Glavnjača

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O ljubezni pri ljudeh in fižolu Glavnjača
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Podpora
Spisano: 12. marca 1928
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


To je čudovito: včasi se zgodi kaka reč, ko pa se je zgodila, je moje pero vedelo že poprej, da se bo. Ne vem, ali ima še katero drugo pero ta dar. In je potem mojemu peresu samo žal, da reči ni zapisalo prej, preden se je zgodila. Kajti so nekateri ljudje taki, da potem ne verujejo in se norčujejo, da to, kar se je že zgodilo, lahko prerokuje vsak osel.

Ogorčeno zavračam namigavanje na osla in preroke. Tako namigovanje je skoraj žaljivo in svarim vsakogar. Moje pero ni niti osel niti prerok nikakor ne. Nego ima zgolj zdrave oči; hvala Bogu!, in gleda, kaj se godi, potem pa dela svoje račune, kaj se bo zgodilo.

Na primer slavna bitka za Glavnjačo — vsa znamenja so kazala, da mora priti, pa je res prišla. In kakor rečeno, moje pero jo je čutilo že poprej in mu je sedaj jako žal, da ni tega povedalo že pred bitko. Morebiti bi se bila bitka preprečila in bi se bila preprečila bratska kri in raztrgane hlače in tužna nam majka in politični dogodki in dalekosežni članki v novinah.

Morebiti pa je vendarle prav, da se bitka ni preprečila — kdo ve! Kajti če bi se bila, bi se brezobzirni ljudje zopet norčevali, da je moje pero osel in da je prerokovalo stvar, ki se ni zgodila.

Težko je dandanes peresu biti pero.

Do bitke je prišlo tako:

Bratje tam preko so si izmislili, da reducirajo univerzo tokraj. Niso si pa izmislili redukcije iz hudobije ali zaradi svoje zarade, — ne, taki niso naši bratje tam preko! — Izmislili so si jo marveč zgolj zaradi spremembe.

V bratih tam preko tiči neugnan nagon, da izpreminjajo. Izpreminjajo vse in izpreminjajo zopet izpremembe. Poprej jim nismo tako poznali duše in nekateri jih ne poznajo niti sedaj in jim zamerijo. Toda jih sodijo napak. Ni tolikšna v njih krivda, nego le nagon jim je silen.

Na primer ustanavljajo vse mogoče in jako velikopotezno. Pa ustanavljajo zgolj zato, da lahko zopet razderó. Razderó pa zato, da lahko zopet ustanavljajo. Napravljajo zakone, že sledeči teden jih popravljajo, tretji teden pa jih docela razveljavijo in jih neusmiljeno boli, če katera stvar v miru ostane dalj kot en mesec, drugega pol.

Takšni so kakor naš stric, Artur mu je ime in ima radio. Tudi kadar lepo gode radio in v redu, ga vrti, ne zato, da bi godel še lepše, nego zaradi izpremembe. Ne veseli ga kar radio gode, nego veseli ga, da ga suče in je potem drugače.

Pa naj se njegova milostna še tako krega in ima živce in bi mu najrajši katero pripopala, on ne more drugače: mož je in značaj in neugnano suče. Morebiti mu krvavi srce, da ima soproga živce, kajti jo ljubi z dnom svojega srca — toda ne more drugače. Razumeti ga je treba!

Bratje tam preko pa takisto zmeraj sučejo in sučejo samo zaradi sukanja in ne morejo drugače.

Sedaj sučejo univerze, pa ko jih bodo ukinili, bodo sukali naprej in bodo prej ali slej univerze zopet prišle na vrsto, da jih ustanové, ali pa bodo namesto njih ustanovili kaj drugega, karkoli, — vseeno je, kaj, dolgo itak ne bo in bo zopet ukinjeno.

Razumeti je treba brate tam preko in zaslužijo v najobilnejši meri, da jih razumemo.

Treba pa je razumeti tudi brate tokraj, ki imamo živce in ljubimo svoje univerze kakor mačka mlade. Univerze so nam svetinje in ponos in kultura in gospodarski pomen in jamstvo bodočnosti, a jih bomo branili do zadnje kaplje črnila in zadnjega miga jezikov. Taki smo in taki ostanemo in smo bratom tam preko tudi povedali, da ne odnehamo.

Toda tudi bratje tam preko so taki, da ne odnehajo in ne pomaga nič, kakor, kadar pri radio sedi stric Artur.

Mi tako, oni pa tako, mi tako, oni tako; tako razmerje seveda ne more in ni moglo ostati brez posledic. Razmerja sploh redkokdaj ostanejo brez posledic, žalibog! Posebno ako traja »mi tako, oni tako, mi tako, oni tako, mi tako, oni tako« kar teden za tednom in mesec za mesecem in brez sleherne izpremembe.

Zato je bilo jasno in ni treba nikomur biti prerok ali osel, da razume in pove, da tako razmerje ne more ostati brez posledic in da se bo zgodilo karkoli.

Jasno je bilo, da narod tokraj redukcije svojih svetinj ne bo požrl kar gladko.

Marveč je bilo jasno in so mogla to uvideti tudi manj nadarjena peresa, ki jim ni moči očitati osla in prerokov, da bo narod tokraj odgovoril narodu onkraj z nadaljnjimi koraki. Pričakovati je bilo, da bo narod tokraj narodu tam preko vrnil milo za drago.

Kar je bilo pričakovati, se je resnično zgodilo. Narod tokraj je sklenil: če bratje tam preko ne prizanesó našim svetinjam in jih ni groza z brezbožno roko reducirati nam univerze, ki so naš ponos in kultura in jamstvo bodočnosti, potem jim bomo takisto mi reducirali njihovo svetinjo in ponos, reducirali jim bomo Glavnjačo.

Ta gesta morebiti ni bila plemenita. Toda je bila učinkovita in je morala zadeti brate tam preko sredi srca.

Kajmakčalan je svetinja in je smrtno nevarno te svetinje se dotikati. Toda je Glavnjača še desetkrat hujša svetinja, in ko se je zgodilo, da so se ti s te strani resnično dotaknili Glavnjače, se je seveda tudi zgodilo, kar se je moralo zgoditi in je moje pero čutilo vnaprej: vnela se je bitka.

Ne bitka kakor pri nas, z bridkim črnilom in z jezika svetlim mečem, nego čisto zares.

Kakor en mož so zažvenketale pesti. Zaječale so klopi in je napetost dosegla vrhunec. Tekla je junaška kri. Enemu so bile v srditem boju kruto raztrgane junaške hlače in jih je v brezupnem stanju odpeljal rešilni voz. Marsikateremu stolu je izdihnila junaška noga — lahko ji bodi domača gruda! Eden si je izpahnil mezinec, eden je skušal vplivati s pomirljivo besedo, pa se mu je od kričanja izpahnila čeljust. Tudi gospod komisar je bil odlikovan s klofutami in je bil sploh ves nastop jako triumfalen.

Mislim, da slavna ta bitka ne bo nikdar pozabljena.

Mislim: ne bo dolgo, pa jo bo kdo opisal tam preko in bo država kupila dva tisoč izvodov, vsak izvod po sto Din, za naše šole.

Tudi v Zagrebu so že razpisali nagrado za povest o Glavnjači, tisoč dinarjev bo vrgla.

Upam, da niti slavno uredništvo ne bo zaostalo in mu je na razpolago tale sad mojega peresa. Moje pero ni nekulantno in si slavno uredništvo lahko obdrži deset odstotkov provizije, recimo petnajst.

Kar se pa tiče Glavnjače, Glavnjača res nekoliko ni lepa. V nasprotju je z zahtevami moderne higiene in narodnega zdravja. Na primer da batinajo po podplatih. Moderna higiena je določila za batine docela drug del telesa. Niti ni odobravati, da med batinami dva držita onega, ki batine prejema, eden ga drži za usta, drugi za nos, si nista poprej rok dezinficirala nikakor ne. To ne ustreza pravilniku o bacilih. O pegastem legarju in drugem nehigieničnem mrčesu niti ne govorim, to dvoje imajo v Zagrebu tudi. Toda pravijo v Zagrebu, da so oboje dobili iz Beograda in da je to edino, kar so dobili.

Vseh takih reči narod tokraj ne ljubi, to je res.

Zdi se mi pa, da ne sme odločati, kaj da ljubimo tokraj. Glavnjača je tam preko, zato sme biti odločilno le, ali jo ljubijo tam preko. Tam preko pa Glavnjačo ljubijo.

Pa se mi ne zdi obzirno, ako se mi tokraj ne bi ozirali na srčne občutke bratov tam preko.

Kakor so nam pri srcu univerze, je bratom tam preko pri srcu Glavnjača.

Pa bi se morebiti dal doseči sporazum: oni tam preko, da nam ne reducirajo univerz, mi pa bi jim pustili Glavnjačo. Naj jo imajo, če jim srce ne da biti brez nje!

Zaradi enakopravnosti in bratstva pa bi se v sporazum lahko sprejel še tak paragraf: Bratom tam preko so z obema rokama odprta vrata naših univerz. Nasprotno pa tudi, kdor bi si od bratov tokraj želel Glavnjače, da mu bratje tam preko Glavnjače ne bodo branili.

Namreč par takih imamo tokraj, ki takisto čislajo Glavnjačo.

(Ponedeljek, 12. marca 1928)