Finale

← Burja (Srečko Kosovel)

Finale Pesmi v prozi Srečko Kosovel

Igranje klavirja →

Viri	Srečko Kosovel. Zbrano delo, 2. Ljubljana, DZS, 1974 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).
Dovoljenje	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Sam sem bil v sobi, a ne samoten. Ob tihi luči se zbiram. Hočem proč od ljudi, da se jim približam. Sam, kakor sem.

Vem, moja lučka je majhna, a topla je. Topla dovolj, da naju ogreje oba, da se spoznava ob njeni toploti. Hočem tvoje srce, táko, kot je v samoti.

*

Pisal sem ti: Če je življenje prekletstvo, je le za tistega, ki ne pozna ljubezni, za tistega, ki jo išče zaman, za tistega, ki jo je izgubil.

Ti si mi odgovarjala: »Živeti se pravi smejati se s krvavečimi ranami.«

Smejal sem se.

*

Ulice so izprane od jesenskega dežja, s kostanjev je pal poslednji list. Moje srce je prosto. Bolan sem od smeha, bolan od besed. Bolan od ljubezni.

Vračam se k sebi. Ob mizi sedim, ob luči, ob misli nate. Včeraj je bil jesenski vihar. Menda je bil poslednji.

Nocoj sem sam. Umrl bi, pa ne bi zaplakal.

Pa nisem žalosten.

Samo tih sem.

In lepo je.

Pred okni so črni kostanji.