Glas izbičanih duš

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Glas izbičanih duš
Tone Seliškar
Izdano: Kres, 1/11 (1922), 161
Viri: dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Iztrgal se je iz mene duh
in je šel po dolini gor in dol,
od Save do konca,
od konca do Save,
sredi noči,
o polnoči.

V dolini je spala armada teles,
v zemlji je stokalo tisoče src,
v telesih trpečih
pa žalostne duše
so trepetale
in vzdihovale.

O polnoči, ravno o polnoči,
je duh moj zamaknjen obstal
pred čudno svetlobo,
ki je šla iz nebes
po sredi doline
do Mrzle planine.

V dolino se je nebo spustilo,
— oj, z zlatimi žeblji okovano nebo!
in je v žalostne duše
in v srca trpeča
poslalo besedo,
veliko besedo:
Človek!

Oživele so duše trpečih teles,
spogledale so se vesele oči:
človek se je zbudil v telesih,
opominjan po samih nebesih.

Iz morja teles se je vzdignil glas,
ponosno kipeč kakor morski val:
Ljudje smo, nič več mašine!
Življenja in kruha nam dajte
za naše življenje,
za naše trpljenje!

To je bil glas izbičanih. duš,
to je bil glas opljuvanih src,
glas bednih življenj,
najnižjih življenj,
trpečih teles,
krvavečih teles.

Svet božji, to je bil velik glas!
To bo še večji glas:
najnižjih ljudi —
velikih ljudi.

(Iz zbirke Trbovlje)