Hčere bežé

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hčere bežé
Joža Likovič
Izdano: Vigred 11/1–12 (1933), 9–13, 43–48, 78–82, 106–113, 140–145, 171–175, 208–213, 239–246, 266–273, 305–309, 334–337, 360–364
Viri: dLib1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

I.[uredi]

Sv. Trije kralji so se razšli. Še so se bleščale njihove neznatne stopinje na zamrzli barjanski planjavi. Okna so se še enikrat odprla za njimi, paški zvon se je dolgo poslavljal od njih. Počasi je sonce nagnilo zlato čelo; zasnežene poljane je prevzela srebrnčasta modrina, ki se je neprestano iskrila in spreminjala v ognjenih barvah. Zabrisana meglica nad Ljubljanico se je zopet malce povlekla in se zgostila pod Bistro. Pri Kaminu so se greli čolnarski hlapci in nagajali dekletom, ki so popravljale preperele plahte. Prazničnost se je skoraj umaknila vsakdanjim opravilom in skrbem, samo pri jaslicah so še čemele svete božične skrivnosti, drobne ovčke, nerodni pastirji, presveta Družina ... Ko so poslednjikrat udarili zvonovi na Žalostni gori božičnim praznikom v slovo, so stopili gospodarji v hleve, potrepljali živino in se pripravili, da pojdejo v jutru na Srobotnik po drva. Večer se je polagoma stisnil, polja so obležala bela in mrtva, samo na prisojnih bregovih je pustila večerna zarja rožni poljub, ki so ga poželjivo použili črni mrakovi. Vsa vas se je pritajila, pastirji so se nehali klicati, mlin na Izvirku je ostal gluh, mlinar nocoj ni skoparil pri mericah.

Pred farno cerkvijo se je obotavljalo dekle devetnajstih let; modra obleka, nekoliko prikrojena po modi naših dni, jo je napravljala prikupno in čedno.

»Kar potrkaj, Ančka! Gospod župnik se bo gotovo razveselil, da se posloviš tudi od njega. Mnogokrat nam je prekrenil težave; v konzumu je govoril za nas, da niso takoj terjali plačila. Jaz te počakam v cerkvi; ko boš odpravila, me boš že našla.«

Tako je nagovarjala postarana ženica svojo hčer, ki se danes poslavlja od znancev in dobrotnikov, kajti jutri odide z doma služit k tujim ljudem. Morda za vedno! Kirnova Ančka se je končno ojunačila in stopila v prostorno vežo, v kateri jo je objela prijetna domačnost, polna toplote in neke otroške mikavnosti, ki je doma ravno v župniščih. Plašno je potrkala v nadstropju na svetla vrata in se stisnila v kot.

»Kaj boš pa ti povedala?« se je razveselil župnik Bernik nepričakovanega obiska, odložil brevir in odvedel mladenko kraj okna.

»Poslavljam se, gospod župnik,« je sramežljivo dahnila Ančka in povesila oči, kakor da je pala v nezaželeno zadrego, ko je razodela svojo namero.

»Tako? Kam pa ... V Ljubljano ... na Nemško ... ali v Ameriko med bogate strice ...« se je šalil duhovni gospod in primaknil stol.

»Sedaj še ne pojdem v mesto. V železniški restavraciji na Dolenjskem sem dobila službo točajke. Zaenkrat bom samo poskusila, pozneje si bom prebrala in se odpravim v mesto,« je vneto razlagala.

Župnik je namrščil visoko čelo; smeh na njegovih pobožnih ustnicah je zamrl, sklonil je glavo, kakor da so ga potrle nenadne skrbi.

»Kaj doma ni več dobro? Na težko pot se podajaš, draga Ančka. Bog naj te čuva padca in nesreče. Gostilne ob železnicah ne slovijo.«

»Cujnikova Lucija mi je svetovala tako. Obljubila mi je, da pozneje tudi mene spravi v hotel za strežajko. To je lepa služba.«

Duhovnika je še bolj zaskrbelo. Koliko deklet je že odšlo, a koliko se jih je vrnilo? Redke so bile, ki so našle v svetu zaželeno srečo.

»Tudi za Lucijo se bojim. Kadar pride domov, se me izogne, nič več se ne oglasi. Ničemurnost preslepi mladega človeka, prevzame ga napuh, ta gre pa pred padcem.«

Ančka je molčala, postalo ji je tesno, neprijetna vročica jo je spreletela. Duhovnikovih besedi ni mogla umeti! Lucija je postala vendar lepa gospodična; lasje si je pustila prirezati in nakodrati, svilene nogavice nosi, z lakastimi šolni se postavlja. Zakaj bi se ravno ona vedno drenjala po tesni kajži? Da le more biti duhovni gospod tako črnogled!

»Tudi Kržičeva Marjeta pojde,« se je nekoliko oddahnila, ko je našla novo misel, ki bo gotovo zanimala gospoda.

»Tudi?« se je zdrznil župnik in vzel v roke lep molitvenik.

»Že jutri! Skupaj se odpeljeva. Pri nekem ravnatelju bo služila. Tudi njej bo dobro, dvesto dinarjev so ji obljubili.«

»Mhm, mhm,« je pomajal neverno duhovni pastir in napisal nekaj besedic v molitvenik.

»Hoteli, železniške restavracije, službe pri ravnateljih, točajke, hišne ... Zares mikavni naslovi in krasne obljube! Uboge reve, kako ste lahkoverne. Boljši je nezabeljeni sok kakor pa ujedljiva gospoda, ko vas bo morda nasičevala z bornimi drobtinami, ki bodo padale z bogato obložene mize. Naj se zgodi božja volja. Želim ti vso srečo, da boš ostala zdrava na duši in telesu. Prejmi pa kratek nasvet: Moli in delaj ter ne pozabi rodnega doma. To sem ti napisal v molitvenik, ki ti ga dajem za spomin.«

Ančka še vedno ni mogla razumeti vseh besed; v veselo pričakovanje je kanilo nekaj grenkega, skoraj ji je bilo žal, da je ubogala mater in stopila k župniku, ki je tako žalostno govoril. Nevede mu je podala roko; ko ji je naredil križ čez čelo, se je nerodno priklonila ter se urno spustila po stopnicah in poiskala v cerkvi mater, ki jo je prijela za roko, da je tudi ona pokleknila. Toda moliti ni mogla. Vsa razbrana je topo zrla v jaslice; komaj je pomolila nekaj molitvic, ki jih jo je naučila mati v zlati mladosti. Sveti angel varuh moj ...

Ko sta zapustili domačo cerkev, jo je mati še enkrat pokropila z blagoslovljeno vodo in jo skrbno vprašala:

»Si bila pri gospodu?«

»Molitveno knjižico sem dobila.«

»So te kaj podučili? Ančka, molitve se ne smeš braniti. Tudi pred delom ne beži. So te blagoslovili duhovni gospod?«

»So,« je nedoločno omenila mladenka in zavila molitvenik v robček.

Preko barja je pritegnil oster krivec; poiskali sta bližnico kraj velikega mosta, na katerem je ležala železna kača, vsa zlobna in zlokobna. Zgoraj na postaji je vreščala lokomotiva in nestrpno čakala, kdaj zdrvi proti svetlemu zapadu in se zarije z jeklenimi prsi med orjaške pečine pod Trebevnikom. Ko sta prispeli na Breg, je hči odslovila mater:

»Vi pojdite kar domov, jaz bom pogledala malo k Marjetki, da se sigurno dogovoriva radi odhoda.«

»Samo predolgo se ne zamudi. Nocoj moraš kmalu k počitku, da boš jutri vedra. Vožnja bo dolga.«

Ančka se je s trudnimi koraki namerila v klanček. Ko je prišla do železniškega prelaza, je za hipec obstala ter se oddahnila. Breg je ležal pod njo ves svetal in prijeten, na pragu Mrkunove gostilne je stal trgovski uslužbenec in se dolgočasil z žvižganjem. Onstran železnice pa se je začela bajtarska vasica Pako, uklenjena med hudourne pečine in neplodno reber. Kup čemerikavih sivih hišic sredi puste brežine, kakor družina gladnih ptic, ki so pribežale pred nesrečo in se za vedno spustile na gozdno jaso ter ne smejo odleteti v sončne višave. Kajže so bile potisnjene na skale, za vsako ni bilo toliko sveta, da bi obrnil na njem konja s plugom. Tod, nisi našel plodne brazde, komaj da je naril krt kupček zemlje. Edino Dormišev zdolec onkraj paškega mosta je nudil v poletnih večerih košček košenine in senčno zatišje pod leščevjem. Ančka je predobro znala, da se tod težko živi. Ljudje se resnično ubijajo za skorjico črnega kruha. Barjanska zemlja je črna in težko rodi! Ženske morajo znositi vso vodo za človeka in žival na glavi tako visoko, da jim jo često pomladanska sapa razpljuska in pobere iz škafov ter morajo še enkrat na Izvirk. Za vsak požirek vode kane potna kaplja s čela! Do železniškega prelaza počivajo navadno dvakrat, naprej pa za vsako skalo; koliko pa šele trpijo pred prazniki ali v zimskih dneh, ko je treba nositi vodo po spolzkih, ledenih tleh. Kolikokrat se je tudi ona pehala po rebri s škafom vode na glavi! Pa je priletel veter iz Menišije in ji vrgel pod Pavlovo hišo vso vodo iz škafa. Kolikokrat se je z nejevoljo vračala, zdelo se ji je, da so se ji smejali še vrabci v Zlovševi robidnici. Zares! Doli na Izvirk je daleč, škafi so težki in nerodni. Poslej se ji ne bo treba nič več truditi. Dolgo je želela, da pojde v svet, v mesto, kjer bo imela več svetlobe in lagodnega življenja. Kajža je itak borna in pretesna za vse. Skozi nizko okence ni mogla prisijati sreča za troje mladih ljudi, komaj da se jim je nasmehnilo večerno sonce, ko se je skrilo za božjo gnado onstran molčečega barja. Brat Matevž se je vrgel med kramparje na železnici; očeta je že davno strlo v listkih šumah, neke zime so poslali domov culico z njegovo obleko, nekaj denarja in sekiro. Tako bo ostala doma pri materi le še sestra Urša, malo nerodna in pegastega obraza je, takih ne marajo pri mestni gospodi. Toplo občutje je objelo Ančko, kar pozabila je na župnikove besede. Nič več ne bo begala za nagajivo kravico, nič več se ne bo potikala v vročini nad Trejšenkorn in obirala med skalovjem brinje, nič več ne bo hodila na žernado k Pristavcu za male denarje in luštrekov krop. Bog se nas usmili! Kadar je pa plela pri Mozejki je bilo še slabše. Po kruhu in posodi so se sprehajali debeli ščurki, kava je dišala po plesnobi, sladkor je bil obgrizen in neužitno-rumen. Še bolj nerada se je spomnila nizke in temne kamrice, v kateri sta spali ts sestro Uršo. Zelena, nerodna peč je zavzemala polovico prostora, saje so se sprijele v črno plast in napravljale stene še bolj neprijazne. Roji muh so imeli v poletnih večerih priljubljeno kotišče vrh peči. Ponoči je neprestano kljuvala »mrtvaška ura«, črviva bruna, ki so podpirala nizki strop, so se nagnila, kakor da hočejo vsak čas omahniti. Kadar se je ozrla po čumnati, vedno se ji je zazdelo, da silita revščina in vlaga iz vseh kotov. Še svetniške podobe so bile blede in bedne, obleka po omarah se ni mogla prezračiti ... V novi službi bo vse lepše, v mestu ni blata in strganih plotov, tam so hiše bele in visoke. Kako mikaven je prostrani svet! Kolikokrat se je v pomladanskem večeru odpravila visoko pod Srobotnik, kjer se začenjajo rakiške senožeti. Dolgo je zrla v svetlozeleno daljavo. Za valovitimi holmi, nekje za Žalostno goro in Plešivico je trepetal srebrnčast sijaj, tam nekje je ležala Ljubljana, vsa spočita in prikupna. Še naprej pa bliščeča obzorja, včasih vsa modra kakor posvečeni cerkveni strop, posejan z drobnimi zvezdicami, včasih vsa zlata, nedosežna in polna privlačnosti! Kdo ne bo zapustil borne kajže in pozabljene vasice ter zbežal in rešil nekaj veselih dni mladosti! Kakšna puščoba vlada na vasi ob dolgočasnih poletnih nedeljah! Včasih se je pridružila tovarišicam, ki so se zbrale na železniškem prelazu; dolgo so strmele proti Vrhniki ali pa sledile bleščečemu avtomobilu, ki je brzel proti grajski Bistri. Redko se je ustavil tod nadut financar, ki je prinesel Mrkunu davčno polo; leno je obšel vas in nagajivo kateri mežiknil ... Tako se je raztresla z razmišljanjem, da ni spoznala mladeniča, ki je prijazno stopil pred njo in jo toplo ogovoril: »Ančka.« 

»Ti si, Tine!« je prestrašeno stopila nazaj, se obrnila proti zatonu in segla v ponudeno desnico. Zlata večerna luč je oblila dekletov obraz.

»Ali greš po orehe? Nekam pozno bo že, prazniki so skoraj minili,« je poizvedoval mladenič in se poskušal pridružiti svoji ljubljenki. Nikake dvorljivosti ni bilo v njegovih besedah, pač pa je fantovsko zdravje odsevalo z njegovih mirnih oči, ki so jo tako preprosto motrile.

»Kar tako grem, Tine. Po slovo ... kajti jutri se odpeljem ...« je odsekano slovkovalo dekle in se trudilo, da se znebi Tinetove druščine. Neka ravnodušnost jo je navdala. Ni ji bil neljub, saj sta se imela še nedavno rada. Skromna je bila njuna ljubezen, kakor v tistih mladostnih dneh, ko sta se zabavala z urnimi drsalci, ki so bliskovito švigali po temačni vodni gladini pod Marinovim mlinom na Izvirku. Neštetokrat mu je splela venec iz dišečih, belih penuš in težkih, zlatih kalužnic. Nekaj te preproste, otročje ljubezni je še vedno ostalo, detinstvo se ne pozabi kmalu. V zrelih letih se mnogokrat najdejo srca, ki so se nekoč skupaj radovala na paši pod leščevjem ... Kabejev Tine je v nekaki potrtosti predjal klobuk. Nekaj se je vendar zdrznilo v njegovem srcu; tiha, nerazodeta ljubezen bi se rada odzvala in našla utehe. Toda baš sedaj se nenadoma odteguje ona mehka dlan, ki bi mogla upokojiti fantovo hrepenenje. Ljubosumna misel se je zdrznila v njegovem srcu, čuvstvo bojazni ga je docela prevzelo. Dvignil je glas in nalahko očital:

»Da si se že odločila? Nikomur nisi zaupala tega sklepa. Ko sva skupaj proso mlela, si bila drugih misli. Sedaj si me pa zavrgla.«

»Kaj zavrgla? Z doma moram, bom bolj srečna. Kasneje dobim v mestu dobro službo, saj lahko za menoj prideš.«

Ančka je dvignila močne obrvi, nasmešek je spreletel njene ustnice, nekaj bodrilnega in podjetnega so izražale njene besede. Celo malo upanja, malo ljubezni ...

»Saj lakho za menoj prideš.«

V Tinetovih mislih se je utrnila neka nova namera, v nekaj hipcih je dozorel v njem fantovski sklep: Za njo pojdem! Brez treznega premišljanja in uvaževanja tisočerih neprilik! Za njo ... Morda dobi delo v tovarni ali na mestni mitnici. Bo že vlovil kakšno službico, saj jo še drugi! Špančkov Jurček je šel v jeseni k mestnim stražnikom; kar nič se ne pritoži, zadnjič je prišel domov in se ponašali po veliki maši pred cerkvijo s sabljo ob boku. Nekam oveseljen je segel Ančki v roko in zatrdil:

»Tudi jaz pojdem. Piši mi čimpreje, kako si zadovoljna. Moram domov. Na Štefanovo smo hlapca zgubili, k orožnikom se je priglasil in odšel v Srbijo; novi pa še ni prišel. Moram pomagati očetu pri živini.«


II.[uredi]

Ko sta se poslovila, so se zatrnile prve zvezde in poiskale pot v beli vsemir. Barjanska plan je malce potemnela, motne tajnosti so se začele zbirati kraj zamrznjenih jaškov. Pri Drašlerju na Dolu so zamigljale rumene luči, pivci z Dola in Laz so se že zbirali.

»Sem že obupala,« je pozdravila Kržičeva Marjeta zapoznelo tovarišico in ji pripravila stolček pri peči, od katere je puhtela mehka toplota. Pred jaslicami se je stegnil zlati jeziček, lučka se je vznemirila pa zopet vpokojila, Jezušček se je še vedno smejal, ovčke so se zgubljale v zelenem mahu.

»Mislila sem, da si se premislila in ostaneš doma,« je objela Marjeta znanko za ramena in se privila prijateljsko k njej. Ančka se je opravičevala in odložila robček z molitvenikom na klop:

»S Tinetom sem se zamudila. Ni mu prav, da grem. Moj Bog! Naj me pa on živi, toda vedno bi me le gledal in ajal kakor otrok cukreno punico. Tudi njegovemu očetu nisem všečna. Vesela sem, da se jim snamem z ramen. Končno sem pa sita tega dolgočasnega shajanja.«

»Prav imaš! Zakaj bi se pa enkrat sami ne postavili na trdne noge. Le kako naju bodo zavidali, ko se bova vrnili domov na obisk. Vsa vas se bo zanimala za naju. Hi, hi ...«

Marjetin smeh je razvnel tudi Ančko, da je zopet oživela, Marjetka je bila vedno prijetna družica; kadar se je zasmejala v fantovski druščini, so se vsi zdrznili in se ozrli na rožnopoltega dekleta, ki je umelo izzivajoče pobliskavati z očmi in stresati z gostimi kodrčki, ki so tako poredno, malce ničemurno padali na čelo. Njena zibajoča se hoja, v ozke gube nabrano krilo, polni boki, pridne roke, zdravje ... Sama pesem in mikavna skrivnost! Taka je bila dvajsetletna Marjetka, zrela kakor malina pred šmarno mašo, taka je bila tudi Ančka, morda nekoliko bolj resna in umirjena, take so bile ostale tovarišice! Samo ena nadloga jih je morila: bile so hčere kajžarjev in želarjev, morale so v svet radi skorje kruha in nečesa nedopovedljivega, kar jim je motilo obstanek pod bornim krovom, pri leseni skledi koruznega močnika, na mahu, pri spravljanju praproti, radi česar so morale bežati v mesta in se često prodati kot pestunje otrok ali celo negovalke razvajenih psičkov, ljubljenčkov zanikarne gospode. Morda se je očitovala v tem begu z domače grude neka nezadovoljnost radi težkega življenja na njej, na domači grudi, ki je mati žetve in mati junakov, nikdar pa mati mehkužcev in razsipnih slabičev. Morda je povzročila ta beg s kmetov v mesta zmeda naših dni, nestalnost in neurejenost. Ali pa ni več naša zemlja ljubljena s tisto požrtvovalnostjo, veliko odpovedjo in trpljenjem, ampak je postal nagon po lagodnosti in lahkoživem uživanju jačji in silnejši.

Tudi Marjetka in Ančka sta se podali na ta beg!

»Imaš že vse pripravljeno?« je poizvedovala Marjeta in zgibala obleko v košaro.

»Vse sem uredila. Samo molitveno knjižico denem na vrh. Gospod župnik mi jo je podaril.«

»Kaj si bila tudi tam?« se je začudeno ozrla starejša mladenka na sklonjeno tovarišico, ki je še enkrat brala župnikove besede.

»Bila sem,« je priznala Ančka.

»Jaz pa nisem šla. Stara sem dovolj, vem, kaj počnem. Sama si bom prislužila denar in ga dala na stran za možitev.«

Ančka pa je zamišljeno brala:

»Moli in delaj ter ne pozabi rodnega doma.«


* * *


Kabejev Tine se je ta večer ves malodušen vrnil domov. Ko se je bila skrila Ančka za zasneženo ogrado, se je pognal nizdol, kakor da hoče pobegniti pred zlokobno senco. Nenadno slovo ga je resnično vznemirilo! Njeno obnašanje, brezčutne kretnje z roko, neka prevzetnost, vse to bi moglo mnogo pomeniti, kakor da sta se razšla. Zdela se mu je naravnost predrzna! V tujem kraju ga bo pozabila, toliko ji bo ljub kakor meden šmarni odpustek, ki se postara in razpade v skrinji. Kar težko se je vrnil domov.

Suha, prazna belina zmrznjenega snega, ki je napravljala okolico in barje strašno enakomerno, polno pozabe in zapuščenosti, je zapustila tudi v njem puščobno sled. Pred Mrkunovo gostilno so ga vabili sovrstniki, da bi se jim pridružil. Toda ni mu bilo do vina, vreščeča harmonika ga je dražila.

Ko je stopil na domače dvorišče, ga je nagovoril oče iz steljnice:

»Si bil pri Mrkunu?«

Nič odgovora. Z ohlapnimi rokami je obstal pred vežo, delo mu ni dišalo.

»Le stopi, saj nisi revmatičen,« se je vnovič oglasil oče in potresel koš z listjem. »Kar primi vedro in nanosi vode.«

»Čakajte, čakajte! Kam pa se mudi, sleči moram pražnjo obleko. Kakor črna živina ...«

»Kaj se cmeriš in nergačiš? Zaradi teh petih repov živine ne boš onemogel,« se je hudoval užaljeni starec, zadel koš na šibka ramena in odstopical v hlev. Še bolj nevoljen se je podal Tine v hišo, prevrnil stolico v veži in se godrnjaje umaknil v čumnato. Ko je vrgel nase delovno obleko, je poiskal vedro in začel napajati živino. Stari Kabej je končal z nastiljanjem, skrbno je potrepljal lepega junčka, ki je zadovoljno prežvekoval in enakomerno sopel.

»Kaj še vedno ni hlapca?« je poskusil prekiniti Tine mučni molk.

»Kakor vidiš, še ni prišel. Ja, ja! Danes so se posli prevzeli, če mu ne strežeš kot grofu, pa odpove in gre. Mesto jih je čisto pokvarilo in razvadilo. Včasih so se menjali komaj vsakih sedem let, ko je prišel pastir do hlapca ali pa je hlapec zlezel na železnico, ker se je naveličal kmečkega dela.«

»Res je tako oče,« je veselo poprijel Tine za besedo. »Kdo se ne bi naveličal kmečkega životarjenja! Delaš in garaš, nikdar nisi prost. Tudi jaz sem mislil, da bi pogledal za kakšno službo. V mestu bi jo morda dobil pri iblajtarjih ...«

»Kaj?«

Kabejev oče je grozno zazeval. Če bi mu bil kdo povedal, da se bo obesil sin, pa bi se morda ne zgrozil in začudil tako hudo. Oči so se mu zasvetile, kakor da jih je orosila solza užaljenosti radi tolike sinove nehvaležnosti. Žile na sencih so se bolestno napele.

»Kaj? Še tega se je manjkalo. K fronkarjem boš šel, med biriče se boš zapisal, da boš gospodi pomagal kmeta zalezovati in nas goljufati. Kaj si prišel čisto ob pamet, ali te je kak zelenec pri Mrkunu zmešal? Vsa vas bo pljuvala na našo hišo. Nak! Če to napraviš, nisi več moj sin. Sprijena kri! Tvoj oče bo garal, ti boš pa na biričev boben tolkel. Komu bom pa grunt zapisal, boršt, mah, zemljo, hojce in mladetino na Zavrhu. Katera te bo še marala, če se boš v mestu spridil in zanemaril?«

Tine se je v obupu oprijel poslednjih očetovih besedi kakor droben žužek tanke bilke, ko ga je dohitela in presenetila neurna ploha daleč od skrivališča pod varno ruševino. Ko mu je zaupal najnovejšo novico o Ančkinem odhodu, se je starec še bolj razvnel:

»Tako, tako! To so tiste limanice, na katere tiščiš. Fant! S flenčami ne bo nič. Naša hiša ne rabi pohajačev. Pa tudi s prazno skrinjo naj ne hodi nobena k nam. Deklina naj gre, kamor hoče. Če misli, da bo pri gospodi lizala med, se bridko vara. Marsikatera je čez leta prijokala na občino s kopico drobljancev in pokore. Pomagajte, rešite me, dobri ljudje! Toda nas ni nič vprašala za svet: ali je pametno, da grem na tuje, nič več nas ni hotela poznati, ko je postala mestna gospodična, ne smemo vedeti, kje je zapravila boljša leta in zdravje. Samo pomagati moramo, ko se vrne s kupom nesreče in prazno malho. Ali ni to krivica, ali ni to dvojna mera! Mi moramo živeti pošteno, spoštujemo postave, ostati moramo pri svojih žuljih, enkrat na leto romamo k sv. Roku in na Brezje ... Pa se ti scandra takale deklina, kar mora v mesto, nikdo je ne more prepričati, da je tak korak negotov! Nič boljši niso fantje, ki tiščijo v mesto. Odsluži vojake, čez zimo se potika doma in ne ve, česa bi se lotil. Spomladi pa hajdi! Doma se začenja delo, mladi ljudje pa bežijo. Po njivah divja plevel, senožeti ostanejo v mlaki, samo v gozdu pojejo sekire smrtno pesem bukvam in hojam, da se saj nekaj proda in dobi denar za sol in davke.«

Starec se je nehote razburil; kot dolgotrajni občinski odbornik je bridko opažal, kako ginejo domače delovne moči, neprestano pa se večajo nezaželena bremena za kritje ubožnih zadev. Zdaj se je oglasil kak pohabljen revež iz nemških plavžev, potem je prijokala dekla z nezakonskim otrokom, zopet je mesto vrglo iz svojih ubožnih zavodov staro revo, ki so jo morali dati na preživnino k občanom. Tine je predobro poznal očetov odločni značaj, ki se je učvrstil med skalovjem in težko barjansko zemljo. Tako je sodil o tem beganju ves starejši rod, ki se je še krčevito oprijemal domače grude. Brez ugovora se je odstranil, postavil vedro pod stopnišče in se umaknil tudi svoji materi v čumnato.

Zakrknil je, orehi so res trdi ...

Januarsko jutro. Nebo se je odmaknilo v belo večnost, samo luna visi nad Korenom, vsa trpka in trudna od dolge nočne poti. Ozračje se lesketa, kakor bi se drobil v njem srebrn prah. Vrhovi smrek so pokriti z debelimi, belimi kapucami; breze so zastrte s svileno pajčevino, ki sta jo natkala zimska noč in mraz. Megle so obležale daleč za rakiškimi slemeni. Barje je podobno pravljičnemu vrtičku; še orjaški borovniški most ne moti čudovite mičnosti, njegovo stebrovje je oblito z belo svetlobo. Vse molči in strmi v začarano pokrajino, komaj da se zgane ptiček, poleti na vejo in odkrhne drobec, ki se pobliska v jarki jutranji luči in pade na beli prt. Nekje so zabrneli kraguljčki, tanki dimčki se svedrajo nad hišami, ledene rože sanjajo na oknih.

Ančka to jutro ni opazila nenavadne krasote. Hitro, brez toplega občutka se je poslavljala. Košaro z obleko je odnesel že zjutraj na postajo brat Matevž, ki so ga čez zimo pridržali na železnici radi čiščenja proge. Še enkrat se je sklonila k materi, segla v roko sestri Urški, ki se je solzila. Mimogrede jo je potolažila z obljubo:

»Nič ne maraj, Urša! Vesela bodi, za Veliko noč ti pošljem svileno ruto, tisto z živimi rožami in širokimi križi.«

Še en pogled, bežen, skoraj površen! Srce je postalo nestrpno, Marjetka že gotovo čaka pri mostu. Zopet bo zamudila, kar hiteti mora ... Tako se je poslovila zopet ena, mlada, lepa in zdrava! Nič več ne bo pastirica in se potikala med robidovjem kakor zgubljena srna. Nič več ne bo nabirala brinovih jagod in zdravilnih rož za vrhniškega apotekarja. V mestu ni bajt in beračev, tam ni Žalostne gore, tam ne bo palilo sonce rožnih lic, tam se ji bodo zasušili žulji na rokah. Vse bo kakor v čudovitih sanjah!

Vlak se je sunkoma spustil na borovniški most. Ančka in Marjeta sta se željno ozrli na vas v dolini. Kapelica na križpoti, šola, častitljivi zvonik, Mrkunove žage ob Borovniščici ... Potem so se začele gibati hišice in gospodarska poslopja; dvorišča so se urno odpirala, vrtovi ob poti so se obračali in zopet vračali v staro lego. Dolgo so bežale hišice mimo proge, se skrivale, pa se zopet porajale. Raztrgani kozolci, ozke gazi, nekaj stegnencev, v katerih so črnele pozabljene povesme fižolice, Borovniščica z umazanimi bregovi, črne brzojavne žice, enakomerni udarci koles ... Že je zavil vlak na ovinku nad Bregom čez paški most, pod pečine, nad katerimi čemi njena rodna vasica. Pako! Hišice so pritekle nasproti, malce obstale in ljubeče mežiknile z malimi okenci pa zopet odbrzele. Rodna vasica! Nad prelazom je stala mati z Uršo, nekaj vaščank se je nabralo in zrlo v drveči vlak. Ančka se je stisnila v kot, prvikrat jo je presunila težka zavest, da se podaja sama na tuje. Nihče je ne spremlja, komaj da jo dohaja dobri angel varuh. Spomnila se je župnikovih opominov. Ozrla se je na Marjeto, tudi ona je molčala in nezaupno zrla po sopotnikih.

Onstran Preserja je Ančka še enkrat stopila k oknu in se ozrla proti domačim krajem. Božja žlahta pod Krimom se je boječe odmaknila, še en pogled na Žalostno goro, podpeški kamnolom z ogromnimi, kamnitimi skladi, ki jih preprezajo rdeče žile, še en vzdihljaj k sv. Ani in sv. Jožefu, končno so se skrili tudi beli spominčki na nekdanje čase. Megla je vstajala izpod Krima in se hulila preko planjave; družine grbastih vrb sredi barja so se stiskale brez življenja, po zasneženih razorih se je klatila jata lačnih vran. Še enkrat so se pokazale bele cerkvice na hribčkih, kakor da jo opominjajo, naj se rajši vrne domov. Toda zaman! Vlak je že zavil čez staro Ljubljanico mimo Vnanjih goric v hriboviti svet pod Brezovico. Pusta megla je vse zakrila, oslinila okna in legla na srca.

Ko sta izstopili na ljubljanskem kolodvoru, sta bili obe trudni in nezadovoljni. Tudi Marjeto je zapustil smeh, skoraj ju je zmedel silni vrišč, živahno tekanje nepočakanih potnikov, ki so silili k vozem, klici železničarjev, glušeči žvižgi lokomotiv, vlažne saje, nepoznani prostor, gneča, strogi obraz nepremičnega stražnika ... Ko je pregledal mitničar njuno prtljago, sta se sami znašli sredi nepoznane množice. Nihče ju ni pozdravil, nihče ju ni vprašal, kam sta namenjeni. Cesta je bila blatna, umazana brozga je škropila izpod drvečih avtomobilov, megla se je neprenehoma gostila in kalila vedri predpoldan. Po prodajalnah in gostilnah so gorele rumene luči, ljudje so lazili po ulicah kakor čemerne sence. To naj bo tista Ljubljana, toliko ljubljena in zaželena?

Po Lucijinem opisu in spraševanju sta našli njen hotel. Stavba je bila ohola zgradba, podobna staroveškemu poslopju iz rezanega kamna. Pred visokim vhodom je stala vrsta uslužnih hotelskih uslužbencev v tesnih jopičih in širokih hlačah. Vrata so se odpirala neslišno, v prostorni veži so bili še vedno nažgani lestenci s pozlačenimi rameni. Vse je bilo tiho kakor v cerkvi, le včasih se je oglasil rezek glas in pojoče veleval:

»Pikolo! Številka sedem zvoni ... številka osemnajst hoče časopise. Številka pet ...«

Poreden glas se je nagajivo odzival: »Številka sedem zvoni ... številka ...«

Kakor ju je poučila Lucija, sta se ustavili pri bledikavem vratarju in ga naprosili, naj jo pokliče. Vratar v stekleni gajbici je malomarno snel slušalko, zavrtel kolesce in zazeval v govorilni nastavek:

»Lucija ... Lucijica ... Tvoje punčke so prišle. Prav, pridržim jih pri sebi.«

Dolgo se je smejal in laskal:

»Že prav, Lucijica. Kar brez skrbi bodi.«

Nato se je obrnil do deklet in ju povabil k sebi:

»Kar pri meni počakajta, gospodični. Lucija bo takoj prišla. Prtljago bomo začasno spravili.«

Odprl je stekleno okence in zanosljal:

»Pikolo, pikolo! Vzemi to prtljago in jo spravi na številki tri.«

Nagajiv dečko je zrastel pred njima, skomignil z rameni, napravil neumen obraz in hudomušno zapiskal:

»Številka tri-i ...«

Priročno je dvignil košare in odhitel nekam v nadstropje. Ančki se je zdelo vse to skakanje, zmigavanje z rameni in mežikanje silno smešno; včasih so se tako obnašali komedijanti, ki so se ustavili ob žegnanju na gmajni in razkazovali razne budalosti. Končno je pritekla Lucija in ju odvedla v kavarno. Lepo ji je pristojala črna obleka; bela čepica nad čelom jo je napravljala drobno in srčkano. Ančko je nenadoma zaskrbelo, kam je odnesel dečko prtljago.

»Nič se ne boj za svoje stvari, ki so varno spravljene v shrambi. Tukaj ne smeš sedeti kakor kmetica v romarski gostilni. Jaz se bom malo preoblekla, ve se pa pokrepčajta. Predpoldan sem prosta in pojdemo v mesto.«

Dečko v belem jopiču je prinesel dišečo kavo, kruhke in med. Prvotno razočaranje se je popolnoma umaknilo, vendar ni tako hudo in pusto! Še gospod župnik ne sedi na mehkih naslanjačih, pod takimi svečniki in zastori. Okrogle mizice s svetlimi, marmornatimi ploščami, topli zrak, čudovite dišave, ki so valovale iz kota v kot ... Ančki je bilo silno nerodno; kadar je zaropotala z malo žličico je močno zardela in skrila obraz. Marjetki je kava celo pljusknila preko roba. Kakšna nesreča v čudoviti sobani, med brušenimi zrcali in belimi vložki, na katerih so se smehljale kodrolase glavice ... Lucija se je kmalu vrnila. Oblečena je bila v mehak kožušček; tesen klobuček ji je lepo pristojal, novi škornjički so se mikavno pobliskavali.

»S tvojo novo gospodinjo sem že govorila,« se je obrnila Lucija k Ančki in ji popravila volneno čepico, da so se vsuli kodrčki preko senc na lice. »Kar potrudi se, pozneje boš dobila v mestu lepšo namestitev.«

Potem so se odpravile na prijetno pohajkovanje. Megla se je nekoliko dvignila, bogato založene izložbe so bile še polne božičnih spominov in daril. Toda ljudje se niso zanimali za nje, vsakdanje skrbi so jih prehitele.

Na večer so se vse tri poslovile, polne nad in krasnih obetov. Ančka se je odpeljala na Dolenjsko, Marjeta se je vdinjala pri novih ljudeh, Lucija se je vrnila v hotel. Bila je nekam potrta, košček domačije je zaživel v njej, borni košček, na katerega je sredi šumnega življenja skoraj pozabila.


III.[uredi]

Končno na cilju! Ančka je izstopila na določeni postaji. Bila je trudna, skoraj malodušna. Edino skromno upanje na mala nebesa jo je še dvigalo. Toda kakšno razočaranje! Predstavljala si je, da se bo pripeljala v svetlo, dolgo postajo, kjer bodo mrgolela pisana svetlobna znamenja, kretnice sredi tirnih razcepkov, močne obločnice z jarkim odsvitom. Toda nič takega! Znašla se je pred nizkim postajnim poslopjem; izstopili so le redki prekupci, ki so šli v hribe po živino. Ančka se je obupno ozirala okoli. Dolga skladišča, mrki žerjavi, težki tovori, senca mrzlega dimnika ... Tudi gospodinje ni bilo, da bi jo ljubeznivo sprejela in odvedla v novo bivališče. Kako lepo si jo je predstavljala, morda bo taka kakor Mrkunova mama, kadar streže v trgovini v snažni obleki, z belim, čipkastim predpasnikom. Toda tudi v tem jo je doletelo malo razočaranje, ki jo je zaskelelo ter napravilo njen prihod tako nezanimiv in reven. Nikdo je ni sprejel ... Poleg postajališča je našla pritlično zgradbo, vso sivo in neprijazno. Na zaprašeni, mlečni steklovini nad vratmi so se bočile črke: Restavracija. Stopila je v pivsko vežo. Skoraj bi zamižala in pobegnila. Iz svežega, reznega ozračja je stopila v zatohlo pivnico, polno jedkega dima in grenkobe. Vinski duhovi so ji silili v usta in nos, da je morala zakašljati. Pivci pred točilno mizo so se radovedno razmaknili; črna, skuštrana ženska glava se je ozrla v njo:

»A? Naša nova natakarica. Lepo je, da ste prišli; kar z menoj pojdite, vam takoj odkažem sobico. Vide, ti pa malo popazi.«

Črnolas železničar je prijel gospodinjo za roke in ji nekaj pošepetal. Ančki se je takoj zdelo, da govori o njej; v zadregi se je obrnila proti steni, kjer so sedeli žgajnarji, večinoma težaki, ki so ves dan lovili borne denarje pri prekladanju tovorov, zvečer so jih pa zapili.

»Lump!« je udarila gostilničarka hudomušnega železničarja po licu, prijela Ančko za ramena in jo odvedla skozi zatohel hodnik, ki je služil deloma za kuhinjo. Z nekako suženjsko predanostjo ji je sledila po škripavih, razsušenih stopnicah v podstrešje. Odklenila ji je nizka vratca, vzduh po pretrohnelem lesu in vlažnem ometu je udaril iz temačne čumnate. Ko je luč osvetila neprijazno kotišče, se je Ančki zazdelo, da je stopila v ječo, mrzlo in grozno. Tukaj bo torej trohnela! Črno lesovje z borno slamnjačo, zarjavel umivalnik, zdrobljeno ogledalo, vegasta omara ...

To je vaša sobica. Urno se razpravite in uredite svoje stvari. Nocoj ste še prosti, le otroka vam bom prepustila, da ga nekoliko popazite. Pričakujem od vas, da boste pridni in pošteni, posebno pri denarju. Sprva vam bom plačevala po dve sto petdeset dinarjev.«

Za Ančko so se začeli hudi dnevi; nenadoma se je znašla sredi dela, ki ga ni bila vajena. Posebno neznosni so bili dolgi večeri, otrok je vekal, februar se je vlekel v sivo večnost. Zunaj je naletaval voden sneg, ceste so bile polne črnih luž, megla je legala do vrtov. Lokomotive so neprestano tulile in metale ognjene grive isker. Železničarji so odhajali, vrstili so se novi, sajasti in prepoteni. Vsak je nejevoljno vrgel usnjati kovčeg v kot, segel po čašici in se odteščal z žganjem. Za vsakega je morala imeti pripravljen prijeten pozdrav ...

Potem je prikolovratil pust v deželo. Harmonikaš Lukec je pridno raztezal harmoniko in zabaval pijane šeme. V veži so se shajali železničarji; včasih so prišle z njimi tudi suhljave žene, dobile košček pustnega cvrtja in se blažene smehljale poleg vinjenih mož, ki so sloneli kraj točilne mize in tiščali v rokah stekleničke z žgano pijačo. Kadar je kdo potegnil globok požirek žganja, je zadovoljno zamižal, zvlekel posineli ustnici in dolgo požiral motno, grenko pijačo. Zakajena svetilnica je slabo razsvetljevala močno zadimljeni prostor, njena luč je ščemela. Veža je bila prepolna kiselkastega vzduha, ki se je nabiral in gostil z ostalo nesnago pod stropom. Polito vino, kaplje žganja, zažgana mast, staljeni sneg na nogah gostov, sajasta obleka kurjačev, prepoteni premikači, kletvine, spolzko besedičenje, slinast berač za vratmi — vse to je postalo za Ančko grenek vsakdanji kruh, ki ga je morala okušati od jutra do pozne noči! Vse se ji je zagnusilo! Dan za dnevom isti pogledi odurnih delavcev, ki so jo z brezobzirnim mežikanjem neprestano razgaljali in žalili. In zopet nesramno besedovanje, kletvine, nespodobno obnašanje zgubljene ženske, ki je zašla v ta kraj in služila pohoti nekaterih delavcev. Vse je bilo zastrupljeno od alkohola in bede, še stene so potemnele v takem vzdušju! Pomaščeni prti v kotu za goste so zarjaveli, koledar iz prešnjega leta se je še vedno dolgočasil sredi prazne stene, ženska podoba z nagimi rameni se je razkazovala kraj vrat. Kamor se je ozrla mlada Ančka, povsod je opazila sledove nečistosti. Red in snaga sta bila samo še zapisana na porumenelem papirju, ki je visel v kotu nad razsušeno omarico: Držite red in snago! Toda kdo? Blatni delavci, nesnažni potegom, sirovi in vsi brezčutni za lepo in plemenito, kmetje ob sejmskih dnevih, ali Ančka, ki se je sprva lotila čiščenja in snaženja, pa ni našla razumevanja pri malomarni gospodinji, ki je smatrala tak trud za delo brez haska in dobička.

Tako je Ančka skoraj otopela; molčala je in trpela. Pred polnočjo skoraj ni nikoli legla; pa tudi potem ni mogla zaspati, dolgo jo je motil ubogi otroček, ki ga je gospodinja vedno bolj zanemarjala in zapuščala, da je ves prehlajen medlel in prejokal dolge nočne ure. A tudi sicer ni mogla zaspati, kajti roke so jo neznosno pekle; od neprestanega pomivanja pivskega posodja so strašno razpokale, kri se je cedila iz neštevilnih ranic. Uboge roke! Včasih jih je vtaknila v lase, da je ščemeča bolečina vsaj malo odjenjala. Kolikokrat se je spomnila v dolgih nočnih urah svoje čumnate, belopogrnjenega ležišča, ki je bilo borno a vendar tako rahlo in udobno. In tisti lepi trenutki med skupno večerno molitvijo! Tukaj že tretjo nedeljo ni bila pri sv. maši! Sprva si je resno prizadevala, da bi zadostila verski dolžnosti. Toda pozneje je postala nekam ravnodušna! Molitvena knjižica ji je bila edina uteha in razvedrilo; gostilno je smela le redko zapustiti, komaj je zaznala, da so razpustile breze sredi prisojnih bregov tanke lase in se vrgle v objem toplega vetriča, ki se je spustil iz naročja daljne pomladi ... Kako rada bi se strgala iz teh spon. Toda bilo jo je sram, da bi se vrnila domov po nekaj tednih prve službe. Kako bi se ji smejali zavidljivi ljudje, kako bi ji privoščil šele Tine! Malo upanja je zadobila po prejemu Marjetinega pisma, v katerem ji je razodela, da pojde Lucija okoli Velike noči v Beograd, kjer je dobila imenitno mesto. Ona pojde na njeno mesto v hotelu, njej pa svetuje, da se pobriga za službo pri ravnateljevi družini, kjer sedaj ona lepo shaja! Ah, vendar! Morda se bo le premaknil saj en člen v tej grozni verigi ...


* * *


Ančka je že takoj spočetka opazila, da lazi za gospodinjo Lizo železničar Centa Vide, mlad, črnopolt človek. Bil je sicer oženjen, oče dveh otrok, toda za družino se ni brigal! Po cele ure se je grel kraj točilne mize in medlel pred Lizo, ki ga je umela predobro vezati na sebe. Liza je imela gostilno v zakupu. Bila je hči mestnega uradnika, celo šolala se je nekaj let na liceju. Toda brez uspeha! Ker je popolnoma propadla in se prodala cesti, jo je oče zavrgel. Tako se je znašla po dolgem tavanju z nezakonskim otrokom na dnu zgrešenega življenja. Marsikdo je že propadel v njenih ljubavnih mrežah, ki jih je spretno nastavljala v gostilni. Tudi Centa Vide je bil že tesno zajet v zlokobne lovke in skoraj zapleten do nezavestne nerazsodnosti. Kolikokrat je pritarnala njegova žena Pavla z obema otročičkoma v gostilno in ga milo prosila, naj pride domov k družini, k otrokoma, k toplemu ognjišču. Toda vse zaman!

Tako je nekega večera zopet prijokala z otročičkoma na rokah, da bi spravila moža domov. Bilo je nekaj dni po prvem marcu. Lizi je čutila pri ljudeh denar, sedaj jih je treba temeljito ožeti! Ko je vstopila nesrečna žena v gostilno, je Vide ravno plesal z Lizo poskočno polko. Nihče ni opazil vstopivše žene, vsi so se divili in naslajali nad Lizo, ki je s strastno ognjevitostjo plesala in razvnemala mladega moža. Ančka je slonela za točilno mizo in zrla plešoči par. Ko je opazila osuplo ženo, se je silno prestrašila. V svoji nežni ženskosti je živo občutila, kakšen obupen dvoboj se bo ta hip odbojeval! Boj se bo vršil med obema, med pošteno ženo in materjo, ki jo je v srce ranila moževa nezvestoba in razkačila tuja, hotljiva ženska, ter zloveščo lovačo, ki je s svojo grešno ljubeznijo nadkrilila varano ženo! Dvoje svetov bo zadelo drug ob drugega s silo nebes in pekla! Ljubezen in greh, poštenost in sramota! Mlada žena je postala smrtnobleda, ko je zagledala svojega moža v tesnem objemu nemarne tujke. Krčevito je stisnila k sebi uboga črvička, da sta se drobni glavici skrili na revnih prsih. Kakor razdražena levinja se je zagnala med svojega moža in Lizo, da sta hipoma obstala kakor ukopana. Vide je stisnil ustnice, trdo stopil k mizi in v dušku spil kozarec vina. Lizi se je pa smehljaje usedla, kakor da se ni ničesar zgodilo. Vse je potihnilo, še harmonikaš je odnehal.

»Prokleta kuštra! Sramota! Očeta ubijaš, družino pogubljaš.«

Mlado ženo je zmagal obupen plač, sesedla se je na stol, otročička sta milo zajokala.

»Kaj se kisaš? Veseli bodimo, pij in molči, Pavla. Bodimo prijatelji,« se je poskusil ljubeznivo približati osramočeni mož.

»Fej! Ne dotaknem se gnusobe. Domov pojdi, za družino se brigaj, babo pa pusti. Doma stradamo ...«

»Saj si dobila denar,« je nepotrpežljivo zarenčal Vide in vnovič natočil.

»Dvesto dinarčkov si mi vrgel prvega! Pa naj ob tem živimo? Ali naj tebe perem ali stanovanje plačam ...«

»Saj ni tako hudo. Pošteno se zabavamo, mož rabi tudi nekoliko razvedrila. Tudi vi lahko kedaj pridete,« se je opogumila Lizi in hotela pobožati otročička.

»Pusti ju! Nisi vredna, da se dotakneš nedolžnih lic z gnusnimi rokami. Kuštra železničarska! Ubijavka ...« je ponovno skipela žena in se vrgla proti gostilničarki, ki se je užaljena umaknila za točilno mizo in začela prekladati kozarce.

Ančka še ni doživela takega prizora. Kako rada bi pobegnila! Da bi dala nekoliko zadoščenja in izkazala saj trohico sočutja razburjeni materi, ji je hotela ponuditi malo sveže vode, toda Lizi jo je zadržala in prepovedala.

Doživetje tega prizora je Ančko docela potrlo. Niti prihajanje smrti bi ne moglo biti strašnejše. Uvidela je, da je postalo njeno življenje v tej gostilni grozna muka; ponovno je sklenila, da pusti vse v miru in si čimpreje prebere ... Le ubogi ženi je hotela pripraviti malo veselja in ji razodeti svoje sočustvovanje radi njenega težkega življenja. Pritrgala si je od svoje prve plače nekaj denarja in ga namenila revi za njena otročička. Kako se je nekoč veselila onega dne, ko bo prejela prvi zaslužek! Kaj vse je hotela nakupiti in poslati domov svoji materi in Urši. Sedaj pa leži zasluženi denar pred njo, ves umazan in nevreden. Skoraj ni vedela, kaj naj počne z njim. Kakor da se držijo teh bankovcev solze mnogih žen in mater, katerih možje in sinovi so znosili težko prisluženi, a še težje pričakovani denar v to beznico.

Neki predpoldan se je splazila iz gostilne in poiskala Pavlo. Sonce je prigrevalo, megle so se raztrgale, nekaj sladkega je zadišalo v ozračju. Morda so že odprli piskavčki svoja medena grla, morda so pocingljali zvončki pod leščevjem, ki se je zgodaj otreslo snežene odeje ... Za nekim skladiščem je našla podstrešno stanovanje, v katerem je stanovala Centova družina; podstrešni prostor je bil bolj prislonjen kakor pa varno nadzidan nad zanemarjeno stavbo. Nevajena strmih, nerodnih stopnic je komaj prišla v podstrešje. V poltemi je otipala neka vrata in plašno potrkala. Bojazen jo je prevzela, morda bo užaljena žena še njo zavrnila, češ tudi ti si ena izmed onih, ki rušijo družinski mir. Pritisnila je na zarjavelo kljuko, vrata so glasno zacvilila, kakor da so skočila s tečajev.

» Ne smete se hudovati tudi nad menoj,« je otročje začela Ančka in ponudila desnico presenečeni ženi, ki jo je gotovo redko kdo obiskal.

»Kaj bom huda? Čudim se vam, da morete vztrajati v tem peklu,« se je bolestno nasmehnila Pavla in položila drobno dete v preprost košek.

»Če bi le malo vedela, kam pridem!« je priznala Ančka svoj nepremišljeni korak in začela odvijati denar.

»Ne zamerite! Za vaša malčka sem prinesla nekaj denarja. Tako srčkana sta! Bo za oblekco, kar vzemite ga. Denar je pošteno prislužen, tudi v hudi potrebi se ne nahajam, lahko ga pogrešim.«

Solze so polile ženo, ko je zagledala denar v dekletovih rokah. Saj ni šlo za običajni dar, ki ga vržeš revežu iz navade. Tudi drobec svojega srca in sreče ji je darovalo neznano dekle. Obe sta začutili neko skupnost, obe je prežela zavest, da sta si končno enaki po licu in duši. Poleg nju pa je žilo dvoje otročičkov, nedolžnih in drobnih; iz njihovih lepih očesc je sijala nebeška sreča. Bog je blagoslovil to uro, da sta zaslutili žena in dekle neko lepšo zarjo, ki jo pričakujejo vsi, ki so ponižani in pozabljeni, ki niso deležni sadu Kristusovega opomina: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!

Ančka se je morala kmalu posloviti, da ne bi opazila gospodinja Lizi njene nenadne odsotnosti ali pa celo osumila, da kuje z nesrečno ženo kakšne naklepe proti njej!

»Potolažite se, draga Pavla! Bog vam bo obrisal solze in preložil težave.«

»Tudi vam naj nakloni več sreče. Ostanite dobra in ne zamerite, ako sem tudi vas kaj žalila. Bila sem razburjena, materinstvo je sveta in nedotakljiva stvar, gorje mu, kdor skali v družini mir in srečo.«


IV.[uredi]

Marjeta se je kmalu oglasila z drugim pismom in pozvala Ančko, naj se nemudoma zglasi v Ljubljani radi nastopa službe. Silno ji je odleglo, prva pomlad je dahnila tudi v njeno sobico, ko je ponovno prebrala Marjetino povabilo. Zjokala se je kakor že dolgo ne. Od veselja, morda v pritajenem upanju! Naprosila je gospodinjo, da jo pusti prihodnji dan v Ljubljano po nujnih opravilih. Komaj je pričakovala jutranjo zoro. Zgodaj je vstala, pomila sinočnje ostanke, razporedila kozarce po pladnjih, pomela in skuhala zajtrk. S sedmim vlakom se je odpeljala. Vozovi so bili polni dolenjskih jajčaric in potovk, ki šo se pogovarjale o kupčiji in draginji. Ko je zavil vlak s šmarskih klancev na rob barja, je opazila po dolgem času vabljive obronke domačih gor. Krim, Planica s sv. Tomažem, božja žlahta na treh hribčkih, Ljubljanski vrh, polhovgrajske pečine s hudournimi udori ... Drobni oblački so sloneli nad vrhovi, sonce je ogrevalo njihova premrla lica. Snežene lise so ginile, zeleno rastje se je kazalo na prisojnih krajih. Ančka se je radovedno nagnila skozi okno. Pod vznožjem holmov se je lesketala v prosojni meglenosti Ljubljana, tokrat neizmerno prikupna, tajinstvena in sanjava, pravi slovenski Betlehem z božjimi vežami in lepim zvonenjem. Na glavnem kolodvoru jo je sprejela Marjetka. Skoraj bi je ne spoznala, tako se je spremenila v tem kratkem času! Njen obraz se je pomladil; sončne pege so se zgubile, lahka bledica pod očmi jo je napravljala nežno in mestno. Govorila je tiše, njeno obnašanje je bilo kar gosposko in uglajeno. Tisto dekliško, nekoliko kmečko navdušenje je sicer prešlo, vendar je bila še vedno glasna in vesela. Tudi ostala zunanjost je bila povsem druga! Pustila si je odrezati kito, nosila je z žametom obrobljene snežke. Prvi dotikljaj mesta je bil viden! Ančka se je čudila. Ko sta si povedali najvažnejše novice, jo je odvedla Marjeta k novi družini.

Vila ravnatelja Železnika je stala v šenpeterskem koncu. Razkošno domovanje je Ančko presenetilo. Tamkaj umazan brlog, tukaj z rumenim peskom posute stezice, široko stopnišče, z medenimi zakovi okrašena vrata, svetla notranjost, ljubki senčniki nad električnimi svečniki. Sami topli občutki in blagostanje!

V snažni in krasno urejeni kuhinji ju je pričakovala hišna Julči, desna roka gospodinje. Strogo je premotrila Ančko in ji mrzlo podala roko:

»Prav! Za mesec dni vas vzamemo na poskušnjo. Ako se boste obnesli, lahko ostanete. Milostljiva danes ne sprejema, bom že jaz z njo uredila vse potrebno. Torej s petnajstim nastopite, zaposleni boste v kuhinji; početkoma boste imeli dve sto dinarjev plače.«

Ančka je nemo prikimala in se tihoma veselila nove službe. Bela kuhinja, obložena z marmornatimi ploščami, venec rož nad njim, bleščeča čistoča ... Marjetka ji je pokazala še spalnico. Sobica je bila zelo prijazna, bela in čista, z razgledom na vrt. Ančka se je po dolgem času oddahnila.

»Si zadovoljna?« je motrila Marjeta ubogo rojakinjo. »Malo shujšala si, rdeče oči imaš. Tukaj ti bo gotovo bolje. Edino hišne Julči se pazi, to je zlobna ženska, prevzetna in gospodovalna. Kadar bo kričala, kar molči in potrpi. Včasih jo malo pikne. Če boš kaj videla v družini sami, kar se ti ne bo zdelo v redu ali pošteno, pusti v nemar. Kakor da nisi ničesar videla! Svet kaže vedno dvojno lice ... Sicer je pa milostljiva zelo prijazna gospa, enako hčerka in mladi gospod. Jaz sem dobro shajala z njimi. Gospod ravnatelj je pa itak redko doma, v kuhinjo nikdar ne pride.«

Ančka se je hvaležno poslovila od Marjete, vsa prerojena se je vračala nazaj.

Gregorjevo! Tički so se ženili, sonce se je smejalo. Zlati piskavčki so napolnili prisojne trate, bregovi so se oddahnili v pomladanskem soncu, ki jim je odvzelo sneženi kožuh, da so lažje zadihali v toplem, opojnem ozračju. Vse si je zaželelo oddiha in zdravja. Zelenje, zgodnji žužki, tički, ljudje ... Vse je iskalo košček sreče, ki je zdrknila z dobrotljivih božjih dlani in se morda skrila v čarobnem kotičku sredi zvončkov in vetrnic. Ljubezen se je spočella, sladka in topla, kdo bi ji zapiral srce. Kosi so svatovaili, ščinkovci so neprestano drobili svoj »čin-činčara«. Oblaki so tekli nekam na jug; sonce ni vedelo, kam bi se ozrlo, ali na tihe loke, med breze, v čiste tolmunčke, ali v uboga človeška srca, ki niso mogla pričakati pomladi in odrešenja.

Ančka se je vendarle rešila prve zagate. Prva služba je bila za njo bridka šola! Sredi trpljenja in grešnih priložnosti bi lahko otopela in propadla. Neka ravnodušnost se je bila že polastila njenega srca. Ko je odpovedala službo, je željno hlastnila po poselski knjižici, zbrala svoje stvari in zapustila nepriljubljeni kraj. Ni mogla doumeti in občutiti vsega zlega, ki ga je bila za enkrat obvarovana. Njena dobra vzgoja je bila podobna dragoceni školjki, v kateri gori rdeča lučka in meče blagodejni odsvit po skriti kamrici. Opazila je marsikaj pogubnega in grdega, toda vse je ostalo v njeni duši kakor medla, nepomembna slika, ki jo je čez noč previdno odstranil z njenega nepokvarjenega srca dobri angel varuh ter ga zopet posvetil z milostjo božjo.

Slovo je bilo skromno, brez gibljivosti in prisrčnosti! Lizi je sploh ostala v gostilni, saj se ni poslovila prva služkinja! Edinole nekemu železničarju naročila, naj ponese njeno prtljago do voza, da je bilo videti nekoliko imenitnejše! Petorica sajastih rok se je dvignila pred postajo in zamahnila v slovo. Vendar se je zbudilo tudi v teh ljudeh nekaj mehkega. Ko se je zopet prikazala pri oknu železniškega voza, so se z nerodnimi koraki približali in vsevprek vzklikali:

»Kaj že greste?«

»Hitro nas zapuščate.«

»Srečno ...«

Tudi Pavla je prišla in se še enkrat zahvaljevala za podarjeni denar. Otročička je že oblekla v novo oblekco. To je bilo morda edino dobro delo, ki ga je mogla izvršiti v tem kraju. Nikdo ni vedel za njeno dobroto, ki je bila prežeta z resnično krščansko ljubeznijo! Ko se je premaknil vlak in so odstopili znanci, se je storilo Ančki inako. Košček mladosti zapušča tukaj, rada bi imela kak droben spominček, ki bi ga shranila v zlatem medajlončku ... Nekaj se je gotovo naučila pri prvi gospodinji. Privadila se je hitri postrežbi in opreznemu ravnanju s posodjem. Pridobila je zavest samostojnosti in odpornosti. Prestala je najhujšo preizkušnjo, vračala se je stanovitna in neomadeževana.


* * *


Troje mladenk se je razbežalo. Lucija je odpotovala v Beograd; tam so jo sprejeli v nekem zabavišču kot pevko. Doma so ji sicer branili, toda ona se je rajši odzvala mikavnemu vabilu, Marjeta je nastopila mesto sobarice v hotelu. Ančka se je preselila v Železnikovo hišo. Nov val je pljusknil, dvignil troje src in jih odplavili na neznano morje.

Ančka se je kmalu razgledala po novem domu. Neposredno je bila podrejena debelušni kuharici Mini, trdni Gorenjki štiridesetih let. Ta je občevala z gospodinjo preko hišne Julči, ki je vodila vse gospodinjske zadeve in je lahko nemoteno občevala z gospodo. Razlika mora biti seve tudi pri poslih! Ančka se ukvarja pri pomijah, Mina se vrti v svetli kuhinji, Julči se sprehaja po sobah in sprejema goste. Ob petkih odpravlja tudi berače ... Za hišno Julči in kuharico je določena lepša spalnica; na oknih visijo prozorni zastori, postelje so pregrnjene z rožno prevleko.

Tako je telklo Ančki življenje večinoma po ustaljenem redu. Pod njeno sobico je cvetel dren in raztresal cekinčke po mehki travi. Kos je trkal na okence in naznanjal pomlad. Vstajala je zgodaj, da je pripravila Mini kurjavo. Nato je prinesla od peka sveže, dišeče pecivo; sedaj v postu je pazila, da je bila bolj zgodnja ter je spotoma stopila še v samostansko kapelo. Ko se je vrnila, je poklicala hišno in osnažila obuvala. Kadar je bila Julči posebno dobre volje, jo je vzela dopoldne s seboj v sobane, da ji je pomagala pri pospravljanju. Po kosilu je vedno pomivala, pod večer je bila ob delavnikih prosta, ako ni bilo pranja ali večjega čiščenja radi povabljenih gostov. Ta red ji ni bil neprijeten ali zoprn, saj si ga je skoraj zaželela po onem životarjenju v železničarski gostilni. Vidoma je pridobivala, domača gospodična Lidija je opazila njeno spremembo. Večkrat jo je pridržala v svoji sobi pri klavirju ter jo povpraševala o domu in rodnih krajih tamkaj za barjem. Bližina snažnega in zdravega kmečkega dekleta jo je navdajala z nekim romantičnim občutjem. Prikupni obraz z velikimi očmi jo je spominjal starinskih podob, na katerih so naslikani pestri prizori iz kmetiškega življenja, kjer so obrazi ozarjeni od sonca, ki meče bogate snope zlatih žarkov na plodno grudo ...

Ančka se je resnično čisto popravila. Tudi roke so se ji pozdravile in pomladile, postale so bele in mehke. To pomivanje je bilo komaj igranje napram onemu, kar je morala pretrpeti v prejšnji službi! Tako so se približali s svojim čarom in svetostjo velikonočni prazniki. Pisala je materi, da pride na velikonočni ponedeljek domov, gospodinja ji je namreč dala prosto. Kupila si je svetlo krilo, volneno kapico z modrim trakom in svilene nogavice; Za Uršo je poiskala obljubljeno ruto, materi bo prinesla kos blaga za toplo jopo. Končno se ji je prikazal košček raja, o katerem je sanjala tako dolgo! Domov bo prihitela čisto druga, vesela, čedna in ponosna na svoj trud.

Jutro velike sobote se je razgrnilo nad Ljubljano v vsem pričakovanju in krasoti. Sonce je pozlatilo kupole cerkva, megla se je zgodaj razpršila. Ko je začula Ančka ubrano prizvanjanje, se ji je storilo milo. Srce je prvikrat zahrepenelo domov, tja nad Breg, kjer čemi v strmi rebri rodna hišica. Tudi doma so se vrnili zvonovi iz Rima, veliki in mali. Svoje bronaste ustnice so zopet zganili, blagoslovljena je bila romarska pot. Sveta Marjeta se je razveselila njihovega prihoda, na Žalostni gori so se odprle line. Šentajnar pri Sv. Ani se je oglasil, paški mežnar se je prebudil, še samček v Bistri je zabrnel. Iz hiš se vijejo tanki, svilenčasti dimčki, pastirji so se vrnili od fare in prinesli blagoslovljenega ognja. Sence bežijo, sonce se dviga izza Vihrce, rakiške košenine se bleščijo v veliki rosi. Vse se pripravlja, da zapoje slavospev: Aleluja! Zveličar naš je vstal ... Tako je doma, na deželi, kjer se še vedno poraja Velika noč tako odrešujoče in lepo, kakor jo je ustvarila za človeška srca božja roka, ki je pretrpela grozne bolečine na križu. Dežele še ni docela zajelo umetno veseljačenje, tudi dolgočasnega postajanja ni v praznikih. Zvonovi in srca utripajo ter sanjajo ... V lepih spominih urno mineva predpoldan! Mali ljudje se danes postijo, tudi gospoda obeduje bolj pozno. Ančka mora urno pospravljati ostanke jedi, pomivati krožnike ter čistiti žlice in drugo jedilno drobnarijo, ki se nabere in umaže na gosposki mizi. Gospodinja bo odšla s hčerko takoj po drugi uri z doma. Malo bodo pogledale procesije, nunsko, morda tudi stolno, pri kateri se naberejo mladi uradniki. Pod večer pa se snidejo v kavarni Emona, tam sta dogovorjeni s prijetno družbo ... Gospod ravnatelj ostane do štirih doma; prebiral bo časnike in kadil dišeče smodke. Nato odide na važen razgovor, iz Beograda pride odlična politična osebnost. V klubu se bodo pretresale važne, neodložljive zadeve. Tako je odločila Julči, da bo večerja pozno, morda komaj ob desetih. Toda pohiteti je treba z obilno peko in raznimi prazničnimi jedili. Pripraviti je treba mrzlo omako za jutrišnje kosilo in bogve kaj še.

V mestu so se vnovič razmajali zvonovi, radosten in svečan je njih spev. Ljudje se nabirajo po ulicah, brezskrbni pogovori in vesela voščila se čujejo. Ženske hitijo od prvega blagoslova. Ančka se živo spomni doma, kjer pripravljajo sedaj žegen. Ni razkošen in bogat! Rožičeva potica, domače meso, malo pirhov, vse je skromno, toda znešeno z ljubeznijo in skrbjo. Kako lepo je sedaj doma! Nebo se sveti in boči v neskončnost, barje se pari v lahni prigrevici, sonce se ne zmeni za drobne oblačke, ki so zaostali za Srobotnikom. Včasih je v praznični tišini velikosobotnega popoldneva postala pred domačim pragom in zrla v dolino. Zapoznele gospodinje so hitele s poslednjimi pripravami. Morda je bilo treba še jerbas okrasiti s svilenim papirjem, morda je manjkala nepogrešljiva dišava! Mrkunov komi je stal pred prodajalno, veselo požvižgaval in ponujal pražiljko. Ko so prvikrat udarili zvonovi pri fari, je ustavil Švigelj žago in zbral hlapce, da jim izplača dnino. Vse se je pripravljalo na Vstajenje. Pri Borovniščici so pomivala dekleta javorjeve stolice, da se bodo svetile v kuhinji, kakor bi bile prevlečene s srebrnobelo peno. Rožmanov kovač je vrgel kladivo pod naklo, obrisal sajaste brke in polil žerjavico. Tudi mlin na Izvirku se je ustavil, kmetice iz strme paske rebri so prišle poslednjikrat po vodo; za dva praznika jo morajo nanesti, za človeka in žival. Do železnice bodo počivale dvakrat, naprej pa za sleherno skalo.

Škafi so težki, pot je neznansko strma! Za vsak požirek vode kane s čela potna kaplja, ki jo željno popije suhi prah. Resnično in bridko! Taki so spomini!

Ančka se nehote zdrzne in ozre na kuharico Mino, ki se briga samo za svojo peko. Komaj ji sproti znaša svežo posodo. Ona ne čuje zvonov, ki pojejo mogočno in veličastno, kakor da hočejo razsuti mrzlo skalovje božjega groba. Nje ne razveselijo blesteči zvoki močne godbe, ki so se prikradli odnekod, da je še ulica živahneje zavalovala. Mina je ostala hladna. Le toliko jo je prevzelo, da je omenila, da pojde na velikonočno nedeljo po potresni procesiji v samostan k sestrični. Sicer je bila Mina dokaj malobesedna, njeno obnašanje je bilo malce gorjansko, vendar se je skrivalo pod to raskavostjo zlato srce ... Tako je Ančka prvikrat občutila, da so praznični dnevi v mestu nekam puščobni, brez osvežujočega čara in preproste lepote. Posebno za malega človeka in posle! Zahrepenela je po domačem krogu, rada bi poslonela kraj domačih podbojev in se naužila praznične lepote. Doma so sedaj že pripravili žegen! Okna so odprli, mizo so pogrnili. Kakor nekoč! Urša bo postavila jerbas na prag, nov prtiček se blešči na njem. Nato bo zrla doli k sosedovim, kdaj se bodo spustila dekleta od hiše. S pisanimi jerbasi na glavi, v belem predpasniku, s šopkom piskavčkov na prsih in zardelimi lici. Vsa reber nad Bregom se bo zganila, od vsake hiše bo steklo dekle k sv. Miklavžu, kjer bo delil duhovni gospod blagoslov. Paški mežnar bo pognali zvonove, vsa vas bo zadišala po sreči in milosti božji. Košček zadovoljstva in blagoslovljenega miru se bo naselil v slehernem srcu. In Tine? Lani je še nabijal možnarje. Prvega za Alelujo, drugega v božjo čast, tretjega za njo ...

V mestu se znova oglašajo zvonovi, vedno bolj silno, vedno bolj ubrano. Vstali Zveličar bo objel z ranjenimi rokami svet, velike in male. Odsvit njegovega poveličanja bo obsijali tudi revna in pozabljena srca, pobegle hčere, ki se trudijo po tujih službah, proč od ljubega doma, proč od ognjišča, ki razpada. Tudi v njihovih dušah bo odjeknil sveti slavospev: Aleluja! Kristus je vstal.

Velikonočni ponedeljek je dan oddiha in brezskrbnosti. Svetost praznikov se je malce odmaknila, veselje se je polastilo src. Tudi posel je deležen te prostosti in malega užitka. Železnikova družina se je odpeljala že v nedeljo k morju; ravnateljevi niso mogli zamuditi običajne prilike ... Ančka se je odpravila z jutranjim vlakom. Vožnja je bila prijetna in resnično praznična. Sopotniki so bili malce glasni, vendar niso motili svečanega razpoloženja. Družine malih meščanov se zadovoljijo s skromnim razvedrilom; njihovi otroci sedijo kraj oken in se čudijo bežeči pokrajini. Matere se pogovarjajo o skrbeh, ki so jih trle pred prazniki, očetje si privoščijo dišečo cigaro. Na policah nad sedeži pa so shranjeni obilni zavitki z raznimi jestvinami in priboljški, ki jih bodo použili nekje ob cestni krčmi in zalili s kapljo vina. Na večer se bodo vračali domov, polni sonca in radosti, okrašeni z zelenjem in zvončki. Pred Preserjem se Ančka ni mogla zdržati, spustila je okno ter se nagnila skozi in hrepeneče objela z očmi domače, znane kraje. Ob progi so se urno vrstili brzojavni drogi, kakor da tečejo nekam čez staro Ljubljanico, drug za drugim, vedno hitrejše, daleč do Notranjih goric, kjer so se zgubljali v migljajočem obzorju. Barje je dišalo po čisti rosi in sveži zelenini; topel veter je razčesaval breze, prti zlatih kronic so bili razgrnjeni po bregovih. Sulica sv. Tomaža na Planinci je žarela v samem soncu, Krim je ležal spočit in veder. Pečine pod Sv. Ano so samevale, v kamnolomu je delo počivalo, Svetetovi hlapci so se prali pri koritih. Sklenjeni čolni so negibno ležali na Ljubljanici. Od preserske cerkve so pridrobile prve ženice od jutranje maše in se skrile za ogradami.

Ko se je spustila Ančka z borovniškega kolodvora, kar ni mogla pričakovati, da zagleda ljubo vasico, ki jo je zapustila pred meseci. Sicer je občutila malo razliko; zdelo se ji je, da se vleče tik nje neka nitka in loči njeno srce od rodne grude. Vendar je morda ravno radi tega tako prisrčno želela, da čimprej stopi čez zglodani, leseni prag in objame domače. Nič je ni zadrževalo, da bi vedno bolj hitela. Spotoma je srečala nekaj znank, s katerimi se je kratko pozdravila in jim voščila vesele velikonočne praznike. Le na križpotju je obstala pred razpelom; povzdignila je oči hkrižanemu Jezusu, dolgo jih ni mogla odtrgati od božjega obličja. Kakor da so se zganile ranjene ustnice in tiho zašepetale:

»Vračaš se, draga hči! Ali si ostala verna rodni krvi in častitljivemu izročilu dedov ...«

Po dolgem času je zagledala domačo vas. Toda nič več se ji ni zdela tako umazana in tesna. Zgodnji bezeg je cvetel kraj dvorišč, kakor bi jo pozdravljale preko ozidja bele dlani. Hišice so se vrstile nad Bregom, bile so podobne koščkom nepozabnega raja, ki ga je ustvarila božja roka tudi v tem pozabljenem kraju; kraj jaškov so se razprostirale sočne košenine, ki jih ni dosegla mlakužna voda. Še naprej so se svetlikali zeleni logovi, med grbastimi vrbami so se spreletavali kosi. Nekje za Ljubljanico so se vrstili vitki topoli. Nad Vrhniko je visela bela oblačica, ki je obležala v naročju sv. Treh kraljev ... Končno vendar doma! Pred hišo so jo čakali vsi trije, mati, Urša in Matevž. Lahna ginjenost jo je prevzela, ko je stopila v njihov krog. Velikonočni praznik in blagoslov sta se naselila v njenem srcu, ko se je dotaknila mati njenega čela in jo prekrižala. Vsi srečni so jo odvedli za belopogrnjeno mizo, v kot, pod svete podobe, s katerih so jo zopet zrle velike oči nebeščanov. Vse je ostalo kakor nekdaj, toplo in belo. Stene, peč, ura, ki je verižila čas, rožmarinovi vršički, polni svojega duha in vabljivosti. Iz skrinje kraj vrat pa so dehtela uležana jabolka, ki so ostala bolj za zdravje; vmes se je kral vonj kamilic in sladke kumine. Domačnost, topla domačnost. Ančka je vesela in zadovoljna razdelila darove.

»Si močno trudna?« je neprestano skrbelo mater, ki je vsa srečna znašala koščke žegna, pripovedovala domače novice in naravnavala gube na prtu. Urša je hitela predevati novo ruto, Matevž se je radoval zavojčka dobrega tobaka in šopa cigar. Kakšni darovi! Zunaj so se zbirali ljudje in odpravljali na Žalostno goro k sv. opravilu. Nekje so se že oglasili zvonovi, še vedno slovesni in velikonočni.

»Nočeš ničesar pokusiti? V mestu te gotovo strežejo.«

»Nič se ne bojte, mati! Saj vidite, kako sem vesela in zdrava. Dobro se mi godi, ne morem vprašati po čem boljšem. Zakaj pa ne odvijete in pogledate, kaj sem vam prinesla?«

»Saj bi ne bilo treba,« se je branila starka in previdno privzdignila papirnati ovoj.

Dolgo so se zamudili v prijetnem razgovoru. Ančka je pokušala domači žegen, še nikdar ni bil tako slasten in sladak. Mati je pripovedovala, kako jo je oštel Tinetov oče, zakaj da jo je pustila v mesto, kjer se bo spridila. Očital ji je brezbrižnost, češ da se le znebi hčere in lahko poreče: Moja je tudi v mestu! Rekel ji je, da je s tem zavrgla lastno kri, ker ji ni ubranila, da bi ostala doma. Tudi v domači vasi bi se našel še košček kruha ... Dvakrat se je oglasil Tine; vedno je prišel skrivaj, bolj pod noč in povpraševal za njen naslov, če je že kaij pisala, kako shaja v svetu? Materi se je utrgala solza ...

»Nič ne marajte za take marnje! Ljudje so nevoščljivi, kar ne morejo privoščiti revežu košček boljšega kruha. Poglejte me, zdrava sem in srečna.«


V.[uredi]

Medtem je Matevž prinesel srečko, ki jo je nedavno kupil na pošti.

Ves vesel jo je pokazal Ančki. Ako bo kaj zadel, bo prišla takoj domov ter bodo zopet skupaj živeli. Dokupil bo sveta in napravil živino. Odkar se je ponesrečil oče v liških šumah in je ostala družina brez rednika, je bil on tisti posrednik, ki je umel z neko očetovsko skrbnostjo in potrpežljivostjo ohranjati družinsko skupnost. Predvsem je skrbel za mater in Uršo. Ančka je morala z doma, ker je najmlajša in najlepša! Sicer mu je bilo žal za njo, toda usodi se ni mogel upirati ... Za druga dekleta se ni vnemal. Pred leti je skrivaj ljubil lepo Lucijo, ki je služila pri Švigljevih. (Kako ljubka je bila, ko se je vrtela v belem, ozkem predpasniku med gosti. Toda zanj ni marala, njegov kruh je bil trd in težak, železniški krampar preneroden in neveden. Odšla je v mesto, redko se je vračala domov, njemu je ostal samo majhen sen o davni sreči. Tako je zatajil samega sebe in podredil lastni dobrobit sreči rodne hiše. Med fante ni zahajal, morda je na zunaj ostarel. Vendar bi se rad rešil s paškega brega v prijazno nižino, kam k Borovnici, na veliko cesto, kjer bi se zložneje živelo in bi bila železnica bližje. To upanje je navezal na Ančko in srečko. Sezidali bi novo hišico, on bi si zgovoril svoj kot, pomagal pri odplačilu dolga, mati in Urša bi imeli varno streho, Ančka bi si pa poiskala pridnega moža. Morda se bo le omečil Tinetov oče, ko bo uvidel, da je Ančka vredna družica njegovemu sinu ...

Na gori so udarili zvonovi ter prijetno potrkali na okenca in srca. Ančki so se zazdeli ti priprosti pomenki z domačimi malo otročji, v mestu se je privadila zanimivejših pogovorov. Mati je sicer želela, da bi ostala še med njimi. Toda Ančka mora danes k maši na Žalostno goro. Tinetu je tako obljubila, naj mu usliši prošnjo. Popravila si je lase, razplela lepo kito in se poslovila. Skrivaj je odtrgala rožmarinov vrh in ga položila v molitvenik.

»Pazi in spodobno se obnašaj. Ljudje ne prizanašajo z očitki, vsak gib opazijo, sleherni pogled prestrežejo.«

Zares. Ljudje so tako neusmiljeni, preradi opravljajo objokane oči dekleta, ki se ji je izneveril fant ali je pa celo zabredla. Mati je stisnila Ančki v roko nekaj drobiža, da ga bo darovala po sv. opravilu. Vročo molitev je pošepetala za hčerjo, ki se je skrila pod železnico: »Ohrani nam jo, Marija, da bo ostala čedna in dobra,« Ančka se je še enkrat pokazala na železniškem nasipu, kakor da je zaslutila materino molitev. Zamahnila je v pozdrav in zaklicala:

»Mati! Kosilo napravite malo pozneje, opravilo se bo gotovo zategnilo. Marjetino mater bom obiskala popoldan, tudi za nas bo še ostalo mnogo časa do desetega vlaka.«

Pri Rožmanovem kovaču jo je že nestrpno čakal Tine; voz je bil nanovo prepleskan, konja iskra in neugnana. Fant je veselo počil z bičem, malce razburjen segel dekletu v roko in jo posadil poleg sebe. Konji so zapeketali, medeni okraski so se zableščali v soncu, beli vrtinci so se zaprašili za njima. Ljudje so se radovedno ozirali in ugibali. Toda fant in dekle se nista zanimala za nje, sonce se jima je smejalo preko ramen. Tine je pozabil na gnev, ki ga je grizel dolgo zimo, ker mu je ušla tako nenadoma. Samo rahlo ji je očital, zakaj mu je tako malo pisala. Troje razglednic je poslala, brez posebne naklonjenosti in ljubezni. Še vedno je tičalo nekaj kljubovalnega v golih pozdravih. Ančka se je poredno smejala. Mladenič je skrivaj opazil, da se nekdaj ni tako smejala! Včasih se ni prikazalo kraj ustnic dvoje dražestnih gubic, ki so dajale sedaj njenemu obrazu nekaj prave zrelosti in nenavadne privlačnosti dorastle mladenke. Kostanjevi lasje, močne obrvi, lica posebne barve, malo bela, malo rožna, volnena čepica z modrim trakom, novo krilo, vprašanja tn skrivnosti, pred katerimi se umaknejo celo modrijani in zapro knjige. Toda iz oči ji je še vedno sevala dekliška nežnost, oči so ostale plahe in poštene.

»Veš, v mestu tako hitro mine čas! Komaj se spomniš na dom, že te prehiti novo delo. Poleg vsega se zanimam še za kuho, da bom v mestu več pridobila. Nič se ne žalosti, boš pa danes več povedal.«

»Če boš kaj radodarna z odpustki,« se je dobrikal Tine in vnovič počil z bičem, da je dolgo odmeval pok vzdolž železniške proge. Ančka mu je zateknila v gumbnico rožmarinov vršiček, zelen in dišeč. Tine bi najrajši zavriskal, toda danes je praznik in ni hotel kaliti svečane zbranosti, ki je oblivala božje stvarstvo. Mlin pod Goričico je počival. Psiček je mežikal na pragu, dva nerabna mlinska kamna sta bila prislonjena kraj vrat. Otroci so pritekli na prag in dolgo mahali za njima, rdeči piruhi so se svetili v njihovih rokah. Voda na jezu se je bleščala kakor težko srebro, sredi barja so pregorevali v ozračju biserni curki, morda je kapala rosa z brez ... Na gori je začelo prizvanjati. Po stezah med grmičevjem so spele gruče ljudi, ki so prihajali z Brega, Pakega in Goričice. Tine je pognal konja, da sta poskočila, kakor bi zavohala udobno stajo in sladko seno. Cesta je zapela, na ovinku so se spustili kričeči otročaji za vozom; na železniškem mostu čez Ljubljanico je zapuhala lokomotiva, bela griva se je zvrtinčila nad progo. Tine bi se najrajši peljal še naprej, vsaj do tistega oblačka nad Korenom, ki bi ju za vekomaj skril.

V Kamniku sta pustila voz pri Petriču, sama pa sta se uvrstila med znance, ki so po bližnicah hiteli proti cerkvici. Ljudje rušo mnogo govorili; kadar so udarili na gori zvonovi, so se starke pobožno prekrižale in povesile oči. Pri mežnariji so postavili medičarji bele stojnice, na katerih so se bleščali sladki odpustki, podobice in pozlačena drobnarija. Od Prevalj se je spustila nova vrsta vernikov, Jezerci, Rakičani in zamudniki z borovniške fare. Okoli cerkve se je napravila prava gneča. Svetišče je sicer majhno, Marija tako žalostna in uboga sredi sedmerih bridkih mečev. Toda ves barjanski svet se zateka k njej. Od grajskih v Bistri do ižanskih zavodov in posek, od Krima do polhovgrajskih grebenov, pod katerimi zevajo hudourne globoče in strahotni udori z umazanimi vodami ... Mnogo vernikov se je zbralo. Ančka je komaj našla majhen prostorček pred altarjem sv. Jukunda. Po dolgem času je mogla zopet pobožno moliti in se zbrano pogovarjati z Bogom. Vseh se je spomnila v molitvi, tudi Tineta in njegovih obljub. Da bi ga vzela za vse življenje? Nevšečna misel se je prikradla in zmedla molitev. Življenje je vendar dolgo, tudi enolično lahko postane, ako se navežeš na eno srce! Kolikokrat se skrha zvestoba; priteknejo se še druga presenečenja in nesreče. Kaj je naredil Centa Vide s svojo ženo, kako pretepa stari Dormiš svojce, kakšen revež je Brancljev Tonaj ... In končno? Zakaj bi se navezala ravno na Tineta? V mestu se lažje sanjari, tam so svetle izložbe in živahne ulice, tam bo morda srečala še nekega drugega, ki jo bo odvedel na morje. Sanje in hrepenenje neizkušene mladenke ... Srebrnčasto lepotičje na altarjih se je skrivnostno lesketalo. Steklene solze na lestencih so bile polne ognjenih utrinkov, prastara tišina je bila razgrnjena pod posvečenimi oboki, božja milost se je skrila v zlatem sončnem žarku, ki je polzel skozi pisano okno. Ančka se je ozrla po vernikih. V kotih so se tiščali svetlolasi otroci, gospodarji so se sklanjali, enkrat za milost, enkrat za odpuščenje grehov. Starke v črnih kočemajkah so urno pregibale vele ustnice in se skrivaj smehljale v pobožni zavervanosti. Za nje je bila Marija še vedno majhna, drobna in belih lic, kakršno kaže Šentajnar pri sv. Ani; njim so se smehljali angeli tudi v cerkvi glasno, kajti njihovega preprostega čuvstvovanja niso razdvajali dvomi, verovalo in jokalo je le njihovo srce. Njim je bil tudi Jezus majhen revež, ki ne more hoditi. Taka je vera ubogih, ki so deležni posebne duhovne milosti, ker ne razglabljajo s suhoparnim razumom, ampak verujejo s srcem in ljubeznijo. Gospod prihaja k njim kakor dete, ljubljeno in pestovano. Tako je verovala tudi Ančka, tako je nekoč molila njena mati, ki ji je vcepila strah božji in prvo molitev ... Po darovanju okoli altarja sta se našla s Tinetom na tratici pred cerkvijo. Topel predpoldan se je končaval brez sence. Sonce se je odražalo v svetih cerkvenih oknih, V zlatem jabolku vrh stolpa, na lipah, po livadah, med bleščečo roso, vsepovsod, ah vsepovsod tudi v njunem srcu. Zima z neprilikami in tegobo je prešla. Tine je odpustil, Ančka pa je pozabila nadloge, ki so jo doletele v prvi službi. Mlada srca kmalu prebolijo.

V mežnariji so se oglasili fantje, nekje so ubrale dekleta pobožno pesem. Otroci so se zbirali okoli Zamudovega Lovreta, ki jim je vnovič povedal zgodbo o rakiškem kmetu, kako ga je hudič zmedel, da mu je zapisal dušo kot berač Židu blago. Končno se je le rešil hudičeve nadlege ter je v zahvalo daroval žalostni Materi božji na gori dvoje krempljev, ki so še vedno obešeni kraj njenega altarja. Pravil je povest o gorskem cerkovniku, ki ni veroval, da lazi hudič med ljudmi; končno je pripeketala zelena hudoba na Žalostno goro, udarila z repom ter bruhnila ogenj in žveplo, da je tri dni smrdel hrib po peklenski gnusobi ... Na stojnicah so zbirali odpustke, fantje so dražili dekleta. Tine je poklonil Ančki brušeno zrcalce, ona mu je darovala medeno srčece. Spotoma je zvedela od znank neke neprijetne besede, ki so se nanašale na Marjeto in njeno življenje v mestu, češ da se je zavrgla! Novice so bile sicer brez podlage, iz namigavanj je mogla sklepati, da ji zamerijo, ker posnema Lucijo in se udinja v hotelu. Da bi bilo vaško mnenje tako občutljiva struna, na kateri bi se zaznal sleherni tresljaj? Niti v mestu ni slišala o njej kaj slabega. Kuharica Mina je vendar silno tankovestna ženska, gotovo bi ji zaupala, ako bi imela Marjeta kakšno grešno znanje. Pazila bo ... Toda danes je hotela pozabiti te vznemirljive vesti, danes je še doma, kjer ni greha in premetenih zapeljivcev. Tudi ni želela, da bi slišal take vesti njen Tine! Odvedla ga je na rob tratice, kjer se odpira najlepši razgled na barje. Vse je bilo tiho, veter se je zgubil v Menišiji, borke na Trebevniku se ne ganejo. Vasi so se zagrnile z dimasto kopreno, vso barjansko planjavo je zajel blažen mir. Od Mrkuna do Rožmanovega kovača, od Tičarjeve bajte do Marinovega mlina in Drašlerja na Dolu, od Figarčkove žlahte z belo hišo do Kamina na Ljubljanici ... Povsod poldan in mir božji!

Prisrčen povratek je še bolj povezal dvoje src. Ne moreta se ločiti z običajnim postajanjem in spremljanjem. Tine zapelje konje domov, potem se snideta pri Mrkunu. Kaplja rdečega vina, dehteča cigara, sonce v oknih, ljubezen v srcih! Kar sta si že davno obljubila, zopet obnavljata. Ančka ga bo zvesto čakala. Pri gospodi se bo naučila boljšega gospodinjstva, nekaj bo prihranila, pridobila bo tudi na omiki in uglajenosti.

Pri fari je pozvonilo, začela se je ura popoldanskega češčenja. Dolgo sta se zamudila, skoraj predolgo! Kaj bodo rekli doma? Slovo se je zategnilo. Tine bi šel rad z njo v mesto. Toda ne more zapustiti doma, ker je oče nespravljiv s tako mislijo. Delaj doma, ženi se doma, umri doma! To je očetovo izročilo, sveto in nespremenljivo!

Belo nedeljo je odšla kuharica Mina zopet v samostan; oblekla je široko, težko krilo, svileno jopo z našitimi čipkami in rjavo ruto, ki jo je kupila pred leti, ko je vezala birmo neki mlajši sorodnici. Skrbno se je pripravila za obisk, ki je bil za njo vedno častitljiv dogodek; s seboj je vzela debel molitvenik s koščenimi zaponkami in molek z božjepotnimi svetinjami. Tokrat je povabila tudi Ančko, naj se ji pridruži. Do mraka ju ne bodo pogrešali, gospoda je odšla itak na Posavje. Najprej obiščeta njeno sestrično; postregla bo s čokolado in sladkimi kruhki. Nato jo bo vzela v samostansko kapelo, kjer ima Marijina družba mesečni shod in slovesne večernice. Gotovo ji bo dopadlo! Julči tega ni treba praviti, ona se rada norčuje iz pobožnih navad. Mina se je užalostila, ker ni mogla pridobiti mlade hišne za članico Marijine družbe; ona rajši zahaja v kino in Tivoli, kjer najde fantovsko družbo. Pri besedah »fantovsko družbo« je Mina lahno zamižala in zmajala z glavo. Mina ni zahajala v Tivoli, tam se pase satan in zavaja neizkušena dekleta.

To opozorilo Ančke ni razočaralo; kmalu po prihodu v to službo je opazila, da tli med Mino in Julči neko ljubosumno, nepovoljno razmerje, morebiti komaj znatno, a zato tem bolj boleče, ki pa doslej radi kuharične prizanesljivosti in dobrega srca še ni izbruhnilo v prepir. Sicer je bila Mina napram mnogo mlajši hišni morda nekoliko trmoglava, vendar je tako obžalovala svojo godrnjavost ali prenagljenost, ki jo je izzivalo Julčino posmehljivo ravnanje, kadar ji je dala do dobra čutiti, da je ona prva med posli ter ji mora biti kljub starosti pokorna! Toda to le mimogrede! Sicer sta vladala mir in sloga. Mina se je redko smejala, napram sami sebi je bila nenavadno stroga; morda se je navzela tega zatajevanja in spokornega duha ravno od sestrične v samostanu, kjer se sedem besedi zamolči in komaj vsaka deveta beseda izgovori.

Med potjo sta obe umolknili; zvonovi so oznanjali osmino Jezusovega vstajenja in poveličanja; zadnjikrat so se trkali na bronasta prsa ter dajali čast in slavo, jutri bodo zopet vsakdanji in neopaženi od množic. Mina je mislila na sestrično in pobožen pogovor, ki se more razplesti samo sredi samostanskega zidovja. Neizrečno je hrepenela, da bi prihranila nekaj denarja za doto in prebila poslednja leta med samostanskimi sestrami. Tam bi se udeleževala skupnih molitev in svetosti. Poslušala bi petje sestra, ki prepevajo v koru tako sladko in sveto. Imela bi svojo sobico na vrt, kjer samevajo ciprese in grulijo družine golobov. Čudovita doživetja, ki jih je bila deležna že od prvih let, ko je začela služiti v mestu. In pri ravnateljevi družini kuha že osemnajst let! Odmrla je gorenjski vasici in jasnim planinam. Domov se je vračala le tedaj, ko je šla k župniku in naročila zadušne maše za rajne starše. Tako je našlo njeno srce prijetno zatočišče v samostanu. Pesem zvonov, sence stolpov, tišina rdeče lučke pred svetnicami v kotu stopnišč, tajinstveni polmrak, poln kadila in vzdihljajev ... Pritajen šepet, drsajoča, hitra hoja, zveneči dotikljaji jagodic na molku ... Vse to je že neštetokrat občutila, vedno z novo sprejemljivostjo in spoštovanjem.

Ančka še ni bila v samostanu. Pod to besedo si je doma predstavljala bajno zgradbo, podobno večernim slikam, ki jih stvorijo oblaki sredi zlatega zapada, kamor ne pelje nobena zemska pot, kamor se zatekajo duše devic in nedolžnih otrok. Koliko zanimivega bo lahko povedala domačim, Tinetu in radovednim znankam ... Končno sta krenili pred posvečene zidove; ulica je bila mirna, redki ljudje so spešili korake. Samostanska veža je bila hladna, polna duha pokore in spravljivosti. Tlakovana je bila z velikimi, črnimi ploščami, na katerih ni bilo zaznati prahu ali madeža. Čudovit lesk je begal po kamenitih tleh, kakor da se krade tajinstven žarek izza stebrišča. Mina je pri okencu oprezno pozvonila in zašepetala:

»Stopajte počasi za menoj ...«

Linca se je neslišno oddrznila, perotnica avbe je strepetala v malem prepihu. Mlada redovnica se je prismehljala in začebljala:

»Naša Mina je prišla. Sestra Teodata vas že pričakuje. Danes ste pripeljali novo tovarišico.«

Mina se je spoštljivo priklonila in pocukala Ančko za roke, naj stopi bližje. Redovnica je potegnila za vzvode, smehljaje pridržala ročico in kimala.

»Kako vam je ime, mlada prijateljica, boste nas še obiskali ...«

»Ančka je, Ančka,« je hitela odgovarjati Mina. »Danes bo vstopila v Marijino družbo.«

»Lepo, zelo lepo. A sedaj vaju že pričakuje sestra Teodata,« je ponovila redovnica prejšnje vabilo in prijazno namignila z roko. Bela dlan se je zopet skrila za zaveso na okencu. Onstran samostanskega praga se je odprl nov svet, ki ga Ančka še ni videla. Bel in posvečen! Mostovž je bil dolg, končaval se je nekje sredi obokov, pod katerimi je bil postavljen križ z orjaškimi rameni. Nerazumljivi napisi so se vili pod stropi, vmes so se režale mrtvaške glave, nad katerimi so bile razvešene palmove vejice. Ančka si ni upala ogovoriti Mine; koncem hodnika sta zavili po ozkem stopnišču v nadstropje. Starinske podobe s potemnelimi obrazi so visele med mnogimi vrati; to so bile plemenite žene, nekoč visoke in občudovane. V zapuščinah so volile samostanu večje darove, da bi molile za njihov dušni pokoj redovnice, zbrane in združene v molitvi in večnih obljubah. Ančka je tiho sledila kuharici, ki se je majala pred njo v širokem, starinskem krilu. Zdelo se ji je, da je tudi ona že prišteta med te žene, ki so se odmaknile v samoto, kjer je odmiranje le prehod iz pozemske minljivosti v sladko večnost. Brezglasje in pozaba sta se selila iz kota v kot, od slike do slike, trkala in čepela pred vrati celic ... Samo zvonovi so se smeli dotekniti s svojimi bronastimi ustnicami teh obokov in bodriti redovnice k molitvi in premišljevanju.


VI.[uredi]

Končno se je Mina ustavila pred večjimi vrati, obloženimi z raznimi okraski in izrezljanimi glavicami. Ančka je vstopila za njo in pridržala sapo. Obe sta posluhnili, daleč, koncem hodnika je zašumelo krilo, bela perotnica se je zganila, redovnica se je vračala od molitve v koru. Mina je potrkala in nagnila glavo.

»Naprej!« je zazvenel mladosten glasek, skoraj podoben onemu, ki ga je slišala spodaj v veži. Tudi tu so se vrata neslišno odprla, znašli sta se sredi prostorne sobane, ki je služila za sprejemanje gostov. Starejša redovnica jima je ljubeznivo prožila roke. Njene oči so bile polne otroškega nasmeška, nos nekoliko zašiljen, lica zelo bela, ustnice brez barve. Kakor spomin, kakor senca ...

»Si vendar pripeljala svojo ljubljenko? Boš kar pri nas ostala?« se je obrnila redovnica k Ančki in jo posadila v širok naslonjač. Mladenki je prijala nepričakovana domačnost, posebno ker jo je redovnica tikala. Tudi Mina je bila vesela, da se je sestrična tako zavzela za njeno varovanko. Po malih ženskih razgovorih, ki se zaključijo z dobrovoljnostjo in sladkim pecivom, sta se poslovili; Mina ni hotela zamuditi mesečne pobožnosti. Tudi bi ne bilo prav, da se z Ančko prvikrat predolgo mudi, izredna spoštljivost do sestrične ji je narekovala tako obzirnost; odvedla je Ančko po drugih stopnicah v pritličje, kjer je bila kapela in soba za mesečne sestanke. Ta del samostana je kazal nekoliko več vsakdanjosti in življenja. Redovnice so govorile glasnejše, katera je stekla na vrt, druga se je zamotila pri cvetličnem grmičevju ali malem nedeljskem opravilu ... V kapeli so bila zbrana mnoga dekleta, prve klopi so bile polne. Vrsta sveč je bila že nažgana, lepa Marija je zrla na zbrano družbo, zlati plamenčki se niso ganili pred njenim milim obličjem. Ančki so bili ti obrazi nekam znani, saj so bile te mladenke in starejše ženske njene sovrstnice, odtrgane od doma in pahnjene v mrzlo tujino. Nekatere so bile pokrite s svetlimi rutami, druge so nosile cenene klobučke s priprostimi okraski in pobledelimi trakovi. Vsaka pa je prinesla s seboj košček domačije, bodisi v mislih, morda v hrepenenju ali v zatajevani solzi!

Kapela je bila polna nekega svetlega zatišja, zadišalo je po kadilu in milosti božji. Potem je pozvonilo, pevke so se strnile okoli harmonija in dvignile Marijino pesem. Mlad duhovnik je pristopil in zmolil pozdravno molitev; obrnil se je k svojim varovankam in jih objel s skrbnim pogledom. Na žalost je zapazil nekaj vrzeli, ki so zlokobno zevale med vrstami zbranih. Nekatere družbenice so izostale! Duhovni voditelj je začel svojo propoved, govoril je skoraj šepetaje. Njegove besede niso bile tako stroge, kakor jih je bila vajena Ančka iz ust domačega župnika; duhovni gospod se je prijateljsko razgovarjal in razlagal pomen današnje nedelje, belih oblačil in krstne nedolžnosti. Peljal je poslušavke na ceste, kjer se zbira lahkoživi svet, pokazal gnusobo in razdejanje današnje družbe, ki je zavrgla Boga, poteptala pravico in prodala telo. Naslikal je obupne prizore iz predmestja, kjer se ne pojo svete maše, kamor komaj seže glas velikonočnih zvonov, kjer domujeta revščina in zločin. Duhovni voditelj se je razvnel, dodal svetopisemsko zgodbo in odvedel strmeče poslušavke k soncu vseh sonc, k brezmadežni Mariji ... Po opravljeni pobožnosti je pristavil prošnjo molitev za one mladenke, ki so danes pozabile na Marijo in niso prišle k njej v kapelo. Kje so zaostale? Ali jih je premamilo mesto, ki je danes zažarelo v pomladanskem razkošju, ali so zbolele, ali so ...

Po molitvi so se sestale v društveni sobi, kjer se je nahajala mala knjižnica, zastava in spominske slike. Tu se je razvilo domače kramljanje, neprisiljena zabava in pogovor. Mina je predstavila Ančko voditelju, ki jo je sprejel z očetovsko ljubeznivostjo. Popisal je njene razmere, kje služi, ali je preobložena z delom, če poje in mnogokaj še.

Ančka je vstopila v Marijino družbo. Lep dan je minil!

Poslej je Mina zvesto pazila na njo. Tiho prijateljstvo se je razvilo med njima. Marsikaj ji je pokazala pri kuhi, kako se pripravljajo redke jedi, kdaj se postreže s tem ali onim. Mnogo je pridobila tudi pri sobotnih večernih obiskih, ko se je zbirala pri ravnateljevi družini odlična družba. Tega razvedrila je bila nekoliko deležna tudi ona, kajti smela je nesti kakšno malenkost v jedilnico in se ozreti po lepih gospeh. V sobanah je dišalo po močnih cigarah, duh sladkega vina in izbranih jestvin je prevzel ozračje; zabava se je plela preko polnoči ... Pri takih prilikah je ostajala hišna Julči večji del večera pri gospodi, kajti poznala je vse podrobnosti vljudnosti in mestnega okusa. Tako je pomagala Ančka kuharici, ki ni mogla sama vsega opraviti. Mnogokrat jo je poslala v jedilnico s podnosom narezka, pri čemer se je navadila priročnosti in prikupljive postrežbe.

Vse to ni ušlo paznim očem hišne Julči, ki je s prikrito ljubosumnostjo motrila sleherno kretnjo, ako se je zgodila brez njene vednosti. Nekega dne je resnično zasenčil grozeč oblak prijetno sožitje. Ančki je bila naklonjenost Mine zelo ljuba, vendar se je zadržala tudi proti hišni enako prijazno. Sicer je zrla hišna Julči na njo z nekega vzvišenega stališča, vendar nje to ni motilo ali odbijalo.

Na predvečer rojstnega godu hišne gospodinje se je zopet zbrala družba povabljenih znank in častivcev. Cvetje in veselje sta se družila, domača hči je igrala na klavirju prijetne skladbe. Slavnostno razpoloženje je objelo vso družino, tudi posli so bili deležni hišnega praznika ... Pred pričetkom večerje je prišla v kuhinjo hišna Julči; danes je še ni bilo blizu. Brez pozdrava je obšla mizo in srdito vrgla po njej belo čepico, kakršno si privezujejo nekatere nad čelom, nekoliko radi snažnosti, nekoliko radi prikupnejše zunanjosti. Mina in Ančka sta imeli opravka z obilnim pripravljanjem jedil ter niti nista opazili, kaj se godi. Komaj sta čuli Julčine trde korake. Ker se le ni ganila od mize, se je Mina vprašujoče ozrla proti njej:

»Kaj pa želite? Ali je gospa kaj naročila ...«

Tedaj je izbruhnila iz Julčinih ust vsa zatajevana jeza; porogljivo se je ozrla na Ančko, ki je predevala predpasnik, in zarežala proti Mini:

»Če jo boste zopet pošiljali h gostom, poskrbite tudi za njeno snažnost. Mene tako nihče več ne vpraša, vse se dela proti moji volji.«

Kuharica Mina je močno osupnila, kaj takega še ni slišala; odložila je skledo in se naslonila:

»Lepo in skrbno počesano dekle je vsakemu všeč. Gospa se do danes še ni zgražala nad Ančko, ker ni pokrita. Ste morda že našli las v jedi?«

Toda hišna Julči ni hotela slišati odkritosrčnega vprašanja. Nagnila se je proti Ančki, ki je vsa prestrašena medlela kraj stolice za pomivanje, in ji stlačila čepico v roke:

»Za nocoj vam jo posodim, da ne boste tako kmečka in staroverska kakor kaka samostanska dekla.«

Ančka je že hotela v slepi pokornosti sprejeti malo stvar, toda Mina ni dopustila tega:

»V kuhinji jaz odgovarjam za red in snago. Naša Ančka ne rabi tiste navlake, kar nazaj jo nesite. Četudi radi tega nocoj ne streže gostom! Očitek glede samostanske dekle bi pa lahko prihranili ... Tista zijala v kinematografih so vam vse. Ali ni škoda zdravja in denarja za norčije in prečute noči?«

V Mini je zrastel gorenjski odpor; ako ne bi hišna previdno umolknila in vzela čepice ter se odstranila, bi gotovo prišlo do česa hujšega.

Boj se je torej začel, napoved je pala, sovražnosti so se kazale v potrpežljivem molku ali prezirljivih pogledih. Trde stopinje, neprijazni odgovori, neprestano izogibanje, dolgočasni popoldnevi! Ančki je postalo silno hudo. Do nedavna je bila še gospodična Anica, poslej pa naj bo samostanska dekla. Tega očitka ni mogla pozabiti. Z Mino se ni upala govoriti, bala se je, da sluti gospa, kakšen razdor je zazeval med njimi. Morda krivi hišna celo njo, da je vzrok nesoglasja! Ančka bi rada zapustila to hišo in pobegnila. Toda kam? Kam ...


*


Neke majske sobote je srečala Ančka po daljšem času tovarišico Marjeto. Prihitela ji je nasproti močno zasopljena, ji urno podala roko in se opravičevala:

»Na izprehodu sem se zamudila. Z avtomobilom sem se peljala, bilo je nebeško! Zares, kasna sem. Ob sedmih bi morala biti v hotelu.«

Ančka ni vedela, kaj bi odgovorila Marjeti, ki je urno snemala svetle rokavice in si popravljala šop las, ki so se razbrali na potnem čelu. Okoli vratu je imela ovito krasno ruto v rdeči in bledorumeni barvi; kratko krilce ji je segalo komaj do kolen. Vsa je dehtela po bogatih dišavah.

»Marjeta?« se je začudila Ančka razvneti mladenki.

»Poslušaj! Imaš jutri popoldan čas? Pojdemo skupaj na izlet, jaz sem prosta do desetih zvečer.«

»Morda bi šla«, je pomišljala Ančka. Spomnila se je, da je obljubila Mini, da pojde z njo v samostan k mesečni pobožnosti. Sedaj se bo pa rajši premislila in zgovorila, da jo je prišla obiskat rojakinja. Tako se ji ne bo treba sramovati Julčinih očitkov.

»Rada bi šla k božjemu grobu. Tam je lepo,« je predlagala.

»Se bomo že jutri zgovorili. Pripeljala bom nekega gospoda, da nama bo prijetnejše in kratkočasnejše. On rad kupuje sladkarije.«

Ančka se je skoraj prestrašila Marjetinih besedi in dvignila roko. Spomnila se je govoric, ki jih je čula na veliki ponedeljek na Žalostni gori. Plašno se je ozrla okoli, če prisluškuje kak znanec iz domačih krajev. Marjeta je opazila njeno zadrego in jo ravnodušno pregovarjala:

»Nič se ne boj, golobičica. Ti še ne veš, kaj je življenje. Torej jutri ob tretji uri pri frančiškanskem mostu.«

Mladenka se je bučno poslovila od molčeče tovarišice in stekla preko trga. Kdo bi jo mogel udržati, samo veter se je zapletel v njeno krilo, da je vabljivo zavihralo. Ančka je dolgo zrla za njo. Saj to ni bila več ona Marjeta s klanca nad Bregom, kjer sili robidovje čez prag in gnezdijo lastovke nad podboji zakajenih vrat. Kje so tiste velike, žareče oči, krepki boki? Kako priročno je zadela škaf na glavo. Voda je visoko zapljuskala, telo se je prožno usločilo in se zopet zravnalo ... Marjeta ni nikoli vrgla škafa. Moč in zagorelost! In sedaj? Zakaj je prevzela njeno lice neka brezbarvna bledost? Postala je podobna Luciji, vsa drobna in razigrana. Včasih sta skupaj nabirali brinje, skakali preko ograd in drseli po suhi travi, ki jo je požgalo sonce. Brinovka je cikala v hrastju, postolka se je vrtela nad mahom. Tako je bilo nekoč. Toda kam so se zagledale sedaj njene lepe oči, kam je zahrepenelo njeno drobno srce? Marjeta, žejna in nepokojna ...

Ančka je po pomivanju zaupala Mini, da jutri ne more z njo v samostan. Mukoma je razodela to vest; čutila je, da je postala Mina radi tega žalostna. Vzdihnila je celo! Ančka kar ni mogla dokončati z opravičevanjem, jecljala je kakor otrok, ki se je pregrešil:

»Jutri izjemoma ne morem. Obišče me rojakinja, malo bova ogledali mesto.«

»Saj nič ne zamerim, tudi opravičila vas bom pri voditelju«, je tihoma pristavila Mina. »Samo eno vas prosim, pazite, ne iščite grešnih priložnosti, da vas ne pogoltnejo vrtinci.«

Ančka se je spomnila domačega župnika. Kako čudno se ujemajo nekateri ljudje! Lucija in Marjeta, Julči in Lizi na Dolenjskem, gospod župnik, stari Kabej in kuharica Mina ... Pozno v noč je premišljala o sebi. Nenadoma jo je prešinilo vprašanje, komu bi primerjala svoje ravnanje in mladost? Komu? Morda Tinetu ...

Ančka je mnogo prezgodaj dospela na dogovorjeno mesto. Doma je ni zdržalo, hišna je neprestano oprezovala za njo, ali pojdeta skupaj z Mino. Nalašč je prinesla na hodnik kletko s papagajem in jo snažila, česar že dolgo ni storila. Ančka je morala mimo nje! Glasno jo je pozdravila:

»Z Bogom. Domov se vrnem ob sedmih; gospa ni ničesar naročila.«

»Prav«, je zamomljala Julči in malomarno okrenila glavo. Papagaj v kletki je jezno poskočil, stegnil vrat in zakričal:

»Bar-r-aba ...«

To je bil sicer njegov vsakdanji pozdrav in odziv, vendar se je Ančka zdrznila; neprijetno ji je postalo, kakor da ne dela prav in še ujeti ptič nekaj sluti.

Nedeljski svet se je zgrinjal mimo Prešernovega spomenika in hitel proti pošti, kjer so odprta zabavišča. Mlade meščanke, gospodje z nepogrešljivo cigaro, mesarski hlapci v pisanih jopičih, vojaki, ljudje brez cilja. Množica je gomazela po hodnikih, preko trga, pred cerkvijo, za vodo. Vmes se je drenjal nerodni tramvaj s klopotajočimi kolesi, zakasnel okoliški voznik z zbeganim konjem, mrzlično trobeč avtomobil. Okna frančiškanskega samostana so bila polna zlatega blišča, mogočno pročelje cerkve Marijinega Oznanenja se je kopalo v rdeči pripeki.


VII.[uredi]

Ančka ni mogla mirno čakati; to valovanje jo je nosilo sem in tja, gori do pošte, nazaj do spomenika, preko mostu do magistrata. Tu se končata velemesto in brezbožnost. Ta kraj je posvečen muzam, kreposti in golobom. Tod se nehajo banke, trgovski prostori in advokati.

Končno se je prikazala Marjeta, vsa nova in dražestna. Nakodrani lasje, rdečkasta obleka z baržunastim životkom, prozorne nogavice, svetli šolnički z visokimi petami ... S seboj je pripeljala vojaka, mladega Srba s črnimi brčicami. Predstavila ga je kot šoferja pri vojaškem oddelku. Andrija mu je ime. Ančki se je zdelo, da je Marjeta zelo domača z njim, tako ni niti ona s Tinetom, pa se poznata vendar že iz mladih let. Vojak je bil nekoliko gizdav. Hotel je biti vljuden in dvorljiv tudi proti njej. Gladil je pristrižene brčice in spuščal levico na ročaj bajoneta. Njegov kroj je bil nov, podoben častniškemu odelu z visokim ovratnikom. Na modrih našivih so blesteli pozlačeni odznaki, posebno škornji so se bliskali v soncu. Andrija je bil torej zal mladenič.

»Kam pojdemo?« se je zavrtela Marjeta in udarila z rokavico vojaka po licu.

»K božjemu grobu«, je sramežljivo omenila Ančka in se ozrla na Ljubljanico, da ne bi opazila Marjetinega obnašanja.

»Ah! Danes gremo rajši proti Šiški. V tivolskih drevoredih najdemo več zabave. Malo se moramo razvedriti.«

»Bravo!« se je pridružil Andrija in zapalil svalčico.

Ančka si ni mogla pomagati, morala jima je slediti. Mimo velikih izložb, čez tesno križišče pred pošto, po široki Aleksandrovi cesti, kjer so se zbirale vesele družbe, sprehajali mladi ljudje ter se poželjivo naslajali pred kinematografskimi izložbami in širokimi letaki, na katerih so se blestela imena junakov in lepih žen. Nad njimi je bil pribit kričeč napis: Mladini neprimerno! To je tisti tajni poziv, vzpodbujajoče svarilo, ki vabi in privlači mladino, da se zateče pred skrito platno, na katerem se smehljajo lepe oči, pregibljejo čarobne ustnice, zapeljujejo gole lakti in se odigrava življenje, tisto bajno življenje, o katerem sanjajo mlada, uboga srca. Sonce, cvetje in morje, zlato in rakošne obleke. Tam so za hipec pozabljene skrbi in nadloge, tam se morda spočne kratka sreča. Kdo bi pred njo zatiskal oči, kdo bi bežal pred uživanjem! In če nimaš? Vzemi, ukradi, kakor junak na platnu.

Andrija je predlagal, da obiščejo zvečer kinematografsko predstavo; Ančka se je branila, da ne pojde z njima. Toda Marjeta jo je nemilo zavrnila ter se pošalila z njeno starokopitnostjo, češ da se ne more otresti domačih šeg.

»Tudi kite si ne pustiš odrezati. Mnogo lepše bi ti pristojala frizura, nikakšne vročine bi ne čutila. Nikdar se ne bi toliko zamudila z razčesavanjem in uravnavanjem las.«

»Morda domačim ne bo prav,« je plašno pripomnila Ančka.

»Poglej, Andrija, našo devičico. Kaj služiš za domače? Sama si, kdo ti more braniti. Šolne boš morala kupiti druge in ličnejše. Še vedno nosiš tiste iz kravjega usnja, ki jih je naredil Šteblajev Franc. V mestu se že moraš postaviti.«

Ančka je v zadregi pospešila hojo, da ne bi čula Marjetinih pripomb. Onstran železniškega prelaza so srečavali vedno več ljudi, ki so se drenjali v drevoredu; vse je hotelo h komedijam, da poteši radovednost za mal denar. Gugalnice, vrtiljaki s hreščavo godbo, na platnu naslikane ženske prikazni z odurnimi obrazi in debelimi ustnicami, oguljena žametasta prevlaka na lesenih opornjakih, ki so jih krasili bakreni zakovi, pisani šotori, poslikani vozovi ... Nekdo je razkazoval staro opico, ciganska ženska je premetavala plošče, dekle v rdečem krilu je vabilo na strelišče. Ančka ni vedela, kam bi se ozrla. Povsod gneča in nepremično opazujoči obrazi. Pred fotografom so se gnetle debele kuharice, vojaški novinci in mali uradniki s številnimi družinami. Paglavci in vajenci so oprezovali okoli gugalnic, dijaki so se zanimali za reven zverinjak, v katerem bi mogel videti divje živali in strahove. Debela ženščina je tolkla na boben in s hripavim glasom vabila:

»Gospoda! Samo malo časa še! Izvolite vstopiti ... Divna čudesa narave.«

Pri vodovodu je ponujal sladoledar svoje blago, okoli stojnic so postajale okoličanke, ki so popoldan prikolesarile v Ljubljno. Andrija je šel streljat; pozlačeni dobitek je pripel Marjetki na prsa. Pri sosednjem šotoru so se drenjali vajenci in preizkušali svojo moč na zagonetnem nakovalu. Večni nemir in beganje! Neprestano hlastanje za cenenimi užitki. Ančki so se zdeli vsi ti obrazi čudovito podobni, hlepeči za nečem daljnim, stremeči za krasnim in nedosegljivim ciljem. Zrak pod negibnimi kostanji je postajal soparen in dušeč, poln prahu in vzduha po znoju, tobaku in revščini. Ančki se je zastudilo to pohajanje in prerivanje; žal ji je bilo, da se je zneverila Mini. Lepše bi bilo pri sestanku, v tihi kapelici, med dobrohotnimi znankami!

Čas je počasi mineval. Daleč v mestu so začeli vabiti zvonovi k večernični pobožnosti. Marjeta se je naveličala komedij, tudi Ančka je postala trudna; zaželela si je zelenega tihožitja, kakršnega je bila vajena doma v Domišovem zdolcu. Zavili so proti tivolskemu gradu. Večinoma sta govorila le Andrija in Marjeta. Njuna družba je postala precej dolgočasna, Ančki se je zdelo tako znanje skoraj pregrešno. Včasih sta zaostala in se spogledavala, potem se je zopet Marjeta glasno zasmejala, vojak je tlesknil z jezikom in lovil njeno roko. Kakšno razočaranje! Spotoma bo nabirali rožice. Sedaj se pa dolgočasi po teh drevoredih in zaduhlih sencah. Na klopeh je videla samevajoča dekleta, očividno služkinje in postrežnice, ki so bile ta popoldan proste, morda celo brezposelne mladenke, ki se ne morejo zvrstiti v posredovalnicah za službe. Brezbrižno so sedele, polodprte dlani so negibno ležale v naročju, kakor bi skrivaj prosile. Neka brezčutna ravnodušnost do vsega se je že polaščala njihovih src, celo nekaj zaničevanja je sevalo iz njihovih oči. V malokateri teh zapuščenih mladenk je še klila iskrica upanja. Nič več jih niso privabljale bučne komedije, niti mesto, niti krasne izložbe s svilenim, rožastim perilom. Tu so obsedele, kakor da se pripravljajo na beg, na tisti grozni beg v onostranstvo, ki se konča s požirkom lizola ali skokom v vodo. Sprva jih je morda pognala na ulico nedolžna radovednost; razvneta domišlija je našla za hipec sladko potešenje sredi razposajene družbe. Toda vse to se je sčasoma pohladilo, čim je segla po njihovem telesu tuja, ničvredna roka. Ančki je bilo to življenje še prikrito, komaj da je slutila grozni razdor. Lepa in blaga materina beseda je še vedno domovala v njenem srcu. Moli in delaj, da ne padeš v skušnjavo! Sramežljivo je povešala oči, ko je srečevala glasne mladeniče, ki so iskali poznanstva, zabave in žrtev.

Po glavnem sprehajališču so se vsi trije vrnili v mesto; pred pošto so se razšli. Marjeta je postala nestrpna, bala se je, da bodo pošle vstopnice za kino - predstave. Tudi vojak Andrija se ni več zanimal za Ančko, kakor bi je ne bilo v družbi. Ona je opazila, da jima ustreže, če ju pusti sama v zaljubljenem grljenju. Poslovili so se, Marjeta je malomarno dodala:

»Se bova še kaj videli ...«

Ančki je postalo hudo, Marjeta je odmrla za tisto nežno kramljanje in prisrčnost. Rada bi jo bila poklicala, še malo se je ozrla za njima, toda že sta se zgubila sredi množice.

Nad Rožnikom se je razklal orjaški oblak, podoben trpinčenemu grcu. Rdeč sev je pljusknil preko neba in segel daleč v vesoljstvo. Vse je bilo zalito z ognjeno rdečo lučjo, prostrani zapad, smreke nad tivolskimi nasadi, zaprašeno ozračje, ki je boleče migljalo v prepeki med razbeljenimi stenami, okna mrkih palač ob Aleksandrovi cesti. Tudi obrazi so bili ozarjeni s ščemečo svetlobo, v očeh se je utrinjal rdeči lesk. V večernih sencah se je spočela ljubezen, nebo in srca so gorela. Nekaj težkega, morečega je legalo na ljudi. To je bila nevidna dlan mesta, ki zahteva težke žrtve!

Ančka se je odpravila v nunsko cerkev, da vsaj malo popravi današnji pregrešek. Nekaj odrešilnega je velo širom cerkvene ladje. Molk in svetost sta se oprijemala mogočnih stebrov. Rože so razširjale sladkoben vonj, večna luč se ni ganila sredi somraka. Bog se je smehljal sredi svetlih višav. Ančka je pokleknila pred kipom Male Terezije. Cvet, luč in mir. Krog žarnic je blestel ob vznožju in obseval obraz čudovite priprošnjice. Šopki zbranih rož so bili položeni v zahvalo in spomin. Večerni častivci so se tihoma vrstili; vsakega je oblila zlata luč, na vsakega se je ozrla svetniška mladenka, za vsakega je imela nebeška Cvetka tolažbo in uteho. Za gospo v črni svili, za nedolžnega otroka, za drobno plesalko Iz gledališča, za može, za častnika, za uboge grešnike ... Za vse, čudovito za vse! Globoko izza samostanskih zidov se je dvignilo petje redovnic, ki so opravljale slovesne večernice. Vmes se je kralo poredno žvižganje kosa. Maj v nebesih, maj v srcih! Ančka je sklenila roki, duša se je vračala, angel varuh se je oddahnil.

Poslednji majniški večer je poslonela Julči kraj okna nenavadno dolgo; nocoj je bila sama, domači so odšli v gledališče, Mina in Ančka sta pospravljali v kuhinji. V mestu je prizvanjalo maju v slovo, v njeni duši so začeli vstajati spomini, srce se je razbolelo. Z vsakim zvonom nov spomin, lep in žalosten, od otroških dni do nocojšnjega večera ... Njen oče je bil poduradnik na sodišču; družina je bila številna, zaslužek pa tako mal. Julči je končala osemrazrednico in enoletni trgovski tečaj. Potem je čakala in oprezovala na kakšno službico. Pol leta je nabirala inserate za neko revijo, ki je kmalu prenehala. Poslej ni našla nikjer kruha in zaslužka, doma so jo spočetka prezirali, nazadnje skoraj spodili v svet. Končno se je vendar rešila. V malem letovičarskem gnezdecu je dobila mesto pomožne plačilne natakarice; hotel je bil stalno zaseden od tujcev, ki niso štedili z napitnino. Godilo se ji je dobro, iz mestnega drobljanca se je razvila v zdravo, stasito dekle; priučila se je postrežbi in nadzorstvu nad številnimi posli. Tudi brala je mnogo. Toda kriza je nenadoma odgnala najboljše goste, podjetnik je odpustil strežniško osebje, končno je odslovil tudi njo. Tedaj si je brž pomagala. Še v letovišču se je seznanila z ravnateljem Železnikom; pri njegovi družini se je pozneje vdinjala za hišno ...

Poslednji čas se je polastila njenega srca neka razdražljivost in bolestna razdvojenost. Nekoč je sanjarila o lepih večerih. Vse želje in hrepenenje je vtisnila v eno samo hotenje, da bi našla fanta in ustvarila svoj dom. Zaželela si je mladeniča, enakega po srcu in po težnjah, s svetlim obrazom in toplo dlanjo. Take so bile dekliške sanje. Zdelo se ji je, da najde vsakdo dobrega človeka, ki ga spremlja skozi življenje, roko v roki, v nerazdružljivem objemu. Zvesto srce, belo sonce, svetal breg, rajska sreča brez konca ... Toda kakšno razočaranje jo je zadelo! Resnično je srečala: človeka, ljubila ga je; zapustil pa jo je sredi poti, v težavah ji je odtegnil prijateljsko roko, šel je na morje, kjer si je ustvaril lepše in lagodnejse življenje. Ona ni mogla za njim. Mirko je postal mornariški podčastnik. Julči se je živo spominjala poslednjega snidenja. Češnje so dišale, sloka je brezupno jokala v črni goščavi. Nebesa so se svetila, bel sijaj je ležal nad gorami. Hodila sta za poljem, mehki zvoki godbe so se trgali iz letovišča. Vse je bilo tako kakor vedno ob takih večerih. Za roke sta se vodila, bel mesec ju je iskal pod grbavimi vrbami. Tedaj se je nenadoma nekaj zganilo v njegovih dlaneh, roka je postala, mrzla in tuja. V trenutku ji je postal tujec! Čutila je, kakor da pada paleča slana na cvetje in steze. Joj! Nekaj neskončno nežnega, ljubkega in milega je umiralo. Mesec je svetil nad rosnimi polji, njegova bela žalobna luč je drugovala bolesti razklanega srca. Vrbe so turobno šelestele brez pesmi je umirala njuna ljubezen ... Vprašala ga je, zakaj jo pušča. Molčal je. Brez besed in tolažbe sta umrla eden drugemu. Vsa lepota neskaljene, davne ljubezni, vse skrito in rajsko je obležalo pred njenimi nogami kakor strgana, zavržena krpa. Tedaj si je zaželela smrti, ki bi jo rešila ter s sestrsko roko zaprla oči, da ne bi videla razdejanja lastne sreče.

Še enkrat sta se sestala, ko jo je obiskal letošnjo velikonočno soboto. Tisti popoldan je bil poln čudovite ubranosti, pomladanske miline in nepozabne lepote. Zgodaj sta se sešla, mesto je bilo še pokojno; prevzeto od radostnega pričakovanja je čemelo v sladkobni pritajenosti. Ljudje se še niso spustili na ulice, zvonovi so molčali. Odpravila sta se proti Rakovniku. Nebo se je odmaknilo v nedogledno brezmejnost, polja so se svetila v sveži zelenini. Vrh klančka sta obstala. Pred njima se je razgrinjala barjanska ravan. Od nekod, iz daljave je prinesel topel veter snopič srebrnih zvokov, nekje so odprli line in lahno potrkavali. Mirko je vzel njeno roko v svojo dlan; dolgo jo je božal in pripovedoval o morju. Toda vse to je bilo samo še reven odsev nekdanje sreče, komaj kratek obisk in vljudne besede.

Tako jo je sredi svetlih sanj nenadoma zgrabila kruta vsakdanjost in zamorila najmanjše klice samostojnosti in klenega napredka. Zgubila je zmisel za pametno življenje; denarja ni znala več ceniti! Začela je razsipati in trositi; z ničvrednimi prijateljicami, ki so jo speljavale v družbo ponočnjakov, je zapravljala prihranke, si nabavljala razkošne obleke in se predala čezmernemu uživanju. Na Mino se ni mogla navezati, njuni naravi sta si nasprotovah; nekoč jo je prosila za malo posojilo, ker bi šla rada zvečer v gledališče. Toda ona ji je odklonila prošnjo, češ da je to nepotreben izdatek za grešno razvado. Nekoč ji je celo predbacivala, da preveč ponočuje! Za mladenko je nespodobno, da se mudi po Marijinem zvonenju izven doma. Z Mino tedaj ni mogla shajati. Njeni staroverski nazori, večna bojazen pred grešno priložnostjo, spor radi Ančke ... Ah, ta Ančka! Skoraj črtila jo je v neki ljubosumnosti, ker se je bala, da bi jo utegnila izpodriniti. V svoji razdražljivi tankočutnosti je opazila, da se mnogo zanima za njo domača hči Lidija; tudi gospa čestokrat povprašuje, kako je zadovoljna naša Ančka. Tako zbliževanje bi lahko rodilo nezaželjeno odločitev, da njo odslovijo. In nazadnje! Mina je pridobila Ančko za se, kdo ve, kaj kovarita?


VIII.[uredi]

Tako je v teh pomladanskih mesecih naravnost otopela. Edino razvedrilo je našla v šumni družbi, ki jo je vsaj za nekaj ur omamila, da je pozabila na puščobo svojega življenja, ki si ga ni znala uravnati. Drugo nedeljo bo zopet ves dan prosta, ravnateljeva družina se odpelje na Bled. Ona bi se lahko pridružila neki prijetni družbi, ki bo napravila izlet na Posavje, kjer bodo rajali in peli. Kdo bi zamudil mikavno priložnost! Edino denarja ji primankuje. Ta nepogrešljivi denar! Pri šivilji mora plačati zastareli dolg, sicer jo bo tožila, prijateljici je dolžna dvesto dinarjev, rada bi si nabavila letne šolnčke z bisernimi zaponkami. Toda kje dobiti denar?

Julči je vstala in priprla okno. Ozrla se je po sprejemnici; zlata večerna luč je zastrla opravo in predmete s tajinstvenim bleskom. Bele sohe so hrepeneče prožile tanke roke. Julči se je še enkrat ozrla okoli. Pogled ji je obtičal na mali omarici, kjer se je blestela skrinjica iz črnega lesa; v njenih predalih je hranila gospa zlate dragocenosti. Plaho je segla po njej in jo potresla. Zlato, suho zlato je zazvenelo! Bliskovita misel jo je prešinila: Vzemi zlato zapestnico in jo zastavi za mesec dni; prvega boš že rešila zastavljeno dragocenost, nihče ne bo zaznal. Denar boš porabila za izlet ...


—-—-—-


Vso noč je Lucifer kolovratil po mestu in lovil uboge duše! Po beznicah je stiskal oguljeni rep in begal blodnice, lovil grešnike in zalezoval omahljivce. Toda slabo se je odrezal! Danilo se je že, debela megla se je valila izpod Krima in mrazila ozračje. Vreča pa je bila še vedno skoraj prazna, nekaj onemoglih duš se je premetavalo v njej ... Ljubljana je še spala. Komaj da se je prebudil sv. Peter, ki je sklical cestarje, trudne železničarje in tobačne delavke.

Lucifer se je hotel umakniti za Ljubljanico, morda najde tamkaj še kakega pijanega ponočnjaka. V megli pa je zgrešil pot in se zagnal v cerkvena vrata! Huu ... Šklepnil je s čeljustmi, se brez moči opotekel in pal na grbasti hrbet. Malha se je razvezala, duše so se rešile in stisnile k posvečenemu zidu. Lucifer je jezno kresnil s kopiti, pobral prazno malho, bruhnil ognjeno slino in se dvignil v megleno ozračje. Nenadoma je zadovoljno pomomljal, napel ušesa in vohal za sledjo. Priplazil se je na tih vrt in se obesil pod okno ...

Julči se je odločila: danes ali nikoli! Vso noč se je trudila z usodnim razmišljanjem in skrivala razboljeno glavo pod odejo. Mina je mirno spala, nič ni motilo njenega nočnega počitka. Vsa hiša je bila zazibana v sladak sen. Julči se je oprezno dvignila in sklonila preko končnice; zavila se je v volnen koc in vzela vetrih izpod slamnjače. Zagrnila je posteljo, da je izgledala, kakor da še vedno spi ... pristavila stol za obleko in prisluhnila. Mina se ni ganila. Na vratih je še enkrat vrgla bežen pogled po spalnici, stisnila vetrih na prsa in se za hipec zagledala v Marijino podobo nad Mininim ležiščem; plamček je strepetal, zazdelo se ji je, da se pregibljejo Marijine ustnice, da se svetijo njene prečiste oči, da rdijo oblaki pod njenimi nogami, pod katerimi trpijo duše krivičnih ... Mukoma se je odtrgala, priprla vrata in se zgubila v temnem hodniku. Tiho in previdno se je plazila ob steni. S težavo je zadrževala sapo in prisluškovala vsak drugi korak. Nekje je pritajeno zašumelo; pod podom je votlo počilo, v somraku se je zganila senca. Julči je zlagoma obšla spalnico dekle Ančke, otipala steno in prisluhnila. Iz deklične čumnate je bilo čuti mirno dihanje; stara ura se je z zaletujočim tiktakanjem dolgočasila. Julči je postala potna in vroča; nestrpnost jo je prevzela. Dlani so se prijemale stene. O, Bog! Kaj naj stori, če zapusti na steni vidne sledove svojih tatinskih rok, ki bodo izdali grešno početje! Še nekaj korakov, še nekaj globokih pritajenih vzdihov, še pet stopinj, mačje lahek skok ... čisto rahlo je oddrznila vrata in se vtihotapila v salon. Jarka luč cestne svetiljke je padala skozi okna in risala na stropu motne like. Julči se je oddahnila in pripravila vetrih. Približala se je omarici in zataknila tatinsko orodje v skrinjico. Ključavnica je popustila, predal je zdrknil, zlato je lesknilo v poltemi. Julči je segla po drobnem plenu in stisnila zapestnico. Tedaj jo je nekaj streslo, strog glas jo je posvaril: »Julči nikar! Toliko ti zaupa gospodinja, ne kradi ...« Že je hotela spustiti dragotino, zapreti predal in opustiti tatinsko početje. Toda ni mogla! Grozna sila jo je vzela in tiščala dlan. Urno je zaklenila predal, poravnala prtič pred skrinjico in se umaknila k vratom. Vsa zmučena se je priplazila nazaj. Nekje je bila ura pet, petelin je zapel. Greh je bil storjen. Julči je stlačila zapestnico in vetrih pod odejo, ni pa opazila, da je zgubila zlat obesek s srčkom!


—-—-—-


Gospa in hčerka sta se napravljali v posete k sodnikovim. Treba se je obleči izbranejše! Natakniti prstane, obesiti dragocene ovratnice ... Gospa je hotela odpreti predalček z zlatnino, toda ključ ni hotel prijeti. Škrtnil je in se zataknil nekje v špranji. Gospa je nevoljno stresla svojeglavi ključ, toda brez uspeha! Nenadoma pa se je predalček sam odprl, kakor da ga je neznana sila potisnila v njene trepetajoče roke; v njem je bilo vse premetano. škatljice so bile prevržene, prstani so se porazgubili po kotih. Zapestnice pa ni našla! Groza jo je obšla, prestrašeno je jeknila in pala v naslonjač:

»Tatovi, roparji ...«

Groza se je stopnjevala! Morda tiči še vedno kak ropar s krvavo obrobljenimi očmi in rokovnjaškimi naklepi nekje za omaro ter stiska zakrivljeni nož.

»Julči, Ančka ...« se je ponovno zgrozila pred tajinstveno silo ter v obupni samoobrambi sklenila roki na prsih. Toda nikdo se ni odzval, vsa hiša je molčala.

»Mina!« je skušala prevpiti grozno tišino. Končno so vendar zacvilila kuhinjska vrata, plahi koraki so se približali.

»Jezus! Gospa, kaj se je vendar zgodilo?« je verno zatarnala kuharica Mina pred vrati salona.

»Tatovi!« je prijokala gospodinja, vsa skrušena in obupana.

»Tatovi!« je zatarnala Mina in odhitela v kuhinjo.

Koncem hodnika se je pojavila Julči, vsa zmedena in sestrašena. Niti malo ni ponoči mislila, da bo tako kmalu pogrešila gospa ukradeno zapestnico. Strahoma je pripomnila:

»Morda ste zapestnico kam založili? Iščimo jo ...«

Gospa Železnikova je sklicala posle in hčer, vrgh so se na tla, pretikali za omarami in iskali. Odmaknili so ogledalo v kotu hodnika; edino mal pajk je pobegnil s svojo skrito srečo in se zgubil pod preprogo. Ves trud zaman! Mina in Ančka sta se vrnili v kuhinjo, gospa se je zaprla v sobo in otrpnila. Samo Julči in Lidija sta še pregledovah po stanovanju.

»Joj!« je radostno vzkliknila Lidija, ko je našla v slami pred Ančkino sobico zlati srček, ki je bil pritrjen k pogrešani zapestnici.

»Se je našlo?« je hlinila Julči začudenje.

»Mami, srček se je našel!« je stekla hčerka v sobo, ne da bi se zmenila za hišno.

»Kaj ... kje ...«

»Pred Ančkino sobo,« je ravnodušno izpovedala hči.

»Ančka! Takoj sem!« je strogo velela gospodinja. Posode v kuhinji so zaropotale, voda je nehala šumeti. Na prag je stopila dekla Ančka, vsa drobna in poslušna. Kolikokrat jo je poklicala gospa! Vedno se je prikazala z istim nasmeškom. Roki je skrivala pod belim predpasnikom, pred gospo je vedno stopila čedna in snažna ... Danes so se oči vseh ostro. zapičile v ubogo deklo, ki ni slutila ničesar hudega. Misli vseh so se izobčile v težak sum! Tatica je, pred njeno sobo so našli košček zapestnice. Prosim, zlate zapestnice!

Julči se je medtem pilatovsko odstranila in se zgubila v sobanah. Pomagati ni mogla, sebe izdati tudi ni hotela! Upala je, da se bo že kako razvozljalo. Ni pa pomislila, da se bo izvršila radi njene skrite pregrehe kruta in krivična obsodba, nedolžne solze bodo kapale na trda, mrzla tla.

»Ančka, stopite semkaj!« je trdo ukazovala gospa. Dekla je ubogala in se ponižno približala pred njen obraz.

»Poznate to?«

»Srček,« je dejala z otroškim glasom Ančka.

»Kam ste skrili-ostalo zapestnico? Ničesar ne prikrivajte. Sramujte se svojega zločina. O Bog! Še nikdar ni bila premaknjena v naši hiši najmanjša stvarca, niti za vinar vrednosti, kaj šele zlato! Kaj bodo porekli ljudje, ko bodo zaznali, da se v našem stanovanju krade? Kdo si bo še upal prestopiti prag naše hiše ? Kje imate tedaj še ostalo ... Ako skesano priznate in vrnete, vas ne bom naznanila policiji. Ampak do treh morate iz hiše, izplačam vas za ves mesec.«

Ančka spočetka ni mogla spregovoriti nobene besedice v svojo obrambo. Vse je prišlo tako nenadno, skoraj neverjetno. Tiho je zagotavljala gospodinjo o svoji nedolžnosti:

»Jaz nisem vzela, jaz nisem kriva.«

Pristopila je kuharica Mina in se zavzela:

»Gospa potolažite se. To je šele sum. Pokličite policijo, da se najde krivec ali sled za njim.«

»Ne, ne,« je hropela gospodinja in si mašila ušesa. »Julči in vi preiščita njo, njene stvari in košaro. Nato mora iz naše hiše, ob treh jo izplačam.«

Mina je odvedla Ančko v kuhinjo in ji položila roko na rame:

»Ne jokajte, draga Ančka. Ako ste zagrešila tatvino, naj vam Bog prizanese s kaznijo. Toda vrnite stvar, ki ste si jo krivično prisvojila. Ako ste pa nedolžna, ubogajte in zapustite za sedaj hišo. Popoldan se vrnite, pravica se bo izkazala.«

Ančka je slekla predpasnik, oddala ključ od svoje sobe in čakala sredi kuhinje, da jo pregleda Mina, kakor je ukazala gospa. Kuharica je preobrnila žepe pri krilu in jo odpustila:

»Verujem, da ste nedolžna, toda gosposka bo terjala dokaze ...«

Kdo bi mogel prenesti tako sramoto! Ančka si je popravila lase, obrisala oči in skrivaj pobegnila. Spomnila se je Lesjakove Francke, ki je doma po vasi kradla jajca; kolikokrat so vpili za njo:

»Tatica, tatica ...«

Med tatice so sedaj tudi njo prišteli! Kam naj se zateče, koga naj poišče, da bo izpričal njeno nedolžnost. Ali naj gre v samostan, morda najde tamkaj gospoda voditelja, ali naj čaka v kakšni cerkvi na tretjo uro, ko se bo vrnila po svoje stvari in zaslužek? Začela je teči, skoraj bežati skozi ulice, da čim preje najde sorodno dušo, ki bi ji potožila in zaupala nesrečo. Dolgo je brez misli tavala po mestu, dokler se ni znašla pred velikim hotelom, kjer je zaposlena Marjeta. Odrešilna misel jo je navdala. K Marjeti pojde, pri njej bo spravila svoje stvari, ona ji bo svetovala kaj pametnega. Stopila je v vežo in naprosila vratarja, da pokliče njeno znanko. Dolgo jo je iskal, bala se je, da je ne najde doma. Ko se je vrnil, je najpreje postregel tujega gospoda, nato se je obrnil k njej in brezbrižno pojasneval:

»Poiščite jo v kletnih prostorih, tamkaj pere. Druge stopnice levo, v hodniku do konca. Predzadnja vrata, tam je pralnica.«

Ančki se je čudno zdelo, kaj počne Marjeta v kleti pri pranju. Spustila se je po vlažnih stopnicah v podzemlje. Tukaj se je nehala udobnost, stene so bile za silo ometane in počrnele od vlage. Žarnice so medlele v zaprašenih kotih, zarjavele cevi so bile potegnjene po stropu. Končno se ji, je posrečilo, da je našla pralnico. Gosta para je napolnjevala nizki prostor, vzduh po milu in vreli vodi je bil neznosen. Ančka je osupnila. To je tista prijazna, lahkotna služba? Saj se še razgledati ni mogla po zakajenem podzemlju. Končno se je prismejala Marjeta iz oblakov dušeče sopare. Bila je zelo pregreta in premočena od napornega dela.

»Si me komaj našla? Prestavili so me v pralnico. Zadnjič sem zamudila službo; neki gostje so se pritožili, da nisem pospravila sobe. Malenkostni ljudje! Tukaj ne mislim dolgo ostati, prihodnji teden bom odpovedala. Andrija je prestavljen v Zemun, jaz moram za njim, sedaj se ga moram držati! V neki javni kuhinji sem dobila mesto, upam, da bom zadovoljna. Tukaj ne morem shajati, domov pa ...«

Ančka je komaj pričakala, da ji je mogla razodeti vso nezgodo. Prosila jo je, če jo more prenočiti pri sebi.

»Kar pridi, se bova že stisnili. Preveč si se jim podajala, pa ti hočejo naložiti krivdo. Če nisi kradla, se jim nikar ne podaj. Manjka se služb, tudi tebe lahko spravim v Zemun, tam bova blizu Lucije. Torej zvečer ob osmih počakam na vogalu kavarne. Spravila te bom čez dvorišče, da se izogneva jezikom. Tedaj boš povedala vse.«

Končno je udarila ura tri. Ančka se je s težkim srcem približala. Toda komaj je zavila na vrt, že je opazila Mino, ki je vesela mahala z roko v pozdrav. Koliko presenečenje! Menila je, da jo bodo čakali stražniki, pa si je prismeje Mina naproti. Vsa drhteča od sreče ji kratko opiše nadalnji potek. Gospa je pozneje telefonirala po soproga, ta je takoj dvignil policijo. Stražnik se je sprva hudoval, zakaj so spustili Ančko, ker bi lahko odnesla ukradeno zlatnino. Vendar je začel pazno slediti in kmalu našel na pragu Julčine in njene spalnice dvoje zlatih rinčic, ki jih je spoznala gospa za pravi. Sled je vodila tedaj drugam! Premetali so spalnico, stražnik je odmaknil nočni omarici, še celo njene molitvenike in odpustke je prebrskal. Ko je hotel dvigniti slamnjačo Julčinega ležišča, se je vrgla ta v obupu na kolena ... Strašno! Mina je sklenila roki in pošepetala vzdihljaj:

»Bog je pravičen! V Julčini postelji so našli zapestnico in vetrih. Po noči je ukradla. Takoj se je udala, stražnik jo je odpeljal s seboj. Kako se mi je smilila, da je tako nesrečno zabredla. Sedaj pa kar brž z menoj. Gospa vas bo rada vzela nazaj.«

Toda Ančka se je uprla temu vabilu:

»Ne maram tukaj ostati. Gospa me je tako hudo okrivila, da ji ne morem odpustiti in ostati v njeni službi.«

»Ne bodite nespametni. To je bilo le razburjenje. Lahko postanete hišna, nikoli se vam ne bo godilo boljše.«

»Nikdar ne morem sprejeti tega mesta, vedno bi mislila na Julči. Ne podam se!«

Mini je postalo hudo, tako hudo, kakor bi žalovala za lastnim otrokom. Predobro je vedela, da ravna Ančka precej nesmiselno in prenagljeno. Saj bi se ne bilo treba ukloniti, roka sprave pa ni nikdar pretežka! Toda ne ...

Gospa je odštela Ančki denar za mesec dni naprej in ji vrnila poselsko knjigo; zvečer je že prenočevala v zatohlem hotelskem podstrešju, kjer se je drenjala razna nebrzdana služinčad. Tanke stene niso mogle prestreči nedostojnega besedičenja. Pozno v noč so prihajali nerodni natakarski vajenci in se budalasto smejali ... Marjeta in Ančka nista mogli zaspati; dolgo sta se pogovarjali in sanjarili o sreči. Pod zanemarjenim, pajčevinastim podstrešjem je utripalo dvoje src, lepe zvezde so se smehljale skozi linasto okence. Marjeta je upala, da zapusti Andrija vojaško službo, dobi pri kakšnem zasebnem podjetju mesto šoferja in se poročita. Ančki so se zdele take misli drzne, nikakor ne bi zaupala mlademu tujcu z juga. Proti jutru sta nekoliko zatisnili oči, toda spanec ni bil baš izdaten. Ančka je komaj pričakala dneva, da se odpelje domov, kjer se bo nekoliko oddahnila. Koncem junija se bo odpravila za Marjeto, čim ji najde primerno mesto.

Ančka se je vrnila nepričakovano domov. Mati se je ustrašila in začudila :

»Bog nam prizanesi! Kaj si zbolela, ali si ...!

»Nič hudega ni, mati. Kar potolažite se; službo sem predčasno odpovedala, za ves mesec so mi naprej plačali. Do konca junija bom ostala doma.«

Tudi ženske na Izvirku so opazile nenapovedani povratek, spogledale so se, staknile glave in začele šepetati:

»Tako nenadno je prišla! Morda so jo zapodili, ker je začela zmikati ... morda se je spečala z ničvrednim moškim ...«

Seveda je zvedel za njo tudi Tine. Neki večer jo je počakal pod železniškim klancem, ko je nesla vodo.

»Nič nisi pisala, da prideš domov«, je poizvedoval v skrbeh.

»Kar tako sem prišla, vedno ne morem biti v mestu ... razmere ...«

Vzela je škaf z glave in ga posadila med skale na ogradi.

»Nekaj tednov mislim ostati doma, potrebna sem počitka.«

»Prav! Boš prišla te dni kaj pomagat v košnji. Za grabljice se kar trgamo. Delo ne bo naporno, tudi prevroče ni; se boš malo odpočila in razvedrila, povedala boš kaj novega.«

»Beži, beži! Kje si pa upam k vam. Tvoj oče me bo nagnal in osramotil pred ljudmi.«

»Nikar se ne boj. Oče bo še vesel, da nas bo več.«

»Bom poskusila. Vendar moraš očetu povedati, da ne bo zamere.«

»Bom! Samo pridi.«

Tine je veselo stisnil Ančki roko in ji pomagal zadeti škaf na glavo. Kos se je oglasil v leščevju. Nad Ljubljanskim vrhom se je odprlo zlato večerno okno. Onstran barja je zavrisnila lokomotiva, ki je hrumela nad Bistro proti Borovnici.

Ančka je ta večer dolgo posedela pred bajto; nekaj časa sta se pogovarjali z materjo. Urše nocoj ne bo domov, pomaga pri žlahtovcih na Jezeru; Matevž se bo vrnil pozno, za Štampetovim mostom onstran Verda prelagajo tračnice. Ko je deseti vlak zdrvel čez paški most, se je odpravila mati k počitku.

»Tudi ti ne čuj predolgo. Ključ vtakni pod prag, da bo mogel Matevž notri.«

»Nič ne skrbite mati, vse bom storila, da bo prav.«

Na Bregu so prepevali fantje in klepali kose za jutrišnjo košnjo. Bridki zvok je ganil zamišljenega dekleta, dolgo je prisluškovala ostremu klepanju, ki se je bolestno utrinjalo po praznih dvoriščih, padalo na dišeče vrtove, se odbijalo od toplih reber, trkalo na skrita okenca in pretreslo marsikatero srce. Zvenk se je dotaknil tudi trav, ubogih trav in drobnih rožic, ki bodo jutri neslišno padale pod ostrimi kosami, padale kakor neme žrtve usodnega življenja, ki terja njihove drobne glavice. Marjetice, zlatice, Marijini kodrčki, deteljice, vse, ah, vse bodo padale, kdo jim bo v slovo zapel. Ančka je vstala in stopila k ogradi. Kresničke so zamigljale v goščavi, zlati meti so se tajinstveno potegnili skozi somrak. Barjanske planjave je oblila zgodnja mesečina s srebrnčasto modrino; tisočeri glasovi so se odzvali njenemu sladkemu poljubu, sleherna bilka je imela drobnega, nevidnega gosta, ki je žgolel v junijsko noč. Ozračje se je razbistrilo; kraj jaškov so zajezljali modri plamenčki, nočne skrivnosti so se razgorele. Nad Srobotnikom se je razlil srebrn mleček; neštevilne zvezde so se gostile, vsaka je našla košček prostora v svetlem vsemiru. Bela in brezmejna junijska noč se je razprostrla nad barjem, obzorja so se odmaknila do vznožja božjega prestola.

Rahle stopinje so se oglasile na rebroviti poti, nekdo se je vračal.

»Matevž?« se je zdrznila Ančka in se umaknila nazaj pred hišo.

»Jaz sem«, se je mehko oglasil Tine. »Kar ni me zdržalo, prišel sem povedat, da le pridi jutri. Oče je zadovoljen.«

»Res?« je podvomila Ančka in stopila k fantu.

»Saj pravim ... Ali kar samevaš?«

»Mati že spijo, brat se še ni vrnil. Pa malo povasuj, če se ti ne mudi,« je ljubeče menilo dekle.

Novi zvezdni roji so se razgoreli nad Pokojiščem, noč je postala še bolj svetla, čista in tiha mesečina je poiskala sleherno senco, grajsko poslopje v Bistri se je tajinstveno belilo ... Ančka je primaknila klop, ljubezen je našla toplo zavetje. Tine je rad prisedel k dekletu in jo objel okoli ram. Besede in zvezde so se neslišno plele v toplo noč, besede, sladke in čarobne, zvezde, bele in zlate ...

To jutro se je rosa dolgo lesketala. Tisočero malih bitij se je budilo in iskalo zložno pot v svetli dan. Družine žužkov na košeninah so se dolgo dramile; njihovi brezimni napevi so se čuli vedno bližje, nekateri so svirali z visokimi, jasnimi glasovi, kakor bi nalahno podrzavali s čudovitim lokom po srebrni struni, drugi so ubirali bolj nizko in odločno, nekateri zopet zveneče, malce rezko. Koliko prisrčne zahvale večnemu Stvarniku je bilo zajete v teh preprostih spevih!

Koncem Kabejevih senožeti se je že pojavila prva vrsta golorokih koscev. Razporedili so se drug poleg drugega in pripravili kose. Kratek vrisk pretrese ozračje, kose se zabliskajo, fantje se sklonijo in zamahnejo. Vse je umolknilo, za hipec je vse tiho, kakor da se vse pripravlja na pogrebno pesem. Smrt je stopila na polje, med rože, v roso ... To je najlepši, a tudi najbolestnejši trenotek pomladi; njena lepota je končana, kajti začelo se je bridko žrtvovanje. Kose neusmiljeno režejo, goste vrste trav padajo, široki skošniki se daljšajo. Vedno globlje v polje, kakor bi kdo razrezaval pisani prt. Sveža zelenina pokošene trave gine v sončni pripeki, redi dobivajo bledorumeno barvo, suh vonj vstaja in se spaja s soparico. Vlak mušic se zlagoma vozi okoli mlakuže in se vrača med jelše. Ob sedmih se pripeljejo vesele grabljice, med njimi tudi Ančka, vsa bela in nova. Malo nerodno ji je bilo prisesti h grabljicam, ki jih je počakala pred Rožmanovim kovačem. Kako so jo pogledale! Nekatere še niso vedele, da je prišla domov. Neprestano so jo spraševale o mestu in njegovih ljudeh. Starejše so postajale zavidnejše, marsikatera je pristavila kakšno pikro besedo, če se sedaj ne boji sonca, ko ji bo ožgalo roke. Ančki je postalo nerodno, žal ji je bilo, da se je odzvala Tinetovemu vabilu. Komaj je pričakala, da so se pripeljali na senožet ... Ko so se prikazale grabljice med nizkim leščevjem, so zaukali kosci vse vprek. Najlepše pač Tine, ki je zagledal svojo malo izvoljenko sredi belih rut in zagorelih obrazov. Dekleta zanesejo velik jerbas z obilnim kosilom v senco ter ga pokrijejo z lepim, svežim prtom. Nato urno prvikrat preobrnejo in razmečejo seno, veter dviga suho bilje, pokošena ravan zgublja mikavno lice. Ko klenkne zvon na Žalostni gori, skliče najmlajša ljudi, razloži belo posodje in pripravi jed. Tine in Ančka sedeta skupaj, med zajemanjem in žvenketom žlic se vrstijo šaljivi pogovori. Živahni sončni žarki se lovijo po zamaščenem robu velike sklede, čmrlj je zavohal sladko jed in momlja ter sili v skledo.


IX.[uredi]

Po jedi prevzame družbo zadovoljno tihožitje, nekdo zaigra na orglice, daleč na železnici udarjajo težki pikoni kramparjev, ki popravljajo slabe tirnice. — Proti poldnevu začno grabiti seno v kopice. Ančka se kar ni mogla udomačiti med tovarišicami, zdelo se ji je, da je tujka med grabljicami. Kako se je sukala Molkova Johana, kje je že Vadnjalkina Tona ... Na dolenji strani znašajo kopice, med katere kmalu zapeljejo voze. Prvega naložijo že po opoldanskem zvonenju in ga potegnejo na trda tla. Lepo se zamaje na varni cesti, naloženo seno malce vzvalovi, Tine poči z bičem, konji se uprejo ... Košček sreče peljejo domov. Kopice neprestano rastejo, urne grabljice se kosajo, katera bo lepše ograbila visokonaloženi voz sena. Za Trebevnikom se nabirajo beli oblački, še naprej se boči junijsko nebo, zdaj modro, zdaj srebrnosivo, toda nedosegljivo v svoji skromni lepoti. Od Žalostne gore do Sv. Treh kraljev, od Planince do Ljubljanskega vrha se odkriva širno obzorje. Tako se razgrinja samo domači svet, kjer ne more nikdo zastreti svobodnih razgledov!

Ančka je bila še nedavno vklenjena v mestno ozidje in tisočere ozire. ki jih je morala vpoštevati radi hišne, na ljubo kuharici Mini, radi ravnateljeve soproge. Pod domačimi bregovi se je lahko oddahnila, tukaj ni bilo treba paziti, kam bo stopila, kako bo pogledala, komu je v napotje ... Celo pri Kabejevih so jo sprejeli v košnji prijaznejše, Tinetova mati ji je natresla orehov in odrezala kruha.

»V mestu si bila vajena boljšega. Pri nas jemo kar turščičnega; malo pšenice dodam, pa tako lepo vzhaja.«

»Dober kruh imate, skoraj sladak je«, se je branila Ančka očitka, češ da se je prevzela v mestu.

Ženske se včasih lažje sporazumejo in zatajijo nasprotstva, posebno če jih ne gloda črv ljubosumnosti. Tudi stari Kabej se ni pritoževal, sin se je zopet držal doma in dela.


—-—-—-


Tekom tedna je prejela Ančka troje pisem. Materi se je zdelo precej čudno in nenavadno, od kod naenkrat toliko pisanja. Poštni pečati so bili nekam tuji, pisava neznana, Ančka molčeča.

»Saj te ne silimo z doma. Se bomo že kako prerili. Za prvo silo si že prislužila v mestu toliko denarja, da se boš oblekla za zimo. Med letom je na deželi vedno dosti dela in zaslužka. Sedaj se začenja pletev, pozni še niso spravili mrve; potem pride žetev, strnišče, kopanje, robkanje ...«

Ančka je molčala. Ni se mogla premagati! Še enkrat jo je klicalo v svet, še jo je gnalo ven, v tretje, še hujše in silnejše! Kdo bi se mogel, ustavljati?

»Kaj hočem vedno viseti na vaših ramenih in se loviti za tistimi dinarji, ki jih nabernjam na žernadah. Stalno delo se mi obeta, ne bo treba ostrezati vsako nedeljo po maši za ženskami in jih loviti, če me vzamejo čez teden v dnino.«

Marjeta se je oglasila iz nepoznanega Zemuna. V prvem pismu ji je popisala pot, tuje kraje, belo Donavo. V drugem pismu ji je zaupala, da se čuti nekam nesrečno in osamljeno. V tretjem ji je kratko naznanila, da je našla službo tudi za njo. Zadnjega junija naj se zglasi takoj po jutranjem vlaku v gostilni na vogalu Kolodvorske ulice, kjer je že vse potrebno naročila gostilničarki. Tam se bo sešla z dvema tovarišicama. Potovanje v družbi je mnogo kratkočasneje in varnejše. Posebe ji je naročala, naj se spotoma ne seznanja z nepoznanimi moškimi osebami. Omenjeni dekleti tudi potujeta v Zemun; obe sta iz kamniškega okraja.

Kirnova Ančka se je skrivaj pripravljala na dolgo potovanje. Materi je le toliko omenila, da odhaja v drug kraj.

»Bom že pisala, ko se ustalim. Ne bom vas pozabila ah zapustila. Tudi denar bom hranila.«

»Pa vendar moraš vedeti, kam se podajaš«, je skrbelo mater, ki si ni znala raztolmačiti hčerinega skrivnostnega obnašanja, zapiranja v kamro, kjer je dolgo pisala in pripravljala razne obleke.

»Daleč, daleč«, se je smehljala Ančka in objemala mater. »Še naprej od Zagreba, morda dlje kot je hodil naš oče. Samo nikomur ne pravite,

ljudje so tako nevoščljivi. Za Tineta bom pustila pismo, v nedeljo mu ga dajte.«

»Še naprej od Zagreba ...« je nevedno ponavljala starka in sklenila roke.

»Bog se nas usmili!«

Tako se je Ančka zarana poslovila, sedaj nekako brez toplega čuvstva, da zapušča mili dom. Na Bregu so bila okna še zagrnjena, pastirji so komaj odgnali živino pod Kafri. Sama je šla z bratom Matevžom, ki je klecal pred njo s prtljago na hrbtu. Tokrat se ni poslovila od gospoda župnika, kar privadila se je že teh poti! Od doma k tujim ljudem! Brez slovesa, iz megle je rosilo ...

V Ljubljani so se našle tri mladenke in se podale na težko pot. Kakor na klic! Kirnova Ančka z dvema, prijaznima Gorenjkama. Nikoli se še niso srečale, prvikrat so si podale roke, nerodno, skoraj nezaupno. Mlajši je bilo ime Nežika; očeta je zagrnila ruska zemlja, o kateri se ji neprestano sanja, da rdeče cvete, najlepši cvet pa poganja iz ubogega očetovega srca, ki ga je zadela sovražna krogla. Doma jih je ostalo pet, brez kruha, brez sreče ... Starejša je bila Zalka, nekoliko sirotnejša in šibkejša kakor Nežika. Mater je že zgodaj zgubila, oče je pijanec in nepoboljšljiv razgrajač. Stara mati se je dolgo brigala za sedem drobljancev, sedaj je pa onemogla. Očeta so nedavno zaprli, nekaj mlajših bratov in sester je pobrala usmiljena žlahta, za pastirje in svinjske dekle bodo dobri. Ona pa prvikrat poskuša srečo v svetu! Obe sta iz iste vasi, v časopisu sta čitali, da išče javna kuhinja v Zemunu nekaj strežnic in pomivalk. Dobili sta poziv, naj se zglasita pred odhodom v dogovorjeni gostilni. Neka Slovenka je oskrbela vse potrebno in jima pisala, naj se prepustita Ančki. To je bila Marjeta.

Vlak za Beograd je že čakal pripravljen. S pomočjo prijaznega železničarja so poiskale ženski oddelek; razložile so borno prtljago, košare in culice ter se oddahnile. Vse tri so postale nekam ravnodušne, smejale so se in zrle skozi okno preko tirnic, ki so žarele v pripeki zapadajočega sonca. Večer bo dolg, noč brez konca, Bog ve, kje bodo zagledale jutro. Poslednje minute se neznansko vlečejo, sprevodniki zapirajo vrata, zapozneli potniki se žurijo in mahajo z rokami. Končno vendar! Kolesa se premaknejo, kolodvorski napisi se zganejo, troje deklet se še enkrat skloni skozi okno in zre in hrepeneče išče z očmi. Toda nihče jim ne zamahne v slovo! Kako bi bile potrebne prijateljskega pozdrava, toplega bodrila in prisrčnega vzklika: Na svidenje! Najmlajši Gorenjki zaigrajo solze v svetlih očeh.

Vlak že drvi čez poslednje kretnice, še nekaj sunkov in stresljajev, skladišča se odmikajo, resni stolpi cerkva se dvignejo izza streh. Ljubljana, vsa zlata in očarljiva sredi večernega sijaja! Toda naprej čez zeleno polje, mimo hrastovih borštov, proti rdečkastim pečinam za Zalogom. V daljavi Krim z očetovskim temenom, planine z belimi ledji, Marijine cerkvice s svetlimi linami. Bog in sveti mir nad rodno žemljico! Majhna in uboga je, toda Stvarnik je šel s svojim čudotvornim prstom preko njenega obličja in udaril na njeno čelo pečat posebne sorte: trpljenje ... Troje deklet beži v tujino, ali v naročje sreče, morda celo v pogubo. V oddelku so same, nihče jih ne moti. Samo sprevodnik je prišel in preščipnil vozne listke. Začudil se je skoraj, čemu potujejo v Zemun. Opozoril jih je, da gre ta voz naravnost v Beograd in jim torej ne bo treba presedati. Pred Litijo se še enkrat razmaknejo gore, polja se vrstijo onstran Save. Večerna zarja je oslinila grebene hribov z raztopljenim zlatom. Kmalu se porečje zopet stisne; nad sotesko previsevajo sive, mrke stene, strmoglave peči, nepristopne brežine, ki segajo do Save. Vlak drvi mimo Skalnih zasek, ki jih je izglodal hudournik. Polagoma se noči, v samotnem mlinu je zamigljala luč, mrakovi se gostijo nad vodno gladino. Ančka molči, tudi Gorenjki sta občemeli, udarci kolesja težko odmevajo ... V Zidanem mostu jih predrami vrišč in prerivanje. V jarki luči obločnic se bleščijo jeklena prsa lokomotiv, ki bodo odhrumele v poletno noč. Po desetih minutah se pesem koles in železja zopet nadaljuje. V Brežicah ujame Ančka bežen vtis. Vinski prekupci vstopajo, v čuvajnici bijejo železni zvonci, avtomobil ropota pred postajo. Nežen ženski klic se je zgubil v topli noči.

Sprevodnik nažge luči.

V Zagrebu se menja svet. Ljudje večinoma izstopijo. Železničarji pregledujejo vozove, delavci tolčejo po kolesih in svetijo okoli ojes. V oddelek vstopi drug sprevodnik; s tujim naglasom vpraša, kam potujejo.

»V Zemun.«

»Dvajset minut postanka.«

Ančka je spustila okno, vse tri so se začele ozirati po dolgem, razsvetljenem kolodvoru. Kričavi prodajalci ponujajo sadje, kislo vodo, naložene kruhke in sladkarijo. Kolodvorski hodnik je kljub pozni uri poln ljudstva, ki se vsiplje iz neštetih vež in čakalnic. Letoviščarke v krasnih večernih plaščih iščejo vlak, ki jih bo odpeljal na morje. Truma revnih delavcev se gnete pred čakalnico tretjega razreda, vmes dijaki z mandolinami, mornarji na dopustu, stražniki ... Med vrvečo množico je opazila Ančka debelušnega gospoda v svetli obleki, ki se je samcat sprehajal tik vlaka. Včasih je brezbrižno postal, predjal mal kovčeg iz rdečega usnja in se skrivaj ozrl po oknih voz. Kakor zdravnik ali gospod s sodišča! Ko je zagledal troje dražestnih obrazov, je za hip obstal pod oknom, se vljudno poklonil in nekaj zagostolel; napravil je komaj opazno kretnjo, kakor da jih vabi ven. Gorenjki sta se sramežljivo odmaknili od okna, tudi Ančka se je odstranila in zategnila zastor. Tudi gospod je nagajivo pomežiknil z očmi in odhacal dalje. Dogodek sam je bil seveda malenkosten in nezanimiv. Ančka je poiskala zavojček z mrzlo večerjo, tudi sopotnici sta se spomnili jedi. Komaj se je vlak premaknil in zapustil savske drevorede, že se je pojavil pred vrati njihovega oddelka oni debeluh. Gladko obrita mastna lica, napihnjene ustnice in nezdrave trepalnice so ga napravljale neprijetnega, skoraj odurnega. Na rokah so se utrinjali dragi kamni, vdelani v zlate prstane. Prisiljeno se je nasmehnil in dvignil klobuk:

»Klanjam se! Kam se peljete, lepe gospodične?«

Molk. Ančka se je spomnila Marjetinega svarila in odmaknila pogled. Gorenjki sta šli šele prvikrat v svet, sami in nevedni! Kaj sta mu hoteli odgovoriti ?

»Ne bodite hude, drage gospodične. Noč bo dolga, potujete daleč?« se je še vedno nalahno zanimal.

»V Beograd«, se je domislila Ančka in mežiknila sopotnicam, naj molčita.

»Tako, tako ... lahko noč ...« je zazehal nepovabljenec in se umaknil.

Ančka je previdno stopila za njim k vratom, jih zaprla in zarigljala. Potegnila je zastor in se malce razposajeno zasmejala:

»Dedec sitni! Pa je res hudo, če se vname star panj. Sedaj lahko malo zatisnemo oči. Sprevodnik nas je že videl.«

Dekleta so si napravila skromno ležišče, Ančka se je sključila v kotu in zadremala. Tudi Gorenjki sta občemeli, spanec jih je končno premagal.

Noč brez zvezd in utehe! Samo lokomotiva je nemirno metala svojo ognjeno grivo, tisočere iskrice so se zgubljale v temi.

Ko so se sopotnice prebudile, se je nekje že danilo. Dolgo se niso mogle razgledati, oči so bile suhe, ščemeča bolečina jih je napolnila. Vožnja je postajala utrujajoča. Težka soparica, vzduh po sajah in nesnagi, neprestano bežeča pokrajina, polja, ki so vstajala in se zopet zgubljala, neznana naselja, ravan in samota. Ančka se je ozrla k tovarišicama, ki sta še vedno tiščali v polsnu in mežikah z očesci kakor neprespane mačice v kotu tople peči.

»Ste kaj spali?« je pomajala mlajšo za ramena.

»Slabo, slabo. Strah me je bilo, nekdo je trkal na vrata in silil v naš oddelek.«

»Morda je bil železničar.«

»Bog zna«, se je stresla mala in zavila v volneni koc.

Ančka je odprla vrata in se podala do konca hodnika. Voz je bil večinoma prazen, nekaj kmetov v belih hlačah in okroglih, črnih klobukih je slonelo na končnicah klopi in dremalo. V zadnjem oddelku je zapazila gospoda, ki jo je srepo pogledal, kakor da ga je zmotila pri kovanju načrtov. Ančka se je prestrašila in prebledela. Bila je podobna ubogi ptičici, v katero je zapičil gad svoje zelene oči. Kar odskočila je in stekla nazaj.

Nad obzorjem se je zaznavala rdečkasta zarja, nebo je zgubljalo svinčeno barvo, srebrnčasti lesk je migljal, lahna modrina ga je zlagoma prevzela. Vlak je drvel mimo sanjavih topolov, nekje se je pokazala brezbarvna vodna gladina, vlak je hušknil preko dolgega mostu, nato zopet prostrana planjava ... Dekleta so si popravila lasje, poravnala zmečkana krila in si obrisala oči. Naselja so se začela vrstiti bolj gosto, vmes so se že razkazovale gosposke hiše. Sonce je začelo vzhajati. Končno je vlak zavozil v široko postajo in začel zmanjševati brzino. Tiri so se neštetokrat prekrižali, kretnice so plesale, znamenja so bila odprta. Lokomotiva je zapeljala tik pred postajo, ki je bila že zelo živahna. Sprevodniki so tekali mimo voz in klicah: Vinkovci, Vinkovci ...

Ančka je hotela stopiti k vratom; tedaj je nenadoma stopil pred njo oni neznanec s prijaznim obrazom in tiho velel:

»Drage prijateljice! Prestopiti bo treba. Ta vlak ne gre naprej.«

Ančki se je ta opomin zdel zelo čuden in neverjeten, polglasno je omenila tovarišicam ob oknu:

»Sprevodnik nas je opozoril, da gre ta voz naravnost.«

Zapeljivi gospod je takoj ujel Ančkin pomislek ter važno pripomnil:

»železničarji so že zapustili vlak.«

Vse tri so neverno pogledale proti hodniku pred postajno lopo, ki je bila okrašena z zelenjem. Saj res! Precej železničarjev se je gnetlo na gorenjem koncu, gruče živahnih potnikov so valovile sem in tja. Kaj storiti? Pretkani zvodnik je takoj opazil zadrego in omahljivost mladenk, ki so začele pospravljati in dvigati košare s polic. Tihoma se je smehljal, žrtve so že skoraj padle v zanko! Brez besed se je odstranil, poklical skozi okno najbližjega nosača in mu naročil, naj takoj odnese prtljago treh deklet v tem vozu v restavracijo.

»Nič se ne bojte za svoje stvari. Nosač vam bo pomagal, v restavraciji se boste malo pokrepčale, kar za njim pojdite. Nočna vožnja vas je gotovo utrudila, potrebne ste malo oddiha. Da ne pozabim! Vozne listke izročite radi varnosti kar meni, lahko vam jih kdo v gneči ukrade ter se z njimi okoristi.«

Stari lisjak je tako urno in sladko blebetal ter dopovedoval strmečim mladenkam, da niso mogle niti malo ugovarjati, niti se zahvaliti za nepričakovano uslužnost. Z neko brezvoljno udanostjo so sledile zagorelemu nosaču, ki je odnesel njihovo prtljago v restavracijsko sobano. Za njim se je kmalu prismehljal debeli gospod, postavil svoj kovčeg k njihovim košaram in tolažil presenečene devojke:

»Nič ne skrbite, lepe prijateljice! Majčkeno uslugo sem si dovolil izkazati. Pri sprevodniku sem že naročil, da nam prihrani poseben oddelek v drugem razredu, kjer bomo udobnejše potovali. Sedaj pa hitro malo pokrepčila. Natakar, natakar ...«

Neprespan pikolo je primahal s prtičkom, naštel neke jedi ter nazadnje prinesel čaj s pecivom. Gospod se je napravil sedaj docela domačega, tudi dekleta so izgubila nezaupanje, nič več se ga niso bale. Ko so popili čaj, se je priklonil k Ančki in prosil:

»Bodite tako ljubeznivi, gospodična, spremite me do telefona, moram nujno nekaj sporočiti domov. Vedve pa čuvajta vašo prtljago in moj kovčeg. Če vaju kdo vpraša, kam potujemo, kar molčita in se napravita nevedni!«

Ančka je bila docela zmedena; vse se je odigravalo tako hitro, prav nič ni vedela, kam jo vede zagonetni tujec. Opazila je le, da je resnično snel slušalko in urno, skoraj razburjeno govoril. Toda ujela je le te besede: »Blago je prvovrstno ... trije kosi ... čakaj z avtomobilom!« Ko sta se vračala v restavracijo, je zopet poklical onega nosača, mu nekaj pošepetal in ga odslovil. Ta je brez besede odnesel prtljago. Takoj za njim je poslal dekleta, da ne bi vzbudil pozornosti. Zvodnik je ravnal previdno in oprezno, bal se je, da ne bi opazilo skrito oko njegovega sramotnega početja. Prostor v drugem razredu je bil sicer udobnejši, toda Ančki se je zdelo, da je stal vlak pred postajo; sedaj so morale iti daleč za postajno poslopje, kjer so vstopile. Končno se je to beganje le končalo, vse tri so se oddahnile, ko se je vlak premaknil. Toda vlak ni šel prejšnjo pot, zavil je proti jugu. Mladenke so ostale same v svojem oddelku, čudaški tujec se je namreč ločil od njih in se preselil v drug oddelek, toda vsak čas jih je prišel pogledat, kaj počno in kako se počutijo. Soteska se je vedno bolj tesnila, pečine so grozeče previsevale; železna kača se je težko spenjala preko klancev, tik nad deročo vodo, neprestano v objemu skal in prepadov, v katerih sta ždela tema in opasnost. Ančki se je zdela ta reka čisto druga, Marjeta je govorila v svojih pismih o Savi kot širokem veletoku. Čudne zmede in nesoglasja! Gorski velikani so se kljubovalno bližali, sonce se je skrilo za njihovimi orjaškimi hrbtišči, sence so se selile po plazovitih brežinah in nepristopnih šumah. Včasih se je odprla ozka dolina, pokazalo se je strnjeno selišče s turškim minaretom in lesenimi mostovži. Na bornih pašnikih so se drenjale ovce, nekje so žgali oglje; ostanki trdnjave na prelazu se dolgo niso mogli zgubiti, kakor da še vedno prežijo roparski age na mirne popotnike v dolini.

Vlak je v tretje postal. Postaje niso nudile nikakega posebnega užitka, ki bi ga bil rad deležen popotnik na dolgi vožnji. V sosednjem oddelku so se utaborili bogati Turki, razprostrli rdeče preproge in zapalill dolge, s srebrom okovane pipe. Skozi voz je priteklo cigansko dete z velikimi, črnimi očmi in nizom steklenih biserov pod vratom. Povedalo je neko pesem nepoznane vsebine, ki se je vedno končavala z zategnjenim vzklikom. Nežika je ponudila cigančku kos domačega kruha z medom, toda mali je napravil užaljeno šobo in pahnil kruh od sebe:

»Ja volim novac ...«

Vse tri so se dolgo smejale premetenemu cigančetu.

Dolina se je nekoliko razširila, dopoldansko sonce je že močno prigrevalo. Zopet je prišel dobri gospod, s pomenljivim pogledom ošinil mlade popotnice in za seboj zaprl vrata.

»Sedaj pride Brčko. Toda proga je od tu dalje pokvarjena. Potniki se morajo poslužiti avtomobilov.«

»Kaj se je zgodilo«, je viknila Ančka, ki ni mogla povsem razumeti tuje govorice.

»Tiho, tiho! Proga je razdrta, potovati moremo dalje samo z avtomobili.«


X.[uredi]

"Jezus!" so zaslutile vse tri neko nevarnost.

Toda gospod je znal biti še vedno silno prijazen, vendar je z neko strogostjo velel, da naj mirujejo in se pripravijo za odhod. V njegovih očeh je blisknila strahotna nadmoč.

»Na kolodvoru bo čakal moj dober znanec, ki vas bo odvedel v svojo restavracijo. Njemu se zaupajte, dokler ne pridem po vas z avtomobilom.«

Komaj je obstal vlak pred nizkim postajnim poslopjem, že se je pojavil v vozu temnopolt človek z razoranim obrazom. Izmenjala sta nekaj besedi, došlec se je globoko priklonil in pobral prtljago. Ančka je hotela spotoma vprašati sprevodnika, kje so pripravljeni avtomobili za potnike.

Toda preden je mogla dopovedati svojo željo, že je pristopil oni gospod in osorno zavrnil železničarja ... Človek z nakaznim obrazom jih je vedel po ozkih ulicah nekam v predmestje. Kdo bi jih mogel najti sredi tega gnezda in rešiti nastavljenih zank! Ančka je mislila, da jih bo resnično pripeljal v udobno restavracijo, toda zakotna krčma je bila silno zanemarjena, podboji vrat razkopani in razrušeni, veža tlakovana z debelimi, kamnitimi kroglami, pivnica nizka in temačna. Krčmar je postavil njihovo prtljago v vežo, nje je odvedel v nadstropje, kjer bodo počakale avtomobila, ki ga je šel naročit lepi gospod, kakor je nazival ustrežljivega tujca. Izba je imela edino okence na ozko ulico, ki se je slepo končavala na nekem umazanem dvorišču. Omet na stropu se je luščil, cilinder na svetilnici je bil oškrebljan in neočiščen. Edino ležišče je bilo pregrnjeno s strgano preprogo. Vzduh po plesnobi je postajal neznosen. Ančka se je ozrla skozi nizko okence. Na cesti je čepela dvojica Turčinov, ki sta kramljala pri dolgih pipah. Sosednje hiše so bile nizke, strehe skoro ravne in krite s skodlasto opeko. Njihova zunanjost je bila bolj revna kakor najslabša bajta v domači vasi. Vse je bilo le za veliko silo znešeno in ometano s sivo ilovico. K ozkim mostovžem so vodile lesene, razdrte stopnice, okna so bila podobna okroglastim odprtinam. Edino večje in zanimivejše poslopje je bila neka uradna zgradba streljaj daleč od te krčme ... Ančka se je nehote spomnila zagonetnega pogovora v Vinkovcih:

»Blago je prvovrstno ... trije kosi ... čakaj z avtomobilom.«

Nastopanje tujega gospoda se ji je zazdelo skrajno sumljivo. Zlokobna slutnja jo je tirala, da ni mogla mirovati, začela je hoditi po sobi iz kota v kot. Nehote je postala pred vrati in jih hotela odpreti; pritisnila je zarjavelo kljuko in potegnila ... Joj! Vrata so bila zaklenjena! Strašna misel jo je presunila.

Zapeljane! Ujete! Prodane!

Močneje je stresla vrata, a lesovje se ni zganilo, komaj da je hrestnilo železje v ključavnici. Udarila je po vratih, toda nihče se ni odzval. Z grozo je spoznala, da so resnično zaprte in ujete. Skočila je k tovarišicama, ki sta brez moči in bledi sloneli koncem mize. Hitro jima je raztolmačila zagonetni položaj. Revi sta se grozno prestrašili in se spustili v krčevit jok. Komaj sta doumeli v svoji otroški zaupljivosti, da se godi z njimi nekaj groznega in strašnega. Toda pomagati si nista znali, komaj da sta jokali. Tudi Ančko so polile solze, bojazen jo je prevzela, zgubila je pameten zmisel, kako se rešiti. Komaj ji je ostala še trohica prisotnosti duha, skočila je k oknu, ga burno odprla in začela klicati na pomoč. Sprva tišje, nato glasnejše in obupnejše. Tudi Gorenjki sta se pridružili, troje bledih, zmedenih obrazov je strmelo skozi okno. Ljudje so se začeli ozirati v nadstropje in nekaj spraševati. Toda niso se mogli sporazumeti. Tuji jezik, hitra govorica, razburjenost, vse to je sprečavalo, da bi mogli doumeti, kaj se godi. Tudi krčmar je prihitel na cesto, začel mahati s čepico ter razganjati radovedneže. Toda ljudje se niso dali odpraviti; nepoznana dekleta, vsa objokana in prestrašena, so vzbudila splošno pozornost. Ulica je neprestano oživljala. Iz sleherne luknje in line, izpod pragov, vsepovsod so kukale radovedne glave in vikale ... Vrišč je neprestano naraščal, srditi klici so se množili. Od nekod je prišel celo mlad orožnik, Slovenec, služeč v tem kraju. Skušal je posredovati. Razširile so se gorostasne novice! Ko je začul domače slovenske besede, s katerimi so se oglašale tuje mladenke na oknu krčme, se je šiloma preril naprej in skušal poizvedeti, kaj se jim je pripetilo. Ker ni mogel doznati ničesar gotovega, se je odpravil v hišo. Toda krčmar ga je skušal zadržati na pragu pod pretvezo, da so tri mladenke le neposlušne hčerke nekega očeta, ki je odšel v mesto, pa jih ni hotel vzeti s seboj. Orožniku se je zdela zadeva takoj sumljiva, vprašal je krčmarja, odkod prihaja oni oče. Krčmar je v zadregi zazeval in počasi izjecljal:

»Nek bogat človek je ... iz južne Srbije ...«

V daljavi se je začulo brnenje avtomobila, dekleta so začela ponovno ihteti in klicati. Orožnik je sedaj zvedel vse. Dekleta iz Slovenije, zvodnik iz južne Srbije! Skočil je v pisarno svoje čete in objasnil komandirju položaj. Ta je takoj odredil vse potrebne mere, zaslišal krčmarja in dekleta, ki so bila tako rešena jetništva.

Straža je med tem napravila v krčmi zasedo in zajela premetenega zvodnika mladih deklet, ki jih je hotel z avtomobilom odpraviti nekam na Balkan. Trgovec z belim blagom je proti pričakovanju padel v roke oblasti; predvsem je moral vrniti rešenim mladenkam vozne listke in poravnati škodo. Ves bled in razjarjen se je prepiral z orožniki, jim žugal s težkimi posledicami, češ, da se vtikajo v zasebne posle. Dekleta so se vrnila nazaj v krčmo po svoje stvari, do postaje jih je spremil slovenski orožnik. Vse solzne so se mu zahvaljevale za blago pomoč ter se odpravile s popoldanskim vlakom nazaj v Vinkovce in nato proti Zemunu.

Ančka se je oddahnila od prestanega strahu in iz dna srca zašepetala:

»Sveti angel varuh moj ...«


—-—-—-


V Zemunu jih je nestrpno pričakovala Marjeta, ki je prišla pogledat tudi k drugemu vlaku, ker s pričakovanim niso prispele. Trudne in lačne so se podale skozi mesto proti nabrežju Donave, kje je bila nastanjena javna kuhinja. Rumenkasto poslopje je bilo razsvetljeno, večerni naval je bil najhujši. Pred blagajno v veži so se drenjali pristaniški delavci, stražniki, železničarji, mah ljudje sploh, ki pogrešajo toplega in udobnega domačega ognjišča. Marjeta jih je predstavila nadzornici in mimogrede nekaterim kuharicam, nato so se podale v podstrešje, kjer jim je bila odkazana skupna sobica z razgledom na puščobno planjavo. Ančka je komaj še sledila; nevarnosti naporne vožnje so jo docela zmučile. Le toliko je opazila, da se je Marjeta silno spremenila. Nekaj trpkega je ležalo v njenih kalnih očeh, rumene podplutbe so jo napravljale starikavo in bolno. Shujšala je.

Nadzornica je dodelila Ančko v kuhinjo, Gorenjki sta morali h kotlom za pomivanje številne posode. Marjeta je pomagala pri pripravljanju in razdeljevanju hrane. Nenadoma so bile vprežene v redno delo; oddiha je bilo malo. Videle so se le zgodaj, opoldan in zvečer pri jedi ter v sobici, ko so legale izčrpane k počitku. Tedaj se jim ni ljubilo mnogo govoriti, pale so na ležišče in zaspale. Ob nedeljah in četrtkih so bile popoldan proste, če so pravočasno opravile delo. Tako se je življenje odigravalo večinoma med štirimi stenami; samo skozi okno so mogle opazovati procesije lačnih ljudi, ki so iskali tukaj cenene hrane. Njihovo obnašanje ni bilo bogve kaj vljudno, besede neprijazne, vsaka kretnja skoraj surova. Sleherni je urno zmetal vase jed, brez prijetnega užitka in lagodnosti. Dolgo ni smel sedeti, kajti za njim je že stal drugi človek, lačen in nepočakan. Vsi ti gostje so pač pogrešali nežne, domače roke, ki bi jim postregla in pripravila prijazen kotiček. Bodisi mati, bodisi žena ... Taki prizori so se vrstili dan za dnevom, med hlastajoče uživanje jedi in premetavanje posodja so se mešali piski tovornih ladij in vlačilcev z Donave, hrstenje verig pri žerjavih, klici krmarjev ...

Ančki so čestokrat uhajale misli domov, na Breg. Spočetka se je porajala v njenih mislih le neka lepa slika o domači vasici, pozneje je navezavala spomine na mater, na brata, na Tineta. Toda domotožje se ni dalo potešiti. Rada bi se vrnila domov, vsaj do razpela na razpotju pred vasjo bi rada prišla! To je tista zaželjena pšica, ki kaže pot do rodne hišice nad Bregom. Z novimi tovarišicami se je težko sporazumevala, nevajena njihovega jezika je ujela spočetka komaj vsako peto besedo. Tudi Mine ni mogla pozabiti, ona je bila resnično požrtvovalna varuhinja, ko je bivala v Ljubljani. Žal ji je bilo, da ni ostala pri Železnikovih, lepo bi shajala. Sedaj se mora pokoriti v teh zatohlih prostorih, kjer je zrak prenasičen z vlažnim vzduhom po kuhi, pomijah, maščobi in sopari. Pisala je tudi Tinetu in ga prosila, naj ji odpusti, da se ni osebno poslovila. Bala se je, da bi se zopet hudoval njegov oče, ker bi gotovo silil on za njo. Tine ji je takoj odgovoril. Njegovo pismo se ji je zdelo kakor tolažeč pozdrav izza daljnih, domačih gora, kjer se sedaj pripravljajo na žetev in zlate sanje.

Enoličnost poletnih dni je poživil mal izlet v Beograd. Marjeto in Ančko je povabila Lucija, ta pozabljena Lucija! Nedeljski popoldan sta se prepeljali z ladjico preko Donave. Lahna sapica je gubala vodno gladino, srebrni valčki so se neprestano prekopicavali in igrali. Izletniki so prepevali, navdušenje je kipelo. Prestolnica je bila oblita z ognjenim sijajem poletnega sonca, neko orijentalno razkošje ju je objelo v pristanišču, kjer jima je izrekla Lucija prisrčno dobrodošlico. Toda kakšna sprememba! Med domače besede je že mešala tuje narečje, v nekaj mesecih se je čisto spremenila. Dekle z barja se je sredi velemestnega življenja pomehkužilo. Ustnice si je začela mazati z mastno, rdečo barvo, obrvi je imela tanko pristrižene in umetno podaljšane, njena lica so bila potresena z dišečim, rumenkastim prahom. Lucija jima je razkazala beograjske zanimivosti, sprehajale so se po Terazijah, ogledovale razkošne izložbe in bogati svet, ki se je začel zbirati pred kavarnami. Tudi one so poiskale senco na vrtu male restavracije in poslušale godbo. Lucija je naročila pivo in mrzel prigrizek.

»Danes moramo biti vesele«, se je šalila. Njeno obnašanje je bilo morda nekoliko prisiljeno in odbijajoče, poznalo se ji je, da živi sredi lahkoživega sveta.

»Kje si pa prav za prav v službi?« je postala Marjeta nekoliko radovedna.

»Sodelujem v damski kapeli«, je odgovorila Lucija malce napuhnjeno in srknila pivo. Marjeta in Ančka sta se začudili, odgovor je bil tako imeniten, da nista nič več spraševali, toda zvedeli tudi nista ničesar ... Pred večerom so se morale posloviti, kajti ob sedmih začno dehti v ljudski kuhinji večerjo. Treba se je vrniti. Lucija jih je spremila v pristanišče in vabila, naj jo kmalu zopet obiščeta. Vožnja je bila sedaj še bolj prijetna in zabavna, celo Marjeta se je razživela. Valčki so se neprestano zbirali, hiteli proti ladjici ter se razkropili. Znova in znova, sam nemir in prijetno beganje.

Neke noči Ančka ni mogla zaspati. Dušeča sopara je bila neznosna, zrak v podstrešni sobici se ni mogel toliko ohladiti, da bi trdno zaspala. V težki dremavici se ji je sanjalo, da se vrača preko barja po poti proti Rožmanovemu kovaču domov. Pozno v večer je prizvanjalo na Žalostni gori, jutri se bodo začele šmarne maše. Iznad Trejšenka je vela hladeča sapica. Rosa je kapala na Jezusove srajčke in Marijine kodrčke, ki so se svetili med poznimi žiti. Pri Marinovem mlinu so se še mudile paške ženske, vlak je sopihal nad Brenkarjem ... Ob Ljubljanici so hlapele bele meglice, nad Kafrlom je obvisela nočna oblačica, srebrna in majhna, kakor da so jo dahnila angelska usta v nočno brezglasje. Prve zvezde so se začele utrinjati, v pršečem metu so se spuščali ognjeni utrinki preko Srobotnika, močno osvetlili košček neba in se za večno potopili v beli noči. Za njim pa so letele ,svetinje', zlate in ognjene poslanke božje volje. Vse so se zgubljale nekje za Sv. Tremi kralji, samo ena je pala na Breg, kjer je ugasnila. Nekdo bo umrl. Ančka se je prebudila in zgrozila, tihoma je pošepetala in napravila križ:

»Nekdo bo umrl.«


XI.[uredi]

Čez nekaj dni je pisal Tine, da je umrla njegova mati. V žetvi se je pregrela, ploha jo je ujela, nenadoma je shirala. Koncem žalostnega pisma je pristavil, da mu je oče rekel, naj si poišče na zimo pametno nevesto. Prosil jo je, naj mu ostane zvesta.

Jesenski večer nad Podonavjem. Zaton je močno gorel, strahotni plameni so obliznili oblake, da so pregoreli v temnordečem sijaju. Nekaj trpečega se je porajalo z nočjo, zvezde dolgo niso mogle zagoreti. Tujina je postala strašna ... Elevatorji so nehali sipati žito, v parnih mlinih so ugašali luči, redki čolni so se podali na Donavo.

Marjeta je ta večer prosila Ančko, naj jo spremi v mesto. Sprva sta se malo sprehajali in pogovarjali v vsakdanjih rečeh; spotoma sta stopili v tihotno cerkev in blažečem somraku poiskali utehe. Ančka ni mogla dolgo moliti, mislila je na Marjeto, ki je klečala poleg nje vsa skrušena in revna. Zdela se ji je poslednji čas tako nemirna, skoraj zdražljiva. Nekaj jo je razruvalo, njeno razboljeno telo je zgubljalo dekliško vitkost ... Iz cerkve sta krenili v glavne ulice, po Aleksandrovi cesti na Donavski kej. V drevoredu sta se zakasnili. Sedli sta na klopico, da bi se odpočili. Na gredicah ni bilo nič več cvetočih rož, listje je rumenelo, kostanji so se postarali. Razdejanje je zevalo povsod. Nekje so hropele utrujene lokomotive, gladina Donave je temnela. Marjeta je postala nemirna, pozabila je skoraj, da sedi poleg nje Ančka in čaka, kdaj bo spregovorila. Toda ona ni mogla povedati tistega, kar jo je težilo. Saj ta trenotek še ne! Najrajše bi se podala nekam v puščobno daljavo ter romala vso dolgo noč. Končno je morala stisniti ustnice, predolgo se je premagovala. Hotela je vdano potožiti neznosno gorje, toda jok jo je posilil, med solzami je začela:

»Ančka, ne morem molčati, srce me preveč boli. Zvedela sem, da mi je postal Andrija nezvest ter pohaja poslednji čas v zloglasne hiše. Za nocoj sva bila dogovorjena, toda je nenadoma odpovedal sestanek. Bržkone pojde zopet tjakaj.«

Ančka je molčala in slutila. Marjeta ni nehala prositi, oklenila se je njenih ramen in je prosila:

»Bodi tako dobra, pojdi z menoj v ono ulico, ki je zaznamovana s črnim madežem. Gotovo ga srečava tamkaj, prepričati se moram, sicer mi poči v negotovosti srce. Nič se ne sramuj, saj naju nikdo ne pozna. Hitro bova stopili do konca in se vrnili, morda naletiva nanj.«

Ančka ni mogla odreči, molče se je podala za njo. Ulica je bila precej živahna, okna v kavarni so bila dvignjena, nad mizami so mrlele pisane luči. Gosli so jokale v ciganskih rokah in strastno zvenele, vmes so prepevale ženske in udarjale ob bobniče. Moške družbe so se zgrinjale. Že sta šli nekaj krati sem in tje, toda srečavali sta le tuje obraze ... Iz ozke ulice od nabrežja se je zopet prismejala družba podčastnikov v belih jopičih, sablje so prešerno udarjale po gluhem tlaku. Vrsta prešernih veseljakov se je zdaj razpustila, pa se zopet strnila. Ančka in Marjeta sta se zaklonih v kot za ograjo in opazovali vojake. Kaj bi se moglo zgoditi? Vmes se je resnično nahajal Andrija, njen dobri Andrija, ki ji je nekoč obetal vso srečo. Družba se je zgubila v veži pod rdečo svetiljko.

»Moj Bog!« se je zrušila Marjeta in pritisnila glavo k zidu.

Ančka je poskusila dvigniti nesrečno rojakinjo, ki je drgetala po vsem životu. Ta je krčevito ihtela in si v boh zakrivala obraz:

»Zgubljena sem.«

»Kaj si toliko ženeš k srcu. Pametna bodi, ko bo prišel čas, si boš izbrala doma poštenega fanta. Saj se nam ni treba loviti za takimi nevredneži.« 

»Nikdar več, Ančka! Jaz sem nesrečna, jaz sem zavržena.«

»Potolaži se vendar, kaj se ti je pripetilo, ali si bolna ...« je poizvedovala Ančka in se v negotovosti ozirala po ulici, če ju morda ne opazuje nezaželjena priča. Tedaj se je Marjeta nekoliko dvignila, prekrižala roki na prsih in skesano priznala:

»Grešila sem, mati sem postala!«

Ančka je odrevenela. Marjetino priznanje, bolj podobno samobtožbi kakor prošnji, jo je čisto zbegalo. Greh in pokora! Sedaj je razumela, zakaj si je pustila razpustiti nedeljsko obleko v pasu, da je ne bi izdala težka hoja. Reva je zatiskala oči pred grozno resnico, hotela je še za nekaj časa prikriti sramoto in potlačiti očitajočo vest. Kam sedaj? Sredi zloglasne ulice ne moreta ostati. Komaj je pregovorila nesrečno tovarišico, da jo je ubogala in se oprijela njene desnice. Počasi sta se vračali, brez pravih misli in namenov. Samo Bog je znal za Marjetino bolečino, pod njenim srcem je čakal otrok. Ančka ni vedela, ali naj molči, ali naj tolaži sirotno tovarišico, ali naj jo zapusti, da še nje ne bodo obrekovali ... Kaj bodo porekli doma? Vse življenje se bodo ozirali za njo, se pomilovalno posmehovali in kazali na grešnico. Nikjer ne bo mogla skriti sramote in zatajiti nezakonskega otroka. Ko se bo prvikrat pokazala na Bregu, se bodo glave paroma stiskale, starke bodo jejsale:

»Tako mlada se je spridila.«

»Kakšna pregreha!«

»Nemarni svet.«

Ančka ni hotela očitati lahkomiselnosti. Nepoučena, skoraj otročja je šla z doma ter zabredla. Edina njena pregreha je bila, da je bila zdrava in lepa! Nikdo je ni opozoril, v kakšno nevarnost se podaja. Njen oče je šel pred davnimi leti v Ameriko, poslej se ni več oglasil. Ali ga je zasulo črno zlato, ali se je zgubil v barih ... Mati seveda ni mogla vsem postlati mehkih pernic, morali so v svet. Kaplja rodne krvi se je zopet zgubila ...


—-—-—-


Večer pred vernimi dujšami! Marjeta in Ančka sta se namenili v mesto; poslednji čas sta se nekoliko več družili, Marjeta je rabila opore. Na videz se je nekoliko potolažila, delo je bolj voljno odpravljala, otrpnila je pod udarcem usode ... Spotoma sta se zatekli v cerkev. Luči so bile nažgane okoli mrtvaškega odra, sveče so boječe plapolale, duhovniki so molih za blagor rajnkih. Vse je bilo zagrnjeno v črnino, groza in žalost sta čemeli med ljudmi, altarji so se topili v črnem lesku. Marjeta je pala na kolena in sklonila obraz. Kje se zgubil beli žarek upanja v vstajenje in odpuščenje? Nič več sonca, nič več mika, tujina je postala odurna, Donava mrzla in zahrbtna, življenje neznosno. Kam naj se zateče, kje naj poišče rešitev? Oče naš ...

Doma molijo rožni venec, doma cveto martinovke, tiste z drobnimi, belimi cvetovi. Nocoj se vračajo verne duše! Iz neskončnega pozabljenja jih bodo priklicali zvonovi na kraj miru in žalovanja. Dišalo bo po solzah, cipresah in odpuščanju. Odsvit oljčnih luči bo budil upanje, zvonovi bodo tolažili žalostne in potrte. Nocoj bo smrt povesila koščene dlani in prenehala kositi ... Marjeta se je dvignila, v polsnu je šla, skoraj plavala skozi množice vernikov. Ančka ji je molče sledila, tudi na ulici nista govorih. Še so udarjali zvonovi in se trkali na orjaška, bronasta prsa, toda Marjeta jih ni čula; čisto potrta in obupana se je vrnila domov. Kakor običajno sta se poslovili vrh stopnišča, Ančka je odšla v svojo sobico in jo zaklenila, kajti tovarišici sta že spali. Marjeta je za hip obstala in prisluhnila; vse je bilo pokojno, samo pod svojim srcem je čutila, da se je nekaj zganilo tako bolestno in proseče, kakor bi stegnil ubog otroček drobni ročici. Splazila se je nazaj na ulico in zašla k Donavi. Nekaj jo je klicalo tja na obrežje, kjer je šelestelo tanko trsje. Naslonila se je na ograjo; daleč iz stepe so se krali medli glasovi, v ozračju so plahutale nevidne peroti, verne duše so se vračale. Ozrla se je proti nebu, bleščeče zvezde so bile ostre in negibne, nebo brez utehe in toplega leska. Odrinila je leseno ograjo, nesla dlani k licu ... Nekaj jo je zopet stisnilo pod srcem, ali se je oglasila težka zavest, da konča svoje življenje brez pomoči v grehu, ali se je še enkrat zganilo spočeto bitje, ki bi bilo rojeno, pa mu ni bilo usojeno zagledati luči sveta! Planila je naprej, nad vodno gladino so se razdelili mrakovi, nekaj neskončnega se je odločilo. Zlokobno vodovje se je razgrnilo in použilo ubogo telo ...


XII.[uredi]

Drugo jutro so našli mlado utopljenko, vso zapleteno v verige in debele motvoze, ki vežejo vlačilce. Potegnili so jo iz vode, odstranili z nje travo in nesnago; njeno obličje je bilo mehko in belo, bolečina ni pustila groznih sledov, komaj da se je dotaknila smrt posinelih ustnic ...

Ančka ni našla Marjete pri zajtrku. Tekom poldneva jo je pogrešila tudi nadzornica; tovarišice, ki so z njo skupaj spale, so izpovedale, da se sinoči ni vrnila ob času domov. Iskali so jo do večera, šele na policiji se je razvozljala strahotna zagonetka. Tudi novine so priobčile žalostno vest s kratkim dostavkom, da je bila samomorilka Slovenka. Ker se mesto ne briga za take zgubljene drobce, je morala Ančka sama oskrbeti pogreb. Obvestila je domače in Lucijo. Mati tako ne bo mogla priti, morda se bo odzvala Lucija in nekaj tovarišic ...

Bil je čudovit jesenski popoldan, malo sonca, malo žalosti in malo vetra, ki je gasil lučke na grobovih in sušil solze. Ančka je zgodaj prišla v mrtvašnico, da se še enkrat poslovi od nesrečne Marjete. Kaj ji je hotela povedati s solzami ... Tudi Lucija se je spomnila in prišla, komaj se je zdržala joka. Danes je bila manj posvetna, Marjetina smrt jo je presunila. Nekaj tovarišic iz kuhinje je nemo zrlo v revno krsto, katero je krasil mal križec. Pred mrtvašnico je prišel duhovnik; ko so dvignili pogrebni uslužbenci krsto, so zajokali zvonovi tako milo in pretresljivo, kakor se oglašajo samo ob teh trenutkih, ko prevzameta človeka pozaba in razdejanje. Lucija je nesla šopek krizantem, Ančka je molila, ostala dekleta so se tiho zvrstila. Revni sprevod je dospel do jame v onem kotu pokopališča, kjer samevajo pozabljeni brez cvetja in luči. Edino mir je njihov delež, ki jim ne more biti odvzet od nehvaležnega sveta. Nosači so postavili ozko krsto na tla ter jo spustili v jamo; edini šopek belih krizantem so položili na kup prsti. Duhovnik je opravil molitve, pokropil krsto in za trenutek povesil glavo. Sveča v njegovih rokah je vzplamtela, prve grude so zgrmele na rakev. Pogrebci in duhovnik so se vrnili, dekleta so počakala, da je grobar opravil poslednje delo. Zvonovi so sklenili svojo prošnjo molitev ... Grob je bil kmalu zasut, skromna gomila se je dvignila, grobar je položil belo cvetje vrh nje. Marjeta je ostala sama sredi mrzle tujine, niti materina solza se ni mogla potočiti na njen grob. Kdo se je bo še spomnil? Jesenski dež bo spral nizko gomilo, prišla bo sapa, sneg bo zapadel in razgrnil beli prt čez ta pozabljeni košček žemljice, pod katero trohni srce prevaranega dekleta.

In nič več ...

Lucija se je odpeljala nazaj v Beograd, svet jo je terjal. Koliko časa jo bo še izžemal in pil njeno lepoto? Dokler je ne zavrže kakor izmozgane citrone. Ančka se je razočarana in potrta vrnila v kuhinjo. Nadzornica ji je ukazala, naj nemudoma pospravi Marjetine stvari in jih pošlje domov. Kajti že je čakalo drugo dekle, da stopi na njeno mesto ... Ko je zgibala tisto rdečkasto obleko, v kateri jo je videla prvikrat v Ljubljani z Andrijo, se je spomnila onega večera, ko sta se z bogatimi nadami pripravljali za odhod. Kje je obledel tisti cilj, o katerem sta sanjarili pod Srobotnikom in Kafrlom. Tujina se ji je zazdela tako strahotna in neznosna. Ko bi se mogla rešiti in pobegniti domov! Kako rada bi zopet nosila vodo z Izvirka, sonce bi se lovilo v malih pljuskih vrh škafa, s prijateljicami bi kramljala kraj železniškega prelaza.

Pred Miklavžem je prejela z doma dolgo pismo. Brat ji ga je poslal. Najprej ji naznanja, da so Marjetine stvari v redu prispele. Ljudje mnogo ugibajo in razmišljajo o njeni smrti. Vesti so prodrle do vaških ušes tudi od drugod. Nekateri, jo zaničujejo, drugi pomilujejo njeno mater, ki je zgubila oporo ... Kabejevi so šli na Vrhniko k notarju in napravili pismo. Stari je izpregel in prepustil posestvo Tinetu. Samo gozd pod Vihrco si je zgovoril. Končno ji poroča, da se je tudi pri njih oglasila sreča. Bog jih ni zapustil! Njegova srečka je zadela precej denarja, banka ga bo nakazala še pred božičem. Poslej bodo lažje živeli. Samo ona naj se vrne čimpreje domov. Vsi jo radostno pričakujejo, nič več se ji ne bo treba potikati po tujem ...

Ančki je odleglo. Pravo Miklavževo presenečenje po vseh teh težavah in bridkostih! S petnajstim je odpovedala službo, za Novo leto bo zopet doma. Takoj je odpisala domov, tudi Tineta je potolažila in mu razodela svoj sklep, da se bo kmalu vrnila. To bo veselje! Nestrpno je štela dneve, komaj je pričakala sv. večer, ki se je končno le približal. Sicer ga je morala preživeti med tujimi ljudmi, vendar se je naselilo nekaj svetosti tudi v teh nepriljubljenih prostorih. Dišalo je po pripaljeni masti, sladkem pecivu in povretem čaju. Vzduh je bil težak in zdražljiv, brez svežosti in prijetnega haska, kakršnega je vajen človek doma pred prazniki. Ljudje so nocoj preje zapustili jedilnice, vsak si je poiskal skromen kotiček, da preživi božični večer čim lepše in prisrčnejše. Polagoma so se spraznile jedilnice, luči so se pogasile; le stari pristaniški delavec se je dolgo oteščaval in užival nocojšnje blagodati. Končno je zapalil boljšo smotko in se odpravil. Vse je postalo tiho, samo posod je je ropotalo: voda je šumela v kotlih, dekleta so hitela in molčala. Bile so večinoma tujke, ki nocoj praznujejo sv. večer, pravoslavke jih niso hotele motiti. Toda ta tišina je bila nekam bolestna, prav nič ni bila podobna sladkemu pokoju sv. večera, ki ga uživa srce pod domačim krovom, ko se spuščajo zlate zvezdice preko gora in slonijo angelska krila nad vasjo.

Ančki se je zdel predvečer silno dolg; kar ni hotelo zmanjkati umazanih posod! Nocoj je morala pomagati pri pomivanju, pred praznikom se je nabralo več krožnikov in skledic. Za hip se je zravnala in oddahnila; popravila je lase, ki so poredno silili na razgreta lica. Spustila je curek tople vode na lakti, da je izprala mastne, sajaste madeže. Nato se je zopet sklonila nad kositrasto banjo in pomivala dalje.

Ko je končala in umila roke je voščila tovarišicam vesele praznike in odšla v sobo. Gorenjki sta odšli k polnočnici, ona je pa ostala doma, ker mora biti zarana v kuhinji. Vsedla se je na posteljo, nekaj čistega in lepega se je razlilo v njenem srcu. Nekje so zapeli zvonovi, zvezde so zamigljale na nebu. Tudi strašna tujina je občutila blagoslov sv. večera. Ančka je odprla košaro, topel vzduh po nečem prijetnem in medenem je objel njena lica. Zadišalo je po jabolkih, suhem cvetju in vsem tistem, kar spominja na domačo vas v Bregu, na vrtove s svetlimi jasami, na okenca z rožmarinom. Poiskala je z zlatom prevlečene jaslice, ki jih je nekoč kupila na Žalostni gori. Obrazi pastirjev so bili veseli, Jožef v sreči ni vedel, kam bi položil roko, Marijin obraz je bil poln radosti in rajske lepote, božje Detece je bilo ubožno in nebogljeno. Nažgala je troje svečk, eno v čast novorojenemu Jezusu, eno za mir in srečo, eno za ubogo Marjeto. Nad jaslice je obesila šopek zbodičja z rdečimi jagodicami, ki ga je nabral Tine pod Srobotnikom. Sedla je na postelj ter se naklonila na majavo končnico. Puščobna sobica je postala ljubkejša, tesneče stene so se razmaknile, svetel blesk je napolnil neprijazne kote. Še njo je oblila svetloba, v rahlem snu je sklonila glavo in čemela ...

Lanske božične praznike je preživljala doma. Kako lepo so minevale zlate zorne maše, nobene ni zamudila. Jutra so bila jasna, zelenkast blišč je trepetal nad barjem. Redke zorne zvezde so stale nad Trebevnikom in čakale na luč vzhoda. Cerkev je bila vsako jutro ljubkejša, polna belih cvetic in bližajočih se skrivnosti ... Končno je brezmadežna Devica zaprla oči v sladkobnem pričakovanju, zvezde zorničke so se nabrale okrog njene glave. Oblaki so rosili milost in odrešenje, slutnja miru se je dotaknila zavržene zemlje.

Slednjič se je razgorela zarja božičnega večera. Smrečje se je zganilo, kos je prisluhnil. Rimska cesta se je razširila, nebesa so se odprla; angeli so se odpravljali na betlehemsko pot, doma so kropili in kadili ... To je ona blažena ura, ko gre Marija z Žalostne gore po Jezusa. Ali ga bo našla v zibelki pri Kaminu ob Ljubljanici, ali v steljniku pri Rožmanovem kovaču, ali bo šla h grofovim v Bistro, morda se bo oglasila pri Tičarjevih v paški rebri. Marija, Marija!

Tako je sanjala Ančka. Svečice so dogorevale, jagode na zbodičju so čudovito zardevale, na okence je trkal svetonočni zvon, glasnik božje slave in ljubezni.

Tako se je približal zaželeni dan, ko je zapuščala Ančka nehvaležno tujino. Zjutraj je še enkrat obiskala Marjetin grob. Kito cvetja je položila nanj, lučke je nažgala, da ji bo lažje in toplejše. Kako žalostno se je vse končalo ...

Slovo je bilo kratko in nezanimivo. Gorenjki sta jo jokaje spremili na kolodvor; zgubili sta dobro tovarišico, sami sta ostali, težko bosta prestali zimo in težave.

Domov! Noč je bila dolga. Pot se je neznasko vlekla, lokomotiva je požirala daljave. Toda svet se je neprestano odpiral, nove ravnine so se prikazovale. Šele v jutru so se zaznali vrhovi domačih gora. Sava je dobila prijetnejšo, modro barvo. Planine so se kopale v zimskem soncu, po cerkvicah je zvonilo staremu letu v slovo. Zopet se je prikazala rodna zemlja, vse bela in detinska. Pod Krimom se je še vedno smehljala božja žlahta, počivajoča na treh hribčkih. Sv. Ana, sv. Jožef in Marija na Žalostni gori. Ko je prevozil vlak nad Brenkarjem poslednji ovinek, se je razgrnila domača vasica s paško cerkvijo.

Na kolodvoru jo je pričakoval Tine; sani so zdrsele po zasneženi poti, kraguljčki so zopet zacingljali. Neskaljeno veselje je prevzelo oba, molče sta si podala roki in se dolgo zrla. Sani so prijetno drčale po srebrnih gazeh, snežena odeja se je čarobno bliščala v zimskem sončecu.

Doma se je veselje ponovilo, mati je razprostrla roki in ljubeče objela vrnivšo se hčer. Miza v kotu je bila pogrnjena z belim, prtom, svetonočni poprtnjak je čakal narezan. Pred jaslicami je gorela lučka. Vse je ostalo ohranjeno kakor nekdaj, belo in mično, prežeto z božičnimi skrivnostmi in ljubeznijo ...

Pred pustom sta se Tine in Ančka vzela. Stari Kabej ni nasprotoval, blagoslovjena brazda se je razgrnila v njunem življenju. Popivanje za ženitovanjski tolar je odpadlo, tudi fantovščina in poročno slavje se na željo Ančke nista obhajala tako šumno. Kajti spomin na Marjetino smrt jo je še vedno navdajal z grozotnimi občutki!

Tujina, strašna tujina! Kod hodijo naše ljudske hčere, kam so zbežale, kje se zgublja naša kri?

Marjeta, Lucija ...