dejála je in hitéla mu napróti. „Glej ga!“ „No, Jože, le bližaj se“, nagovori ga ljubó Stanislav, „saj se dôbro poznáva. Le sèm-le prisèdi k měni, ti Minka pa sèm na to strán!“
Kakor je rékel Stanislav, takó sta tudi stvórila brátec in sestrica.
„Kje si pa bil sedaj-le?“ vpraša Stanislav Jožeta.
„Gôri pod sv. Ano pasel sem ovce“, pravil je déček, pa mi je nekedó pravil, da je videl têbe iti domóv. Izročil sem ovce sosedovemu Francetu in šel sem domov.“
„Vidiš, Stanislav,“ pričnè zopet máti. Jaz sem zmeraj mislila, da bodeš enkrat bogu pri altárji služil, pa žé vidim, da je bilo moje upanje prazno. Vendar, kakor hočeš; samo pazi, da bodeš človek po očetovi žêlji, katéri je dostikrat rekel, da moraš biti pošteè in blág in vse bo dôbro.“
„To tudi hočem“, pritrdi Stanislav máteri.
Ko je začeèl Stanislav nadalje pripovedováti, da bode žé v dvéh dnéh odšel iz Ljubljane na Ogersko, postala je máti žálostna, saj katéra máti bi pa ne bila, videča odhajajóčega sina na tuje in névedóča, ali se še kedaj vrne ali ne! Tužna je, ko pomisli o bodóčnosti in ne vé, ali jej bode zatisnil ljubi sin oči na smrtni póstelji. Mnogo nevarnosti preté človeku na tujem in, ako se vname vojska, li ne bode znabiti njén sin lêžal ránjen na bojišči mej padlimi in milo vzdihovál po njêj, da mu prinêse požirek hladne vodé in mu ugasi žêjo, katera mu suši grlo in povišúje bolečine?
„Vendar bi rajši ostal kje v domovini, ako že móraš v vojake“, ugovarja máti, saj je tudi tú mnógo vojákov in jaz menim, da bi bil saj bliže dóma ter bi se lèhko večkrat videli.“
„Máti, jaz bi ostal prav rad, a generalov pólk je na Ogerskem“, zavrne Stanislav.
Máti se dá slednjič popólno utolaážiti in zopet se jej je vesêlje nekoliko povrnilo. Poslušala j e sina, katéri ji je na dalje razkladal svoj namèn in jo zagotovljal, da upa kmalo priti v Ljubljano nazaj in potem bo lèhko večkrat prišel domóv in še tudi jej na stare dni kaj pomogel.
Sedaj se začnè pogovor o domačih zadevah. Máti mu je tožila, da jo kaj težko stane gospodarstvo, ker nijso pôsli taki, kakor bi imeli biti in še vèč drugih stvarij. Máti mu prinese očetovo poslédnjo voljo zapisano. Stanislav jo prebere. Tudi njêmu zapisal je oče tri stó goldinarjev, katére ima prejeti, kedar postavno starost doseée. Mali Jože bil je odmenjen za gospodarja. Stanislav dé Jožetu: „Ne bo ti treba dajati méni tù izgovorjenega denárja od hiše, ampak priden bodi, kakor so ti oča naročili, kedar bodeš vzrastel, pa umno gospodari in imej svojo mater v čislih in dobro se ti bode godilo“. Mali Jože brata verno posluša in pritrdi vse, kar ga uči: „A kámo pa pojdeš ti, ali ne bodeš domá?“
Stanislav se sklóni k njêmu in mu pošeptá na úho: „Jaz bom vojak.“
„Sem žé slišala vse, kar si mu povédal“, pravi Minka, „mati, kaj se to pravi, vojak?“
„Nijsi videla ónega možá na konji, ko sve bili v Ljubljani, ki se ti je takó lép zdél? Vidiš, tak bode Stanislav“, odgovarja mati.
„Tak, tak!“ začudi se déklica, „to boš lép, ali mi boš vzél potem malo na konja k sêbi, kedar pridevi z materjo k tebi?“ vpraša deklica Stanislava in ga prime za róko.
„To se vé, da te bom, pa bova jézdila daleč okoli“, odgovarja Stanislav smejé.
„O, to bo lepó, mati, kaj ne, da? “ veseli se déklica.
„To je res“, zatrdi mati.
„Jaz bom pa v hlévu odgradil govèdino, popravil in osnažil jasli“, oglasi se Jože, katéri nikakor ni hotel zaostati.
Na glas se smêje Stanislav bratcu in mu pritrdi.
„Veš, kedar pa têbe ne bo domá, vsédel se bom jaz na kônja in malo pojezdil, véš saj znam. Kolikrat sem žé prijézdil sosedove kônje iz pašnika domóv, pa nijsem nikoli raz kônja padel, a hudovati se ne bodeš smél zato ná-me“.
„To se vé, da ne“, obljubi mu Stanislav, mati pa se smêje otrôkoma.
III.[uredi]
Nocój, nocój je lép večér,
En lép večer in lepa nóč,
Luna sije celo nóč,
Spat it’ mi nij mogóč.
Nar. pésen.
Čas je potekel mej raznimi pogóvori. Solnce se je žé pomikalo na nébu k zahódu in zdaj zdaj bode zatonilo. Še enkrat vsiplje vse svoje žarke na zémljo, kot bi mu bilo hudo se ločiti od zemlje in njênih prebivalcev. Da pa ne orópa Zemljanov preveč luči, razgrnilo bode po svojem odhodu širno nebó in tisoč drugih lučij se bode zasvetilo na sinjem nebu, katére se nam bodo prijazno smehljále célo nóč.
Otrôka peljeta Stanislava iz hiše in tudi sultan nij hotel biti zadnji. Stanislav mu je odvzel pálico, sedaj pa vesélo skače zraven njih. Otroka skažeta Stanislavu vsa svoja igrališča, kjer bijejo „svinjko“ in „kozó“. Jože je bil še celo pripravljen sedaj pričeti kako izmej ónih iger in žé je vzel v ta namèn nožič iz žepa ter mislil rézat iti pálic; toda Stanislav ga zavrne smejé, da je žé prepôzno in da bodo igrali drugikrat.
Stanislav je bil utrújen, zatorej se je podal kmalu spát v stransko sôbo. Po vsej sili hočeta tudi otrôka z njim, mati njima je komaj ubranila rekši: da je Stanislav truden. Stanislav poljubi v slovó smehljajočo se sestrico in odide spát; toda dogodek včcrašnjega večéra nij mu dal spáti. Nemirno se je preobračal semtertja po postelji, pa vse zastónj! Dobrodéjni spanec mu le noče zatisniti očij. Okno spalnice ima odprto; nóč je lépa. Brez števila zvézd migljá na nébu, mej njimi pa plava mirno luna, kakor mati mej svojimi otroki, in jih gléda, kako si igrajo.
Sedaj zapojó vaški fantje veséle pésni in milo se razlégajo ubrani glasôvi. Ono pésen pojó, katero je on tolikrat z njimi popéval v polétnih nočéh. Tudi po glasu méni poznati nekedanje továriše; — kakó lepo življenje bilo je to, a sedaj treba iti od tod in sam bog vé, ali jih bo še kedaj slišal in se radovàl njihovega pétja? Skozi ôkno se vidi na jezéro. Pétje prihaja vedno bliže in bliže, žé so šli mimo in sedaj gredó proti jezéru, poskačejo v čolnič, eden ga odpnè, veslom odrine in mirno je splaval čoln ter lahno so se čuli vdarci vêsla po vodi.
Tega ne more dalje gledati Stanislav. Kakor bi trênil, skóči iz postelje, se za silo obléče in hiti vèn. Čoln na jezéru priplava h kraju in Stanislav skoči vánj.
„Stanislav, Stanislav!“ čulo se je veselo vpitje v čolnu sedéčih, „tedaj si še živ,“ čudijo se in mu stiskajo rokó.
„Dà, še sem živ, prijatelji. Spal sem že, a nijsem vas mogel glédati samih vesláti po jézeru. Neka čudna moč dvignila me je iz postelje, da se vdeléžim vašega nôčnega sprehoda, pa saj morebiti zadnjikrat.
„Kako to?“ vprašali so vsi, kakor iz ednega grla.
„Voják sem. V malo dnéh odidem na Ogersko k pólku.“
Vsi se začudé. „No, vsédi se!“ rêče eden izmej njih, ter pomakne désko, na kateri je sedèl, malo naprej, „da ti zapôjemo odhodnico.“
„Tako je, tako, odhodnico bomo zapeli Stanislavu, našemu továrišu.“
Kakor rêkli, tako storili. Zapéli so narodno pésen:
„Naš cêsar, naš kralj.
Se hóče vojskvàt,
Pet regimentov fantičev
Je ukázal nabràt.“
To pesen so iméli navado takrat péti, kedar so začutili, da bode župàn v vojake lovil.
Pôzno je bilo žé v noč in trebalo iti k pokoju. Zavesláli so h kraju, poskakali iz čolna, poslovili se od Stanislava, še edno zapéli in se razgubili vsak na svoj dom. Stanislav podál se je tudi spát.
Zlatoprepasana zôra robila je nebó in naznanjala prihod velejasnega solnca. Vsa narava oživéla je in vaški črédnik zatrobil je v rog, da zbudi leno družino in dá znamenje živini, da bode šlà na pašo.
Stanislav nij se še zbudil, tudi ga nij hotel nikedo buditi, kajti utrujenemu treba je počitka. Mala Minka bila je žé davno vzbujêna in védno je naganjala mater, naj jo pusti, da gre Stanislava budit. Ker le nij dala mirú, dovoli jej slednjič mati in spusti déklico v sôbo k Stanislavu. Déklica ga prime za roko, malo pomaje in mehkim glasom zakliče: „Stanislav, vstani, smo žé vsi drugi vstali!“
Speči odprè oči, stisne deklico k sêbi, jo poljúbi na čêlo, se ž njo šali in se raduje priprostih vprašanj in odgovorov dékličinih.
„Kedo te je tako lepo opravil, Minka, in spletel ti tako lično lasce, da si tako lépa?“ vpraša Stanislav.
„Oprávila sem se sama, splêtli so mi pa mati, zato, da sem lépša in me boš rajši na konja k sêbi vzél, kedar boš tako opravljen, kakor sem onega videla na konji v Ljubljani.“
Stanislav se smeje sestrici.
„No, sedaj se pa smeješ,“ pokara ga déklica in si zakrije lice rokicama, misléča, da je sedaj ne vidi brat. „Saj si včéraj rékel, da me bodeš vzeél na kônja, danes se pa smeješ!“
„Se vé, da te bom. Jaz sem se le zato smijál, ker si tako lépa,“ izgovarja se Stanislav. „Sedaj pa pojdi vèn k máteri, vprašaj jih, če so žé pripravili zájutrek, s potom mi prinesi pa tudi vodé, da se umijem.“
Déklici nij bilo tréba dvakrat reči. Naglo je šla vèn in mej tém, ko je Stanislav vstal in se opravil, prišla je nazaj z vodo in máternim odgovorom, da je zájutrek žé gotov.
Stanislav je pozájutrekal in se pripravljal na odhod. Mati mu prinêse torbo, v katero mu je naložila marsikaj, kar mu bo na poti dôbro služilo; tudi nekaj petič in beličev nij pozabila vtekniti v mali predalček. Stanislav déne torbo ná-se in obleče suknjo. Jože mu prinêse áalico iz kota, Minka pa pribiti iz druge sôbe, v roci pušljec rožmarina držéča stopi k Stanislavu, kakor jo je mati naučila, ter mu podâ cvetice rekoč:
„Ná, Stanislav, ljubi bratec, dêni pušljic za klobúk, ker gréš v vojake!“ in milo zaplače. Tudi máteri so prisvetile solzé v okó, kajti hudo jej je, ker znabiti ne bo videla sina vèč! Stanislava je genilo to, molčé je gledal pušljec rožmarina, katérega mu je podélila déklica, zató ker gré v vojake, kakor je rêkla. Nij se mogel vzdržati solz, videč vse jokati.
„Mati, utolažite se! Saj se kmalu vidiva, ne bode dolgo tega,“ dejál je, akopram sam nij verjèl, da se zgodi.
„Pojdite me malo sprémit, mati in nikari ne žalujte,“ vábi Stanislav.
Vsi ga gredo sprémit. Tudi sultan je priskákal, naznanjal svoje vesêlje glasnim lajanjem in cvilenjem, Minka se je žé utolažila in cepéče s Stanislavom.
Pridejo do céste: „Mati, sedaj pa zdravi,“ slovi se Stanislav, poljubi mater, jej stisne roko, potem pa poljubi brata in sestro zapóred in zatrjuje otrôkoma, naj le vbogata mater, ker bo kmalu zopet prišèl in njima kaj prinésel, ako bodeta pridna.
„Stanislav, bodi sréčen, vrni se kmalu,“ pravi mati in se obrne z otrokoma proti dômu. Mnogokrat se je ozrla nazaj, gledajoč za sinom, a vedno dalje in dalje se je odmikal, mogoče za vselej, mislila si je in točila solzé.
Stanislav je tužen. Slovo od ljubih domačih mu je bilo težko. Mnogokrat ozrl se je nazaj na ljubo domačijo, kjer je čul prve pripovedi, igral prve igre in se veselil mladostnega življenja. Poslovil se je od bélih cerkvic na gričih, od zelênega loga, kjer je tolikrat poslušal pétje drôbnih ptičic in vès zamišljen je stopal proti Ljubljani.
Visôko je stalo žé solnce in se bližalo poludnévu, ko je prišel Stanislav v Ljubljano. Vso pot bil je tako vá-se zatopljèn, da še prav za prav védel nij, kedaj je prišel v mesto; mestni hrum in šum opomnil ga je stoprv, kjé da je. Stanislav se podá v svoje stanovanje, odloži torbo in se vséde, da si malo odpočije.
Stara gospá, pri katéri je stanoval, izpraševala ga je mnogo, kje je bil in še to in ôno, a Stanislav jej je le kratko odgovarjal in po glásu je poznala gospá, da danes nij nič kaj pri dôbri volji. Odide od njega in dvomljiva zmaje z glavo: „Kako čuden je nekaj časa sèm! Nič več ni ôni veséli mladénič, kakor poprej. Tih je in vá-se zatopljèn. Več ne govori tako pogosto z máno, kakor poprej. Kaj mu je neki?“ modrovala je žêna in vgibala marsikaj, kar bi se mu bilo zamoglo zgoditi.
Sedaj nekedo potrka na vrata.
„Noter !“ rêče Stanislav. Vrata se odpró in mlad človek z gosto črno brado vstopi, gré k Stanislavu ter mu podá smijoč roko: „Pozdravljam te, Stanislav, in ti vojaku voščim sreéčo,“ dé ter se vséde zraven njega na stòl.
„Kamo pojdeš popoludné?“ vpraša prišlec, katéremu recimo Davorin, Stanislava.
Prav za prav nikamor nijsem namenjen. Vtrujen sem prišel danes žé od dóma.“
„Tako; si se šèl gotovo poslovit, kaj ne da?“
Stanislav mu pritrdi.
„Povej mi vendar, Stanislav, kaj te je nagnilo k vojakom?“ vpraša Davorin.
„Veseli me vojaški stan, pa še general Radvin me je nagovarjal ter me zagotovil svojega pokroviteljstva in udál sem se,“ dé Stanislav in povési oči, kot bi se bál, da mu prijatelj na njih pozná, da nij pravega uzroka povédal. Davorin gléda nevérno prijatelja, kot bi slutil, da mu nij resnice povedal Stanislav. Previdel je kmalo, da danes nij veliko početi z njim, posebno sedaj-le ne. Pa boš vsaj šèl popoludné z nami, da ga spijemo nekaj v slovo, saj znabiti ne bomo nikedar več tako skupaj, kakor smo bili dozdaj. V Šiško pojdemo in kaj ne, da, pojdeš z nami?“ nagovarja Davorin prijatelja.
„Pojdem. A kedaj odidemo od tod?“
„Ob dvéh popoldne,“ odgovarja Davorin, vzame klobuk in palico ter gré.
Ko je Stanislav odkosil, šla je žé ura na dvé; tedaj gré précej k Davorinu, kjer so ga žé čakali zbrani prijatelji in odrinili so od doma.
Prišédši v Šiško v določeno gostilno, nij bilo ravno mnogo ljudi notri, le pod lipo na vrti, kamor so šli, sedéla sta dva mestjana. Davorin, katéri je bil, kakor se je videlo, z njima znàn, pristopi k njima, se začnè meniti in predstavljati vsakatérega izmej svojega oddelka.
„Tù ti predstavim Stanislava L.“, pravi in pokaže nánj.
Pri tém imenu, vidèč pred sáboj onega človeka, katérega je že davno poznati želel, strésne se eden mladih mestjanov. Skrbno ga opazuje.
„Koga imam čast videti?“ vpraša Stanislav, katéremu se je čudno zdélo, da ga neznanec tako opazuje.
Davorin odgovori: „Tá je gospod Bogomir M., trgovec in poséstnik, tá pa France V., njegov strijčnik, obadva pa moja prijatelja.“
„Me veselí, da vaju poznám. Mnogokrati mi je žé pravil Davorin o vaju.“
Bogomir vstane, se prikloni ter zopet séde. Stanislav odide, ker ga nij zanimalo, o čemer govoreé ti trije mej sábo in gré k svojcem, katéri so se bili žé okrog druge mize vséli. Tudi Davorin podál se je čez nekaj časa k njim.
„A, to je oni Stanislav L.“, šepéče sedaj Bogomir svojemu strijčniku, „sedaj umêjem vse! Zato se ne méni Lilekova Helena za nobenega drugega!“
„To je opravičeno. Saj je tudi lép človek, le poglej, kaka ponosna postava je to! Vsi drugi so proti njemu nič, dasi tudi so lepi mladenči mej njimi,“ beseduje France.
Bogomir je molčal. Tudi on je moral priznati prédnost Stanislava.
„Le poglej njegovo obličje, njegove črnokodraste lasé, kako lepo se mu vsipljejo po vrati in lépe brke, kako. mu pristujejo! To ti povém, Bogomir, če ti misliš kaj na Heleno, le precej se otrési vsega upanja, kajti on nas zatemni vse in ko bi prišlo do bôja, užuga naju obá,“ beseduje dalje France.
Bogomiru že prve Francetove besede nijso bile po všeči, še menje pa té. Jézen stresne z glavo in obrne govorico na druge stvari; toda France nij bil voljaán, tako z lehka spustiti govor, katérega je bil pričél. Iz te zadrége rešil je Bogomira Davorin, ki je zopet prisédel k njima. Govorila sta z Bogomirom mnogo in slednjič tudi o Stanislavu, kateri je Bogomira posebno zanimal.
Davorin mu je povédal, da odide jutri od tod in gré z generalom Radvinom, v čegar polk se je vpisal. Bogomiru se zjasni obličje in vidno je lagljeje dihal. Zablisnilo se je v njegovem duhu in začel je snovati naklepe, katere je pokrivala še temna noč. Gosteje začel je govoriti o tem in onem, vino mu je še nekoliko bolj jezik razvezalo in ko bi ga bil kedo pazno poslušal in pretehtal vsako njegovih besedij, lehko bi bil promotril marsikatero Bogomirovo nakano.
Tako je pretekel popoldan in solnce jelo je v slovó zlatiti glavé snežnikov, da so se bliščali, kot bi bili zlati. Še enkrat nalili so zbrani kúpice, trčili na zdravje in srečo Stanislavovo ter odšli proti domu. Prišedši v mesto poslovili so se vsi ód Stanislava, ljubega tovariša še od dijaških let.
Stanislav šel je naravnost domov. Bila je že prav temà in temni oblaci zakrivali so nebo, da nij môgla niti edna zvezdica pogledati na zemljo. Prišedšemu domov podá stara gospa lično pisemce, katero je prinesla malo poprej Ivana, Helenina varuhinja, ki je skrbno povpraševala po njêm in potem nje prosila, da mu ga gotovo izroči.
Stanislav séže strastno po listu, ga naglo odprè in bêre:
Ljubi moj Stanislav!
Pridi danes zvečer k mêni, le še edenkrat predno odideš. Pridi, dragi, da te objamem in poljubim v slovo, saj bog vé, ali te bom še kedaj ali ne! Vbogaj me, ljubi moj, pridi! Tvoja Helena te prosi in pričakuje.
Stanislav se zamisli, čêlo se mu stemni in mrkla žalost razlije se mu po lici. Odide v svojo sôbo in piše:
Ljuba Helena!
Hudo mi je, da ne morem izpolniti tvoje želje. Ti poznaš mojo ljubezen in torej véš, kako rad bi prišel, te pritisnil na srce, katero le vedno za-te bije in ne bo nehalo poprej, dokler ga ne zagrebó. Že pred včerašnim sem grešil, ker sem bil pri tebi, kajti obljubil sem tvojemu očetu, te ne več obiskati, da ne govoré ljudje o tebi in ne trpi tvoje poštenje. Draga Helena, jutri bodi pri ôknu ob sedmi uri zjutraj, da še enkrat vidim tvoje angeljsko lice. Odpusti, da ti ne morem izpolniti želje; vést mi ne dopušča. Upaj, v malo letih pridem, te snubim in pritisnil te bom na srce, kot svojo, vedno svojo Heleno!
Zdrava!
Tvoj Stanislav.
Stanislav listek zavije, ga dá stari gospé, katera se mu je radovoljna ponudila, ker ima s potom nekaj opraviti, da ga nese Lilekovej Heleni.
IV.[uredi]
Toda, ljuba! zdrava bodi.
Delj mudíti se ne smém,
Vdáti móram se osodi,
Ki vkazuje mi, da grém.
A.
Akopram je bil Stanislav zeló utrújen, vendar spati ni mogel. Pri mizi sedeč pisal je skoraj celo nóč, le proti jutru naslonil je svojo težko glavo na posteljo. A nij dolgo vžival sladkega spanja. Na vse zgodaj potrkal je nekedó na vráta. Bil je voják, kterega je poslàl general Radvin klicat Stanislava, naj brž vstane in so napravi na odhoò. Stanislav se naglo obléče in nij bila še pretekla ura, ko je žé nésel voják njegovo malo imetje na generalov dóm, Stanislav pa je rékel, da pride pozneje.
„Zdravi, gospa!“ dé Stanislav svoji gospodinji, katera je bila ravno prišla iz svoje sôbe.
„Kámo pojdeš, Stanislav?“ zavzame se žêna.
„Voják sem in sedaj-le odidem na Ogersko“, odgovarja Stanislav in bridek sméh mu igrá okrog usten.
Kakor bi tréščilo v gospó, takó se je zavzéla. Od samega strahú nij mogla dolgo govoriti, le jecljala je: „Kaj ti si vojak, Stanislav? To ne móre biti! Kakó tó, povèj?“ —„Gospa, ne vznemirujte se, je žé takó, saj sem sam tò hôtel. Tù le imáte plačo za stanovanje. Lepó se vam zahvaljujem za mnogoletno postréžbo in skrb. Ako pridejo moja mati kmalu v Ljubljano in se tudi oglasijo pri vas, recite jim, da jih lepo pozdravljam, tudi sestrico in bratca, ter da se kmalu vidimo, bile so njegove zadnje besede in odšèl je proti Križankim, kjer je stanoval general. Kakor zapanjena stala je stara gospá v Stanislavovi sobi. Da je Stanislav voják, le-tò zdélo se jej je nemogoče. Slednjič se jej vderó solzé iz oči: „Takó sem ga iméla rada, kakor lastnega sina; sedaj pa grè na vojsko! Kako mora biti še njegovi máteri hudó, ker je še meni tako, tarnala je žêna.
General Radvin je bil že vstal, ko je prišel Stanislav k njêmu. Prijazno ga je sprejel in povabil na zájutrek, da se okrepčá za daljno pót. Razgovarjala sta se mej zajutrekom o tém in ónem. General je posebno hvalil óni kraj na Ogerskem, kamor sta imela iti; menda je vèdel blagi mož, da je človeku, akoravno se tudi srčnega dela, vendar težko zapustiti domovino. Stanislav kazal se je vesélega in general imèl je najboljše upanje o svojem mladem znancu.
Po zajutreku odpravita se précej. Generalov kočijáž vpregel je dva iskra kônja, da ju popelje od tod. Stoprv sedaj domislil se je Stanislav, da se morebiti ne bodo peljali mimo Lilekove hiše, kajti tamo mimo se nij prišló navarnost na césto, zató pošepta kočijážu nekaj na uho, menda mu je žé povedal, kod naj vodi konje. Kočijáž bil je prècej zadovoljen, tem bolj, ko mu je stisnil Stanislav nekaj svitlega v róko.
Lép, krasen dan je bil. Nebó je bilo jasno, in solnce je zlatilo žarki ljubo zemljó. Iz hiše tik križarske cerkvé pridrdrá kočija in zavije v Gradišče; a kaj je to, konji ponehavajo têči, tako da gredó naposled prav počasi. Stanislav, katerega je ravno nekaj vprašal general, pozabil je na odgovor in zrl na ôkno Lilekove hiše. Nepremično zré tja, srce mu je pa tužno. Na ôkni sloni ljubimka Helena v léhni jutranji obleki. Solzé jej móčijo čarokrasno lice, srce pa jej hitreje bíje, ko vgleda ljubimca na vózi. Kočija je žé pod ôknom, kônji se vstavijo, kakor nalašč, na ljubo ljubimcema, da njima podaljšajo zadnje trenótke. Helena se malo vzpne skozi ôkno, se pokaže ljubimcu in lèhko prileti rudeča róža iz ôkna Stanislavu v naročje. Stanislav se zahvali s pogledom ljubimki. Neusmiljeni bič vdaril je po konjih in v divjem diru ločili so ti ljubimca! Stanislav poljubi cvetko, žalostno se nasmeje in dé generalu: „Za klobuk bodem vtaknil cvetko, kajti véste gospod, tu je navada, da dade deklice mladenčem pušljice, kedar gredó v vojake.“
General se mu nasmêje in zamisli v one čase, ko je bil sám v takih okoliščinah. Kaj ne, tó so bili lépi dnevi?
Ljudij nij bilo na ulici in Helena menila je, da nihče nij videl tega; a ravno takrat je šèl mimo z Jutranjega sprehoda Bogomir M. in videl vse. Obstal je in glédal, kaj bo še, a ko je zdrdràl voz naprej, nasmijal se je divje za vozom, pogledal potem na ôkno, kjer je slonela že zmeraj Helena, gledajoča za vozom, kateri se je brzo dalje umikal, dokler ni zginil za oglom. Kakor bi bila ugledala zlôbnega duhá, skoči od ôkna Helena, ko vgleda Bogomira. Ta človek vzbùdil jej je hude misli.
Kônji tekó vedno naprej, vedno dalje se pomiče Stanislav od ljubimke, vendar njegov duh je pri nji. Solnce pa tako veličanstveno sije, kot bi ne poznalo nobenega zlà in bi nikomur ne kalila nikaka tuga svitlega lica. Vsa priroda je tako vesela in radostna, Stanislav je pa tužen, tako, da še nikoli ne tako, zarad ljubimke, katero je zapustil. Neljube slutnje vzbujajo se mu v prsih in mu ogorčujejo žalost.
Helena vedno plače za njim. Malo govori in je v svoji sobi zaprta. Nobena stvar je ne veseli več. Na vrt, kjer je bila prej tako rada, kedar jej je čas dopuščal, ne zahaja več in rože po gredicah, katere je prej tako skrbno gojila in zalivála, ne veselé jo več; vse je zapustila. Rudečica jej je izginila z lic in bleda je, kakor dolgoletna bolnica, Na večer sloni dolgo na ôknu in gleda tja po vrtih, kot bi koga pričakovala, potem pa si zakrije bledo lice z rokama in solzé se jej utrinjajo iz modrih očij. Zna se jej, da silno trpi, a nikedar nij čuti od nje najmanjše tožbe.
Taka je bila prve dni po Stanislavovem odhodu Helena; a ko je prejela od njega pismo z Ogerskega, bila je zopet bolj vesela in poznalo se je, da okreva. Nasmeje se zopet v časi, toda le redko. Vedno bere pismo ljubimčevo in plače samega veselja, ker jo tako ljubi, potem mu odpiše in komaj pričakuje odgovora. V spanji vedno sanja o njem. Kedar je po dnevi utrujena od dela, sede pod košato drevo h kameniti mizi, ter sanja o ljubimcu in si domišljuje, kako ga bo sprejela, kedar se vrne in kako lepo bode potem, kedar bo njegova žêna. Tako sanja ljubeča deva toliko časa, da zadremlje v hladu in dalje sanja o ljubem. Ivana, katera se je že bala, videča Heleno tako žalostno, da zboli, vesela je sedaj, ko vidi, da je Helena radostna in jej lice cvete, kakor poprej, ko je bil še Stanislav tu.
Ne daleč od kupca Lileka imel je Bogomir M. svojo hišo. Starišev nij imel več. Ko je bil polnoleten postal, ravno umrl mu je bil oča in mati že dokaj let poprej. Bogomirov oča je bil trgovec in dal je tudi svojega sina trgovstva učit, da prevzame po njegovi smrti domačo kupčijo. Dôsti denarja je zapustil oča Bogomiru, da se mu nij bilo treba zelo s kupčijo vkvarjati, vendar je sin podedoval za očetom grabežljivost, kajti grabil je po edni strani, kolikor je mogel, ne zmene se, ali je njegovo početje pravično ali krivično, samo da je dosegel svoj namen; po drugi strani pa je nepotrebno potrošal imetje, katero je krivično ljudem iztrgal. Tudi je imèl neko posebno načêlo ljudi na svojo osebo vezati. Kedar je bil namreč kedo v kaki stiski zaradi denarja in ako je hotel onega od sebe odvisnega storiti, ponudil mu je radovoljno posojilo, z dobrimi pogoji izprva, s časom je pa vedel vendar vselej svoj dobiček vjeti. Mnogo ljudij je on tako v nesrečo pripravil. Zraven drugih slabih lastnostij bil je on tudi zelo gizdav. Menil je, da je najlepši človek v celem mesti. Da je bil precej postaven in tudi še dosti čednega obličja, se mu nij moglo odrekati, a da bi bil najlepši mladeneč v celem mesti, to nij bilo res. Iz njegovega samoljubja rodila se mu je misel, da bo tudi najkrasnejšo ženo dobil, kedar se bo ženil. Katero je mislil po vsi sili za ženo imeti, vedel je že marsikedo, namreč lepo Lilekovo Heleno. Zarad tega se je seznanil že zgodaj z Lilekom in vedno je imel kak opravek pri njêm, da je le mogel videti Heleno, kajti menil je, da se bode gotovo na prvi pogled zaljubila vanj in ga prosila, naj jo vzame za soprogo. Tega je bil še bolj prepričan, ker mu je bila že marsikatera gospodična rekla, da njegovim lepim očem ne more zaprstati nobeno dekle, tudi ko bi se zarotilo, da ga neče. Tako hvalisanje je Bogomir kaj rad poslušal in to ga je tudi v njegovem menenji potrdilo, da bo Heleno kaj z lehka za-se pridobil.
Lilekova Helena je bila proti njêmu izprva sicer prijazna, vendar ne bolj, nego z vsakim drugim. Ko pa je črez nekoliko časa spregledala Bogomirove namére in je on le vedno bolj silen postajal, zavrnila ga je z lepa in nij dosti več govorila z njim. To se je Bogomiru silno zamrzelo, kajti menel je, da je že dosegel svoj namèn; a Helenina zavrnitev trèščila je vse njegovo upanje v nič! Vendar nij pokazal svoje jeze. Vedno se je še prijazno obnašal, če tudi ga je zeló grizlo in ker mu še Lilek nij hotel dati v tej zadevi določnega odgôvora, sklênil je tudi proti njêmu iti po oni poti, po kateri je že toliko ljudij dobil v svojo oblast. Denár, kateri mu je že tolikrat pripomogel, namere vresničiti, mora mi tudi tu pripomoči, mislil si je Bogomir. Ako le starega v svoje roke dobim, potem bom lahko tudi njegovo hčer. Zvedel je bil že tudi, da ljubi Helena nekega Stanislava L. Dolgo ga ni poznal, kakov je, zadnjič ga je pa videl in vstrašil se je bil takega tekmeca; a ko je slišal, da pojde na Ogersko, poskakovalo mu je srcé samega vesêlja, kajti mislil si je, sedaj mi vsaj tàá ne bo delal zaprek.
Najvažnejše vprašanje za Bogomira bilo je pa to, kako je mogoče, premožnega Lileka spraviti v potrébo. Vgibal in premišljeval je, kako bi spravil Lileka v zadrego, kajti to nij bilo lehko; vendar hudoben človek zmisli si vse in vsak pripomoček mu je dober, da le doseže, kar želi.
Lilek je bil žitni trgovec. Dovažal je žito po Savi in ga potem prodajal na vse strani. Bogomir, hoteč izpeljati, kar je naklepal, podkupil je dva Lilekovih brodnikov, ktera sta imela opraviti pri dovažanji žita, da sta prevrtala polne ladije in se je pogreznilo vse žito. Hudo je zadelo to Lileka in ker se je to večkrat zapored zgodilo, zgubil je v kratkem skoraj vse premoženje. Kedar bogatega človeka, ki je prej vsega v obilosti imel, zadéne nesréča, ne more tega tako lehko strpeti. Če je le mogoče, pomaga si, da doseže zopet prejšnje bogatstvo. Takó je bilo tudi z Lilekom. Mož je bil zeló vesel, ko mu je Bogomir ponudil pomoči. Velika milost zdela se mu je, da hoče Bogomir njegovo hčer v zakon, in v svesti si je bil, da bode Helena, katera ga je vselej in v vseh rečeh poslušala, tudi sedaj ubogala, posebno, ker jej bode zeló dôbro pri Bogomiru. Od tega časa je bil Bogomir skoraj vedno pri Lileku, kôsil je pri njêm vsako nedeljo in kamor je Lilek s svojo hčerijo hodil, gotovo nij manjkalo Bogomira zraven in ljudje so sploh sodili, da nobeden drug ne bo Helenin mož, nego on. Tudi Heleni jelo se je nekaj dozdevati. Vgibala je, kaj pomenja to in strahom pričakovala, kaj pride iz vsega. Mnogokrati skušala je kaj od očeta v tej zadevi izvedeti; on jej pa nikedar nij dal pravega odgovora.
Lilek je tržil še vedno naprej, toda nobena réč nij šla več po sreči, povsodi ga je zadevala nezgoda in pričakovati je bilo, da ne bo mogel ne samo dolga plačati, ampak bo še na konec prišel. To tudi nij bilo njemu skrito; zarad tega je napénjal vse svoje moči, da si zopet opomore. Toda zastonj! Vsako leto je več izdajal, nego prejemal. Bogomir je vse dobro védel. Na videz je sicer miloval Lileka, v resnici je bil njegove nesreče iz srca vesél, kajti v kratkem bo Lilek popolno od njêga odvisen in potem dobi lèhko Heleno za žêno, njo, ki ga je enkrat ponosno zavrnila, ko jej je ponudil svojo roko. Potem pa jej lèhko pokaže, da je on gospod in ona ga mora poslušati.
Pretêklo je eno leto in pol. Helena je postala bolj tiha in na lici se jej je znalo, da ne vživa prejšnjega vesélja. Le takrat, kedar je prejéla pismo od Stanislava, bila je zopet nekoliko bolj vesèla; kmalu pa se jej je vrinil na misel Bogomir, pooblačila se jej je zopet duša, ker, akoravno še nij védela ničêsa gotovega, zakaj je vedno pri njenem očeti, vendar je slutila, kaj ima to poméniti. Bogomir je govoril o Heleni kakor o svojej nevesti, toda edna stvar mu nij dala pokoja noč in dan, namreč, ker je vedel, da si Stanislav in Helena dopisujeta. Tudi tému hotel je v okom priti. Nagovoril je Heleninega očeta, naj ustavi dopisovanje ljubimcev, ker jo bode njemu zaročil. Lilek je bil primoran to obljubiti, a Bogomiru še nij bila sama obljuba zadosti. „Kaj bode hasnilo, si bosta pa skrivaje dopisovala. Najbolje je, da naročiva pismonošu, da prinese vsak list, napisan, na Heleno, vam in potem mu ne bode mogla odpisovati. Ravno sedaj le je najbolj pripraven čas, ker se bode Stanislav premaknil s polkom.“ — „Kako veš ti to ?“ vpraša Lilek Bogomira.
Mesto odgovora izvleče iz žépa Bogomir list in ga podá Lileku rekoč: „Jaz sem kar samovlastno to-le pismo pretrgal, ker mi je ravno v roke prišlo; saj sem se nádejal, da boste vi zadovoljni.“
Lileku se je to vendar malo preveč zdelo, da se tuj človek upa vtikati v njegove družbinske zadéve. Kar pobledel je samo jéze, ko mu je podal Bogomir Stanislavovo pismo; a Bogomir ga je imel žé toliko v kleščah, da si nij upal Bogomiru vsako vtikanje v njegove pravice prepovedati. Ko se je zavedel od prvega srda, prikimal mu je in s tém dovolil, še naprej tako delati. Bogomir se je kazal, kot da bi kaj nerad to delo prevzel, v resnici pa mu nij bilo ljubšega dela, kot je bilo to.
Stanislav je bil pisal v zadnjem listu Heleni, da se bode sedaj premaknil v drug kraj in da mu naj toliko časa ne odgovori, dokler jej ne piše iz novega stališča. Bogomir je to pismo tako zapečatil, kakor je bilo prej in ga poslal po listonoši Heleni, potem pa je vsa druga pisma od Stanislava vlovil.
Dolgo je Helena pričakovala naznanila od Stanislava, pa nij ga bilo. Kakor da bi bil umrl, nij bilo čuti nič več o njêm. Kot dete po materi, tako plače po ljubimcu in obupno vije roke; boji se, da se mu nij pripetilo kaj hudega. „Znabiti je bolán in ti zato ne more pisati“, tolaži jo Ivana, pa Helena se ne da upokojiti. Obupnost se je vselila dévi v srcé. Akoravno jej ne piše ljubimec, prepričana je njegove ljubezni tako, da je ne pregovori celi svet in ko bi jej bil v resnici nezvest, ona ne bi hotela verjeti, da bi jo on mogel zapustiti. V spanji večkrat vsklikne: „Saj te ljubim, dragi!“ se nasmeje in zarudi v lice; sanja se menda revici, da jo on poljublja. Zbudi se, pa precej se jej pomrači cêlo, videči, da so bile le sanje! Vendar je potem nekoliko mirnejša črez dan. Tako živi bolestno življenje. Vedno pošilja svojo strežajko Ivano gledat, če je prišlo kako pismo za-njo; toda, tá se vrača prazna. Helena jo pričakuje že pred vratmi videča, da ne nese ničesa, gre tužna v sôbo. Ako še tako prijazno solnce sije in zapeljivo vabi človeka, sôbo zapustiti, ter se iti veselit lepega dne, ona je vendar tužna in domâ. Časi gre na vrt, pa še mari jej nijso zapuščene gredice; saj je tudi njèno srcé prazno in zapuščeno! Na večer, kedar jo sapica objemlje, zrè zvedavo v sinje nebo, v zvezde, kot bi upala, da jej oné povedo kaj o ljubimcu, ali jo pa vsaj nekoliko potolaže; saj one gledajo celo noč z višave na zemljo, oné vidijo gotovo tudi njenega ljubimca in vedo, kaj dela. Čudno je res, da ima vsak nesrečen ali na duhu bolàn človek toliko zaupanje do krasnih zvezd. Rad se ozira va-nje, menda zato, ker dôbro zná, da le od zgoraj mu je upati pomoči, ali pa zato, ker tako skrivnostno sijejo; do vsega skrivnostnega pa takega človeka vléče neka čudna moč.
V.[uredi]
„Zvezde v daljo se ozrite
I poglêjte v nje srcé,
Zvesto meni oznanite
Al res bije še za me?“
S. Jenko.
Pozdravljena mi bodi, blažena zemlja Ogerska! Širno se razprostiraš pod milim nebom od Planin do Karpatov, ki se vijo okrog tebe, kako venec. Videla si že marsikateri rod svojih sinov, sinov, kateri te ljubijo in varujejo, kakor svojo mater. Mogočna Donava teče po tebi, na njenih obalih se raduje Oger svoje krasne zemlje in mogočne reke, ki je bila s Karpati vred priča njegovih slavnih del. Oj, ko bi ti mogla povedati, stara Donava, vse kar si že videla. Odkrila bi mnogo činov, kateri so zdaj pozabljeni in znabiti tudi večno pozabljeni ostanejo. Na tvojih obalih bili so srčni vojaki že marsikateri boj na čast in slavo Ogerske, da se je kri ranjencev mešala s tvojo vodo. Mnogokrati napojila si Donava! svojo vodo musulmanske konje in bisurmanske vojake, klanjajoče se polumesecu, da so okrepivši se, toliko lagljeje teptali lepo zemljo in zasadili znamenja sužnosti na nakope in zidove ogerskih mest. Toda čas je pretekel! Tvoji sovražniki, Ogerska! bili so pognani v svoje dežele. Donava! marsikedo mislil bi, da si sedaj vesela, da se iz vsega srca raduješ oproščene zemlje in blagostno poslušaš veselo petje Ogra; pa nij tako, kaj ne, da ne, Donava, slovanska reka? Mogočno dereš proti črnemu morju. Tvoji valovi šumé in se pene, kakor bi bila ti razjarjena, ker gospoduje na tvojem desnem bregu Musulman nad Slovani. Videla si boje Slovanov proti turškemu nasilstvu, videla tudi njihov propad. Ti nijsi mogla tega trpeti, zmogla te je tuga in začela si strašno bobneti, prorokovaje nevercu, da bode silno propal. Kedar pa bodo po nabrežnih mestih stale cerkve in se bodo čuli mesto muezina krščanski zvonovi, takrat boš, stara Donava! zopet vesela in vstavila boš silne valove, da mirno tekó in naznanjajo s tem daljnim plemenom, da je Slovan prost. Solnce se bo v tvojih valovih vse drugače lesketalo, kakor dozdaj in smehljáje ogledoval se bo po noči mesec v tvoji vodi, kakor v najčistejem zrcali. Takrat boš radostno poslušala petje svojih otrok, kakor posluša ljubimka, kedar jej prikrilijo ljubimčevi glasovi njej na čast v mirnij noči na uho. Ko pa bodo plesali tvoji sinovi in hčere kolo, na tvojih obalih, plivkala bodeš lehno z valovi, da jih ne motiš, kakor lehno hodi mati krog zibelke spečega deteta! Take misli latjale so se časi Stanislava, ko se je sprehajal ob Donavi. Pazno je poslušal svoje prijatelje Srbe, ki so mu pravili o ravno tej Donavi, kaka je v Srbiji, kajti pri onem polku, pri katerem je bil on, je bilo mnogo srbskih oficirjev.
Stanislavu se je pridružil kot prijatelj Milan Valjeviž. Njegovi stariši živeli so v Srbiji in so bili zeló premožni. Poslali so bili svojega sina v Avstrijo, da se tamo izuči in izobrazi. Ko je dovršil svojo nalogo, vrnil se je k starišem, pa le malo časa ostal v domovini. Pri neki veselici v Belgradu razžalilo je nekaj Srbov turškega pašo in tudi Milan je bil mej njimi. Ker so potem spoznali iz pašinega obnašanja, da jim ne misli odpustiti, svetoval jim je Milanov oča, naj gredó iz domovine in stopijo v službo avstrijskega carja, kedar pa se bodo Srbi dvignili, pridejo naj nazaj. Prevideli so mladenči, da je to še najbolje in šli so, kamor jim je oča svetoval. Obnašali so se pošteno. Hrabri so bili in sreča bila jim je ugodna, tako, da so vsi postali oficirji. Zvesto so opazovali na Ogerskem vsako gibanje v domovini in s pravim domačim stanjem seznanil jih je Milanov oča, ki je večkrat prišel svojega sina obiskat.
Stanislavu bilo je s početka res dolg čas po Heleni in po domu, a kmalu je to izginilo. Videl je, da ne more drugače biti in da le po tem poti pride do Helene. Vso pridnostjo se je poprijel, česar mu je bilo potreba in kmalu si je pridobil zaupanje drugih oficirjev. Največje veselje pa je imel nad njim general Radvln in večkrat in rad je imenoval Stanislava svojega sina. Bil mu je blag pokrovitelj, zatorej je tudi Stanislav kmalu dosegel čast oficirsko. To se vé da mu je marsikateri to zavidal; ali večina priznavala je Stanislavu zmožnosti. K svojemu pokrovitelju smel je, kedar je hotel in vselej je bil ljubo sprejet. Menila sta se o Stanislavovej domovini in enkrat navodil je tudi general govorico na ljubo, katero ima, kakor je rekel, gotovo v Ljubljani.
„Kako bode vesela“, dejal je general, „ko te sprejme kot oficirja!“
Stanislav zarudi. Samega veselja mu blisnejo oči in on se obrne v stran. General se mu nasmeje in nadaljuje: „Vse sem videl takrat, ko sva odhajala iz Ljubljane. Kaj nij bila tista tvoja ljubimka, ki ti je vrgla šopek iz okna na voz, ko je ravno nekoliko postal? Za boga, krasna je in vredna takega mladenča.“
Stanislav ne odgovori ničesa. Smijoč pogleda svojega pokrovitelja in na licih mu igra radost.
„Le tako napreduj. Dobro si pričel in jaz in tvoja ljubimka te bodeva vesela, in gotovo jo doboš za ženo, tudi, ko bi se cel svet zoprstavljal.“
Tako sta se razgovarjala mnogokrati popoldan, potem pa jezdila skupaj na sprehod in vsak, kdor ga je videl, dejal je, da nij lepšega oficirja v celej vojski, kakor je Stanislav. Marsikatera bogata deklica ozirala se je po Stanislavu ali ga pa na kak drug način skušala sebi pridobiti, toda nij se posrečilo nobeni. Njegovo srce je bilo Helenino.
Tudi drugi oficirji pri polku imeli so radi Stanislava v druščini in kmalu je bil on duša vse zabave. Najbolj priljubljeni so mu bili Srbi. Pravili so mu o svojej domovini, pripovedovali svoje dogodke. Tako je spoznal Stanislav stan dežele, do katere je toliko sočutja imel, bolj natanko. Še dijak bral je rad novine, koje so pripovedovale o tamošnjih bojih. Živo je čutil tudi on veselje slovanskega naroda, beroč, da so Srbi kje vzmogli v boji. Zanimalo ga je družinsko življenje tega naroda, katero so mu živo slikali njegovi pajdaši. Rad je poslušal pesni, ki so jih časi zapeli njegovi tovariši. Najlepše zdele so se mu bojne pesni. Nek čuden upliv imele so nánj. Spoznal je, kako ogrevajo srce vojaku in mu vzbujajo pogum, da gre z veseljem v boj na sovražnika. Pravili so mu Srbi dalje o hajdukih in njihovem življenji, kako so že marsikterikrat osvetili zločinstva nevercev. Zamišljen je vselej odhajal iz druščine. Globoko so mu ségale pripovedi tovarišev v srce in tužne misli navdajale ga zarad sedanjega stana narodovega.
Tako je bilo Stanislavovo življenje še dosti veselo. Njegova Helena odpisovala mu je prav pridno in neizrečeno je bil vselej vesel, kedar je dobil od nje list. Helenina pisma bila so mu živ izraz nespremenjene ljubezni. Take besede more pisati le ljubimka, koje duša je čista, brez madeža in katere srce je polno ljubezni. Oj, kako bode vesela, kedar jo obiščem, ter jo poljubim na cvetoča ustna! Na veliko srečo ženitbe se nij šče zdaj upal ni misliti.
Ljuba pomlad okrasila je zemljo. Vse diha veselje. Na sprehod jezdita dva oficirja. Živo sta se pomenkovala drugekrati, kedar sta jezdila tod na sprehod; a danes ne govorita skoraj nič. Česar sta se drugekrati radovala, danes še ne pogledata, posebno eden njiju je danes zelo otožen. Kratko odgovarja na vsako drugovo vprašanje, akopram si drug na vso moč prizadeva, kaj takega povedati, kar je tovariša časi veselilo. Konja menda tudi vésta, da nijsta jezdeca danes nič kaj pri volji, kajti ne gladita ju jezdeca po vrati, ne izgovarjata ljubo njunih imen in ne hvalita njunih lastnostij. Prijezdila sta do bližnjega trga, zavila naravnost vanj k neki hiši, katero je carski grb naznanjeval kot pošto. Stanislav stopi s konja in hiti noter, a kmalu se je vrnil s povešeno glavo in tužnim licem. Skoči na konja in jezdeca se obrneta nazaj. V divjem diru sta jezdila proti domu. Čudno se je zdelo to Milanu in vgibal je, kaj je Stanislava tako premenilo. Ne daleč od doma se ustavita. Globoko sta sôpla konja in metala péne na vse strani. Milan obrne konja tako, da je gledal Stanislavu v lice in ga ljubo nagovori: „Stanislav, dragi prijatelj, povej, kaj ti je? Nekako čudno si se premenil. Posebno pa sedaj-le si tako klavrn in pobit, da si kar strašen. Ali te je kedo razžalil? Tvoj prijatelj sem in moja dolžnost je, te vprašati: kaj ti dela tako žalost?“
Stanislav ga molčé posluša. Igra se z vrančevimi grivami, potem pa, ko je Milan nehal, zakrivi ustna na bolesten smeh: „Moja Helena mi ne odpisuje več, že tri mesece nijsem dobil nobenega odgovora na svoja pisma. Sedaj sem mislil, da dobom kak odgovor od nje na pošti, kjer sva bila; toda poštar zmajal je z glavo, ničesa nij bilo! Odkar smo se premaknili nijsem dobil nikakega glasu od nje. Vse upanje je zame proč, ako me ona zapusti. Ti ne veš, kako dekle je to. Da me ljubi, tega ti ne bodem pravil, drugače bi ne govoril o njej. Zvesta mi je tako, kakor Musulman svojemu proroku. Kako me ljubi, lehko si spoznal iz pisem, katera sem ti časi pokazal.“
Tako je pripovedoval mladeneč svojo nezgodo in zakril lice, kot bi hotel zakriti vse izraze žalosti na njem.
Milan se približa na konju Stanislavu, mu položi roko na ramo in reče: „Vpokoji se! Morebiti je bolna tvoja ljubimka in ti zaradi tega ne more odpisati. Ako ti je tako zvesta in te tako ljubi, kakor praviš, ne more je drug od tebe odvrniti, nego smrt.“
Stanisláv se strese pri besedi „smrt“. Zlobna misel polastila se ga je pri tem izreku. Nikedar nij mislil na smrt, da bi ona se zamogla vriniti mej njega in Heleno; pa to misel pobil je hipoma razum, kajti težko, da bi bila tako hitro umrla. Saj bi bila gotovo kedaj prej naznanila svojo bolezen, pa nikoli ni omenila nič o tem.
„Ali jej pa nisi dosti določno pisal, kje stojimo,“ prične zopet Milan. „Gotovo ti je odpisala, pa znabiti nij napisala prav napisa. Véš, madjarska imena se težko prav pišo in tako utegnejo njeni listi dohajati v krivo mesto.“
To je nekoliko pomagalo. Stanislav začne premišljevati in dasi-tudi je dobro znal, da je vse določno zapisal, vendar se mu je dozdevalo, da bi se bilo res lehko tako zgodilo. Precej, ko sta prišla domov, pisal je Stanislav Heleni, toda zopet nikakega odgovora nij dobil. Silno je bil žalosten zato. Bil je zdaj skoraj zmeraj doma in le takrat, kedar je moral, hodil je iz doma. General Radvin vgibal je, videč Stanislava tako premenjenega, česa mu manjka; pa zastonj se je trudil. Tudi se je delal Stanislav v pričo svojega pokrovitelja veselega, premda je bil tožnega srca.
Stanislav živel je zdaj tužen. Žgala mu je dušo nema obupnost. Nič več nij ga bilo videti tako ponosnega stopati, in skoraj bi ga človek ne bil poznal več. Polna lica so mu jela upadati in bledeti in le z nado si teši obupno srce. Mnogokrati, kedar je mislil na prejšnje dni, vlekla ga je neka nevidna moč na pošto po ljubimkine odgovore. Zasedel je konja in kakor blisek dirjal v trg; a vračal se vselej prazen!
Lep pomladansk večer je. Ljubo sijejo zvezde z modrega neba, mesec se pa skriva zdaj za ta, zdaj za ôni oblaček, kakor bi se igral. Stanislav in tovariši so zbrani pri čaši rumenega vinca. Različne stvari si pripovedujejo in vsi si prizadevajo razveseliti Stanislava, nekedaj tako veselega tovariša. Ravno je pojemala govorica prijateljev videčih, da mu ne razvedrijo tožnega duha tudi najbolj bistroumnimi šalami, ko vstopi nek vojak mej nje in podá Stanislavu neko pisanje: „To je dal general, da preberete vsem,“ dejal je vojak, se poslovil in odšel.
Stanislav naglo naznani, da se bode polk premaknil na Italijansko v Milan in sicer mora biti prihodni dan vsak pripravljen na odhod.
Vsi so bili osupnjeni, in zavzeti pogledovali so drug drugega ter vgibali, kaj ima to pomeniti; a Stanislavu za svetile so se oči samega veselja. Prvič črez dolgo času se je zopet nasmejal in baral tovariše, čemu so tako zmešani?
„Ali nijste zadovoljni, prijatelji? Ali vam je to neljubo? vpraša jih. „Italijansko je lepa dežela; verjemite mi, ne bode vam tamo dolg čas,“ prigovarja Stanislav.
Družba se je razšla. Vsaki se je imel še od koga posloviti, svoje imetje urediti in se napraviti na pot. Milan in Stanislav šla sta skupaj domov. Čudil se je Milan Stanislavu, da je naenkrat tako zgovoren postal. Vès se je promenil in bil je zopet vesel kakor nekedaj.
„Dragi moj! povej mi vendar, kako da si tako vesel?“ vpraša Milan tovariša, ko sta šla ponoči domov, „si li zvedel kaj o Heleni?“
„Ne, nijsem zvedel ničesa, toda to me veseli, da gremo na Italijansko. Šli bomo skozi mojo domovino in s potoma obiščem lehko Heleno.“
VI.[uredi]
„Kakó bledí mi moje lice,
Kak umira luč očij.“
Fr. Preširen.
Strahom zapazil je Lilek premembo svoje hčere. „Kaj ti je?“ vprašal jo je večkrat, „si li bolna, ljuba Helena?“ Deva pa ne odgovori ničesa, žalostna povesi glavo in se nasloni na očetovo ramo, ter ga zre solznimi očmi. „Gotovo ti ne tekne tukajšnji zrak. Hočeš li iti sedaj pomladi na deželo? Tamo ti bo bolje“, dejal je oča; pa hči nij rekla ne to ne ono. Dobro je vedela, da njene boli ne more ozdraviti niti dežela niti mesto. Tako je večkrat povprašal svojo hčer, dasi je sam vedel, česa jej manjka, pa misli si: To bo že prešlo. Vsako dekle je žalostno, kedar ne čuje ničesa o svojem ljubem, kedar se pa izjoka in spregleda, kaj jej hasni, ali kaj ne, ne bode jej veliko po njem. — Toda tu se je oča motil! Njegova hči bila je vedno bolj žalostna in če jej je kaj še tako lepega kupil, nij je mogel niti za trenotek razveseliti. Vedno jo je silil naj gre sedaj na pomlad kamo na deželo, pa Bogomir je to vedno zaviral.
Na jezeru v oni vasi, kjer je bil Stanislav doma, imel je Bogomir prijazno hišico dober lučaj od vasi. To hišico kupil je bil prejšnja leta prav po ceni od nekoga. Dal je staro poslopje popraviti in edno nastropje nastaviti in je bila sedaj res prav lična hišica to. Njemu je služila za-to, da je prenočeval tu, kedar je bil na lovu v tej okolici in ga je prehitela noč, ali pa se je kako nedeljo popoludne pripeljal sem za kratek čas.
To hišico ponudil je Bogomir Lileku, naj va-njo pošlje svojo hčer stanovat, da malo okreva. Helena se je rodavoljno udala v to in precej drugi dan preselila se je svojo varuhinjo. Večkrat jo je obiskal oča in vselej se je vračal veselejši domov, spoznavši, da se njegovej hčeri zdravje na bolje vrača. Helena se je seznanila s Stanislavovo materjo, ki je stanovala v vasi. Mnogokrat je bila žena pri njej; vendar jej nij še dozdaj Helena nikedar povedala, v kakej zvezi je ona z njenim sinom, izprašala jo je pa kaj rada o njem in če jej je že kedaj pisal.
„Mnogokrati mi je pisal, sedaj pa že nisem dobila dolgo nobenega glasu o njem. Na Ogerskem je bil prej, sedaj pa ne vem, kje je, ker mi ne piše nič“, dejala je mati.
Heleno je to vžalostilo. Menila je, da je morebiti naglo zbolel in umrl, ker sicer bi moral vendar materi pisati, naj bi bil že, kjer koli bi hotel. Posebno priljubila se je Heleni Stanislavova sestrica. Lepolično dekle bilo je tako bistro in tako se je privadilo Helene, da je nij bilo spraviti domov. Helena jo je rada izpraševala o njenem bratu Stanislavu, pa deklica je govorila tako ljubeznivo o njem, da se je Helena čudila. „Ko bi le hotel priti domov, potem bi bila zopet enkrat vesela“ dejala je večkrat Minka.
„Tudi jaz bi bila“, dostavi Helena in poljubi lepo dete na rudeča ustna in materi de: „Mati, tu vidite pred seboj ljubimko in prihodnjo ženo Stanislavovo, ako se vrne“.
Mati je ostrmela. Ni mogla verjeti, da bi se to kedaj zgodilo.
„Tedaj, bodite mi pozdravljeni gospica“, reče vesela mati, „Stanislav je blag človek“.
„O mati, kedo ga bolje pozna, kot jaz! ljubim ga tako, da umrem, ako se kmalu ne povrne in me ne reši hudih muk, katere trpim brez njega“.
„Kmalu pride. Meni se vse tako dozdeva. Materino srce se ne laže“, tolaži jo mati.
Helena je sedaj živeje upala. Mati Stanislavova je blagoslovila dan, katerega je spoznala ljubimko svojega sina, kajti videla je v njej plemenito dušo, zraven še izborno telesno lepoto: vse, česar si more človek želeti na zemlji. Helena je trpela tu veliko lagleje zapuščena, kakor v mesti. Saj je živela v onem kraji, kjer je preživel njen ljubimec detinska leta in se razcvetel v lepega mladenča, kteri jej je napolnil srce ljubeznijo. Zdelo se jej je, kot bi jo spremljeval Stanislavov duh todi in jo varoval vsega zlega. Bila je tu, kakor domača, Stanislavovo rodovino smatrala je, kakor svojo. Minko vzela je k sebi, učila jo vsega potrebnega in vesela je bila, videča, kako deklica napreduje in si vse dobro pomeni; kedar pa je bilo učenja dosti, menile ste se o Stanislavu. Sestrica je pravila svojej učiteljici vse, kar je le vedela o njem. Prvi njiju pogovor zjutraj se je plel o njem in predno ste šle na večer spat, sklenila je deklica rokice, poklonila k Heleni in molile ste skup za Stanislava, da se kmalu vrne.
Helena pokazala je Minki podobo Stanislavovo rekoč: „Ali poznaš Minka, tega?“ Deklici so se zasvetile oči veselja in nasmijala se je: „To je Stanislav! Dobro ga poznam“. Tako življenje je bilo Heleni bolj ugodno, nego ono v mestu. Vidno je postajala boljša in potrti duh oživljal se jej je zopet.
Zlata zora vstajala je na vzhodu in bil je lep dan. Ves polk je bil že na nogah, pripravljen na odhod. Čakali so se poveljnika, da jih pregleda in da znamenje dá na odhod. Kmalu je prišel general Radvin, spremljeval ga je Stanislav. Poveljnik jih pregleda in zove: „Naprej!“ Milo so se zbrali vojaci na ljubljeni kraj, dokler se jim je skril za gorami. Milan in Stanislav sta jezdila skupaj, toda Stanislavu se je ježa zdela prepočasna. Zletel bi bil rad na krilih ljubezni v svojo domovino k milej ljubimki: a kedar se spomeni, da ne ve o Heleni ničesa, ker mu ni že toliko časa pisala, postane tožen. Stemni se mu čelo in kakor bi se hotel mučnih mislij iznebiti, zbode vranca ostrogami, da besno plane kvišku.
Kmalo so prišli na Hrvaško. Navdušeni pozdravili so lepo zemljo Hrvaško. Stanislav ni dolgo ogledoval krasne zemlje slovanske, vrinila se mu je misel zopet na Heleno. Ljubkal jo je z lepimi spomini že zdaj tako, kaj bode stoprv potem, kedar bode pri njej. Kalilo mu je le-to veselje, ker ne bodo ostali dolgo v Ljubljani. Mornarju, katerega mečejo valovi po morju, velika tolažba je že to, ako zagleda kje suho zemljo. Tudi Stanislavu zadostuje to, dajo le vidi po dolgi ločitvi. Vesel bode šel potem na Italjansko. Blagostne misli pojile so mu vso pot dušo in mu rodile vedno nove prizore, vedno nove misli. V nekoliko dneh prišli so na mejo Slovensko. Gledal je sedaj svojo domovino, kako lepo jo objemlje solnce svojimi žarki, kot bi jo posebno ljubilo. Videl je visoke gore, kakor stražnike, ki varujejo ljubo zemljo in kedar je mislil: tu notri je Helena, takrat se mu je dozdevalo vse še veliko lepše. Ko bi ga kedo vprašal: ali je Indija lepša z visokimi palmami, ali Slovenska s košatimi lipami, odgovoril bi mu bil: „Kaj mi hasni Indija z vsemi zakladi, ker ne premore Helene!“
Došli so v Ljubljano, pa se niso nič mudili, ampak le povelje jih je tu čakalo, naj hite kar mogo na Laško. Stanislav in Milan podasta se k poveljniku prosit, naj ju pusti nekaj časa v Ljubljani, vsaj do večera, jih bodeta že došla. General njima dovoli. Naglo zasedeta konje in jezdita v Gradišča. Zapodita konje v Lilekovo dvorišče. Stanislav razsede in hiti po stopnicah v Helenovo sobo. Odpre vrata, pa prazno je, nikogar nij v sobi! Čudno se je zdelo to Stanislavu. Hiti na vrt, da jo dobi, pa tudi ondi je zastonj išče. Gredice, katere sta oskrbovala z Heleno vred, puste so in mesto cvetic poganja plevel iz njih. To je strašno za Stanislava. Meniti je začel, da se je morebiti res kaj zgodilo z njo. Ves zamišljen stal je na vrtu in še dolgo bi bil, ko bi ga ne bili trdi koraki domačega hlapca vzdramili. Stanislav se obrne k njemu: „Dobri človek, kje je Helena?“ nagovori ga.
„Ne vem kje. Pred nekaj tedni šla je nekam na deželo“, odgovarja hlapec.
Naglo odide Stanislav iz vrta, hiti k Milanu, molče zasede konja in oba odjezdita iz dvora. Trpka misel pali dušo Stanislavu in mu budi obupnost. „Odšla je nekam na deželo“, ponavlja sam za-se pol glasno in bolesten smeh preleti mu obličje. „Revica nij vedela, da jaz pridem“.
Konja sta drla v skok in že sta bila zunaj mesta. Milan jezdil je zadaj in vsmiljeno pogledoval svojega prijatelja. „Tedaj zopet je nisi našel“, dejal je sam pri sebi. Ubožec, smiliš se mi; jaz sam bi je šel iskat na konec sveta, da te le osrečim z njo in te ohranim veselega.
„Z bogom, bela Ljubljana in Helena!“ dejal je Stanislav, obrnil se in obupno nasmejé se zbodel konja, da je šel kot bi ga sledili volcje. Nekaj časa je šlo tako v divjem diru naprej; nenadoma pa ustavi Stanislav konja in gleda tja proti jugu, tja pod Krim. Milan ga opazuje. „Kaj vidiš, prijatelj?“ nagovori ga.
„Glej, tamo je moj rojstni kraj! Tamo-le pod Krimom, kjer stoji ona bela cerkvica na nizkem holmu! Oj, ko bi imel človek časa, hitela bi tja, da vidiva, kako se godi moji materi. Čedna deklica je moja sestrica in gotovo bi ti veselje imel z njo. Ti ne veš, kako me ima rada“.
Milan je zmajal dvomljivo z glavo, kot bi obžaloval, da nemata več časa.
„Stanislav, saj ne bomo vedno na Italijanskem; pojdeva pa takrat na tvoj dom, kedar bomo sli od tamo nazaj,“ tolaži Milan.
Stanislav požene konja in šla sta naprej. Vse mu je bilo tako znano tù! Mladostna leta prišla so mu zopet živo v spomin in primeérjal je svoj stan tadanjemu, pa kakov razloček! Takrat je bil vesel, poln upanja, zdaj pa tožnega srca!
VII.[uredi]
Nebeško sijejo oči,
Ko so sijale prejšnje dni.
Se usta smejejo ko pred,
Sladkost nij manjša ’z njih besed.
Fr. Preširen.
Stanislav in Milan prijezdila sta do Brezovice. Tu se odvije od velike ceste pot na Podpeč. Stanislav začel je ravno pripovedovati prijatelju, kako je želela njegova sestrica biti pri njem na konju takrat, ko je bil zadnjič doma. Nij še vsega povedal, ko ga nekdo zakliče: „Stanislav, počakaj!“ Bil je mehek, deklišk glas. Stanislav obstoji s konjem, kakor bi bil okamenel. Ta hip priteče iz bližnje hiše njegova sestra Minka in hiti k njemu, za-njo pa Ivana, Helenina varuhinja bolj počasno. Stanislav spne se s konja, prime sestrico za roko in jo dvigne k sebi na konja ter jo poljubi v pozdrav. Sestrica se ga oklene krog vratu, mu zre molče v obraz in ga boža po licih. Sedaj vgleda Stanislav Ivano; hotel jej je jezditi naproti, pa Minka ga pridrži.
„Jaz ti hočem vse povedati“, dé in se smeje. „Veš, Helena te komaj pričakuje. Poletiva hitro tja na Jezero, v Bogomirovi hiši stanuje. Na tihem sve šle z Ivano iz doma, ker sve zvedeli, da pojde polk z Ogerskega todi mimo. Nijsve sicer vedeli, ali pojde ta polk, ki si ti pri njem, vendar meni se je vse tako dozdevalo, da prideš ti.“
Ivana, ki je prišla mej tem, potrdila je vse. Sedaj nij bilo več vprašanja, ali je čas, ali ne, kar v skok jezdita z Milanom proti Jezeru. Minka se trdno drži Stanislava in radostno se smeje ter šepeta Stanislavu o Heleni, kako se bode čudila, ko ju bo videla.
Stanislavova mati bila je pri Heleni. Sloneli ste na oknu in gledali tja po polji. Pred hišo je zalajal pes in ženski hitite k drugemu oknu, iz katerega se je videlo na cesto in pred hišne dveri. Helena pogleda na cesto.
„To je on!“ vskliknila je. Rajsko čutje jo je prevzelo, veselje bilo je preveliko, zmoglo jo je. Mati jo prime in jo nese na posteljo.
Stanislav zasliši njen glas. Ko bi trenil, bil je raz konja s sestrico in hitel z njo po stopnicah. Odpre vrata in v sobi je — pri Heleni, svojej ljubimki! Krasna, bolestna je ležala na postelji, zavedela se nij nič. Zdaj se jej rudečica razlije po licih in oživlja vso njeno lepoto in ljubeznjivost. Stanislav jo poljubi na čelo in na rudeča ustna, ki so bila kakor nalašč pripravljena na poljub.
Ljubimčevi poljubi in prizadevanja njegove matere vzbudila so Heleno. Pogledala je z na pol odprtimi očmi tako ljubo, tako milo, da je ta hip izginila Stanislavu vsa prejšnja obupnost. Kakor srna skoči Helena iz postelje, hiti Stanislavu v naročje, se ga oklene krog vratu in ga srčno poljubi.
„Zopet te imam“, de vesela, „sedaj me pa ne zapustiš več, kaj ne da ne, dragi? Ti ostaneš pri meni!“
„Jaz sem ga pa pripeljala“, oglasi se Minka, ki je ravno stopila v sobo.
„Res je, pojdi sem, da se ti zahvalim. Najboljše delo si mi storila. Čakaj, jaz ti prinesem iz mesta, česar bodeš gotovo vesela“, dé Helena, vzame deklico v naročje in pripoveduje Stanislavu o njej.
Stanislav jej sedi nasproti. Radostno jo gleda, pazno posluša vse, kar pravi, sej je že nij precej časa slišal. Pozabil, je, da je vojak, pozabil na vse, le s Heleno se pogovarja in jej pritrjuje vse, kar pravi:
Milan je čakal v bližnji sobi. Nij hotel s svojo navzočnostjo motiti prijateljeve sreče. Čas je hitel naprej, posebno sedaj!
Milan ni mogel več čakati; potrka na vrata in ko je Stanislav pozval: „Noter!“ vstopi, pa predno je mogel kaj povedati, že ga prime Stanislav za roko in ga predstavi Heleni.
„Glej, Helena, to je moj najzveštejši prijatelj“, pravi Stanislav.
Radostno igra oko Heleni po Milanu. „Pozdravljam Vas, Stanislavovega prijatelja“, reče in stopi k Stanislavu, kot bi se vsacega druzega bala.
Milan se jej pokloni in opomeni Stanislava, da je že čas iti. Kakor bi bila čula, kaj mu je povedal, pošepeta Helena Minki, naj reče Ivani, ki je bila že prišla mej tem domóv, naj poskrbi jela in pila, da prišleca malo pogosti.
V malo trenotkih bilo je v drugi sobi vse pripravljeno. Posedli so okrog mize in tudi Stanislavova mati morala je biti vzraven. Radovali so se drug drugega, da so se zopet srečno sešli.
Milan je zopet pošepetal nekaj Stanislavu v uho.
„Da, oditi morava“, rekel je Stanislav mračno.
Heleni se stemni lice pri teh besedah. „Oditi? kamo? Sej si rekel, da ostaneš pri meni, pravi ter se ga oklene. „Prosim te, ne zapusti me, Stanislav!“
„Duša moja, jaz sem vojak in moram na pot. Pusti, da grem!“
„Ne! jaz te ne pustim, ostani tu“, vsklikne ljubimka in zablisne se jej srebrna solza iz očesa.
„Ljubka, ostani tu, saj jaz pridem kmalu po-te in potem bova vedno skupaj“, tolaži jo Stanislav.
Helena posluša, milo mu gleda v obraz in se ga ne more nagledati.
„Čas je že, odidiva!“ sili Milan.
„Le malo še potrpi“, odgovori Stanislav, ter se obrne k Heleni: „Rožica moja, ne tuguj! Kmalu pridem po-te. Zagotavljam te, da boš v petih mesecih popolnem moja.“
Helena se vpokoji, posvetila jej je lepa nada, z ljubimcem združena biti.
„Draga, povej, pojdeš na Laško z mano?“ nagovori jo ljubo Stanislav.
„Da, da“, zašepeta rahlo. Ko pa si začne on opasovati sabljo in pripravljati se na odhod, obupno vije roke in zaplaka. Stanislav se poslovi od matere in sestrice.
„Glej, kako je Helena žalostna! Ostani pri njej!“ opominja ga Minka.
„Drago dete, tega ti ne umeš; jaz moram oditi.“
Helena poljubi dragega v slovo, tako lehno, kakor poljubi jutranja zora rožico. „Znabiti se ločiva na veke, Stanislav!“ — mu reče trepetajočim glasom.
„Helena, kaj je to na veke? Ali me ne ljubiš več?“
Heleno je osupnilo to vprašanje. Nij vedela kaj odgovoriti, mej tem pa sta izginila oficirja iz sobe. Helena hiti k oknu, da ga še enkrat vidi. Poskakala sta na konje, Stanislav pogleda Heleno in se jej ljubeznjivo nasmeje, Helena mu odzdravi tudi s smehljájem. Zbodeta konje in odjezdita proč. Helena gleda še dolgo, dolgo za njima, toči solze za ljubimcem, pa kmalu se je skril ta v daljavi.
Heleno tare žalost.
„Draga moja, utolaži se! Sej te ljubi, ali povelje ga veže, da nij mogel dalje ostati“, tolaži jo Ivana.
Helena je slednjič nekoliko bolj mirna. Ljubka se spomina Stanislava in vedno govori z njegovo sestrico o njem.
Stanislav in Milan strašno podita konje. Zaostala sta zelo in sedaj skušata polk vjeti.
Vranca se kosata z vetrom, ki jima razpleta grive. Obema provzrokujo neljube misli nemir in oba jih skušata s hitro ježo odpoditi. Mil mu je spomin na Heleno še v daljavi, a kedar se spominja slovesa, je žalosten. „Na veke, na veke se znabiti ločiva!“ te ostre besede zvenijo mu neprestano po ušesih. Zdi se mu, ko da bi mu vsa okolica neprenehoma vpila: „Na veke, na veke!“
Milan jezdi za njim. Na misli mu je Helena. To je krasno dekle, misli si. Take deve nijsem še videl, pa je je tudi on vreden, kajti on je človek, da malo takih. Drugi dan došla sta polk in šli so na Talijansko. Razdelili so se tam po okrajih. Stanislav in Milan bila sta zopet skupaj.
Precej popoldne istega dne, ko sta odšla Stanislav in Milan, pripeljal se je Bogomir na Jezero. Vstavil se je pred svojo hišo, pa nij šel precej k Heleni, ampak stopil je k čevljarju, ki je stanoval v njegovi hiši pri tleh.
„Kako, ali je prišel kak oficir danes sem-le?“ vpraša Bogomir čevlarja, ki je ravno podplate za novo podelo rezal.
„Da, okolu poldne prijezdila sta dva mlada oficirja. Gospića, ki stanuje nad mano, je bila ravno pri oknu takrat. Vgledavši ju, vskliknila je glasno: „To je on!“ in ta hip skoči eden oficirjev raz konja ter hiti po stopnicah k njej. To je vse, kar sem videl in slišal“, odgovarja čevljar.
„Ali je pa bil oni oficir dolgo časa pri njej? vpraša Bogomir dalje, ki je kar bledel samega srda.
„Skoraj dve uri je bil, potem pa sta odjezdila proti Vrhniki.“
Bogomir vdari z nogo ob tla. „Ta prokleti človek, da mi je vedno na poti!“ srdil se je Bogomir in škripal zobmi. Zapustil je čevljarja in se podal pred hišo, kjer je dobil Ivano.
„Ali je Helena doma?“ vpraša jo.
„Se ve, da je“, odgovori mu Ivana kratko.
„Pojdi jo vprašat, če smem k njej“, zapove jej Bogomir.
Ivana gre in kmalu pride nazaj:
„Helena pravi, da je bolehna in da ne more danes sprejeti nikogar“, de Ivana.
Bogomir se zaničljivo nasmeje, vendar se na videz lepo poslovi in se vrne nazaj v mesto.
„Glejti si no, kaka prevzetnost je to!“ beseduje Bogomir na vozu sam pri sebi. „Se ve, le takrat bom šel k njej, kedar mi bo njena milost dovolila! Le čakaj, se boš že še pokorila! Naj sva mož pa žena, potem ne boš nikoli več bolehala in sprejela me boš, kedar bom jaz hotel.“
Take in enake besedoval je Bogomir na vozi. Se tisti večer šel je k Heleninemu očetu in mu povedal vse, kar se je zgodilo na Jezeru.
„V kratkem moramo napraviti ženitev, ako ne, odpelje mi jo še kamo. Kdo ve, kako jo je zopet sleparil, ko je bil pri njej“, dejal je Bogomir.
Lilek mu je pritrdil, da bode kmalu ženitev in Bogomir je šel bolj potolažen domov.
„Ha starec, ako mi ne spolniš svoje obljube, prisilil te bom“, mislil si je Bogomir, gredoč proti domu.
Stari Lilek bil je zelo nemiren po Bogomirovem odhodu. V srci nij se mogel srditi na Stanislava. Lep mladeneč je on in lepa deva njegova hči, torej nij čudo, ako se rada vidita.
Prav rad je imel Stanislava, ko je bil še v Ljubljani in dopadel mu je v svojem obnašanji in gotovo, ko bi njega ne bila taka nesreča zadela, nobeden drug ne bi imel Helene, kakor on; takó pa, kaj se če, sedaj je prisiljen drugače ravnati.
Na rano jutro napravil je hlapec voz in konja in Lilek se je peljal na Jezero k Heleni, da jej pove, naj se ne peča več s Stanislavom, ker ima že moža izbranega.
Helena je bila že vstala, ko se pripelje oča k njej. Ljubko mu je hitela naproti in ga peljala v svojo sobo; mej tem pa je pripravila Ivana zajutrek.
„No, Helena, kako ti je tu? Ti li tukajšnji zrak bolj tekne, nego mestni? Toda čemu prašam! Sej vidim, da si se nekako dobro premenila in si zopet vesela, kakor nekedaj.“
„Vgenili ste, oča, nekako bolje se počutim, kakor v mestnem zidovji.“
„Kako pa se vi počutite, ljubi oča, v mestu?“ vpraša Helena.
„Hvala, še dosti dobro.“
„Ali je bil Bogomir včeraj kaj pri tebi?“
„Prišel je sem, sprejela ga pa nijsem.“
„Zakaj ne?“
„Ne bodite hudi, očka, ako tudi je vaš prijatelj, vendar jaz ne morem videti prav lehko tega človeka. Tako čudno mi je, kedar je pri meni, da vam ne morem dopovedati in vselej se ga ustrašim, kedar ga vidim.“
„Zakaj, Helena? To nij prav od tebe! Vidiš, on nij naopačen človek. On tako skrbi za-te, da niti eden dan ne pride, da ne bi poprašal, kaj ti delaš in kako se ti godi.“
„Jaz ne morem drugače ravnati, kakor ravnam. Prav rada bi storila vse, kar vi želite, a nij moči, kajti jaz ga vse drugače sodim, kakor vi, ker vselej, kedar je bil pri meni, govoril je in se ošabno proti meni obnašal. Meni se ne zdi tako dober človek, kakor mi vi pravite. Najljubše mi je, ako z njim nemam nič opraviti.“
Lilek je spoznal, da imajo hčerine besede dosti resnice v sebi, toda sedaj je vse prepozno. Ako poproda vse svoje imetje, znaša kup komaj polovico Bogomirovega posojila.
„Ali nij bil nikdo včeraj pri tebi, Helena?“
Helena zarudi. „Da, oča“, odgovori vsa zmešana, „bil je Stanislav tu.“
„Kaj ti je pa on povedal?“ vpraša oča in pazno gleda hčer v obraz.
„Nič posebnega. Rekel je, da pride kmalu nazaj, najpozneje v pol letu in potem vas popraša, ali mu daste mene za ženo. Sej boste storili to, kaj ne, da me boste dali njemu v zakon?“ vpraša Helena in vpre svoje modre oči v očeta.
Lileku se nagubanči čelo, nasloni se nazaj na stol in temno gleda pred-se. Kako rad bi spolnil svojej hčeri to željo!
„Ljubi očka, kaj vam je, da ste postali tako resni? Ali niste zadovoljni s tem? Sej ste rekli Stanislavu, naj pride pozneje, takrat, kedar bo dobil kako službo, po-me. Vidite, sedaj je že oficir in kmalo vas bode prišel spominjat vaše obljube; skazite se mu mož-beseda in dajte me njemu“, govori hči in poljubi očeta na temno čelo.
„Vi ste mi dober očka, gotovo bodete vse tako storili, da bode prav.“
Očka nij mogel več poslušati hčere, ki ga prosi zato, kar mu nij mogoče spolniti. Vstane, gre nekaj korakov po sobi gori in doli in reče: „Danes ne bode nič z mojim poslom, da jej kar naravnost povem, da ne bode dobila Stanislava. To bi bilo preveč za-njo; tedaj rajši molčim sedaj še o tem, naj malo pozabi dekle na Stanislava. Sedaj jej je še preživ v spominu, ker je bil ravno včeraj pri njej“, premišljuje oča Lilek.
„Helena, hočeš iti nazaj v mesto?“
„Oča, pustite me še tu“, prosi dekle, „tako prijetno je tu bivati, stokrat prijetnejše, kakor v mesti.“
„Tedaj pa ostani“, de oča in se poslovi od nje, ko je povžil zajutrek, katerega je bila že davno prinesla Jovana na mizo.
Helena ga spremi do voza in oča se odpelje v mesto, brez dosege svojega namena.
Heleni se je vse čudno zdelo, posebno pa to, ker jej je oča Bogomira tako priporočal; vendar še mislila nij, da bi jo oča v kako zvezo silil, do katere nema veselja.
VIII.[uredi]
„Oj rožica moja, rožica draga,
Al sapa, al slana te je ranila.
Da tukaj bridke pretakaš solzíce?“
Fr. Levstik.
Preteklo je nekaj mesecev. Lilek je mnogokrati prihajal k svojej hčeri na Jezero z namenom, povedati jej, da bode morala vzeti Bogomira, ki mu je žugal, da, ako ne izpolni svoje obljube, poprodal mu bode vse in za ostali dolg vtaknil ga v ječo. Tudi danes se je Lilek peljal iz Ljubljane k svojej hčeri. Sam je sedel na vôzi. Poznalo se mu je, da se ne vozi v ljubem pôslu, kajti zmršeni lasje in nagubančeno čêlo kazalo je, da moža hude skrbi tarejo. Postaral se je nekaj časa sem zeló, posebno v zadnjem časi se je njegovo telo vpognilo pod bremenom skrbij. Danes pa je mož silno žalosten. Edino hčer, ki jo ima, katero tako ljubi, žrtovati bode moral možu, kojega na skrivnem sovraži. Pa še več, prodati jo bode moral, prodati! — Ta misel ga je pêkla, kakor živo oglje. Temno zrl je pred-se. Jokati je jel stari mož. Mej tem se pripelja na jezero. Zapeljal je k hiši, kjer je stanovala Helena. Počasno stopil je raz voza. Nij še bil na tleh, že je stala Helena, ljuba hči, pri njém. Stisnila mu je roko in ga peljala v zgornjo sobo. Molčé je stopal Lilek zraven hčere. Ko prideta v sobo, omahne oča na stol. Skrbno hiti Helena k njemu. „Oča, kaj vam je? povejte!“ Bolj natanko očeta pogleda v obraz, „vi ste se jokali, oča, povejte, kaj vam je!“ dé Helena in solze se jej zablisnejo v očéh. —
Oča ne odgovori ničesa, le temno zrè pred-se, potem izvleče iz žepa nekovo pismo, ter ga poda Heleni. „Na, beri; potler boš vedela vse. — O jaz nesrečnik!“ de oča in si zakrije lice z rokama. Debele solze so mu kapale iz očij skozi prste na tla.
Helena se prestraši. Vzame pismo očetu iz rok, trese se, kot da bi slutila veliko nesrečo. Stopi k oknu, in bere, pa kar obledi. „Oča, vi ste svojo hčer prodali!“ vsklikne obupno in zakrije z rokama obledelo lice.
Očeta je ta vsklik zbodel, kakor meč, kojega bi mu kedó porinil v srce. Pogledal je hčer, ki je obupno roke vila pri oknu. Bliža se jej in pade na kolena pred-njo. „Helena, jaz tvoj nevredni in brezsrčni oča zakrivil sem veliko; toda odpusti! Stori, kar se tirja od tebe, ne dopusti, da bi mene starega vlačili po ječah. Vse sem jaz le z dobrim namenom storil, a prišlo je drugače. Rotim te pri spominu na tvojo mater: vzemi Bogomira! Ne vstanem prej od tebe, dokler ne izpolniš moje prošnje!“
Helena je molčala. Brezupno je poslušala prosečega očeta. Dolgo nij odgovorila ničesa. Hud boj borila je v sebi. Srcé jej je močno bilo in sapa jej je zastajala, kot bi čakala izid boja. Čez nekoliko časa se vpogne k očetu, vzdigne ga in poljubi. „Oča, jaz sem vaša poslušna hči in svoje matere, katere spomin ste mi zbudili, če tudi bi se to ne bilo nikoli zgodilo, ko bi moja mati živela“, de tako, kakor oni, ki je zavrgel življenje, in potem govori o življenji. Oča je predobro čutil besede hčerine, da se ne bi bilo to prigodilo, ko bi bila njena mati še živa, in priznavati jim je moral resnico.
Ves zmešan je bil in nij si upal gledati svoji hčeri v obraz, kajti nekaj strašno resnega se je izrazovalo na njem. Žar njenega očesa je zamrl in okó, ki je prej sijalo v ljubezni, bilo je kakor iz stêkla,
„Oča, povejte mi sedaj vse, kakor je!“ Nerad je govoril oča, a ker mu je rekla hči, razložil jej je vse, in odkril svojo silno zadrego. Helena potem vstane, kakor omotjena omahuje k drugi mizi, vzame papir, se vsede, podpré si glavo in tako sedi, kakor bi kaj zelo važnega premišljala. Zatem prime peró in napiše nekoliko vrstic, dá papir svojemu očetu, ter de tužnim glasom: „Oča, nesite to mojemu prihodnjemu možu: to je moja potrditev kupčije!“ — Očeta so hudo zbodle hčerine besede. „Helena, odpusti svojemu očetu veliko krivdo, odpusti! Le reši me sramote!“ „Oča, pojdite! Jaz vam odpuščam! Izročite Bogomiru to pismo, da bo prej dosegel svoj namen“. Lilek nij upal vstavljati se prošnji svoje hčere. Šel je žalosten po stopnicah, se vsel na voz, odvezal konja in se peljal proti Ljubljani. Ta pot bila je njegova najžalostnejša. Čutil je, da mu je pripeljala za več let smrt bliže. Na drugo stran pa je občudoval žrtvoljubnost svoje hčere. Žalosten se je pripeljal v Ljubljano in tekoj šel k Bogomiru ter mu izročil list Helenin. Bogomir se je kar vstrašil Lileka, vidéč, kako se je premenil. Ves potrt je bil in skrivaj si je brisal ubogi oča solze iz očij, mej tem, ko je Bogomir bral pismo. Smilil se je izprva Bogomiru. Tudi malopridnemu človeku časi tli iskra vsmiljenja v srci, pa kmalu ugasne, ko se spomeni na svoj dobiček. Tako je bilo tudi Bogomiru. Vedel je prav dobro, da se oča ne joka od veselja, ker bo hči dobila bogatega ženina, kajti čutil je že sam, da ga ne moreta ne Lilek ne njegova hči lehko videti, ampak da se oča solzi za hčerjo, ki gotovo nij bila voljna pozabiti Stanislava. Ko bi bil Bogomir le količkaj pošten človek, premislil bi bil že, da s tako ženo ne bo imel srečnih dnij, koja bo v resnici ljubila drugega, in ki se ga sedaj tako brani; a kaj je bilo to njemu mari? Samo da doseže svoj namen, da njo, ki ga je tako ponosno zavrnila, dobó v svojo oblast! Videl je tudi iz pisma, kako bolestjo je pisala. Bogomir se je kazal sedaj prijaznega očetu, videč pa, da ne more z njim prav lehko govoriti o njegovi hčeri, napeljal je govor na kupčijo.
Helena še vedno sedi, kakor jo je oča zapustil. Obupna je in bridkost vzvišuje jej bolečino. Kakor svitla večernica prikazala se je njena ljubezen, nekaj časa je svetila, sedaj pa se je zbrala nevihta in zakrila je nebo sreče in temà se je vlegla na njeno srcè. Živo je čutila, da v takem stanji ne bode dolgo živela; toda, jo je li znabiti ta misel strahom navdajala? Nikakor ne! Tolažila jo je, ker jej je bila pôrok rešitve iz nesreče. A kaj počne sedaj Stanislav? Mislila je na-nj, pa sedaj ne tako, kakor poprej. Sej ni mogla in nij smela, ker se je obljubila že drugemu za ženo. Razne misli roje jej po glavi. Mej tem priteče Stanislavova sestrica v hišo, veselje se jej zna na obrazu in Heleni se hitro zateče v naročje. Ona je še zapazila nij. Deklici se kaj čudno zdi vidéči Heleno takó resno in žalostno. Rahlo jo prime za roko, s katero si je pokrivala lice, milo jo gleda in vgiblje, kaj ima to pomeniti? Sedaj stoprv jo vidi Helena, skloni se k njej, vzame jo v naročje ter jo boža po licih. Vendar se ne vrne deklici prejšnje vesêlje in začudjena gleda Heleno.
„Kje si pa bila, Minka?“ vpraša jo Helena, da bi se v svojej tugi zamotila.
„Na vrtu,“ odgovori deklica in hoče jej iti iz naročja. „Zakaj hočeš iti od mene?“ vpraša jo Helena. „Zató, ker si danes huda,“ pravi deklica in vedno se sili iz naročja.
„Nič se ne boj, nijsem huda! Bolna sem, Minka! bolna, zato sem taka,“ izgovarja se Helena.
„Nič ne maraj,“ tolaži jo deklica, „bo že Stanislav prišel in te bo ozdravil.“ Heleni se zmrači celo in spusti deklico iz naročja, ki je hitela k Ivani in potem domov na Jezero k máteri povedat, da je Helena bolna. Mati jo je natanko izprašala, ali leži ali ne in ko je slišala, da ne leži, menila je žena, da ne mora biti take sile; vendar je pa šla s hčerko tja obiskat bolno Heleno.
Helena je nemirno hodila po sôbi, ko je Minka pripeljala svojo mater. „Gospica, ste li bolni? Minka mi je prišla domov povedat.“ Heleni se vderó solze: „Bolna sem, mati, strašno bolna! Kolnite me!“ vpila je v obupu, „jaz sem storila vašega sina nesrečnega! Prisegla sem mu ljubezen, a ravno danes obljubila sem se nekemu druzemu za ženo. Mati! prodali so me, prodali in mi vničili srečo in življenje!“
„Kaj je, draga gospica, povejte mi vse!“ prosi žena solznimi očmi.
Helena jej pové vse nekoliko mirneje. Ko je prenehala, zakrila si je mati obraz; morebiti je ihtela bolj za nesrečo dobre gospice, kakor za nesrečo svojega sina.
„Mati, jaz nijsem vredna, da me pogledate,“ ihtela je Helena.
Mati se ojači in jo objame rekoč: „Draga gospica, Bog vse prav stori, zaupajte vanj. Jaz vam odpuščam!“
„Ne, mati, tega ne morete odpustiti, to je preveč!“ vsklikne Helena, „ne le, da ne smem nikdar biti žena vašega sina, ampak še ogibati se ga bodem morala.“
„Gospica, vpokojite se! Moj sin je blag človek. Ko bo previdel vse, kako je bilo, spoznal bo, da se je moralo tako zgoditi, in odpustil vam bo.“
Nekaj časa bilo je tiho v sobi. Helena nij odgovorila ničesa. Bridko je zamišljena. Sedaj šepne mati mali deklici nekaj na uho; ta gre počasi k Heleni, prime jo za obleko, pogleda jej v obličje svojimi temnimi očmi: „Helena, nič se ne boj! Jaz bom prosila Stanislava in povedala, kako si jokala, in odpustil ti bo.“
Bolestno se nasmeje Helena deklici, srčno jo poljubi, ne reče pa ničesa, ampak pelje jo k mizi, vzame iz nje Stanislavovo podobo in dolgo jo gleda, kot bi se hotela posloviti od nje. „Tu imaš, Minka, podobo. Kedar pride Stanislav domov — saj midva téžko, da bi se še kedaj videla — daj mu jo in reci, da sem se težko ločila od nje, pa sedaj mora tako biti. Ako jo moj prihodnji mož dobi, vzel mi jo bo; nečem pa, da pride v njegove roke in da jo oskruni.“
Poljubi podobico in solza jej kane iz očesa na-njo; potem jo dà Minki. Iz mize vzame vsa pisma, ki jih jej je pisal Stanislav, ter jih podá materi, rekoč: „Mati, spravite jih, vaš sin mi jih je pisal, dokler sem bila še njegova, sedaj pa jih ne smem več imeti. Dajte mu jih, kedar se vrne, in recite mu, da se mu zahvaljujem za veselje, koje sem vživala, bravši jih. Tolažite ga namesti mene; sedaj je to vaša naloga, jaz ga nijsem več vredna!“
Tako je govorila Helena žalostnim glasom, da se je mati vstrašila. Potem sname prstan, ga poljubi in podá materi: „Nate! Stanislav mi ga je dal. On ima enakega, kakor ste bili naši srci enaki; sedaj ga ne smem več imeti! Dajte mu vse to, kedar pride, in ako bode klel mene in moj spomin, ne zabranjujte mu — jaz sem to zaslužila!“
Helena obmolkne. „Tudi svojo hčerico vzeli boste domov, kajti jaz pojdem jutri v Ljubljano. Ne morem več tu biti, na tem kraji, ki me vedno spominja mojega zločinstva.“
„Sedaj boš morala iti domov, Minka. Pri meni ne moreš več biti; ali si kaj huda na-me?“ vpraša jo Helena, ter jej gladi kodraste lasce.
„Nič,“ vdgovarja deklica, saj so mi mati pravili oni dan, da pojdeš na jesen v mesto in da bom potem morala iti domov. Boš pa še drugikrat prišla in potem bom zopet pri tebi.“
„Mati, obiščite me v mestu, ako sem vredna, in pripeljite Minko saboj, kedar pridete v Ljubljano.“
„Gospica, ostanite zdrava in bodite srečna,“ dé mati in prime hčerko za roko ter se obrne proti dverim.
„Zá-me je sreča proč!“ odgovori Helena, „in le takrat recite, da sem srečna, kedar me boste videli na mrtvaškem odru!“
Minica se je še zahvalila Heleni, ki je še enkrat zatrdila materi, naj jo v mestu večkrat obišče in ločili so se.
Ko je prišla mati na prosto, prišlo jej je še enkrat vse živo na misel, kar se je godilo v hiši. Nij se mogla žena vzdržati solz in tudi Minica je plakala, držeča se materine obleke.
Proti večeru je vkazala Helena Ivani, naj pripravi vse, da pojdete jutri v Ljubljano.
Helena je prečula nemirno noč. Pri oknu je slonela skoraj vso noč in gledala tja proti zahodu, kjer se razprostira lepa zemlja italijanska.
Kako jasno je nebo, kako milo svetijo zvezde, vse one, ki so nekedaj svetile; one se ne spremene, kakor človeško srce, nijso ne tužne ne vesele, lastnost, za kojo jih zavida nesrečni človek. Helena še sedaj ne more verjeti, je-li resnica, kar se ž njo godi, ampak dozdeva se jej, da so to le hude sanje, ki jo mučé.
Že so jele zvezde bledeti. Edna za drugo je vgašala in kolikor si je prizadevala, ostati še na nebu, vse zastonj! Otemnil jo je prihod svitlega solnca, kot bi ono ne dopustilo nikomur drugemu gledati, kaj delajo ljudje po dnevi. Zgodaj že pridrdra voz iz Ljubljane in se vstavi pred hišo Helenino. Poslal ga je Bogomir; njega samega pa nij bilo. Kmalu bilo je vse na vozu. Helena se vsede z Ivano na-nj, voznik požene konja in v teku peljejo se v mesto.
Helena se je vdala v osodo, a bila je tako prepadena, da bi ji zdravnik napovedal hudo in nevarno bolezen. Se enkrat se je ozrla nazaj na ljubi kraj. Tužno jej je oko plavalo po jezeru, po vasi, v koji bivajo njej tako drage osobe in v kateri je vgledal Stanislav svet.
Popoludne prišla je mala deklica iz vasi, šla v Bogomirjevo hišo in vprašala po Heleni; pa čevljar, ki je sedaj stanoval sam v njej, povedal jej je, da je nij več in odšla je mala deklica žalostna domov.
IX.[uredi]
Lilije bele, le usehnite,
Z mano cvetele, z mano venite!
S Jenko.
Stanislav je prejel pismo od Helene. Kako vesel je bil, ko ga je nerazpečatenega vzel v roko: sedaj pa je bil ves drugačen, ko ga je bil prebral. Pri mizi je sedel, na koji je bil razgrnen list in mračno zrl vanj. Nij se premeknil, kakor bi bil okamenel. Bled je bil in znoj mu je stal v debelih sragah na čelu. Mej tem pride Milan v sobo. Čudno se mu je zdelo, videti Stanislava tako žalostnega pri mizi. „Vse sem izgubil, vse, gorje mi!“ toži Stanislav. „O, jaz sem bil brezpameten! Zvestoba, ljubezen, mir, vse je proč!“ Vroče solze udrle so se mu po licu. Vstal je in objel Milana. „Le ti me ne zapusti, prijatelj, drugo me je zapustilo vse!“
„Da prijatelj, jaz ti ostanem zvest,“ odgovori tužno Milan, ki je že slutil, kaj se je zgodilo.
„Dragi prijatelj,“ pričel je Stanislav bolestno se smijoč, „jaz sem jo ljubil, v srci nosil vedno njeno podobo, sedaj pa ne bo moja!“
„Stanislav, govori določneje, jaz te ne umejem!“ de Milan. „Jaz sam sebe ne umejem, sedaj, ko se mi dozdeva življenje neljubo sanjanje, ko sem videl prej povsodi zvestobo, a sedaj ravno nasprotno. Beri to!“ dejal je Stanislav in podal Milanu pismo.
Milan bere:
Dragi Stanislav!
Na oknu sloneča gledam zapadajoče solnce. S solzami v očeh zrem ta krasni prizor, ker me spominja, kako zapada tudi zemska sreča. Ko smo jo nekaj časa vživali in se je privadili, menda nalašč zato kmalu mine, da se zopet zavemo svojega človeštva in toliko bolj čutimo nemilo spremembo. Zli viharji nam razburjajo mirno srce in ne nehajo prej, da ga potarejo popolnem hudimi vdarci in človek neha biti. Vidiš, Stanislav, tako je z menoj! Tvoja pisma sem prejela vselej, kaka sreča za-me! Videla sem iz njih Tvojo ljubezen, radovala sem se je. Tvoje ljubeče besede vničile so za isti trenutek sedanjost v meni in zanesle me v preteklost. Lepe misli so se mi rodile v duhu, krasne podobe stale so mi pred očmi, pa, o strašno! izpodrinila je je zopet sedanjost in rana me je potem toliko bolj skelela. Obup me muči, pa naj me le! Saj me ne bo več dolgo, kajti moj duh je potrt in že čutim, kako nehavam biti.
Ne kolni me! Kmalu bodem žena druzega! Odpusti mi, če tudi sem se hudo zagrešila proti tebi. Sedaj, ko je tvoja ljubezen dosegla vrhunec, moram ti jo jaz, nesrečnica, tvoja nekedanja ljubimka, treščiti v propad, da se več ne povrne. Glej, moja in tvoja osoda je mnogo bolj žalna kakor osoda čolnarja, ki, hrepeneč po domu, že vgleda breg, na katerem stoji njegova hiša, vihar pa ga zapodi na skalo, da se razbije čoln in ga požre grozno morje. Nema časa tugovati, ker duša se mu loči od telesa in znabiti se potem veselja ziblje nad domačo hišo, radovaje se selitve v boljšo domovino. A nama je življenje zato, da naju tare obup in vznemirja spomin na nekedanje čase. Nočem se opravičevati; kriv pa je moj oča vsega tega, ker me je prisilil, vzeti Bogomira M. Branila sem se do zadnjega; pa kaj mi je pomagalo vse to? Ne kolni ga v svojem obupu! odpusti mu, sej nij imel takih občutkov, kakor midva.
Čemu sva se ljubila? Čemu se je nama tako globoko vsadila ljubezen v srce, da sedaj toliko trpiva? Ali ne bi bilo bolje, da bi se ne bila nikedar poznala? Bilo bi najino življenje, če tudi brez ljubezni, vsaj mirno! Danes je zadnji dan, ko sem še sama. Da si ti blizu mene, obiskal bi me še, da se posloviš od mene; pa sej je bolje, da se ne! Nijsem tega vredna, jaz nezvesta!
Lepi spomini preteklosti vzbujajo se mi, kedar sem sama. Leta se mi dozdevajo dnovi; ves čas pa le eden dan, katerega sem videla in čutila vzhajati ljubezen in zapadati jo vidim sedaj. Za tem dnevom ljubavi pa nastopi noč, temna, brez vsake zvezde upa. Te gotovo ne preživim in le takrat začelo se bode v mojej duši zopet žariti, kedar bodo zapeli zvonovi in bodo ljudje z glavami pokimovali, rekoč: „Umrla je Helena!“ — To bo od sedaj moja prava sreča, in smijoč bom pozdravila isto jutro, ko se bodo razvezale moje zemske vezi, da se dvigne duša v kraj ljubezni in večne sreče. Tamo se bom vmirila v večno lepem dnevu.
Pravijo, da je človek močan, da veliko pretrpi. Rada verjamem to, sej tudi skušam, pa, ako bol le ne preneha, izgine moč in zdrobljen in na duhu potrt se vleže človek počivat, da mu ohladi zemlja morilni ogenj. Tudi pravijo, da celi čas rane, pa meni je ne bo; čutim, da je pregloboka. — Tisto čuteče srce, koje je vstvaril moj stvarnik tako občutljivo, isto me bo vničilo. Sej nij hudo umreti, ker vidim, da ne umrjem samo jaz, ampak vse stvari z mano vred. Jutranja rosa, ki se tako krasno blišči o prvem svitu solnca na nežnih cveticah, tudi ona mine, ko prihaja vročina. Skrbno si prizadeva roža ohraniti si hladilno kapljico, obrača se od solnca z njo vred, pa vse njeno prizadevanje je zastonj! Rosa spuhti, cvetica pa, dobro vedé, da se zopet na večer povrne, se obrne proti solncu in se raduje njegovega obličja.
Cvetje na drevji, kako lepo je na pomlad! Pa kje je po zimi? Zvene in odpade z drevja. Enako bom tudi jaz odpadla, malo kedo se me bode še spominjal, le ti, Stanislav, bodeš gredoč mimo moje gomile postal ter rekel, kažoč prstom na njo: tu počiva Helena, nekedaj moja Helena! Pa kaj zahtevam to od tebe? Sem li vredna tega sočutja, jaz nezvesta? Nikakor ne! Ti mi nijsi dolžan ničesa, kar mi boš storil še potem, spominjaje se mene, to boš storil iz gole milosti, vendar pa, kedar se boš spominjal nekedanjih dnij, prirosila ti bode solza v oko, če ne bo luč tvojega očesa že tudi zamrla — in z vzdihljajem me boš pozdravljal. Moja duša pa, topeča se same radosti, plavala bode nad tabo, veselila se in žalovala s tabo.
Prisegla sem ti zvestobo, duh in srce sta prisegla, zatorej ti bo moje srce vedno zvesto, vedno bode sanjalo o Tebi in prej ne poneha za-te biti, dokler ga ne polože mrzlega v zemljo.
Srce mi krvavi in duša tužno plače, ko ti to pišem, pa kaj hočem? Kmalu, kmalu, nehala bom biti. Ti pa, ako ti pusti moja krivda le količkaj sočutja in ljubezni do mene, prosi z mano vred boga, da se mi izpolni edina želja, kojo gojim še tu na zemlji: da bi namreč umrla pomladanskega jutra, takrat, ko bo vse tako lepo in milo, ko bodo solnčni žarki, sijaje skozi okno, ogrevali moje ude, da se še enkrat prav živo spominjam onega trenotka, ko je vzhajala v meni ljubezen in mi dala novo življenje. Tako mi bo smrt lehka, in radostna bodem zapustila to solzno dolino!
Z bogom, Stanislav!
Tvoja do smrti užaljena
Helena.
Na Jezeru 25. junija.
Zmajal je Milan z glavo, rekel pa ni ničesa, kot ne bi vedel s čem tolažiti Stanislava. „Tja v Srbijo bomo šli, kaj ne, Milan? Tamo bom zopet miren, kedar padem v boji. Glej, moje življenje je tako prazno, tako pusto; le malo sem vžil sreče, sedaj pa je nij več za me, tedaj naj vsaj končam življenje v boji za srečo in svobodo slovanske domovine!“
„Gotovo, prijatelj, bomo šli tja doli in sicer kmalu, poprej, kakor si ti misliš. Utolaži se! Ne tuguj preveč! Res te je huda izguba zadela, a pomisli, da cvete na svetu premnogo drugih rož, ki gledajo za tabo in bi bile vesele, ko bi dobile le eden smehljaj od tebe!“
„Ha, slabo me pozna Milan, ako meni, da zamore moje srce še kojo ljubiti! Ljubilo je zadosti in zibalo se v sladkih sanjah; a čas je potekel za vedno, minula je lepa mladost, sedaj prično se resna leta, v katerih bo treba možko delati,“ zavračal je Stanislav prijatelja. „Vendar, jezdiva na sprehod; meni je tako tesno tu v sobi,“ de Stanislav in gre iz sobe, Milan pa za njim.
Strežaj pripeljal njima je konje iz hleva in Stanislav prime svojega vranca za uzdo, gladi ga povrati in reče: „Si li še meni zvest?“ Ponosno zacenklja konj z uzdo, kot bi vedel, kaj mu je dejal gospod in bi hotel zatrditi resnico njegovih besed.
Pozno v noč sta se vrnila Milan in Stanislav domov. Vtrujena se oba razpravljata k pokoju. Stanislav zagleda ne hote podobo Helenino na steni, kakor jo je bil obesil. Tužno jo gleda, stopi k njej, sname jo z zidu, poljubi in spravi v mizo, kot bi ne smela več tamo viseti, znabiti zato, da ga ne spominja vedno na njo, ki jo je tako ljubil; potem pa se vleže v posteljo. Premišljuje, misli nazaj, na takrat, ko je bil pri njej na Jezeru. „Ha, kaj to pomeni, zakaj je bila tačas v Bogomirovi hiši? Ali nij že vse to pričalo, da ima nekov zmenek z Bogomirom? Kaj, ko bi me bila varala in mi le na videz na moja zadnja pisma odpisovala? Zakaj pa mi nij odpisovala, ko sem bil na Ogerskem? Ha, nezvestnica! kako prebrisano in zvito je bilo vse napeljano! Toda, čakajta, Helena in Bogomir, ne poznata še Stanislava!“ Tako je sodil v svojej blodnji. Pomislil je na sprejem na Jezeru, mislil na zadnje pismo, mislil na njeno blagost. „To ne more biti! Ona je bila zmotjena, ona ... ne, nij tako hudobna! Iz zadnjega pisma se razvidi, da silno trpi. Veselemu človeku nij moči tako pisati, tudi ko bi hotel.“ Tak boj se strastimi in bolestjo bil se je v njem vnel in mu ni pustil spanja, ki si ga je tako želel, da ga reši žalne sedanjosti in ga postavi v preteklost ali pa v bodočnost.
X.[uredi]
List za listom z drevja pada,
Veter ž njimi si igra,
In tako za nado nada
Gine meni iz srca.
B. Miran.
Hladna in jasna noč je. Ljudje šetajo po ulicah, nočejo še spat iti; pa sej je prijetno, sprehajati se na večer, kedav mine dnevna vročina in se prah vleže. A ne sprehajajo se ljudje, ampak zbirajo se v Gradišči pred hišo Lilekovo; tamo, pravijo, da bo godba nevesti v čast, kajti denes je še deva, jutri bode že žena. Vredno je videti in slišati, kako časti Bogomir svojo nevesto; take ženitbe nij bilo že davno v Ljubljani. Nij bilo treba dolgo čakati. Kmalu so prišli godci in se vstopili pred oknom Heleninim v kolo ter pričeli gosti. Vse je sedaj gledalo le na okno, kedaj se odpre in se prikaže lepa deva v njem. Helena je v sobi, pa to jej še mari nij: tužno plače, pod oknom pa svira godba. Godba je nehala, ljudje pa so odšli domov; vendar stikali so glave in si pravili marsikatere stvari, zakaj se nevesta nij pokazala v okni.
Drug dan bila je sijajna ženitev Bogomirova. Nevesta bila je bleda, in mrkla žalost razlita bila jej je po obličji. Nij bila dolgo mej veselimi svati; kmalu je zapustila družbo. Bogomir jo je izgovarjal, da je nekaj bolehna. Očetu njenemu je bilo oko plašno in ko je hči odhajaje iz dvorane se žalostno ozrla nanj, je dobro vedel, kaj jej ne pusti ostati v veseli družbi. Na videz se je časi smejal in ko so mu voščili njegovi znanci srečo, odzdravljal jim je prijazno, a misel, da je hčer prodal, grizla ga je. Rad bi bil šel za hčerjo, da bi jo malo potolažil; pa nij se upal. Sicer pa je bil tudi sam tolažbe potreben.
Drugi dan v jutro razšli so se svatje. Bogomir je dosegel, kar je želel. Sedaj je menil on nad-njo gospodovati, pa tiha žalost in trpljenje, koje se je le izrazovalo Heleni na obrazu, strašilo ga je, svoje gospodstvo njej nasproti kazati. Boljše misli so mu sedaj jele vstajati in ves se je premenil. Po vsej sili hotel je razveseliti ženo. Kar je le hotela, imela je ta hip. Njeno obnašanje proti Bogomiru nij bilo sicer odljudno, vendar tako hladno, da se je Bogomiru mnogokrat užalilo. Govorila je malo z njim in le takrat, kedar jo je kaj vprašal. Nlkedar ga nij prašala za njegova opravila ali kamo gre ali od kodi je prišel. Že se je jel Bogomil kesati, da jo je tako posilil v zakon. Nij mislil, da bi zamogla tako hladna biti; vendar ga je pa njen stan vsak dan bolj strašil. Vidno je venela, nič je nij veselilo. Kakor senca, hodila je okrog. Bogomir je popraševal zdravnike, pa ti so zmajevali z glavami in simtertja predrznil se je še kedo reči: „Ta ne bo dolgo živela!“
Stanislavova mati obiskala je časi Heleno in pripeljala po njeni željo svojo hčerko s sabo. Vselej jo je Helena bogato obdarovala, se kratkočasila z malo deklico in le takrat, kedar je začela ta govoriti o svojem bratu, razjasnilo se je Heleni obličje.
Več dnij nij bilo Bogomira domu. Šel je bil nekam na kupčijo. Helena šla je v njegovo sobo, kjer je imel navadno vse svoje zapisnike in druge take reči. Pregledovala je in odprla tudi na pol odprto pisno mizo. Pregleduje najprvo neke knjige. Pa kakor bi jo bil gad pičil, spusti naglo knjigo na tla. Bili so v njej oni Stanislavovi listi, koje je Bogomir prestregel, da jih nij dobila Helena. „Tedaj tako!“ dejala je, se zgrudila na stol, sedela kakor okamenela in držala liste v roki. Potem jih je zopet nazaj položila in zapustila sobo. Že prej Bogomira ljubila nij, a sedaj ga je uprav sovražila. Ako jo je kaj še tako ljubo izpraševal, odgovarjala mu nij ničesa. Kedar jo je vprašal: „Si li bolna, draga moja?“ uprla je svoje medle oči vanj, pogledala ga temno, kakor bi hotela reči: „Sej vidiš, kaj si iz mene storil“, in šla je od njega.
Le enkrat vprašala je Stanislavovo mater, ali jej kaj piše sin? Odgovorila je ta: „Zelo malo in še takrat o čisto navadnih stvareh; za Vas, gospica nij vprašal nikedar.“ Milo se je storilo Heleni; pa: „sej nisi vredna, da bi prašal po tebi!“ očitala jej je vest. —
Tako je preteklo edno leto. Ljuba pomlad prišla je zopet in ovenčala je zemljo ljudem na radost. Vse se je lepe pomladi veselilo, samo dva ne: Stanislav na Italijanskem in bolna Helena ne. Stanislavu je zamrlo vse veselje, od kar je izgubil svojo ljubimko. Kedar je slišal katerega svojih tovarišev govoriti o kakem dekletu in o ljubezni, posilil ga je bridek smeh in zmajal je z glavo. „Srečen si“, mislil si je, da ti še ljubav cvete, pa prej ali slej boš znabiti spoznal, kako si se motil v svojih mladostnih sanjah. Milanu je bil Stanislav všeč, kajti vedno ga je popraševal, kedaj pojdeta v Srbijo. Obup je kljuval mladenča dušo; nij se mogel iznebiti tega morilnega občutka, zato je želel spremembe v življenji. Milan bi bil tudi rad šel v Srbijo, vendar nij bil še prišel pripravni trenotek.
Helena je zelo bolna. Mož jo vedno izprašuje: česa želi, in na vprašanje: „Draga, želiš iti na deželo, da se ozdraviš?“ odgovorila mu je po dolgem molku prvič: „Da, da, na deželo, tukaj mi je tako tesno!“ To je bilo Bogomiru dosti. Tekoj je moralo vse pripravljeno biti in drug dan že se je peljala Helena na Jezero, zopet tja, kjer je prežila svoje srečne dnove. Čutila se je nekoliko bolje, a to je bila menda poslednja moč, ki jej je vskipela v telesu. Vlegla se je kmalu. Mnogokrat jo je sedaj obiskavala Stanislavova mati, in Minka bila je vedno pri njej. Stregla je mala deklica bolnici tako, da se nij ganila od nje. Dolgo je čavala po noči pri Heleni, časi jo je zmogel spanec in trudna glavica padla jej je na posteljo. Milo jo je gledala Helena in časi poljubila na bledi ustni. „Srečno, ti nedolžno dete!“ vzdihnila je potem in se zamislila tako dolgo, da se je deklica vzbudila. Postelja, v kateri je ležala bolnica, stala je pri oknu, skozi katero je videla na Jezero, ljubo rojstno vas Stanislavovo. Mnogokrat jej je misel nanj sladila hudo trpljenje in pogled na vas zatrl jej vso bol. Dobro je čutila, da je to njena zadnja bolezen in da ne vstane več iz te postelje. Silno je hujšala in moč jo je tako zapuščala, da si sama nij mogla nič več pomagati. Mati Stanislavova vedela je dobro, da Helena ne ozdravi več, kajti vidno je slabela.
Leta 1788. začela se je vojska s Turčijo. Avstrijski cesar zedinil se je z rusko carico in pričela sta vojsko. Polk na Italijanskem, pri katerem je bil Stanislav, dobil je povelje, da se od tamo vzdigne in hitro gre na Ogersko, da se ondi združi z drugo armado in vdari v Srbijo. Veseli so bili vsi, da gredo zopet nazaj proti ljubi domovini. Najbolj veseli pa so bili Srbi, kajti menili so, da je sedaj prišel čas oslobodjenja Srbske. Dvignil se je polk iz Italijanskega in v nekaterih dneh prišli so na Kranjsko. Stanislav je pozdravil ljubo domovino, ko pa je vgledal Ljubljano, pomračil se mu je obraz in brzo ozrl se je na drugo stran, kjer je vgledal že iz Vrhnike domačo vas v mesečni svetlobi, kajti jezdili so vso noč. Čudna moč vlekla ga je tja. Tako zapeljivo šepetal mu je nek glas na uho in ga vabil domov. Podal se je k generalu, svojemu pokrovitelju, in ga prosil privoljenja, da sme iti s svojim prijateljem domu pogledat. General je to rad privolil in kakor blisek jezdila sta z Milanom na Jezero. Že sta bila blizu. Minka je stala pri oknu in gledala tja proti Goricam. Videla je, kako podita dva jezdeca konja. Hotela je iti to Heleni povedat, a danes je tako slaba, da morebiti ne preživi več enega dneva.
XI.[uredi]
„Rože se suše,
Ter ne ožive
Nikdar spet!“
Fr. Levstik.
Ravno se je začelo žariti na vzhodnem nebu. Zvezde so bledele in ugašale, jutranja zarja pa se je razprostirala po nebnem obloki, da je bilo lepo-žarno. Jezdeca sta se že zelo približala, tako, da je Minka spoznala Stanislava. Poteče v sobo k bolnici: in „Helena, Stanislav jezdi sim od Goric, kmalu bo tu“, zašepeta jej na uho.
Čudno moč so skazale te besede v Heleni: oko se jej je zabliskalo in sladka nada vzbudila se v srci.
Pes je zalajal pred hišo, topot konjskih kopit se je slišal. Minka hiti k oknu in pokliče Stanislava, ki je hotel naravnost domov. V tem hipu razsedla sta jezdeca in hitita k Heleni, ki je ležala, slabo dihajoč, v postelji. Stanislav jo opazuje. Helena nabere mrtvaška ustna na smeh in radostna gleda ljubimca.
„Tako te najdem, Helena, draga ljubimka?“ vzdihne Stanislav in jo poljubi.
„Da, Stanislav, ljubček moj, tako je z menoj. Srečna sem, da si me obiskal, predno grem od tod“, šepeče lehno, Stanislav pa jej vzdigne glavo, da lagljeje sope in govori. „Kamo pojdeš, Helena, od tod?“ vpraša jo Stanislav tužnim glasom.
„Da, od tod, moj ljubi! Moja mati kliče me za seboj in me vabi iz tega lepega kraja. Preteklost mi je jasna v duši, kakor dan. Tu, v tvojem rojstvenem kraji, živela sem lepe sanje, mej tem, ko si bil ti daleč od mene. Mnogokrat lotila se me je misel: čemu življenje, ker mine, čemu sveti plamen v našem srci, ker moramo umreti!“ Molčeč posluša Stanislav Heleno in solze mu igrajo v očeh.
„Le solnce, svitlo solnce, to bi še rada videla, da me obsije in objame svojimi žarki. Solnce, solnce!“ toži dalje, „za eden sam pogled vanj, Stanislav, dala bi vso lepoto sveta. Tu je!“ nasmeje se in kaže velo roko skozi okno proti vzhodu, kjer je posijal prvi žarek izza hribov.
„Še je vidim edenkrat mogočno sijati. O kako veličestno sije in kako se blišče oblaki, belo, kakor srebro, rudeče, kakor škrlat in modro, kakor vijolice! To je veličestno, to je božje!
„Vidiš li cvetice, Stanislav, tam na travniku, na kojih se zibljejo božji krilatci in me kličejo k sebi: Tja, Helena, tja!“ O, poljubi me, ljubimec moj, poljubi me! Glasno me kličejo in vabijo mej-se. Tvoja Helena gre mej-nje, mej krilatce in cvetice. Zdravo Stanislav!
Stanislav jo poljubi. Helena ga pogleda ljubeznjivo in krčevito se prime njegove desnice. Tako je ležala tu. Njeno oko je ugašalo, lica so jej bledela in vpadala in izdihnila je dušo, da gre mej božje krilatce, ki jo kličejo mej-se. Solnce se je skrilo za oblake, kot bi hotelo žalovati, ker je videlo ob prvem svitu tužen prizor. Stanislav je plakal in tudi Milan nij se mogel vzdržati solz. Minka se nij dala utolažiti zarad izgube ljube Helene. Mati, ki je prišla mej tem iz vasi, tešila je sina, kateremu je hotelo počiti obupno srce. Zdravnik je prišel iz Ljubljane, pogledal umrlo in zmajal z glavo, kot bi hotel reči: „Vedel sem, da pride tako.“ Odpeljal se je potem v mesto naznanit Helenino smrt Lileku in Bogomiru.
Stanislav poneha plakati. „A kje je njeni mož? Ha, jaz pokažem tej kukavici“, de in udari z nogo ob tla.
„Stanislav, bodi miren, ne stvori mu ničesa, bila je že tako božja volja“, pomiri ga mati. Bila je sedma ura na jutro. Iz farne cerkve v Preserji čuli so se zvonovi, tužno-glasno so doneli in naznanjali, da je nekedo zapustil svet. Stanislav in Milan poslovita se od matere in sestrice, zavsedeta konje in odjezdita strašno dirjaje z Jezera.
„Z Bogom, domača vas!“ zavpil je Stanislav obupno in zginila sta v daljavi. Divja bolest polotila se je obeh. Dobila sta polk in šli so tja daleč na Ogersko.
Bogomir in Lilek pripeljala sta se na Jezero kmalu po Stanislavovem odhodu. Lilek je bil silno žalosten, videč svojo hčer mrtvo. Roke je vil v svojej tugi. Hudo so ga premenila zadnja leta. Ves osivel je in glava se mu je povesila, kot bi jo bila potlačila teža skrbij, noge pa so mu jele šibeti in na palico se je moral opirati.
Tretji dan zjutraj pokopali so Helenino truplo v Preserji na pokopališči. Občna žalost je vladala mej ondotnimi prebivalci, kajti ne samo znanim osobam, ampak tudi tujim storila je umrla marsikaj dobrega. Mati Stanislavova je bila silno klavrno in tudi Minka se nij mogla dolgo utolažiti. Nasadila je cvetic na Heleninem grobu in vsako nedeljo obiskavala z materjo umrlo Heleno.
Stari Lilek pustil je trgovstvo in životaril za-se. Poprodal je vse, ker ga nič nij več veselilo, od kar mu je umrla hči. Misel, da je prodal hčer in jo s tem umoril, grizla ga je noč in dan. Že od daleč ogibal se je svojega zeta; nek gnjus je imel zdaj do tega človeka, ki je bil kriv njegove in hčerine nesreče.
Stanislav in Milan sta že na Ogerskem, kjer se je združil njuni polk z drugo vojsko. Stanislav je ves premenjen. Divje ponosno bliskajo mu oči; čelo mu je vedno oblačno, nikedar se ne posmeje, in govori ali o boju, ali pa molči; drugo je vse pozabil.
Avstrijski cesar Jožef naredil je iz Srbov, ki so se zavezali z njim, prostovoljne čete pešcev in konjikov. Pridejal je tem prostovoljcem nekaj svojih častnikov, koji so se razumevali z njimi. Naključilo se je, da sta prišla Stanislav in Milan k ednemu teh oddelkov. Izvrstno sta sodila svojo četo. Kakor lev napadel je Stanislav neverce. Kjer je bila največja nevarnost, gotovo je bil on s svojimi vojaki ondi in kosil je nevercem glave s pleč, kakor kosec na travniku travo; a nij padel v boju.
Vojska je nehala, carski so se vmeknili, srbske prostovoljce so pa pustili v Srbiji. Bojevali so še nekoliko časa, toda mir je bil sklenen in povelje jim je došlo, da se morajo razorožiti; a dobro so vedeli Srbi, kaj jih od nevercev čaka. Stanislav, Milan in drugi načelniki dogovorili so se, da gredo z vojsko v gore in tamo nadaljujejo boj. Srdilo je Stanislava to, da se nij njegova želja izpolnila, da bi bila Srbska osvobodjena. Živeli so tamo v gorah in vedno bojevali. Nobenega nij bilo tako predrznega mej njimi, kakor Stanislav. Kedar je bilo iti v boj, gotovo je bil on prvi, ki je vodil hajduke. Vedno je prežal na neverce in gorje jim je bilo, kedar jih je kje zalotil! Ko pa je pozval Črni Jurij narod na vstajo, rastli so iz zemlje vojaci, kakor gobe v jesenskem dežji. Stanislav in Milan, neločljiva tovariša, bila sta prva, ki sta se postavila s svojima četama na njegovo stran. Bili so krvave boje z neverci in se hrabo obnašali. Oprostili so narod srbski, pa Stanislav le nij padel in bali so se ga neverci, domačini pa čislali.
Prosta je bila Srbija in Stanislav je bil brez boja, brez svoje najljubše zabave. Milan se je že naveličal vednega boja, oženil se in prevzel posestvo, zapuščino svojega očeta, ne daleč od Belgrada.
Stanislava jela so se tudi leta poznavati. Njegovo prej gladko lice, bilo je nagrbančeno, v obraz bil je zagorel in nikjer ni bilo sledu prejšnje lepote, kajti hajduško življenje premenilo ga je vsega. Brada segala mu je čez prsi in marsikateri las bil je že siv v nji. Spominjal se je dostikrat svoje domovine in mislil na svoj dom. Ako tudi je bil Milan proti njemu tak, kot prej, in mu je dajal vsega v obilnosti, vendar je Stanislava pekla ta dobrota. Milo se mu je storilo vselej, kedar je videl, kako je Milan srečen z ženo, videl, kako se ljubita, a za-nj nij imel svet take sreče. Milanu je bila porodila žena sinka, kmalu je govoril in tekal sam kraj matere in očeta.
Kedar si je igral Milan z malim dečkom, sedel je Stanislav tužno zamišljen pri njem. Globok vzdih izvil se mu je časi iz prs in mali Milanov sinko, ki je pritekel k njem in se mu spel po nogah, vzbujal ga je iz bolestne zamišljenosti. Stanislav vzdigal je dečka v naročje in mu kaj lepega povedal. Tako enakomerno teklo mu je življenje tu, in njemu je bilo ravno to hudo; on nij bil za mir. Le po sveti ga je vleklo srce in potem domov, še edenkrat pogledat ljubljene kraje. Tako se izrazuje v vsakem človeku želja do mirnega življenja, ko mu je ugasnil mladostni ogenj.
Nij bilo dolgo po Helenini smrti, ko nekedo prisope k Lileku, ravno ko se je menil na večer spat podati.
„Gospod“, nagovori ga, „vaš nekedanji hlapec France je nevarno bolan. Prevideli so ga že s sv. zakramenti, sedaj pa želi vas k sebi, pravi, da vam ima nekaj povedati in da ne bode mogel prej mirno umreti, dokler vam tega ne odkrije. Podvizajte se, gospod, kajti njegova zadnja ura menda nij daleč.“
Lilek zamrmra nekaj, gotovo za-to, ker ga tako pozno še kedo moti; vendar si obuje zopet čevlje, ki jih je bil ravnokar izul, in šla sta k Francetu. Zavila sta se v Trnovo v malo hišo, kjer je brlela leščrba pripeta na strop. Pohišje je bilo vse slabo, drugega nij bilo v hiši, kot piškova javorova miza in nekaj polomljenih stolov. Na borni postelji ležal je bolnik France, zraven njega pa je sedela njegova žena in troje otrok jokalo je poleg nje.
„France, pripeljal sem že gospoda Lileka“, nagovori ga spremljevalec. Bolnik odpre na pol oči in temno pogleda prišleca, potem pa se obrne k svojej ženi:
„Pojdi ven; jaz bi rad sam govoril s tema dvema. Pokliči še Breskvarja, našega soseda, da tudi pride in je priča moje pripovedi!“
Žena se nij obotavljala. Naglo je šla po Breskvarja in potem se umeknila iz hiše. „Kaj imaš povedati?“ vpraša Lilek bolnika, ker le dolgo nij hotel pričeti. — Veste, gospod, jaz sem se hudo zagrešil nad vami. Sedaj me to grize in težko mi je zarad tega umreti. Ko sem služil pri vas in so se vam ono leto tako pogosto potapljale ladije s žitom, veste, onega vsega vsem bil jaz kriv in pa moj pajdaš Martin, bog mu daj dobro, saj je že tudi za-to odgovor dal. Trgovec Bogomir M., vaš zet, dal je nama dosti denarja s tem pogojem, da prevrtava vaše polne ladije. Saj pravim, človeka pa zmoti srebro in storila sva tako. Sedaj me to tako teži, da nemam miru in tudi izpovednik mi je rekel, da moram to vam povedati in vas prositi odpuščenja.“
Lilek posluša pazno bolnikovo pripoved.
„Ali imaš še kaj povedati?“ vpraša ga.
„Nič več“, odgovori zamolklo bolnik.
„Jaz ti odpuščam“, de Lilek, vzame svojo palico in odide domov.
Sedaj je stoprv Lilek zvedel vse, sedaj bilo mu je jasno, kako da je bil tako hitro ob premoženje prišel. Sedaj je pregledal vse nekedanje Bogomirove namere; a Bogomiru pa ne bo tako z lehka odpustil, kakor je bolniku.
Naznanil je to precej drugi dan sodniji in poklical ona dva moža, ki sta z njim vred slišala pripoved nekedanjega njegovega hlapca, da sta pričala zoper Bogomira.
Po sodnijskem določilu povrniti je moral Bogomir Lileku vso škodo, njega samega pa so dejali v zapor, kjer je kmalu umrl.
Tudi Lilek nij več dolgo živel; prehudo ga je zadevala nesreča prejšnjega leta. Premoženje je imel sedaj veliko in ker nij imel sorodnikov, mož še vedel nij, komu bi bil vse zapustil. Spominjal se je Stanislava, ljubimca svoje Helene. Rad bi mu bil dal vse, a nij vedel, kje je. Pisal je na oni polk, kjer je bil prej, toda odgovor mu je došel, da ne vedo zanj. V zadnji turški vojski bil je na Srbskem, od takrat niso slišali več o njem. Stanislavovi rodovini dal je Lilek ono hišo, v kateri je Helena umrla, da se še pozni potomci spominjajo te dobrote. Kmalu potem je tudi sam zapustil ta svet.
XII.[uredi]
„Domov iz tujega si kraja
Želim in vedno želel bom;
In vendar — žalost me obhaja,
Ko mislim na-te, mili dom!“
B. Miran.
Stanislav nij mogel več prebiti pri Milanu. Naznanil mu je, da misli iti pogledat domov. Srčno sta se poslovila prijatelja, ki sta toliko časa živela skupaj, skupaj se veselila in trpela. Objela sta se stara bojna tovariša in pritisnila na zveste prsi, v katerih je vladala ednaka misel in ednake želje.
Do Belega grada je spremljeval Milan odhajajočega prijatelja. Tu se je bilo treba ločiti. Oba sta se solzila, tako njima je bilo težko slovo.
„Stanislav ako ti ne dopade doma, vrni se zopet k meni, da preživiva starost skupaj, kakor sva poprej mladost. Ako so že pomrli vsi tvoji in ne najdeš več ljubit v svojem kraji, pridi nazaj“, prosil ga je Milan.
Stanislav mu obljubi, da se povrne, če ne najde svojih tamo in razšla sta se.
Bil je lep poleten popoldan. Solnce je že ponehavalo pripekati in senca drevja jela se je potezati. Od Goric sem proti Jezeru šel je počasno človek v kaj čudni obleki, bil je namreč srbski opravljen. Začudjeni so ga ogledovali ljudje, a on se nij dosti zmenil zanje, ampak korakal je mirno svojim potom. Vesel je gledal bele cerkvice po hribih in domačo vas. Ogledal je tudi belo hišo zunaj vasi.
Tužni in veseli spomini vzbujali so se mu v duši. Dvakrat imel je opraviti v tej hiši, pa kako drugače bilo je vsakikrat! Edenkrat bilo je veselje, tako veselje, da se je mislil v raji, in drugič videl je tu ravno isto Heleno, ki mu je napravila s prva tako veselje, umirati!
Stanislav se je prepeljal čez Ljubljanico in kmalu je stal pri hiši, v koji je umrla Helena. Postal je pred njo in gledal jo kakor drag spominek po ljubimki.
Na vrti zraven hiše je sedela žena in njej pri nogah dve cvetoči deklici, ki ste šivali.
„Nežika, nekedo je pred hišo. Gotovo je kak ubožec; zatorej pojdi tija v shrambo, odreži kruha in mu ga daj“, de mati.
Stanislav je prišel sedaj na kraj hiše, od koder se je videlo dobro na vrt. Ta hip spoznal je svojo sestro Minko.
Deklica, skočila je na materine besede na noge in tekla v hišo po kruha. Lep kos ga je odrezala in prinesla tujcu, čegar obleko je s začudjenjem gledala.
„Nate mož“, dejala je miloglasno černooka deklica.
Stanislavu so zalile solze oči, vendar je vzel kruh, vtaknil ga v torbo in šel za deklico na vrt. Gospodinja poklicala ga je k sebi in se začela ž njim razgovarjati. Menila je, da gotovo zato ne gre od hiše, ker misli še prenočišča prositi. Vprašala ga je: od kod je, kje je bil do sedaj in le, ko ga je vprašala, kje je doma, molčal je potnik.
„Ali želite prenočišča, prijatelj?“
„Prosim vas za-nj“, odgovoril je zamolklo Stanislav. „Vendar, prej bi šel še rad na Jezero; potem kedar se vrnem od ondot, prišel bom zopet k vam in dali mi boste, kar ste mi sedaj ponudili“, dejal je potnik in šel naglo proti Jezeru. Strašno ga je pekel kruh, katerega je dobil v dar pri sestri. Menil je, da ga vendar sestra tako hitro spozna, kot je on njo, pa nij ga poznala več! Sej ga lehko nij, ker meni, da je umrl. Prišel je do jezera. Oči so se mu zaiskrile, nasmijal se je, videč okroglo jezero, po katerem je tolikokrat veslal in popeval z mladostnimi prijatelji v jasnih nočeh. Vse je še tako, kakor je bilo. Vsedel se je na mejnik zraven jezera in gledal v čisto vodo, kot v kako zrcalo, v kojem je videl svojo mladost.
Približal se mu je za hrbtom deček, ki je prišel gledat čudno-oblečenega potnika.
Stanislav se ozre nazaj: „Fante, povej mi, jeli Gozdnarjeva mati še živa?“ nagovori ga.
Deček se je nepričakovanega ogovora vstrašil, vendar je odgovoril: „Lansko zimo so umrli. Bili so zelo stari, tako, da nijso mogli že več hoditi.“
Stanislav je vtrnil solzo iz očesa za ljubo materjo, vstal in šel od jezera malo navkreber, od kodar se je videlo po vasi. Jelo je že solnce zapadati in zadnjič je obsevalo zemljo. Kadilo se je iz vaških dimnikov in skrbne gospodinje so pripravljale večerjo lačni in vpehani družini. Stanislav gledal je od daleč v vas, vanjo si pa ni upal, ker se je bal, da se mu ne zgodi tako pri bratu, kakor pri sestri. Ravno je mislil oditi, ko ga nagovori mož srednje starosti. Stanislavu se je znan zdel, ali iz daljnega pogovora stoprv je spoznal svojega brata v njem. Zvedel je, da se mu prav dobro godi in da si je zelo opomogel. Pravil mu je tudi o svojem bratu, ki pa je gotovo že umrl. Dopovedoval mu je o svojej sestri, ki je omožena zunaj vasi in je precej premožna, pristavil slednjič, da jej je trgovec Lilek podaril ono hišo.
„Zakaj pa?“ vpraša ga Stanislav.
„Prijatelj, to je dolga pripoved. Pojdite z mano, boste z nami zajeli večerjo, ako vas ne žalim s to ponudbo.
„Hvala vam! Sem že povabljen k vašej sestri, ki mi je radovoljno ponudila prenočišče“, odgovoril je Stanislav.
„Dobro“, dejal je zgovorni vaščan, „lehko ideva skupaj tija; tudi jaz grem k svojej sestri.“ Šla sta in se razgovarjala po poti o nekedanjih časih. Mej tem sta prišla do sestrine hiše. Govoril je Jože, Stanislavov brat, o neki senožeti s sestro, potem pa se je odpravljal domov. Stanislav se je poslovil od njega, srčno mu je stisnil roko in solze lesketale so mu v očeh, česar pa nij opazil njegov brat. Vendar mu je bilo nekako tesno pri srci, videčemu, kako ljubo se poslavlja tujec od njega; tudi Minki zdelo se je to čudno, a njene oči menda so bile zaprte, da ga nij spoznala.
Stanislav dobil je večerje pri sestri. Sam je jedel pri stranski mizi z leseno žlico in iz lesene sklede; domači jedli so pa pri drugi mizi. Stanislav postal je tužen. Videl je zadovoljnost, mirno srečo na vseh obrazih; a on? Kakor bi bil proklet, proganjala ga je nemila osoda. Prišel je k sestri, a ta ga je sprejela kot berača, dala mu kos kruha in v leseni skledi jesti. Po večerji vprašala ga je Minka, kamo bo šel jutri. Dejal je, da pojde v Preserje na pokopališče, obiskat gomile nekaterih znancev; a še zdaj ga nij spoznala sestra! Mirno je odšla od njega in nesla leseno skledo ven.
Zunaj opomnila jo je njena hči Nežika na tujca. Mati, kako to, da tujec ni skoraj nič jedel? Milo nas je pogledoval, ko smo mi zajemali pri mizi; znabiti smo ga žalili s tem, da smo mu dali prej popoldan kruha v dar? Sej vendar nij tako beraško opravljen. Čudno obleko ima res; a nij slaba. Hlače njegove in druga oprava so iz najlepšega sukna; mati kaj menite?
„Ne, žalili ga nijsmo“, dejala je mati, „ko bi ga bili žalili, ne bi bil prišel k nam spat, šel bi bil drugam. Sploh pa ti nijsi še dosti skušena, ako tudi nij človek razcapan in raztrgan; vendar je marsikateri tudi dobro oblečen človek velik ubožec. Pojdi k njemu v hišo in pelji ga spat v svisli. Sedaj je gorko, gotovo bode raje spal tamo, kakor v hiši“, dejala je mati.
Deklica se nij obotavljala; šla je v hišo in povabila tujca, naj gre v svisli spat. Stanislav šel je nemudoma in se vlegel na slamo.
Drugi dan vstal je zgodaj in šel v Preserje obiskat drage umrle. Vprašal je cerkovnika, starega moža že, kje leži ona Helena, ki je umrla pred mnogo leti na Jezeru in kje leži Gozdnarica z Jezera. Cerkovnik meril je tujca od nog do glave, potem pa pokazal grob, na katerem je bil lep kamenit križ postavljen.
Stanislav mu je stisnil v roko zato rumenosvetel denar. To je bilo jako ljubo cerkovniku in pričel je pripovedovati vse, kar je vedel o Heleni, ki tu počiva. Povedal je tudi, kar se je zgodilo potem z Bogomirom, kaj je storil Lilek, v kaki zvezi bila je gozdnarjeva družina s Heleno. Tudi je povedal dalje o Stanislavu, kak lep mladeneč je bil, da je nekamo zginil precej potem, ko je umrla Helena in da nijso nič več vedeli o njem, najbrž, dostavil je sivolasi cerkovnik, padel je kje v boji.
Molče ga je poslušal Stanislav.
„Kdo pa oskrbuje in zaljša Helenino gomilo?“ vpraša Stanislav.
„To delajo hčere Gozdnarjeve Minke. Nekako posebno skrb imajo do te gomile in večkrat prihajate lepi deklici sem gori, da izrujete plevel, ki začne poganjati mej rožami“, dejal je cerkovnik, zahvalil se tujcu za dar in odšel v cerkev.
Sedaj je bil Stanislav sam na pokopališči, Tožne misli navdajale so ga tu na gomili materinej in ljubimkinej. Deva, prej tako lepa, tako mila, leži tu v črni zemlji, da si opočije in jej mrzla prst ohladi žgočo srčno bolečino, katera jej je bila uzrok zgodnje smrti. Tako se spremeni vse! Oča, mati, ljubimka že mirujejo, le on še ne! Osoda hrani ga menda nalašč, da izprazni polno kupo trpljenja in stoprv potem mu bo zasijala zvezda miru. Tako je stal tu, rudečo kapico v roki, naslonjen na potno palico. Pobral je nekoliko prsti z ljubimkine gomile, poljubil jo in spravil v torbo, da jo nese prijatelju Milanu, kajti sklenil je že po noči, da pojde zopet nazaj v Srbijo.
Vendar, srce bilo mu je nekako olajšano. Zdelo se mu je, kakor bi bil plaval duh Helenin nad njim in mu lil uteho v prsi. Blago čutje prevzelo ga je, kakor takrat, ko je bil pri Heleni na Jezeru. S solzami v očeh odšel je s pokopališča, obiskal še nekaj drugih krajev, na večer odpravil se pa na Jezero k sestri.
Prenočil je zopet pri Minki. Ko je odšel spat, poprosil je Nežiko, naj ga pokliče zjutraj zarana, ko bode še tema. Rekel je, da se mu zelo nekamo mudi. Deklica obljubila mu je vse storiti.
Nij se še znal dan, ko ga že pride klicat Nežika. Hotela je potem naglo oditi, a tujec prosil jo je, naj malo počaka; ima jej še nekaj povedati.
„Blaga deklica, lepo se zahvaljujem za postrežbo, povej to materi. To podarim tebi in tvoji sestri, razdelite si, zato ker ste tako lepo vzaljšale Helenino gomilo“, dejal je in izvlekel iz torbe mošnjo cekinov. „Vzemi, dete, prosim te“, silil je Stanislav, ker se je deklica branila denarja.
„Bodite zdravi!“ rekel je tužno Stanislav, stisnil deklici roko in zginil v temi.
Kakor okamenela stala je Nežika. Vrtelo se jej je v glavi. Hitela je v hišo k materi, vzbudila jo in jej kazala mošnjo zlata. Hitela je deklica: „Mati, kaj ste storili? Svojega brata ste sprejeli kot berača!“
Začudjena gledala je mati hčer. Povedati jej je morala vse, kaj je bilo. Solze so se vdrle Minki iz očij in poklicala je precej moža in hlapca, naj ideta naglo za tujcem in ga pokličeta nazaj, pa nijsta ga dobila več. Odšel je bil že. Dolgo bila je žalostna Minka za to, ker nij spoznala brata in ga sprejela kot ubožca. Vselej, kedar so jo domači spomenili na to, plakala je, da je nij bilo mogoče utolažiti.
O Stanislavu pa nijso slišali nič več; le stari cerkovnik pripovedoval je rad o njem in se hudoval sam na-se, da ga nij spoznal takrat, ko je bil na pokopališči pri njem.
XIII.[uredi]
Težka človeku nij zemlje odeja,
Vzamejo v sebe ga njene moči.
Fr. Preširen.
Stanislav prišel je zopet nazaj v Srbijo k Milanu. Kako ga je bil ta vesel! „Sej sem vedel, Stanislav, da ne boš dolgo drugej“, dejal je Milan ko ga je pritisnil na prsi.
Stanislav mu je povedal vse, kako je potoval, kako ga je sprejela sestra in vse drugo. Žalosten je bil Milan pri tej pripovedi; vendar tolažil je prijatelja, naj ne vzame to svojej sestri za zlo, ona je le dobro mislila.
Kmalu potem je Stanislav hudo zbolel. Milan bil je vedno pri njem. Bolnik je bil vpadel v obrazu, ustna nijso bila več rudeča in sploh vse je kazalo, da bo sklenil življenje.
Neko jutro držal je v roki podobico Helenino in nepremično zrl va-njo. Ustni držal je na smeh; bil je to smeh veselega človeka, ki se seli tja, kamor je vedno želel in kjer ga čaka mir. Milan je stal pri njem in plakal za bojnim tovarišem.
„Milan, odpri okno“, dejal je bolnik slabim glasom.
Milan je odprl okno. Solnce je posijalo in krasno svetilo na zemljo.
„To je ono solnce, prav tako, kakor je sijalo pri Helenini smrti. O sveti, sveti mili mi domovini in vzbudi jo iz trdega spanja!“ dejal je bolnik.
„Milan, dvigni mi glavo, da gledam zemljo slovansko, katero smo oprostili.“
Milan dvignil mu je glavo, tako, da je lehko videl zemljo.
„O kako je lepa, kako krasna ta zemlja slovanska!“ rekel je bolnik smejé in ustna so mu še nekaj šepetala; gotovo je molil Stanislav in prosil Stvarnika blagoslova vsej zemlji slovanski. Sapa mu je zastajala; globoko je vzdihnil, kot bi se spominjal vsega trpljenja, kar ga je pretrpel in ni živel več! Duh se je dvignil tja k Heleni.
Krog usten zibal se mu je smeh. Gotovo so se mu v zadnjem trenotku vzbudili mladostni spomini. V hitrosti je preletel njegov duh mladost, prišel do Helene, do ljubezni, tu je obstal, telesu vzbudil smeh in se ločil od njega. Znabiti mu je to storil zato, da ga odškoduje za nesrečno življenje. Gotovo veselé tudi umirajočega spomini na mladost, na prvo ljubezen. —
Milan stal je silno žalosten pri mrtvem truplu. V njegovih rokah umrl mn je prijatelj, ki mu je bil draži, nego celi svet. V marsikakem boji bil je že, marsikterega videl umirati, pa prijateljeva smrt ga je hujše žalostila.
Stanislavovo truplo položili so na oder in mu dali vojaško častno stražo, kot boritelju za srbsko svobodo. Obiskovali so ga Srbi, stari možje, ki so vojevali z njim vred za svobodo domovine. Hvalili so njegovo hrabrost, njegovo delovanje za narod.
Na vzhodni strani, ne daleč od Milanove domačije, stoji prijazen holmec, krog in krog z drevjem poraščen. Na vrhu je mala ravnica, na kateri vpogiblje košata lipa svoje veje. Tu pod lipo skopali so jamo, po želji Stanislava in pokopali njegovo truplo z vojaško častjo v zemljo.
Mnogokrat obiskoval je Milan s svojimi otroki in ženo gomilo Stanislavovo, pravil o njegovem življenji in marsikomu prirosila je solza oko pri Milanovi pripovedi.
V sivi starosti umrl je Milan in pokopali so ga zraven Stanislava pod lipo na holmu. Postavili so njima Srbi lep spominek na gomili. Če vprašaš Srba, kdo tu počiva? odgovoril ti bo: „Hrabra boritelja za srbsko svobodo. Mir naj njima bode!“
Tako počivata Stanislav in Helena v hladni zemlji, oddaljena drug od druzega, v varnem zavetji, kamor zemski vihar ne seže. Nebeški mir vlada nad njiju gomilama, duši ste pa skleneni v večnej ljubezni.