Evangelij po Petru

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Evangelij po Petru
Apokrifni evangelij, ki kot avtorja izrecno omenja svetega Petra, vendar pa se izsledki raziskav nagibajo k psevdoepigrafskem avtorstvu.
Prevod: Andrej Cizl, 2006? (pregledan: marec 2014), po angleškem prevodu Gospel of Peter Sama Gibsona.
Opomba: Povezavo na vrstico lahko naredite takole (primer): Pt#5,18.
Dovoljenje:      GPL yellow.png     Avtor prevoda daje to delo v splošno javno last.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. dno


1. 1 /.../ toda izmed Judov si nihče ni umil rok, tudi Herod ali kateri njegovih sodnikov ne. Medtem ko so se prerekali glede umivanja rok, je Pilat vstal. 2 Zatem je kralj Herod ukazal odpeljati Gospoda proč, rekoč jim: "Storite, kakor sem vam ukazal glede njega."

2. 3 Jožef[1], Pilatov in Gospodov prijatelj, pa je stal zraven in je, vedoč, da nameravajo Gospoda križati, pristopil k Pilatu in ga prosil za Gospodovo truplo, da bi ga pokopal. 4 In Pilat je poslal k Herodu in ga prosil za truplo. 5 In Herod mu je odgovoril: "Brat Pilat, tudi če nihče ne bi prosil zanj, bi ga mi pokopali, saj se sobota že približuje. V Postavi namreč piše: "Sonce ne sme zaiti nad usmrčenim."" In vrnil ga je ljudem na dan pred nekvašenim kruhom, njihovim praznikom.

3. 6 Vzeli so Gospoda in ga celo pot priganjali ter govorili: "Dajmo, odvlecimo Božjega Sina, ko smo ga že dobili v roke." 7 In ogrnili so ga v škrlaten plašč in ga posedli na sodni stol ter rekli: "Sodi pravično, Izraelov kralj!" 8 In eden izmed njih je prinesel krono iz trnja in jo posadil na Gospodovo glavo. 9 In drugi, ki so stali okoli, so mu pljuvali v oči, spet drugi so ga klofutali po obrazu ali suvali s palico. Nekateri so ga bičali in govorili: "Izkažimo Božjemu Sinu primerno spoštovanje!"

4. 10 In pripeljali so dva razbojnika in križali Gospoda sredi med njima. Vendar on je bil tiho, kakor da ne bi čutil nobene bolečine. 11 In ko so križ postavili pokonci, so napisali: "To je Izraelov kralj." 12 In pred njega so položili njegova oblačila, si jih razdelili ter žrebali zanje. 13 Eden od razbojnikov pa jih je grajal, rekoč: "Midva trpiva zaradi hudodelstev, ki sva jih zagrešila, toda ta človek, ki je postal rešitelj človeštva, kaj vam je storil?" 14 In jezili so se nanj[2] ter ukazali, naj mu ne polomijo nog, da bi, če je le možno, umrl v mukah.

5. 15 Bilo je poldne in tema je pokrila vso Judejo. Bili so nemirni in v skrbeh, da ne bi sonce že zašlo, ko bi bil še pri življenju. Piše namreč: "Sonce ne sme zaiti nad njim, ki je bil umorjen." 16 In eden izmed njih je dejal: "Dajte mu piti kisa in žolča." In namešali so mu ju ter mu podali, da bi pil. 17 In tako so izpolnili vse stvari in si naložili svoje grehe na svojo glavo. 18 Mnogi so hodili naokrog s svetilkami, misleč, da je že noč, in so šli kar spat. 19 In Gospod je zavpil naglas, rekoč: "Moja moč, moja moč, zapustila si me!" Ko je to rekel, je bil vzet v nebo. 20 In ob istem času se je zagrinjalo v templju v Jeruzalemu razpolovilo na dvoje.

6. 21 In potem so iz Gospodovih rok potegnili žeblje in ga položili na tla. In vsa zemlja se je stresla in vse je postalo zelo strah. 22 Nato se je pokazalo sonce in ugotovili so, da je ura devet. 23 Judje so se vzradostili in dali njegovo truplo Jožefu, da bi ga pokopal, saj se je ta zavedal dobrih del, ki jih je Jezus storil. 24 In Jožef je vzel Gospoda, ga umil in ovil v laneno platno ter položil v lasten grob, ki se imenuje Jožefov vrt.

7. 25 Ko so Judje, starešine in duhovniki videli, kakšno veliko zlo so si nakopali, so dejanja obžalovali, rekoč: "Gorje nam zaradi naših grehov. Sodba in konec Jeruzalema sta blizu." 26 Jaz in moji prijatelji pa smo začeli žalovati in se iz strahu poskrili, saj so nas iskali kakor hudodelce in kakor tiste, ki imajo namen požgati tempelj. 27 In poleg vsega tega smo se postili ter posedali žalujoči in jokajoči noč in dan vse do sobote.

8. 28 Toda pismouki, farizeji in starešine so se zbrali, saj so slišali, da vsi ljudje stokajo in se trkajo na prsi, rekoč: "Če so se tako velika znamenja godila ob njegovi smrti, je gotovo moral biti nedolžen." 29 In starešine so v strahu prišle k Pilatu in ga rotile, rekoč: 30 "Daj nam vojake, da zastražimo njegov grob za tri dni, da ne bi njegovi učenci prišli in ga ukradli ter bi ljudje mislili, da je vstal od mrtvih, in nam tako naredili krivico." 31 In Pilat jim je dal stotnika Petronija z vojaki, da bi stražili grob. 32 In starešine ter pismouki so šli z njimi h grobu. Vsi, ki so bili tam, so z vojaki privalili velik kamen k vhodu v grob 33 in ga zapečatili s sedmimi pečati. Nato so tam postavili šotor in stražili.

9. 34 Zgodaj zjutraj, ko se je zasvitala sobota, je prišla velika množica iz Jeruzalema in okoliških področij, da bi videli zapečaten grob. 35 Ponoči pa, preden se je zasvital Gospodov dan, ko so vojaki stražili grob po dva in dva na vsako izmeno, je prišel mogočen glas iz nebes, 36 in zagledali so odprta nebesa in dva moža, ki sta se spuščala, sijoča v veličastni svetlobi, in se priližala grobu. 37 Kamen, ki je stal pred vhodom, se je sam odvalil in premaknil na stran, in grob se je odprl in oba mlada moža sta vstopila.

10. 38 Ko so ti vojaki to videli, so zbudili stotnika in starešine (saj so tudi oni tam stražili). 39 Med tem, ko so jim še pripovedovali, kar so videli, so zagledali tri može priti iz groba, dva od njih podpirajoč tretjega, ter križ, ki jim je sledil. 40 Glavi dveh mož, ki so ju videli, sta se dotikali nebes, glava njega, ki sta ga ta dva vodila, pa je segala v nebesa. 41 In zaslišali so glas iz nebes, rekoč: "Si oznanjal njim, ki spijo?" 42 Odgovor, ki je prihajal od križa, se je glasil: "Sem!"

11. 43 Ti možje so se posvetovali med seboj ter se namenili iti k Pilatu, da bi mu o tem poročali. 44 Ko so še premišljevali, so se nebesa znova odprla in mož se je spustil ter vstopil v grob. 45 Ko so ti, ki so bili s stotnikom, to videli, so še za noči pohiteli k Pilatu, grob, ki so ga stražili, pa so kar pustili. Povedali so mu vse, kar so videli, in v velikem brezupu govorili, rekoč: "On je bil zagotovo Božji Sin!" 46 Pilat jim je odgovoril, rekoč: "Na mojih rokah ni krvi Božjega Sina. Vse to je bilo vaše početje." 47 Nato so ga vsi, ki so prišli, rotili in ga prepričevali, da bi ukazal stotniku in vojakom, naj molčijo o vsem, kar so videli. 48 "Namreč," so dejali, "bolje je za nas, če smo pred Bogom krivi največjega greha, kakor pa če pademo v roke Judom ter smo kamnani." 49 Pilat je zatorej ukazal stotniku in vojakom, naj molčijo.

12. 50 Zgodaj zjutraj na Gospodov dan je bila Marija Magdalena, Gospodova učenka, v strahu zaradi Judov, saj jih je razvnemal bes, zato pri Gospodovem grobu ni storila tistih stvari, ki jih ženske običajno storijo za svoje ljubljene, kadar ti umrejo.[3] 51 Skupaj z nekaj prijateljicami je šla do groba, kjer je bil položen. 52 In bale so se, da jih ne bi Judje videli, in so dejale[4]: "Čeprav nismo mogle žalovati in ga objokovati na dan, ko je bil križan, stórimo to sedaj na grobu. 53 Vendar kdo nam bo odvalil kamen, ki je postavljen pred vhod groba, da bi lahko vstopile in sedle poleg njega ter storile, kar moramo storiti?" 54 Kamen je bil zares velik. "Strah nas je, da nas ne bi kdo videl. Če pa že ne moremo odvaliti kamna, odložimo pri vhodu te stvari, ki smo jih prinesle njemu v spomin, in bomo žalovale ter se trkale na prsi med potjo, dokler ne prispemo domov."

13. 55 In šle so ter našle grob odprt. Pristopile so in pogledale vanj ter zagledale mladega moža, ki je sedel sredi groba. Vsa njegova pojava je bila svetla in odet je bil v svetla oblačila. Dejal jim je: 56 "Čemu ste tu? Koga iščete? Menda ne iščete tistega, ki je bil križan? On je vstal in je šel. Če ne verjamete, poglejte sem na kraj, kjer je bil položen, saj ga ni tu. Vstal je namreč in šel na kraj, od koder je prišel." 57 Nato so ženske v strahu zbežale.

14. 58 Bil je zadnji dan nekvašenega kruha in mnogi so se vračali na svoje domove, saj je bil praznik pri koncu. 59 Toda mi, dvanajsteri Gospodovi učenci, smo še naprej jokali in žalovali, in vsak posebej je obžaloval, kar se je zgodilo, in šel na svoj dom. 60 Toda jaz, Simon Peter, in moj brat Andrej, sva vzela ribiške mreže in odšla na morje. Z nama je bil tudi Levi[5], Alfejev sin, kateremu je Gospod /.../

Opombe

  1. Jožef iz Arimateje, član Velikega zbora (Sinedrija).
  2. Glede na primerjavo s kanoničnimi evangeliji ni jasno, ali so se jezili na razbojnika ali na Jezusa.
  3. Maziljenje z dišečim oljem. Ta običaj je bil značilen za Jude, in sicer so ga opravljali kot blagoslov ali posvetitev v svete namene. Od tod maziljenje velikih duhovnikov (2 Mz 29,29) ter svetih posod (2 Mz 30,26). Tudi telesa preminulih so včasih mazilil (Mr 14,8; Lk 23,56). V Stari zavezi so veliki duhovniki in kralji včasih poimenovani maziljeni (3 Mz 4,3.5.16; 3 Mz 6,15; Ps 132,10). Prav tako so bili preroki maziljeni (1 Kr 19,16; 1 Krn 16,22; Ps 105,15). Maziljenje kralja je bilo v Izraelu enakovredno kronanju. Pravzaprav krona kot taka sploh ni bila zahtevana ali želena (1 Sam 16,13; 2 Sam 2,4; in tako dalje). Podobno je z likom odrešenika, ki je mesija (to je maziljeni, grško Hristós).
  4. Še preden so se odpravile na grob.
  5. Drugo ime za apostola Mateja.