Hči starega sodca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hči starega sodca: Izvirna povest
Anton Koder
Spisal Liberius.
Izdano: Slovenski narod 15. julij 1875 (8/158), 1–3; 16. julij 1875 (8/159), 1–2; 17. julij 1875 (8/160), 1–3; 18. julij 1875 (8/161), 1–2; 20. julij 1875 (8/162), 1–3; 21. julij 1875 (8/163), 1–3; 23. julij 1875 (8/165), 1–3; 24. julij 1875 (8/166), 1–3; 29. julij 1875 (8/170), 2–3; 30. julij 1875 (8/171), 1–2; 31. julij 1875 (8/172), 1–3; 3. avgust 1875 (8/174), 1–2; 6. avgust 1875 (8/177), 1–2; 7. avgust 1875 (8/178), 1–3; 10. avgust 1875 (8/180), 1–2; 11. avgust 1875 (8/181), 1–2; 13. avgust 1875 (8/183), 1–3; 15. avgust 1875 (8/184), 1–2; 17. avgust 1875 (8/185), 1–2.
Viri: dLib 158, 159, 160, 161, 162, 163, 165, 166, 170, 171, 172, 174, 177, 178, 180, 181, 183, 184, 185
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. dno

»Sova je ukala, sivi nočni
čuvaj kliče: strašna noč!«

Sekšpir.

I.[uredi]

»To so bili časi,« vzdihnil si mnogo potov siv ded suhega obraza, upognenega života, ter položil svojo malo pipico iz ust na zapeček, ko sem te izdramil jaz, mali dečak, iz tihega mišljenja, ter zajezdil tvoje suho koleno, opazujoč svetle gumbe na tvojej starodavnej obleki.

Pri takej priložnosti moral si mi pripovedovati čudne povesti iz svojega življenja, posebno o vojščakih, ki nosijo take suknje, kot je bila tvoja, če si hotel, da sem zapustil tvoje suho koleno, se stisnil boječe pod tvojo suknjo in te poslušal verno, vsaj kolikor je mogoče neumnemu dečku.

Ako bi bil vedel, dragi ded, da bode jezdec tvojih kolen kedaj napisal cele liste o tvojem pripovedovanji, — molčal bi bil kot zid, kajti knjige, če nijso bile svete, sovražil si kot naglavni greh.

In dragi ded, ker je uže minolo mnogo spomladi odkar si odpotoval — tja — daleč od nas, zapustivši nam v spomin svojo cenjeno vojaško suknjo — in ker je uže strohnela tudi ona minolo jesen na zeleniku ptičjemu rodu v radost, stavi ti s temi vrsticami tvoj nadležnež mali spomin s ponovljenjem tvoje stare povesti.

Megla je ležala nad toboj starodavna Jazonova hči bela Ljubljana, necega jesenskega večera v začetku tega stoletja.

Po močvirji in po bližnjih holmcih se je preletaval tihotno osameli ptičji rod iskaje varnega ležišča, katerega je splašil le sem ter tja kak uren pešec ali jezdec, hiteč iz prostega v mestno zidovje. Zopet je bilo vse tiho. Konjsko kopito je utihnilo v daljavi.

Po mestnih ulicah pak so brlele oljnate svetilnice in le na pol razsvetljevale ulice in posamne sprehajajoče se meščane, kajti to so bili slabi časi, doba tujega nasilstva, doba morečega despotizma.

Precej pozno uro je natolklo kládivo v zvoniku glavne cerkve in se ubiralo s kládivi drugih mestnih zvonikov. Razsvetljena okna meščanov jamejo kmalu potem ugaševati zapored v znamenje, da se vlega v tiho zidovje nočni mir. Le v starodavnej hiši, v enej izmej naj živahnejših ulic, še odseva svitloba iz prvega nadstropja. Na otemnelej nasprotnej steni pa se giblje senca človeških podob moškega spola, ki so zbrane nocoj v obilem številu onda v lepej dvorani — in plešoča senca naznanja, da razpravljajo imenitne važne reči, ki jim razgrevajo čelo in prsi.

In v resnici, tamkaj na prvem mestu dolzega omizja sloni duša vse družbe — možak resnega, utopljenega obraza. Dolga osivela brada se mu usiplje na omizje, kadar posluša govor svojih továrišev, a ponosno se mu vspne visoka močna postava, kadar odgovarja in brani s tajno, a gorečo besedo svoje misli in načela.

»Torej vi, gospod sodnik, nečete privoliti v naš svèt, ki je edino mogoč in koristen nam in deželi in ste neizprosljivi,« pravi jeden glavnih govornikov iz druščine, možak pri kacih štiridesetih letih, po opravi in vedenji višji častnik, ter meri nekako ponosno svojega nasprotnika na prvem mestu.

»Rad bi privolil, prepričujem vas, gospodje, dobro bi bilo to v našem kritičnem položaji — a verujte mi — ne morem. Jaz sem oče, osobne skrbi in družinske razmere me zavračajo — kajti — ko bi nas ukanilo naše delo — kaj po tem?«

»Ne bodite ženska in skrbeč sanjač! Vse nam je mogoče, ako smo jedini in ste tudi vi z nami — vse drugo uredimo pozneje,« oglasi se resen tovariš in pregovarja nepremakljivega sodnika.

Tudi drugi tovariši, resni možje meščanskega stanu pritrjujejo temu in obetajo iskreno pomoč in možko besedo.

»Ali imate gotove novice, g. častnik, od vse čete in višjih poveljnikov, da je to resna namera ne samo želja?« meni stari sodnik v ostrej zadregi mej edino besedico: da ali ne, a kdo ve, če ne zanj in vse društvenike osodepolne. —

»Čemu tako vprašanje? Skleneno je uže pred daljšim časom, a ugodnosti nij bilo za izvedenje in tudi zdaj nij upa, če nam ne pomorejo zvesti meščanje, oni imajo največ upljiva na vse mesto«.

»Koliko dnij hoda pa imajo čete do mesta?« poizveduje še bolj utopljen sodnik.

»V pol drugem dnevu so pred mestom, ako se jim zapove in nij nepričakovanih zaprek,« trdi častnik.

»V pol drugem dnevi,« čuje se mrmranje vse družbe.

»Da, meščanje, pogum, svoboda se vzbuja — kdor ima še iskrico domovinske ljubavi, kvišku! Slavna zmaga je plačilo našemu trudu,« povzdigne precej glasno častnik svoj glas, da ga sosed opomni, da je v tujem kraji, kjer čaka vse gotova smrt, če se ovadi njihov sklep.

»Če je tako, ne morem odbijati več,« povzame zopet sodnik besedo. — »A denes mi nij mogoče določiti natančnejše daljnih razmer, v kratkih dneh vam naznanim vsem, kedaj se zopet snidemo in sklenemo do dobrega namere. Bodite prepričani,g. častnik, o domoljubji mestnega sodnika! Več pismeno!«

Pólunočna ura je uže zdavnaj odbila, ko se razidejo tovariši tiho in skrivaj. Majhena vratica se jim odpro na dvorišče in je izpeljujejo v stransko ulico in od tod dalje po mestu.

Kmalu je zopet vse mirno. — Svetilnice so temne, bleda luna sije z oblakov. — Grajski čuvaj kliče potem pozno iz višave, po dunajskej cesti pa dirja kakor senca temna podoba na iskrenem vrancu in izgine kmalu po stranskem potu v daljavi.

Mej nočnim posvetovanjem rednih možakov slonela je v stranskej sobici tik zbornice v temno zagrinjalo ogrnena ženska podoba. Ko bi jo bil mogel opazovati kdo skozi omreženo oknice, ki je peljalo na dvorišče in skozi katero so padali le posamezni lunini žarki, ter oblivali samico z nekako strašljivo čarobnostjo, videl bi bil, kako vleče na uho vsako besedico iz bližnje zbornice in miga, kakor čudeč se važnemu posvetovanju z glavo in sklepa boječe svoje bele roke. —

»Toraj le še malo dnij in vsemu je konec,« vzdahne skrivnostno in zakrije obraz z belim robcem.

Bala sem se vedno tega — svarila ga, naj se čuva, molila cele noči za-nj in posled je vse izgubljeno. In zakaj delam tako, zakaj ne zatrem z vso silo teh gorečih mislij, teh grenkih skrbij, ki mi groze uničiti zadnjo nit mladeniškega veselja. A gorje mi, če sem izdana, posled osramotena, otemnjeno moje ime z zaslužnim zaničevanjem brezsrčne izdajice.«

Zopet je vse tiho posled in nočna podoba sloni v kotu kakor zamaknena, in se ne gane.

A posvetovanje je končano, moški šum jo predrami.

Urno plane tudi ona kvišku, hoteč zapustiti sobo, kajti, gorje jej, ko bi jo zasačili možaki v skrivnej sobi, katere ključ ima le gospodar sam v rokah.

Ko hiti proti vratom, čuje se obupen krik. Človeška podoba se zgane in izbeži pred njo kričeč:

»O sveta pomočnica, svet Jurij pomagajta, straši, straši, duhovi me preganjajo strašni duhovi!«

A ženska podoba se ne oglasi, bežeč mimo strahopetnega zbledelega kričača, ki nij bil nihče drugi, nego sodnikov sluga Jurij, ter izgine tiho skozi bližnje duri.

Jurij namreč, doslužen star vojak, zvest sluga z edino napako babjeverca in radovednika, stisnil se je bil ist večer, opazivši dohajajoče tuje možake, v kotiček pred zbornico in skrivaj posluške utepal, jezeč se sam soboj, da ne more umeti popolno tujega in povrh še skrivaj govorečega skrivnostnega pogovora.

Nočna podoba pa ga preplaši tako, da ne more izbežati pred razhajajočimi se možaki in vedno ihti: »Strahovi, strahovi, gorje mi!«

»Kaj ti je, in kaj večiš tu, kakor sraka, Jurij,« čuje se zdajci resen zapovedljiv sodnikov glas. »Ukazal sem ti, da nemaš nič opravka v tem delu poslopja, posebno v noči ne. Še imam temnico, pričakuj jo, za nevbogljivega slugo.«

»O gospod, ne, ne, jaz sem nedolžen,« jame prositi preplašeni Jurij in pade na kolena pred osornega starega sodca.

»Vsaj veste, kakor je naloga zvestega sluge, vsako noč vstanem več potov in pregledam dvorišče in hodnike in vse, če nij kake nevarnosti za vašo milost, kar bi bilo lehko v tako viharnem času, kot je denašnji. In nocoj sumil sem vedno nekaj nenavadnega, moške stopinje so se čule in tajno govorjenje. — Kakor navadno, vstanem urno in hitim ravno v ta del poslopja prepričat se, če je vse v redu. In o gorje, gospod milostni, prišedši k vratom, plane črna, bleda podoba, kakor senca iz te le sobe, me podere na tla in izgine v noči, brez glasu, brez šumenja. Pravim vam, gospod, sam spomin ali gola smrt, ali kaka čarovnica je morala biti, drugače nij mogoče. Jaz se bojim in skrbim za vašo milost, da se ne pripeti kaka nesreča, za me starega slugo, vsaj veste, bi ne bilo škode.«

Strmeč zre stari sodec prosečega Jurija, kajti ne misel na duhove, temuč strah, da je morda izdano posvetovanje njegovih tovarišev, mu razgreva lice. Resen in miren pravi posled:

»Molči o tem, Jurij, in ne bodi babjak! Strahov nij, strahovi so le sovražni vragi, ki obsedajo mesto. Gotovo si pogledal zopet en pot pregloboko v žganjsko kupico in videl potem strahove, ki se rodé le v tvojej neumnej glavi!«

»Ne, ne, gospod! Žganja ne, vina ne. Uže pet dnij nimam cesarske podobe v žepu in pijanec tudi nijsem, kakor veste in me poznate. Vlegel sem se, kakor po navadi, v posteljo, pomolil se nekaj očenašov za vašo milost k sv. Juriju, mojemu patronu, in zaspal, akoravno v skrbeh za vašo milost.«

»Molči, molči zdaj o tem, to ti zapovedujem pri tvojej glavi. Ne zini tudi trohice nikjer o možakih, ki si jih videl nocoj pri meni. Gorje ti, če se ne zgodi tako! — Zdaj pa pokaži, kam je izbežala nočna podoba in mi prinesi urno moji pištoli, posvetit jej hočem za vselej, če jo dobim.«

»Ravno proti tej strani, gospod,« kaže boječi Jurij in klepeče z zadnjimi škrbinami svojih zob. »Če se ne motim, zdelo se mi je, kot bi bila izginila v prvo sobo, a dodobro ne vem, preveč sem bil preplašen.«

»Pojdi spat zdaj in ne majaj nikoli in nikjer jezika o nocojšni dogodbi,« pravi posled sodec, stisnivši nekaj novcev v Jurovo roko, ter odide z nabitima pištolama v bližnjo sobo.

»Bom, bom molčal, kot stena,« pravi Jurij nekoliko pogumnejši in veselejši, kajti novci — to so možje, ki preženó strah in skrbi, ako se spremenè v sladko, prijetno pijačo, naj se uže imenuje vino ali žganje. Dolgo je še premišljeval Jurij isti večer čudne dogodbe, kajti zaspati nij mogel.

Poskušal je vse pomočke, da bi zadremal. Pomolil precejšno število očenašov na svoje žulave prste — za brambo strahov in druzih nesreč. Posled ga zaziblje sladka misel v jutranjo pijačo v sanje, o katerih ne vemo, ali so bile lepe, ali ne — in kaj nam to tudi mari? In sodec zbledel, razsrjen je preiskal isti večer vse svoje sobe z napetima pištolama v roki.

A našel nij žive duše, razen svoje speče mladoletne hčere Valerije in njene služinje v stranskej sobi, stare Marine.

Še le proti jutru se je vlegel spat, a zastonj. Dogodki prejšnega večera mu ovirajo sladki mir, katerega je silno potreben po težavnih, resnih opravkih.

II.[uredi]

Tako sivi starec jej svetuje,
Da je padla črna noč na zemljo
In zaprla v spanji jej očesi.

Narodna pesen. Resnega, zamišljenega obraza je sedel drugo opóludne mestni sodnik pri kosilu poleg svoje hčere Valerije, osemnajstletne deklice, nekako bledega, a prijetnega lica, živih, temnih očij, duhovitega čela, sploh z vsemi znamenji, ki pričujejo o lepoti, nježnosti in omiki, s katerimi se ne more ponašati vsaka meščanka. Akoravno sodnik nij bil nikdar mnogo beseden, je bilo njegovo denašnje molčanje nenavadno. Valerija je opazila to in tudi sama govorila malo, kajti njeno bistro oko je videlo globočje v očetovo srce, kakor bi se dozdevalo kateremu, in tudi sodniku samemu. »Kaj ti je danes, Valerija, da povešaš glavo in molčiš?« pravi posled sodnik in vpre v hčer svoje resno oko, kakor bi hotel izvedeti z edinim pogledom vse misli in notranjost svojega otroka. »Kaj hočem, ljubi oče,« povzame nekako boječe Valerija. »Bere se vam na obrazu, da ste slabe volje denes — in jaz si ne upam, vas motiti s svojo malenkostijo, katerej se tudi ne spodobi, vtikati v resno moško mišljenje.« »Kdo ti je rekel to?« pravi zopet sodnik. »Kdo sodi o mojem nemiru?« »Odpustite, ljubi oče, to so bile le moje misli, nič druzega,« odgovarja Valerija. »Mogoče, mogoče,« ponavlja sodec v zadregi. »Morda si spala minulo noč slabo, morda si bedela in sanjarila o nepotrebnih rečeh, da se pečaš denes s takimi napačnimi mislimi v mojem stanu.« »Ne, ne, dragi oče! Šla sem kmalu k počitku in spala vso noč mirno, —« povzame nekako bolj skrivno Valerija, in se trudi, zakriti rudečico, katera jej je zalila doslej bledo lice pri teh besedah. Sodec je menda opazil to, bil še nemirnejši in v večji zadregi. »Dozdevaš se mi, dekle,« pravi potem, »zadnji čas precej sanjarska. Samotna posedaš, druščine se ogiblješ, kar mi nij povšeči. Posebno nočno branje mi ne godi. Morda si čula tudi sinoči pozno, akoravno sem ti to ostro prepovedal?« »Nijsem,« pravi deklica in pobesi boječe obraz. Sodcu pa se zmrači še bolj resno lice. Kake dva pota potegne z roko po zamišljenem čelu, kakor bi hotel izbrisati s tem nek neprijeten spomin, neko temno misel, ki se mu je vsela tako globoko v dušo, ko bi se le dalo, in bi se. »Zatrjujem ti še en pot denes, Valerija,« pravi potem, »da ne bodi sanjarska, ne veruj vsega, kar vidiš ali čuješ dandenes, kajti časi so viharni, nikomur nij upati, nikomur verjeti. Posebno pa si zapomni, da molčiš o besedah, ki se govorijo v mojej hiši, in o prijateljih, ki me obiskujejo, — zakaj, tega ne umeš, — in to je tudi bolje za te!« »Bodem, ljubi oče,« — pritrdi na pol glasno Valerija in se ozre zaupljivo v svojega voditelja, kakor bi mu hotela reči: »Zakaj kujete skrivnosti pred svojim edinim otrokom?« »Še nekaj,« pravi posled izdramivši se sodec iz globocih mislij. »Uže dolgo sem ti hotel naznaniti svoj sklep, a dozdevalo se mi je prerano. — A zdaj me umeš, dopolnila si svoje osemnajsto leto — matere nemaš, časi so burni, moja glava je osivela. Približala se je doba, ko moram misliti, kaj bode s toboj potem, ko mene več ne bode. In v tej zadevi mi je bila prijazna prilika. Pred nekimi dnevi sem govoril s človekom, ki hoče biti tvoj drugi oče, kateremu je namenjena tvoja prihodnjost, tvoja sreča.« Valerija zbledi kakor zid in skoraj omahne na sedeži. »Nič se ne boj, to nij nič hudega,« povzame reditelj, opazivši hčerino spremenenje. »Dam ti tri dneve premisleka, kajti po tem času me veže drugo važno opravilo, ki je odvisno le od tebe, od misli — da si preskrbljena — ako se ponesrečijo vsi drugi moji sklepi in namere.« »Ljubi oče, kaj je to, tega ne umejem,« zakliče zdajci Valerija in se hoče okleniti proseče rediteljevega vratu. »Če ne umeješ ti, umem jaz — in to je dovolj, da ubogaš in storiš, kar ugaja meni,« pravi precej osorno sodec, razsarjen zarad hčerinega protivja. »Zapomni si ime: Silvani! To je tvoja prihodnjost.« Pri teh besedah vstane urno sodnik, hiti v drugo sobo, zapre duri za soboj, da skrivaj kuje svoje daljne sklepe, ali zakrije moreče skrbi, ki so se vlegle tako ozko okrog njegovega srca, skrbi — za krv svoje krvi — skrbi za blagor svoje zatrte domovine. Bilo je istega večera. Sluga Jurij je posvetil ravno svojemu gospodu po temnih stopnicah in čul zapoved, da ga nocoj nij treba čakati, ako ne pride ob navadnej uri. »Čudni ljudje, so ta gospoda,« govori stari Jurij sam soboj, prišedši v prednjo sobo in postavši z velikim utrinkom gorečo svečo na veliko hrastovo mizo. »Ves dan tiče v tistih kancelijah ali kali, pisarijo sam hudiman jih razumej kaj. Po noči pa tapajo okrog ali razdirajo nepotrebne reči doma. Človek jih mora čakati in čuti, da ga po tem straši in duhovi preganjajo. A vendar to ne bode vedno tako, o Jurij, ti si mnogo delal in se ubijal v svojem življenji. Tisto grenadirsko kučmo si nosil in sovražnika iz dežele odganjal in kdo ve kaj še vse, na starost pa se ubijaš in trudiš in za nič. Jurij to bode drugače tako gotovo, nego ta tvoj gospod nij naj boljši človek, akoravno te vražje Francoze sovraži, kakor samega bog nas varuj.« »Zakaj se jeziš in huduješ,« pravi nježni ženski glas za starčevim hrbtom. »Povej, kedo ti je storil kaj žalega, pomagati ti hočem?« »O sveta pomočnica in sveti Jurij moj patron, kaj ste vi, gospica Valerija, ali vaš duh,« jekne tresoč in preplašen Jurij. »Ne zamerite, ne zamerite, mislil sem, da sem in moj neumni jezik, da ne more molčati, da ne pomisli, da čuje njegova milostljiva zapovedovalka. Starost je starost, kaj ne, milostljiva gospica, neumna in nepremišljena. A torej pravim, to so vrli časi, in o tistih sem sanjal zdaj, ko je bila vaša milost še tako majhena, da je imela prostor v tistej mojej grenadirskej kučmi, vsaj veste, ki visi pod ostrešjem, in sem moral vas več potov zibati in pogovarjati, če ste se repenčili. A zdaj, kaj ne, vaša milost, je vse drugače in slabeje. In kdo je tega kriv, ti brezverski Francozje, nihče drugi, le meni vrjemite!« »Pusti take reči, Jurij, nihče te ne vpraša po njih in ne tresi se kakor šiba,« pravi zdajci Valerija, ki je slonela prej v temi pri oknu in čula slugovo jeremijado. »Vsaj je res, milostljiva gospica, kaj čemo, sveta ne obrnemo, če se vpremo vsi vanj, ako ravno nas je kolikor listja in trave, kakor pravi evangelij in gospod župnik na prižnici. Posebno mojej malenkosti, staremu služabniku, se ne spodobi tožiti in presojevati take reči.« »Dovolj o tem, Jurij. Ne besedice več,« povzame Valerija bolj skrivno in potegne starca za soboj na divan, ter mu veli vsesti poleg nje. »Ne, ne, vaša milost, to je prevelika čast za starega Jurija, da bi sedel poleg žlahtne gospode. On je kmetivški sin doslužen grenadir in vaš ponižni sluga, ter je sedel uže mnogo v svojem življenji, le poleg tako dobrih in lepih gospicah, kakor je vaša milost, še nikdar.« »Nihče te ne vpraša o tem. Tiho in čuj me in umiri se«, pravi Valerija in migne z belo nježno roko, naj govori odslej lahneje. »Kaj je bilo minolo noč v hiši, Jurij, da so se čule še v pozne j uri moške stopinje?« se oglasi resno Valerijino vprašanje. »Kaj, kaj,« jeclja nekako osupnjen sluga, kakor bi ne mogel umeti, kako mu more staviti mlada neizkušena deklica tako vprašanje. »Minolo noč — jaz, žlahtna gospica, ne vem nič. Molil sem sicer pozno v postelji, da bi bog odvrnil ta vihar od mesta in dežele, in potem zadremal. Ko okolo pólu noči vstanem, kakor je moja navada, hoteč se prepričati, če je vse varno in če so milostivi gospod pri domu, čujte — podere me čudni strah, kakor senca urna podoba, ki plane iz one male sobe poleg dvorane — skoraj na zemljo in izgine. V smrtnem strahu kličem na pomoč, in še milostivi gospod me vtolažijo, meneč, da nij nič, da vidi le moja neumna glava strahove, nihče drugi.« Pri teh besedah, katere je govoril Jurij s skrivnostjo in z jasnim prepričanjem, zgane se deklica, zakrije obraz globočji v svoje temno ogrinjalo in vpre svoje žarne oči resno v starca, kar on zaradi slabe svetlobe ne opazi in je tega tudi vesel, kajti vest mu pravi, da nij vse resnica, kar je izustil, a v sili je vse dobro. »Ali veruješ na vraže in strahove, Jurij, kakor otroci? Sramuj se tacih neumnosti,« povzame nekako zasmehovalno Valerija. »Govori raji resnico in ne taji, pa ti izginejo take misli!« Jurij zbledi v nagubančeno lice pri teh nepričakovanih besedah. Tako resna, tako čudno vzvišena se mu nij dozdevala Valerija še nikedar. »Jaz, jaz naj bi vedel kaj več, tajil resnico, vaša milost? Jaz ne vem — in ne smem, ne smem —« jeclja boječe sluga in priklanja nekako hinavsko svojo sivo glavo. »Tako, tako še enkrat sramujoč starec, da lažeš in tajiš! A vprašam te zdaj sama, kdo so bili možje v minolej noči v našej sobi. Ti si jih videl in govoril ž njimi?« čuje se spremenjen, pogumen glas deklice polega starega služabnika. »Kdo so bili, ne vem,« pravi zdajci zbegani Jurij, prepričavši se, da je Valeriji vse znano in da mu ne pomaga nič tajenje. »In milostni gospod so mi ukazali, molčati o tem in nikogar ojaviti ali kali — sam bog vedi, zakaj. Vsaj jaz sem vedno zvesto služil, in gospodji, ki hodijo k nam, so tudi gotovo vsi pošteni in imenitni.« »Tudi meni ne smeš razodeti ničesar, ti je ukazano?« vpraša nekako začudeno deklica. »Tudi, tudi,« jeclja Jurij. »Vam posebno — tega ne umem. Saj ste vendar domača hči, lepa imenitna gospica!« »In ti meniš tudi spolnovati svojo obljubo, če ti ukažem in te prosim nasprotnega?« »Moram, moram! — milostivi gospod so hud, prav hud zapovednik!« »Pomisli, kaj govoriš in proti komu! — Jaz sem ti bila vedno dobra — ali odslej —.« Pri teh besedah izgine nekaj belega srebra v Jurjevo pest, katerega urno spravi poslednji, meneč: »Bode uže kako. Tako resno menda nij to povelje, milostiva žlahtna gospica!« »Proti poklonu, Jurij, nij nepotrebne besede! Čas beži, pozna ura se čuje. Gorje mi, če me najdejo oče v tem času na tem mestu,« pravi Valerija, ozrši se skozi visoka zagrinjala na tiho ulico, če se ne bliža morda sodec domovju. Zdajci potegne Jurij kaka dva pota z žulavo roko po zgrbančenem čela, kakor bi hotel zbrisati s tem spomin gospodove zapovedi, misel prelomljene besede, nagne se skrivnostno proti Valeriji in šepeče: »Milostiva gospica, vi ne umejete in ne veste, čudni strašni časi se nam približujejo. Ljubi bog, vsaj sem vedno dejal, da pride morda še črez našo hišo, katerej služim zvesto in pošteno celih dvajset let, gorje in nevarnost. Čudni ptuji možje se shajajo v našej hiši pri milostivem gospodu, sam bog jim grehe odpusti, in kujejo strašne krvave sklepe. In ta spomin, ta nočna prikazen, ki me je strašila nocoj, mi potrjuje, da ne bode nič dobrega iz tega.« »Govori jasno, Jurij, in pozabi strahov, katerih nij,« povzame nekako zbledela, zavzeta Valerija. »Kaj, da bi jih ne bilo, strahov ne? Tako gotovo so, gospica, kakor gotovo sem jaz pošteno cesarja služil in tisto grenadirsko kučmo nosil in sovražnika odganjal. To le meni verjemite, ki sem siv in star kot zemlja. Če me pa nečete razumeti, kaj vam hočem povedati? Rečem vam, da žuga tem vražjim Francozom, ki so se vgnjezdili siloma v naše mesto, nevarnost in smrtna ura. Priverim vas še jaz, akoravno sem star, ne da bi dejal, za nobeno rabo, nataknem tedaj svojo grenadirsko kučmo in pomagam onim gospodom, ki se zbirajo pri milostivem gospodu in so sklenili, uničiti rudeče hlačnike.« »Kdo ti je rekel to, kaj se ti plodi po glavi, Jurij,« jekne zdajci osupnena Valerija in plane kvišku, zaničljivo primerjajoč starega slugo, kakor bi mu hotela reči: »lažes sivec, in gorje ti zaradi tega!« To nenavadno osupnenje zbode slugo in vspeta junaško zapovedujoča podoba sicer slabe deklice vzame mu precej poguma in govorniške moči. S pol smeječim, pol resnim obrazom in sklonenim životom pravi dalje: »Če nečete verovati, milostiva gospica, nijsem jaz kriv. A prepričujem vas, da sem čul na ta-le lastna stara ušesa svoja, prežeč pred dvorano in otepajoč posluške, da se bliža domača vojska, da menijo meščani v zvezi z milostivim gospodom pomagati k zmagi in osvojenji dežele iz tujih rok.« »Tako, tako, torej se ne motim o svoji sodbi, in tudi oče so mej tistimi,« pravi na pol glasno Valerija, hiti urnih korakov, kakor bi hotela zakriti svoj notranji boj, k oknu, ter se nasloni za zagrinjali ob zidu podprši glavo v svoje bele roke. Pri tej priči posveti luna iz za oblakov v samotno sobo, sveča umira na mizi in sluga gre vtopljen za svojo zapovedovalko in ne more verjeti in razumeti tako nagle spremembe. »Kaj neki mari njej to, če naklestimo te Francoze in jih,« mrmra sam pri sebi in prešteva z žuljavo roko lepo belo srebro skrivaj v žepu, — ki ga je zaslužil nocoj s svojo bistroumno glavo — in ga bode še, če bog da. Zdajci se predrami Valerija. »Beži od tod, Jurij, in molči o najinem pogovoru, to ti zapovedujem, če hočeš upati na mojo prijaznost, ako ne, gorje ti! V kratkem času govorim zopet s toboj in računim na tvojo zvestobo.« »Bom, bom, vse storim, milostiva gospica, vam, ki ste tako dobri in prijazni, verujte mi,« pravi poklanjajoč se sluga — in izgine tihih korakov za vrati. »Sama ne vem — ali mu smem upati in verjeti,« — vzdihne osamela Valerija. »Tudi jaz sem poslušala, a nij mi bilo mogoče, čuti o natančni zaroti, akoravno sem se prepričala, da ugibljejo o sovražniku. — Vendar čas hiti. — Sprememba na mojem očetu mi dokazuje važne premembe. In tebi — tebi, predragi, žuga gorje — gorje — strašno gorje in smrt najini ljubezni! Vendar — čuj me, zvestoba samotne, zapuščene deklice naj ti bode v izgled — kaj premore slaba ženska stvar.

III.[uredi]

Zvest nis' al živ več Vilhelm ti,
Od kod tak dolg' odlaši?

Lenora.

Bilo je nekaj dnij pozneje. Mestni sodnik, Valerijin oče, je po cele dneve ostajal iz doma, z nikomur govoril, mnogo tudi s svojo hčerjo ne, njegovo resno lice pa je pričevalo, da imenitne, skrivne stvari kuje v svojih mislih, ki ga stanejo mnogo skrbij in truda.

Valerija je opazila vse to in razumela roditeljevo vedenje, a videzno zakrivala svoje prepričanje. Poznala je dobro ostrost, nepremakljivost svojega očeta, torej tudi nij popraševala in se branila izbranega ženina Silvanija — temuč bila vsaj zunanje, če tudi ne v resnici, vesela.

In — gotovo — ko bi bil mogel dober opazovalec pogledati v dekličino srce, videl bi bil stražen boj mej soboj in svojim očetom, boj mej imenom Silvani — in Davorin, boj mej ljubeznijo do domovja in ptujega nasilstva.

Odločila se je ravno denes s krvavečo dušo za prvo, zatajila vse, kar jej je bilo poprej nebesa. — Nepopisljiva žrtva. Temen je bil isti večer. Črni oblaki so se podrli po nebu, znamenje bližnje nevihte.

Dolgo uže sloni Valerija na oknu svoje male sobice in zre na ulico in dalje po njej.

Zdajci se vstavi v nasprotji na tlaku temna moška podoba, ter se ozre pomenljivo v Valerijino okno.

Lahno se oddrsne v tem trenotku okno in migljej belega robca se opazi.

»Razumel me je. — Naj bode, kakor hoče, obljubila sem mu, iti moram, akoravno žuga nevarnost,« vzdihne Valerija, ogrne črno mantilo in izgine za vrati.

Pred sobo sreča staro Marino. »Oj kam hitite tako pozno, v tem burnem času, ljuba Valerija?« jekne starka, ter hoče zadržavati s koščenima rokama svojo zapovedovalko.

»Molči, Marina, in ne zini besede, čas hiti, — vsak trenutek je neprecenljiv!«

Izgovorivši izgine deklica tiho, kakor senca po stopnjicah, starka pa vije z rokama in izdihuje: »o sveta pomočnica, da sem doživela tega. Gospod je ves zmešan zadnji čas, čudne podobe se prikazujejo v našej hiši — in posled še Valerija ne uboga več stari svoji skrbnici. O ko bi bila doživela njena ranjca mati denašnjega dne, naj v miru počiva, umrla bi bila strahu in skrbi.«

Na zahodno severnej strani poslopja, kjer je stanoval mestni sodnik, prostiral se je majhen vrt, ako se sme imenovati nekaj le na pol obdelane, večjidel s smrekami in visokimi jagnjeti obraščene zemlje, obdane z visokim ozidjem, tako.

Ozka vratica so peljala od tod na stransko ulico, ki se je pa odperala le redkokrat v letu, postavim: v jeseni, pri spravljanju drv in druge hišne potrebščine.

Tik zida in vrtnih vrat je slonel nocoj ob isti uri možak in zrl nekako boječe, kakor bi strahoma in težko pričakoval nekoga, da ga reši iz odljudenega mesta.

Zdajci se zasuče ključ v vrtnih vratih in nočna podoba izgine za njimi. Zopet je vse tiho.

Mej tem se nebo nekoliko zjasni in bledi mesec pomoli pol svoje mračne glave, iz za temnih oblakov in posije na mestno vtihnulo ozidje in samotni vrt mestnega sodnika.

Tamkaj v zatišji poleg vrtne kolibe slonite dve podobi v skrivnem pogovoru.

»Ali smem upati v to neverjetno novico?« pravi resni moški glas svojemu tovarišu.

»Kako dvomiš o tem? Ko bi vedel, koliko sem prestala te dni, vse noči ne zatisnila očesa, v skrbi ne za sè — za te, le za to, vrjel bi in spolnoval moje nasvete,« odgovarja nježni ženski glas nočne podobe, ki se stisne ožji pri teh besedah na svojega tovariša, kakor bi ga hotela braniti nevarnostim, ki protijo povsod, kamor se ozre njeno boječe oko.

»In zakaj bi se naj varoval ravno jaz, vsaj nijsem edini, moč je velika, gorje mu, kdor vrže prvo iskro zarote in upora v mesto. Izgubljen je!«

»Vi se motite vsi. Pomoč je bližji, kakor se komu dozdeva, poveljniku in njegovim prvim častnikom se je bati naj hujšega. Več, dragi Davorin, ne smem, ne morem izreči, tudi tega bi ne smela, vendar drugače ne morem.«

»To so le domišljije kake prenapete, vroče glave, to so neumne sanjarije, verjemi mi,« pravi potem nekako osupnjen tujec, ter objame strastno žensko podobo.

»Pusti me, čas hiti, ura, pozna ura bije v zvoniku — slovesna ura najini zvezi, — kajti nocoj se pretrga zagrinjalo mej nekdaj in zdaj, prihodnjost pa — je temna, nevidna!«

Pri teh besedah se sklone ženska podoba, podá belo roko tovarišu, ter hoče oditi.

»Gorjé! kaj je to,« jekne moški. »Davorin nij več to, kar je bil, peščica zarotnikov ti je več kot tvoja ljubezen?«

»Dokler leži temna noč na zemlji, nemamo upa v jutranjo zoro, ako se zbudi petelinovo petje, oziramo se proti vzhajajočemu solncu in moramo zapustiti vodnika, čegar naloga je, čuvati nad temoto svojega sobrata. In ti, Davorin — nesrečni Davorin, si zatiratelj svojega naroda, — torej sovražnik meni in mojim!« Pri teh besedah ženske podobe se prikaže luč na sodnikovem oknu. Strah spreleti nočno tovarišico, da se izvije vtopljenemu tujcu iz rok, rekoč: »Davorin, ne pozabi v nevarnosti svojih, ne pozabi v uri gorja svoje — Valerije!«

Kakor senca izgine potem podoba, vrata se zapró in zopet je vse tiho.

Tam kaj ob zidu pa še sloni na svoj meč Davorin, kakor okamenel, strašne misli mu divjajo po razburjenej glavi.

»To si možak,« pravi mu ponos. »Od slabotne deklice se pustiš žaliti, poslušaš o zaničevanju onih mislij, katerih bramba je vrezana v tvoje orožje.«

A vendar izbuja se zopet nasprotni glas: »Sramuj se, lopež! Uči se ljubezni od slabe ženske; spomni se naroda, kateremu si vzrastel, te kliče v uri nesreče v pomoč.«

Strašen boj se vname v tujčevih prsih. Boj mej ljubeznijo, dolžnostjo, boj nad napačnim poklicom, kes nad prenagljenjem svoje prihodnjosti, svojega stanu.

Pozna ura se razlega iz sivega grada. Tujec se zgane, zavije globočji v svoj plašč in hiti po ozkej ulici, da izgine za ovinkom.

Ko bi ga bil opazoval kdo natančneje, prepričal bi se bil, v nesreči in obupu v tujej službi, zoper svojo domovino, svoja načela se borečega častnika domorodca Davorina.

Solnce druzega jutra je stalo uže precej visoko, ko pomoli stari Jurij svojo neumno, ko luno debelo glavo skozi duri Valerijine sobe in šepne: »Milostivi gospod vas iščejo, Valerija, čmerni so in kislega obraza, kakor bog nas varuj, dobrega ne bode! Le mene,starega služabnika, ne pozabite in ne izdajte, saj veste, kaj menim. Rajši zlezem v zemljo, kot se pa zagovarjam razjarjenemu gospodu, in taki so menda denes, če me ne goljufa ta moja glava, ki enkrat nij bila zadnja, zakaj pa je grenadirsko kučmo nosila.«

Izgovorivši, zasloni Jurij duri in odide, govoreč na pol glasno sam s soboj: »Sam nepridiprav jo razumej, to gospodo. Stari nosi uže več dni mršavo perje in se repenči, menda sam ne ve, zakaj, zdaj se pa kuja še mlado seme, ta Valerija. In denes kako bleda in prepadena je, niti besedice mi nij privoščila.

E pa Jurij uže ve in vidi, kako in kaj, akoravno mislijo, da je neumen in topast. Pri mojej veri, tisti oficir, k kateremu me je poslala včeraj z listom, sosvedral ji je pamet in srce. O ko bi ne bila ona in ko bi bil Jurij še mlad, kakor nekdaj, pokazal bi mu uže, kaj se pravi, motiti domača dekleta in se norčevati ž njimi.

A kaj hoče. Denes nij včeraj. Vendar, če je res, kar se posvetujejo gospodovi prijatelji, potem — Jurij, natakneš še en pot svojo kučmo in primeš za puško in podiš rudeče hlačarje iz dežele.«

Mej tem se približa kuhinji, in zagledavši ondi staro Marino, s katero je bil nekdaj tudi nekoliko bolj tako — ne da bi dejal, kaj posebnega nij bilo — zavije noter in potoži skrivaj svojej služnej polovici težave in križe svoje sive glave, vedeč, da ga le ona razume in vé ceniti njegove tožbe.

»Ali si premislila in presodila stvari, o katerih sem ti govoril pred nekaj dnevi,« pravi sodec čmerikavega obraza in precej trdega glasu svojej hčeri Valeriji, ki stoji strahotna pred njim in si komaj upa povzdigniti svoje lepe oči v ostrega reditelja. Tihota nastane.

»Ali nemaš odgovora vprašanju?« ponavlja prvi.

»Ljubi oče, mislila in prevdarjala sem — in se prepričala, da je nemogoča izpolnitev vaše namere. Jaz ostanem sama, niti Silvani, niti kak drugi ne more zdajci bivati v mojem srcu, za kaj tacega je še časa dovolj.«

»Tako, to se odgovori, to smešenje očetnih skrbi in truda. O vem, ugaja ti bolj to sanjarsko življenje. A pomisli, temu je konec, če ima še kaj moči in poguma tvoj stari. Ako nečeš odgovoriti prvemu, povej, kdo je bila ista ponočna sova, ki je lazila nocoj okrog našega poslopja! Nedvomno veš kaj več o tem, kajti gorje mi, čul sem, da sklepaš neumne peklenske zveze s temi nesramnimi Fran… O, da mu nijsem razbil črepinje, postopaču, nocoj pod ozidjem v znamenje, da hiša mestnega sodnika nij shajališče tujih pritepencev.«

»Gorje, kaj je to, ljubi oče! Tega nijsem zaslužila, to je preveč,« jekne zbledela Valerija in zakrije obraz s svojima belima tresočima rokama.

»Taji, ali ne taji, ne pomaga ti nič! O tem govori pol mesta. Tvoja sprememba v zadnjem času mi pričuje tudi o tem. Povem ti, sram me je, da imam jedinega otroka, in še tega v nečast. A temu je konec. Pojutranjem se odpelješ na deželo v grad Kolvoski. Vse drugo izveš ondi.«

Izgovorivši, jame sodec stopati urno po sobi, kakor bi bil ponosen na svoje naklepe, katerim se ne sme zoperstavljati nihče, ako neče občutiti moč, veliko moč mestnega sodnika.

»O ljubi bog, oče, tega ne! Ne preganjajte jedinega otroka v viharnem času od sebe v negotovo okrožje. Burna doba se menda bliža, denes menda ne vemo, kaj pride jutri,« pravi s prosečim glasom Valerija, oklenivši se vratu svojega roditelja, bojazljivo in proseče.

A sodnik plane kakor zadet nekaj stopinj nazaj, odtrga tožečo hčer in kriči: »Kdo ti je povedal, kdo govoril o viharnem času, o nevarnosti, ki žuga. Gorje ti, ako si čula moj pogovor in morda izdala vse, vse prokletim zatiralcem.« Kakor brez uma potegne zdajci pištolo raz stene in nameri — morda nevedoma — na svojega jedinega otroka. A roka mu omahne, orožje izpade, kakor zblaznel se zgrudi na divan.

»O ne bojte se, dragi oče, pred slabim otrokom svojim! Vaše orožje mu je igrača, njegovo življenje nič. Le eno je, kateremu je darovala nekdaj vse — vse — ostaja mu le ljubezen do vas — do domovja.«

»Molči, molči!« odmeva sodnikov glas. »Če je izgubljeno vse, bodi tudi ti in tvoj stari! Na samotnem zidovju vidiš vdrugo svojega očeta, ali — nikdar več!«

Izgovorivši, dirja starec v drugo sobo in zaklene duri za soboj.

IV.[uredi]

Aló, aló! le brž odpri!
Lenora, spiš al' čuješ?

Lenora. Prihodnji dan je bil iz mej naj daljših v sodčevej hiši. Tega nij čutila morda samo Valerija, ki nij zapustila ves dan svoje sobe, temuč nedvomljivo tudi stari sodec, kajti uže zgodaj v jutro je zapustil stanovanje in naznanil, da se vrne stoprv v noči. In sluga Jurij in njegova tovarišica stara Marina sta tudi molčeča in bila vtopljena, akoravno prosta gospodarja ves ljubi dan, kajti Valerija jima je dobra in nevajena ukazovanja. »Kaj bode to?« migne proti večeru Jurij svojej tovarišici. »Vse se kisa, gospod je čisto spremenjen zadnji čas in Valerija tudi glavo poveša.« »Vešča, vešča, in še več, sami strahovi so se vgnjezdili v našo hišo,« pravi skrivnostno Marina, ki precej gluha meni, da pripoveduje Jurij zopet o nočnih prikaznih zadnjih dnij. »Kaj misliš zopet tako neumno,« jezi se Jurij, ki spominjajoč se dane besede nij nikomur omenil o ponočnih shodih, tudi svoji največji prijateljici Marini ne, temuč vedno trdil, da ga je strašilo isto noč. »Glavo poveša, glavo, naša Valerija, razumej me, starka, če ti povem, da je vse križem in narobe,« pravi glasneje potem. »Hudobe, hudobe so te prikazni, nihče drugi,« pravi nepazljiva starka, pripravljaje nekova jedila za večerjo. »Tej copernici tudi nij denes nič dopovedati, vse je zbegano,« meni posled Jurij vtaknivši goreč ogel raz ognjišča v svojo pipo in odide po svojih opravkih. Ista noč je bila v resnici viharna, kakor je uganila stara Marina v pomenku z Jurijem. Uže na večer so se pripodili nenadoma temni oblaki od severja in zakrili vse nebo. Nekoliko ur pozneje jame grmeti in se bliskati, da Jurij, boječ se kake nesreče, dirja z žrjavico, na katero vrže oljkovo vejico od cvetne nedelje, od sobe do sobe in moli nekaj očenašev in odganja proteče nevihte. »Kaj hočeš uže zopet tu?« ogovori ga precej resno Valerija, ko dospe v njeno sobo, ter jo menda v svojem strahu niti ne opazi. »O molite, molite, milostiva, in kropite z blagoslovljeno vodo! Ali ne čujete, kak vihar je? Drevje se lomi in vse stiska v varno zavetje,« pravi strahopeč Jurij in godrnja dalje svojo molitev. »Mi ne moremo odvrniti nesreče, če uže mora priti. Jurij, sramuj se tacega trepeta. A to ti povem, ne moti me dalje nocoj, jaz hočem biti sama in zapomni si,« pravi zapovedljivo Valerija. »Bom, bom,« meni Jurij in urno odide z žrjavico, kajti tako čudno spremenjena se mu nij dozdevala Valerija še nikdar. Bleda je, strahovito se ji vsipljejo črni lasje po životu, njeno oko je ognjeno. »Sam ljubi bog in sveti Jurij, moj patron, jo varuj,« vzdihne Jurij. »Še vero in pamet ji bodo zmešali zdaj, in kako je bila pobožna in pametna prej. In to nij nihče kriv, kot tisti rudečehlačnik, tisti brezverec! Saj pravim, Jurij, ko bi ti še denes grenadirsko kučmo nosil, šel bi tja in mu povedal naravnost v zobe, da je on kriv vse te zmešnjave v sodnikovej hiši.« Čez nekoliko se čuje trkanje na hišna vrata. Jurij misleč, da se vrača sodnik, hiti odpirat. A kako zbledi, videč pred soboj zaradi teme na pol razločno moško podobo, ki ga vpraša po Valeriji. »Kaj ji hočete? Gori je,« pravi nekoliko pogumnejše Jurij, vrteč težek ključ mej svojimi prsti. »Izročite jej to le pismo,« pravi tuj glas. »Jako važno je za njo, in še nocoj ga mora čitati.« »Pismo, pismo, to ne gre, jaz vas ne poznam, kdo ste, da pišete milostivi našej gospodinji, in kaj tacega uže zaradi vesti nečem in ne smem prenašati.« V tem trenotku smukne nekaj srebra v Jurijevo pest. »Tako, tako,« pravi sluga. »Bode uže kako, vsaj vidim, da ste pošten in imeniten gospod,« šepne sebični famulus in dirja, kar ga morejo dohajati starikove pete, po stopnicah v sladkih mislih, da je zaslužil zopet z lehko pest belega, lepega, leskečega srebra. »Gorje, kaj je to?« pravi Valerija, prebravši podano jej pismo. »Pojdi, Jurij, pojdi, ne potrebujem te zdaj, — pridi pozneje!« Ko izgine sluga za vrati, omahne strahoma Valerija na stol in bere drugič, bere v tretjič, kakor bi ne mogla verjeti ali razumeti nepričakovanega pisanja. »Pričakuje me, govoriti mora z menoj, imenitne reči se vršè. — O denašnji večer, nerazumljivo mi je, kaj mora biti. In ta pisava — ali je njegova? Ne vem, dvomim. Poročati sem mu hotela ravno jaz o mojem dohodu, kakor mi je naznanjeno. Odpovedati se vsemu.« Beseda jej umré na ustnicah. — »A vsaj ne more biti drugače, zakaj je zatajil svoj rod, svoj dom, vse, morda tudi svojo nekdanjo Valerijo!« Izgovorivši ogrne plašček, zakrije obraz v naličje in hiti, prepričavši se, če ima ključ, o katerem ne vé živa duša, tiho po stopnicah. Ključ se zavrti v vratih, katere se lahno oddrsnejo, in Valerija se ozre po ulici. »Valerija!« čuje se šepeč glas iz obličja. »Tukaj sem, Karel, ne čakaj dolgo, najina ljubezen je izdana, vse vničeno,« jekne Valerija. V tem trenutku se približa skrbno v plašč zavita moška podoba — zgrabi s krepkima rokama deklico okrog pasu in odnese v stransko ulico, kjer stoji kočija, v katero jo položi in izdirja v najhujšem diru v temoto. »Karel, kaj je to?« vsklikne preplašena Valerija, a zavest jo zapusti, prepričavši se v tem trenotku, da to nij Karel, da je izdana, strašno izdana. Ko se zopet predrami Valerija iz omedlevice, je vihar pomirjen. Bledi mesec posveti za nekaj trenutkov na zemljo in izdana deklica zapazi, da se pelje v tujem vozu, poleg tujega človeka po samotnem, neznanem kraju. »Gorje mi, kaj je to, kje sem in kdo je moj spremljevalec?« kliče Valerija s prosečim, obupnim glasom v kotu slonečemu, globoko v plašč zavitemu tovarišu. »Molčite,« pravi resni moški glas. »Tu nij kraj pomenka in pritožbe. Preden vzhaja jutranje solnce iz za gora, jasno vam je vse, in le na vaših mislih je ležeče, ali vam je denašnja pot v srečo ali gorje.« »Govorite jasno, jaz vas ne umem, imejte usmiljenje z ubogo žensko, ki vam nij storila nikedar kaj žalega!« prosi dalje Valerija in vije v strahu in trepetu bele roke. Resen zapovedljiv pogled ptujca jej naznani, naj molči in se vda v neznano strašno osodo. Onemogla omahne zopet Valerija na blazine in čuti komaj, da dirja dalje, dalje v temnej noči, kam, sama ne vé? Zvezde jamejo ugaševati, na nebu in vshodu naznanja rudeč svit, da se bliža zaželjeno jutro, ko krene kočija z navadne ceste po stranskem potu proti bližnjej goščavi. Kmali jo zakrije temen gozd. Pogled na desno in levo ovirajo stoletni hrasti, samotne zelene smreke. Zopet se jame daniti. Črez nekaj trenotkov se prikaže kakor iz tal starodavno temno zidovje necega gradu in viseči most pri vshodu zaškriplje in prepelje kočijo na grajsko dvorišče. Zdajci še le zapazi Valerija, da je njen spremljevalec maskiran, kakor tudi njen voznik. Še večji strah jo prešine. »Naša pot je končana,« pravi spremljevalec, pomaga Valeriji precej uljudno iz kočije, ter se izgubi mej zidovjem. Zdajci se približa star grajski služabnik, sive glave, zaspanega obraza, ter mrmraje nekaj sam s soboj, kakor bi ne bil vesel sam s soboj, pravi deklici, naj mu sledi. A videč bledoto in strah mlade gospice, povzame precej prijazno: »Nič se ne bojte, nič vam ne bode sile tu, in varni ste, kakor v orlovem gnjezdu. Nihče vas ne najde in preganja in naš gospod nij ravno slab človek, če se mu ve prikupiti človek in pridobrikati.« »Govorite jasno, dragi starec, jaz vas ne umem, in povejte mi, kje sem in kaj hočem tu?« prosi s strahomAmalija in vpre v služabnika svoje lepe, mokre oči. »Ne smem, ne smem, zdaj nij čas, vse veste sami, kajti dozdeva se mi, da ste izpeljana golobica, lepa, krotka, kdo vé, če vam ne bodem klical enkrat še: milostiva gospica grajska.« Zaničljiv pogled Valerijin mu je v plačilo tem besedam. Ker se še vedno obotavlja deklica, prime jo starec za roko in skoraj siloma odpelje po dolgem mostovžu v prvo nadstropje, jej odpre neko sobano, odkaže njeno stanovanje, ter izgine zopet, zaklenivši duri za soboj. Slabost, strah, vtis prečute noči, dolge vožnje, premaga zdajci Valerijo. Omahnivši na divan, se ji kmali skleneti očesi in čudne sanje jo prinesó nazaj tja v ozidje daljne, bele Ljubljane.

V.[uredi]

Oj to je hudo, oj to je žalostno!
Jaz umrjem in mojega sina ni tú,
mene ponesó v črno zemljo, in on
nima solze za moj grob!

M o o r. Predno nadaljujemo svojo povest, smo primorani, tu vrniti se za kacih pet let v času nazaj in opisati dogodbe, ki so razvitku povesti ne niti potrebne. V samotnem zatišji pod visokimi hribi, ki dvigujejo svoje pleše glave ponosno proti nebu, leži selo Zatiška vas, obstoječa iz malega števila ponižnih belih stanovanj starega zidanja. Deroča Bistrica se vije memo tihe vasice in urno vrti kolesa bolj na samoti stoječega mlina, ki se prišteva tudi k zatiškej srenji. Mlinar Dragan sedi ondi v malej sobi necega večera z močnatim obrazom, povešenim pokrivalom in s pipo v ustih, ter zre pred se, kakor bi opazoval ples mušic, ki se vrtè poleg brleče leščerbe in padajo omotene pred hišnega gospodarja. A motil bi se, ko bi kdo mislil, da Dragana zanimajo take malenkosti, kajti skrbi in premišljevanja važnega, neprijetnega ima dovolj, še preveč za svojo osivelo močnato glavo, ki se ubija in trudi uže toliko let na samotnem posestvu. Zdajci pride sključena ostarela ženica v sobo, sede v temo na klop k peči, zakrije obraz v ne ravno nedolžni predpasnik, ter sloni, kakor brez življenja. To je Draganu hudo, zeló hudo. — Žalosti, jôka nij ljubil in mogel trpeti nikedar, akoravno nij užil mnogo veselja v svojih letih. — Jezen in nevoljen pa je bil vselej, kedar je videl nezadovoljne obraze domačih, kar se je pripetilo posebno v zadnjem času čestokrat pri njegovej zakonskej polovici, kakor postavim tudi nocoj. »Kaj boleščiš in gledaš v perišče, kakor bi ga še ne bila videla nikedar,« pravi zdajci nevoljno mlinar svojej ženi pri peči in položi trši, kakor je bilo navada, svojo prazno pipo na mizo. Nihče ne odgovori, le skrivno ihtenje se čuje za vrati. »Če si tudi oči izjokaš in glavo razbiješ, ne pomaga ti nič, kar je, pa je,« pravi zdajci še bolj razjarjeni mož in jame meriti sobo z urnimi koraki od okna do stene in nasprotno. »Moški ste vsi enaki, srca nimate v prsih, temuč kamen, težek mrzel kamen. Mi ženske pa naj trpimo, če tudi poginemo, ne gane nikogar.« »Molči mi o tem denes in vselej, to ti povem in zabičujem. Mene bi bila poslušala, pa bi bilo vse drugače in v redu.« »Kaj nam je treba teh skrbij in sramote? Fant naj bi bil ostal doma, nosil močnato pokrivalo, kakor jaz, njegov oče, moj ranjci oče in njih ded, pa bi bilo.« »Tako pa si tiščala vedno v me, in silila in moledovala, meneč, da je vsak rojen duhoven in imeniten gospod. Zdaj pa ga imaš, tvojega ljubljenca, ki nam je izvil toliko z žuli in trudom pridobljenih novcev in zabil z meščanskimi postopači. Posled pa še potegnil iz dežele, bog vé, kam, najbrže k krivovercem ali kali.« Izgovorivši mlinar te besede, se vstavi ponosno pred svojo ženico, kakor bi pričakoval opravičenja od nje za vse to gorje, katero je zakrivila le slepa materniška ljubezen. To je ženici preveč. Da bi bila ona kriva vsema temu, ne more umeti. V najhujšej jezi se razkorači torej pred svojim možem in kriči: »Ti si kriv, ti, nihče drugi, ki si njegov oče, da bega fant zdajci po svetu, sam bog vedi, kje, in bode posled še ob um in vero. Sam angelj varuh ga varuj tega najhujšega gorje. Zakaj si mu kratil vedno najpotrebnejše reči z izgovorom, da ne moreš. Ali lehko bi bil, in če bi šla tudi živina iz hleva, za tvojega otroka ti bi ne bilo smelo biti vsega preveč. Zaradi tega se je moral ubijati revež v tujih hišah za življenje in tako zabredel v nesrečno ljubezen, izgubil zaradi tega kruh, šolo, dobro ime, o vse, vse!« »Kdo ga je silil, pečati se z dekletom, o katerej je vedel, da je imenitna, da nij zanj, da se zameri o tem njenemu ponosnemu očetu, ki mu je kriv vse te nesreče,« pravi nekoliko mirnejši gospodar, prepričavši se, da v jeziku najmočnejši moški ne zmaga ženske, ko bi bil tudi cesarski minister, škof, ali celó sam papež. »Ko bi vsaj vedela, kje je in kako se mu godi, poslala bi mu zadnji groš, da bi se le vrnil in bi ga videla še enkrat,« ihti dalje starka in vije s koščenima rokama. »Kje neki bode, to je najmanjša skrb. Neumen nij bil nikedar. Celih sedem šol je študiral in ne slabo, torej bode živel povsod, če ga je volja.« »In Dihurjev Martin, vsaj veš, tisti malharski berač, ki je znan pri gospodi in v vsej Ljubljani za vsacim oglom, mi je pravil, da je pobegnil z nekim imenitnim gospodom na Francosko, kjer je dobil dobro in čestno službo. Vidiš starka, bog Kranjca ne zapusti nikdar, če nema slame v glavi, kakor naš. Kdo zna, kakov imeniten gospod bode še enkrat, ko se vrne. Bolj bo v časti, kot naš trebušni fajmošter, le zapomni si,« pravi smeječ se zdajci mlinar, zapalivši si s smerekovo tršico pipo tobaka. »O ljubi bog in sveta pomočnica, same žalosti umrjem, če je potegnil k tem Francozom, ki so nam vzeli deželo in nemajo nobene vere in so hujši, kot sami Pesoglavci in pogani! Da sem doživela denašnji dan, to je najhujša moja kazen. Sama ne vem, kaj sem pregrešila toliko. Nikdar nijsem bila neubogljiva svojim staršem, pa se mi vendar tako hudo godi, da živemu človeku ne tako, in se mi toži, starka.« »Molči, molči, starka, zdaj je amen v očenašu! Plakaj ali ne plakaj, vse je eno,« pravi zopet resneje mlinar, ter da se reši nadležnje tožbe, odide v mlin, kjer mej ropotečimi kameni in obilim delom pozabi izpridenega sinu, svoje žene in menda vsega sveta.

VI.[uredi]

 Hej! vi na mizo! jaz za njim,
Na vrsti sem zdaj, da govorim.

Boris Mirán. Pet let, pet dolgih, dolgočasnih let mine potem. Star pregovor pravi, da čas, ono neprestano kolo, celi rane in hladi. Čestokrat je to resnično, kajti človek se lehko primerja krepkemu odrastku zdravega drevesa, ki, akoravno odrezan od sočnatega debla in presajen v prščeno suho zemljo, vendar jame poganjati, ko posveti toplo spomladansko solnce mladike, se dviga, raste, zeleni, cveti in rodi obilen sad. Da so mnoge izjeme v našem rodu, kakor tudi v naravi, se tudi ne more tajiti, kajti sekira, ki rani stržen rastlinjstvu, je pogubljiva, bolest, ki nenadoma pretrese srce človeštvu, je nezaceljiva. In tako je bilo starej Draganovej gospodinji. Hodila je še nekaj let tiha, zamišljena, zbledela, kar je izgubila zadnji up o sreči svojega edinega otroka in se vlegla potem, kakor jesenska narava k počitka — tja mej grobovje. Stara, menda silo stara je slovenska navada, da se zberó po pogrebu pogrebci, znanci in prijatelji pri kupi vina, kakor bi hoteli zadušiti v pijači razneti bol in zatreti otožno izbujeno misel, da ima človek le nekaj časa pravico, veseliti se življenja. Tudi nocoj se zberó vaški možje, pričenši od premožnega, čestitega župančka Komarja do zadnjega kočarja Zatiškega sela, pri krčmarju Ribarju okolo velike hrastove mize, da izkažejo nesrečnemu Draganu svoje sočutje in popijó nekaj cekinastega vina, ki je boljši, kot vsa zdravila potrtemu duhu. Precej pogosto se je vrstila kupica iz roke v roko in rudečelični krčmar Ribar je donašal urnih korakov in potuhnjeno pobitega obraza bokal za bokalom, sklepal žalostno roke nad rudečim brezrokavnikom in pomiloval tiho v kotu sedečega Dragana. A skrivaj pod debelo hodnikovo srajco v prsih je bil vesel, zato vesel, ne da bi dejal smrti, ki je pokosila preljubljeno vaško gospodinjo, ne, te se je bal neizmerno, kajti ljubil je življenje in njegovo sladkost, temuč vesel je bil nocoj svojih obilih pivcev, ki so praznili napolnene bokale, ter obetali dobička za precej grošov, koliko še sam nij mogel izračunati. »Ne bodi, ne bodi, Dragan, in ne povešaj glave!« povzame zdajci župan Komar poleg prvega, ter postavi prazno kupo na mizo. »Tudi jaz sem bil nekdaj v takej zadregi,« nadaljuje potem, napravljaje pipo tobaka. »Ko mi je umrla ranjca, bog jej daj večno luč, bil sem siromak, da ne tacega. Ta Štefan, ki so mi ga uzeli zdaj k vojakom, da bo menda te nadležne Francoze udrihal in jih bo, je komaj shodil; drugi nijso bili mnogo boljši. Premišljal sem in preudarjal, kaj hočem zdaj. Vse je narobe, vse zmedeno in razdrto. A počasi se ohrabrim, poprimem se še bolje kmetijstva, in glej, bilo je, še dandenes mi nij nič hudega — ne da bi dejal, da bi ne bilo še bolje, ko bi živela ranjca.« Izgovorivši svoj lepo vbran govor, tak se je dozdeval videzno vsaj samemu sebi, pogleda županček nekako ponosno po svojih sosedih, češ, kaj morda nij res, kar pravim? Kar se tiče okroglega, ne vstrašim se, kogar si bodi. Ko mu pritrjujejo sosedje, je še veselejši, da vzdigne prazen bokal, ter kriči: »Ribar, daj vina na mizo, vsega ne zapijemo, žalovati tudi ne moremo vedno, kaj ne, Dragan?« »Ti lahko govoriš tako, Komar, a meni je drugače, « pravi Dragan in podpré glavo v žulavo pest. »Eno ženo sem imel, in ta mi je umrla, enega otroka sem imel, in ta mi dela nečast in divja bog vé kod po širem svetu.« »Vsaj je res,« zazija same radovednosti zdajci sosed Hrušovec v širokokrajnem potlačenem pokrivalu in nekoliko razcvetenej kamižoli poleg župana in pravi: »Povej nam, povej, Dragan, kako je uže z istim tvojim sinom, za Martina smo ga krstili, kajti jaz sem mu bil boter, in mislili potem, ko si ga dal študirat, da bode najmanje enkrat še fajmoštroval, če ne kaj več. Vendar vse se je predrugačilo, kakor pravijo.« »Mene ne vprašaj, Hrušovec, jaz vem toliko, kot ta zid o tem, kako in kaj,« povzame nekoliko razžaljen Dragan, da ga ogovarjajo o tej reči, in kakor iz jeze izpije polno kupo vina za odškodovanje. »Iz dežele je menda pobegnil, ker se je s svojimi profesorji sprl in z drugimi gospodi,« meni starejši Komarjev hlapec na oglu mize in pogleduje na pol smeječ svoje sosede, kako oni sodijo o tem. »Ženske so ga zapeljale in mu zmešale glavo,« trdi suh možiček svetlih očij z oguljeno kučmo, bolj na levem očesu, sosed Kobilca, »tako mi je vsaj pripovedovala moja babnica v tistih letih in menila, da ga je škoda, zelo škoda.« »Nij res, lažeš,« kriči zopet suhi Cestar barantač in prekupec žita in mnogovrstne robe, kateremu je stopalo vžito vino uže v možgane in težilo obrito, do polta ostriženo glavo. »Jaz, samo jaz vem, kako je to, jaz, ki sem znan v Ljubljani z gospodo tako, kot tu z vami, in tudi tisti berač Peter, ki vé novice vsega sveta in mesta in povsod, da je Martin sosvedral nekej mladej imenitnej deklici tako v ljubezni ali kali glavo, ter se sprl z njenim očetom, ki mu je bil prej edini dobrotnik, ter moral potem zapustiti šole, in v obupu je pobegnil v tuje in se vpisal v francoske vojake. In jaz bi ne rekel dva pota, da bi morda ne bil mej ljubljanskimi vojaki, temi brezverci, kajti on je hude jeze, jaz ga poznam, in maščeval se bode nad istimi, ki so mu storili hudo.« »Ne bodi, ne bodi, tudi zdajci županček. To so šale, Martin in za te pritepinske Francoze in ne bode svoj lastni dom stiskal in pestil.« »Pa naj bo, če vi več veste, kakor jaz, pa vi sami govorite, jaz bom molčal, kakor noč,« pravi razžaljen Cestar in pomakne raztrgani slamnik globočji na oči. »Tega ne trpim, da se opravlja moja hiša tu, kakor v družbi brezzobih klepetulj,« kriči zdajci razjarjen Dragan, se spne kakor maščevalec kviško in razsrjeno meri svoje, večino vinjene sosede. »Kdor mi zine prvi še eno besedo o Martinu, razbijem mu bokal na črepinji, akoravno vem, da nij lepo, ker se jezim denes in hudujem, ko smo komaj pokopali ranjco.« Izgovorivši, odrine suhega soseda Kobilco, ter hoče zapustiti družbo. A iz vseh grl se čuje: »Ne hodi, ne hodi, in ne zameri svojim sosedom vsake besede, to ostane mej nami, ne da bi dejali, da kdo opravlja tebe in tvojo hišo.« »Na, pij, Dragan, in sedi!« pravi oče župan in pogovarja razsrjenega soseda. Dragan ostane, ne vemo, ali zaradi tega, ker ga je pogovarjal celó oče župan, najčestitejša oseba v vasi, ki bere na pismo in govori za silo tudi nemščino, ali zaradi tega, da utopi v pijači svoje neizmerno gorje, ki mu je razgrelo v zadnjih dneh tako nepopisljivo glavo, da bi zblaznil in obupal, ko bi ne bilo greh, in še velik naglavni greh. Ko se prepirajo naši znanci možakarji in pogovarjajo razsrjenega Dragana, se vstavi pred krčmo voz, akoravno kaže zatemnela lesena ura na steni blizo pólu noči v znamenje, da bode treba zapustiti druščino in oditi privoščit tudi životu nekaj počitka. Ribar hiti nekako osupnjen k vežnim vratim, kajti v onem viharnem času je bilo nenavadno, vozariti in potovati v noči. In prišleci morajo biti tujci. »Odpri, Komar, in ne zapiraj se kakor strahopeten paglavec pred zasluženo brezovko,« se čuje zunaj glas. »Kdo je, ki dohaja tako pozno?« vpraša krčmar in sveti s smerekovo trščico, hoteč se dobro prepričati o poštenosti gostu, predenj odpahne hrastov zapah od vežnih duri. »Gani se, gani, sova v tvojem duplju in ne pusti čakati svojih znancev, ki zapijó marsikateri groš pri tvoji mizi, če ne ti prevrnemo vse gnjezdo,« kriče zdajci nekoliko razdraženi prišleci. Krčmar še le zdaj spozna po glasovih mešetarja Pikeca iz Gorjancev, prekupca telet in krav od fare, in še nekoga manj imenitnega znanca, ter urno odpre in se izgovarja, da zdaj nij varno, v noči sprejemati gostov, ako so tuji, kajti ves svet se meša in prekucuje. »Kaj smo mi tujci, Ribar, pošteni smo in pošteno plačamo, kar zapijemo! Kaj nij mar res, Pikec?« povzame prekupec iz Gorjancev, velik korenjaški mož, ter postavi precej trdo bič za duri. »Ne, ne, možakarji, tega ne! Pa kaj ukažete: en poliček, en bokal tistega iz kota,« jeclja v zadregi krčmar in hiti pred prišleci v sobo. »Prinesi, kar imaš, pa je! Popijmo še nekaj vina nocoj! v Ljubljani govore, da bode tekla zopet kri in naši grenadirji uže marširajo proti meji in tisti junaški graničarji pred njimi. Čudne reči se bodo še godile predenj zapusti ta vgnjezdeni Francoz deželo in morda bodemo morali še mi poprijeti za kosé, vile in drugo orodje v pomoč cesarskim,« pravi mešetar Pikec in prisede na ogelj mize k pivcem in se ozre nekako ponosno po njih, kakor bi hotel reči: kaj boste vi, ki sedite vedno doma pri peči in ne veste kako se godi po svetu, kakor jaz, ki sem vedno na potu. »Pst,« šepne zdajci župan in migne z žuljavo roko. »Molči, Pikec, dan denes je za vsakim oglom berič in tihotapec! Gorje nam, ako nas čuje kdo razbirati take reči. Še glave nam vzemo potem ti Francozje in zapalijo strehe nad nami.« »Neumnost, bedarija, župan,« odgovarja precej glasno prvi, kateremu je uže po poti vžito vino pripogovalo nekoliko glavo. »Kaj se zopet jeziš, Pikec?« pravi prišli krčmar, ter postavi dva nova bokala na mizo. »To vino je dobro in čisto in plačano tako gotovo po srebrni desetici bokal doli na Hrvaškem, kakor gotovo mi denes tu pijemo.« »Kdo govori o tem, vsak berač hvali svojo mavho in ti svoje vino, Ribar,« pravi mešetar in podpre v komolec svojo težko, zaspano glavo. »Kaj je novega v Ljubljani, Pikec, povej, povej in ne jezi se,« povzame zdajci oče župan in drugi vinski tovariši mu radovedno pritrkujejo. »Vsaj sem vam rekel, če nečete vrjeti, pa pustite, da se vse meša v Ljubljani in gre Francozom precej trdo. Če nij res, pa ti govori, Hrušovec, ki hočeš vse vedeti bolje in si bil uže cela dva pota v tvojem dolgem življenji v mestu in z gospodo še govoriti ne znaš in ne veš!« »Če tudi ne, je vse eno,« odgovarja zasmehovani in prime v zadregi za kupo, ter jo morda nevedoma izlije pol po nekoliko razcvetenem telovniku in razgaljenih prsih. Zdajci še le zapazi mešetar Pikec tihega Dragana v kotu. »Kaj pa se ti tako kislo držiš nocoj, kakor bi ne znal pet šteti, ali bi se ti bila babnica skujala doma?« pravi prvi svojemu nasproti sedečemu znancu. »Ne norčuj se z menoj! Nocoj izženem hudiča iz nevkretnih glav, če je treba,« odgovori resno Dragan in se nasloni zopet na mizo. »Ženo so mu pokopali denes, in uže prej je bil razžaljen,« migne suhi Kobilca svojemu sosedu mešetarju, ter pridene: »pusti ga! nocoj je razsrjen, kakor gad, in tudi nekaj uzroka ima za to.« »Ne zameri, Dragan,« povzame zopet Pikec. »Nijsem te hotel žaliti, posebno nocoj ne, ko te je zadela nesreča. A povem ti nekaj druzega za oškodbo. Vsa Ljubljana govori, da je nekdanji študent Martin, kmetiških staršev sin in prej dobro znan po Ljubljani, francoski vojak, in še za nekaj višjega je bil pri njih, odpeljal neko imenitno deklico, zaradi katere je moral uže prej, ko je še študiral, bežati v dežele. Vse je razsrjeno, kajti nihče ne vé nič gotovega, kam je prišla deklica, in tako sumijo nanj, ki je tudi menda potegnil od vojakov. In to ne bode nihče drugi, kot tvoj Martin, Dragan, o katerem si mislil, da ne živi več.« »Ali je res,« začudi se vsa miza. »Kaj sem vam pripovedaval prej in mi nijste hoteli verjeti,« pravi nekdo iz druščine, »kaj je trdil tisti berač, ki vé novice vsega sveta.« »Lažeš,« kriči zdajci Dragan. »Pred sodnijo bodeš dokazal tvojo goljufijo, ali pa te kaznujem sam in razbijem nesramne čeljusti,« se huduje razdraženi Dragan, odrine pol mize tovarišu, hoteč planiti na Pikeca. A ker ga zavračajo pivci, kriči in kolne, da je groza, vrže pest denarjev po tleh za pijačo in zapusti krčmo. »Kaj ne moreš molčati, Pikec, posebno nocoj? Žena mu je umrla, sin mu dela nečast, ubogi revež še zblaznil bode,« pravi župan in se huduje nad mešetarjem. »Res je,« pritrkujejo drugi iz hvaležnosti, če ne iz prijateljstva, ker so prepričani, da so pili nocoj in še mnogo na Draganov račun. »Prav mu je,« odgovarja nekoliko osupnjen Pikec. »Ponosen je bil prejšnja leta na tistega Martina, da je bilo groza. Mislil je, da mu nihče nij enak. Zdaj pa ima. Kdor visoko leta, pa nizko sede.« »Molči o tem zdaj, naj bode, kakor hoče. Boljši je, da pomislimo, kaj bode, ako se res vname kak upor v deželi,« pritakne zdajci krčmar in prisede k pivcem. Eno uro pozneje je bilo v krčmi vse tiho in leščerba nij brlela več. V vasi pa so se zapahnili skrbno marsikatere duri za našimi pivci iz strahu pred — brezvernimi Francozi.

VII.[uredi]

Zamisli se, molčé stoji,
Zdaj žari, zdaj bledi v obraz,
Po žilah roji, dirja kri.

Valjavec. Nekaj dni pred temi dogodbami je bilo v resnici v Ljubljani nekako nenavadno življenje. Ulice so bile precej zapuščene in tihe. Ljudje so hiteli urno memo drug drugega in se skrivnostno pogledovali, kakor bi bilo zapisano vsacemu na obrazu, da se godé posebne reči in čakajo vgodnega trenutka, da poči prva avstrijska puška in razname novo navdušenje za svobodo domovine. Se vé da, večina nij vedela o tej tajnosti, a marsikater meščan, bolje podučen, je mignil skrivaj svojemu sosedu in imenoval ime mestnega sodnika. In nij se motil. V sodnikovej hiši so bili vedno bolj pogostoma ponočni shodi, vedno večje število njegovih obiskovalcev. Stari Jurij nij mogel razumeti, kako da je sodnik tako neobčutljiv o izgubi Valerije, kajti od onega večera nij bilo niti sluha več o njej. In ko mu je prvo jutro s solznimi očmi pripovedoval, kaj se je zgodilo, in pravil o tujem možu, ki jo je odpeljal, zarežal je nad njim: »Molči in ne črhni besede o tem. Kar se je zgodilo, to je zaslužila!« Jurij je sicer zmajeval z glavo in nij pripovedoval nikomur, razun svojej prijateljici Marini potožil gospodovo ostrost in brezsrčnost, kajti prepričan je bil, da ga le ona ume še in čisla, kakor se spodobi. Nekoliko pa je molčal tudi zaradi tega, ker je imel sam težko, prav težko vest, da nij nedolžen o Valerijini nesreči, kajti ta nesrečni denar, da, ko bi tega ne bilo, ne bil bi isti večer prevzel poznih poročil in milostiva dobra Valerija bi bila še doma in vse bi bilo na boljem in drugače. Stara Marina je pazno poslušala Jurijevo tožbo, sklepala suhe koščene roke, obrisala skrivaj blago solzo pomilovanja iz mrklega očesa in trdila, da ne pové nikomur o tem, akoravno jej je hudo, neizmerno žal za blago gospodinjo. A nevarnost in zapeljivost je bila velika, zvedavost njene stare prijateljice, sosedove dekle, še večja — le tej je odkrila svojo skrivnost in ta svojej sosedni itd. V kratkih dneh je bilo vse mesto polno te novice, ki je razdiralo različne sodbe o tem. Tudi stare, komaj pozabljene zanimivosti o sodnikovem učitelju so se ponovile. »Ž njim je potegnila črez morje,« je dejal marsikateri, »kajti stari ga je črtil, kakor smrt, in pregnal nekdaj iz dežele. A vselil se mu je zopet sem kot lep mlad častnik in mu posled vendar izpeljal golobico.« Mestni sodnik je čul vse to in molčal, kajti njemu in edinemu prijatelju njegovemu je bilo znano, koliko je resnice o govorici. Najhujše pa mu je bilo, da je nekdanji Valerijin učitelj v resnici francoski častnik, in ker je vsak Francoz njegov sovražnik, torej tudi ta, in še v obilej meri. Necega večera po teh dogodbah je sedel mestni sodnik sam v svoji sobi. Nagrbančeno lice, mračno čelo, temen pogled mu je pričal, da mu ne gre vse po volji, da skrbi in neprijetnosti razjedajo njegovo počitka željno življenje. »Nihče nij kriv te napetosti, te sumljivosti in nemira, kateri se je vsedel zadnje dni v vse mesto, kakor ona,« pravi sodnik sam pri sebi, ter meri s širokimi koraki dolgost in širjavo svoje sobe. Spletek, zvezo je imela ž njim skrivaj in kdo vé, če nij opazila tudi moje prijatelje v nenavadnih urah. O prvem mi priča njeno na pol dovršeno pismo, ki ga je pisala oni zadnji večer — o drugem povest o ženskej prikazni, o katerej je trdil Jurij tako istinito. Da, najlepši sklepi, najslajše nade se mi podirajo nad nepoštenostjo lastnega otroka. Vendar še nij vse izkaženo. Dobre povesti prihajajo od juga. Le čakati ne dolgo, vsak trenutek je čisto zlat. In potem izprevidi tudi ona, da je njena zveza brezpametna, sedanja neprostovoljna samota pa jo uči, čislati moža, ki jej ponuja vse, vse svoje bogastvo in srečo.« Ko sodnik tako kuje zlate gradove in ugiblje v neprijetnej sedanjosti, odpró se lahno vrata in njegov najboljši prijatelj, posestnik Selvani, možak, pri kacih štiridesetih letih izbornega vedenja, vseh lastnosti pravega aristokrata, a tudi človeka, ki pozna in je vžil v obilej meri vse darove in sladkosti tega življenja, stopi v sobo, ter mu podaja nekako neveselo roko. »Kaj je to, gospod Selvani? Vi ste otožni, ali se vničujejo naši sklepi, mar žuga nevarnost?« vpraša zdajci osupnen sodnik in potegne svojega prijatelja na divan, ter mu sede nasproti. »Niti prvo, niti drugo nij res, ali —?« »Deklina je trmoglava,« seže mu urno sodnik v besedo. »Verujte mi, ta se ozdravi, kakor gotovo ti pasjaki ne vladajo dolgo v našem mestu.« »Ne vem, dvomim,« pravi Selvani in zre strmeč pred se. »Mar nijste bili v gradu, ter jej razjasnili zadnje dogodbe, ki so se vršile le njeni v prid, v njeno varnost. Ali vam je odrekla — ali celó razžalila?« »Kakor se sodi. Gospod sodnik, Valerija je nepreprosljiva, junaška, nepoznano moč mora imeti, na katero se opira, sicer bi bilo njeno vedenje nerazumljivo,« pravi Selvani, in vpre v sodnika radovedno pogled, kakor bi mu hotel reči: »pol naših sklepov se podira v tej videzno nepomisljivej stvari.« Sodnik zbledi in potegne kaka dva pota zamišljeno z desnico po obrazu in pravi potem: »Sramota, sramota, ako neče, mora, ako ne, pozabi naj, da jej živi oče, ki jej želi le dobro.« »Kaj jej hočemo storiti? Uže zadnje dogodbe so sumljive. Različne govorice se ugibljejo po mestu in povsod o njenem bega, in obračajo pozor na vašo hišo. In če je to res, povem vam, vse je izgubljeno, vse izdano, ves naš trud zastonj.« »Molčite, molčite, to je preveč!« kriči razjarjen sodnik. »Jaz vem, kaj mislite v teh besedah, da isti brezznačajnik, nekdanji njen odgojitelj, je kriv vse te nezgode. Vendar obupati ne smemo. Še je čas. A vsak trenutek je zlato. Sum še nij opravičen, tudi o njem se govori, da je zapustil mesto. Naglost je gotova zmaga. Ravno denes sem dobil izvrstna poročila iz taborja. Vse je pripravljeno in čaka le podkurilne iskrice, ki vsplameni gromado.« Izgovorivši poda sodnik prijatelju šop pisem, katere pregleda Selvani le površno, tako, kakor bi ga ne zanimale mnogo ali nič, ter zmajuje, kakor dvomljivo z ramami. »Kaj mi pomaga vse to, vse, vse, ona je izgubljena za me na veke,« vsklikne on na posled, vrže pisanja po tleh, ter hoče oditi. Sodnik ga vstavi pri vratih, ter mu šepne nekaj skrivaj na uho, meneč, da če nič ne pomaga to, porok vam je moja možka beseda. Selvani s početka osupne, a naposled se mu vendar razjasni nekoliko obraz in izgine nemir. Po mnozih druzih važnih pogovorih se ločita naša znanca. Pri odhodu zabičuje starejši mlajšemu, da se snidejo v kratkem zopet vsi, naznanila so razposlana in to bode zadnje odločilno posvetovanje. In ako se posreči sklep, vse drugo je izvrstno, njegovi upi in želje izpolnene. Tako se ločita znanca. Eden občudovaje železno voljo, čestihlepnost, trdosrčnost očetovo do lastnega otroka, drugi trmo, pogum, nepričakovano protivje in žugajoči ponos osebe, ki se imenuje slaba, šibka ženska podoba.

VIII.[uredi]

Junak zgrabi besen oster
meč in plane z njim kvišku
morda nevedoma.

Ossian. Kaki dve uri od glavne ceste, ki pelje od Ljubljane proti Dolenjskemu in dalje na Hrvaško, se prostirajo na desno in levo holmi, obraščeni z vinsko trto. Le sem ter tja pretrguje kaka gošča pridno obdelano zemljo in pričuje še dandenes, da bo se prostirali nekdaj tú, kjer so najlepši vinogradi, temni gozdi, katere je sekira stoletij uničila in spremenila v bogati zaklad poznim potomcem. Sredi onih goščav je stal v začetku sedanjega veka grad — pravega imena ne imenujemo zaradi njihovega posestnika — kateremu se je videlo uže tedaj, da so ga postavile roke srednjih časov bolj po postavah varnosti in moči, kakor lepote in prijetnosti. Dvigovaje se s svojim temnim zidovjem vrh malega holma in obdan krog in krog z gozdi in manjšimi vinogradi, bil je videti kakor velikan, ki zre iz višave ponosno pod se nad svoje podložne priproste kmetiške vasi z raztresenimi bornimi kočami. Uže več let nij bival nihče v gradu. Le nekaj družine je še ostalo v njem za delo na polji in vinogradih. Njegov gospodar, ki so ga navadno klicali: gospod graščak, le sem ter tja se je čulo njegovo poitaljanjeno ime Selvani, se je preselil po smrti svojega očeta, bogatega laškega kupca, tu in kupil graščino, a živel je navadno le v glavnem mestu. Ljudje, bližnji kmetje, grajski tlačani ga nijso pogrešali, družina tudi ne, kajti bil je, kakor vsi tedajni bogataši, zatiralec in ponosen ubogemu kmetstvu. Le zadnje dni se je mnogo spremenilo. Lepa Selvanijeva kočija je večkrat, kot je bila navada, pridrdrala iz daljnega mesta, in v zapuščenem dolgočasnem gradu je stanovala mlada, lepa gospa, o katerej družina nij videla, kdo je in kod. Ta je dejal: gospodova žena je, drugi je rekel: njegova sorodnica, in tretji drugače. Le v tem so si bili vsi edini, da so trdili, da je nesrečna, kajti vse dni živi za se v svoji sobi, in če jo obišče kdo nenadoma, obriše urno objokane oči in se dela vesela. Akoravno pogostno gospodovo obiskovanje ne ugaja nikomur, vendar je tuja gospodinja vsem po godu, kajti prijazna je, tiha, o osornem zapovedovanju ne čuje nihče. Tako minejo neki tedni. Glas o važnih bojih v korist domovine se raznese tudi na kmete in povsod. Stoprv zdaj se jim zjasni ostra gospodova zapoved, paziti na mlado gospo in je ne puščati same iz gradu — kajti prej ali pozneje se prične zopet krvavi ples z vsiljenim ptujcem. Neko po pólu dne sedi, kakor po navadi, grajska mlada gospa, ki nij nihče drugi, kot naša znanka, hči mestnega sodnika, Valerija, v z močnim ozidjem obdanem grajskem vrtu, tiha, zamišljena, bleda, kakor obletujoče se jesensko cvetje po osamljenih gredah krog in krog. Mej tem pridrdra po belej cesti kočija, se ostavi pred gradom in graščak stopi iz nje. Stari sluga Peter odpira prepadenega obraza vrata pred graščakom, kajti tacega še nij videl nikedar. Bled je, razjarjen, strašen, notranji boj se mu bere na obrazu. »Ali nij bilo tujega gospoda minule dni v gradu, ali nij govoril z gospo?« se čuje oster graščakov glas nasproti sivemu slugu. »Nikogar, milostivi gospod, nikogar nij bilo, verujte!« jeclja boječe starec in ne more umeti, kaj pomeni to nenavadno vprašanje. »Ali si mar pustil gospo iz gradu, govori, ako ti je drago tvoje življenje!« kriči razjarjeni graščak. »Tudi ne, milostivi graščak! Gospa ne storé stopinje, razun na vrt. Da jim je to menda neprijetno, pričuje, da imajo mnogo potov objokane oči.« »Lažeš, hinavec, ti si podkupljen! Kdo ti je povedal, kdo je gospa, in ali je žalostna, ali vesela.« »Bog me varuj kaj tacega, milostivi gospod! Trideset let uže služim v gradu, bil sem tu uže, ko ste vi komaj odrastli, in mi nij nihče očital tacih rečij, tudi vaš ranjci prednik, milostivi graščak ne. Sam ne vem, kaj sem se pregrešil ravno vam, da me sodite tako ostro in krivično!« »Molči zdaj o tem, Peter, niti besedice več!« pravi posled menda nekoliko ginjen starčevih prepričevalnih besedij, graščak, ter odide urno po stopnjicah v oni oddelek gradu, kjer je bilo Valerijino stanovanje. »Gospa so na vrtu,« kliče stari sluga za njim, da votlo odmeva po mračnih, kamenitih mostovžih. Nekaj trenutkov pozneje korači graščak črez dvorišče naravnost na vrt in se niti ne ozre na boječe pozdrave delavne družine, niti ne prepriča o reji dveh parov lepih konj, katera ima za potrebno vožnjo in druge priložnosti vedno na deželi. Nenavadno bleda in vtopljena sedi isto po pólu dne Valerija na vrta pod košato stoletno lipo, s knjigo v roci, katera jej pa ne more podariti danes iste razmišljenosti, kakor v minulih, nekdanjih dnevih, kajti mnogo potov jo položi v naročje in zre z z mrklim očesom pred se, kakor bi opazovala veseli ples nadležnih mušic, ki plešejo v urnem kolobaru pred njenim očesom. »Bog vé, kaj dela on zdajci,« vzdihne skrivno posled. »Ali sedi tudi v samoti, kakor jaz, in misli na nesrečno Valerijo. A kaj bo, on nijma srca! Kdor služi tujstvu, jé sužnji kruh, on zaničuje vse drugo, pozablja ljubezen do domovja, do svojih. O kako lepo je bilo pač nekdaj, ko sva sedela še v srečnih dnevih skupaj in kovala v goljufive, bežeče oblake, zlate gradove. Da, Davorin, če pomislim na tvoje besede tedaj in na tvoj denašnji stan, zmrači se mi um, nepopisljiva grenkost, zaničevanje zoper vse, kar je v zvezi z najino ljubeznijo. Da, Davorin, ljubiti sovražnika, zatiralca svojega naroda, to je strašno. To je nenaravno, neizbrisljiva sramota slabemu ženstvu. Gorje, in ti — Davorin, ti si moj sovražnik — sovražnik mojega očeta.« Bledost in brezup oblije pri teh besedah Valerijin obraz, katerega zakrije s svojimi belimi rokami in sloni, kakor kamenita, mrtva podoba. Tako ne opazi, da se ji približuje graščak Selvani, ter jo rahlo prime za nježno roko. Valerija se zgane in vsklikne: »Kdo je?« A ko spozna pred soboj graščaka, zarudi in pobesi pogled. »Ne zamerite, da vas motim, blaga Valerija, v vašej zamišljenosti. Imenitne reči me silijo, govoriti z vami danes zadnjo odločilno besedo,« pravi prijazno in zatirajoč svojo navadno osornost, Selvani, ter vpre nepremakljivo v deklico svoje strasti plameče oko. »Kaj morete govoriti s slabo deklico tako važnega, gospod graščak? Moj svet, moja misel vam ne more koristiti v nobenej zadevi. Če pa menite govoriti v zadnjih rečeh, prosim vas, ne mučite me dalje ž njimi, moj sklep je nespremenljiv, moje srce neobčutno. Vsaj kdor je brez osebne prostosti, nesramno goljufan, kot jaz, nijma več čutil, razun zaničevanja vsega, kar ga obdaja in spominja njegove nesreče.« Graščak nekoliko zbledi in se skrivaj vgrizne v ustnice pri teh Valerijinih besedah. »Ne tako osorno, gospica,« povzame posled. »Kdo vé, če vam ne bode žal svoje nepremišljenosti, in to prej, kot pričakujete. Ponavljam vam tedaj še enkrat svojo prošnjo. Pustite vse drugo, spolnite voljo svojega očeta, ter podajte mi v zakon roko. Vse, kar vidite, je vaše. V časti živite potem, vsaka želja se vam bere v očesu.« »Gorje mi,« vsklikne Valerija in pahne z belo roko graščaka od sebe, ki je objel pri teh besedah strastno nježno deklico, ter jo hotel poljubiti. »Kdo vam je privolil to, kdo ukazal, napadati kakor ropar v samoti slabo žensko, ki se ne more maščevati z drugim, kot z grenkim zaničevanjem do vas in vseh vaših brezbožnih besedij? Motite se, če mislite preveriti s sladkimi besedami mene. Britke izkušnje zadnjih dnij so me storile neobčutljivo, jekleno za vse strahove.« »Molči, prevzetnica, in pomisli, kje da si in s kom, da govoriš,« kriči zdajci razjarjen graščak in odskoči, kakor z gadjim bičem zadet od Valerije. »Še so moči, da strahujejo otročjo preširnost in ponos, in to tudi tebi, ponosnica, no odide.« »Prosila vas nijsem ničesar, nikdar živela o vašej milosti, kako se predrznete torej, govoriti in soditi, kar je le vam in vaše vrste ljudem mogoče,« odvrne pogumno in junaško Valerija v tem trenutku, ter se spne kviško v močno nasprotje, kakor bi jo bila navdušila neznana, nevidna moč in jej vlivala pogum v strašnem trenutku, v boju z močnim nasprotnikom. »Se ve da, ko bi stal tu francosk častnik, izdajalec svojega domu in rodovine ter te prosil, deklina,kaj tacega in še kaj več — dovolila bi mu in se mu udala, kaj ne in bi se mu?« pravi zaničevalno graščak in smešeč ženskino slabo protivje. »Izpred očij, nesramnež, kdo ti je dovolil pohujšljiv izrek, tebi, ki si se prikradel kakor razbojnik in tolovaj v mojo hišo, odpeljal kakor ujetnico žensko, ki ti nij storila nikdar kaj žalega in si upaš zasramovati in žaliti še tu, bridki osodi izročeno osobo. Tvojo nesramnost pa zakrivaš v domoljubje. Ali pomisli, da prej ali poznej je vse očito in da deklica, ki stoji zdaj pred toboj, je darovala v ljubezni do očeta, do domovja vse, vse, njegovo podobo, katero je nosila leta in leta na svojih prsih, le poštenosti, življenja neče, ne more darovati goljufivemu zapeljivcu, kakor si ti, v imenu ljubezni do domovine«. »Zvežite jo, odpeljite jo v temnico, nesramnico, zblaznela je,« kriči graščak ter plane proti deklici, kakor bi se hotel maščevati osobno nad njenimi razžaljivimi besedami. A kakor nadzemska, orijaška podoba se mu postavi Valerija nasproti in pravi: »Skusi, če imaš moč in pogum, a ne pozabi, da se ura maščevanja bliža, in da ista podoba, katerej kričiš izdajalstvo, izpolni zasluženo kazen nad toboj.« »Gorje ti, nesramnica, tako daleč se pregrešiš, tisti tvoj postopač naj se maščuje nad graščakom Selvanijem? Psi hlapčonski, kje ste, odpeljite jo v temnico! Tudi vi ne ubogate? Tudi vi ste v zvezi z njo proti meni? Torej kaznuje naj te moja lastna roka, akoravno je predobra za beraškega plebejca.« V tej priči potegne graščak iz žepa pištolo, in vstreli — proti Amaliji, — ki se v tem hipu zgrudi v nezavesti na zemljo. Kakor zblaznel zbeži, plašeč se lastne sence, graščak potem iz vrta mrmrajoč na pol razumljive besede: »Kaznoval sem jo, a to je premalo, staremu in vsem njegovim pajdašom pa zagodem drugo, — da pomnijo, kdo je graščak Selvani in kdo uporni beraški plebejci.« Nenadni strel skliče vso družino. A videč bledega razjarjenega graščaka si nihče ne upa prašati kako in kaj. Strmeči se pogledujejo drug druzega, stoprv, ko se urno odpelje potem graščak, od koder je bil prišel, hite na vrt in dvignejo onemoglo, krvavo Valerijo, neso v njeno sobo in polože kakor mrtvo, na belo posteljo.

IX.[uredi]

Ali čuješ zvon sile, šumenje bobnov?
Gorje, zakletev je uničena.

Fiesko. Tiha noč je ležala nekaj dnij pozneje nad starodavno Emono. Ničesar nij bilo čuti, kot grajskega čuvaju, na višini, ki je kričal s hripavim glasom uro, kadar so jela doneti kladiva krog in krog po zvonikih. Le sem ter tja oglasil se mu je kak vinski bratec, vračajoč se v poznem času z veselo glavo domov, ter oponašal njegov navaden, dolgočasen klic, ki se je razlegal v samotne ulice, postal nekoliko in se hotel prepričati po mesecu in menda po zvezdah, če je pravična čuvajeva ura. A menda strah pred zvesto zakonsko polovico doma in ostro mestno stražo, ki uže gotovo preže nanj, ter mu vošči trdo klop v temnici, ga predrami, da zopet jame ubirati kamnito pot pod nogami, in izgine, jezeč se menda na ves ta vesoljni svet precej glasno sam pri sebi, za bližnjim oglom. Vsa okna tihega mesta so davnaj uže zbledela. Le ko bi kdo opazoval na tanko, prepričal bi se, da v prvem nadstropji v hiši mestnega sodnika še svetijo, akoravno so zagrinjala razpeta po njih in nij čuti najmanjšega glasu. In ko bi mogel pogledati kdo skrivaj v dvorano, videl bi bil resno vtopljene možakarje okrog velike mize, napolnjene s pisanji in mnogovrstnimi pismi. Tamkaj na prvem sedežu sedi mestni sodnik modrega obraza, žarečih pogledov. Videti mu je, da ga pozno posvetovanje s svojimi prijatelji zanima v največjej meri, ter mu razgreva sicer mrklo, bledo lice. »Več nij odlašanja, zdaj ali nikedar, vse je v redu, vse pričakuje le iskrice na našej gromadi, in v trenutku splameni vsa dežela — in cesarski pritisnejo od juga,« zabičuje sodnik svojemu sosedu, zamišljenemu meščanu na desni. »Vse je prav, gospod sodnik, le naglica nij bila še nikjer dobra. Mnogo nam še manjka, da moremo upati v zmago. Rokodelci so sicer pritrdili, na nje si opira vse, a v okolici, menim, je še premalo poguma. Ravno zdaj še le prijazni župani podpihujejo krepko oglje navdušenosti ubozega ljudstva. In orožja tudi še nij dovolj, vsak dan ga pričakujemo. A o tem je tudi največja nevarnost, da smo lehko izdani, in je trud dolzih tednov marsikatere prečute noči vničen in — naše življenje in svoboda ž njim.« »Ne bodi babjak in strahopetnik,« pravi zdajci pogumen meščan, zastopnik mestnih rokodelcev, prvemu. »Če more vsak upati tako v svoje ljudi, kot jaz, zmaga je gotova. Težko uže pričakujejo ti hrabri možje prvega migljaja, da planejo vsi za enega, eden za vse, tja, kjer se zaničuje narodna zavest, starodavne svete pravice. Orožja je dovolj, denarja ne manjka, pogum torej! Ako hočete, vdarim jaz prvi z mojo četo, kajti zaupam vam vsem in kmetje so kot skala trdni za menoj.« »Res je, kdor dolgo čaka, slabo izgotovi,« se oglasi zopet drugi preveč pogumno, da mu mora migniti sodnik, naj bolj tiho govori, kajti ako je izdano to društvo, uničeno je vse. »Tako je, gospod sodnik, le nekoliko pomisleka,« meni zopet drugi. »Vsi smo pošteni možje skupaj in v polnem številu. Danes se jasno izrazimo, kedaj se izpolni teško pričakovano kaznovanje preširnega tujca.« — »Ali ne manjka v resnici nikogar izmej nas denes tu?« povzame nekako posebno resno zdajci sodnik in meri z jasnim očesom svoje tovariše, kakor bi jim hotel reči, da ako bi bilo to, bil bi mirnejši. »Vsi smo, oglasi se večina glasov. Kogar denes nij tu, je strahopetnik, izdajalec, kajti naznanjeno je bilo, da je nocojšnja odločilna noč.« »Selvanija nij,« pravi resno možak na desni sodnikovi, ki je prvi odsvetoval prenagljenje v denašnjem zboru. »Selvani,« se čuje naenkrat okrog dolzega omizja. »Kje je, zakaj ga nij, kaj pomeni to?« Sodniku se zmrači lice in molči precej dolgo. »Poslal sem mu povabilo,« pravi potem »kakor vam. A slabo zdravje ga zadržuje menda. Zadnje dni se je nekako čudno spremenil. Opravičenja njegove izostaje mi nij poslal.« »To bi bil moral, ako je mož,« pritrdi vsa družba, ter se pomenljivo, osupnjeno pogleduje. »Selvani je strahopetnik, nikdar nij kazal pravega poguma, za delo tudi nij prvi,« pritrjuje siv meščan na levi, kakor da bi hotel reči: »v njem ne izgubimo posebne moči.« »Ne sodimo prenaglo, možje,« povzame sodnik, hoteč zakriti svoj notranji nemir. »Selvani je pošten, veljaven meščan, le zunajne razmere mu nijso ugodne, in kdo je temu kriv?« V tem trenotku se domisli sodnik svoje neubogljive hčere, ki se protivi njegovej volji, zaničuje imenitnega moža, njene svojeglavnosti, nad katero se ubija velikansko delo osvoboda domovine. »Tudi brez njega lehko prebijemo, če se izneveri v najvažnejšim trenutku, ko je najbolje potreba edinosti in pomoči,« mrmrajo nedovoljno možakarji, opazivši, da ga hoče opravičevati sodnik z vsakdanjimi rečmi. Mali prepir se vname potem v zboru. Glavni predmet mu je Selvani in needinost v izpeljavi svojih sklepov. Sodnik izkuša, zatreti nemir, a trudi se zastonj. Glasovi različnega mnenja in trditve so vedno glasneji. Sem ter tje se čujejo celó osebne razžalitve. Vse je v neredu, vse je izburjeno. »Pri vaših čestnih besedah, možje, kličem, opominjam vas k redu,« kriči sodnik pozabivši v prepiru, da je šum preglasen in pogubljiv. Zdajci vsopnejo vsi, tihota nastane. Močno trkanje in glasovi se čujejo iz ulice. Nihče se ne gane, nihče ne oglasi. Razbijanje je hujše, krik osornejši. Zdajci se ozre sodnik skrivaj iz-za zagrinjala na ulico, — zbledi kakor zid in vsklikne: »Možje, gorje nam, izdani smo, naša neprevidnost je naše pogubljenje!« V trenutku se čuje, da so vlomljene duri, orožje, moške stopinje se čujejo na mostovžih. »Izgubljeni smo, gorje nam,« vskliknejo možakarji. »Prokletstvo nesramni izdajici!« »Selvani je naše gorje,« kliče ta. »Sodnikova hči nas je izdala svojemu brezdomovincu,« kriči drugi. Vsa družba se razprti po bližnjih sobah, iskaje raznega posvetja. A vse je zastonj, francoski poveljnik pridere pri tej priči v dvorano s četo vojakov in kliče: »V imenu postave! Kdor se gane, je predrt!« Prepir nastane mej ostalimi možakarji in poveljnikom. Grozitve se čujejo na obeh straneh, a vojaki urno obstopijo meščane, preiščejo sobe v obližji, ter proté vsacemu, ki se brani, z bodalom. »Kje je sodnik?« čuje se prednikov glas. »Njega držite, on je prvi upornik, prvi izdajalec!« Vse se pogleda, a sodnika nij nikjer. V prvej nevarnosti je ubežal skozi skrivne duri na prosto in dalje, kdo vé, kam. Do ranega jutra traja hišno preiskavanje. V kletih se najde mnogo streliva in orožja, vse pojasnuje sovražno družbo tujej vladi, vse priča zoper izdane upornike. S prižgano svečo, le na pol oblečen, tresoč in bled ko smrt, mora svetiti izbujeni stari Jurij vojakom od shrambe do shrambe, akoravno dviguje roke in trdi in moledva, da je nedolžen, da ne vè nič, zakaj mu grozijo s smrtjo. »Ti nijsi bolje, sivec!« kriči mu poveljnik. »Ko bi bil, naznaniti bi bil moral, da zahaja v hišo tvojega gospodarja hudičeva druhal.« Strahu pred strašno smrtjo, ne more govoriti dalje sluga. Luč mu odpade in sam se zgrudi na zemljo, šepeteč: o, vsaj sem dejal, tisti spomin, ki sem ga videl v oni noči, ne prinese druzega, kot gorje in nesrečo! Nekoliko pozneje odpelje četa meščane in slugo v zapor, ter pošlje za bežečim sodnikom vojake, s poveljem, izročiti ga poveljniku, in ako se brani, kaznovati ga, kakor zasluži izdajalec vlade.

X.[uredi]

Noč je temna, podkve jeklo poje,
Lej po gozdu, kralj ubežen jaha!

Levstik. Urno, kakor veter, je jezdel isto noč samotni jezdec, zavit v temen plašč, po stranskej ulici bele Ljubljane, zavit na južno stran ob močvirju, spodbodil še enkrat čilega vranca, ter izginil, da nij bilo v trenutka videti druzega, kot svetle iskre izpod konjskih podkva v daljavi in odmevajoče peketenje drvečih kopit v tihej noči. Zdajci posveti mesec iz-za gore na samotnega jezdeca in v njegov bledi obraz. Kakor bi hotel udirjati celó luninim, nocoj nepriljubljenim žarkom, drvi tujec še v hujšim diru dalje črez plan in log, ter se ozira boječe okrog, plašeč se menda svoje lastne sence, ki dirja vedno, kakor strašilna podoba poleg njega in katerej niti nij mogoče. Iz bližnje gošče po glavnej cesti se prikaže v tem trenutku drugi jezdec, ki, ogledavši menda prvega, meri naravnost proti njemu, ne pazeč na polje, stezo ali druge zapreke. Mrzel pot oblije zdajci prvega jezdeca, ki nij bil nihče drugi, kot mestni sodnik, ter izkuša jezditi še urnejše, misleč, da je nočni tovariš gotovo njegov sovražni preganjalec. A dolga ježa, notranji boj, vrančevo spehanje mu ne prepušča več prejšnje hitrosti. Uže čuje za soboj klic tujcev — in spozna v njem — graščaka Selvanija. Kakor stresa listje na osamelem hrastu jesenski vihar in izbija na črno zemljo, tako se zgane sodnik pri spominu, da se mu bliža človek, ki je menda kriv njegove pogube, največjega gorje, izdajica Selvani. »Ne tako urno, svet ne gori in Francoza nij tu daleč na okrog,« kriči zaničljivo uže od daleč graščak in se bliža hitečemu sodniku. »Ali nijsva več prijatelja, gospod predsednik uporne družbe?« pravi potem graščak, zajezdivši na sodnikovo stran, pol smeječe, pol zaničljivo. »Ne šalite se z menoj, posebno nocoj ne, gospod Selvani; vezi, ki so naji družile nekdaj, so razdrte!« »Tako, mi je žal,« pravi še bolj zaničljivo Selvani in meri radovedno svojega tovariša. »A kaj je vendar krivo temu, povejte mi vendar, in ne držite se tako kislo, vsaj bodete deželni governer ali kaj tacega, če se vam posreči vaš upor,« pravi krohotaječ se Selvani. »Kdo vam je dovolil, norčevati se iz moje nesreče?« zavrne sodnik in vpre prebodljiv strupen pogled v tovariša, kakor bi se hotel prepričati, ali je zmožen on največje sramote, izdajalec svojih prijateljev. »Ne jezite se, ne jezite, vsaj zakaj bodete nesrečni! Le vaša nadepolna prevzetna Valerija vam menda dela preglavico in je s Francozi v zvezi. Tudi meni je protila, da me kaznuje njen ljubimec, tisti francoski čestnik, poznate ga dobro.« Mrzel pot oblije pri teh besedah sodnika, stemni se mu skoraj pred očmi, kajti strašna misel, da ga je morda izdala edina hči, mu hoče zavreti možgane. A zopet se mu izbudi na drugi strani prepričanje, da je to nemogoče, neverjetno. V neizmernem boju med ljubeznijo in zaupanjem do svojega otroka in posmehljivega prijatelja odloči se za prvo in kakor zblaznel, kriči: »Lažes, lažeš, gorje ti, hinavec, izdajica svojih lastnih prijateljev!« »Kdo ti je rekel to, beraški zarotnik? Tvoja lastna ponosnica izdala je vse, vse, pogubila vse, le mene ne, ker imam nekoliko več možgan, kakor neumni proletarijat,« kriči zasmehljivo graščak, ter hoče oddirjati zopet v nasprotno stran. A sodnik potegne v tej priči pištolo izpod plašča, ter vstreli v nasprotnika v brezupu, vskliknivši: »Tu imaš izdajalsko plačilo, če te ne zadene pravica, kakor tudi mene ne bode, kaznuje naj te moja roka!« S strašno kletvijo se zgrudi graščak na zemljo. A strel je zadel le konja pod njim, jezdeca pa omotil in storil nezmožnega za maščevanje v daljnej nočnej samini. Videvši sodnik, da je padel nočni tovariš, in misleč, da ga je vsmrtil, dirja še divjejše dalje, kajti strašne erinije ga preganjajo s svojimi gadjimi biči in mu pojó peklenšekovo pesem na uho: nedolžno kri si prelil, edina hči je tvoja izdajica, tvoje gorje! Lepo je sijalo drugi dan solnce in žarilo prijazne dolenjske vinograde, raztresene hramove sredi njih in ondi v zatišji stolpe kolovskega gradú. Valerija je sedela v svoji sobi bleda, kakor stene njenega stanovanja. Razjarjeni graščak jo je ranil le lahno na levici, a strah onega dne ji je oropal zdravje in slednji up, da bode še kedaj vesela. In strašne besede, katere jej je zagrozil graščak, da se maščuje tudi nad njenim očetom, jej ne izginejo noč in dan iz spomina. Vsaj znano jej je o skrivnej družbi, o zaroti, ki vniči, ako je izdana, vse svoje tovariše. Da, in Davorin, kaj je ž njim, strašna njegova osoda, očetova ostrost je razdvojila njuni srci za vselej. Take misli navdajajo Valerijo isto jutro, ko stopa polagoma, kolikor jej dopuščajo njene slabe moči, po mračnem mostovžu v samotno grajsko kapelo, v katerej moli vedno svojo jutranjo molitev. Stari služabnik Peter vpognenega hrbtišča jo sreča v na pol razsvetljenem grajskem oddelku, ter boječe pozdravi. A ker mu Valerija ne odgovori, ozre se še enkrat, in videč bledo vtopljeno podobo, misli, da je mrtvaška senca, ki ga straši, torej se urno prikriža in izbeži, kolikor morejo dohajati starikave noge strahopetno truplo. Nekaj trenutkov pozneje se čuje krik pred vrati. Stari Peter pomoli svojo prepadeno, sivo glavo skozi malo linico in vpraša, kdo da je. A ko čuje neznan osoren glas in bledega, sivega jezdeca na črnem vrancu, se prestraši še bolj in zapahne skrbnejši velikanski hrastov pah za duri, kajti sam bog ga nas varuj, ne more biti strašnejši, kot je ta tujec. »Odprite, če je še kaj živega v tem zidovju, in nij vse v zaroti proti meni!« se čuje zopet tujčev glas. »Ne smem, ne smem, ker vas ne poznam, kdo ste,« jeclja Peter in tišči vrata, kakor bi jih potem ne zmagal nihče in vlomil v samotno zidovje. »Jaz sem gospodov prijatelj in oče vaše mlade gospe,« se čuje zopet glas iz prostega. Mrzel pót oblije zdajci starega slugo pod debelo hodnikovo srajco, ko čuje ime strašnega, neusmiljenega svojega gospoda. Kaj, ko bi bilo res to, in bi ta tujec prišel rešit svojega nesrečnega otroka, si misli starec, ter polagoma in skrbno odrine vrata, ter izpusti most iz višave. »O zakaj nijste prišli prej, gospod, če ste res oče naše gospe,« pravi boječe sluga, ko zajezdi tujec na dvorišče, »in jo rešili nesreče, kajti naš milostivi gospod so ostri, prav ostri ž njo. Oni dan so celó vstrelili nanjo, a k sreči ne dobro zadeli, ker sta se sprla zaradi teh Francozov menda, in so jo dolžili izdaje, kokor je umelo moje staro uho. »Tako, gorje jej, če je resnica!« vzklikne tujec, ki je bil mestni sodnik, ter skoči raz konja. »Kje je gospa?« vpraša ostro potem sodnik. »V sobi je, milostivi gospod, bolna je in bleda, kakor smrt. Ne smete se jeziti nad njo, če ne umrje gotovo žalosti. In ako bi je ne bilo v sobi,« povzame zopet starec, »mora biti v kapeli. A tam straši, ravno zdaj sem videl mrtvaško podobo hiteti tja, in v kapelo ne hodite, če se bojite strahov!« Urnih korakov hiti sodnik po stopnicah v zaznamovano sobo in ne čaka boječega slugo, ki mu hoče kazati pot po mračnem zidovji. A ko najde sobo prazno, odide v kapelo, ki stoji na vzhodnej strani v najbolj zapuščenem delu vsega grada. Starodavne črvive duri so kapeli le prislonjene. Sodnik pomoli nekako ginjen glavo v svetišče in opazi na kamenitih tleh klečečo Valerijo pred na pol razpadlim altarjem, katerega slabo razsvetluje rudeča luč male svetilnice. Škripajoče duri zdramijo vtopljeno Valerijo, ozre se, in meneč, da je graščak, ki jo zopet nadleguje z nepoštenimi besedami, vsklikne: »Beži, beži, ura maščevanja se bliža, dan zmage skrivnih hudobij je napočil!« Izgovorivši, izbeži za altar in skozi stranske duri na mostovž. Sodnik še bolj zbledi pri teh besedah, misleč, da te besede veljajo njemu, očetu, od svojega lastnega otroka. Strašna misel, da je Valerija v resnici izdajica njegove zarote, vsaj mu očita v obraz to sama, omami mu razburjeno glavo. Kakor blazen plane za bežečo deklico, ter izdere meč iz nožnice. Na mostovžu skoraj dohiti Valerijo, ki, prepričavši se napačna v strahu, da jo preganja graščak, izbeži na dvorišče, se nagne na obrobju velicega vodnjaka in plane v strašno globočino. V obupu, v nepopisljivi borbi se nagne sodnik za njo, a preplašivši se temne globine, vrže svoj meč za njo, kričič: »Pogrezni se v peklo, izdajca!« V tem hipu se čujejo obupljivi, boječi klici družine iz grajskega obližja. Krik: Francozje, Francozje, odmeva po zidovju boječih hlapcev in drugih delavcev. Sodnik se zgane in hiti k vratam, kjer se prepriča, da je izdano njegovo pribežališče, da je uničeno, končano vse, in tudi on. Kakor zblaznel, hiti v zgornje sobe in zaklene duri za soboj. Kmalu odletijo sovražnej sili grajske duri, in s krikom: Kje je zarotnik sodnik? se razprše vojaki po zidovju. A ko odpahne poveljnik prve duri, vidi visečega na zagrinjalu — a uže mrtvega — mestnega sodnika. »Kaznoval se je sam,« vsklikne in zvabi svoje podložne, rekoč: »Pojdimo, naša naloga je končana!«

XI.[uredi]

To je bila strašna noč v njegovej hiši,
Nočni mir glasovi so plašili,
Ukala v gozdu sova, ptič mrtvaški.

Šekšpir. Nekaj dnij pozneje so zbrani zopet zatiški vaščani, naši znanci iz poglavij v Ribarjevi krčmi pri vinskej kapljici. Rudečelični krčmar zopet seka sem ter tje s polnimi bokali, prikimaje, odgovarja ali molči, kakor spozna, da je po godu gostom. Za druge ne vpraša, vsaj ti možakarji mu dajejo mnogo skupička in tudi dobička, akoravno v obraz trdi vsacemu o slabih časih. »To so sitnosti in težave v denašnjih burnih časih!« vzdahne zdajci v kotu župan Komar, ter postavi prazno kupo na mizo in puhne kake tri pota gost dima tobaka tje gori v kot, kjer visi z živimi barvami na steklo naslikan svet Jakob z bučo na palici, ki je večji skoraj, kot pol njegovega života. »Kaj bodete vi, župan, ki ste bogati in ki imate vse pod palcom, kar se tiče okroglega,« ongavi sosed Hrušovec v potlačeni kučmi in ne ravno najlepši kamižoli zraven suhega pivca Kobilce. »To je res, ne da bi dejal in se hvalil, hvala bogu, pomanjkanja ne trpim, a pomislite, skrb za vso sosesko imeti na svojej glavi, to je mnogo.« Izgovorivši župan te besede, se ozre nekako ponosno po svojih zijajih in občudujočih ga sosedih, češ, kaj bodete vi siromaki, ki veste komaj, koliko je številka nad vašimi vrati, jaz pa sem vendar vaš župan in še gospóda me obrajta in ceni. »Ali ste imeli zopet opravek v kanceliji?« pravi zdajci na pol smeječ se mešetar Pikec, nekoliko razžaljen ponosnega pogleda županovega, ker je vendar prepričan, da nij takov učenjak, kakor bi morda rad bil, in katerega on vžene v kozji rog in pusti, da je sila, če bi se govorilo v kupčiji, naj si uže bode konj, volov, ali plemenskih, ali pitanih prascev. »Imel sem, imel,« meni župan, »in še važne reči. Komar, daj vina, grlo se mi suši, potem pa še kakovo rečemo in vganemo skupaj,« pravi potem. »Povejte, povejte, kaj je kaj novega v mestu in kaj počnó Francozje!« oglasé se vsa usta okrog in zijajo v župana v kotu, eni tudi v leskečo, napolnjeno posodo. »Kaj ne veste, da so v mestu zaprli mnogo imenitnih meščanov, ker so se puntali ali kali, zoper tujo vlado,« meni župan. »Torej so sklicali vse župane tudi iz dežele skupaj in jim naročili, naj pazijo na vse in naznanijo gosposki najmanjši nered v soseskah. »Ali res?« zazija Hruševec in vsi sosedje pri teh besedah. »Tako, te Francoze so hoteli natepsti, ali kali,« nadaljuje suhi Kobilica. »Nič več o tem, to je prepovedano govoriti zdaj. — Jaz sem vas le opominjal, da se varujmo nesreče,« pravi resno župan, pokazavši z žulavim prstom, da ima tudi zid sem ter tje ušesa. »Kaj bodite neki? Take sile nij, in naši tudi nijso najslabejši, ko pride njih čas,« meni ponosno Pikec, pokazavši s tem svojo nevoljo zaradi nevgodnih novic. »Kaj pa, kaj tisti Martin Dragarjev, ki je za nekaj višjega pri Francozih, ali ste ga kaj videli ali čuli o njim?« vprašuje suhi, precej gluhi Kobilica. »Šleva neumna, ali ne veš, kako je?« odgovarja Hruševec. »Uže pred nekaj meseci je potegnil od vojakov. Neka ženska ga je menda zmešala in prišel je domu in se skrival nekolika časa v obližji. In zaradi tega je obolel in umrl tudi Dragar, pravijo, ker so ga obdolžili, da skriva svojega sina, ter ga nekaj dnij priprli: ali sina vendar nijso dobili v pest, on je zvit, kakor kača, in je menda potegnil zdaj doli na Hrvatsko k tihotapcem, ali kali,« beseduje skrivnostno krčmar Ribar in napije županu in sosedom. »Bog mu daj večni mir, Dragarju! Pošten, petičen možak je bil, le ta mi ga je spravil v zemljo, ko bi bil še lahko živel, in bi bil. Ali zdaj je uže prestal in pretolkel ta svet.« »Res je,« migne župan, ginjen od teh besedij, in postavi pol kupe vina pred se. Tako ugibljejo še precej pozno možakarji, pretresujejo in razdirajo važne in nevažne stvari in uganejo posled, ko se razkropé v poznej noči pred krčmo na vse strani, da je vojska strašna, zelo strašna in nesrečna strast in da ne molijo zastonj vsako nedeljo gospod župnik: Reši nas vojske, kuge, lakote itd. itd. in prav imajo.

Konec.

Vže v zemlji davnaj on leži,
V prah pada grad oholi,
Več pes ne laja, konj rešči,
Vse mrtvo je okoli.

Wordsworton. Ako potuje dandenes potnik po dolenjskej strani sredi prijaznih vinogradov, zapazi temno, na pol razrušeno, v nebo kopiče zidovje, kolovskega gradu, slavnega spomina davnih bojev iz turških časov. Le samotna kapela poleg razvalin se še bojuje z uničevalnim zobom časa in stoji trdno in samotno, kakor nekdaj. Sicer se ne opravlja v njej služba božja kakor v minulosti, le samoten potnik stopi mimo gredé vanjo, občudujoč starodavno zidovje, in siv pastir išče v njej v hudej uri in nevihti zavetja. V okolici pa še živi povest o strašnej smrti tu zaprte Valerije, ki je planila v brezupu v grajski vodnjak in se vtopila. Njeno truplo počiva v grajskej kapeli. Edina temna plošča nad njeno rakvo z napisom: Valerija, pričuje še dandenes o junaškej, rodoljubnej, a nesrečnej hčeri — mestnega sodnika.