Glej medenico cvetne čaše, kako se razpira

OSTANKI NEDELJE

Hvaljen bodi, ker nisi pometel tišine z mize in si jo pustil med odvrženimi besedami, temnimi hotenji, zažagano vestjo. Molčiš, ker nočeš, da bi nesmiselni trud, nepotrebna prisotnost, privid ljubezni preprosto izginili. Nočeš, čeprav je vseeno. Tako se zdaj (saj vidiš? saj vidiš?), ko so se ljudje razšli, med pozabljenimi sublimati nedelje, politim vinom, maščobno packo, malomarno odvrženim olupkom, ustvarja nekakšna domačnost. Če že ne domačnost: blizkost zaradi bližine. Kajti nedelja je edini dan v vesolju.

BELI ORGAZEM

Kakšna mizerija, da se ne moreš prisesati na njen pogled in zanositi. Rojstvo te ne bo razparalo, beli orgazem ne bo snežil po tebi. Pusta dežela si in plešoče čaplje s panonskim sentimentom ti ne pomagajo. tolažbo ostane starikava češnja pred oknom in cvetje, ki ji ga boš podaril prekasno. Ali le v misli. Ali, malomaren, nikoli.

POJOČA DEŠČICA

Ob stvarjenju si bil svetla pojoča deščica. Ker si hotel popolnost, si sistematiziral zlo. Smrt si uvedel prepozno, mnogo prepozno. Nihče ni imel ustreznega čuta, da bi jo razpoznal. Zlo se je kopičilo in stvari so samevale in si zapuščene izmišljale neprave bogove. Bil si palestinska tišina na puščavskem robu in judovska zamerljivost v zrnu jantarja. Brez dedičev, zatorej brez vesti. Koga naj nadzorujejo izgnanci? Kdo naj zbere razteple čuvarje kvasa in jih sprijatelji z zvezdogledi? Kasnil si s smrtjo, zato v tebi ni milosti. Ni je. Dokončno. izbris zreš, Vsemogočni.

IZGIN

Naenkrat si prašeč v velikem zelenem naslanjaču. Ničnič znotraj kože. Izbrizgan v stanje zaves, opuščeni pogovor, spomin na mamin spomin. Spodletelost dneva zavlada. Tisto, v kar si izginil, je še zmeraj polno hropeče milosti, nesnovno, a otrplo. Drugi, ki jih naslavljaš z ljubeznijo, so bridko prizadeti. Pravi svetniki so, pot, ki pripelje do morja in splava. Potem, ko se zbereš, te nihče ne opazi.

ANTIMODRINA

Opazuješ, opazuješ. Začenjaš pri Bogu, potem pa te ljubezen pahne v prah. Dolgo strmiš, dolgo strmiš. Ne razumeš, čemu ti je jezik otekel. S tišino ne moreš potešiti ženske, brez besed ne moreš določiti koordinat telesa. Medtem postajajo vetrovi vse bolj slani. Dotaknejo se te nevarni, spolzki plazilci in njihova pritlehna mitologija. Karminasta, karminasta. eni razsežnosti, a polna zavojev. Potem si umazan. Ne, umazan si že prej, ko sikneš v svet, skrbno načrtovan mešič bede. Antimodrina. Vzhajaš kot umetniško delo, kot Mesec, ki ga je zapustil čas. Medtem se vetrovi poležejo in sol nasiti brazdo za brazdo. Opazuješ, opazuješ. Zdaj povsod dihajo govorice, zato je tvoj jezik nesmiseln in neuporaben.

TEŽKA NAKLONJENOST

Včasih začutiš naklonjenost stvari. Rad bi ljubezen namazal na žensko, otroke branil pred brenclji, rad bi sončne zahode risal in menjaval smeri smisla. Potem ti postane naklonjenost težka. Ne veš, kam bi posadil nežnost. Mili pogledi počijo po robovih, nabrekla črnina zoblje po ostankih sočutja. Kajti vse enostavno je že sto let enostavno in še čez. Ker vran samotari od tedaj, ko mu je bog dal kljun in glas in voljo do letenja. Temu ne moreš oporeči. Ne moreš se skriti v povedku in v metodičnem dvomu. Vse, kar si močil s semeni in solzami, vse, kar si teptal in zažigal, je že zdavnaj združeno proti tebi in motri tvoje pešanje. Včasih začutiš naklonjenost stvari in lahkotnost smrti in spregledaš, da sta zavest samote in samota zavesti refleks iste praznine.

POLOVIČNO VRAČANJE ISTEGA

Ponavljaš: naj bo, naj bo. Nate pade Camusova senca. Zamenjaš besedo, izbereš lažjo: orhideja, orhideja. A ljubezen te ne usliši in ne pripusti med svoje dišeče ustnice. Poskušaš z odrekanjem: visoko je nebo, visoko, visoko. A nisi nič srečnejši, tvoj pas je ozek in v ušesih ti gnezdijo potni skobci. Vzameš žensko in ji božaš vrat, dolgo jo gneteš, dokler se ne spremeni v kitajsko vazo. Odnehaš, nasloniš se na kožo njenega trebuha in poslušaš šumenje neznanega oceana. Prešine te, da si programirani bog. Vznemiri te, da ti je dano le par prispodob, ena misel in pol čustva. Zdi se ti malo: biti, vedeti, biti, vedeti, na pol ponižan biti in vedeti. Biti na pol ponižan. Vedeti, da si na pol ponižan.

MEDTEM KO GLEDAŠ LIST

Učiš se opazovati list. Sediš pred njim, medtem ko se svet prazni in postajajo žrtve goste kot novembrski dež. Sediš pred njim in gledaš modro žilo na njegovem čelu. Gledaš, ne da bi videl in na sledi tvojega pogleda so krvoločni lisjaki, zavijajoča trupelca. Sediš pred njim, medtem ko se slači za prvo ljubljenje in v njegovo razpoko padajo nagrajeni pesniki z osmojenimi jeziki. Ne vidiš, a zaznaš oba rokava njegove usode: prvi je navpična presnova svetlobe, drugi je ležeči goltanec kače, ki jo je Odisej gladil, gladil, tako dolgo gladil, da jo je lahko uporabil za jadro. Zaznaš, a ne razumeš robov, ki brez konca ponavljajo šibko zamisel Stvarjenja. Ne razumeš, ker v resnici list preizkuša tvojo muzikaličnost in etiko tvojega zasmrtja.

DVE GLAVI IMAŠ

Dve glavi imaš in med njima veliko zmedo. Leva je kamenglava, desna je ogenjglava. Levo ližejo deževja, nagovarjajo plime, zapeljujejo močeradi, objemajo lišaj Pred tisoče leti je zaprla veke, a še vedno vidi vse zvezde, od vzhoda do zahoda, in pomni vse njihove premike. Desno ljubkujejo selitve, žetve in smrtni boji, smrtni boji, žetve, selitve, časti jih čas blagih norcev in mravljišče sovražnosti. Od rojstva slepa diha skozi plaz pekoče beline, a kljub vsemu pomni vse sence, ki so jih neznanci ustvarili, da bi dokončali sveti smisel. Dve glavi imaš in med njima zmedeni jezik, ki brblja o svetem smislu zasenčenih zvezd. Dve glavi imaš in o sebi ne veš ničesar, niti tega, da te kar naprej negujejo drugi, z enim srcem.

OD VRTNICE DO DISPUTA

Vrtnica ti vzame prvo besedo, posvečeno. Potem zamolkne božja ikra, nejeverno. Jezik se sesuje kakor plaz, neustavljivo. Hotel si upesniti globino v dojenčkovi zenici. Gledal je v odprto, z odprto zaslonko. Bog, zdrznjen nad gravitacijo. Nisi zmogel. Hotel si upesniti globino predanosti v podkožju ljube. Drhtela je na poti med tvojim čelom in spolovilom Severnice. Jalov je bil tvoj trud. Hotel si upesniti objem Smrtavcev pod previsom časa. Zelo obetavno so se smejali, zbrali napuh bratstva in se priklonili pršeči praznini. Ni ti uspelo. Hotel si govoriti o navadnostih: kljuvajoči vesti, odpuščanju, zažganih omletah, zidni plesni, o tesnobi zmagovalcev. Nezrelo si se obnašal. Nezrelo si se obnašal, ker ti je vrtnica vzela prvo besedo in z njo gotovost govorice. Kjer ni napuha, tudi naprezanja ni, ni moči in uspeha, si pomislil, vzneseni blaženi pijanček, pripravljen na zaključni disput.

POSKUS Z MINLJIVIM

Obkrožen si z minljivim. Poskusiš ga vzljubiti, a se ti izmakne. Odpove se gosposki, vzvišeni, sinji drži in se skrije. Zastonj ponavljaš, da si. Prav te ponovitve te načenjajo. Še dobro, da te ljuba ugrizne s češnjo med zobmi in se ti splaši prepričanje. A ko se ti vlažni obrat leta usede v dušo, spet začneš. Deliš minljivo. Najmanjšega minljivega ni. Saj tudi ni največje večnosti. In najveličastnejše zamisli. Večja od zamisli motike je zamisel zemlje. Vse, kar se trudi biti, čeprav milost, dobrota, volja, je že preseženo v zasnutku. To spoznaš, zapuščen in sam, prepozno. Prepozno, da bi spoznanje štelo.

BUŠIDO

Ne, ni ti vseeno. Ne povsem. Napoveduješ, da se bodo razcvetele češnje, pripravljaš rojstvo novih zvezd, načrtuješ poti do njih. Ne, iz knjige pravil nočeš izbrisati besede uglašenost. Kako uravnotežen si, čeprav starikav. Kot da bi te ponovitve in urjenja dokončno utirila. Kot da bodo prividi, ki si se jih privadil, trajali in te celo preživeli! Ne, ni ti vseeno. Igraš se s srcem, skrivaš ga med kamni in izzivaš usodo. Zelo zloben si, bledi hudič brez pameti. A potem nekje daleč poči strunica svetlobe, se od moraste teže zamajejo sanje, plane veter v gozdiček ljubimke - in je dovolj, da razpade tvoja zoprna, zanikrna brezbrižnost in meriš, tehtaš, izbiraš, šteješ, z okroglim kurjim pogledom, zrno med zrni, pesek v pesku.

MALE POKVEKE

Sprašuješ se, kam prestopi življenje, ko pomlad nima več vonja divje kutine, ko klas ni več boleče zlat, ko ljubezen ne diši po volčji sledi. Sprašuješ se, od kod prihaja zmiritev, zakaj kri rjavi, čemu se nebo naslanja na prsi in ti v gube na koži šiva demončke nezadoščenosti. Kaj pa so te male vreščeče pernate pokveke, z zenicami do mednožja? Kam pa rinejo razbarvano dušo? Med temneče ciprese, med rogovilaste vrabčje grobke, med klepetave fanatike, ki zajtrkujejo otroke in večerjajo maščevanje? Proč, golazen, naj pada dež na vas, dokler ne boste sprani kot baldahin provansalskih devic. Proč, znanilci neravnovesja in norih celic. A jih sploh podiš? A jih sploh strahuješ? Se ni zgodilo z življenjem nekaj posebnega, česar ne boš odsukal do smrti? Kaj ni to le kamena klobka jezika, s katero čas prekucne tvojo prazno glavo sredi greha, sredi smeha?

OGNJENI HAIKU

tebi gorijo gozdovi, grlo diši po zajčjem strahu in nebo po smoli. Nihče ti ne upa pogledati v droben okrogel stih za spuščenimi vekami. Kako naj bi razbrali skrivnost slovesa na papirju, ki ga je izlizal plamen? Kako naj bi se izrazila ljubezen, če je smisel ostal brez bele podlage? Kako naj bi razločili časno in brezčasno, če je svetloba le ena, nasilna, sičeča? Ni mogoče, da tudi podzemlje ostaja brez senc. Ni mogoče, da se topi sočutje kamnitih skladov. Čisto blizu je skovikal Bog, ob koži smrtnikov so pele statve jasnine, pa si se zlomil kot črviva brv, ne da bi javsknil, ne da bi se na daleč videlo in žebralo: ubožec, kakšen ubožec! Goreči gozd ni pesem, kajti lepota zubljev se igra z odsevi prve vročine.

DOLGA DOLGA LJUBEZEN

Pustiš ljubezen, da se daljša dokler ne prerase Luninega skrbništva. Pustiš, da jo Engidu vpiše v zemljiško knjigo peščenih sipin, da jo čas pobožno liže, draži, grize, fuklja. Pustiš ljubezen, da se daljša prek razumnih meja, prek meje razuma. Postane sijajna, se tika s Soncem, napenja Orfejev ud in strune električne lire. V Pustiš jo, da se odtuji človeškemu. Se ima visoke prsi, a na hrbtu ji zrase hrzavica. Prehitra je, da bi jo ujeli digitalizirani prežuhi. Zdaj je le še čista moč, popek večnosti. Pustiš, pa si že izkusil njen sveti prag. Za nekaj tisočletij si imel vlažne konjske oči in kaktusovo potrpežljivost. Bil si vdan, s kilometer dolgim jezikom. Rad si se plazil, da te je le gledala s potnimi stegni. Kar pustiš, se ne vrne. In ljubezen, predvsem ljubezen, je dokončno slovo. Toliko je odvisno od rdeče samokolnice, da ne odločaš o ničemer več, o ničemer več, o lotos.

BLAŽEN IN ZADET KOT SKALA

Prazen dan, brez obrisov. Brez teže, zato pa barvit, barvit! Zvrhan sanjavih prividov, kipeč od pastelnih angelskih spolovil, prosojen kot meglica nad Strombolijem. Spočit kot mama po dolgi odsotnosti. Prazen dan, brez obrisov. Brez smisla, zato pa poln klorofila! Zasičen z zvezdnimi dihci, cipresami, ki jih ljubkujejo oblaki, žilavo voljo daoistov, ki se brijejo z vetrom in spijo na kvasu, tihi, pretihi. Prazen dan, brez obrisov. Brez dogajanja, zato pa vetrnjav! Sipek kot peščina, gibek kot kreolkin pas v objemu salse in izbrizganih semen. Zbistren kakor Hajamov pogled. Si, prazen v praznem dnevu. Zato pa zreš v prazno, tako kot Charlie Parker pred solom. A gre skoz tvojo, gre skoz votlost dneva tresljaj največje strune v vesolju? Si stanje. Blažen in zadet kot skala.

ČEZMEREN, ČEMEREN

Kot bi bila v petju škrjanca zaobjeta jesen. Kot bi bila v neobranem koruznem polju zaobsežena volja ostati tu. Magari mrtev. Plod in spomin, pesem in prekopicnjena kocka časa, ki teče v tebi, tako sladko, tako suvereno, tako epsko. Kot bi ti bilo mogoče hlastniti za čezmernim, kar ni le bridek čivkot in osušeni, odsluženi storž. Kot bi... dovolj, dovolj! Saj duša ti ni vztrepetala ob prhotni pesmi, šelestečih laskih, jeseni in na poljsko pot odvrženi besedi... Ampak ob čem? In zakaj? Kot bi se zaobjetost in zaobseženost igrali z vsem, kar si, kot bi čezmernost postala tvoja čemernost, ker si pod mero in prekratek za ljubezen.

ČAS IZGUBLJENEGA ISKANJA

Iščeš svoj čas, a ga ni. Ramena ljubic imajo svoj čas, odsev Narcisa ga valovi, strupenina gadjega jezička ga izpljune. Mogoče ga nosi Luna, mlada, spremenljiva. Morda ga prekriva streha Boga, če je misel, ki se prilega vsaki praznini, če je vnaprej zadana simetrija strašne brezbrižnosti. Zaman iščeš, mahoma besen, mahoma otožen: nemiren. tebi plivka vse več preteklosti, ki ni tvoj čas. Niso tvoja morja, niti mesta, ne prašniki, ne udarci. Ni tvoj haiku s kavko, ki pada, in snegom, ki meditira. Pa nič. Naj bo pozaba blaga, sočna in rumena kakor limona. Naj bo v njej pečkica Sredozemlja, naj jo pohodijo sanjavi otroški čevlji. Tvoj čas bo že vedel, da te ni.

NEBO, PRAŠEN ZANOS

Gledaš v septembrsko nebo. Zvezde so drobnejše kot poleti, zato pa mirne in sprijaznjene s tem, kar prihaja. Zaveš se, da gledaš preteklost, nič drugega kot preteklost, čisto minulost, ki je tako globoka kot rana, iz katere se je izbrizgal svet. Kako človeško, videti le to, kar je umrlo in se ti ponuja kot lepota, kot vsemirski smehljaj. Kakšen prašen zanos, biti posestnik slepila za nazaj, utvare za naprej, vmes pa biti oblika nedoločnika, izročena sedanjosti.

SVOBODA IN SRAMOTA

Potem se plaziš. Ne gledaš v nebo, ker si preboječ za praznino. Ampak to je tvoja praznina, tvoj mravljinčji nagon, obup členonožca, ki ga je ujelo neurje med borovci, dišečimi po neznanskosti nekega drugega, neumljivega, neotipljivega sveta. Se poskušaš dvigniti glavo in slišiš grozno švistenje kanje, ki te vidi, ki te vidi. Potem koplješ. V zemljo, da bi minila groza življenja in bi bil otrpel, brez luči, mrtev in svoboden. Ampak to je tvoja svoboda, ki bo preživela sramoto brezglavega migotanja in skrivaštva. Ni v stvareh, ni v času, ni v naklonu besed. tvoji sramoti je, samo v njej. In tega ne vzdržiš.

OZADJE SVETLOBE

Opešal si. V tvojih genih evolucija kasni. Otroci te ne gledajo milih oči, prek tebe zrejo, kliče jih vijolični vonj mlade ljubezni. V šarenicah se jim preliva božja, strastna zasnova, ki ne sprašuje po smislu, ampak je zgolj in samo plameneči pomen. Tiho te obletavajo slabosti, padaš v zanke spoznanj, povzetek tvoje modrosti ni razsvetljenje, temveč nevednost, nikogar ne vodiš, nikamor ne pelješ, spiš v praproti in dihaš s kresnicami, hitro in plitvo, želiš, da bi prišlo jutro in bi postal ozadje večje svetlobe, največje svetlobe.

TARANTELA

Izprosiš svetlobo. Vidim grlo maternice, rožmarinka ljuba. Izprosiš zvok. Slišim listanje gozda, duša zabeljena. Izprosiš vodo. Ne zaslanjaj mi obzorja, o gospod. Izprosiš perje, sipki pesek, votlino v nosu. Pusti me trepetati na tvojem gričku. Naj bo v tvojem dvignjenem čelu hiška manihejce Nazaj se nagneš, da bolita obilje izprošenega in suha hrbtenica. Plemenita zgodba umira v meni. Ni iz teh krajev. Tuja je, le do pasu človeška. Ugibaš, od kod in čigava, vznesen, prestrašen. Spomniš se, da je Sredozemlje blizu, a v tem hipcu si že v rokah nezmerne daljave in tvoja zavest je višnjev cvet, ki ga vrtinči nasmeh zgodovine. -Tarantela, smokvica, šapa, banavz. C, c, smrt prihaja, verz nagaja.

NA MEJI SVOBODE

Lahko greš in seješ, kajti polja čakajo. Lahko ubijaš in lomiš peruti, zakaj vojne so napovedane. Lahko splezaš po ljubezni, ker je svetloba brez teže. Odideš, zaseješ, ubiješ, zlomiš, splezaš. Ampak polja so prazna, premirje nosi grozo, ljubezen zogleni v viharju svetlobe. Potem stojiš, dihaš v seme, da bi se ne posušilo, gledaš na blizu, kakor vešča. Brez rok, iz zakatranjenih ram ti štrlijo skvarjene sanje. Prilepljen na veličino nepopravljive zmote. Stojiš, dihaš, gledaš, zliman v zagaman ništrc ničevni. Stmišča pa rumenijo, polptice zobljejo mrtvece, zvite ljubezni pikajo, zvite ljubezni sikajo. To je lepota, vse v vsem, ki si ga iskal, veliki zavojevalec. Resnica je drobcena, dopuščenček.

TI JE DOBRO?

Kako pa greš, opotekavec! Je težka glava praznih sanj? Tudi ljubezni izmučijo in dobra dela in personificiranja kanarčkov? Je treba med človeka in smrt res nameščati močne, zanesljive stvari? Plišaste igračke, sebične gene osončij, praštevila, elektronske zapovedi? Ali bi moral stati iz oči v oči s tesnobo vsak hip, kar naprej, skoznjo privlečen v svobodo na tenko, na krvavi dih? Kdo te sprašuje, kdo ti daje smisel za čudežno? Kdo ti kaže široke delte in pršič na gori? Kdo ugaša v tvojem imenu? Te slutnje vrtinčijo, te slutnje zanašajo, ti je dobro tako, opotekavec, ti je dobro?

POSKUS ASKEZE

Dež, lajež v blatu, vojna, razpočena ovojnica semena, začudeni pogled vesoljca na Rilkeja - preveč za sanje. Preveč za sanje življenja. Poskusiš z askezo, odvzameš seme, zapustiš osvajalca na blagi modrini Zemlje, ki gosti nedoumljivi prostor, vrneš Rilkeja v vonj origana in med provansalske skušnjavke, odmisliš vojno, ki je medtem postala druga vojna, zapustiš lajež v blatu. Kaj ti ostane? Dež. Dež ti ostane. Premalo za jesen, bistveno preveč za svobodo onkraj stvari in onstran misli.

ŠIRJAVE, OŽINE

Šel si prek morja, splezal na goro, umeval širjave. Kako pregiben je jezik rib, z besedami brez robov. Kako trmasto mislijo volčinove korenine v sviščanju pomrzlega vetra. širjavi vse traja, traja. Kaj bi s koncem, zasvojen z globino sveta? Igral si blagega norčka, da so se otroci lažje skobacali iz sanj na noge. Potem si vadil spremembo biti. Čakal, spremenjen v sočutno tnalo. Ni bilo kaj razsekati na tebi, nevidnež. Na koncu si se umaknil. Čeprav si slutil poezijo, je bila v ožini suhega srca trda slast ženskega spolovila. Stiska, ki ne ljubi, ampak rodi.

PRIPRAVLJEN ZA ZIMO

Vidiš prah na odstavljeni knjigi. Tudi ti si odstavljen. A v prahu, ki lega na svet in mehča spomin in bolečino, je uresničitev tvoje človeške naloge: razumeti brglezov glas, začutiti namen kože, ki zamejuje čas, a ne za dušo, ne za dušo ... Vidiš topli odtis ljubezni na stvareh, ki so se razmaknile, pripravljajoč se na zimo. Tudi ti si razmaknjen. Daleč vsaksebi - kljub koži - so tvoje povezave, sistematičnost, mistični vbodi Celote. Pripravljen za zimo, pripravljen za sneg.

IGRALEC

Sebi v brk si se smejal, druge malce psoval, malce v naročju zibal. Zastajal z odprtimi usti pred neznanskim, mehcen, neraben. Čutil si brezbrižen pogled na sebi - iz lupine sveta in časa. njem? njem materinsko skrb, da bi ostal človek? igri si bil, igralec v vlogi precej svinjske, zanikrne usode. Z baročno lasuljo na prepotenem razumu. S kartezijansko prefinjenostjo si se opotekel v poklon in iz teme so v tvoj napuh pljuskali valovi odobravanja. Temnega hvalisanja. Bil si Odisej, ki je zaspal in zamudil vojno in mu zato ni bilo dano odpluti v blodno daljavo, pripluti v nepremakljivo zvestobo.

IZ TIŠINE, V TIŠINO

Rečeš iz tišine: šššš. Ne odhajaj, ne bodi veter, zavij se v vonj zadihane rjuhe in v rdeči jeziček mojega spola. Samo še nekaj pisem bo prišlo v moj nabiralnik, zašepetaš. Ampak presunjeno bo tvoje srce, zagozdeno v sanjarije, v preširoke aleje tujih mest. Kaj vem, rečeš, z dvomom v glasu, življenje ni razodetje. Zgodba je. Zgodba o solzi, ki je umrla, ker jo je smeh predolgo poljubljal. Zapreš oči. Zaviješ se v vonj rjuhe in jeziček spola, presunjenega srca sanjariš, kanarček v podzemni, zatemnjen od nevednosti, nasmejan. Kaj bi dal za solzo, rečeš. Sššš, varujem te tudi v tišini.

O LISTJU, SPOŠTLJIVO

Greš po Ustju, zazdi se ti, da so se iz stoterih nadstropij osuli glasovi Manhattana. komediji, kjer nastopaš, ni slišati čričkov Maratonskega polja. Ko misliš no usodo posameznih listov - saj si del drevesa, del začasno nadzorovanega sveta - tvoj jezik ni listnat. Ni orumenel do zadnjega fraktala, usnul v jesen. tem, da se razlikuješ od vsega, kar te sproti, v srečevanju, ustvarja, je nesmisel tvoje veličine. In veličina nesmisla, slišiš, in nisi rekel nič, ker si tako grd, da nimaš pravice besede in glasovanja.

SREČANJE Z VIRGINIO WOOLF

Poslušaš. Poslušaš, zgubljen med besedami, ki se cepijo. Urejaš vonje mest, urejaš hrapavost pokrajin. Odpreš knjigo, odpreš žensko. Hlepiš za mladostjo, s svetlim srcem, da bi bil hitrejši. Zelo si smešen, kot kakšna koketna koza. Ko se približaš rešitvi hudo človeške, hudo smrtne naloge, vidiš Virginio Woolf. Skozi vodo gre, nazaj v življenje. Bele čipke na njeni dolgi obleki so suhe, njene oči, s prozornim Bogom v zenici, pa ostajajo utopljene.

EVOLUCIJSKI ODPADEK

Zdrsneš s sebe, med zvezde. Dihaš kakor marjetica, brez glave, v trdi temi. Prikazujejo se ti pošasti, človečnjaki, skupaj se tiščijo kot Tristan in Izolda. Misliš, da si zapustil smrt, ko si tako daleč, da te ne doseže lastovičji ščebet, še za idejo letenja predaleč. Pa ni res, ziba te v svojem sinjem pogledu, monogamna, predana kot kamenkost. - Veš, lahko je biti tu, jasen v jasnini. Ti pa v trdi temi, brez glave, bel in razvojno gledano - neduhovita napaka!

VONJ LJUBEZNI

Ljubezen diši, njene noge so dolga mamina senca, vonjajo po algah in ti pod jezik polagajo jajčeca. njih je Bog. Nima rok, nima sapnika, prosojen je. Ga čutiš kot morje? Saj v resnici valovi. A ni nekam stoičen, nima kože posute z drobnim peskom, kot balinišče? Saj se igra, s kroglicami v stripih, s planeti. Še diši ljubezen, zdaj diši po škržatih, Lorcovih učencih. Visoko je zadovoljstvo, a obup je višji. Njene noge strižejo svet na trakove, na pasice, na vijačnice. Na njih je izpisana in razmnožena Celota. Nima začetka, nima konca, a ima dušo, ki vse sliši. Kako veš? Ne vem, ljubezen, šepneš, nisem tvoja roža, nisem dišeča roža na začetku in na koncu tvojih nog.

BITI MODER

Vse, kar vidiš, postaja ... dobesedno. Ne verjameš, da je duša nekaj tvojega, izjemnega. Vse bolj navzven si, zasukan v svet kakor rokav. Vstopaš v razmerja, vstopaš v sobe, vstopaš v mesta, pokrajine, sanje, ampak neosebno, v trpni obliki. Zrkla imaš napokana, kar je dragoceno. Tudi kitajski porcelan je dragocen. Kar si izgubil, je dobil svet, in najbrž je, gledano s stališča svetlobe, svetlejši. Tudi to - gre za slutnjo, univerzalni nagon - je razveseljivo. Čeprav ne zmoreš navdušenja, si pomirjen. In moder. Ne bo dolgo in na ustnicah ti bo zrasel prvi grmiček borovnic.

POTEM PA BRŽ ČEZ MOTNI POTOK

Pravzaprav nič. Naprej ne gre. Še manj v globino. Nisi izdan in ne zapuščaš. Ničesar ne učiš. Ne gresta vate ne modrost ne zapeljiva zmota. Slep si kot zaprašena pot, skovik nad praznim, zameglenim gričem. Kako mineva mesec, to pač slutiš: v ponovitvah. Ti pa gostiš se v leta. Podoben si romanu, vedno tanjša zgodba, vedno več poglavij. Naprej, naprej, ki ni naprej in ni nikamor. Tako naj bo. Milost ni preigrani čas, ki zlahka teče v zatemnjeni duši. Ni izključno res in ni privid. In kaj boš z milostjo, sejalec negotove vere? Ozri se v prazni križ, potem pa brž čez motni potok v plameneči zrak. pesem, izsekano iz angelcev. Iz njihovih glasilk! Da te bo svet bolel do kolkov in še čez, do smrti! Pravzaprav nič. Se najmanj gre v višino, dokler si tu, preglasen za odmev, prešibek za tišino.

O MOJSTRU IN REKI

Mojster je rekel, da ne moreš, ker si človek, dvakrat stopiti v isto reko. A kako je s suho strugo? In s suhim spolovilom? Kako je s prazno ulico, v kateri le straši? Poskusiš z zarotitvami. Čemu tak hlad v morilčevem očesu? Kaj je za robom smrti, in concreto? Cipresa, Van Goghovo uho, po anglosaško striženo igrišče, vonj po joti, razgrnjeno srce, pulzirajoči kronometer božje mere in nemira? Nadaljuješ s predanostjo, z izbrisom. Daj me, globoko v grlo, zamaši moje bitje, da ne bo odteklo v vroči pesek. še, ljubezen, scefraj te bedne sanje. Žetev, glej, žetev v Lizboni! Potlej zastaneš. Mogoče je bil mojster govoreča reka?

EVOLUCIJA IN RAZODETJE

Razodetje? Biti gol, razkrit, na čistem in na samem s svojo smrtjo. Na samem, a ne sam. Na čistem, a ne čist. Kakšen? S kom? Zaglinjen. V objemu s popkom zemlje. Si slišal vekanje otročka, ko je nastajal Logos? Si čutil rano sveta, ki je prvič legla na Človeka? Si otipal luč? Si zavonjal, da je kri prišla z neba in jo je treba loviti v pesem? Si doživel, si. In tudi doumel. Da te je udarilo kot bridki meč, razsekalo, da si se v zlogih brez pomena kotrljal po produ. Čas pa ni čakal. Od takrat kasniš. Kasniš in čakaš razodetje. Scela nag in nezaščiten, prapravnuk magnolije.

OMOTIČEN BI STAL

Vsi živi bi se objeli na žive in mrtve, odprli polkna in vhodne dveri, prekrili pragove s kalčki in cigansko, komaj zadrževano strastjo. Vsi bi peli opolzko molitev, ki bi jo Bog poslušal z nasmehom in napetimi dojkami in umaknil plazove in pogoltnil puščavski vihar. Čeprav se ti ne bi posrečilo postati varuh črede, bi pomislil, kako majhen je Stvarnik, da te lahko posluša! In kako je hiter, predvsem v svojem umiku, da se zmorejo zrnca soli preleviti v pljuča in mah v Odo radosti. Stal bi, omotičen od preproste prisotnosti čudeža, čutil bi, kako se med gospodarjem in psom, ki ga obdrsne, stke dolgotrajna vez narave, stal bi v naklonu pekoče želje in zrl skoz uganko začetega tisočletja v kamen, ki doji bršljan, v ljubeznivo in čutno odsotnost, s katero se odpira nebo nad vrhovi kostanjev - za vse? za nič?

BIL JE ZAČETEK

Rad bi se vrnil na začetek. Kje pa je - začetek? Trenutek, ko si bil beli šum družine, praznični prt zapadlih dni in nespodobnih sanj? Ne, ne. Začetek je bil stok nad provansalskim žitom, rumeneč po svoje, ker se v njem - kadar je čisto mlad - povaljajo device. Začetek je bil rdeč poljubček med nogami, vzajemni duh ljubezni, timijana, tremola zvonov, oblit s prihodom in odhodom morja. Začetek je bil prsk neba na veki prve ženske, napet vprašaj pod moškim pasom. Začetek je bil - vse, kar je kasnilo in je postalo nova možnost novega začetka.

ŠEL JE PREPROSTEŽ V SVET

Prispel si do preprostosti. Zdaj si preprostež. Vidiš marjetico, zrno, izvir, slišiš prestrašen lajež cucka v primestju. Vse stopi pred te kot od vidnost, bitje, ki ne pripada Vsemu. Nobena stvar se ne nadaljuje v drugi. Ni pomembna, ni nepomembna. Tudi ti, preprostež, nisi biser. Če bi začutil v vratu lepoto, bi prej začutil gnus. Vendar ne gre za to. Gre za čustvo, ki bi ga skorajda izžgal z metafiziko. Zdaj vstaja v tebi kot koralni otok iz morja, otrok, otrok. Lahkotnost si prepoznal, mama ti jo je dala. Pojdi v svet in naj bo vedro tvoje čelo, norček. In greš. Vidiš preprosteža, belo cvetiš, drobno kliješ, šumljaš med kamni, preplašen bevskneš v nerazumno noč.

BLIŽINA, DALJAVA

Mesto je tiho, ker se leto menjava in je treba biti pozoren, skrajno pazljiv. Zlo ima velike možnosti. V očeh starcev je praprot, koran, hijenje blato, ledeni previs, Melisanda, fojba, Lesbos. Vsakdo se vrača tja, kjer je bil spočet. In ti? V tvojih očeh je modrina? Ker sem od daleč, dalečdaleč. Saj veš. Nočeš vedeti. Postavljaš zastavice v ljubezen, da bi izničil razdaljo in si jo udomačil. A to je, kajpak, nesmisel. Ljubezen, prepikana z banderci! Vetra, ki bi trgal srce na kosce, pa od nikoder. Ne vetra ne vonja po semenu v mandljevi špranji. Noči so predolge, tesnoba pa hitrejša od svizca. Za cel svet velika, od roba do roba, kot božji nasmeh. Nisi od daleč. Od blizu si. -Kako veš? Ker se spreminjaš, iz dneva v dan. Stvari, ki so daleč, so zmeraj enake. Kot večnost? Ne govoriva o njej. Govoriva o tebi.

ZASNUTEK ZGODBE

Kako blag dan v decembru, sinjina boli in južni veter prinaša s seboj vzdihovanje Mavrov. Ne, ni daleč do morja in kjer je morje, je sled Celote in sled Velike zgodbe. Slišal si zanjo, vendar ni bila izrečena v jeziku tvoje matere. Mama ti jo je zaupala kot željo, drsela je med njenimi prsti na klavirj ni bila sozvočje ampak nezadoščenost, nezadostnost biti nič in nem. Ampak takrat december ni bil blag, tvoje življenje je bilo smetišče, izogibal si se sam sebe. Takšen si zamudil zgodbo. Krivda je legla nate, zato si moral kasneje (in kasneje je zmerom prepozno) pisati majcene, drobne zgodbe. Ena od zgodb, ki ni prišla do pravih ušes, se je pričela z decembrsko modrino. Tržaški zvonovi so jo po kosih pošiljali čez Kras in Furlansko ravnico. Ta zgodba je bila rubinastordeča kakor Rubajati in je še vedno stkana iz kapljic krvi in ti si njen odmev.

DA NE BI BIL KEPA

Da ne bi bil kepa brez misli. Bit ne more biti golo golcato sočutje. Moral si boš iztrgati srce in pasti na kolena pred mogočnim svetom. Poglej, kako svetloba ljubkuje javor, obrni list, vsak list posebej! Spodaj je zrak temnejši, ker tudi molekule znajo zardeti. In morajo - tako neposredne, po božje živčne od dotikov zelenila. Dolgo dolgo so se postile v medgalaktičnih prazninah. In ti? Se nisi dolgo dolgo potikal po osebni zgodovini in se razplojeval kot orhideja, iz lastnega potu in želje? Medtem so drugi že našli cilj in ga zgubili, tisočkrat. Samo da ne bi bil kepa, ki ima smisel le od zunaj. Zavrni vse, kar ponižuje renesanso duše - v ledu ali v gorečem heliju - da bo javor še dolgo dolgo stal. Ne bo zastonj; spoznal boš simetrijo v grlu in si boš smel oddahniti kakor lastovka, ki je uzrla Južni otok v magnetizmu drobne, nežne glave.

OB KONCU ČAS VZBRSTI

Ko zmanjka časa, čas vzbrsti. Ne sam od sebe, potrebna je človeška tesnoba. Motriti moraš popek yrtnice. Kako težko gre v cvet! Potem pa, nenadoma, kot v paniki, da ne bo poletja - glej medenico cvetne čaše, kako se razpira! In vrtni duhovi zaplešejo in rišejo drobne križce na tvoje čelo. Ni te, ni, se zavrtinčijo mušice, nad mejo sluha javkajo netopirji, kličejo mrak, da bi izplačal svetlobo in bi šla, z zamero, zbogom. Takrat se ti odpre tretje oko, sredi jezika, in skenira stvari, o katerih moraš molčati, a jih moraš pomniti ves čas, dokler se ne obletiš in stisneš minevanje v neskončno težko točko.

MODROST DOTIKA

Ne misliš na stvari, ampak na dotike med njimi. Dramatika bivanja je meja, je rob. Večnost ni pretresljiva sama na sebi, ampak v dotiku z minljivim. Obzorje ne bi nikoli postalo uganka, če ne bi mejilo na nebo ali vodo ali meglico nad velškimi griči. Tudi smisel ni v jeziku ali tišini, ampak v ljubeznivem nihanju uglasitve in izzvenevanja. Bahava norčavost, s katero cvet obleče svoj plod, bi ne bila doumljiva, če bi ne bivala kakor poljubček nasprotja. Čemu? Le kar je omejeno, se zmore preseči. Nad omejenostjo obupuješ, nad popolnostjo onemiš. Življenje, vsakična rana sveta, je sveta membrana Vsega: ni ji le dopuščeno ampak tudi odpuščeno biti.

NAGELJ V KAMNU

Spet obup - kako patetičen je lahko človek v primerjavi s potokom! Odtekanje, smisel za čas, muzikalnost so mera za nemoč in zato si vnaprej poražen v zaobjemu sveta. In potem - tesna kletka razumnih besed! Ves jezik pa zunaj, orkestriran do sinic in trnja in angelov, mavrični vrtinec rojstev, izničenj, zvezdnih prerodov. Kaj boš, ubožček! Saj veš, da bi panter rjovel v breztežnostnem stanju, saj veš, da bi se nagelj zibal v kamnu in v generalovem srcu. Spet obup - kako zrežiran si v panoptikumu želje, ki te prazni, prazni, prazni. Je res težko doumeti, da imajo poštarji preprosto srce in veliko sporočil? ]e res težko doumeti, da je domači prag vzvišen za vsako, tudi Odrešenikovo nogo?

PREPROST KOT PADEC

Pesem leži na vodi. In ti na meni. Ker smo vsi trije oviti v isto mesečino. Zunaj pa pusta noč, z veliko strahovi. Puščave so prenaseljene, v mestih ni nič, prazne dvorane, kjer navihane miši pripravljajo nadrealistični manifest. To ni opis sveta. Tvoje oko je posejano s katalonsko strastjo, razpoka za razpoko, vsaka druge barve. Pelji me na začetek ljubezni, kjer je mir, tam boš ob meni trd in nepreklicen. Zunaj pa večnost, zvita v fetus, skoraj okrogla in z modrimi lisami na vekah, drobna za večnost, kot planet v nepregledni jati vesoljske sape. Sopeš, sopeš. Lastovice ščebetajo v jambih, ker bi se rade vrnile v barok. Kako preprost si! Preprost kakor padec.