Epilog, kjer Motimir dobi svoj kip in ozdravi
Že čez leto dni kipar
duhcu dokonča za dar
celo tono težak kip,
gost in trden na otip –
na kraljičini terasi,
da se duh še kdaj oglasi!
Saj vsak ve, da ni od muh
dvor, kjer spi kraljevski duh!
In tako vsemu v zapik
duh dobi svoj spomenik;
sam prosojen in lahak,
vsaj svoj kip ima težak!
»Še kot kip ima svoj mik,
malce bronast na dotik,«
pravi kanclerju kraljica,
ko treplja bronencu lica,
V mesečini na terasi
kip prijazno goste straši
in vsak tat in potepuh
ve, kje spi Ležeči duh!
Motimir pa se previden
znova vrašča v svet neviden –
komaj kdaj se še zgodi,
da molekule zgosti.
»Mojduh, najbrž sem ozdravljen –
zemski svet, lepo pozdravljen!
Če ne dvigneš z zemlje pet,
je od teže za umret!
Tukaj pa pustim svoj kip,
gost in trden na otip,
za primer, če bodo tla
zaželela si duha!«
duhec v duhu se smehlja
in neslišno se suklja
med duhove Duhodolja,
v tisto drugo stran vesolja …