Gospodična se sprehaja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospodična se sprehaja
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod, Ljubljana, sobota 20. oktober 1906, letnik 39, številka 241
Viri: dLib 241
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Solnce je mežikalo na zapadu in se skrivalo za razstlanimi kopani belih oblakov, obrobljenih z grimiznim pasom. Včasi je pogledalo z velikim, zlatim očesom na zemljo, in takoj se je razlilo ozarjeno morje po nebu, in po zemlji so zamigljali in zatrepetali žarki.

„Ravnokar je bilo še za moža nad gorami, zdaj pa že zahaja,˝ je vzdihnila gospodična Maruša. Pogledala je na zapad, in njene oči so se srečale s solncem, ki je tonilo v rdeči luči. Zelo žalostno je postalo pri njenem srcu, in zamislila se je. „Niti nocoj ne pride moj fant! Zakaj pa sem si tako lepo naravnala lase in se oprašila z rožnim prahom!˝

Razžaljene so bile njene misli, in njene oči niso gledale nič prijazno po dolgi aleji, kjer so se sprehajale mlade gospodične in žvrgolele kot lastavice. Kostanji nad njo so lahno pripogibali veje, in kot velike rane na zelenih orjakih so se videle dolge in široke žolte pege, ki jih je jesen kar čez noč vrgla med listje.

Dolingor je hodila gospodična Maruša; ozirala se je na levo in desno, kjer je prihajal kak mladec svetlih lic in koketiral napol predrzno in napol v zadregi z vitkimi damami.

„Kje pa je moj fant," je mislila „Noč gre že nad konstanji in mojega še ni!˝ Njene oci so se zameglile, in v bleščeči megli je zagledala njega, težko pričakovanega ljubčka. Hitel je po livadi, nad rožami, nad hrizantemami, iz parka, odkoder je zvenela sanjava muzika. Med zvoki harp in cimbal je priplaval. „Kje si hodil tako dolgo ? Ali ne veš, kako nestrpno te vedno pričakujem, kako mi roke drhte in hrepene po tvojem objemu?" Ozrla se je na stran, kamor so njene sanje postavile fanta, in njene misli so odgovorile v njegovem imenu: „Maruška, sladko dekle, nisem mogel prej. A mislil sem ves dan nate."

Ustne so se gospodični blago smehljale, solnčnik iz višnjeve, jako ogorele svile je držala nad seboj, dasi je že mrak plaval pod nebom. Noge so se ji opotekale, in njene kretnje so bile čudne in nenaravne. „Rekli so mi že, da te ne bo več, da si ni poiskal drugo in pozabil name. Ali to ni res, kaj ne, moj dragi, to ni res?"

„Kako naj mislim, na druge, ko si vendar samo ti zame na svetu, samo ti si mi na misli in nad menoj plavaš kot boginja v beli tančici, zvišnjevim pasom, s srebrnim vencem v roki..."

„Dragi, kako lepo govoriš! Naj slušam tvoje sladke besede, opoji me z dihom svojih sanj, svojih misli! Kot bi zvenele zlate strune opojno, sveto himno, tako mi zveni tvoj glas..."

„Maruška, slušaj! Videl sem te nocoj v divnih sanjah. Naj ti povem: Bila si oblečena v snežno haljico, okrog vrata se ti je ovijala verižica iz samega srebra in vanj so bili vdelani čisti smaragdi. Okoli glave si imela prekrasen venec od pisanega cvetja, in tajna svetloba te je razsvetljevala. Hotel sem te poljubiti, a ti si se dvignila in poletela pod nebo; splaval sem za teboj in te objel. V sladkem tesnem objemu sva plavala pod zvezdami, sama, združena v tihi, neskončni ljubezni...˝

„Dragi, naj ti jaz nadaljujem sanje! Združena v tihi, neskončni ljubezni sva plavala v jasnih višinah, v večnih prostorih in slušala nebeške harmonije, petje angelskih korov. Vsemogočna ljubezen naju je združila, silno čuvstvo, močnejše od smrti naju je objelo, in midva sva živela samo svoji brezmejni blaženosti..."

Gospodična Maruša se je sprehajala po dolgi aleji in kramljala s svojim ljubčkom, svojim idealnim fantom. Šetala se je ves večer, bila je sama, in nikdo se ji ni približal v njeni tihi osamelosti. V živi domišljiji brez mej, brez obsega so njene misli živele svobodno in razkošno življenje, v domišljiji si je pričarala krasnega fanta, lepega junaka, ki je njen od nekdaj in ki ostane njen, da ju ne združi nič ne na svetu, ne v nebesih. Ob njeni levici se je sprehajal njen prekrasni izvoljenec: Bil je kodrolas, žametnih obrvi, in dehtečih brkic, temno-rdečega lica, kot vlitega stasa in ponosne hoje. Nagibala se je na njegovo stran in se stiskala k njemu pod strastnim in vročim objemom njegovih močnih rok. Smehljala se je blaženo in šepetala... S pahljačo je zamahnila proti njegovemu licu, s solnčnikom nad njegovo glavo, in njen« svetle in jasne oči so videle divno postavo prekrasnega fanta.

Vrnila sta se iz eterskih višin, kamor ju je zanesel bog sanj, in ljubček je povabil Marušo s sladkim glasom: „Ljubica, lep večer je nocoj, glej, kot iz božje posode se je razlila bela svetloba čez nebo in zemljo, in zvezde so zasijale v svilenem baldahinu. Pojdiva v temni gaj, tam naju ne bo motil nikdo v jasnih čuvstvih. Prijazna senca naju objame kot svileni plašč v svoje skrivnostno naročje."

Gospodična je pospešila korake, in črni pajčolan na njenem starinskem klobuku se je vzpel v vetru in zaplapolal za njo. „Idiva hitreje, zakaj čas hiti in ura ne čaka. Izgubljena slast se ne povrne, in moje noge so že trudne. Čakala sem nate ves dolgi dan, bil mi je kot večnost, in zdaj je zagrnil mrak belo svetlobo." k belo svetlobo."

„Hitiva, že je postlan gaj z pepelnim prtom, in v njem se blešče rdeče rože. Ljubica, daj mi svoje mehke ustne, naj zagori na njih poljub, in obrniva se v stran, zakaj zvezde plavajo skozi noč in njihove oči so bistre."

Gospodična je hitela skozi gaj, se ustavila pod široko platano in razprostrla roke. „Pridi ljubček. kako je tvoje ime?"

„Adonis!"

„Adonis je tvoje ime, in Adonis bo moj ženin. Mudi se nama, zakaj sence so mrzle, noč diha skozi vlažna usta. Adonis, pojdiva iz gaja, mene je strah! Ali nisi slišal temnega mrmranja za nama?"

Maruša se je vrnila po dolgi aleji, njene oči so postale motne, in stopinje so trudno drsale po pesku. „Objemi me, Adonis, moj čas hiti. Še nocoj se moram s teboj združiti. Dneva me je strah; bojim se njegovega ostrega pogleda. Ali, kje si, Adonis, moj Adonis!"

Stala je sredi pota in suhe roke so hrepenele, da objamejo prekrasnega fanta! „Adonis, kje si, Adonis!"

Ljubčka ni več bilo, zaman se je ozirala za njim: njene oči so se posušile, nič več bleska ni bilo v njih, in njene sladke sanje, čarobna domišljija jo je zapustila. Divne slike so izhlapele kot dim. Bila je sama, lice ji je otrpnilo in roke so se povesile. Velika solza je zasijala na njenih trepalnicah in spolzela po suhem licu, kjer so se stiskale tenke in ostre gubice. Šla je in sedla na klop. Prsi so ji težko dihale, upehane so bile misli, in srce prazno in pusto. Ustnice so se ji nakremžile v obupen, bolesten smeh. Hladna vsakdanjost jo je vso objela, ugasnil je plamen v njeni duši.

Ali jutri so bo zopet vrnila gospodična Maruša, in sprehajala se bo po aleji vse popoldne. Kadar pa bo solnce zopet zatonilo in bo rdeča zarja pobarvala oblake z zlatim in grimiznim ognjem, tedaj bodo oživele oživele oči gospodični Maruši in zagledale prekrasnega fanta. Prišel bo iz parka, odkoder done sanjavi in turobni glasovi ciganske harpe in cimbale. Prišel bo njen Adonis, in ves večer bo kramljala ž njim. Govorile bodo njene sanje, in sladki bodo odgovori, strastni in kipeči, polni ljubezni in blaznega koprnenja, ki jih bo polagala v usta zvestemu Adonisu.

Jutri se popeljeta na svatbo; belci bodo hrskali, bili s kopiti ter nestrpno čakali poročnega para. Potem pojdeta na svatbo; pod platanami bodo pogrnjene mize z žametnim prtom, in, vanj bodo vdelane zvezde. In Maruša bo svatovala.