Gospod Žabar išče pravne pomoči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Žabar išče pravne pomoči.
Alojzij Kokalj
Spisal Luigi Calco.
Izdano: Slovenski narod 45/235 (1912), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Slavni somišljenik S. L. S. in nevtruljivi njen agitator gospod Jernej Žabar je bil naravnost židane volje. Vsaj temu tudi ni čuda. Čeprav je njegova stranka pri deželnozborski volitvi dne 24. septembra 1912 naravnost sramotno pogorela, je njega ravno ta volitev prav lepo postavila na noge. Svitlo število lepih cekinov in kronic, katere je seveda le posredno prejel od Deželne banke vsled nakazila tajništva S. L. S., mu je prišlo zelo pravočasno in mu pomagalo iz marsikatere zadrege. Pri Deželni banki je imel sicer malo prasko, ker so mu hoteli nakazano vsoto izplačati v deželnih obveznicah; ko si je pa to odločno prepovedal, češ, da hoče cesarski denar in ne deželnega papirja in ko je to svojo zahtevo podprl še s sklicevanjem na svoja dostojanstva, da je somišljenik in agitator S. L. S., so se pa udali in mu izročili novo nakaznico na Prometno banko, glasečo se v nemškem jeziku na vsoto njegovega računa. Pri Prometni banki so sicer, ko je predložil svojo nakaznico, nekaj po nemško godrnjali, češ, da bo deželni odbor kmalu izčrpal vso gotovino iz banke, končno mu pa denar le izplačali in to na njegovo zahtevo v samih suhih zlatih in kronicah, ker se je bal, da bi mu tudi tukaj ne vsiljevali deželnih obveznic namesto cesarskega denarja. Sedaj je imel gospod Žabar denarja kot črepinj in to je bil vzrok njegove dobre volje, katera se je še isti večer v družbi zvestih somišljenikov spremenila v židano.

Drugi dan zjutraj, ko je z ozirom na precej dolgo snočno sejo s prijatelji še v postelji prav prijetno polegal, je pa gospod Žabar prejel po pošti prav neprijetno presenečenje v obliki odvetniškega pisma sledeče vsebine:

»Vi ste dne 22. septembra 1912 v Tomačevem brez vsakega povoda na prav grd način žalili mojega klijenta Ivana Dovča, posestnika v Tomačevem. Ker ste razžalili Ivana Dovča v javni gostilni in vpričo več ljudi, naročil mi je, da naj vas izročim kazenskemu sodišču, če mu v treh dneh v moji pisarni ne daste popolnega zadoščenja. Pogoji odpuščanja so: a) Podpis pismene izjave, ki se na vaše stroške priobči v »Slovenskem Narodu«, »Dnevu«, »Zarji« in »Slovencu«. b) Plačilo primernega prispevka v namen, ki ga bom jaz določil. c) Povračilo vseh mojih stroškov. Če vas v treh dneh ne bode k meni ali če se ne podvržete vsem pogojem, domneval bodem, da vam je ljubše, da pride ta zadeva pred sodišče.« 

Vsebina tega dopisa je učinkovala na gospoda Žabarja kot mrzel curek in mu bliskoma pregnala ono židano razpoloženje, katero so mu ustvarili pri Prometni banki prejeti cekini in kronice. Začel je svojo vest izpraševati, kdo je ta Ivan Dovč, ki ga je izročil odvetniku in kaj sta imela v nedeljo, dne 22. septembra 1912 skupaj v Tomačevem. Pri svoji najboljši volji se pa ni mogel spomniti na tega moža in si še manj domisliti, kaj se je tedaj godilo. Le toliko se je temno spominjal, da sta se s tovarišem Sleparovičem že pod noč prineljala na agitačnem potovanju v Tomačevo in se ustavila tam v gostilni, ki je bila polna pivcev in da sta tam še popivala. Kaj se je pa v gostilni godilo, je bilo pa iz njegovega spomina kar izbrisano. Le toliko je vedel, da se je drugi dan zjutraj zbudil z zelo zamazanim in razcefranim tujim klobukom in da je imela njegova obleka nekako čuden vonj po amonijaku in po drugih sličnih kislinah.

»Tu mi more dati vsa potrebna pojasnila le moj kompare Sleparovič, h kateremu se bodem takoj podal,« končal je končno gospod Žabar svoje premišljevanje, počasi vstal, se oblekel in se namenil k Sleparoviču.

Ko je prišel k Sleparoviču v delavnico in povprašal po mojstru, se mu je povedalo, da gospoda mojstra še ni bilo v delavnico in da je najbrž še v postelji, ker je morebiti bolan. Gospod Žabar se je tedaj podal v zasebno stanovanje svojega prijatelja Sleparoviča. Čeprav je prav trdno potrkal na vrata, ni bilo čuti nobenega prijaznega povabila za vstop. Ko je začel skoro zbijati po vratih, začuli so se še le v sobi medvedjemu renčanju podobni glasovi, pomešani z raznimi kletvinami pristnoslovenskega in pristnohrvaškega pokoljenja. Končno se je zaslišalo neko ropotanje in skoro nato je zarožljal ključ v vratih, na kar se je nekoliko izza vrat prikazala razmršena glava še poluspečega Sleparoviča.

Polagoma je Sleparovič v došlecu spoznal svojega prijatelja gospoda Žabarja. Ko je bil Sleparovič gotov, da ga njegove zaspane oči ne motijo, odprl je na stežaj vrata in s prijaznim pozdravom »Vstopi, prijatelj in dobro jutro ali dober dan,« povabil svojega prijatelja v svoje svetišče.

Predno je še prišel gospod Žabar do besede, začel mu je že Sleparovič na dolgo in široko razkladati, kako so ga snoči pognali in kje vse je s svojo kompanijo »preganjal z bokali skrbi oblake«. Gospod Žabar ga je poskušal parkrat prekiniti, da bi mu odkril svoje križe in težave, pa je bil ves njegov trud zaman, ker se Sleparovič ni dal motiti, dokler ni v dobro polurnem premišljenem in globoko zasnovanem govoru popisal prijatelju vestno vse svoje ponočne doživljaje. Ker ima pa vsaka reč svoj konec in le sveder tri, je pa tudi Sleparovič slednjič vendar enkrat završil svoje pripovedovanje in potem vprašal prijatelja Žabarja:

»Kak vrag pa prinaša tebe tako zgodaj v spalnico tvojega prijatelja? Ali so morda danes zopet kakšne volitve, da poštenemu obrtniku še težko zasluženega počitka ne privoščiš? Če so zopet kakšne volitve in če bode plačilo pošteno, potem pa kar na moje srce, prijatelj Žabar! Moja žejna duša te pozdravlja! Ves žejen sem, hudo žejen, iz česar sklepam, da včeraj vendar nisem preveč pil, ker bi sicer ne bil danes že na vse zgodaj žejen — —« 

»Pusti svoje neslane dovtipe in me rajši poslušaj, ker prihajam s prav neprijetno novico,« prekinil je gospod Žabar zgovornega Sleparoviča in mu na to povedal, kakšno pismo je došlo danes po pošti nanj. Nato je začel izpraševati Sleparoviča, kaj sta vse počela v nedeljo dne 22. septembra 1912 v Tomačevem in če se kaj spominja na kakšnega Dovča.

Ko je Sleparovič slišal od svojega prijatelja, kaj ga žuli in česa želi od njega, je pa vso zadevo pred vsem salomonsko tako razsodil, da morata v prvi vrsti na krepek in primerno zamočen zajutrek, ker jima bo le-ta nedvomno osvežil spomin in tudi vdihnil v glavo pravo misel. Ko je gospod Žabar ti sodbi pritrdil, začel se je Sleparovič napravljati, obuvati in umivati in to tako hitro in skoro vse ob enem, da je bil v petih minutah že pripravljen za odhod.

Od Sleparoviča sta prijatelja krenila v gostilno, ki slovi v Ljubljani po svojih kislih jetercah in ledvicah — posebej pa še po izbornem svojem čvičku. Dasi je gospod Žabar v gostilni prarkrat poskusil svojo zadevo spraviti v razgovor, vendar se Sleparovič za vse te poskuse ni poprej nič zmenil, dokler ni spravil pod streho dve veliki porciji kislih jeterc in jih zalil skoro z litrom vina.

Ko je Sleparovič z zadovoljstvom odložil vilice, je omenil svojemu prijatelju:

»Veš Žabar, meni prihajajo najboljše misli, kadar jem kisla jeterca in jih zalivam s čvičkom. Tako se je zgodilo tudi danes, tvojo zadevo imam že rešeno. Kaj si bova midva ž njo belila glavo, ko imamo vendar učene doktorje pri naši stranki. K odvetniku pojdeva, da spravi to zadevo v red, zakaj pa imamo odvetnike! Torei ura bode skoro enajsta. Stopiva torej k našemu doktorjtu Pritlikovčku, ki doslej, kakor sam pravi, še nobene pravde ni izgubil.« 

Gospodu Žabarju je bil nasvet prijatelja Sleparoviča všeč in radi tega sta se, ko je gospod Žabar poravnal račun za oba, napotila v pisarno dr. Pritlikovčka.

Ko sta vstopila v pisarno, čakalo je že tam več kmetičev, mej katerimi se ie vrtel sam dr. Pritlikovček, da pridejo na vrsto. Ko ie ogledal dr. Pritlikovček gospoda Žabarja in ž njim došlega Sleparoviča, pozdravil je oba s posebno prijaznostjo:

»Servus, prijatelj Žabar! Zdravi gospod Sleparovič! Kar vsedita se, prideta takoj na vrsto. Še te-le može odpravim, potem se pa mi zmenimo. Pri meni gre vse hitro, dobro in po ceni, ne da bi se tratilo dragoceni čas s nepotrebnim besedičenjem. Čeprav imam danes že pravcato justično velepodjetje in ne ubožne kramarije, kakor večina mojih tovarišev, gre vse pri meni brez nepotrebnih besedi hitro in izborno. Povem vam, ljudje božji, da doslej še nisem izgubil nobene pravde, ker znam vsako pravdo tako imenitno zasukati, da je vedno moja stranka zgoraj. Da, znati se mora, je rekel že znani Ravnik, ki se še sedaj pokori v Gradiški. In jaz pa znam! Kakšne bolečine pa imate vi, očka, ki ste sedaj na vrsti in ki se mi zdite nekaj znani?« 

»Nikar naj mi ne zarnerijo, gospod doktor, če sem prišel zopet k vam zavoljo tiste pravde, katero ste mi izgubili v Ribnici, Novem mestu in na Dunaju. Sedaj me žene nasprotni doktor na boben za stroške in jih prav lepo prosim, da bi mi pomagali, vsaj so mi takrat, ko sem na ukaz našega že odšlega kaplana prišel prvič k njim, rekli in zatrdili, da mi stoje dobri, da bom pravdo dobil, zato ker sem prišel k njim, ki še nikoli niso nobene pravde izgubili. Prosim jih lepo, da bi mi pomagali.« 

»Se bo vse naredilo,« odvrne doktor. »Danes bodete založili dvesto kron, potem bomo pa to pravdo kar obnovili in jo tako izpeljali, da bo pravica na naši strani.« 

»Denarja pa nimam,« zastokal je ubogi kmetič. »Vsaj sem vsega k vam znosil, da se je potem vozil vaš hlapec v Ribnico. Bojo pa to stvar za enkrat kar tako prevzeli, bojo pa na onem svetu tem večje plačilo prejeli.« 

»Kaj na onem svetu me hočete plačati za moj dragoceni čas,« razhudil se je doktor nad kmetičem. »Ta bi bila lepa, da bi se nas na ta način plačevalo. Oče, če nimate denarja, potem ste že opravili. Gospod solicitator, izvolite tega moža ven spremiti.«

Izza mize je vstal mlajši mož, lepo prijel kmetiča in ga spremil do vrat, katera je zaprl za kmetičem in se zopet vrnil k svoji mizi; kmetič je sicer pri tem nekaj mrmral o »doktor- izgubi«, a se vender z lepa izgubil iz pisarne.

»Kaj pa vi očka? Kaj pismo imate na me? Dobro bomo pa pismo odprli in pogledali, kdo vas mi je priporočil. Tako, vaš kaplan mi piše in me prosi, da bi se za vas potegnil, ker se vam godi huda krivica. Dobro, bomo pa to stvar uredili; tukaj bodete založili 100 K in potem ste prevzeti.« 

Kmetič je izvlekel iz notranjščine svojega telovnika umazano listnico in odštel iz nje v doktorjeve roke s tresočimi prsti pet bankovcev po 20 K, na kar ga je solicitator prevzel in začel ž njim zapisovati informacijo.

Dr. Pritlikovček se je obrnil na to zopet k drugemu kmetiču, ki je krčevito držal v rokah neke spise in ga vprašal:

»Kaj pa imate vi pri srcu, moj očka?« 

»Naš cerkovnik me je nakazal na vas rekoč, da ste najbolj učen doktor cele Kranjske dežele in da ni mnogo takih pod našim cesarjem. V Cirknici sem imel pravdo, pa sem jo izgubil, ker Jje sodnik vlekel z mojim sosedom, s katerim sva se pravdala. Tukaj imam vse spise in vas prosim, da bi spise pregledali, ker bodete takoj videli, da je cirkniški sodnik krivično sodil.« 

»Dobro, se bode zgodilo. Tukaj bodete založili v roke tega-le gospoda pet bankovcev po 20 K in potem bodemo cirkniškemu sodniku že tako navili uro, da bo zaradi te krivične stvari še prišel ob svojo cesarsko službo.« 

S tem je doktor odpravil kmetiča k svojemu solicitatorju in se obrnil k zadnjemu kmetu, ki mu je izročil silno hudo razžaljenje, ker ga je njegov sosed brez vsakega povoda nagnal z gorjancem in zarobljencem, česar pa on noče mirno prenesti, čeprav je iz hudih hribov doma.

»Imate čisto prav, očka,« pritrdil je dr. Pritlikovček razžaljenemu kmetu. »Čeprav je človek doma iz hribov, ima vendar svojo čast, katero mora čuvati kakor punčico v svojem očesu in katere se ne sme nikdo dotakniti. Bomo že posvetili temu vašemu sosedu in ga naučili kozjih molitvic. Zaprt bode in še plačeval bode stroške, da bode ves črn. Kar tukaj notri stopite k temu le mojemu namestniku, da bode vse potrebno zapisal; pri tem gospodu bodete pa založili bankovec za 50 K na račun stroškov. Veste, je pri nas taka navada in postava, da mora vsakdo nekaj založiti.« 

Kmet je odprl svojo listnico, iz nje izvlekel bankovec za 50 K, ga izročil solicitatorju in na to skozi srednja vrata odšel k doktorjevemu namestniku. Doktor sam se je pa na to obrnil k gospodu Žabarju in njegovemu tovarišu in sokro zdihujoč jima začel tožiti svoje krize in težave.

»Vidita, prijatelja, tako se godi človeku, ako stoji na čelu justičnega velepodjetja in če ima po vsi deželi njegovo ime tako veljavo, kakršno ima moje. Cel dan imam opravila čez glavo, ker hočejo vsi ljudje samo pri meni dobiti odpomoč zoper svoje nadloge. Delamo naravnost s parom, da moremo vsem ustreči. Pri tem pa ne izgubljamo prav nič nepotrebnih besedi, ker se ravnamo po zlatem načelu, da je čas denar. Drugače bi pa tudi ne mogel shajati, čeprav imam štiri namestnike, šest stenografinj in deset pisalnih strojev. Sedaj mi pa povej, prijatelj Žabar, kaj je tebe privedlo v moje podjetje?« 

Gospod Žabar izvlekel je iz žepa danes zjutraj mu po pošti došlo odvetniško pismo in je izročil molče dr. Pritlikovčku. Poslednji je pismo vzel v roke in je prečital. Ko je bil s prečitanjem gotov, je pa vskliknil:

»Aha, to je pa politična stvar! Nesramni liberalci te love, prijatelj Žabar, ker vedo, kako izborno moč ima v tebi S. L. S. in kako si vsled tega nevaren gnjilemu liberalizmu. Sedaj se pa hočejo nad teboj znositi in so ti nastavili to zanjko, v katero naj bi se ti vjel. Pa se bodo urezali tako gotovo, kakor gotovo jaz doslej še nobene pravde nisem izgubil. Sedaj mi pa nekoliko povej, kaj je s to stvarjo in nikar ne pozabi povedati, kaj je vse tebi rekel ta nesrečni Ivan Dovč.« 

»Oprosti, dragi gospod doktor,« odvrnil je gospod Žabar, »jaz sem bil v nedeljo dne 22. septembra 1912 od sila naporne agitacije tako truden in zdelan, da se kar nič ne morem spomniti na tega Dovča in kaj sem ž njim imel. Zato sem pa s seboj pripeljal prijatelja Sleparoviča, ki je bil tedaj tudi v Tomačevem, da ti bode ta podal vsa potrebna pojasnila.«

»Se boljše, če slišim kar pričo. Povejte mi torej, gospod Sleparovič, kaj se je zgodilo v nedeljo dne 22. septembra 1912 v Tomačevem.« 

»Znate, gospod doktor,« pričel je nekako svečano pripovedovati Sleparovič, »to je bila huda nedelja. Že ob 10. uri zjutraj sva se vsedla z gospodom Žabarjem na voz in se odpeljala v Štepanjo vas, kjer sva poiskala svoje volilce v treh gostilnah. Kakor se spodobi, sva v vsaki gostilni tudi nekaj zaužila in tudi drugim privoščila pijače. Iz Štepanje vasi sva se odpeljala v Hrušico, od tod v Bizovik, iz Bizovika v Dobrunje, od tam v Zgornji in Spodnji Kašelj, od tam v Zalog, Zadobrovo, Sneberje, Šmartno in končno v Tomačevo. Povsod v teh vaseh sva iskala po gostilnah volilce in seveda povsod tudi pila in dajala za pijačo. Moram vam izjaviti, gospod doktor, če bi midva s prijateljem Žabarjem ne bila moža, ki znava piti in tudi nekaj prenesti, morala bi oba obležati v prvem cestnem jarku. S pomočjo najinega voznika Gašperja Potegneta, ki je, kar se pijače tiče, res mož od fare, sva pa zmagonosno premagala to hudo vinovožnjo in srečno tudi dospela v Tomačevo. Tam smo ga pa zopet pili, da je kar od mize teklo, čeprav smo ga imeli že vsi trije precej pod klobukom. Kaj ne, gospod doktor, da smo vsi trije, Žabar, Potegni in jaz pravi junaki?« 

»Gotovo ste junaki,« je odvrnil že nekoliko nepotrpežljivo dr. Pritlikovček; »gotovo je tudi, da ste vi trije to nedeljo popili toliko pijače, kolikor jo drug navaden zemljan celo leto ne. Vendar me to toliko ne zanima, tcmveč bi od Vas rad izvedel, kaj je imel moj prijatelj Žabar z Ivanom Dovčem v Tomačevem in kaj je poslednji vse rekel prijatelju Žabarju čez njegovo čast. To mi povejte!« 

»Znate, gospod doktor,« je odgovoril doktorju Sleparovič, »gostilna je bila natlačeno polna, ko sva prišla že po mraku s prijateljem Žabarjem v njo. Ko sva poklicala na mizo štefan vina in v gostilni sedečim Posavcem prav prijazno rekla: »Tako ga pijemo mi Ljubljančani, ki imamo nekaj cvenka v svojih žepih!«, so naju pa začeli Posavci malo pisano gledati in skoro tudi zbadati. Mene sicer ni nihče poznal, zdi se mi pa, da so nekaterniki poznali mojega prijatelja Žabarja. To sklepam iz besed »mojster šivanka, mek — mek — mek, suha trska« in drugih, ki so prihajale izza miz. Ko je pa moj prijatelj Žabar slišal besede »mek — mek — mek«, je bil pa ogenj v strehi. Postal je rdeč kot kuhan rak in je začel zbranim Posavcem take brusiti, da so kar zijali. Najmilejša ljubeznjivost, katero je zalučil Posavcem v brk, je bila: zarobljeni, zarukani kmetje! Neizobraženi Posavci pa teh, popolnoma upravičenih označb mojega prijatelja niso mirno prenesli, temveč so v svoji kmetski zarobljenosti še bolj meketali in zraven še vpili nad njim »suha šivanka, farški podrepnik, farški petolizec, farški slepar, farški koritar, kuga deželnega denarja« itd. Seveda neolikanim Posavcem moj prijatelj Žabar ni ostal na take zbadljivke nobene besede dolžan in je krepko vračal milo za drago. Besedni boj se je končal tudi zmagoslavno za mojega prijatelja Žabarja. Ko so neolikani Posavci prišli do prepričanja, da mojega prijatelja ne morejo z besedami ugnati, temveč da so v besednem boju prav sramotno pogoreli, so se pa naenkrat zavedli svojih žuljavih pesti in le-tem prepustili nadaljnje delo. Več mož je naenkrat navalilo na prijatelja Žabarja in na mene in naenkrat sem videl Žabarja za trenotek v zraku, potem pa nič več. Kam je izginil hipoma, takorekoč bliskoma moj prijatelj, pa nisem utegnil premišljevati, ker sem se skoro začutil v objemu krepkih kmečkih pesti, ki me niso poprej izpustile, dokler nisem začutil vsepovsod okrog sebe tekočino, ki je zelo močno dišala. Ko sem se polagoma izkobacal iz te tekočme, sem začel iskati svojega prijatelja Žabarja in ga tudi končno srečno našel, četudi brez klobuka. Ko sva pa dobila drug klobuk in pijanega voznika, sva se pa odpeljala proti Ljubljani. Zdi se mi pa, da je bil prijatelj Žabar na povratku v Ljubljano malo hud name, ker me ni pustil v vozu sedeti, temveč je odločno zahteval, da moram k vozniku na kozla. Poslednji je bil pa vzlic svoji pijanosti tudi celo pot do Ljubljane skrajno nevoljen ter je v enomer godrnjal, da ima jako občutljiv nos, katerega mu bog nikakor ni zato sredi obraza ustavil, da bi moral ž njim dihati vse tak smrad, kakršnega mora nocoj. Imel sem občutek, da ima mož prav, ker je tudi meni celo pot neprijetno pod nos dišalo. Vzlic tem neprijetnim dišavam smo pa vendar srečno dospeli v Ljubljano. Tako je bilo v Tomačevem, gospod doktor, ali ni res, prijatelj Žabar?« 

»Izborno, ga že imamo v pasti tega Dovča,« ije veselo vzkliknil doktor, ko je končal Sleparovič svoje poročilo. »Vložili bomo mi prvi proti njemu zarobljeno tožbo in mu preskrbeli, da bo pri kazenskem sodišču prejel primerno pohvalo za svoje surovo postopanje in da bo plačal tudi pošteno stroške. Stenografinja! Diktat!« 

Dr. Pritlikovček je nato došli stenografinji v smislu Sleparovičevega poročila narekoval obširno informacijo in potem še predložil gospodu Žabarju v podpis kazensko pooblastilo.

S prijaznimi besedami: »Ga že imamo tička vjetega, prijatelj Žabar, in ga bomo pošteno naučili peti,« je spremil prijazni odvetnik do vrat gospoda Žabarja, čega poprej tako prestrašeno srce se je napolnilo z zmagoslavnimi upi na sijajno zadoščenje, ki je bo prejel iz rok pravice za svojo krvavo žaljeno čast. To prijetno razpoloženje je pa na gospoda Žabarja tako podvzetno vplivalo, da je povabil Sleparoviča na litrček vina, katerega sta izpila takoj na račun bodoče slavne zmage.