Gorski ubežnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gorski ubežnik.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/1 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Po temnih Karavankah se je podil divji mož, ki je obhodil vse prepade in strme, celo visoke snežnike, kakor bi nečesa iskal. Kakor mesečen je blodil okrog v samotnem gorskem svetu. — — Danes ga je videl lovec tukaj, jutri pastir v drugem, pol dneva oddaljenem kraju. Kakor hitro je zagledal človeka, je bežal od tu, kot splašena srna. Nikdo ni vedel, od česa je živel, vendar živel je in je strašil gorske ljudi. Večkrat so ga videli izvanredno razpoloženega v neumnem veselju, potem pa zopet na kamenu sedečega, jokajočega in stokajočega. Kadar so se podili po nebu gosti, temni oblaki, je korakal željno in pohlepno v oblačno noč in čim temnejše je postajalo v gozdu, tem glasneje je prepeval. Kadar so, kakor saje črni, nevihtni oblaki plezali med robovi skal navzgor in se zgoraj ob grebenih raztrgavali, kadar so sovražni oblaki divje drug drugega naskakovali, ko so se sicer pusti ledniki pod gosto megleno odejo svetlikali v neki tajinstveni luči, takrat se je vlegel na hrbet, gledal nepremično v vrvenje oblakov in mrmral nerazumljive besede. Kadar je potem vihar z vso močjo zbesnel in pripogibal drevesa skoro do zemlje — kadar so bliski švigali in je grom strašno stresal gorske stene, je splezal celo na visoko drevo in se je z drevesom vred zibal semintja, veselo vriskal in se v neznanem jeziku pogovarjal z duhovi narave. — Kadar je bila pa narava mirna, kadar so se planine v solnčni lepoti mladostno svetile in kadar so zvonovi po dolinah tako domotožno zvonili, je sedel ves dan pod drevesom, držal roke pred obrazom in jokal. —

To je bil gorski ubežnik. — Včasih je živel on bolje in ni mu bilo v zibelki prerokovano, da bo prišel tako daleč. — Spodaj v dolini je bila hiša »pri Bačmanu« njegova last; pred nekaj leti je peljal mlado in lepo dekle — Trpotčevo Rozo pred oltar. Potem je imel srečne čase. Neko spomlad je posekal v gorah kos gozda. — V jeseni so porivali drevesa v dolino. Kakor blisk so drčala belo olupljena debla po gorski strmini navzdol in ako so skočila čez kakšno skalo ali kak greben, tedaj so čudno pela; po vsej dolini se je lahko slišalo. Kmetu Janezu se je zdel ta glas kakor tožeče jokanje in stokanje. — Nekega dne je Janeza doli drčeče deblo zagrabilo in ga podrlo na tla. — Onesveščenega in s krvjo oblitega so prinesli ubogega kmeta domov. Njegova žena Roza je sedela noč in dan ob njegovi bolniški postelji in molila in jokala. — Janez si je opomogel bolj in bolj od težke poškodbe, toda v njegovi glavi je ostala tema, gosta tema. Vzrok je bilo močno pretresenje možganov, katero je povzročil silen sunek. Ubogi »Bačman« je, ob gotovih časih podivjal; posli, kakor tudi žena in otrok niso bili varni pred njim. Hoteli so ga že dati v kak zavod; nekega dne je pa kar zginil in se podil okrog po gorah.

* * *

V pozni jeseni je bilo. Prijazen dan se je nagibal k počitku. Notri v dolini so polagoma ugasnile luči. Le »pri Bačmanu« je še gorela majhna luč. — Notri v sobici je klečala mlada kmetica pred Marijino podobo. — Naenkrat je nekdo tiho potrkal potrkal na okno. Roza je skočila prestrašena kvišku in se približala oknu. Naenkrat je glasno zakričala:

»Za pet ran Kristusovih — ali si ti, Janez?«

»Roza, pusti me notri,« je prosil mož.

»Počakaj, da zbudim hlapce.«

»Da zbudiš hlapce?« je stokal mož; »Roza, ali se bojiš mene, svojega Janeza? — Samo za malo časa me pusti notri ... bom kmalu odšel.«

»Za božjo voljo; kaj pa hočeš, Janez?«  je z neko negotovostjo in tresoča se vprašala žena.

»Samo mojega Tončka bi rad še enkrat pogledal, mojega ljubčka ... pojdi, Roza, bodi tako dobra, samo enkrat pogledal!«

Mlada žena je šla vun in odprla tiho vrata. Mož je pa že zgrabil njeno roko, jo poljubil in je ni hotel več izpustiti.

»Roza,« je stokal, »Roza, odpusti, meni je tako hudo, tako hudo ... mene žene okrog ... ne morem drugače, ne morem se premagati.« Potem je skočil v sobo naravnost k majhni posteljci. Hitro je iztrgal iz posteljce rumenolasega dečka in ga pritisnil viharno na svoje srce. Deček je odprl oči, vendar ni nikakor začel jokati, ampak je objel s svojimi mehkimi, toplimi ročicami možu vrat in kričal:

»Mama, ata, ata! ... Jaz sem včeraj tako lepo molil k angelčku varuhu, da naj mi prinese ata nazaj ... sedaj je on tukaj!«

Deček je s svojimi ročicami še tesneje stisnil možu vrat; ta je začel jokati in se ni utrudil s poljubovanjem. — Mati se je pa tresla na vseh udih in je milo prosila:

»Janez, bodi tako dober, usmili se me — daj meni otroka!«

Janez je jokal, skoro tulil. — »Roza,« je kričal, »ti se bojiš, ali sem otroku kaj storil? O, ni se ti treba bati!« Dal je dečku še en poljub, ga položil v posteljco in ga skrbno pokril.

»Sedaj pa, Roza, varuj te Bog,« je rekel, »sedaj ne pridem več nikoli.«

»Za božjo voljo; kam pa greš?« je rekla žena, »počakaj no, da ti pripravim kaj večerje,«

»Nisem lačen, Roza, varuj te Bog!«

Janez, Janez, ostani! Zakaj že greš?«

Zopet je začel mož jokati.

»Moram, moram — danes sem dober — jutri me pa zopet prime ... ne vem, kaj naj storim ... vi boste varni, ti in ljubček ... varuj te Bog, Roza, oprosti, ne pridem več ... o, kako vas imam rad — tako rad!«

Začel je tako čudno zavijati oči, da je žena prestrašena spustila njegovo roko. Jecajoče, kot majhen otrok, je omahoval ubežnik skozi vrata in izginil v temi.

— — — — —

Osem dni je preteklo po tej noči in pokrajina se je odela v zimsko obleko. Gori v gorovju je segal sneg čez kolena. — Lovec Jaka je odšel s puško v gorovje preganjat kuno. — Sled ga je peljala visoko v gorovje. Le s težavo si je mogel delati pot v visokem snegu. Prišel je k spodnji živinski staji. Tukaj je zagledal dva metra visok križ moleti iz snega. Prečni tram je bil z vrvico pritrjen na pokončnega. Dalje spodaj je bil košček papirja, z nitjo privezan na palico. Lovec je stopil bliže — tedaj je naenkrat zagledal v snegu človeški obraz. Strah mu je prešinil ude. Pogledal je bliže in je spoznal — »gorskega ubežnika«, »Gorski ubežnik« je zmrznil v snegu. S hrbtom je slonel na drevesno korenino, na glavi je imel visoko zimsko kapo, ostali del telesa je bil ves zasnežen. Če se ne bi videl obraz, bi ga lahko smatrali za zasneženega.

Lovec je spravil sneg stran in videl je mrtveca, ki je sedel, imel roke sklenjene in je imel rožni venec namotan okoli prstov. — Lovec je vzel papir s križa. Tukaj je stalo v nevešči, napol razločni, s svinčnikom pisani pisavi:

»Danes pride naš Gospod, njegovi sneženi angeli so bili že tukaj. Tako tiho je ... tako tiho ... Roza, obvaruj te Bog, jaz ne pridem nikdar več, R. I. P.«

Lovec je pokleknil in zmolil očenaš. — Vrani so krakaje leteli po zraku in večna gorovja s svojimi bledimi obrazi so nemo gledala na prizor.