Groba nehvaležnost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Groba nehvaležnost.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 4. december (1909), 42/279
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dobrotnik.

Njegova hči.

Njen ženin.

Star delavec.

Miza je okrašena s cvetjem; dobrotnikov obraz je nabran v slovesne gube.

Dobrotnik: Ne, ljubi moj doktor, v tej stvari se motite; vašo učenost spoštujem, ali knjiga vseh knjig je izkustvo. Še danes vam bom dokazal, da je naše ljudstvo —

Ženin: Sodrga.

Hči: Emil!

Dobrotnik: Da je naše ljudstvo nepokvarjeno in plemenito v srcu. Kljub svoji bedi in kljub zaostalosti v razumu. To ljudstvo —

Ženin: Sodrga.

Hči: Emil!

Dobrotnik: To ljudstvo diči jo prav tiste čednosti, kakor nas izobražene in skrbno vzgojene ljudi. Razloček je le ta, da so nase čednosti očitne vsemu svetu, da se razodevajo že na obrazu, na jeziku, na suknji, da so pa tam globoko skrite pod umazano lupino. Ta moja trdna vera ni zrasla na drevesu jokavega človečanstva, temveč je žlahtni sad dolgoletnih izkušenj.

Ženin: Bog vam jo blagoslovi, to trdno vem; ali sodrga ostane sodrga.

Hči: Govori lepše o narodu, če ti je draga moja ljubezen; na vsako sodrgo boš odslej dajal po krone za družbo sv. Cirila in Metoda.

Ženin: Kakor ukazuješ; odslej bom rekel druhal.

Dobrotnik: Katera čednost pa je izmed vseh čednosti natmičnejša? To je hvaležnost, najbolj dišeča cvetka srca človeškega. Posebno pa se ta čednost podaja preprostemu ljudstvu, zato, ker ima največ prilike zanjo ... Komu se ne orosé oči, kadar bere ... na primer ... zgodbo o božičnem drevescu, ki ga je usmiljen dobrotnik podaril zmračujočemu, lačnemu otročiču ...

Ženin: Božičnega drevesca se otročič ne bo najedel.

Hči: Tvoje srce je trdo in ne pozna blagih občutkov.

Dobrotnik: Verjel bo nanje še to uro. (Pozvoni; hišna pride.) Pakliči Kokodajsa! (Hišna odide.)

Hči: Kokodajsa?

Dobrotnik: Ne sodimo človeka po imenu. Res, da ime Kokodajs ni posebno lepo in da bi tudi spodobno ne bilo za človeka našega stana in naše izobrazbe. Toda pomislimo, da ga je podelil Bog le skromnemu delavcu, ki ni imel v svojem dolgem življenju ne časa, ne nagnenja, da bi premišljeval o lepoti in milosvočnosti svojega imena. Trideset let mi je pošteno služil, ob uri slovesa pa bo dokazal, kako zgrešeno in krivično je vaše pojmovanje ljudstva in njegove duše. Zdi se mi že, da vidim solzne oči —

Hči: O!

Dobrotnik: Da slišim trepetajoči, ginjeni glas —

Hči: O!

Dobratnik: Glas starca, ki kleči pred svojm dobrotnikom ter išče njegove roke, da jo poljubi ter omoči s hvaležnimi solzami.

Hči: O!

Ženin: Hm!

Dobrotnik: Kaj?

Ženin: Rekel sem: hm! (Hišna odpre duri.)

Star delavec (se prikaže plaho na pragu, se odkrije ter ostane ob durih).

Dobrotnik (mu z lepo geslo pokaže stol ob durih, nato se nasloni z levico ob mizo, z desnico pa spremlja kakor v taktu svoje besede). Kokodajs! — Poštenemu delavcu pošteno plačilo! Trideset let ste mi složili zvesto in udano. Trideset let — dolgo razdobje, še daljše za človeka, ki je s trdim delom služil kruh sebi in rodbini svoji. Nagnil se vam je življenja trudni večer ...

Hči: O, papa, zahvaljen ... zahvaljen na to milo besedo!

Dobrotnik: Nagnil se vam je življenja trudni večer ... Nagnil se vam je ... hm, da! Hčerka, otrok moj, hrani svoje občutke, dokler ne izvršim te prijetne svoje dolžnosti ... Nagnil se je ... Kokodajs! Ne morem si kaj, da bi vam ne olajšal in ne osladil te ure slovesa ...

Delavec (vstane počasi): Te ure slovesa!

Dobrotnik (vzame z mize etui ter ga odpre; prikaže se srebrna ura): Majhno plačilo, slabotno priznanje za tridesetletno zvesto službo ... toda, kar čuti srce, tega bi ne moglo dopovedati darilo še tako bogato, beseda še tako sladka ... Dodeli vam usmiljeni Bog na stara leta gorko streho, košček belega kruha in tudi še kozarček vina za okrepčilo trudni krvi ... Ta mali dar pa sprejmite na pot kakor skromen spomin na svojega gospodarja ...

Ženin: Hm!

Dobrotnik: Kaj?

Ženin: Hm!

Delavec (se počasi približa za korak, pljune pred dobrotnika, nato se okrene, odpre duri prav počasi ter odide.)

Dobrotnik (strmi za njim z odprtimi ustmi, nato udari s pestjo po mizi): O ti prokleta sodrga!

Ženin (mirno): Drhal!

Hči: O! O! O!

Dobrotnik: Človek se jim približa, poniža se k njim, zapravlja svoje blago srce ... (Mirnejše; vzame etui v roko in ga ogleduje.) Navsezadnje ... ura ja vredna devet goldinarjev ...