Gospa z gore
| Gospa z goré Rudolf Maister - Vojanov |
| |||||||
Po cesti od Šempasa vrsta opleta:
otroci, žene in starci -
vsi brez besedi,
vsem strah iz oči
in težkih stopinj udarci.
In dedi vrh klanca se ustavijo
in trikrat trdó se pokrižajo
in trikrat h Gospej z Goré
povdignejo z roké:
"Sinove so nam pobili
a nas spodili —
Marija, Marija
Ti vodi od tod
na težki nas križevi pot!"
In vrsta odmaje
počasi, počasi se v tuje kraje.
A dedi po poti v bradé
ko da bi Marijo z Goré
res bili
medse primolili:
"Gospa, glej, mi in žene
od hudega in let smo upehani
in v nas že ne solze ne smeha ni,
če mi omagamo - naj! -
samo, da otroci vzdrže.
Zato pa Ti jih na tujem ravnaj
Ti spravi nazaj jih v ta kraj,
da Tvoj in naš svet
enkrat domacija bo njihova spet...
In drsajo, drsajo noge težkó
in nesejo v srcih - vero v Gospo.