Gospa Angela
| Gospa Angela. Miroslav Malovrh |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.[uredi]
Svetnik Ivo Grebin je hodil nekako razburjen po svoji sobi sem in tja. Prišel je bil do spoznanja, da je avskultant Marko Tkalec zaljubljen v njegovo ženo. To spoznanje mu je bilo prav neprijetno. Še predno je bil stopil v zakonski stan, se je v mislih jako temeljito bavil z eventuvalnostjo, da se bodo raznovrstni mladi ljudje zaljubili v njegovo ženo in jej dvorili na žive in mrtve, a oženil se je vzlic temu, ker si je domišljal, da se mu ni bati nobenega tekmeca.
Zdaj pa se je resnično jezil, kajti Mirko Tkalec je svojo zaljubljenost tako očitno kazal, da je o tem govorilo že vse mesto. Svetnik Grebin ni bil še ljubosumen, samo njegovo samoljubje je bilo užaljeno, ker je videl, da njegova žena ne sovraži Mirka Tkalca, nego ga še nekako protežira.
Toda svetnik Grebin je bil razumen mož, ki je vsako stvar natančno preudaril. Ko se je polegla prva nevolja, je temeljito razmišljal, kaj da stori in je prišel do sklepa, da ne stori ničesar. Pričel je do spoznanja, da želi vsaka žena imeti okrog sebe nekoliko planetov, tudi če je njen mož ideal vseh idealov. Rekel si je, da je vedno tako bilo in da ostane vedno tako, dokler bodo žene nečimerne in moški zaljubljeni. Ia to ga je nekoliko pomirilo.
Razmišljeval je potem o tej stvari še dalje, če je zakon narave tak, da hočejo žene imeti kar mogoče mnogo čestilcev, in da se moški zaljubljajo tudi v omožene žene — si je rekel svetnik Ivo Grebin — potem je samo logično in pametno, da protežira mož tistega čestilca, ki se mu zdi najmanj nevaren.
Svetnik Ivo Grebin je na to vzel v pretres posamezne čestilce svoje žene. Vsakega je — seveda v duhu — vzel pod svoj kritični mikroskop in si ga natančno ogledal. In spoznal je, da je med vsemi čestilci gospe Angele najmanj nevaren Mirko Tkalec. In to je svetnika Iva Grebina popolnoma pomirilo.
»Če že mora imeti Angela posebnega in splošno pripoznanega čestilca«, je govoril svetnik Ivo Grebin sam pri sebi, »potem je še najbolje, da postane Mirko Tkalec deležen te časti.«
»Mirko Tkalec,« je dalje modroval svetnik Ivo Grebin, »je tako zaljubljen sam v sebe, da se v Angelo sploh ne more v toliki meri zaljubiti, da bi zamogel motiti moj zakonski mir. Mirko niti časa nima, da bi se zato zanimal in poskusil kak resen naskok. Če ni v pisarni, leta po mestu, da bi kje kaj denarja dobil, in če dobi kaj denarja, ga zopet skrbi, kako bi se ga najhitreje iznebil. Zanimajo ga samo kravate, novi kroji telovnikov in hlač ter nove fasone klobukov. Tak človek ni v stanu premotiti moje žene.«
Svetniku Ivu Grebinu se je zjasnilo lice in usmev zadovoljstva je legel na njegove ustne. Hodil je še vedno po sobi sem in tja, a zdaj se je njegovo oko zopet svetilo in veselo je žvižgal ljubeznivo operetno arijo. Med tem je razmišljeval in konkludiral dalje in prišel končno celo do spoznanja, da je pravzaprav nujno, da, neizogibno potrebno, da postane Mirko Tkalec splošno pripoznani čestilec njegove žene. Čestilec, ki je skromen, ki nima nič smelosti, ki je pa pripravljen žrtvovati se tudi na stroške svoje osebne komoditete, je bil direktno potreben pri hiši, zakaj svetnik Ivo Grebin je imel že mnogo let znanje z gospo Karolino Zoričevo in vsled tega ni imel nič preveč časa za svojo ženo. Črnooka, strastna gospa Karolina Zoričeva je bila skrajno brezobzirna. Zlasti ni hotela nikdar upoštevati, da mora svetnik Ivo Grebin vendar sem in tja nekaj ur posvetiti svoji ženi. Zaradi tega je moral svetnik Ivo Grebin prestati marsikak konflikt in je že prebil marsikako hudo uro in zato je bil zdaj prav od srca vesel, da se je neopasni Mirko Tkalec zaljubil v njegovo ženo.
Svetnik Ivo Grebin se je bil poročil z Angelo Kristanovo nekako v naglici. Poročil se je ž njo, da se prikupi premožni svoji teti, ki mu je Angelo priporočala tako toplo, kakor da bi bila njena lastna hčer. Vzel je Angelo, ker je imela znatno premoženje, ker ni imela matere in se torej ni bilo treba bati tašče, ker je njen oče živel na deželi in ker se je hotel na ta način maščevati gospe Karolini Zoričevi. Zgodilo se je bilo namreč nekaj nečuvenega: gospa Karolina Zoričeva se je bila naveličala svojega ljubimca Iva Grebina, ga odslovila in si izbrala drugega. Ivo Grebin se je jezil, je klel, prisegal, da se maščuje in se je končno oženil.
Ivo Grebin ni bil več mladenič. Imel je že dobrih štirideset let na plečih, in ta leta so se mu tudi poznala, ker je bil poizkusil življenja sladkosti v obilni meri. Gospa Angela je bila komaj osemnajst let stara, ni poznala sveta še čisto nič in je vzela Iva Grebina tako ravnodušno, kakor da niti ne sluti, kaj da je zakon. Vsela ga je, ker ji je to priporočala Grebinova teta in ker jo je k temu nagovarjal njen oče, ne da bi kaj premišljevala. Ko bi ji bila teta in oče svetovala da naj gre v samostan, bi bila storila tudi to.
Komaj je bil Ivo Grebin poročen z Angelo Kristanovo, že se je oglasila gospa Karolina Zoričeva. Ivo in Angela sta bila na svojem ženitovanjem popotovanju prišla na Dunaj in sta hotela tam ostati štirinajst dni. Ostala sta pa tam le osem dni. Gospa Karolina Zoričeva je Iva Grebina dan na dan bombardirala s pismi in z brzojavkami, tako vztrajno in odločno, da ji je Ivo res odpustil zadnjo njeno nezvestobo — edenindvajseto v teku njiju znanja — da je pretrgal ženitovanjsko potovanje in se vrnil v naročje gospe Karoline.
To je bil velik triumf za gospo Karolino, ki je bila skoro dvajset let starejša od gospe Angele, in ki je sedaj vporabila najrafiniranejša sredstva, da priklene Iva Grebina kar najtrdnejše nase. In gospa Karolina je vedela, kako se vsak dan iznova razvname čez štirideset let starega moža, ki je mnogo doživel in ki ga lahko celo kaka malenkost ohladi in disgustira, znala je to tako dobro, da ni Grebina nikdar obšla misel, pretrgati zvezo s svojo skoro štirideset let staro ljubimko in se povrniti k svoji ženi.
»Jaz sem imela gotovo dva očeta, kakega hudiča in kakega jezuvita,« si je večkrat mislila gospa Regina, če je Iva Grebina tako opredla in ga tako razvnela, da je trepetaje hrepenenja ležal pred njo na kolenih in poljubljal njeno tanko podolgasto nožico. — —
Svetnik Ivo Grebin je še vedno hodil po svoji sobi in iskal dokazov, da je avskultant Marko Tkalec najboljši čestilec, kar bi jih mogel dobiti za svojo ženo.
»Pravi Werter bo to za Angelo. Dečko, ki bo nadomeščal prijateljice izza šolskih dni in s katerim se bo tako nedolžno zabavala, kakor nekdaj s šolaricami iz nunske šole.«
V resnici je bila Angela tudi sedaj, ko je bila že skoro dve leti omožena, še vedno bolj deklica kot žena. Živa in apilna se je še vedno z veliko vnemo zanimala za stvari, s katerimi se bavijo navadno le dekleta, omožene gospe pa le redkokdaj, in občevala je skoro izključno le z dekleti in gospodi, ki še niso bili dosti nad 20 let stari. Zdaj in zdaj se je sicer pokazalo, da je Angela tudi jako inteligentna in da ima nekaj resnobe ali to se je zgodilo tako redkokrat in je tako naglo zopet izginilo, da svetnik Ivo Grebin tega nikdar ni zapazil.
Zaradi tega je bil Grebin popolnoma brez skrbi. Od tistega dneva, ko je z umstvenimi razlogi prepričal samega sebe, da Marko Tkalec ni samo do cela nenevaren, nego da mu je celo koristen in potreben kot oficialni čestilec gospe Angele, od tistega dne je Ivo Grebin živel v največjem miru in je s prijaznimi dobrohotno ironičnimi pogledi zrl na Tkalčevo spoštljivo in delikatno češčenje gospe Angele.
Minulo je nekaj tednov. Svetnik Grebin je zopet razburjen hodil po svoji pisarni. V obrazu je bil ves rdeč, v rokah pa je krčevito stiskal drobno fino parfumirano pisemce.
Tudi Anagela? Tudi njegova žena? Ne, ne! To ni mogoče, to je podlo obrekovanje.
Hotel je raztrgati drobno parfumirano pisemce, a tega ni storil, marveč pisemce razgrnil in je znova pazljivo in natančno prečital.
»Anonimno pismo! Kdo da dandanes še kaj na anonimna pisma? Ves svet, če je vsebina le količkaj verjetna.«
In zopet je Ivo Grebin divjal po svoji sobi.
»Torej tudi Angela! Celo Angela! Ustrelim jo! Ali prej ustrelim Tkalca. Oba morata s sveta. Jaz nimam talenta, da bi igral tako klavrno vlogo, kakor Avguštin Zorič s neštevilnimi rogovi ovenčani o. kr. major in soprog Karoline Zoričeve. Jaz ne! Nikdar ne.«
Ivo Grebin je sedel za pisalno mizo in v tretjič prečital parfumirano anonimno pismo.
»Pfui Teufel, pačuli,« je mrmral, ko je razgrnil pisemce in je z roko gladil. Potem je čital:
Vsak torek in vsak petek, kadar ste vi na »obisku« v Gospodskih ulicah št. 3 v II. nadstropju na desno, tedaj je Vaša dražestna ženica v stanovanju c. kr. avskultanta Mirka Tkalca na Starem trgu št. 13.
Prijatelj
»Ta lopov! Ta ničvredna hinavka.« Ivo Grebin je udaril s pestjo ob mizo, da se je vse streslo.
Ta sunek ga je bil zadel naravnost v srce. Prvi del tega pisma mu je pričal, da je bil resničen tudi drugi del. Resnica je bila namreč, da se je Ivo Grebin vsak torek in vsak petek v Gospodskih ulicah št. 3 v II. nadstropju na desno shajal z gospo Karolino Zoričevo, in zato ni čisto nič dvomil, da je tudi njegova žena ob tistih dneh ob tistih urah mudila v stanovanju avskultanta Mirka Tkalca.
»Angela, ta otrok, ta nevedna deklica?«
Ivo Grebin ni pomislil, da je bilo že skoro dve leti tega, kar je Angela prenehala biti nevedna deklica.
»In Mirko Tkalec! Ali je to sploh mož? To je idijot., popoln kretin, glede katerega se ves svet čudi, da je postal avskultant in ne krojač! Ali pa se je samo delal neumnega, da bi me premotil?«
Ivo Grebin je to uro prvič slutil, kako blizu mu je njegova žena. Ljubosumen ni bil, ker o ljubezni do Angele pri njem sploh ni bilo govora; bil je le užaljen; čutil se je ponižanega; jezil se je, kakor bi se jezil, če bi se kdo proti njegovi volji naselil v njegovem stanovanju. Jezilo ga je, ker je smatral Angelo za svojo last, za svojo posest, kakor svoje stanovanje in svoj vrt.
»Morda je pa samo prvi del tega pisma resničen,« je mrmral Ivo Grebin. »Morda me je hotel kdo razdražiti. In vedel je slučajno za moje sestanke s gospo Karolino in porabil to, da bi se kdo ve zakaj maščeval. Angela vendar ni ženska kakor Karolina. Mogoče, da je storila kako nerodnost, mogoče da se je šla kdaj s Tkalcem po kaki samotnejši poti sprehajat. A to ni nič hudega. Mojega kolega Kolarja ženica se izprehaja z nekim kavaleristom po vseh mogočih neobljudenih potih, a mož jej nič ne zameri.«
Svetnik Ivo Grebin je spravil parfumirano pisemce v svojo listnico in se pripravil na odhod.
»Če ni druzega, kakor kak izprehod, jej to rad odpustim.«
Tako je govoril Ivo Grebin in hitrih korakov odšel proti domu. Čim bolj se je bližal svojemu stanovanju, toliko bolj je v njegovem srcu zorel sklep, da odpusti ženi, če je le količkaj mogoče, ni pa priznal niti sam sebi, da je izviral ta namen iz želje, da ostane nemoteno razmerje med njim in gospo Karolino.
Svetnik Grebin je tiho odprl vrata do svojega stanovanja. Na hodniku ni bilo nikogar. Spalnica gospe Angele je bila na koncu hodnika, med tem ko je Ivo Grebin spal v kabinetu tik vrat, seveda samo zato, da ne moti žene, če pride pozno ponoči domov.
»Angela! Čuješ, Angela!« Tako je vskliknil Ivo Grebin, ko je vstopil v sobo svoje žene. V sobi je vladala poltema.
»Angela!«
»Gospe ni doma,« je odgovorila hišna Mici, ki je klečala pred omaro in spravljala vanjo perilo.
»Gospe ni doma? Kam je pa šla?«
»V cerkev.«
Svetnik Ivo Grebin je dvignil palico kakor bi hotel hišino udariti po glavi. Prepričan je bil, da pozna hišna skrivnost gospe Angele in da se je sedaj zlagala, da reši svojo gospodinjo. Ivo Grebin je natančno vedel, da hodi gospa Angela samo štirikrat na leto k maši, kadar je namreč pri nunah velika revija spomladanskih, poletnih, jesenskih in zimskih toalet, sicer pa da ne prestopi nikdar cerkvenega praga in da je celo lepo podobo Matere božje, ki jo je teta obesila nad njeno posteljo, darovala kuharici, češ, da ne ljubi svetih podob.
Ivo Grebin je s strogimi uprav inkvizitorskimi pogledi motril pred seboj stoječo hišno, v njegovem srcu pa se je začela porajati strahovita jeza. Ali premagal je samega sebe. Položil je palico na toaletno mizo in s strogim glasom vprašal.
»Gospa je šla v cerkev?«
»Da, gospod svetnik.«
Grebin je umolknil. Kako pripravi hišno do tega, da pove resnico. Ali pa Mici sama ne ve resnice in je le ponovila to, kar ji je povedala gospa Angela? V tem slučaju je bolje, da molči, saj bi sicer osmešil samega sebe in kompromitiral ženo, ki naposled morda vendarle ni kriva.
»Ali hodi gospa večkrat v cerkev,« je še vprašal Ivo Grebin.
»Skoro vsak dan,« je odgovorila hišna; »če ne dopoldne pa popoldne.«
Svetnik Grebin se je ugriznil v ustnice.
»Idite,« je ukazal hišni. »Doslej sem mislil, da ste gos, zdaj vidim, da ste kanalja.«
Trepetaje je smuknila hišna iz sobe in hitela v kuhinjo, da o svojem nastopu s svetnikom Grebinom poroča kuharici.
Ivo Grebin pa je začel zdaj meriti sobo od enega konca do drugega. Roke je imel sklenjene na prsih in mrki njegovi pogledi so razodevali, kaki viharji so divjali v njegovi notranjosti.
»Pred ljudmi mora ostati vse prikrito.« Tako je po dolgem ugibanju sklenil Ivo Grebin. »Svet ne sme ničesar izvedeti o moji domači nesreči.«
Ivo Grebin se ni ničesar tako bal, kakor očitnega pomilovanja in zahrbtnega zasmehovanja. Poznal je več mož, ki so nosili rogove in vedel je, kako svet o njih govori. Za vse zaklade angleške banke bi ne hotel igrati take vloge.
Sicer je poznal svojo ženo. Vedel je, da se nikdar ne zlaže, da je nezmožna za vsako hinavstvo. Od nje same izve popolno resnico. In odločil se je, da jo počaka v njeni spalnici, da jo tu preseneti in zahteva od nje pojasnila.
Kaj naj bi tudi sicer storil. Če bi jo šel iskat in če bi jo našel v stanovanju Mirka Tkalca — kak škandal bi bil to. Vse mesto bi bilo pokonci. In kake prizore bi mu šele napravila gospa Karolina, kako satansko bi žalila njegovo samoljubje in poniževala njegov ponos.
»Ne, ne! Izvedeti se ne sme ničesar. Najbolje bo, da počakam tu in da tu obračunam z Angelo. Kaj bi rekla Karolina, če bi se zgodil javen škandal.«
Kakor se vidi je svetnik Ivo Grebin smatral zvestobo svoje žene kot nekako posebno lepo dekoracijo svoje osebne veljavnosti in svojega ugleda pred ljudmi sploh in specijalno pred gospo Karolino.
Grebin je sedel na mehki fotelj in je vzdihoval kakor da je bil pri kompetenci za apelacijskega svetnika preteriran.
»Kdo bi bil mislil, da začne Angela ljubavno razmerje s tem krojaškim pomočnikom, ki je po nerazumljivi kaprici usode postal c. kr. avskultant. Tako siguren sem bil svoje žene. Na njeno zvestobo sem se zanašal s tako zaupnostjo kakor cesar na svojo armado. A tudi major Zorič je bil siguren svoje žene in se je zanašal na njeno zvestobo in vendar so mu zrasli rogovi.«
Grebin se je čutil hudo ponižanega, ko je spoznal, da med njim, najlepšim svetnikom, in med plešastim majorjem Zoričem prav za prav ni nikakega razločka več. Srdito je udanril z nogo ob tla.
»Ne,« je siknil,« s to klavrno figuro naj me nihče ne primerja. Ta človek čaka potrpežljivo trenotka, ko se njegova žena naveliča kakega ljubimca in predno dobi drugega. Srečen je, da v teh pavzah sme postati deležen svojih zakonskih pravic. Jaz nisem tak in ne bom nikdar tak.«
Zopet se je začel Grebin izprehajati po sobi. Pri tem potovanju iz kota v kot, okrog foteljev in mizic je zadel ob pisalno mizico gospe Angele. Ta sunek ga je vzbudil iz njegovih sanj. Ustavil se je in začel pregledovati mizo, ki je bila polna vsakovrstne drobnjave, tako da je bilo komaj mogoče, na nji pisati. V lepih okvirjih so bile po mizi razpostavljene različne fotografije. Grebin jih je začnel ogledovati. Sredi mize je stala velika nova fotografija Mirka Tkalca in poleg njega stara obledela fotografija njega samega, Iva Grebina. Mrko je bil fotografiran kot jezdec, dasi se je vsakemu konju od daleč ognil; imel je škornje in ostroge in se je držal kakor Byron, ko je gledal bitko pri Waterloo. Grebin pa je imel na fotografiji cesarsko brado in plašč kakor jih nosijo umetniki. Ko je pogledal to fotografijo, je spoznal, da izgleda na njej silno smešno.
Zunaj se je že delal mrak. Ivo Grebin je hotel poklicati hišno, da napravi luč, a si je premislil in zopet začel hoditi po sobi semintja in delati vsakovrstne naklepe.
»Na deželo jo pošljem k očetu,« je mislil sam pri sebi. »Tako ostane vse prikrito.«
Zdaj je slišal, da je zapel zvonček pri vratih in koj nato je slišal zunaj lahke korake, vrata so se odprla in Ivo Grebin je stal pred svojo soprogo, gospo Angelo.
»Ti si tu?« je vprašala gospa Angela, tako brez vsega začudenja in brez zanimaja, kakor da ji še mar ni za odgovor.
Ivo ni odgovoril. Ostro ji je pogledal v obraz, potem je naglo stopil k vratom in jih zaklenil.
»Kaj naj to pomeni?« je vprašala gospa Angela. Vspričosoprogove resnobe jo je minula vsa sigurnost. Lahko je trepetal njen život in bila je tako zmedena, da ni odložila niti solnčnika.
Ivo je z močnimi koraki stopil k vratom v drugi sobi in tudi ta zaklenil. Hotel je imeti gotovost, da ne bo nihče slišal, kaj bo govoril s svojo ženo. Ko je potem prišel nazaj v sobo, je vzel iz žepa anonimno, po pačuli dehteče pisemce in je izročil svoji ženi.
»Čitaj, kaj se mi o tebi poroča.«
Gospa Angela je s tresočo roko vzela pisemce, stopila je k oknu in tam počusi prečitala pisanje, tako počasi, kakor bi si hotela vsako besedo zapomniti in se pisma na pamet naučiti.
Ženske so vobče dosti bolj prekanjene, kakor moški, zlasti pa si znajo pomagati v težavnih položajih, dostikrat na čudovito rafiniran način.
Ko je Ivo Grebin, razburjen in jezen, izročil svoji ženi anonimno pinmo, ni pomislil, da je s tem storil veliko nerodnost. V svoji razdraženosti je popolnoma pozabil, da je bilo pismo naperjeno ne samo proti gospe Angeli, marveč tudi proti njemu samemu. Gospa Angela je to vzklic svoji silni razburjenosti takoj opazila in tudi takoj izkoristila.
»Če verjameš ti, kar pravi to brezimno pismo o meni — jaz ne verjamem niti besedice tega, kar pravi to pismo o tebi,« je rekla gospa Angela in je Ivu izročila anonimno pismo.
»O meni?« je jecljal Ivo Grebin. »Naj pravi pismo o meni, kar hoče. Tu se gre za te! Ti si obdolžena, ti se zagovarjaj.«
»Jaz se ne bom zagovarjala. To je pod mojo častjo. Jaz bi se tudi nikdar ne posluževala brezimnega pisma, da bi tebe česa dolžila.«
»Ali jaz imam dokaze,« je kričal Ivo Grebin. »Ali razumeš — dokaze!« Prijel je gospo Angelo za ramo, je stresel in jo pahnil na zofo. »Ko bi te sedaj ustrelil, bi ves svet rekel, da sem storil prav.«
»Ti bi me ustrelil?« Gospa Angela je vstala z zofe in s hladnimi pogledi motrila svojega soprogo. Minila je je vsa plahost Bila je še bleda ali ne iz strahu, nego ker je vedela, da se začne šele zdaj pravi boj.
»Nesramnica! Kako da se upaš, mi še gledati v oči.«
»Ali ti je morda gospa Karolina Zoričeva ukazala, da me moraš insultirati in pretepati?«
Kakor zastrupljena pšica so zadele te besede Iva Grebina in trajalo je nekaj trenotkov, da je mogel zopet govoriti.
»Tako mi odgovarjaš,« je vpil s hripavim glasom, »namesto da bi trepetala in na kolenih prosila odpuščanja.«
»Nimam vzroka, trepetati in prositi odpuščanja.«
Ponosno je stala gospa Angela pred svojim možem. Na njenih ustnih se je pojavil nekoliko ironičen in resolaten usmev. Bila je pripravljena na energično obrambo, na neustrašen boj. Ivu Grebinu se je zdelo, kakor da se je njegova žena popolnoma spremenila. To ni bilo več tisto plašno in krotko dekletce, ki se ni upalo ugovarjati, ko je Ivo Grebin pretrgal ženitovanjsko potovanje niti tista pohlevna in vdana žena, ki se niti pritoževala ni, kadar je mož rekel, da zanjo nima časa. Kar naenkrat se je spremenila v zavedno ženo, poznajočo svojo moč in vrednost.
Ivo Grebin je strmé gledal svojo ženo. Mislil je, da je Mirko Tkalec provzročil to njeno spremembo. Saj tako se navadno misli. Resnica pa je, da ženska pač lahko spremeni moškega, sama pa se nikdar ne spremeni. Tudi tedaj, kadar se kaže, da se je spremenila, je to le navidezno, kajti v istini je ostala, kakršna je bila; tisti, ki zapazi spremembo, dotične žene prej ni natančno poznal.
Ivo pa ni mislil na to, mislil je samo na Mirka Tkalca. Ta sprememba na gospe Angeli je samo povečala njegovo jezo. In ta jeza je — ne da bi bil to Ivo zapazil — postala jako podobna ljubosumnosti, ki je bila lvu Grebinu doslej popolnoma neznana. Ivo je škripaje s zobmi menil, da je ljubezen do Mirka Tkalca dala Angeli odločnost, samozavest in pogum, kar je sedaj tako očitno kazala. Ta srd ga je obvladal, da je na svojo ženo izlil celo ploho žalitev in grdih besedi. Angela je molče poslušala. Njen hladni in sigurni pogled je izražal obtožbe, ki so Ivu razgrele tudi zadnje kaplje krvi, in njen prezirljivi posmeh je razodeval, da se bo znala braniti, kadar se ji bo to zdelo potrebno.
»Sklenil sem, da te pošljem k očetu na Dolenjsko,« je Ivo zaključil svoje razsajanje.
»Dobro,« je odgovorila gospa Angela. »Sama mu pišem, naj pride pome.«
»Ne, jaz mu pišem.«
»Jaz tudi,« je odločno pripomnila Angela.
Ivo je bil v stiski. Ta žena je bila na vse pripravljena: na soprogovo jezo, na očetovo nevoljo, morda celo na javen škandal. Morda se hoče tudi braniti, saj se je že pokazalo, da ve o Ivovem razmarju s gospo Karolino več, nego je bilo zapisano v anonimnem pismu. Svojemu očetu pove gotovo vse, že da samo sebe opraviči.
»Predno izve tvoj oče za vso stvar, moram obračunati z nekom drugim.«
Angela je sedla na stolček pred toaletno mizico, Ivo pa je začel iznova dirjati po sobi gor in dol.
»Ali naj zapeljivca pokličem na dvoboj in ga ustrelim, kakor psa? Ali naj vzamem nož v roke in ga zakoljem?«
Angela se je nekoliko nasmehnila, komaj slišno, ali Ivo je čutil, koliko sarkazma je bilo v tem smehu in to ga je zopet raztogotilo.
Zgrabil je na pisalni mizi stoječo fotografijo Mirka Tkalca in jo raztrgal na drobne kose ter jih jezno vrgel na tla. Potem je hlastno segel po svoji lastni fotografiji, — saj ga je jezilo, da je imel na njej cesarsko brado in ostroge pa demokratičen klobuk in plašč — a zadel je z roko ob odprt nožič, ki je ležal na mizi in se precej močno ranil. Instinktivno je začel iz rane sesati kri, dočim je z drugo roko iskal po žepih svoj robec, a ga ni našel.
»Vzemi moj robec«, je rekla Angela. Ivo je vzel robec. Ko si je prst ovil in si robec zavezal, je rekel Angeli:
»Zagovaraj se vendar! Kaj ne moreš ničesar navesti v svojo obrambo?«
»Ti bi mi itak ne verjel in bi me tudi ne razumel; čemu naj se torej zagovarjam.«
»Ali se hodiš kdaj s Tkalcem izprehajat.«
»Časih že hodiva skupaj, če se slučajno kje srečava.«
»Ali je tudi to res?«
Ivo se ni upal reči, kaj je mislil. Obenem, ko je vprašal »ali je tudi to res,« je pokazal anonimno pismo.
»Ne«, je odločno odgovorila Angela.
»Ti nisi bila nikdar v Tkalčevem stanovanju. Beži, beži! Gotovo si bila. Saj so te videli. Pripoznaj vsaj skesano svoj greh, ko ga že ne moreš utajiti.«
»Nimam ničesar tajiti in ničesar pripoznati in tudi kesati se nimam ničesar,« je rekla Angela ozlovoljena. »Bila sem enkrat v Tkalčevem stanovanju, da, in sicer predvčerajšnjim. Ali ne sama. Šla je z menoj njegova sestra. In šli sve tja gledat, ker sve čuli, da je obolel.«
Ivo je bil že zopet ves v ognju.
»To so laži, predrzne laži. Torej ve za tvoje brezstidno početje tudi Tkalčeva sestra? Sram te bodi.«
»Povedala sem ti golo resnico.«
»Lažeš se! Z lažjo bi me rada premotila. In s Tkalčevo sestro sta seveda domenjeni. Ali jaz se ne dam prevarati. Jaz sem že drugače prekanjenim hudodelnicam strgal krinke z obrazov in se ne dam za nos voditi.«
»Saj sem ti naprej povedala, da mi ne boš verjel in me ne boš razumel,« je mirno in hladno odgovorila Angela. »Jaz nečem ne tebe, niti koga drugega varati. Veruj, kar hočeš. Odkrito ti priznam, da mi je vseeno, kaj verjameš. In tudi to ti povem: da smatram Mirka Tkalca za svojega najboljšega, morda edinega prijatelja, ki mi je resnično vdan in jaz se temu prijateljstvu, ki je vseskoz pošteno, ne odpovem, tudi če bi zaradi tega tvoja prijateljica gospa Karolina Zoričeva storila novo — infamijo.«
»Angela!«
»Nikar ne kriči. Kričanje mi nič ne imponira. Povem ti odkrito: Ti si vedno in vedno gledal samo na svojo udobnost. Vedno si zase zahteval največjo svobodo in si jo tudi užival, nikdar pa se nisi spomnil, da sem tudi jaz na svetu in da sem jaz tvoja žena. Šele zdaj si se spomnil, da imaš ženo, zdaj, ko si zadet v svojem samoljubju, ko si v strahu, da si pred celim mestom blamiran. Kolikokrat pa je bilo moje samo ljubje ranjeno, kolikrat sem bila jaz po tvoji krivdi ponižana in osmešena, zato tudi sedaj ne vprašuješ.«
»Angela!«
»Saj sem ti že rekla, da nikar ne kriči. S kričanjem ne opraviš pri meni ničesar. Mogoče da sem kriva, a če sem kriva jaz, si ti v še večji meri kriv. In zato nikar ne misli, da mi je žal ali da postanem zopet ponižna in vdana žena. Prepozno je.«
»To bomo šele videli,« je rekel Ivan Grebin in se trudil, da bi se porogljivo zasmejal.
»Le pogovoriva se; najprej se pogovoriva o tem, kaj si ti iz mene napravil.« Angela je vzela klobuk z glave in ga energično vrgla na zofo. »Kaj misliš, da jaz ne poznam tvojega razmerja z gospo Karolino Zoričevo? Od prvega dne najine poroke sem vedela za to razmerje.«
»Prosim,« je jecljal Ivo, »pusti gospo Zoričevo pri miru; to je gospa, ki jo jaz visoko spoštujem kot svojo prijateljico.«
»Tudi jaz spoštujem svoje prijatelje, drugače ne bi ž njimi občevala.«
Med tem, ko je zdaj Ivo trepetal, je bila gospa Angela popolnoma mirna. Čim se je poleglo prvo presenečenje, ni poznala več strahu. V bojih življenja je pač ravno tako, kakor v vojni: človek se ustraši prvih strelov, a nadalnjih se več ne boji.
»Da se razumeva,« je rekel Ivo. »Med gospo Karolino in med menoj ni bilo nikdar nič nedopustnega in zato ti prepovedujem, da bi še kdaj imenovala njeno ime.«
»Kaj mi prepoveduješ? Imenovati gospo Karolino? Plemenito Karolino, vzorno Karolino, krepostno Karolino.«
Angela se je pri tem smejala, tako porogljivo in zaničljivo, kakor da si s tem olajša srce, kakor da dobe s tem duška njena najbolj tajna čuvstva.
»Jaz ne bi smela imenovati te gospe Karoline, ki je zastrupila moje življenje, uničila moje najslaiše nade in moje najnežnejše iluzije. Od prvega dne najine poroke je stala med nama. Ko sva bila na ženitovanjskem potovanju, si me pustil samo v mrzli hotelski sobi in si šel brzo javljat njej, ki jo je že toliko in toliko ljubimcev pustilo na cedilu. In šele doma! Najin zakon ni bil zame nič drugega kakor vrsta ponižanj. Nisem ti ugajala; bila sem ti dolgočasna in antipatična in niti iz usmiljenja mi nisi tega prikrival. Kaj je trpelo moje srce, kako je bil ponižan moj ponos, tega se ne da povedati.«
Bolest je prevzela Angelo in solze so ji stopile v oči.
»Ti mečeš okrog sebe z izmišljenimi obdolžitvami, opravičiti pa se ne moreš«, je rekel Ivo, a se ni upal ženi pogledati v oči.
»Poglej mi v oči in reci, če ni resnica, kar sem ti povedala.«
Ivo je pogledal ženi v oči; njen pogled je bil siguren in miren, njegov pa je bil nesiguren in plah.
»Zdaj vem, zakaj si me vzel,« je rekla Angela. »Povedalo se mi je —.«
»Seveda ti je to povedal Mirko Tkalec«, ji je ironično segel Ivo v besedo.
»Ne Mirko; povedali so mi to drugi ljudje. Vzel si me, da bi jezil gospo Karolino, krepostno gospo Karolino, ki jo visoko spoštuješ kot svojo prijateljico, ker te je bila odslovila. In ko te je zopet milostno sprejela, si me trpinčil in poniževal, da bi njej delal veselje.«
»Angela!« To ni res! Ivo je zopet zakričal, misleč, da vzame ženi pogum. Ali Angela se ni dala preplašiti. Vse je hotela povedati, kar je čutila, vse, kar ji je polnilo srce in kar je doslej skrbno skrivala na dnu svoje duše.
Angeline besede so zadevale Iva kakor udarci z bičem. Vsa bolest, vsa poniževanja, kar jih je Angela doživela, vse je prišlo zdaj na dan. Angela je natanko naštela vsako najmanjše ponižanje ter Ivu tako sapo zaprla, da je nemo zrl vanjo kakor na popolnoma tuje bitje.
»Žalil si me in tiraniziral si me, kakor je pač velela gospa Karolina. Kadar si prišel od te krepostne gospe Karoline, vselej si me maltretiral z vsakovrstnimi ukazi, prepovedmi in z dolgimi pridigami. Če me je krepostna gospa Karolina zavidala za briljantne uhane, že si mi očital, da izgledam kakor obogatela natakarica. Danes ji ni bila prav moja obleka, in jutri ji ni bil prav moj klobuk. In ti si z vso svojo avtoriteto pritiskal name, naj se oblačim ne tako kakor meni ugaja, nego tako, kakor ugaja gospe Karolini. Sovražila je moje prijateljice in ti si mi branil občevati ž njimi. Zavidala me je, da vsi mladi ljudje radi z menoj plešejo, medtem, ko ni nihče pogledal gospe Karoline, naj je še tako zavijala oči, in ti si moje plesalce preganjal, kakor da so tvoji največji sovražniki. Pregnal si iz hiše vse moje najboljše prijateljice in prijatelje, ker je to zahtevala gospa Karolina in namesto njih vlačiš v hišo ljudi, ki vohunijo okrog mene, zalezujejo vsak moj korak in o vsaki najmanjši stvari poročajo krepostni in visoko spoštovani gospe Karolini. Na letovišča moram hoditi tja, kamor ona ukaže, v gledališče tedaj, kadar ona dovoli. Meni je tega dovolj. Zdaj bo tega konec, na vsak način konec in sicer za vedno.«
Trepetaje je stal Ivo Grebin pred svojo ženo. Kar nič več ni bil podoben obtožitelju, ki je velel »na kolena«, nego prej skromnemu grešniku, čigar hudobije so prišle nenadoma na dan in ki zdaj boječe pričakuje sodbe.
»Nehaj, Angela, nehaj,« je mrmral Ivo Grebin in pristopil bližje svoji ženi, kakor bi jo hotel pomiriti.
Angela pa ni mislila nehati. Oči so ji žarele, in lica njena so bila razgreta. »Nehala bom, kadar bom pri kraju,« je rekla in začela hoditi po sobi. »Ti ne veš, kolikokrat sem se jokala jeze in ljubosumnosti. Ti si mislil, da sem igrača in se nisi zmenil zame. Kaj nisi slutil, da pride dan, ko mi bo tega preveč. Jaz te nisem iskala, jaz sem ti verjela, da me ljubiš in sem te vzela. Zakaj me nisi pustil tam, kjer sem bila? Kolikrat sem mislila pisati očetu: »Oče, vzemi me k sebi, reši me tega človeka, ki je pred Bogom in pred ljudmi moj mož, ki pa me vara in žali in ponižuje.« Tisočkrat sem to nameravala, a vedno sem ta namen zopet opustila, ne zaradi sebe, nego iz ozirov do očeta in tudi do tebe. Danes si ti izpregovoril in prav je bilo. Ti si deležen popolne svobode — tudi jaz hočem biti svobodna!«
»Nikar ne pozabi, da nosiš moje ime.«
Ponosno je Angela dvignila glavo, tako energično, da se je odpela kita njenih bujnih plavih las. Popravljaje frizuro, je rekla počasi kakor bi hotela vsako besedo debelo podčrtati:
»Jaz nisem nikdar niti za trenutek pozabila, da nosim tvoje ime. Iz spotovanja do tega imena sem ostala pri tebi, sem molčala in trpela. Nikdar nisem pozabila, da sem tvoja žena in tega tudi nikdar ne pozabim. Svoboda, ki si jo hočem priboriti zdajle in ki se ji za ves svet ne odpovem, to je svoboda mojih čuvstev in mojega srca. Ali mi verjameš? Ne? Pa pusti, saj je vseeno, resnično je vendar vse, kar sem ti povedala.«
Angela je sedla k oknu, naslonila glavo ob šipo in zrla na cesto. Ivo jo je malce ogledoval in po glavi so mu rojile vsakovrstne misli. Verjel je, da je Angela govorila čisto in golo resnico.
»Povej, Angela, kaki so tvoji nameni za slučaj, če bi jaz privolil, da ostane ta razpor med nama in se prikrije svetu.«
»V tem slučaju ostaneva lahko prijatelja. Jaz bi molčala, kakor sem že molčala do sedaj, ali le s pogojem, da mi priznaš popolno svobodo. Ali hočeš?«
Angela je ponudila Ivu roko in ta jo je hitro prijel in jo stisnil.
»Prav,« je rekel, »zakaj jaz ti zaupam.«
In iznova je začel Ivo Grebin zatrjevati, da se med njim in med gospo Karolino ni zgodilo nikdar nič nedopustnega. Sedel je poleg Angele in sam sebe obtoževal, da je ni razumel, da je ni poznal. Primaknil je svoj stolec k nji, položil roko okrog njenega pasa ter se s svojimi ustmi približeval Angelinim ustnam. Hipoma je Angela vstala in rekla hladno in mirno »Ne.«
Svetnik Ivo Grebin je zgrabil svoj klobuk in je brez pozdrava odšel. Zaloputnil je vrata za seboj, da se je stresla vsa hiša.
Angela je gledala za njim in obšel jo je strah. Kaj namerava? Ali pojde nad Mirka? Zavedala se je, da je bil Ivo kruto razžaljen, da ga je ona hudo ponižala in zdaj ji je bilo žal, da ni odločneje tajila očitanega ji razmerja z Mirkom. Sama ni umela, zakaj je tako postopala, zakaj je hotela v možu vzbuditi ljubosumnost, čemu ga je hotela videti jeznega in ranjenega, ko je bila vendar trdno sklenila, da na noben način ne preneha občevati z Mirkom Tkalcem.
To občevanje je bilo vseskoz nedolžnega značaja. Mirko je sicer dostikrat povedal gospe Angeli, da jo ljubi in ji prisegal, da bo ljubil njo in edino njo do zadnjega izdiha, in tudi gospa Angela mu je priznala, da ga ima rada, da ji je ljubši kot vsi drugi njeni znanci in da ga bo vedno tako rada imela, ali drugega se med njima ni zgodilo ničesar.
Sedaj, ko je Ivo odšel tako jezen in razdražen, pa jo je bilo strah, da se zgodi kaka nesreča. Zdaj je želela, da bi ji Ivo verjel, da ne bi dvomil o njeni zvestobi. Srce se ji je krčilo bolesti, ko je mislila, da se zna zgoditi velik škandal. Gospa Karolina bo gotovo hujskala Iva in popolnoma gotovo bo tudi zmagala, saj vesta samo Angela in Mirko, da Ivo nima vzroka dvomiti nad poštenostjo svoje žene.
Tolažilo jo je upanje, da bo Mirko velikodušen in pravičen in da jo bo varoval, če treba tudi z največjimi žrtvami. To je bila njegova dolžnost. Kolikokrat mu je bila branila, naj je nikar ne spremlja, ko se razen ž njo nikdar z nobeno damo ne izprehaja, ali Mirko je prosil tako milo in presrčno, da mu ni mogla prošnje odbiti. Mirko je bil vsega kriv. On, kot mož, bi moral biti previden, bi moral vedno misliti, da je ne sme kompromitirati, ker tako lahko nastane velika nesreča.
»Kje je zdaj Ivo?« se je vpraševala gospa Angela. »Ali pri gospe Karolini ali mar pri Mirku? Karolina me sovraži in ničesar tako ne želi, kakor da me onemogoči. Sposobna je za vsako hudobijo. Kdo ve, kaj doseže pri Ivu?«
Angelo je obšla globoka žalost. Naslonila je glavo ob mizo in se bridko razjokala. Zdelo se ji je, da je izgubljena. Njena čast, njeno življenje, njena družabna veljava, vse je bilo v rokah gospe Karoline, vse je bilo odvisno od njene milosti ali nemilosti, od te ženske, ki je menjavala svoje ljubimce kakor svoje toalete in ki ni bila vredna, da bi Angeli obrisala prah s čevljev. Zakaj Angela si je bila svesta, da je njena čista in nedolžna simpatija do Mirka Tkalca edina stvar, ki se ji more očitati.
»Sramota je, če je Ivo šel vprašat Karolino, kaj naj stori. Njegova pravica je, da me pošlje k očetu, a sramota je, če vpraša svojo metreso, kaj naj stori z menoj, če me bo njegova metresa sodila. In če me obsodi bo ves svet proti meni. Ako verjame Ivo, da sem kriva, verjel bo tudi moj oče in ž njim ves svet in vse se odvrne od mene, dasi sem nedolžna.«
Bolest je prevzela gospo Angelo tako, da je začela glasno ihteti. Obup jo je prevzel in strah jo je premagal tako, da je trepetala po vsem životu, ko je čula, da je zapel zvonček pri vratih in da je hišna stekla odklenit. Mislila je, da je prišel Ivo, da zdaj čuje svojo obsodbo.
V sobo je stopila hišna.
»Ali je prišel moj mož?« je vprašala gospa Angela tiho in plaho.
»Ne! To pismo je prinesel neki postrešček. Rekel je, da ga je poslal gospod svetnik.«
»Dobro,« je dahnila gospa Angela, a ni se upala odpreti pisma, dokler je bila hišna v sobi.
Končno je hišna odšla. Gospa Angela je planila k mizi, je odtrgala zavitek in vzela iz njega vizitnico.
Srce ji je skoro nehalo biti, ko je zagledala vizitnico.
»Komaj pet vrst je pisal,« je rekla in postala bleda, kakor smrt.
Ivo je bil v vidni naglici napisal na vizitnico:
»Verujem ti. Današnji dogodek naj ti služi v poduk. Ne pozabi, da je treba zaradi ugleda pred ljudmi vse prikriti. Zato te prosim, žrtvuj mi vsaj današnji večer. Pripravi se, da greva v gledališče in potem v »Narodni dom«. Ljudje naj naju vidijo skupaj. Kako bo potem, se že pomeniva.«
Gospa Angela se je oddahnila. Rahla rdečica ji je zalila obraz, smehljaje se je ozrla po sobi. »Tu sem in tu ostanem.«
»Ivo je vendar dober in velikodušen in me spoštuje. Karolini ni povedal ničesar. To je lepo in plemenito.«
Šla je nekajkrat po sobi gor in dol, kakor bi se hotela zopet udomačiti v prostoru, ki ga je smatrala že za izgubljenega. Odprla je omaro in izbrala najlepše svoje krilo, ter pripravila najlepši svoj nakit. Hotela je biti lepa, kar mogoče lepa.
In ko se je potem oblečena in pripravljena za odhod pogledala v zrcalo, si je rekla:
»Lepa sem in če bom s spominom na svoje dolžnosti brzdala svoja nagnenja, bom morda vendar še srečna.«
II.[uredi]
V zadnjem kotičku kavarne »Evropa«, seveda na damski strani, je sedela večja družba mladih elegantnih gospodov in se živahno prepirala, se li drže ljubljanski krojači londonske ali pariške mode. Eni so se zavzemali za London, sklicuje se na »Graphic«, drugi so zagovarjali Pariz in se v dokaz svoje trditve sklicevali na »Ilustration«.
Tudi Mirko Tkalec je bil v tej družbi. A dočim je imel pri takih prepirih navadno prvo in zadnjo besedo, zlasti kadar se je šlo za hlače in kravate, je bil ta dan molčeč in zamišljen, in na njegovem licu je ležal bolesten izraz.
»Kaj se tako kislo držiš,« ga je vprašal eden prijateljev, ki na svoja opetovana vprašanja niti odgovora ni dobil. »Ali ti je gospa Angela spet enkrat povedala, da ne reflektira na tvojo ljubezen? Prav Ti je! Kolikokrat sem ti že povedal, da pri Angeli ni ničesar opraviti.«
»Tepec!« To je bil ves odgovor Mirka Tkalca. In zopet se je zamislil.
Vedel je, da ga smatrajo vsi za nekakega oficijalnega čestilca gospe Angele in vedel je tudi, da so vsi prepričani o najpopolnejši brezupnosti vseh njegovih prizadevanj. V duhu jih je zato vedno imenoval tepce in časih jim je to tudi naravnost povedal. Smatrali so to vedno za izraz njegove jeze in se mu smejali na ves glas. In Mirko je bil zadovoljen. »Javno mnenje« je bilo premoteno. Samo on je vedel, da je javno mnenje v veliki zmoti. Prepričan je bil, da mu je Angela zasigurana.
»Že kadar me pogleda, se vidi, da me ljubi. V njenih očeh zasvetlika vselej neki posebni, tajinstvena razkošja obetajoči ogenj. Samo jaz vem, kaj pomeni in kaj obeta to svetlikanje. Samo dan je treba določiti in samo od mene je vse odvisno.«
Mirko Tkalec bi bil zastavil svojo glavo, da je tako. A vedel je, da kdor hoče v ljubezni daleč prit, mora voziti počasi in previdno. Tudi ni ljubil brutalnih naskokov na ženske. »To je za trenoficirje,« je rekel, če je prišel pogovor na ljubezensko taktiko. Vedel je, da je Angela dobra in ljubeznjiva — čemu jo nagovarjati, vznemirjati in ji storiti silo? Še jokala bi se! In Mirko Tkalec ni mogel trpeti solza, ker imajo dame, kadar jočejo vedno rdeč nos in ker naj bo ljubezen samo in edino veselje. »Naj dozori lepi sad ob solnčni gorkoti,« si je mislil in čakal je toliko laglje, ker je bil on sam tisto solnce. »Kadar dozori, mi pade sama v naročje.«
Iz tega premišljevanja je prebudil Mirka Tkalca eleganten mlad mož, dr. Črnko, po poklicu zdravnik, ki pa ni izvrševal svoje prakse, ker mu ni bilo treba skrbeti za kruh. Med svojimi vrstniki je užival dr. Črnko največji ugled, ker je bil med njimi najbolj svetovno izobraženi mož, ker je prepotoval mnogo sveta, ker je znal nekoliko slikati, ker je vsak dan jezdil po Večni poti okrog Rožnika, ker je bil vedno oblečen po najnovejši modi ter imel več sezon znanje s kako koristko. Pri vsem tem je bil dr. Črnko tako rezerviran in tih ter skromen, da ga živahnih in zabavnih čestilcev navajene dame niso nič prav upoštevale. V zadnjem letu se je bila ta stran njegovega značaja še prav posebno razvila. Prihajal je samo malokdaj v družbo, za igralke se celo ni več menil in opustil je celo nedeljske promenade po Lattermannovem drevoredu.
»Zaljubljen je,« so večkrat sodili njegovi prijatelji, a nihče ni vedel povedati, v katero damo da je dr. Črnko zaljubljen.
A prijatelji so uganili resnico. Dr. Črnko je bil res zaljubljen. Do svojega 30 leta si ni mogel predstavljati, kaj da je ljubezen, zdaj naenkrat ga je bila popadla in ga popolnoma premagala. Če se rodi prva ljubezen v mladih letih, ni skoro nikdar nevarna in se hitro pozabi, ali če pride v dobi, ki se imenuje »moška leta«, tedaj zna postati usode polna in se da le težko izruvati iz srca ali pa sploh ne.
Črnko je ljubil gospo Angelo, ali znal je svojo ljubezen tako dobro skrivati, da je niti Angela sama ni slutila. Vsaka ženska ima ta posebni dar, da ugane, če jo kdo ljubi, tudi ako tega nikdar ne pokaže, ali Črnko je postopal tako previdno, da se nikomur ni sanjalo, da gori njegovo srce za gospo Angelo. Poznal je dobro razmerje med Angelo in Mirkom, kakor tudi razmerje med Ivom Grebinom in gospo Karolino. Nikdar ni mislil na kako približanje. Ljubil je Angelo z namenom, da jo varuje in ščiti v vseh položajih življenja, da brani njeno srečo, njen sladki usmev, njen veseli, nežna upanja in pestre iluzije razodevajoči pogled. Da, nekaj časa si je delal nade, da si pridobi ljubezen gospe Angele, ali tej nadi se je odpovedal, ko je videl, kako se suče Mirko Tkalec okrog gospe Angele, kako se dobro razumeta in kako se razvija med njima vse tak, da se morata končno popolnoma sporazumeti. Tedaj je premagal svoje tajno hrepenenje in zadušil vse želje svojega srca, ali svoje ljubezni do gospe Angele ni zatrl in je ni mogel zatreti.
V dnevih svojih najtežjih dušnih bojev je dr. Črnko spoznal občni ženski značaj. V njem se je ukoreninilo prepričanje, da ljubi ženska samo ljubezen, ne morda kakega posamičnega moškega, ženska ljubezen obstoji iz samega hrepenenja; kar ženska enkrat spozna, tega več ne ljubi; predmet njene ljubezni more biti le nekaj nepoznanega in zato ženska lahko vedno ljubi.
Večkrat se je dr. Črnku dozdevalo, da se igra gospa Angela z Mirkom ali dostikrat je imel tudi pritem strah, pekoč strah, kakor obide človeka, če vidi otroka, ko se igra z nabitim revolverjem, a mu smrtonosnega orožja ne more vzeti iz rok.
Osebnost Mirka Tkalca se dr. Črnku ni zdela nevarna. Vedel je, da Mirko nima dovolj energije in smelosti, da bi zvabil Angelo s pota poštenosti, ali bal se je, da se v Angelinem srcu utrdi ljubezen do Mirka, da postane globoka in vroča in da popelje ta strast, to vsemu ženstvu prirojeno hrepenenje Angelo na Mirkove prsi.
V kavarni se je pogovor prijateljev sukal zgolj o brespomembnih vsakdanjih rečeh, samo o takih, ki niso niti dr. Črnka niti Mirka Tkalca resnično zanimale.
Proti večeru se je družba razšla. Mirko in dr. Črnko sta krenila v mesto in še predno sta prišla do kavarne »Pri slonu«, sta že govorila o gospe Angeli. Tako je bilo vedno med njima, kadar sta bila sama.
»Lahko mi verjameš,« je pripovedoval Tkalec, »da gospa Angela ni srečna. Rss, če je v družbi, se smeje, je vesela in ljubezniva, ali to je vse prisiljeno. Preveč je ponosna, da bi kazala svojo nevoljo, in vendar sem prepričan, da pozna razmerje med njenim možem in gospo Karolino Zoričevo.«
»Ta Karolina je satanova hči ali pa je s satanom vsaj v svaštvu, je menil dr. Črnko. Ves svet sovraži. Največje veselje ji je, če vidi koga nesrečnega, če ni videla pred obedom kake prijateljice jokati, nima teka; če drugače ne gre, napravi predpoldne kako vizito, samo da komu pove kaj neprijetnega, ga razžali in če le mogoče užalosti. Po moji sodbi tudi gospe Angeli ne prizanaša.«
»Tudi meni se teko dozdeva,« je dejal Mirko Tkalec. »Gospe Angele že več dni ni bilo same na izpregled. Bila je z možem v gledališču in danes zopet z možem na promenadi. To priča, da se je nekaj zgodilo.«
»Misliš.«
»Ni dvoma.«
»A kaj?«
Mirko Tkalec se je ustavil in pogledal dr. Črnku z veliko pozornostjo v obraz.
»Vem, da si moj prijatelj,« je rekel čez nekaj trenotkov. »Spoštujem te in zaupam ti. Kaj se je v Grebinovi hiši zgodilo, tega še sam ne vem. Nekaj pač slutim, ali dokler nimam gotovosti, ne morem o tem govoriti. Toda, če se moja slutnja uresniči, potem te pridem vprašat za svet, ker jaz ne bi hotel storiti kake nerodnosti.«
»In jaz ti bom pošteno in odkritosrčno svetoval, kakor bi bil tvoj brat,« je rekel dr. Črnko.
Segla sta si v roke in se potem molče razšla.
Prišedši domov je našel Mirko na svoji mizi drobno pismo. Spoznal je pisavo že od daleč; to je bila pisava gospe Angele. Naglo je odprl pismo in je čital:
»Moj mož je dobil anonimno pismo. Zgodili so se veliki prizori. Prej Vam nisem mogla pisati. Ozirajte se na to, če se z menoj kje snidete in ne približajte se mi, dokler Vam ne pišem. — A.«
Mirko Tkalec se je tako prestrašil, da je padel na stolec in nekaj trenotkov ni mogel priti do sape. Prečital je pismo dvakrat ali trikrat. Potem je pohitel iz sobe in planil v kuhinjo h gospodinji, ki mu je ravno pripravljala večerjo.
»Kdo je prinesel to pismo?« Mirko je govoril tako ostro, kakor bi ispraševal kakega hudodelca.
»Neki postrešček.«
»Kdaj?«
»Koj po obedu.«
»Zakaj mi niste poslali pisma v kavarno?«
»Ker je postrešček rekel, da ni nič odgovora dati.«
»Ia kaj je še rekel?«
»Ničesar?«
»Ali ni povedal, kdo ga je poslal?«
»Ne.«
Mirko je še enkrat prečital Angelino pisemce. Potem je začel mehanično pospravljati po mizi razmetane reči, navil uro na steni in se končno vrgel v naslanjač. Šele zdaj je mogel razmišljati o vsebini Angelinega pisma.
»Gotovo je Grebin svojo ženo trdo prijel in ta se je dala preplašiti in mu je vse pripoznala.« To je bila prva misel, ki je obšla Mirka Tkalca. In ta misel je bila tako neprijetna, da je postal Mirko nepravičen. Kakor se je Angela, ko je bil končan burni prizor z možem, jezila na Mirka, da ni bil dovolj previden, tako se je zdaj Mirko jezil na Angelo.
»Kolikrat sem ji rekel, de so skupni izprehodi po Lattermanovem drevoredu nevarni, da naju vse opazuje in da naju ljudje že vlačijo čez zobe. Vse zaman. Take so ženske vedno: po sili hočejo kompromitirati sebe in druge. Mirno življenje jih dolgočasi. Doživljati hočejo romane in tragedije in tako se zgodi, da spravijo človeka v največje sitnosti.«
Mirko Tkalec je bil resnično nejevoljen na gospo Angelo in ta nevolja je rasla čim dlje je razmišljeval o tej stvari.
Mirko Tkalec se je na vse zgodaj odpravil na stanovanje dr. Črnka in ga je res dobil doma. Ko je Črnko zagledal Tkalca, kateremu se je poznalo na obrazu, da skoraj gotovo vso noč ni nič spal, se je skoro prestrašil.
»Kaj se je zgodilo, Mirko?«
Mirko mu je najprej stisnil roko, krepko in odločno, potem je globoko vzdihnil, a rekel ni ničesar, dokler ni spravil klobuka na varen kraj in slekel rokavic.
»Kaj se je zgodilo?« je vnovič vprašal dr. Črnko.
»Ali si mi več kot samo prijatelj, ali si moj brat?« je slovesno vprašal Mirko.
»Da! A kaj se je pripetilo?«
»Razodeti ti moram neko skrivnost. Ali ta skrivnost ni samo moja in zato te prosim daj mi častno besedo, da nikdar ne izdaš nobene besede tega, kar ti bom zaupal.«
»Čemu? Jaz nisem vajen zagotavljati s častno besedo, da ostanem pošten človek. To nisem samo izjemoma, nego vedno.«
Mirko je z velikim respektom pogledal svojega prijatelja.
»Prav praviš,« je rekel. »Ne zameri mi, da sem rabil dijaško frazo. Ali uvažuj, da se ne gre samo zame, nego za osebo, za katero bi dal rad celo svoje življenje. Čitaj.«
Mirko je izročil dr. Črnku Angelino pismo.
»To je pisala — gospa Angela?« je vprašal dr. Črnko, ko je prečital pisemce.
»Da.«
Dr. Črnko je bil postal ves bled. Ko se je dotaknil pisma, se mu je zdelo, kakor da se je dotaknil tiste žene, ki jo je ljubil s toliko silo, da je zamogel celo svojo ljubezen krotiti in premagovati. Črnko je ogledoval pismo z nekim strahom in v njegovi duši se je porajala ljubosumnost. Kaj bi bil dal, kako bi bil vriskal in poskakoval, ko bi bila gospa Angela njemu pisala tako pismo.
»Kaj naj storim?« je končno vprašal Mirko, ves začuden, da je ogledoval dr. Črnko Angelino pismo tako vztrajno, kakor da bi bil zamaknjen. »Zdi se mi, da ve Grebin vse.«
Počasi je dr. Črnko dvignil pogled in potem rekel s trdim glasom:
»Poravnati moraš kar si zakrivil, na vsak način in za vsako ceno, in če bi te veljalo življenje, da, če bi te celo veljalo osebno čast.«
Mirko se je ustrašil. Na čelo mu je stopil mrzel pot.
»Tudi — čast?« je vprašal s tresočimi se ustnicami.
»Da, tudi to! Svojo čast, da rešiš njeno čast.« In kričaje je dostavil: »Kdo pa si, kaj pa si? Koliko si ti vreden v primeri ž njo. Vse tvoje življenje ni vredno toliko, kakor ena sama solza, ki jo prelije gospa Angela zate. Kako vrednost ima tvoja čast v primeri z njeno častjo? Ti si jo kompromitiral in zato moraš biti pripravljen, da izgineš če treba z zemlje, samo da njo obvaruješ.«
Črnko je bil tako razburjen, da je Mirka zgrabil za suknjo in ga stresel kakor bi ga hotel zagnati ob tla.
»E — e—« je jecljal Mirko »ti si pa strašen idealist — oprosti — veš, grozen idealist — in kravato si mi tudi zmečkal.«
Mirko je stopil k zrcalu in si popravljal kravato, dr. Črnko pa je stiskal pesti in se sam sebi čudil, da Mirka še vedno ni udaril po glavi.
»Veš, Črnko,« je zopet začel Mirko, »vsaka stvar ima svoje meje. Moje obveznosti napram Angeli niso tako velike, kakor se ti dozdeva. Med mano in med Angelo ni bilo nič posebnega in zato nimam nobene dolžnosti žrtvovati zanjo čast ali celo življenje.«
In Mirko je prijatelju natančno povedal, da se je z gospo Angelo samo sprehajal in ji pripovedoval, da jo ljubi, in ona ni storila drugega, kakor da se je rada ž njim sprehajala in mu rekla, da ga ima rada.
»Ne enkrat mi ni rekla, da me ljubi,« je zatrjeval Mirko. »Samo rada me ima malo bolj, ko druge znance, to je res in prepričan sem, da bi se bilo v kratkem tudi kaj zgodilo, ali doslej se ni.« In Mirko je potrdil svoje pojasnilo s tolikimi prisegami in častnimi besedami, kakor bi bil v največjih skrbeh, da bi moral naposled res žrtvovati življenje ali čast.
Črnko je tudi brez teh priseg in častnih besedi verjel, da je bil med gospo Angelo in med Mirkom prav navaden vsakdanji flirt. A tudi če bi se bil zgodil največji greh, on je bil pripravljen, rešiti Angelo za vsako ceno.
»Kaj naj torej storim?« je čez nekaj časa zopet vprašal Mirko.
»Saj sem ti že rekel,« je mirno odgovoril Črnko. »Žrtvuj se! Stori to, kar bo rekla, izpolni vse, kar bo zahtevala — in naj se potem zgodi karkoli.«
»Da, da, a ko bi le vedel, kaj hoče.«
Opoldne je prihitel Mirko ves upehan v gostilno, kjer sta obedovala z dr. Črnkom. Se predno je Mirko odložil klobuk in slekel rokavice, je že Črnko vedel, da mu pove nekaj posebnega.
»No, kaj je?« je vprašal Črnko. »Ali ti je zopet pisala?«
»Seveda! Tu je pismo.«
Mirko je izročil Črnku karto brez podpisa. Na karti je bilo zapisano:
»Ob polu 5 pojdem k šivilji in od tam grem nekoliko na izprehod; od »Narodnega doma« do Marije Terezije ceste bi šla lahko skupaj. Moram govoriti z vami, a pazite, da naju nihče ne vidi.«
Mirko je kar žarel veselja in zadoščenja. Na očeh se mu je bralo, da bi bil najraje vskliknil: »Moja je; ljubi me; vse je v redu.«
Črnko je prijatelju mirno vrnil pismo. Nobene besede ni rekel, nego tiho nadaljeval svoj obed. Samo pogleda ni maknil od Mirka in čim dlje ga je gledal, toliko bolj je obžaloval gospo Angelo, toliko bolj se je v njem utrjevalo prepričanje, da Mirko ne zasluži niti njenih simpatij.
»Angela ga ne bo nikdar spoznala,« si je mislil dr. Črnko, »in ne bo nikdar vstanu pojmiti njegov značaj. Kadar ga vidi in sliši, mu pač mora verjeti, da jo iskreno ljubi in da je njegova ljubezen tako globoka in mogočna, da bo premagala vsako oviro in vsakega sovražnika. Kaj bi pač rekla, ko bi vedela, kako je sinoči omahoval in kako je prisegal in dajal častne besede, da nima vzroka, se zanjo žrtvovati.«
Ko je bil obed končan in sta prijatelja jadrala v kavarno, je vprašal dr. Črnko:
»Kaj misliš zdaj storiti?«
»Lej ga! Veš, da pojdem! V Bleiweisovem parku se skrijem in jo počakam! Oj, kako sem srečen! Kar povedati ne morem, kako blaženstvo me je obšlo, ko sem dobil njeno pismo. Mislil sem, da je vse končano, da je zame izgubljena in zdaj me kliče na ljubavni sestanek.«
Črnko ni odgovoril ničesar. Mirno je gledal v tla in komaj poslušal, kar mu je pripovedoval Mirko Tkalec. Naposled je ta vendar postal pozoren da mu Črnko ničesar ne odgovori.
»Kaj ti je, da si tako molčeč? Ali se mar ne strinjaš z menoj? Stvar je vendar jasna kot beli dan. Če ima Angela po burnih prizorih pogum mi pisati in me vabiti na rendezvous potem je gotovo vse poravnano in se je Ivo Grebin pomiril in sprijaznil s svojo usodo. Kako bi tudi igral Otela, ko vara svojo ženo že toliko časa z gospo Karolino. Sam je začel — zadela ga je torej samo pravična kazen.«
»To so same prazne besede,« se je končno oglasil dr. Črnko. »Tega nikar ne misli, da se je Grebin pomiril in sprijaznil z usodo prevaranega soproga. Tudi največji tat teče na policijo, če kdo njega okrade. Ljudje smo že taki, da zahtevamo pravičnost le vsak zase, napram drugim pa nismo nikdar pravični. Zato bodi previden. Kdo ve, če se ni Grebin samo navidezno sprijaznil s svojo ženo, da bi laglje izvedel popolno resnico in da bi vaju imel potem oba v rokah.«
Mirka Tkalca je kar hipoma minila dobra volja in jezno je tolkel s palico ob tla.
»Kaj misliš, da je Grebin res zmožen take hinavščine in zavratnosti. To bi bilo jako neprijetno.«
»Verujem! Lahko velja življenje, in celo čast ali, če hočeš, čast in celo življenje. Ne pozabi, da je ljubosumen mož sposoben na vse! Celo take hinavščine in zavratnoati, da hoče spoznati, kako je v resnici razmerje med njegovo ženo in njenim oficijalnim čestilcem.«
»Ali — Grebin vendar ni zaljubljen v svojo ženo, marveč v Karolino Zoričevo, in v ta zelnik ne pojdem jaz nikdar.«
»Ljuba duša,« je menil dr. Črnko mirno, »ti poznaš zakone mode in etikete, ali o fizijologiji in o filozofiji ne veš ničesar. Povem ti pa zaupno in to si zapomni: Tudi če mož prav nič ne mara svoje žene, je nanjo lahko ljubosumen.«
»Tega ne razumem,« je rekel Mirko nejevoljno.
»Vem, da tega ne razumaš in tudi treba ni, da bi si s tem glavico belil. Ali če hočeš srečno veslati v življenju, zapomni si to. In še nekaj si zapomni. Ženske so v ljubezenskih stvareh silno pogumne in drzne, zato pa tudi skrajno neprevidne. Ravnaj se po tem — kajti tvoja dolžnost je in ostane vedno, da obvaruješ gospo Angelo vsakega zla in za vsako ceno, pa če bi moral žrtvovati celo čast in življenje.«
Vstopila sta v kavarno in ker sta tam že dobila družbo, je bil njiju pogovor pri kraju.
Mirko Tkalec je bil ves popoldan silno nervozen in razburjen. Svojemu šefu je rekel, da ga boli glava, da ima krč v želodcu in da ga trga po zobeb, vsled česar mu je šef dovolil, da gre domov. Mirko je seveda pohitel na Tržaško cesto in se začel izprehajati po Bleiweisovem parku. Vse pestunje, hišne in kuharice, kar jih je bilo tam zbranih, so mu posvečevale največjo pozornost, ali danes ni bil Mirko dovzeten za zaljubljene poglede in sladke usmeve.
Težko je čakal, da vidi gospo Angelo, ne toliko zaradi nje, kakor zaradi samega sebe, da bi že vedel, kaj se je zgodilo, da bi bil že enkrat pomirjen. Ta vznemirjenost ga je najbolj jezila, tako, da je časih celo vzdihnil: če bi se ne bil gospe Angeli nikdar približal, bi bilo zame mnogo bolje.
Nebo je bilo temno in po četrti uri so začele pestunje, kuharice in hišne z otroci vred zapuščati park, ker je kazalo, da začne deževati.
To je Mirka zopet razljutilo da je kakor besen s svojo paličico tolkel po zelenem grmčevju.
»Če začne deževati, gotovo ne pride in kdo ve potem, kdaj bom mogel ž njo govoriti, kdaj izvem, kaj da se je zgodilo.«
Ogledoval je oblake kakor star lovec, kadar hoče prorokovati, kako vreme da bo, dasi ni imel pojma, kako se da iz oblakov sklepati na vreme.
Zdaj je zagledal pred »Narodnim domom« večjo družbo gospodov, ki so šli naravnost v Bleiweisov park gledat vremensko hišico. Mirko je kar škripal z zobmi, ko jih je zagledal.
»Kaj ti filistri niso mogli še pol ure dominirati,« se je togotil Mirko. »Ravno zdaj se tod potikajo, ko mora Angela vsak trenotek priti. Dokler so tu, se ne morem pridružiti ...«
Od vremenske hišice je slišal viharen smeh.
»Koga sem pravil? Mi sma dubl’,« je slišal Mirko vpiti gospoda s posebno izdatnim in zvenečim glasom. »Oh Lenora — danes pridi k Škrjancu gledat, kako mi bo žal, da imam v grlu en sam ror.«
»Le pojdimo, le pojdimo, Huga,« se je čul drug glas, »saj je že vse v redu. Stavo ste dobili.«
Mirku se je odvalil kamen od srca, ko je videl, da so doministi zapustili park in odšli proti mestu.
Ravno ko je začelo prav na rahlo rositi, je Mirko zagledal elegantno blondinko, ki je prišla od muzeja in počasi korakala proti »Narodnemu domu«.
»Angela,« je dihnil. »Torej je vendar prišla, torej res kljubuje vsem nevarnostim, da me vidi?«
Mirko je bil prepričan, da ga je Angela povabila na ta sestanek, ker ga ljubi tako, da bi zanj vse žrtvovala. Njen prihod je poživil to njegovo mnenje in urno je odkorakal po parku do zadnjih vrat in tam stopil na cesto.
Rosilo je že močneje, Tržaška cesta je bila popolnoma prazna. Mirko je s trepetajočim srcem čakal, da je prišla Angela mimo zadnjih oken »Narodnega doma«, potem pa ji je šel nasproti, pogumno, kakor bi hotel kljubovati vsemu svetu in če treba prelivati kri za svojega srca kraljico. In Tržaška cesta je bila popolnoma prazna.
Angela ga je še od daleč pozdravila z ljubeznivim usmevom. Mirko pa je od daleč vihtel svoj klobuk, kakor bi hotel oznanjati: Glejte me, jaz sem ljubimec gospe Angele. Samo njegovi pogledi so hitro begali semintja, če je cesta še prazna.
»Milostna gospa — ah — Angela« in Mirko je vzdihnil tako globoko, kakor da ga je gospa Angela s svojim prihodom rešila iz največje nevarnosti.
Mirko se je pridružil Angeli, ki je mirno obrnila na levo proti drevoredu, ki vodi mimo dirkališča.
»Pojdiva tod,« je rekla, »zdaj, ko rosi, ne bo nikogar v tem delu drevoreda.«
»Angela, kaj se je zgodilo? Gospod svetnik je dobil brezimno pismo? Kaj je bilo v pismu povedano?«
»Vse, prav vse, in še več, kot je resnica.«
»In — gospod svetnik — Vaš soprog?«
»Ah, Mirko — strašen prizor sem doživela. Moj mož me je pretepal in metal ob tla.« Angela je pretiravala, ne da bi se tega zavedala. Smehljaje je zrla Mirku v oči; smehljala se je zadovoljstva, da je zanj trpela, misleč, da je s tem Mirka še bolj privezala nase.
»In potem? Kaj se je potem zgodilo?«
»Oh — potem sem pa jaz govorila! In povedala sem mu naravnost, da hočem biti tako svobodna, kakor je on sam, in da imam tebe rada.«
Angela je Mirka zdaj tikala. Mirka je za trenotek obšlo čuvstvo zadovoljnosti, a minilo je hitro.
»To pa ni bilo pametno, Angela, to ni bilo prav. Ti bi ne bila smela ničesar priznati, za ves svet ne. Kaj je rekel tvoj mož?«
Angela je pospešila korake. Od Koslerja sem je videla, da se bliža po drevoredu več ljudi in hotela se jim je umakniti.
»Angela, povej mi, kaj je rekel tvoj mož?«
»Rekel je, da nas vse pomori, mene in tebe in samega sebe.«
Mirko je prebledel do las. Te besede so ga tako prestrašile, kakor da bi svetnik Ivo Grebin že stal pred njim z nabitim revolverjem v roki in mu veleval: Molite zadnji očenaš, v eni minuti ste mrtvi.
Rosilo je že tako močno, da je Angela odprla dežnik. Mirko se je stisnil k nji in molče sta šla naprej. Mirko je bil prav slabe volje in ni vedel, kaj bi rekel.
»Kaj bo sedaj?« je vprašal čez dolgo časa.
»Sedaj? Prepozno je za kes, ljubi Mirko, odslej me moraš ljubiti in mi ostati zvest do smrti. Naj se zgodi karkoli.«
Angela je to rekla smehljaje v svesti si, da bo Mirko te njene izpovedi in tega njenega priznanja neizmerno vesel, ali Mirka niso te besede čisto nič ganile. Angela se je najprej začudila, potem so ji solze zalile oči.
»Angela — Angeljček,« s tem neznansko neokusnim vzklikom je hotel Mirko potolažiti Angelo, a njene solze so šele usahnile, ko ji je povedal, da jo ljubi iz vsega srca in da ji bo zvest do smrti, pa naj se zgodi karkoli.
»In kako sta se končno porazumela z možem,« je naposled vprašal in začel gledati na uro, kakor da mu ta sestanek že predolgo traja.
»Porazumela sva se,« mu je odgovorila Angela. »Ti hočeš biti svobodna, mi je rekel, torej bodi! Ti hočeš, da si bodiva samo prijatelja? Dobro! A tudi prijateljstvo nalaga dolžnosti in žrtve. Tistega človeka, o katerem se govori, da je tvoj ljubimec, se moraš izogibati. Prijateljstvo ti nalaga dolžnost, da urediš stvar tako, da bo ves svet rekel: temu razmerju je konec. Jaz sam nisem nikdar opazil nič nedopustnega, ali ljudje so te opravljali in tega ne sme biti. Odslej ti bom jaz dvoril, kadar nas bodo videli ljudje, in vse mesto naj misli, da je najin zakon srečen.«
»In kako ti je dvoril?« je vprašal Mirko porogljivo.
»Dvori mi v resnici,« je odgovorila Angela, »pred ljudmi je moj najpozornejši čestilec.«
»Kaj poreče neki gospa Karolina, če izve, da dvori svetnik Grebin svoji lastni ženi.«
Angela je skomignila z ramami. Ni ji bilo prav, kar je omenil Mirko in tudi ton, s katerim je govoril, ji ni bil všeč. »Samo jaz imam pravico reči kaj nepovoljnega o Ivu, drugi nihče,« si je mislila gospa Angela in je pospešila korake.
Zopet sta nekaj časa molče hodila semintja.
»Jaz sem zdaj svobodna,« je prva povzela gospa Angela. »Ivo mi zaupa; to njegovo zaupanje je dokaz, da me spoštuje, in tega nikoli ne pozabim.«
Mirko je pogledal od strani gospo Angelo, tako čudne so se mu zdele njene besede. Šele čez nekaj trenutkov mu je bilo jasno, kaj da pravzaprav pomenijo besede, ki jih je izgovorila gospa Angela, ne da bi se jasno zavedala, kaj je ž njimi iz razila. Mirko pa je zdaj vedel, pri čem da je. Če doslej ni prišlo med njim in med gospo Angelo do greha, je bila temu vzrok Angelina sramežljivost in bojazen, da znajo nastati strašne posledice; zdaj je bil Mirko prepričan, da si bo gospa Angela štela v dolžnost, pokazati, da je vredna tistega moževega zaupanja in spoštovanja, ki ga nikoli ne pozabi, in da se sploh nikdar ne zgodi greh. Te misli so Mirka tako ozlovoljile, da bi bil gospo Angelo najraje pustil, kjer je bila in odšel v mesto.
Angela je zapazila oblake, ki so se zbrali na Mirkovem čelu in njegov molk ji je kazal, da ga je minilo vse veselje in da ima nekaj posebnega na srcu ali rekla ni ničesar. Tiho sta stopala drug poleg drugega, prav kakor bi ne vedela, kako bi se ločila.
Od otroškega igrišča pod Tivolijem se je čulo glasno smejanje. Ta smeh je Angelo in Mirka prebudil iz njiju misli. Pohitela sta, da se skrijeta. Komaj sta bila na varnem, je prihitela družba dam in deklet, ki se je menda vračala iz Švicarije.
»Treba bo da se razideva, sicer naju še kdo zapazi,« je tiho rekel Mirko svoji spremljevalki, medtem ko so njegovi pogledi sledili damski družbi in posebno drobni gospodični Marici.
»Kaj bi se me tako rad iznebil?« je vprašala Angela in težko ji je bilo pri srcu, ker je videla ozlovoljenost in nervoznost Mirka Tkalca.
»Ali — lepo te prosim — kaj pa misliš — «
»Ali prideš danes zvečer v »Narodni dom«?«
»Ne vem — morda.«
»Jaz pridem gotovo, četudi seveda z možem,« je rekla gospa Angela. »Pridem, da bi tebe videla. Kaj tebe nič ne veseli, da si me videl in da bi sam sebi rekel: Zdaj je Angela moja, samo moja, za vse življenje moja«.
»O — da — da,« je odgovoril Mirko. »Seveda — seveda — prav veselilo.« Govoril je tako trpko, da je Angelo kar zazeblo v srce.
»Mirko — ne hodi tak,« je vzkliknila gospa Angela z resnično bolestjo. »Saj vendar veš, da te ljubim od vsega srca, da sem tvoja, tvoja za vedno.«
»Pa tudi jaz te ljubim, da, prav od srca,« je odgovoril Mirko z vidno prisiljenostjo, »a glej, zdaj prihajajo ljudje kar od vseh strani — treba je, da se ločiva.«
»Piši mi Mirko, piši mi dolgo pismo.«
»Da.«
Ljudje so se bližali, prikazala se je lepa in elegantna dama v spremstvu marcijaličnega kavalerista, a gospa Angela je bila po Mirkovem vedenju tako zbegana, da ni več mislila na svojo varnost.
»V nedeljo, Mirko, pridi ob pol 12 na promenado. Na vsak način! Jaz te hočem videti. Sicer ti bom pisala, vsak dan ti bom pisala.«
»Prav, prav, zbogom Angela.«
Mirko je pozdravil in ne da bi se le enkrat ozrl odšel v mesto, mrmraje sam sebi:
»Eh — vitez Toggenburg je eden najsmešnejših junakov — eh — smešen jaz ne bom — na noben način.«
III.[uredi]
Na vrtu »Narodnega doma« je bila velika slavnost in občinstva se je kar trlo. Tudi svetnik Ivo Grebin je prišel z gospo Angelo in Mirko Tkalec se je neizmerno jezil, da je Ivo Grebin nekako ostentativno dvoril svoji ženi in ji celo kupil najlepše šopke, kar so jih za narodne namene imele na prodaj rodoljubne gospodične.
Pri mizi gospe Angele je bilo jako živahno. Skoro vsa mladina je bila tam zbrana. Mirko pa je sedel pri sosedni mizi in se pusto držal, kakor da je veliki petek. Ko je bil prišel na vrt, je šel mimo mize, kjer sta sedela Grebin in gospa Angela. Pozdravil je vljudno ali Angela mu je komaj odzdravila in se takoj obrnila k svojemu možu. Nihče ni Mirka povabil, naj prisede in moral je iti dalje.
Seveda so to drugi »mladeniči« hitro zapazili in silili k mizi gospe Angele, kjer se je hitro razvila živahna zabava. Zlasti je bil živahen dr. Črnko, ki je sedel poleg gospe Angele.
»Vse ženske so hinavke,« se je jezil Mirko. »Vse so enake, brez izjeme. Tudi Angela ni nič boljša. Ko sva imela rendezvous, je skoraj jokala, ker sem bil postal nekoliko hladen, zdaj pa se dela, kakor da me komaj še pozna. Niti enega pogleda nima zame, vse ženske so hinavke.«
Mirko ni maknil pogleda od Angeline družbe. Zdelo se mu je, da ni bila Angela nikdar tako lepa in tako elegantna ter živahna in zgovorna kakor danes.
Edina tolažba mu je bila, če so se njegovi pogledi srečali s pogledi tik Angela sedečega dr. Črnka. Tedaj mu je skrivnostno namežikal, kakor bi hotel reči: Ti že veš, kako stvar stoji. Črnko pa ni reagiral na to namežikovanje in to je Mirka zopet jezilo.
»Gotovo mislijo vsi, da sem dobil košarico, da me je Angela nemilostno odslovila,« je mrmral Mirko, če je zapazil, kako je kdo iz družbe hitro pogledal nanj in potem pogled obrnil na drugo stran.
Tudi družba, v kateri je sedel Mirko Tkalec, je postala pozorna na živahno govorjenje in smejanje pri Angelni mizi.
»Grebin je menda vendar prišel do spoznanja, da je njegova žena stokrat lepša, kakor tista njegova Karolina,« je rekel star gospod, ki je sedel pri mizi.
»S Karolino je vse končano«, se je oglasil drug gospod. »Gospa Karolina ima zdaj nekega narednika za ljubimca, krepkega gorenjskega fanta in je dala Grebinu slovo.«
»Ah tako,« so se smejali drugi. »Zato je danes Angela tako izredno vesela. Moža si je spet osvojila.«
»Pravijo, da je bila vedno vanj zaljubljena,« je spet rekel stari gospod. »Občevala je z različnimi mladeniči le, da bi moža jezila in vzbudila njegovo ljubosumnost. Kaj ni tako, gospod Tkalec?«
Mirko bi bil najraje iz kože skočil, tako so ga jezili ti pogovori. Enkrat je že hotel »tem filstrom«, kakor jih je imenoval, kar v obraz povedati, da se motijo, da je stvar vsa drugačna in da bi on sam lahko največ povedal, če bi hotel govoriti. A premagal se je in je molčal, dasi je bil skrajno nervozen. Angela ni zaljubljena v svojega moža. To se mu je zdelo naravnost stupidno, ali da to ljudje mislijo, da to govore, to ga je tako bolelo, kakor da bi bilo resnično. Obšla ga je neka ljubosumnost, katere si sam ni mogel tolmačiti, saj je vendar vedel, da je Grebin prav sedaj Angelin soprog le še — imenoma, ne pa v resnici.
Mirko se je skoro tresel razburjenosti. Ni mu bilo več obstanka na vrtu, dasi je bila zabava prav sedaj na vrhuncu. Tako je vzel svoj klobuk in se odstranil z vrta. Odhajaje se ni ne enkrat ozrl na Angelo in na njeno družbo. Instinktivno je namreč čutil, da je vsa družba gledala za njim in da so se mu nekateri na tihem smejali ali morda oelo delali opomnje, o tem ni dvomil.
To ga je peklo kakor živ ogenj. Pozabil je popolnoma, da mu je Angela še pred nekaj dnevi prisegala, da je njegova za vedno; zavedal se je samo, da ga nihče več ne zavida, da se iz njega norčujejo in to ga je bolelo, da se je čutil silno nesrečnega.
Na koncu vrta, blizu izhoda, je Mirko zadel ob mizo, pri kateri se je šopiril ravnatelj Kapun z ženo in s hčerko Mirico. Mirko se ni mogel ogniti tej družbi. Pozdravil je in ispregovoril nekaj besed. Gospa Kapunova je koj začela koketirati s svojimi malimi rokami in gospodična Marica je bila tako ljubezniva, da je Mirko naposled prisedel k družbi. In zabaval se je dosti dobro in trdno sklenil, da bo odslej dvoril gospodični Marici Kapunovi, samo da bo gospa Angela imela vzrok, biti ljubosumna.
Ko je Grebin šel s Angelo domov, je moral iti mimo Kapunove mize. Angela je zagledala Mirka in videvši kako dvori Marici in njeni materi, je začudenja skoro obstala. Mirko pa ni dvignil očesa k nji in je ni pozdravil, ko je šla mimo njega. To je bil njegov triumf.
Mirko je prišel šele pozno ponoči domov. Na mizi je našel pismo, ki je bilo prineseno šele zvečer, ko njega že ni bilo več doma. Pisava mu je kazala, da je to pismo poslala gospa Angela, a ostal je popolnoma ravnodušen. Mirno je odprl zavitek in mirno je čital:
»Jutri ob 11. uri dopoldne v Židovskih ulicah.«
Nonšalantno je vrgel pismo na mizo, kakor račun kakega krojača.
Čemu mu še piše? Saj je danes videl ves svet, da je zaljubljena v svojega moža, gospoda svetnika Iva Grebina.
Razpravljaje se, je hodil po svoji sobi gor in dol.
»Lepa zabava to,« je govoril sam s seboj. »Pred svetom naj veljam za nemilostno odslovljenega ljubimca, za čestilca, ki je pogorel in bil spoden. To je nekaj izvrstnega za samoljubje in osebni ponos človeka, ki dobi lahko vsak dan deset ljubic, če le hoče. Ne, ne, tako se ne pejdemo.«
A ko je ležal v postelji in še enkrat razmišljeval o dogodkih zadnjih dni in o Angelinem postopanju, je spoznal, da je vendar ne zapusti, da se ne more ločiti od nje.
Ob isti uri je ležal v samotni svoji spalnici svetnik Ivo Grebin in delal enake sklepe glede — Karoline Zoričeve.
»Ta žena je ustvarjena iz mesa, iz krvi in iz ognja,« je šepetal Ivo, »in kdor jo je spoznal, se ne more več odtrgati od nje.«
Ivo je imel že več let znanje z gospo Karolino, že večkrat sta pretrgala vsako občevanje in se zopet našla. Tudi sedaj je bil Ivo iz ozirov do Angele odpovedal gospe Karolini svojo ljubezen, a že čez nekaj dni se je tega skesal in ko je ležal v postelji v svoji sobi — med tem ko je bila spalnica gospe Angele na drugem konou stanovanja, je zopet prišel do spoznanja, da gospe Karoline ne zapusti in da se nikakor ne more ločiti od nje.
Prav za prav je bil Ivo Grebin revež. Gospa Karolina je ž njim v obče jako grdo ravnala. Obvladala ga je popolnoma. Ivo je bil preslab, da bi se mogel otresti njenega vpliva. Vezalo ga je nanjo le to, kar je sam spoznaval kot svoja najslabša nagnjenja. Gospa Karolina je bila strastna, skoro perverzna natura in to ji je dajalo moč, da je zapredla Iva v svoje mreže. Ta ženska iz rodu zavržene Dalile je bila vedna nevarnost ne le za Iva Grebina domači mir, nego tudi nevarnost za njegov socialni položaj. Ia vendar se je ni mogel iznebiti. Poskusil je to že mnogokrat, a vselej se je skesano povrnil. Ta tajni greh je zastrupljal njegovo dušo in njegovo srce, sramoval se ga je, a mu vedno zopet podlegel.
Angela je bila preveč poštena, da bi dvomila o lojalnosti in resnicoljubnosti svojega moža. Ta je bil med kramljanjem o brezpomembnih rečeh tako mimogrede povedal, da je nehal občevati z gospo Karolino Zoričevo, ki so jo na kratko imenovali »črno majorko«, in Angela se je tega neizmerno razveselila. In to njeno veselje je bilo toliko večje, ker se ji je dozdevalo, da je Ivo storil ta korak iz ljubosumnosti do Mirka Tkalca.
»Da, da, Ivo je ljubosumen na Mirka,« je veselo poskakovaje vriskala Angela, ko se je v svoji sobi bavila s svojo toaletto. »Prav dobro mu pristoja ta ljubosumnost. Postal je pozoren, prijazen, postrežljiv in lahko so reče celo galanten.«
Sedla je na stolec pred velikim zrcalom in na njen lepi obrazek je legel izraz obžalovanja.
»Škoda, da je vse to prepozno,« je vzdihnila, »škoda, da ni prej prišel, zdaj je moje srce zanj izgubljeno. — O Mirko — tvoja za vedno.«
Bilo ji je resnično žal, da je tako. Njenemu samoljubju je silno ugajalo, da je Ivo, ki jo je vedno podcenjeval, ki jo je zanemarjal in celo preziral, kateremu je bila celo nekako antipatična, sedaj našel, da je vredna njegove pozornosti, da je postal galanten in celo ljubosumen. Zakaj pač ni prišel prej, dokler se ni bližje seznanila z Mirkom. Zdaj je bilo prepozno! Preveč jo je bil zanemarjal, poniževal in žalil, da bi mu to mogla kdaj odpustiti. In če bi mu to že odpustila, njiju razmerje bi se s tem ne moglo izpremeniti, saj bi se sicer izneverila Mirku.
Angela je zardela do las, potem pa se zasmejala na ves glas čudnemu protislovju, da bi prolomila zvestobo, če bi ljubila svojega moža. Zdaj ni smela nikogar ljubiti, ne Mirka, ker bi s tem grešila proti zakonski zvestobi, in Iva, ker bi s tem grešila proti ljubezenski zvestobi.
Sklep, da ne greši proti tej zvestobi, ki jo je bila dolžna Ivu in Mirku, je bil trden. Isto tako pa je trdno sklenila, da ostanejo njena čuvstva posvečena Mirku. On je bil prvi in edini moški, ki jo je resnično ljubil in ker ni nikdar zahteval več, nego mu je hotela sama dovoliti, mu je bila resnično hvaležna. Morda bi se bila že usmilila vsled žalosti in ljubosumnosti zaradi Ivovega razmerja z gospo Karolino, da ni prišel dobri, ljubeznivi, zabavni in nad vse pozorni Mirko, da ji ni utrdil volje prezirati početje svojega moža.
Toda, četudi je bila trdno odločena, ljubiti do smrti Mirka Tkalca vendar se ji je zdelo, da bi čisto nič ne škodovalo, če bi se njen mož vanjo malo, le prav malo zaljubil, samo toliko, da bi bilo bolje, ž njim prijazno občevati in da bi ljudje ne imeli vpogleda v pravo razmerje, med njima.
In iz tega spoznanja se je porodil sklep, da na diskreten način poskusi pripraviti svojega moža do tega, da bi se vanjo nekoliko zaljubil. To bi omogočilo prijazno občevanje med njima in to bi bilo zanjo velik triumf in v nekem oziru tudi osveta.
Gospa Angela se je svojih sklepov zvesto držala in jih vestno izvrševala.
Prišel je določen dan in prišla je točno ob določeni uri v Židovske ulice in Mirko jo je spremil do šivilje in potem sta hodila po drevoredu na Cojsovi cesti celo uro gor in dol in se pogovarjala o svoji ljubezni. Angela niti zapazila ni, da je bil Mirko tudi to pot precej hladen, tako je hitela ga zagotavljati, da ga ljubi iz vsega srca in da ga bo vedno ljubila.
A še dosti veselejša in srečnejša je bila, kadar sta z možem sama sedela pri obedu ali pri večerji. Časih so bile to zanjo najmučnejše ure, sedaj jih je komaj pričakovala in če je Ivo izrekel kako laskavo besedo, ji je bilo tako toplo pri srcu kakor nikdar poprej. Večkrat si je Angela priznala, da se je položaj bistveno izpremenil; prej je bila doma nesrečna in le vesela, če je bila z Mirkom, zdaj je bila doma vedno vesela med tem ko se na svojih promenadah z Mirkom ni kar nič več tako počutila, kakor v prejšnjih dneh.
Angela je kmalu zapazila, da dela Mirko vedno čuden obraz, kadar se snide ž njo. Dvakrat ali trikrat na teden ga je gotovo povabila na kak sestanek, a vselej se je vedel tako, kakor da so mu ti sestanki skrajno malo prijetni. Prišel je vselej, a bil je vselej vznemirjen in nervozen. Še sam se ni zavedel, da je bil tega največ kriv dr. Črnko, ki ga je redno plašil s škandali, ki lahko nastanejo, z dvoboji in z umori in samomori. Vedno se je Mirko bal, da ga nekega dne zasači Ivo Grebin z Angelo in tresel se je posledic takega dogodka. »Ali me spravi v nesrečo, ali me osmeši za vse življenje« — to sta bili edini alternativi, ki sta se po Mirkovi sodbi mogli zgoditi v takem slučaju in obeh je bilo Mirka kar groza.
Vrhtega je bil nezadovoljen tudi z Angelo. S kako resnobo je izpolnjevala možu dano obljubo, da bo varovala njegovo čast. Sestanke mu je dovoljevala zadnji čas samo še ob Gruberjevem kanalu, kamor spodobni ljudje sploh nikdar ne hodijo. Po mestu pa se je splošno govorilo, da je gospa Angela odslovila svojega najzvestejšega čestilca, ki ga je poprej tako očividno protežirala in Mirku se je posrečilo dognati, da je Angela sama raznesla to, za Mirka tako neprijetno govorico. Tiho sta šla ob Gruberjevem kanalu mimo Westerjevega, graščina imenovanega kurnika. Angela je bila vesela in zgovorna, Mirko je bil molčeč in nervozen.
»Ali kaj ti je vendar,« ga je vprašala gospa Angela, ko na različne pripomnje še odgovora ni dobila. Ali nisi zadovoljen?«
»Zadovoljen! Tako zadovoljen, da že bolj ne morem biti,« je odgovoril Mirko, s tihim porogljivim posmehom, ki je Angelo vedno ranil in ki je izražal malo spoštovanja do nje in mnogo krivičnosti.
»Ne razumem te! Zakaj se mi rogaš? Saj sem vendar tvoja, samo tvoja.«
»Tvoja,« se je Mirko srdito pačil tako, da je Angela kar prebledela. »Ti si hudoben človek,« je šele čez nekaj časa zaihtela Angela, »da hudoben si in ne ljubiš me več.«
Ali jo je Mirko še ljubil? V njegovem srcu je pač še gorela iskrica ljubezni do Angele, ali moč te iskrice je bila majhna v primeri z Mirkovim samoljubljem. Da, ko bi se bila Angela odločila, da pride vsaj zdajinzdaj k njemu na stanovanje, če bi bilo postalo njiju razmerje toliko intimnejše, kolikor je v očeh ljudi trpelo, ko bi bil Mirko odškodovan za to, kar je zdaj pogrešal, ker z Angelo ni mogel več tako občevati, kakor poprej, potem bi se bil pač drugače vedel. Tako pa je njegova užaljena nečimernost, njegovo ponižano samoljublje nanj le slabo vplivalo in ker je bil brutalno egoističen človek ni mogel prikrivati svojega nezadovoljstva. Da jo sploh še ljubi, se je kazalo samo v tem, da jo je trpinčil z najnestrpnejšo ljubosumnostjo, jo dolžil vseh mogočih nezvestob in jo obsipal z očitki, če je le slišal, da je kdo o njej ugodno govoril. Angela se je resnično trudila, da ga pomiri, da se opraviči, da razžene vsak njega sum in vsak njega dvom; dostikrat pa se je kakor ta dan tudi razjezila in mu povedala v obraz, da je nehvaležen, da je krivičen in hudoben.
To je bil vzrok, da so skupni izprehodi namesto da bi bili za obadva polni veselja in ljubezenske sreče, končali navadno z veliko disonanco. Gotovo se je to zgodilo, če je Mirko začel napadati Iva Grebina. Tega Angela kar ni mogla trpeti.
»Ivo je z menoj vseskoz obziren in nad vse galanten in jaz ne pustim, da bi kdorkoli vpričo mene slabo o njem govoril,« tako je Angela vselej zavrnila Mirka. Potem je Mirko umolknil, Angela se je razjokala in potem sta se razšla oba nezadovoljna in jezna drug na drugega.
Prišlo je celo tako daleč, da je Angela večkrat sama sebi rekla: »Ravno tisti vzroki, iz katerih sem se časih odvračala od svojega moža in se zaljubila v Mirka, ravno tisti vzroki govore zdaj za to, da se odvrnem od Mirka in se zaljubim v svojega moža.«
Sicer se je Angela tej misli vedno le smejala, ali enega si ni mogla prikrivati, da njeno razmerje z Mirkom ni več tako kakor jo bilo nekdaj. In vendar ni nikdar mislila niti v sanjah, da bi ga zapustila. Njeno žensko poštenje ji je branilo misliti, da Mirko pravzaprav ni vreden njene ljubezni. Zanjo Mirko ni bil navaden ljubimec; bil je zanjo utelešena ljubezen, tista strast po kateri je koprnela od svojega osemnajstega leta.
A v tem, ko je še tako mislila, se je bila že začela v njej reakcija, dasi se tega sama ni zavedala, še je sama pred seboj opravičevala Mirka, še je samo sebe prepričevala, da ima Mirko res dosti vzrokov, da je melanholičen in potrt in da se čuti nesrečnega, ali dasi je bila odločena storiti kar mogoče, da postane zopet srečen in vesel, je bila tudi odločena, da ne stori ničesar, kar bi moglo njenega moža ponižati ali žaliti. Celo pa je bila sklenila, da se Mirku ne vda — niti za ves svet. To to je bil tudi vzrok, da ji niti skupni izprehodi ob Gruberjevem kanalu niso več ugajali. Bala se je, da bi zanje izvedel Ivo in bal se je tega tudi Mirko.
Minili so dnevi in tedni. Angela in Mirko sta se shajala vedno redkeje. Enkrat se je opravičil Mirko, češ, da ga zadržujejo uradni posli, drugič se je opravičila Angela, da ne utegne priti. Zgodilo se je tudi, da sta se dogovorila zaradi sestanka na tem ali onem kraju in da je pritem eden izmed njiju izostal.
Angeli so dobre prijateljice vestno in natančno poročale vse, kar so izvedele o Mirku. Sicer so bile prepričane, da je med Angelo in med Mirkom vse pri kraju, da je bil Mirko odslovljen in da se je Angela zaljubila v svojega moža, a sodile so, da Angelo vendar še vedno vse zanima, kar se tiče Mirka. In zato so ji poročale, kdaj in s kom so ga videle, kje hodi in kaj dela. Največkrat so ji vedele povedati, da so ga videle z gospodično Marico.
Mirko se je res izredno mnogo sukal okoli drobne in zgovorne gospodične Marice. Spremljal jo je vedro, če jo je kje zalotil, jo odlikoval pred vsemi drugimi damami in imel zanjo vedno šopek vijolic v žepu. Ali dvoril ji je samo namenom, da bi jezil Angelo in če mogoče obudil mnenje, da je samo zaradi Marice zapustil Angelo.
Angela je dobro spregledala ta manever, ali da bi Mirku vsaj v tem oziru ugodila, delala se je ljubosumno in nezadovoljno ter razžaljeno. In Mirko je bil tega vedno vesel.
Angela je bila prepričana, da bi postala jako nesrečna in neskončno ljubosumna, če bi se Mirko zaljubil v kako drugo žensko bitje, ali na gospodično Marico ni mogla biti ljubosumna.
»Prvič — je Marica dekle in Mirko se ne misli oženiti, posebno ne z dekletom, ki nima premoženja; drugič — je Marica sicer jako ljubezniva in zabavna, tudi interesantna, če se jo dobro spozna, ali vendar neznatna.«
Gospa Angela se je pogledala v zrcalo in se sama sebi nasmehljala. Bila je prepričana, da Marica ž njo v nobenem oziru ne more tekmovati.
Tako je minilo poletje in prišla je jesen. Gledališče se je začelo in gospa Angela je hodila k vsaki predstavi. Ivo jo je vselej spremljal in ostal ves večer pri nji. Sedela sta navadno sama v svoji loži, le časih ju je obiskal dr. Črnko. Angela in Mirko se že več tednov nista videla na samem. Videla sta se samo v kavarni »Evropa« ali na trgu, a govorila sta le malo. Čim se je začela približevati jesen, so sestanki do cela ponehali.
To sezono se je gospa Angela zanimala za gledališče, kakor še nikdar nobeno leto. Prej je sploh le malo obiskovala gledališke predstave in zato je bilo gledališče zanjo pravzaprav nekaj popolnoma novega. Največje veselje pa so ji delali pogovori z Ivom in dr. Črnkom v medaktih. Dostikrat se je zgodilo, da je po predstavi povabila Iva in dr. Črnka na čaj in da so do pozne noči presedeli v živahnih pogovorih.
Ko je Mirko izvedel za te intimne čajne večere, je kar divjal jeze in ljubosumnosti in delal strašne naklepe proti dr. Črnku. Čisto nič ni dvomil sedaj, da spletkari dr. Črnko proti njemu in da je dr. Črnko kriv, da je razmerje z Angelo postalo tako hladno. Svoje jeze tudi Angeli ni prekrival. Pozdravljal jo je, kakor vsako drugo znano damo, a če je le količkaj mogel, se ji je ognil. Mino njenega stanovanja ga sploh ni več bilo in v gledališču je vedno sedel čisto pod njeno ložo, tako da je sploh ni mogel videti.
Gospodična Marica pa je imela tedaj lepo. Vsak večer, kadar jo prišla v gledališče, je v foyerju srečala Mirka Tkalca in vsak večer je dobila šopek cvetlic. In če je s tem šopkom na prsih sedela poleg tolste gospe mame v loži, tedaj jo bilo Angeli vedno nekoliko težko pri srcu, kajti vedela je, kdo je Marici poklonil šopek. Sovražila je to drobno dekletce prav odkritosrčno, a s pravo žensko lokavostjo je tudi uganila da ji tega ne sme nikdar pokazati. Nasprotno. Bila je z Marico zelo prijazna. Čim je stopila v svojo ložo jo je ljubeznivo pozdravila, če jo je srečala na cesti, jo je prijateljsko ogovorila in časih jo je tudi kar peljala s seboj na svoja stanovanje. Za Mirka je nikdar ni vprašala in prav s tem si je pridobila zaupanje gospodične Marice ter izvedela vse kar je hotela. Marica je bila jako ponosna na to prijateljstvo lepe in elegantne gospe Angele Grebinove. Rada je občevala ž njo in začela je iskati ožjih stikov z Angelo. Mirko je škripal z zobmi, ko je to zapazil, a govoriti se ni upal.
Gospa Angela se ni bala ničesar tako, kakor dolgih večerov, ki jih je morala sama prebiti v svojem stanovanju. To je bil poglavitni vzrok, da je začela redno hoditi v gledališče. Kadar ni bilo predstave, je morala ostajati doma in dolge večerne ure so ji bile neznosne. Čitanja se je kmalu naveličala. Klavir se ji je omrzil. Zato je cele ure hodila po sobah gor in dol in vselej jo je prevzela žalost s tako močjo, da si je želela smrti.
Oziri na moža so ji branili, povabiti na take večere dr. Črnka k sebi na čaj. Ž njim je še najlaglje izhajala. Z njim se je dalo najlaglje kramljati. Bil je pri tem vedno takten, nikdar preveč zaupen a vendar ljubezniv in prijazen. Angela je gledala na njega kakor na brata in bi mu bila najraje zaupala vse svoje bolesti, ko bi bila smela.
Kadar je Ivo ostal doma, je bila vedno vesela. Ne da bi to smatrala za kaj drugega kot navadno obzirnost, mu je bila vendar hvaležna in se je trudila, da bi mu čas hitro potekel. Tako se je bala samote, daje kmalu skušala z raznimi manevri zadržati Iva doma. Enkrat je po večerji pohitela h klavirju in mu zapela kako pesem, ki jo je rad slišal, drugič mu je začela pripovedovati kaj zanimivega, a pripovedovala je to na dolgo in na široko, da ni mogel oditi, tretjič mu je ponudila novih cigaret. In kadar je dosegla svoj namen, kar pa se ni vselej zgodilo, tedaj je bila vsa srečna.
»Kaj boš pa zdaj delala?« je vprašal nekega večera Ivo in izpraznil svoj kozarec. »Ali pride kdo sem?«
»Kdo naj pač hodi ob takem slabem vremenu na obiske,« je vzdihnila Angela in storilo se ji je milo, ker se je spomnila, da bo zopet ves dolgi večer sama.
Ivo je bil že vstal, da odide, a ko je čul ta odgovor svoje žene, se mu je nekako zasmilila. Sedel je zopet na svoj stol in mirno rekel:
»Če imaš kako cigareto pri rokah, ti bom prav hvaležen.«
Angela se mu je nasmehnila, tako hvaležno in prijazno, da mu je postalo kar toplo pri srcu.
In ko sta potem pogovarjaje se kakor dva prijatelja sedela za mizo, je bil tudi Ivo zadovoljen.
Časih so se njiju pogledi srečali. V očeh Iva Grebina je svetlikal neki posebni ogenj. Angela se je skoro ustrašila, ko je zapazila to svetlikanje. Ko bi se zdaj premaknil k nji, ko bi se naenkrat vrgel pred njo na kolena, ko bi jo prosil odpuščanja in jo objel ter stisnil k sebi? Vedela je, da bi se mu ustavljala, da bi ga pahnila od sebe, vedela je pa tudi, da bi drugi dan sama prišla do njega, mu povedala vse, vse, in potem prosila njega odpuščanja.
Ivo je zapazil njeno razburjenost. Motril jo je pozorno. V njegovih pogledih je bila sama dobrohotnost Naslonil se je na mizo, da bi mogel Angelo bolje gledati, ona pa je nagnila glavo in trgala neko cvetko.
»Kaj si že zaspana, Angela?«
»Ne.«
»Ali trudna si.«
»Ne.«
»Pozno je,« je menil čez nekaj trenotkov Ivo in vstal s stola. Šel je po sobi in se naenkrat ustavil pred Angelo ter ji ponudil roko.
Angela se ni umaknila. Delala se je, kakor da ne vidi Ivove roke.
»Lahko noč, Angela,« je rekel Ivo polglasno in ji zopet ponudil roko.
Dvignila je glavo. Zdaj je morala videti roko. Počasi mu je segla v roko. Hladno so ležali njeni drobni prsti na njegovi krepki moški roki.
»Lahko noč, Angela.«
»Lahko noč, Ivo.«
Smehljaje je odšel Ivo. Angela je obsedela za mizo. Sedela je tiho in skoro zadrževala sapo, kakor bi pričakovala nekaj posebnega. Ali je morda pričakovala, da se vrne Ivo. Naenkrat je zaslišala šum. Zdelo se ji je, da so se vrata v predsobo odprla in zopet rahlo zaprla. Tudi zdaj se ni ganila s stola, a solze so ji zalile oči.
»Šel je,« je šepetala, a v tem trenotku ni imela niti toliko moči, da bi stopila k oknu. V njenem srcu je nastal vihar. Naslonila je glavo na roke in jokala, dolgo časa jokala.
Čutila se je silno nesrečno. Opetovano jo je obšla misel, da bi bilo najbolje, če bi mogla umreti. Zdelo se ji je, da je vse njeno življenje prazno in brez namena. Spoznala je, da ni zmožna ljubiti niti vzbuditi ljubezni. Ni si znala pridobiti ljubezni svojega moža, niti si ohraniti ljubezni Mirka Tkalca, in vendar je vse njeno bitje koprnelo po sreči in po ljubezni. Bridko je čutila v tem trenotku, da ji nikdar nihče ne pogladi las, da ji nihče ne poljubi ustnic.
Spomnila se je Mirka. Mislila je, da je postala njegova nesreča in da ga je pahnila za vedno od sebe, ne da bi se ji bil zato približal Ivo.
Grenke solze so ji močile lice, tiho je ihtela, a bolestno. Bila je neskončno nesrečna.
Naenkrat je zaslišala za seboj rahel šum in tiho se je glasil klic:
»Angela!«
Planila je s stola in se obrnila k vratom. Pred njo je stal Ivo.
»Ti, Ivo? Kaj nisi šel z doma?«
»Ne.«
»Ali — jaz sem slišala, da so se vrata odprla in zopet zaprla.«
»Hišna je šla ven; v veži jo je čakal njen fant.«
Smehljaje je pristopil Ivo. Rahlo je prijel Angelo za roko.
»Ti si jokala, Angela? — Povej, zakaj si jokala?«
Položil ji je levo roko okrog pasa prav rahlo, da je komaj čutila.
»Tako si lepa, moja Angela, tako si dobra — zakaj jočeš?«
Stisnil jo je k sebi in Angela mu je ovila roke okrog vratu in ga jokaje sreče in blaženstva vroče poljubljala.
IV.[uredi]
Gospodična Marica je bila v letih, ko mislijo dekleta najresneje na možitev. Njihova parola je tedaj: napeti vse sile, da dobe moža. Kdor takoj ne zbeži, kdor ostane, je premagan in le malokdo uteče namenjeni mu usodi. Kadar prekorači dekle 22 leto svoje starosti, tedaj pogleda vsakega moškega samo z ženitvanjskimi očmi.
Marica je bila prav zadovoljna, ko se ji je približal Mirko, čeprav ga je zdaj precej brezobzirno spominjala na Angelo. Mirku se je zdelo, da so to samo manevri, s katerimi ga hoče izzvati in pripraviti do tega, da bi že izrekel odločilno besedo. Mirko pa se je skrbno varoval, storiti kaj takega. Na ženitev ni mislil. Dvoril je Marici edino le z namenom, da bi jezil Angelo in jo napravil ljubosumno.
Toda — bilo je že prepozno. Angela je tudi pri tistem večeru, ko se je poljubovala s svojim možem, še vedno mislila, da mora svojo ljubezen ohraniti Mirku. Sama sebi je z vsakovrstnimi razlogi dokazovala, da mora ostati pri dani besedi. Obljubila mu je, da ostane vedno njegova in rada bi bila izpolnila dano obljubo.
Toda uvidevala je sama, da se to ne zgodi. Spoznala je, da sta se ona in Mirko drug pri drugem varala. Namesto da je bil Mirko njen tolažnik v najtežjih dnevih njenega življenja, je bil pravzaprav glavni vzrok njene žalosti in njenega obupanja. Če se ločita, bo bolje zanjo in za njega, za njegov notranji mir in za njegovo prihodnjo srečo.
Angela je sklenila, da piše Mirku in mu vse razloži ter ga prosi, naj ji odpusti in naj ji vrne dano besedo. Da se z možem toliko časa ne sprijazni popolnoma, dokler ji ni Mirko tega izrecno dovolil, to je smatrala za svojo častno dolžnost, v to se je čutila vezano po svoji vesti.
Smehljaje se se je naslednjega dne odpravila, da gre zdoma. Namenila se je iti na izprehod, potem pa poiskati Iva v kavarni, da bi šla skupaj domov k večerji.
Grede skozi Gosposke ulice je od daleč zagledala Iva. Svetnik Grebin je bil precej kratkoviden, medtem ko je imela Angela dobre oči. Od »lontovža« je spoznala vsakega človeka, če je stal pri »Tonhalle«. Tudi Iva je spoznala na prvi pogled. Strme je šla dalje proti njemu. Kaj dela tod? Saj to je čas, ko sedi v kavarni. Pospešila je svoje korake, a predno je prišla bližje, je izginil Ivo v Gerlieyjevi hiši.
Angela je obstala. Bliskoma ji je šinilo v misel, kar je bilo pisano v anonimnem pismu na Iva, da ima namreč Ivo v Gerlieyjevi hiši ljubavne sestanke z gospo Karolino. Angela je obstala sredi ceste, kakor bi čakala, da se odpre zemlja in da se ona pogrezne v neznanske globine.
Potem pa se je zasmejala na ves glas, dasi je bila bleda kakor smrt in se je po vsem životu tresla kakor list v vetru. Zdaj ji je bilo vse jasno, strašno jasno.
»Objel me je le vsled trenotnega poželjenja, kakor žensko, ki jo dobiš na cesti, potem pa se je zopet vrnil v naročje svoje metrese.«
To spoznanje je bilo za Angelo tako grozno, da ni mogla več logično misliti. Pred očmi ji je nekaj svetlikalo, tako da je mogla samo počasi iti naprej. Večkrat se je vse okrog nje zazibalo tako, da se je morala z roko opreti ob zid, sicer bi se bila zgrudila na tla. Popadla jo je bila mrzlica in jo stresala, da bi se bila skoro onesvestila.
»Polastil se me je kakor vlačuge, in zdaj poljublja ono črno ciganko, dasi so njegove ustne še gorke mojih poljubov.«
Čutila se je tako krvavo razžaljeno, da je imela samo eno misel: bežati od tega moža, ki jo je tako sramotno izdal. In kam naj bi bežala drugam, kakor k svojemu ljubimcu Mirku Tkalcu.
»Polastil se me je, kakor kake Vlačuge,« to je bila edina misel, ki ji je šumela po glavi. »Pozabila sem vsa razžaljenja in poniževanja, odpustila vse storjene mi krivice, vso preteklost, postala nezvesta Mirku dani obljubi, da ne pripoznavam svojemu moža nobenih pravic več, — a njemu je bilo vse le hipno zadoščenje brutalnega instinkta.«
Angelo je obšlo pravo sovraštvo do Iva, tisto sovraštvo, ki se poraja iz obupa, ki zmoti najtreznejšega človeka in ga zapelje v najblaznejše korake. Na Karolino Zoričevo ni čisto nič mislila, do nje ni čutila nikakega sovraštva, sovražila je samo svojega moža, samo njemu se je hotela maščevati.
Angela sama ni vedela, kako in kdaj je prišla pred hišo, v kateri je stanoval Mirko Tkalec. Mehanično je šla v hišo; menda se niti sama ni zavedala, da je na potu k svojemu čestilcu, kateremu je tolikokrat rekla, da bo njegova, vedno samo njegova. Šele ko je stala pred vratmi, na katerih je bila nabita vizitnica »Mirko Tkalec, c. kr. avskultant«, ji je postalo jasno, kje da je, a niti trenotek ni pomišljala, nego krepko potrkala na vrata.
Nihče se ni odzval. Poskusila je vrata odpreti, a bila so zaklenjena.
Počasi je šla po stopnicah. Misel na Mirka ji je povzročila novih bolesti. V sedanji svoji razburjenost se je spominjala samo lepih trenotkov svojega občevanja z Mirkom Tkalcem. Pred njenimi dušnimi očmi je stal Mirko Tkalec kot uzor vseh moških, kot zvest, nad vse vdan, nad vse plemenit mož, kot utelešena ljubeznivost in odkritosrčnost. In obšel jo je pekoč kes. Očitala si je, da ni držala Mirku danih obljub, da se mu je dejansko izneverila, dasi jo je Mirko obožaval in nikdar ni poskušal, zvabiti jo na napačna pota. V svoji razburjenosti je videla Iva Grebina le kot krutega uničevalca njene sreče in vseh njenih idealov, Mirka pa kot žrtev teh razmer, ki z umirajočimi pogledi zre na svoj ideal — na njo.
Begala je celo uro po mestu brez vsakega določnega namena, a njena razburjenost je rasla od trenotka do trenotka. V njeni razgreti glavici se je rodila misel, da ne prestopi več praga svojega stanovanja, da se nikdar več ne vrne k svojemu možu in da gre rajši v smrt, kakor da bi še kdaj prebivala z njim pod isto streho.
In zopet je stala pred Mirkovim stanovanjem. Pripeljala jo je sem prava blaznost, divja želja, maščevati se možu, ga ponižati, razžaliti in osmešiti pred vsem svetom. Vse mesto naj govori, da je Angela Grebinova zapustila svojega moža in pobegnila k Mirku Tkalcu. Niti na obzire, ki jih je vedno imela do svojega na deželi bivajočega očeta, se zdaj ni spomnila.
Odločno je potrkala na vrata in ne čakaje odgovora jih odprla. Zdaj ni mogla več nazaj. Sicer ji je kri stopila v glavo in stresla se je instinktivno kakor vsaka poštena žena, kadar prestopi prvič prag ljubimčevega bivališča, a premagala se je hitro in zaprla vrata za seboj.
Mirko je stal pred oknom in je bil zatopljen v ogledovanje svoje garderobe. Po vseh stolih so bili razgrnjeni suknjiči in hlače. Ko je vstopila Angela v sobo, je v prvem trenotku niti spoznal ni. Potem pa, ko je pristopila bližje, ko jo je spoznal, je strme obstal sredi sobe in ni mogel izpregovoriti nobene besede. Ali veselja in zadovoljstva nad tem obiskom ni bilo čitati na njegovem obrazu.
»Mirko — —« je dihnila gospa Angela.
»Vi tukaj — gospa — Vi?« Šele zdaj je Mirko odložil suknjič, ki ga je bil kritično preiskoval in ga držal ves čas v rokah. Potem je na zofi razgrneno garderobo zmetal skupaj in povabil Angelo naj sede.
Angeli so silile solze v oči. Kaj to je bil Mirko, njen idealno ljubeznivi Mirko, ta hladni mož, ki ji niti roke ni dal, ko je ona žrtvujé svojo socijalno eksistenco in svoje rodbinsko stališče stopila v njegovo stanovanje? Niti vzklika veselja, ne enega radost in srečo razodevajočega objema ji ni privoščil. Kaj to je bil mož njene ljubezni, vse, kar je še imela na tem svetu, edino njeno upanje, vsa njena prihodnjost?
Počasi in molče je sedla gospa Angela na zofo. Njeni pogledi so sledili Mirku, ki je z vidno nevoljo spravljal svojo garderobo na stran prav počasi, kakor bi mu bilo na tem, da se čim mogoče dlje časa s tem opravilom zamudi.
»Mirko.«
»En trenotek, gospa.«
Angelo je obšlo novo bolestno čuvstvo. A rekla si je, da je Mirka pozabila in se mu izneverila, da je pač dopuščala, da je sebe in celo svoje življenje zaradi nje postavljal v nevarnost, da mu je pa te ljubezenske žrtve vračala samo z besedami in izprehodi. Priznala si je, da ima Mirko prav, če ji več ne veruje in ne zaupa, a zdaj mu je hotela žrtvovati vse, samo da bi ji verjel, da bi ji zaupal, da bi jo zopet ljubil kakor poprej. Odslej bo res njegova, edino njegova in vsa do zadnje ure življenja.
Mirko je bil končno gotov z urejevanjem svoje garderobe. Pospravil je še malo po mizi, uredil fotografije, ki so tam ležale in potem počasi sedel na stol poleg gospe Angele.
Angela je uprla svoje velike mokre oči v Mirka. V njenih pogledih so se zrcalila čuvstva, ki so ji pretresala srce, bolest in obup, a tudi prošnja za odpuščanje, prošnja za prijazno besedo.
Mirka ni ta pogled čisto nič ganil. Naslonil se je na fotelj, sklenil roke in gledal proti stropu na neokusno slikarijo, kakor da ga ta prav posebno zanima.
Angela se je primaknila k njemu. Z rosnimi očmi in trepetajočimi ustnicami je čakala vsaj osrčevalne besede, a Mirko je molčal. Prijela ga je za roko in mu jo rahlo gladila, kakor bi mu hotela s tem pokazati, da je sedaj on njen gospodar. Toda Mirko je ostal molčeč in kar poznalo se je, da mu je situacija jako neprijetna in mučna.
Angela se sedaj ni mogla več premagovati. Zajokala je na glas in s sklenjenimi rokami prosila:
»Mirko! ... Odpusti mi! ... Mirko, prosim Te, odpusti!«
Mirko je planil pokonci, kakor da je za njegovim hrbtom počila bomba.
»Nikar ne vpite, milostiva. Prosim Vas, nikar ne vpite. Lahko bi naju kdo slišal; gospodinja rada prisluškuje. Potolažite se, milostiva.«
Angela se ni zmenila za te besede. Naslonila je glavo ob roko in jokala tako bridko, da je postal Mirko ves nervozen, kajti geniti se itak ni dal.
»Prosim Vas, milostiva, nikar ne jokajte. Še glava Vas bo bolela in rokavice si znate pokvariti. Lejte milostiva, « — Mirko je zopet sedel k Angeli — »govoriva pametno, kakor se spodobi za pametne ljudi.«
Angela se ni dala potolažiti, nego je jokala, kakor da ji je srce počilo. Mirka je to jokanje čedalje bolj vznemirjalo. Kaj si bo mislila gospodinja in kaj utegne raznesti o tem prizoru po mestu. Kaj — če bi kdo prišel in dobil pri njem jokajočo gospo Angelo Grebinovo, soprogo veleuglednega sodnega svetnika. Stopil je k vratom in jih tiho zaklenil. A ustrašil se je tega sam in vrata zopet odklenil. Če bi bil kdo prišel in našel vrata zaklenjena, slišal pa ženski jok — kaj bi mislil. Gotovo bi čakal, in če bi potem videl gospo Angelo, bi bil škandal gotov. In škandala se je Mirko bal — bolj še kot dvobojev.
Trajalo je dolgo časa, predno se je glasno jokanje gospe Angele spremenilo v bolj tiho ihtenje. Mirko je med tem večkrat stopil h gospe Angeli in jo tolažil, a vselej ga je prevzela nervoznost, da se je v najugodnejšem trenotku odvrnil od Angele in začel zopet begati po sobi sem in tja.
»Kako je neki že izvedela za to stvar,« je jezno mrmral sam sebi.
»Dogovorili smo se vendar, da bomo molčali, da nas ne bodo preveč čez zobe vlekli. In danes ve že Angela za ves dogodek.«
Mirko je bil mnenja, da je gospa Angela izvedela, da se je dan prej v najožjem rodbinskem krogu praznovala Mirkova zaroka z gospodično Marico; prepričan je bil, da je prišla Angela samo zato k njemu, da bi mu napravila velik dramatični prizor, s kakršnimi se navadno končavajo nedovoljena ljubezenska razmerja. O dogodkih v Grebinovi hiši ni Mirko imel nobenega pojma.
»Ah, kaj,« je nadaljeval Mirko svoje razmišljevanje, »bolje da se prestane ta prizor kar sedaj, kakor da bi se moral še enkrat od kraja začeti. Svojo zaroko bi ji moral itak prej ali slej naznaniti, in da bi mi ne prizanesla s tem velikim dramatičnim prizorom, to je tudi gotovo. Zadnjikrat slovo vzeti, temu se ne odpove nobena zapuščena ljubica.«
Mrak je dajal sobi nekak turobni značaj. Mirko je še komaj razločil konture na zofi ležeče gospe Angele.
V tej tišini se je ihtenje Angelino slišalo še bolestneje.
»Ženske so vendar čudne « se je skeptično smehljal Mirko. »In vse so enake — vse, prav brez razločka. Komaj je izvedela Angela, da sem se zaročil z Marico, je že pritekla, da improvizira malo tragedijo, čeprav se zadnje tedne ni več zame zmenila. Prej se je vedno bala, priti sem, ko bi bil to smatral za največji dokaz njene ljubezni, sedaj pa ni imela nobenih ozirov in nič strahu.«
»Milostiva gospa,« se je obrnil Mirko do Angele in prisedel k njej na zofo. »Govoriva mirno in pametno.«
Angela ga ni razumela, slišala je samo njegov glas in se hitro obrnila k njemu.
»Ti si dober, Mirko, ti si plemenit. Odpusti mi! Saj te ljubim.«
»Jaz Vam nimam ničesar odpustiti, milostiva gospa,« je odgovoril Mirko že nekoliko nepotrpežljivo. »Nasprotno! Odpustite Vi meni. Jas Vam ostanem tudi vnaprej zvest, lojalen prijatelj do smrti. Nihče Vas ne more bolj in resničneje spoštovati, kakor Vas spoštujem jaz. Ali slučaji usode nanesejo časih tako, da človek sam ne ve, kako in kdaj pozabi dane obljube in krene na drugo stran.«
»Oh, Mirko,« je vzkliknila gospa Angela, »zdaj vidim, kako si plemenit. Da, slučaji usode. Moj Bog, saj nisem vedela, kaj sem delala. Ujeti sem se dala, ne da bi se prav zavedala, kako in kaj. Ali zdaj je vse pri kraju. Jas nisem nikdar drugega ljubila, kakor tebe, moj Mirko.«
»Oprostite — milostiva, jaz vas ne razumem,« je jecljal Mirko. Bilo mu je popolnoma nejasno, kaj da pravzaprav pomenijo Angeline besede »Zdaj sem zopet tvoja, Mirko, tvoja za vedno,« je vzkliknila Angela, ne da bi odgovorila na Mirkov poziv. »Imenuj me Angelo. Nikdar več mi ne reci milostiva gospa. Kaj me briga ves svet. Naj govori svet kar hoče, — jaz ostanem pri tebi.«
Mirko je kar odskočil, tako so ga prestrašile te besede.
»Oprostite, milostiva — tako ne moreva dalje govoriti.« Mirko je naglo užgal svetilko in jo postavil na mizo pred Angelo, kakor da bi jo s tem prisilil, da se spomni realnosti sveta in življenja. »Treba je, da prideva enkrat na jasno. Jaz Vas namreč nikakor ne razumem in Vas prosim, razložite mi vendar, kaj se je pravzaprav zgodilo.«
Mirko je govoril jako energično nekako tako, kakor človek, ki se je naveličal akademičnega prepira v gostilni in sleče suknjo, da bi prepir končal z argumenti pesti.
Gospa Angela si je otrla solze in uredila svojo frizuro, ki je bila prišla v nered.
»Priznam Mirko, da mi boš težko odpustil, ali zanašam se na tvojo ljubezen. Glej, jaz sem svojemu možu vse odpustila, da sem si pridobila svojo ljubezen, a prav danes sem izvedela, da me je izdal. To mi je odprlo oči ...«
Gospa Angela je na dolgo in na široko popisovala svoja čuvstva, a Mirko je ni poslušal. Srdito je begal po sobi.
»Zdaj mi povejte vendar enkrat, kaj imam jaz pri vsem tem opraviti,« je končno Mirko ustavil Angelino pripovedovanje. »Priznam, da Vaš gospod soprog ni ravnal prav — ali kaj briga to mene?«
Sam pri sebi pa je Mirko mislil: »Angeli se meša! Kaj hodi k meni tožit svojega moža in tisto njegovo Karolino?«
Toda gospa Angela je kakor vsaka ženska imela navado, da je le malokdaj odgovorila na kako vprašanje, nego le vedno govorila naprej o tem, kar ji je bilo ravno na srcu in v mislih.
»Jaz se več ne povrnem k svojemu možu,« je rekla gospa Angela.
»Oprostite milostiva — kaj pa hočete storiti?« jo je vprašal Mirko.
»Pri tebi ostanem. Sploh storim, kar želiš.«
Mirko je obstal pred Angelo in ji nem izrednega začudenja molče zrl v obraz.
»Milostiva — vi ste tako razburjeni, da bi bilo najbolje, če pokličete zdravnika.«
»Nisem razburjena, o ne, čisto nič.«
»Milostiva, ste rekli, da storite to, kar jaz želim.«
»Da, Mirko.«
»Potem prosim, uredite si pred tem zrcalom svoje kodrce, pojdite mirno domov in ne povejte nikomur na svetu, da ste danes obiskali Mirka Tkalca na njegovem stanovanju.«
»Mirko!«
»Tako storite, milostiva. Jaz Vas bom vedno visoko spoštoval in občudujem Vas danes ravno tako iskreno, kakor prvi dan, ko sva se videla. Ali tudi če bi hotel, bi se ne mogel več ukloniti Vaši želji, kajti nove moje obveznosti ...«
»Kakšne obveznosti?«
»Ali — milostiva — čemu se pretvarjate. Prišli ste sem, ker ste slišali, da sem se z Marico zaročil in da bo maja meseca poroka.«
Gospa Angela je prebledela. Ničesar ni vedela o tej zaroki. Vedno je mislila, da dvori Mirko Marici samo zato, da bi javnost mislila, da je konec njegovemu itak nedolžnemu razmerju z Angelo. Mirkovo razkritje ji je kar sapo zaprlo. Niti glasu ni spravila iz sebe. Zdelo se ji je, da ji je srce otrpnilo.
»Svetujem Vam, milostiva,« je nadaljeval Mirko z neusmiljeno energijo, »vrnite se domov k možu. Vi imate vsa svojstva, da ga napravite za najsrečnejšega človeka na svetu, če Vi le hočete, si hitro pridobite njegovo ljubezen. Odpustili ste mu enkrat, kaj ne? Bodite velikodušni in odpustite mu tudi drugič! Danes Vam tudi naravnost povem: Vi niste nikdar nikogar drugega ljubili, kakor svojega moža. Bili ste užaljeni, ker Vas je zanemarjal, bili ste ljubosumni in zato ste z menoj koketirali. Ljubili me niste nikdar in tudi radi ste me imeli samo iz hvaležnosti, da sem Vam dvoril, da sem bil galanten in da ste sploh imeli človeka, s katerim ste mogli obuditi ljubosumnost svojega moža. Ali ljubili ste vedno edino svojega moža. Morda, celo skoro gotovo, se še sami niste tega zavedali ali resnica je vendar.«
Mirku je bilo nekoliko laglje pri srcu, ko je tako odkritosrčno razodel svoje misli. Oddahnil se je nekoliko, potem pa nadaljeval:
»Lejte, Angela, ko bi Vi ne ljubili svojega moža, bi bili že davno postali moja ljubimka. Rekli ste pač večkrat, da ste moja, samo moja, ali ostalo je pri besedah. Tako govore vsa dekleta. Verjemite mi, ako žena ne ljubi svojega moža, ne pozna prav nobenih ozirov. Vi ste pa imeli ozir na Grebina, samo zaradi njega se mi niste vdali, in zato Vam naravnost povem, da ga tudi danes ljubite z vso strastjo svojega srca. Zgolj užaljeno samoljubje Vas je zapeljalo k meni. Vrnite se domov. Grebin Vas ima rad in samo od Vas je odvisno, da si pridobite njegovo ljubezen.«
Angela je ležala na zofi kakor bi bila mrtva. Mirko jo je prijel za roko, bila je mrzla, kakor roka mrliča.
»Milostiva, gospa — ne zamerite mi, če sem Vas s svojimi besedami ranil — treba je bilo, da že enkrat slišite resnico.«
Angela ni odgovorila. Bila je tako mirna, kakor da je izklesana iz kamna Samo rahlo, komaj vidno trepetanje njenih ustnic je pričalo, da še živi.
»Milostiva — pojdite zdaj domu, — Vsak čas pride lahko dr. Črnko, ki pojde nocoj z menoj k moji nevesti. — Lahko pride tudi kdo drugi — ko bi Vas kdo tu našel, kaj bi ljudje govorili in kako krivično bi morali vi trpeti, morda vse svoje življenje.«
Angela se ni ganila Niti besedice ni odgovorila, prav kakor bi bila mrtva.
Šele zdaj je Mirko zapazil, da je bila Angela brez zavesti. Obšel ga je grozen strah. Močil ji je čelo, a ker to ni pomagalo, je hotel poklicati svojo gospodinjo. A premislil si je. Spomnil se je, da je dr. Črnko ob ti uri v kavarni in poslal je deklo, naj gre ponj, potem pa zopet Angeli močil čelo in milo klicaje njeno ime skušal jo spraviti k zavesti.
Angela je ravno začela odpirati oči in se plaho ozirati, kje da je, ko je prišel dr. Črnko.
Ta ni ničesar vprašal. Ko je zagledal Angelo, mu je bilo jasno, da se je moralo primeriti kaj posebnega. Preiskal jo je v naglici in spoznal, da je Angelo napadla nevarna živčna iritacija.
»Milostiva gospa — Angela,« je vzdihoval Mirko in zopet pokleknil poleg Angele. A dr. Črnko ga je potisnil na stran.
»Idi iskat voz, da jo spravim domov,« je ukazal Mirku in medtem, ko je ta hitel iz sobe, je že stopil k Angeli in ji nežnočutno začel prigovarjati, naj poskusi vstati.
»Jaz Vas spravim domov, jaz, milostiva, Vaš zvesti prijatelj.«
Počasi je dvignila Angela svoj pogled k njemu. Tiho je rekla:
»Da — — Črnko — — V i ste — res prijatelj.«
»Pojdite domov, kaj poreče Vaš soprog!«
Spomin na Iva je poživil Angelo.
»Ne, ne!« je vzkliknila. »K njemu nikdar več. Pustite me umreti.«
»Ne, gospa Angela, jaz Vas ne pustim umreti,« je rekel dr. Črnko s trdim glasom. »In če ne greste sami domov, Vas nesem na svojih rokah po ulici do doma.«
Črnko je prijel Angelo pod pazduho in bolj ko ta fizična pomoč je energija njegovih besed vplivala na Angelo, da je počasi vstala s tresočimi rokami, je poravnala frizuro in dela klobuk na glavo.
»Črnko,« je naenkrat rekla Angela, »kaj mislite zdaj o meni — ko ste me našli tu?»
»Mislim, da ste morali trpeti vsled strašnih dušnih muk, da ste v obupu tekli iskat tolažbe tu sem, a je niste našli.«
Angela je z rosnimi očmi pogledala dr. Črnka. Hvaležna mu je bila za te besede in zaupno mu je kratko povedala, kaj se je zgodilo.
Črnko je slišal, da je pred hišo pridrdral voz. Hitro je šel iz sobe in naročil Mirku, naj odide, da ga Angela ne vidi. Ko bi se morala od njega posloviti, bi jo to znalo zopet hudo razburiti.
Potem je dr. Črnko spravil gospo Angelo v voz. Po stopnicah jo je moral nesti, a ko je čutila sveži večerni zrak, ji je postalo nekoliko bolje, da je mogla iti do voza in iz voza zopet po stopnicah v svoje stanovanje.
Grebina ni bilo doma. Črnko je hišni ukazal, da spravi Angelo v posteljo, potem je poslal kuharico iskat Grebina.
Pričakal ga je v predsobi. Grebin je prihitel ves zbegan, kajti kuharica mu je povedala, da so Angelo pripeljali bolno domov in jo spravili v posteljo in da bo najbrže umrla, ker je dr. Črnko ostal pri nji.
»Kaj se je zgodilo — za Boga, kaj se je zgodilo? Kje je Angela?« Tako je skoro brez sape vpil Ivo Grebin in hotel vdreti v Angelino spalnico.
Dr. Črnko ga je ustavil in ga s silo zadržal v predsobi.
»Poslušajte me,« je rekel dr. Črnko, »če nečete življenja svoje soproge spraviti v nevarnost. Angela je dobila strašen živčni napad in krivi ste tega Vi in če umrje, bodete Vi njen morilec.«
»Gospod doktor,« je zakričal Grebin.
»Da, gospod svetnik, tako je in nič drugače. Vaša soproga Vas ljubi iz vse duše, iz vsega srca. Koketirala je z Mirkom Tkalcem, samo da obudi Vašo ljubosumnost, da si pridobi Vašo ljubezen. In v trenutku, ko je smela misliti, da jo ljubite, ste jo izdali.«
»Ne, ne, jaz je nisem izdal,« je zatrjeval Grebin. »Jaz ljubim Angelo.«
»A saj Vas je danes videla, na svoje oči videla, ko ste šli v hišo kjer stanuje gospa Karolina Zoričeva. To jo je tako razburilo, da je dobila živčni napad.«
Grebin je nekaj časa kar molče strmel v dr. Črnka, potem pa je glasno zajokal.
»Črnko — na mojo čast — to ni resnično. Jaz nisem bil pri gospe Karolini Zoričevi. Že šest mesecev je nisem videl. Bil sem pri odvetniku dr. Sajoviču v Pongratzevi hiši in šel potem po krajši poti k čevljarju Kunstu. «
Na dr. Črnka obraz je legel izraz neskončnega veselja.
»Potem pojdite in povejte to gospe Angeli. A ne sprašujte je ničesar, ne danes, ne kdaj pozneje, razumete, prav ničesar.«
Črnko je odprl vrata in pustil Grebina k Angeli, sam pa je ostal v predsobi. Tiho je hodil gor in dol. Srce mu je burno utripalo, a vendar je bil zadovoljen, kakor še nikdar, ker je nad vse ljubljeni ženi zagotovil srečo.
Gospa Angela je bolehala nekaj tednov. Svetnik Ivo Grebin se v tem času, kadar ni bil v pisarni, skoro ni maknil od Angeline postelje. Nikdar v svojem življenju še ni bil tako srečen, kakor v teh urah. Angela mu je odkritosrčno vse povedala, kaj je mislila, čutila, trpela in storila v tem dolgem času, ko je iskala svojega — moža.
Ko se je Angela nekoliko opomogla, je svetnik Ivo Grebin vzel daljši dopust in je s svojo ženico šel novič na ženitovanjsko popotovanje. Popeljal je Angelo na solnčni jug, v Opatijo.
Šele tu je prav spoznal svojo ženo. Tu je Angela oživela, tu se je šele pokazal njen značaj, tu se je razvila vsa njena lepota. S svojo ljubeznivostjo si je Angela pridobila v kratkem času neomejeno oblast nad možem, kajti ta se je uprav blazno zaljubil v svojo ženo.
Kadar sta se sprehajala po Schillerjevem obrežju tja proti Voloski, tedaj so se vsi ljudje ozirali za njima in marsikdo se je tiho nasmehnil, videvši dekliško veselost mlade žene. Vsa Opatija je mislila, da sta bila Ivo in Angela ravnokar poročena in nihče ni hotel verjeti, da je poteklo že tretje leto od njiju poroke.
Nekega dne je prišla iz Ljubljane elegantna karta — oficijalno naznanilo, da sta se poročila Mirko Tkalec in gospodična Marica.
Angela je bila popolnoma presenečena. Odkar je bila zapustila Ljubljano, se ni ne enkrat spomnila na Mirka. Ne le iz njenega srca, tudi iz njenega spomina je bil Mirko do cela izginil. Bila je tako srečna in vesela, da ni nikdar utegnila misliti na Mirka.
Svetnik Grebin se je malo čemerno držal, ko ga je poročno naznanilo spomnilo na »ponesrečenega Krojača« Mirka, ali Angela se mu je smejala, ga objemala in ga vlekla za lase vse obenem, toliko časa, da je Iva vsa slaba volja minila in da je lastnoročno napisal adreso na zavitek, v kateri je položil dvoje vizitnic s pripisom »p. f.«
Potem pa je gospa Angela sedla za mizo in spisala dolgo pismo za dr. Črnka. Opozarjala ga je na zgled Mirka Tkalca in mu priporočala, naj se čimprej zaljubi in oženi. Popisala mu je svojo lastno zakonsko srečo, doseženo po tolikih mukah in bila je prepričana, da bodo imele njene besede uspeh.
Na odgovor res ni bilo dolgo čakati, ali glasil se je drugače, nego je pričakovala gospa Angela. Dr. Črnko je naznanil v lakoničnih besedah, da je vstopil kot zdravnik pri »Lloydu« in da odpotuje v nekaj dneh v Azijo.
Tisti dan je gospa Angela jokala kakor v najhujših dnevih svojega življenja, tako da je bil Ivo Grebin ves obupan. To je bilo zadnjikrat, da so solze rosile lepe oči gospe Angele.