Epilog, kjer Motimir dobi svoj kip in ozdravi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Že čez leto dni kipar

duhcu dokonča za dar

celo tono težak kip,

gost in trden na otip –


na kraljičini terasi,

da se duh še kdaj oglasi!

Saj vsak ve, da ni od muh

dvor, kjer spi kraljevski duh!


In tako vsemu v zapik

duh dobi svoj spomenik;

sam prosojen in lahak,

vsaj svoj kip ima težak!


»Še kot kip ima svoj mik,

malce bronast na dotik,«

pravi kanclerju kraljica,

ko treplja bronencu lica,


V mesečini na terasi

kip prijazno goste straši

in vsak tat in potepuh

ve, kje spi Ležeči duh!


Motimir pa se previden

znova vrašča v svet neviden –

komaj kdaj se še zgodi,

da molekule zgosti.


»Mojduh, najbrž sem ozdravljen –

zemski svet, lepo pozdravljen!

Če ne dvigneš z zemlje pet,

je od teže za umret!


Tukaj pa pustim svoj kip,

gost in trden na otip,

za primer, če bodo tla

zaželela si duha!«


duhec v duhu se smehlja

in neslišno se suklja

med duhove Duhodolja,

v tisto drugo stran vesolja …