Pojdi na vsebino

Gor čez Gmajnico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Josip Vandot: Kranjska gora, sredi julija.

Gor čez Gmajnico
Josip Vandot
Izdano: Jutro 24. julija 1932
Viri: Gore in ljudje
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekaj čudnega, zagonetnega so popoldnevi, ki se kopljejo v mirni, sveži toploti pod planinami, vsemi zasutimi z zasanjanim, kakor tenčica nežnim sončnim prahom. Komaj čuten, hladen veter se zaganja visoko dol s snežišč, ki pobliskavajo izza sončnega prahu, kadar koli se zgane tenčica, zakrivajoča skalnato pogorje, ki se s svojimi drznimi vrhovi nevidno dotika samega neba. Dremavica leži nad vso ozko dolinico, a ta dremavica ni lena, temveč je v nji vse polno prijetnosti, kakršne človek ne najde nikjer drugod, niti na najmehkejši blazini, zaviti v najdragocenejšo svilo. Vas molči in sanja v tej dremavici, ki je ne moti pridušeno petelinje kikirikanje, niti bodri koraki letoviščarjev, ki se izprehajajo po cesti in po potih, vodečih nekam daleč v bajno kraljestvo planinskih pravljic.

Človek uživa letoviščarsko življenje z vso naslado, a uživa tudi samotni mir, ki je sam po sebi tudi velik kos tega življenja. Vsak najmanjši predel gorske samote je življenje svoje vrste in je v celoti samo izraz, ki izpopolnjuje življenje letovišča, ne poznavajočega v teh dneh nevšečnih skrbi prazne vsakdanjosti. Steza vodi preko razžarjenega proda, brv preko modrega gorskega potoka, ki neutrudno prepeva s svojim zvenečim glasom v prijetno dremavico.

Pod strmim gričem sopejo mirne smreke blagodejni vonj in med sočnim zelenjem se svetijo kraj nizkega grmovja veliki ciklamni in duhte v samoto, da se širijo človeku prsi in čuti v sebi moč, da bi se lahko zgrabil v divjem boju z vsemi nevšečnostmi, ki ga strašijo noč in dan nekje daleč v sivih ravninah.

Poetična Gmajnica, vsa zatopljena v preteklost in sedanjost, širi tu svoje dehteče, skrivnostno naročje in vabi v svoje življenje, ki ga vidi in razume samo človek, ki je ubežal razočaranju daljnega sveta in išče v preobratu svojih misli lastni, izboljšani jaz.

Preteklost je popolnoma onemela v tem samotnem kotičku, nihče je ne razume razen mladega vaškega dekleta, kadar se mu v nemirnem srcu prebudi prava ljubezen. Gmajnica je bila svetišče ljubezni, ki se je morala skrivati pred zavistnim svetom; v tem svetišču pa ni bilo nikoli nikjer grešne nizkotnosti, temveč samo mlada sreča in sanjavi mir, ki nehote razburi še dandanes hrepeneče srce slabotnega dekleta, da s tihim, a vendar zvenečim glasom zapoje pesem o Gmajnici in o ljubezni, ki neprestano kroži po Gmajnici in kliče in vabi.

Še neznatne ptičice ni tod nikjer, le samoten studenček brblja v tišino in z veselim glasom sekundira pojočemu, zaljubljenemu dekletu. V resnici je vsa narava borovške Gmajnice ustvarjena tako, da človek lahko trdi: vsa ta okolica je bila v davnih dneh posvečena neznanemu božanstvu, ki pač ni bilo nič drugega nego boginja svežosti, lepote in ljubezni. Mogoče je stalo v tej samoti skrito svetišče, kjer so častila mlada srca prelepo boginjo. Gotovo je razgrinjalo tod nekje sveto drevo svoje košate veje, v katerih senci se je porodil marsikateri sen, ki se ni mogel nikoli uresničiti v mrzlem življenju. Mali rut, ki se strmo dviguje iznad Gmajnice, je bil priča tega kulta, saj so se vršili na njem že v prastari dobi svečani obredi in se kurili veliki kresovi po običajih, podedovanih iz dobe poganstva. A bil je v srednjem veku tudi priča človeških blodenj in mračnjaštva, katerega žrtev je mnogokrat krvavo trpela na tem griču, prvotno posvečenemu samo pravi ljubezni.

Iznad Malega ruta se vzpne steza skozi čisti gozd naravnost na travnato, sončno planoto, znano pod imenom Drčev rut. Tod gori je zrak ves prenasičen od vonja planinskega cvetja, ki je v pisanih barvah razprostrto po vsej senožeti. Skalnate gore, obkrožajoče borovško dolino, strme s svojimi vrhovi naravnost semkaj, da se mora človeku čudno zdeti, zakaj ni tod nobenega zavetišča, ki bi služilo ljudem v zabavo in razvedrilo, saj je kraj naravnost ustvarjen za to, da ga uživajo letoviščarji.

Zeleni gozdovi se sklanjajo s svojim živim vonjem naravnost do planotice, sonce visi ves dan nad njo in po njej se pasejo v tihih nočeh samo srne, prihajajoče iz visokih lesov pod Črnim vrhom.

Strmo drsi onkraj Drčevega ruta kolovozna pot navzdol v zatišju molčečih smrek. Še je razlit tod skrivnostni vonj Gmajnice in ciklamnov, a vendar ni tod več onega nevidnega, samo v duši klijočega življenja, ki ga je polna vsa Gmajnica.

Človeku se zdi, da se prebuja iz prijetnega sanjarjenja in je z vsakim korakom bliže praznemu, enoličnemu življenju današnjega sveta. In res se razgrne gozd, v bleščečem soncu se zasveti nedaleč doli kopališče Jasna, človeški vrišč, glasni jazz, ki vriska po vsej pišenski soteski in se stoglasno odbija od mrtvega skalovja — podobe iz sanj blede in izgubljajo ves svoj izraz in na živi verandi kopališke restavracije je človek zopet to, kar je v resnici — boren, vsakdanji letoviščar, kakor je bil včeraj in bo jutri in še vsa prihodnja leta ...