Gadja gnezda v dekliških srcih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gadja gnezda v dekliških srcih
Učiteljica
Izdano: Vigred, 1925, letnik 3, številka 3—8
Viri: dLib (3 dLib (4) dLib (5) dLib (6) dLib (7) dLib (8)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mala Tinca molči, trdovratno molči. Napol proseče jo vprašuje dekla Marjana že tretjič, če je morebiti ona skrila očetove ovratnike, ki so bili pripravljeni na mizi za likanje. A odgovora ni. Boječnost, sram in upornost se bore v otroku in mu trdno zapirajo usta. Tihota. Potrpežljiva dekla vpraša še enkrat; toda zastonj. Vrata se odpro, mati stopi v sobo in gre v sosednjo. Dekla Marjana zardi. Kaj naj reče gospodinji? Nobenega izgovora ne ve. Le to vé, da je Tinca bogata županova edinka, da je središče življenja v hiši, da ji vsakdo vse dovoli, vse verjame, vse odpusti ...

V tem trenutku skoči neviden vragec izmed igrač in punčk naravnost k Tinci in ji šepeta: »Glej, glej, kako je dekla zardela! Tebi se pač ni treba sramovati, saj se ona sramuje! Tvoje mame se boji! Le izrabi priliko in jo muči, kolikor moreš!« — In Tinica molči ... — Vragec hudobije pa je bliskovito skočil v Tinčino srce ...

* * *

Snežnobeli kosmiči padajo izpod neba. Vse tiho. Neslišno se izgubljajo koraki na cesti. Le iz daljave se sliši zvončkanje ... Sestri Milka in Tilka sedita v gorki sobi in pleteta. Mehka božična ubranost vlada vsepovsod. — Tilka je malobesedna in čmerna. Zastonj jo ogovarja Milka, čimdalje sitnejši obraz ima.

»Zapojva lepo božično pesem!« prosi Milka.

»Kaj pa še! Ravno ljubi se mi! Sploh mi je odveč tisto vedno čvekanje o božiču. Jaz se božiča sploh ne veselim.«

Milka vprašujoče pogleda sestro in molči. Vragec čmernosti in trme sedi Tilki na vratu. Že je skočil in se zakopal globoko v srce ...

* * *

»Kaj zato, če stopiš tudi ti v slaščičarno? Ali ne gredo druge vsak dan?«

Vragec, ki se je oprijel Zofkinega krila, šepeta tako vsiljivo, da se Zofka res ozre, če je kdo ne vidi, in stopi v slaščičarno. Kakor psiček jo spremlja mali vragec; gladi ji okus pri pogledu na vse dobrote in sladkosti.

Sošolke se ji smejejo, ker je tako boječa.

»Odslej vendar ne boš tako neumna, da bi se temu odrekala? Tako nedolžno veselje! In tvoj oče zasluži vendar toliko denarja,« šepeta vragec.

»Saj res,« si misli Zofka, »tako nedolžno veselje in moj oče toliko zasluži ... «

* * *

Ponedeljek v šoli. Profesor je prinesel zvezke — zadnjo šolsko nalogo. Napetost pričakovanja. Profesorju se ne mudi. Počasi in obširno omenja splošne napake s posebnim ozirom na važnost učne snovi. Končno pristavi: »Najboljšo nalogo je oddala Stana Kranjc.«

Imenovana rahlo zardi in skromno pobesi oči.

Tončka, ki sedi za Stano, prebledi. Nozdrvi ji drhtita, beli zobje so se zagrizli v posinele ustnice. Ko je dobila zvezek, iz katerega ji gleda neprijazna »kljuka«, ji je zamrgolelo pred očmi. Istočasno je skočil iz rdeče »kljuke« vragec. Vročica je zaplala Tončki v licih.

»Potlačiti jo moraš, nesramno svetohlinko, naj velja kar hoče,« šepeta vragec. Ko spravlja Tončka svoj zvezek, je smuknil vragec že globoko v njeno srce in kuje ž njo vred slavohlepne naklepe ...

* * *

Mala županova Tinca že spi v mehki postelji, Milka in Tinca sta se odpravili z neugodnim občutjem k počitku, Zofka se še enkrat spomni na sladko torto, preden zaspi, Tončkine slavohlepne misli le polagoma premaga spanec.

»Dober dan sem imel!« Vragec hudobije se dvigne iz Tinčinega srca. »Zdaj spi in jaz sem prost ... « 

»Izvrsten plen!« si zažvižga vragec čmernosti in porabi ponočni odmor, da obišče svoje drugove v črnem domu.

»Dobro napravil!« se hvali vragec lahkomiselnosti, ki se ves dan ni ganil od Zofke. Tudi on zapušča za nekaj ur svojo spečo žrtev.

»Ne sme mirovati,« šepeče vragec slavohlepja in dahne pred Tončkine oči še zmešane sanje. Ovenčano z lavorjevim vencem vidi Kranjčevo Stano, sama pa vsa trepeče od nevoščljivosti. Vragec odleti na oddih — zelo zadovoljen.

Vsi štirje vragci prhutajo po nočnem zraku. Objestno se prekucne zdaj ta, zdaj oni od samega veselja nad izvrstno uspelim dnevom. Tu in tam se spuste celo na tla, da ponočnemu potniku ponagajajo in mu zaigrajo kako neslanost. Naj se jezi, morebiti zakolne!

A dolga je njihova pot: stran vodi od vseh potov, kjer hodijo ljudje, kjer raste, cvete in rodi drevje, kjer ptičice pojo in hvalijo Stvarnika. Njihovo kraljestvo je daleč daleč v tmini. Tam se snidejo vsi sinovi teme. Tisoč in tisoč jih je zbrala noč, da si povedo o svojih uspehih, se posvetujejo in skupno napravijo načrte za novo delo.

Vragec hudobije je šele novinec. Pripoveduje o svojem delu pri županovi Tinci. Prav lepo ga pohvalijo stari vragi in za pomoč dobi izkušenega vraga. Tudi vragec čmernosti, vragec lahkomiselnosti in vragec častihlepnosti — sami mladiči — novinci — poslušajo z žarečimi obrazi splošno hvalo radi priročnosti in vsakemu prideli peklenski poglavar po enega močnega, izkušenega vraga.

»Za vsako zmago nad človekom dobite enega pomočnika več. Največji in najmočnejši so Vam na ponudbo, ko pridobite človeška srca čisto zase; močni demoni nastopijo potem svojo vlado nad temi srci, da bodo naša, popolno naša!«

Tako govori peklenski glavar.

V zgodnjih jutranjih urah so odhiteli štirje vragci, da zasedejo pripravljena štiri dekliška srca. Vragi — pomagači se zaenkrat usedejo na rob postelje in nestrpno čakajo novega belega dne.

Županova Tinca ne vidi potuhnjenega vraga na robu postelje, ko si mane še zaspane oči. Sitna je danes. Baš se je z zategnjenim nasmehom spomnila, kako je včeraj dražila deklo Marjano, ko vtakne Marjana glavo skozi vrata v sobo.

»Mama so rekli, Tinca, da hitro vstani«.

»Le poglej jo, sitnico staro!« šepeta vragec.

»Sitnica stara!« zavpije Tinca.

Skrivaj si obriše Marjana solzo, toda Tince ne omehča; vse jutro ne privošči Marjani prijazne besede, če tudi si ubožca na vso moč prizadeva, ustreči užaljeni Tinci.

Tinca ne vé, da je že drugemu vragu odprla srce; ne ve, da si oba na vso moč prizadevata, vso pridobiti za svoje načrte. Zasmehujeta jo, ko še zardi, kadar sreča ubogo Marjano. Naučita jo novega, še hujšega ravnanja napram njej, a tudi proti vsem, ki pridejo v njeno bližino.

»Županova si, lepa si, bogata si. Saj to ni nič čudnega, če ne maraš za berače. Prav je, da jih zasramuješ! Ti si vse kaj drugega kot ta siroščina!« — Ne ve Tinca, da se vsako noč odpravijo vragi po nove, vedno močnejše pomočnike, ki so vsak dan kljubovalnejši, brezobzirnejši. Ne vidi vsak dan bolj žalostne svoje mame, ki s skrbnim očesom opazuje svojo ljubljenko, kako postaja od dne do dne gospodovalnejša, neubogljivejša, nedovzetnejša za vse njene opomine.

Tinca raste. Vragi so vsak dan smelejši. Ne igrajo več hudomušnih škratov, ki se le s skrivno zvijačo prikradejo v srce. Rogajoč se gledajo že iz Tinčnih oči. Sovražne, prezirljive poteze ji rišejo v nekdaj tako lepi dekliški obraz. Vragi vodijo Tinčino roko, kadar tepe čuječega Sultana na dvorišču; oni si izmišljajo brezsrčne igre z mladimi mucikami; oni ji narekujejo vse nagajivosti koklji in puranom ...

In vendar si vragi še niso svesti svoje zmage. Gospod župnik! Da, ta! Ali jim ne bo nepričakovano napravil črto čez tako lepo sestavljene račune? Ko pride Tinca ob nedeljah iz cerkve, je včasih tako zamišljena in mehkega srca. In kaj šele takrat, kadar za gosto mrežo v temni spovednici pripoveduje svoje grehe! I seveda, ubogi vragi si ne upajo za njo na ta sveti in blagoslovljeni kraj. In ne morejo slišati, kako čudotvorne besede ji polaga sivolasi gospod na srce. Kako težko je potem priti ji blizu! Vseh mogočih umetnosti se morajo poslužiti, da zopet zavzamejo izgubljeno mesto. No, potem si jo za dolgo pridobe. Ko zasmehujejo ponižno pobožnost župnikovo, je Tinca že zraven in z zadoščenjem posluša pritajeni šepet, ki ji poje hvalo.

Ko je Tinca dorasla, so si upali celo pravi hudiči v njeno dušo; saj so jih priklicala cela krdela manjših hudičkov, ki imajo že stalno bivališče pri Tinci in se pri nji prav dobro počutijo. Eden izmed novih ji je prinesel s sabo prav posebno veselje nad žalostjo in trpljenjem ljudi. Marsikaterega hišnega gosta (saj k županovim prihajajo od blizu in daleč) zna Tinca z duhovitostjo in ljubkostjo prikleniti nšse. Ko pa začuti, da se v srcu mladega moža zbuja zanjo ljubezen, ga zadene iz Tinčinih oči mrzel žarek preziranja in zaničevanja, ki raztrga rožnate niti, katere je Tinca sama skušala razpresti med svojim in njegovim srcem.

Toda vsak demon, ki ga je Tinca kdaj sprejela, je pripeljal s seboj tovariša. Nekoč pa je njeno srce premagala resnična ljubezen. Odpovedati se je morala dosedanji vlogi prezirljive in ošabne, bogate županove hčerke. Vsa trdota je izginila, ker jo je omilila resnična ljubezen. Mehka in vdana, mila in dobra, ljubeča in hrepeneča je postala Tinca in skoro ni poznala več same sebe. Skrivaj pa se prav v najnežnejšem trenutku prikrade k nji vrag-lažnjivec in ji zašepeče na uho: »Saj ti ni zvest! Ali ga še nisi opazovala, kako je viteški, kadar govori z Mesarjevo Lojzko?« — Otresti se hoče Tinca od vraga navdahnjene misli, a misel se ne da odpraviti. Na pomoč priskočita vragu še dva njega vredna bratca in vsi trije hkrati napolnijo Tinci ušesa: »Saj nobeden ni zvest, — tudi ta ne. — bodi zvesta sama sebi, — ostani to, kar si bila! — Zavrzi in odpodi ga, hinavca! Ti pa bodi zopet prosta!«

In Tinca je preslaba, da bi se ustavila demonski sili, ki se ji je vdajala že dolga leta in ki je tako zelo prijala njenemu vladohlepnemu srcu. Možnost, da bi kdo drugi kakor le ona sama bil deležen le trohice ljubezni njenega zaročenca, se ji je zdelo neznosno. Raztrga vez ljubezni, najplemenitejše, kar je kdaj imenovala svojo last, odpove se zaročencu ...

Hudič pa, njen pravi ljubimec, jo objame in je več ne izpusti ...

In Tilka?

Žal ji je sinočnje čmernosti, ker ve, da je nežnočuteči sestri Milki uničila nekaj nepopisno lepega. Saj Milka ni taka, kakršni so drugi ljudje. Dasi je resna in mirna, ima še prav otroško dušico in res je grdo, da jo je sinoči tako zelo razžalila.

Toda, kako naj to popravi? Tilka razmišlja. K Milki naj gre, s prijazno besedo naj se ji opraviči in pove, da se tudi letos veseli prelepega božiča. Dobro bi bilo, če bi tako storila. — Pa kaj, ali ni zahteva prevelika? Saj je vseeno, če včerajšnji dogodek pri miru pusti. Milka je tako skromna, še sitno bi ji bilo, če bi prišla k nji s tako ceremonijo. Mali vragec, ki je z napetostjo pričakoval tega preokreta v Tilki, si olajšan oddahne. Kar vroče mu je že bilo od strahu pri teh čudnih Tilkinih mislih. Zdaj mu je zopet dobro in pogum se mu vrača.

Po pasje spremlja vragec Tilko v šolo. No, vendar! Tam že prihajata Zinka in Ivka, ki sta navadno vedno dobre volje. Tilka je vesela, da ji ni treba misliti na sitno včerajšnjo zadevo. Vragec ji seveda pomaga z najiznajdljivejšimi stvarmi. Zinka in Ivka se veseli primeta Tilke in vse tri polne šal in smeha pridrve v šolo. Ves razred jih je poln. S težavo se premagajo, le iz strahu pred resno gospodično učiteljico! A kljub njeni strogosti frče pisemce, polna hudobnih opazk, iz ene klopi v drugo.

V odmoru se šele prav odpro zatvornice. A naenkrat pade nepremišljena beseda, ki Tilko razžali. »Tega si ne dovolim!« zakliče jezna in zapusti prijateljice. Vse ji seveda prigovarjajo, toda vrag sovražnosti se je že s kremplji oprijel Tilke in ji tudi zdaj narekuje trde besede za součenke. —

Z navidezno prijaznostjo se usede Tilka doma h kosilu. Vsi so veseli in dobre volje, le njo gloda nemir. Žlico za žlico zajema, a resnično prijazne besede nima za nikogar.- - - -

Vragi raznih stopenj čmernosti so v Tilkinem srcu vsakdanji gosti. Veliko krdelo divjih hudobcev je že bilo. Hudobni in nagajivi so za Tilko in vse, ki imajo ž njo opraviti. Od veselja žvižgajo, kadar se jim posreči uničiti kako veselje. Kako so veseli, če pripravijo Tilko, da mesto prijaznega obraza kaže svoji okolici najsitnejši in najčmernejši izraz. Ne pozabijo jo podkuriti, da povsod in vselej trmasto ostane pri svojih trditvah, četudi niso pravilne. Prilizujejo se ji in jo čez vso mero hvalijo, če je razposajena in divja kakor fant. To pa le zato, da jo pritirajo do skrajnosti in je skok potem tem globlji, čmernost tem večja.

Le malo sovražnikov imajo vragi v Tilkini okolici: njene starše in sestro Milko. Hinavsko se potuhnejo pod strogim pogledom očeta in matere. In Milka? Tu imajo vragi mnogo dela. S peklensko hudobnostjo izrezljavajo puščico za puščico, ki jih strelja Tilka v svojo sestro. Toda vse, vse se obrnejo na Milkini potrpežljivosti in zadenejo Tilko samo. — Z zobmi že škripljejo hudobci. Ne morejo prenesti mirnega Milkinega pogleda, ki le odpušča in je izliv in izraz njene blagosti. Tudi Tilka ne more biti mirna pred prosečim pogledom sestre Milke: trohica dobrega se še oglaša v njenem srcu.

A vražje krdelo se zbere k posvetovanju: Ali naj se nam izmuzne? Kaj naj še napravimo? Česa je še nismo naučili? Sovraštva, sovraštva, tega še ne zna. Sovražiti mora svojo sestro, hinavko, svetohlinko! — In kakor ogabni črvi so se jele prerivati v Tilkini glavi zle misli: »Pa kaj se brigaš za tercijalko? Ali ni že napol mrtva od same pobožnosti? In tebe hoče tudi tako napraviti! — Ali se morebiti ne dela tako dobro, pobožno in pridno zato, da tebi škoduje? Ali morebiti ni res? Saj le ona kaj velja pri hiši. Milka in zopet Milka, vedno in povsod. A tebe ne upošteva nihče. — Sploh pa, hinavka, ti rada prepuščam tvoje prvenstvo, le meni daj mir! Ti svetnica s sijajem okoli glave! V oltar se postavi, ti patrona sodnega dne!«

In te misli so prešle v besede in so izbruhnile na dan in v obraz krotki Milki. Milina in dobrota, bridke solze blage sestre so napravile globok vtis na Tilko. Vest se ji je oglasila s strašno resnobo. — Vraga je splašil ta nenavadni preokret, a še enkrat je naskočilo krdelo divjih psov Tilkino dušo, ki so jo, nevajeno odpora, oropali zadnjega ostanka lastne zavesti. Vdala se jim je brez pridržka in odslej tudi Milkina blagost in sestrinska ljubezen nista napravili nobenega vtisa več nanjo.

Nesrečnica je od tega dne razdvajala domačo hišo in vse sorodstvo. — Sejala je sovraštvo, kamor je stopila njena noga. Nemirno in nestalno je tavala v življenje, spremljana od neurejenega spremstva sovražnih, zavidljivih, škodoželjnih misli, ki so nemoteno prehajale v prav take želje in se končavale v hudobnih dejanjih, ki so zahtevala, da se Tilka izloči iz človeške družbe.

Tilka je umrla v ječi ...

Zofka! Zofka!« — »Takoj, mama!«

Že tretjič je prišla gospa Znančeva, učiteljeva soproga, klicat svojo hčerko. »Veš, lahko te je sram, da si tako lena! Ura je sedem in ti še ležiš.« — »Zdaj pa res precej! Ne huduj se, mamica!« —

»Pa dve, tri minute še lahko poležim« se tolaži Zofka. Stisne se v mehko blazino, vzravna se in zazeha. Kako prijetno je v gorki postelji! In ravno zjutraj je tako dobro malo poležati. V sobi je mraz in zunaj še tako temno!

»Seveda si privošči še malo,« šepeta vragec, ki je pri Zofkinem obotavljanju skočil pod zglavje. »Pa potem hitreje napraviš! Teh par minut se ne bo nikjer poznalo!« — Zofka se ne ustavlja. Napol speča, napol bedeča uživa dobroto — lenuharjenja — — —

Ura bije: eden, dva ... Preplašena skoči Zofka iz postelje. V največji naglici je treba vse napol narediti. Danes pa res ne more natančno napraviti. Saj za enkrat ne bo vsega konec, če se površno počeše in če si vratu ne umije. V naglici obuje kar nizke čevlje, da ni treba toliko časa vtikati trakov, nameče obleko nase in že hiti v kuhinjo.

»Mama, hitro kavo, prosim!« — »Oh, kako je vroča; saj še piti ne morem. In žemljo mi vtakni kar v torbico, nimam časa jesti! Joj, kje so pa knjige?!«

Že drvi nazaj v sobo in prihiti s knjigami. »Kje je pa kapa? — Mama, prinesi mi vendar še rokavice! Ena mi je včeraj padla za zofo.«

Zofka pije kavo, skače za tem in onim, česar ji še manjka; poslušna mama ji prinaša zahtevane reči. Končno je z združenimi močmi tako daleč, da pograbi knjige in drvi po stopnicah. — »Glej, da se ti na tramvaju kaj ne pripeti!« Mama kliče za njo in s skrbi polnimi očmi gleda z okna, če bo Zofka še ujela tramvaj. Ves čas med hlastanjem in dirjanjem sem in tja so si meli trije, štirje vragi roke, češ, dobro smo pričeli novi dan. A ne eden ni ostal potem doma; vsi, vsi so jo ubrali urnih krač po stopnicah za Zofko in v tramvaj in po cesti in na pripravnico ... Hm, mnogo dela danes!

»Zofka, ali si se spet začela držati mame za krilo? Seveda potem ne moreš z nami v slaščičarno.« — Součenke se skrivaj sujejo s komolci, a Zofka jih vendar vidi. Sramežljiva rdečica jo oblije. Pot v slaščičarno ji je prišla že v navado. Vsak dan je smuknila s svojimi tovarišicami v skrito zadnjo sobico. A zdaj ji je pošel ves drobiž, vse svoje prehranke je porabila za ta vsakdanji priboljšek. Ali naj pove bogatim prijateljicam? Na to ni misliti! — Oh, zakaj imajo baš njeni starši tako malo umevanja za to, kar spada k potrebam preparandke!

Hudobec ima takoj pri roki dober svet: »Danes tri mesece je tvoj god. Takrat dobiš od botrice navadno lepo vsotico denarja. Gotovo tudi letos ne bo drugače. Smešno bi bilo, če bi si ne upala za ta čas pri materi izposoditi, kolikor rabiš. Saj ji ni treba praviti! Vzameš neopaženo in ji na godovni dan zopet prav tako vrneš.«

Ta svèt se je zdel Zofki čisto pameten. Res, prvi hip je nekako nemirno zabrnelo srce, a vrag jo je pogovoril, da je to samo boječnost, ker nikoli nikamor ne gre. Tega se mora kratkomalo odvaditi, če sploh hoče priti v življenju do kakega veselja.

Odslej je kradla Zofka materi iz denarnice ali si je pa pridržala denar, ki je ostal pri nakupu. Materi je pa tožila: spet je v trgovini vse dražje. —

Pa tudi slaščič se želodec preobje in dekliških šal in neumnosti se lahko naveličaš. Zofka se je začela pri svojih prijateljicah dolgočasiti; zlasti se je čutila užaljeno, ko je opazila, da skrivajo pred njo skrivnosti, doživljaje ... Užaljena jih je Zofka zapustila. Saj je tudi ona že velika! Zakaj bi se tudi v njene temne oči ne zagledal brhki dijak? O pač: ona z lepim in polnim obrazom, s prikupljivimi jamicami v licih, s košatima kodroma ob ušesih, ona pač lahko in gotovo prekosi svoje tovarišice. In ni nič kaj posebnega; le majhen ovinek je treba napraviti, pa pride ravno vsem gimnazijcem nasproti. Na pripravnici itak nič ni, ker je toliko nadzorstva. No, in prezreti je ne morejo, tega si je svesta — — —

Pa vendar je Zofki skoraj glasno tolklo srce, ko je prvič šla po daljši poti iz šole. Gotovo je bilo tudi precej strahu, da bi je ne srečal kdo izmed znancev in naznanil staršem, kod hodi. Pa kdo bi si tudi mogel misliti, da to napol doraslo dekletce, ki se niti ne upa pogledati človeku v obraz, ne bi imelo na svoji poti lepih namenov? In vendar ždi v srcu te deklice hudič napuha, ki jo žene s svojimi pomočniki v močvirje uživanja in podira varno obzidje čiste otroške duše, ki so ga starši z vso ljubeznijo in skrbjo zgradili ...

Seveda, po nekaj mesecih je profesor za profesorjem zmajeval z glavo nad čudno zmešanimi odgovori naše Zofke. Ona je pa s hrepenenjem štela ure, ko odhiti v samotni park, kjer ji bo Zdravko z ognjevitimi besedami zatrjeval »večno« ljubezen. Ko sta jo oče in mati s sveto resnobo skušala poučiti o njenem pogubonosnem početju, seveda brez uspeha — sta spoznala, da jima je dušo njihove hčerke ukradel sam peklenšček. Nista obupala; z vso iznajdljivostjo jo je skušala mati priboriti nazaj. Svojo Zofko je hotela imeti za prijateljico, zaupnico; a Zofka se ni dala pridobiti. In oče ji je skušal s primernimi vzgojnimi knjigami odpreti razumevanje, a Zofke ni moglo nič več zadržati; polzela je trajno navzdol. Hudiček, ki jo je nekoč spremljal v slaščičarno, in oni, ki jo je zadrževal v gorki postelji, in oni, ki ji je dal dober svet, naj krade materi denar, ki jo je zavlekel po ovinku iz šole, in oni, ki ji je pomagal ubrati obraz v prikupljive gube, in ona dva, ki sta ji žarela iz oči ob prvem srečanju z Zdravkom, in vsi oni, ki so jo verno spremljali v park: vsa ta velika armada se je trudila, da ji odvzame vsako moč volje. »Uživaj — izkoriščaj življenje — ne verjemi starim storijam o premagovanju in zatajevanju! — Kaj briga tebe starokopitni pojem morale?« S takimi ugovori in prijaznim prigovarjanjem so jo pridobili povsem zase in Zofka je bila brez odpora zoper vse, kar bi imelo priti. Ozračje domače hiše ji je bilo neznosno, šole ni obiskovala že 14 dni. S knjigami je sicer odhajala z doma, da preslepi starše, a v šolo, pred oči profesorjev, ni šla več. Ko je dobila mati poziv, naj se oglasi v ravnateljevi pisarni, je bil sklep v Zofki storjen: grem v tujino, služit v pisarno ali kamorkoli. Preden je prišla mati nazaj in oče iz šole, je odšla z ročnim kovčegom in z zadnjim materi ukradenim denarjem. Samovoljno je zapustila zadnjo oporo svojega življenja. In demoni strasti so jo vlekli v prostost, popolno prostost, v oni vrtinec življenja, v katerem je izgubila vse, kar je kedaj imela dobrega in svetega v sebi ...

Od sramu in bolesti se je zgrudil oče v prezgodnji grob. Bolehna mati pa je dan za dnevom, leto za letom, ponižana in osramočena, hodila pod najtežjim bremenom življenja in jokala in molila, molila iz vse duše za vrnitev svoje hčerke.

Zofka pa ni prišla nikoli več — — —

* * *

Rezko, kratko drdranje budilke je zbudilo Tončko iz razburljivih sanj. Slaba noč je bila nocoj. Bolj utrujena, kakor se je vlegla k počitku, je danes v zgodnji jutranji uri. A ne pomaga nič. Trdno je sklenila vsak dan vstajati ob 5. uri. Seveda je morala ravnati zelo oprezno, da je ni ropot izdal staršem. Okna je že sinoči zagrnila z gostim zastorom, da bi luč ne svetila na cesto. Vsa premražena se skloni nad knjigo; kakor svinec težke so trepalnice. — O, če bi starši vedeli! Že parkrat ji je zdravnik nasvetoval, naj se skrbno varuje vsakega napora. In zdaj tako zelo precenjuje svoje slabotne moči. A hudič slavohlepja, ki si je prevzel že celo vrsto pomagačev, ji prezirljivo šepeta: »Toliko ti je torej za tvojo čast? Potem pa prekrižaj tudi svoje visokoleteče načrte in pusti Stano na prvem mestu v šoli, ti pa se lahko zadovoljiš z zadnjim«. In dobro preračunjeno ji zabrusi v obraz še to: »Seveda, je pač sitno, če v glavi ne deluje vse tako kot bi moralo; potem je pač treba napeti vse sile, ko drugi še leže v gorki postelji«. —

To je bilo najlažje ranljivo mesto v Tončkinem srcu. Kaj? Manj nadarjena kakor njena tekmovalka? Ne, to pa že ne! Ha, pokazati hoče profesorjem, součenkam in tudi staršem, kaj zmore. Zmagati hoče v tej tekmi; pa naj stane kar hoče! — »Brr, kako sovražim tisto pretirano skrb za zdravje!« —

Tako so gonili hudiči slavohlepja, napuha, sovraštva vsako jutro v zgodnjih urah Tončko h knjigam. S skrbjo so opazovali starši vsak dan bolj suh in bled obrazek hčerke edinke. Kolikokrat ji je mama s skrbjo polagala na srce, naj se varuje, naj gre na izprehod po tolikih urah učenja, a brezuspešno. — Hudič častiželjnosti je skopal globok nepremostljiv prepad med materjo in hčerjo.

Pa kljub svoji skrajni in vztrajni pridnosti ni mogla Tončka dohiteti Stane, ki je z mirno gotovostjo korakala na čelu razreda. Utrujenost, izčrpanost in nervozno razburjenje so Tončki prav pogosto skvarili red pri profesorjih. Odslej sploh ni prišla več do miru. Nebroj častihlepnih vragov jo je priganjalo, češ: baš zdaj ne smeš opustiti drzne tekme! Ko pa je kljub vsemu trudu spoznala, da ne more več dalje, je nekega dopoldneva, baš ko je Stana z neverjetno in nedosegljivo točnostjo odgovarjala profesorju na najtežja vprašanja, kot blisk treščila v Tončkino glavo nova, sijajna misel. Hudič, še za eno stopnjo hudobnejši, ji jo je navdahnil. »No ali ne moreš od nobene druge strani blizu tej »štrebarici«? Pomisli vendar malo, saj ji lahko tudi drugače škoduješ. O, še lažje in z manjšim trudom jo uničiš ... « In v Tončkino domišljijo je vrgel hudič misel, željo, sklep, načrt, kako jo uničiti, tako strašen načrt, da je bil pač samo njega vreden ...

»Prepodlo, prenizkotno kaj takega!« Za hip je šinila Tončki ta misel preko glave, a že jo je potlačila druga: »Ne morem več prenašati tega, da stoji na prvem mestu v časti, sijaju, sreči! Ne morem ...

Kako so se součenke začudile nenadni izpremembi v občevanju Tončke; vsa prijazna, ljubezniva, postrežljiva je postala. Kako prijetno je občevati ž njo! Pa so se pred kratkim še zgražale nad nedostopnostjo njenega značaja ...

Posebno prijazna je Tončka s Stano, ki jo je včasih komaj pogledala. In Stana si je kar oddahnila, ko niso venomer gledale nanjo z zvitostjo napolnjene Tončkine oči. — — —

Odkod je neki padla čudna govorica v razred, spočetka sprejeta z nevernim smehom, potem z dvomljivim skomizanjem in nazadnje z molčečo verjetnostjo: da namreč nekaj ni v redu v Staninem življenju izven šole. — Seveda, taka stvar se težko dožene. — Kdo bi si bil mislil, da sveži, živahni devetnajstletni Stani letajo tudi kake druge misli po glavi? Škoda za dekle! Kako se pač človek vara o najboljših!

Tončkino peklensko delo je bilo to. Kakor pajek v temnem kotu je spredla to izmišljotino in jo vrgla v mali svet svojega razreda; od tu se je širila dalje in postavila v slabo luč docela nedolžno dekle. Stana, najprej prestrašena zaradi nepričakovane, nerazumljive zlobe, se je pozneje komaj mogla zavedeti, da se vse to baš nje same tiče. To spoznanje jo je pretreslo v dno zdrave in močne duše. Odšla je z zavoda, da se za vedno izogne prezirnim pogledom in uide hudobnim jezikom, ki so ji onemogočili dokončati študije, uničili vero v pravico in resnico in zagrenili vse življenje. — — —

Tončka pa je ležala par tednov potem v sanatoriju za živčno bolne. Telo je izčrpano do zadnje moči, njen duh je zastrt s senco, z mrakom, s temo, ki ne pusti vanj niti enega jasnega žarka; duša ji pa drhti v silnih in neznosnih bolečinah in v oblasti onih maščevalnih duhov, ki so ji pred tedni kot njeni zvesti pomagači sestavljali tako dobro uspeli načrt zoper Stano ... V neizrekljivih, strašnih, brezupnih fantazijah se bliža svojemu žalostnemu koncu ...

— — —

»Hudič, vaš sovražnik, hodi okoli in išče, koga bi požrl; zato čujte!« — — —