Ena lepa lubezniva inu branja vredna historia od te po nadoužnu ven izgnane svete grafnie Genovefe

Ena Lepa lubesniva inu brania vredna historia od te po nadoushnu ven isgnane svete Grafnie Genofefe is tega mesta Pfalz. neznan

Prevajalec:	neznan
Izdano:	Ignaz Kremshari, 1800
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Koku je Sigifridus od St. Genovefe slovo jemau.

Med to ſhtivilu taistih ſhen, katere so od nieh moſh po nadouſhni viſhi pregnane ble, ſhliſhi saguiſhnu tudi ta zhednosti polna inu poterpeſhliva Svt. Genovefa, katere ſhiulenje toku radovolnu, inu katere pregananie toku kervizhnu je, de on komei bres usmilenja more bran biti. To se je godilu okul tega leita, kader se je pisalu po gnadi polnim roistvu Jesusa Christusa 570.

V teh zaitih tega tririrtinarſkiga ſkofa Hidulpha je biu en grof, is imenam Sigifridus v’ te tririrtinarſki deſheli, kader se je oſhenu is eno prou bogato inu zhednosti pouhno gospodizhno Genovefa imenvana, ena hzhi tega vaivoda is Brabanta. Te dua mlada sakonika ſta ſhivela v’ usi lubesni inu perjasnosti ukupei; v’ taistih zhasih je padu ta samurſki Kral Abderodam is eno veliko mozhio v’ ſhpanſko deſhelo noter, inu potem, kader je on to deſhelo pokonzhou, je otu tudi v’ to franzosouſko deſhelo noter pasti. Kir Marcellus Kral v’ franzosouſki deſheli je to toku veliko nasrezho pred ozhmi vidu, je on sapovedou ussem ſojem podloſhnim firſhtam inu grofam, de morio nemu pomuzh ſkasati, inu pruti temo samurſkimo Kralu se boivati pomagati. Is taistem se je tudi mogu ta grof Sigifridus voiſkvat je ti, satu kir je ta tririrtinarſka deſhela takrat pod tega franzosouſkiga Krala ſhliſhala. Potem kader se je ta grof is tem sojmi na voisko podau, inu sdei kader je on otu od soje lubesnive Genovefe slovo useti, tukei je blu usmilenu sa vidit, koku se je ta jokaina vredna ſhalostna Gospa skasala inu is nienimu bredkimi sousami use prizhiozhe k’ usmilenju ob udila. Ja kader ta grof ozhe nie to roko podati, inu to sadno lohko nozh voſhiti, je bla ona is tako serzhno bredkustio obdana, de je ona na po mertva od slabusti dol padla. Ta grof je biu zhes to prou slu ſhalosten, de on soje ſhalostne gospe potroſhtat namore; on rezhe vender is ſhalostnimi bessedami pruti nie: Na ſhaluite tok slu zhes moje slovo jemaine, moja perserzhna goſpa; sakai jest saupam od Boga, on nas bo ſpet is veſselam ukupei perpelou. Pole! Jest vas perporozhim Bogu te zhes uſse isvelizhani divizi Mariæ, katera bo vas v’ moje neuprizhnosti obvarvala, inu v’ vaſhem ſhalvanju troſhtala. Jest vas ſapustim moimo nar bel ſvestimo sluſhabniku temo Galu, kader bo vam v’ moimo imeni flissek ſluſhu inu v’ uſsemo nar bolſhi preſkerbu. Ta dobra Genovefa je pa bla toku pouhna ſerzhne ſhalotti, de ona od veliku ſous obene besede ni mogla govort, jen kader je grof nie supet to roko podau, inu lohko nozh diau, pade ona supet koker mertva v’ omedleuzo. Koku uſsoku se je nie serze zhes to obſhalvalu, se more lohku vedet. Satega vola se on okuli oberne, inu bres uſega nadalei slovo jemanja bretku jokajozh, jesdi od nie prezh. Sdei kader je on is temi soimi v’ ta kralevi Logar perſhu, inu usi firſhti inu goſpodie se ukupei ſbrali, je uleku Marcelus is eno voiſko od ſhestnaist tauſhent peſhzon inu dvanaist tauſhent koinikou pruti temo barbarſkimo logarju teh samurzou, kateri so pazh ſhtirkrat mozhneiſhi bli, inu Marcelovi soldatie so se toku perserzhnu fehtali, de je trikrat sto inu pet inu ſhedeset tauſhent samurzou na plazhu ostalu, Christianou pak ni vezh koker petnaist sto okuli perſhlu. Ti samurzi, kateri so zhes ostali, so is nieh Kralam vred v’ to mestu Avignon beſhali, inu so se noter toku serzhnu branili, de ti Christiani, so mogli dougu zaira to mestu obsedenu imeti. Skus kateru se je ogodilu, de je ta grof Sigifridus del ven ostou, koker je on menu, satu kir se je negovu nasairaiſhanje zhes enu zelu leitu od leklu. Takrat, kader je ta grof toku dougu ven ostou, je bla ta dobra grafnia popolnima ſhalostna, inu ni imela drugiga troſhta na temo svetu, koker samu v’ Bogu, inu v’ ti sveti molitvi.

Ona je pelala enu prou brumnu inu zhednosti pouhnu ſhiulenje, inu je derſhala use niene sluſhabnike k’ andohti. Ta navoſhlivi Satan pak, kateri je biu nieni zhednosti prou supern, je na use viſhe mislu, nio preoberniti, inu nio pred usem svetam k’ hpotu striri, kateru je on ſkus take mitelne iſkou v’ taku delu napelati, kir je ta grof v’ soimu prezh hojenju temo hofmeistru Galu sojo lubesnivo perporozhu, pole, tukei mo je dau ta navoſhlivi Satan prou nazhiste misli noter prute nie, inu uſhge negovu serze is takmi velikmi ſhelami, de je on te grafnie sojo hudobno volo resoden, inu je nio iskou k’ nazhistosti napelati.

Koker hitru je to ta poſhtena grafnia samerkala, je rekla k niemo ona is prou jesnimi besedami. Te ni nezh sram, ti sanikern sluſhabnik, kei takiga od mene pogervati, inu to sakonſko poistolo toiga goſpoda ostudnu omadeſhvati? Je tedei to ta sveistoba, katero se ti niemo oblubu? Inu je to ta hvala, katero ti niemo savolo niegove lubesni ſkaſhesh? nezh na bodi toku preuseten, kei takiga od mene vezh meniti, szer ti ozhem gviſhnu narediti, de te bo toja nespamet grivala.

Ta breſboſhni Gala se je ustraſhu zhes ta odgovar, inu ni smu nobene besede vezh od kei takiga govariti. Vender niegovu hudobnu poſheleine ni ugasnilu, temuzh je biu ſkus to usakdainu okulhojenie is to grafnio zhes dalei vezh uſhgan, enkrat kir je ona niemi lastni kontrofe, katerga je ona v’ kratkem pustila malati, firbezhnu gledala, inu utem je Gala perſhu, ga je ona praſhala, koku on meni, ok temo ſhtuku ſhe kei dol gre? tukei je on knie reku: gnadluva goſpa, aku tih temo lepimo pildu nobena lepota namere glih priti, tok vender jest menim de mo ſhe nekei dol gre, namerzh deb ſhiu biu, inu deb meni perstopu.

Genovefa je dobru samerkala, kai ta nazhisti zhlouk ozhe, satu se je ona v’ oblizhie prou jesnu ſkasala, inu mo je enu tuku posvarjeine dala, de je popounima sasramvan prezh ſhou. Pa vender to posvarjeine ni tolku moglu, deb onu ta ogen tega poſheleina v’ temo nazhistimo serzu moglu ugasniti, temuzh tai tu je blu od tega smerdliuga meseniga hudizha toku mozhnu uſhganu, de si je Gala naprei useu, to svunainu vagati, deb on mogu soje ſhele dopouniti; enkrat kir je ta grafnia po vezherie v’ temo gartelnu sama ſhpenzerala, se je ta hofmaister pozhasi k’ nije perbliſhou, inu se je nije is perjasnimi besedami ſhmaihlou, kar je nar vezh mogu, je nie sadnizh tudi dosti ozhitnu sastopit dau, de je on is tako gorezhnostio te lubesni pruki nie obdan, de je on menu, de bo on mogu pred zhasam umreti, aku on nobene prutne lubesni v’ nije nabo obzhutu.

Ta poſhtena ſhena je bla zhes to toku reſhalena, de mo je ona terdnu persegla, aku bo on le enkrat is besedami ali is snamini kei nad nio iſkou, toku ozhe ona gviſhnu nienimo gospodu od tega nasnanje dati. Is tega je Gala smerkou, de obeniga upaina ni, k’ sojem ſhelam dosezhi, satu je on sojo lubesen, prebernu v’ enu preſerditu souraſhtvu, inu si je smiſhluvou na use viſhe, koku bi se on mogu nad to grafnio smaſhvati.

On je dau na nienu dianje tlisek ahtengo inu samerka sadenzh, koku de ona enu posebnu nagnenie enimo teh Kuhariou obzhutiti pusti, is imenam Dragones, ta je biu sraven niegove neumnosti en prou brumen inu andohtliu moſh. Sakai kir je ta grafnia k’ usem brumnim lude enmu posebnu nagnenie imela, satu je ona temo brumnimu zhloveku bel nagnenia ſkasala, koker tem drugim per hofu; kolkerkrat je on niemu ſhou tolkukrat ga je ona ogovarila, inu kir je ona niemu enu dapadajenie mogla sriti, inu v’ eni ostudnosti k’ enimo troſhtu biti, tukei je strila is enim posebnim dobrem dopajeinam.

Ta nazhisti Gala je isloſhu to zhastitlivo lubesen sa eno meseno lubesen, inu je iſkou ſkus to perloſtnoſt urſhahe dobiti, sojo gospo satoſhiti; on je vezhkrat reku k’ sojem periatlam na katere se je on nar bel sanesu, koku je to, de je niemo ta perjasnoſt te grafnie pruti temo Kuharju prou obdouſhliva, inu de se on boji, taisto k’ enimo hudimo konzu perprauti, jeh je tudi prosu, deb oni imeli enmalu bel na to nar perjasniſhi ſhmaihlaine ahtengo dali, koker jo nieh goſpa temo Kuharju ſkaſhe, kolkerkrat on memu gre, si bodo oni lahka kmalu umislili, kai ſe ima od tega sanaſhania derſhati.

Is takimi inu vezh drugimi besedami je on perpravu to zhednoſt te grafnie v’ obdouſhenje, inu je tulku opravu, de jeh je on nekei na sojo plat perpravu. Enkrat je on reku k’ Kuharju, koku, je to, de je ta grafnia takrat v’ nienimu zimru sama bila, inu niega pogervala; inu kir je ta brumni ſromak to vervajozh k’ nie noter ſhou, je Gala kmalu sa nim perſhou, jeh dobi same v’ temo zimru, inu je ſhu bres usega govorjenja ene besede ſpet ven, katerimo je tudi ta Kuhar, kir je samerkou, de ga ni niegova goſpa pustila poklizat, smiram sa petami biu, kmalu na tu poklizhe Gala soje periatle, na katere se je on sanesu, jem toſhi is veliko jeſo, koku je to, de je on tega Kuharia per grafnie v’ nienimu zimru saleſu, je guiſhnu reſ, de je ona al debi bla ukupei gerſhila, al pa narmenie to diane v’ voli imela.

Kai svetiete tukei, vi moi lubesnivi perjatli? je on reku, kai svetiete? aku mi nabomo ti hudobiji naprei pershli, toku bo ena vezhi is tega perſhla, inu mi nabomo mogli obstali, kader bo naſh Gospod nasai perſhu.

Jest sagviſham, de je naſh Kuhar naſhi gospe ſazoprou, inu nie giſra te lubesni v’ jedi diau, satu se ona namore od niega odlozhiti, aku bi glih imelu niene zhasti inu ſhiulenia kei koſhtati; satega vola jest menim, de bi blu preudarjenu, ja potrebnu, deb se ta Kuhar v’ eno jezho vergu, to grafnio pak voistru noter derſhati, de bo nie to noterhojenje h’ Kuhariu sapertu. Kai se vam sdi zhes to, lubi periatli, kai mi daste sa en svet; Oni so rekli: kir mo je ta grof to ſkerb zhes grafnio gor naloſhu, toku nei on sturi, kar se niemo nar bel resumanu sdi. Zhes to e pustu ta hofmaister tega Kuharia k’ sebi poklizati inu ga je is hudmi besedami ogovoru, inu med drugimi naprei vergu, sakai de on je grafnie sazoprou, inu v’ niene jedi gifta te lubesni diau, inu nio is silo k’ soi lubesni napelou, satu je on vreden, deb on v’ to ſhelesu sakovan, inu v’ ta nar globokeiſhi turen verſhen biu. Ta ubogi Dragones se je zhes to is zeliga serza ustraſhu, je persegu usoku inu drago, de je on savolo tega greha popounima nadouſhen; ja je useu nebo inu semlo na prizho, de niemo ni nekoli umislih blu, is grafnio kei hudiga dopernesti; on pak je reku, kar je otu taku je vender mogu v’ ſhelesne rinke ſakovan, inu v’ eno globoko Jezho verſhen biti, v’ kateri je on mogu soje ubogu ſhiulenje v’ ta nar vezhi nadlugi szerati, inu ne pred is taiſte ven jeti, de bo on mertu ven neſen.

Is tem neusmileniam ſhe ni biu ta bresboſhni Gala naſiten, temuzh je naſ akvou is ſoimi lastnimi tovarſhi v’ ta zimer te grafnie, rekozh, de e on dosti dougu pregledvou, kai je ona obdouſhlivo deleſhnost is tem Kuhariam imela, pa namore dougu te hudobije poterpeti, aku on ozhe, de bo moga per ſoimu goſpodu ostati, satu ima ona koker ena, katera to sakonſko poisto soiga goſpoda omadeſhva, v’ to jezho noter diana, inu ne popred, koker na dalnu nasnanje danie tega goſpoda grofa, ven spuſhena biti. Tukei e blu pazh usmilenu sa vidit, koku je ta usoku grafinſka perſona, ſhe v’ ta osmimo meſzu noſhezha ſhla, bres usega prelomnenia, ſa savolo branienia te zhistosti od nienga lastniga sluſhabnibnika e ujeta, inu v’ en terden turen saperta bla.

Koku globo u je pazh ta velika kerviza ti grafnie v’ serze ſhla, more usak lohku sam per sebi ſposnati; koku ſhalostnu je pa ona temo pravizhnimo Bogu sojo nadouſhnoſt toshila, to so se ti ſveti Angelzi prou am useli.

Ampak v’ ta turem ni smu nobeden drugi noter jeti, koker ta ama tega sojoglaviga hofmaistra, katera je ti ujeti grafnie usak dan enu pizhlu shiulenie pernesla; inu potem ta hofmeister sam, kader jo je vezhkrat obiskou, inu use mitelne si persadeu, to zhistu serze k’ soi nezhisti napelati. On je postavu is dobrimi inu hudimi besedami na nio; on jo je napelvou is oblubami inu potereniam, on se je perlisvou inu shmaihlou, koker en slushen vesvauz, vender on skusi to use ni nezh drusga mogu opravit, koker de le to grafnio je skusi to telkai stanovitnishi sturu. Enkrat, kir je on otu perjaſnu is nio vesvati, ga je porinla is pestjo od sebe, inu je rekla is resnizhnimi besedami k’ niemo:

Ti nazhisti hudodelnik, al she tebi ni sadosti, de si me ti po nadoushni vishi v’ jezho perpravu, temuzh me ozhesh tudi od mojo zhast inu od isvelizhane perpravit; sakai jest sem perpravlena, taushenkrat umreti, koker to nar manshi pruti moi zhasti inu zhednosti doperneſt. To resnizhnu reslozhenje bi blu ja imelu prou popoumina tega skurbaniga vesvauza prestraſhti; vender ga je ta nerodnoſt toku silnu perganiala, de je on mitelne inu pota ſkuſhou, soje ſhele dapouniti, satu je sojo amo napravu, inu je je oblubu veliko ſhenkengo, aku bo ona per Grafnie kei oproula.

Kateru je ta ſojoglavna ſhena, tolkukrat kolkerkrat je ti ujeti jesti pernesla, nie is besedami naprei potoſhila, deb ona imela temo hofmaistru sai perjasne besede dati, deb ona is niene jezhe ledigvana, al sai is enim bolſhim ſhivlenjam previdena bla.

Ta stanovitna junakinia si je bla pa naprei usela, raiſhi v’ jezhi od lakoti umreti, inu zel strohniti, koker soiga Boga resjesiti, inu veſt omadeſhvati. O brumna Genovefa! koku velika je to a zhednoſt inu ſtanovitnoſt, kir ona namore ſkus nobeno rezh tega sveta premagana biti.

Oh dodeli meni tojo zhednost, inu sadobi meni per Bogu sa tojo zhednostjo hoditi. V tem se je ta zait h’ porodu perbliſhou, inu ta britka grafnia, je proſsila to amo, nieno sluſhabnizo; debi ona imela nie en par ſhen perpravit, katere bi nie v’ nienimo pervimo porodu naprei stale. Ta ſojoglava stara baba ni nje samu tega od povedala, ampak je tudi ni otla enkrat ene pelnize kekei dati, deb ona nieniga rojeniga otroka noter savila. T o veliku nauſmilenje je te ozhi te Genovefe presililu, inu je toſhila sojo potrebo temo nar vikſhimo Bogu is perserzhnim ſdihvanjam.

Inu aku glih je bila ona v’ te vure tega poroda popolnima sapuſhena, toku ie vender rodila bres use navarnosti enga drobniga inu mladiga Synu, katerga je ona, kir ni imela nobene pelnize, v’ eno misno rutizo savila. Ona je tudi bres nehaina prosila, deb se ta ubogi otrozhizhek h’ ſvetmu Kerſtu nesu; kir pa je nie tudi to odrezhenu blu, satu ga je ona sama kerſlila, inu ga je imenvala po niogoumu imenu Schmerzenraih. Potem ga je usela na soje narozhie, ga je pertiſkala na nienu serze, ga je oblila is nienimo sousami, inu je rekla is velikem uſmileniam:

Oh ti ubogi otrok! oh ti lubesnivi shaz! pravizhnu te jest imenuiem Schmerzenraih, satu kir sem te jest i bolezhino v’ moimu telesu noſila, inu is bolezhino rodila, is tanar vezhi bolezhino te bom jest opeſhati vidla; ja savolo pomakaina tega ſhiulenja te jest nabom mogla gorſrediti; kir jest kumei tolku imam, de morem mo e ſhiulenje obderſhati: Oh ti ubogi Schmerzenraih! oh ti ubogi naſrezhni otrok! Ta postaulena postreſhenza je temo Galu zaitenge pernesla, de ona ima sdei v’ jezhi dua jetnika, inu de je ta uboga ſkorei od svunaine serzhne ſhaloſti optſhala, satu nei se enmalu zhes nio usmili, inu enu bulſhi ſhiulenie pervo hi, deb ona mogla sebe, koker tudi tega slabiga otrozhizhika gorsrediti. Ta neusmileni moſh pak ſe je zhes to otrozhenzho bres uſega troſhta mein usmilou, koker pak debi niegovi peſse mlade imeli, kir je on menu, ſkus to svunaino nadlogo nio k’ soi lubesni persilli. Vender, deb ona popolnima na opeſhala, je je puſtu enmalu vezh Kruha dati, koker popred; szer pa ſraven te vode zelu nezh vezh; taku je mogla ta uboga otrozhenza v’ nieni veliki ſlabuſti to vodo inu Kreh salubu gor uſeti; inu namest tega troſhta uſak dan od tega tyranſkiga Gala is breſhmagliumi beſedami nasitena biti.

Inu ta grof od uſega tega, kar je per hlu, ſhe ni nezh saſhliſhou, kir nobeden od hofa ni smu is strahu tega hofmaiſtra niemu od tega sei piſati Niegovu vunostanie ſe je enmalu del saderſhalu, koker se on saupou, kir je oh pred Avionam en ſhlak dobiu, kader se je prou pozhaſu zelu. Deb ta Gala mogu soje hudusturjenje per niemo pravizhnu striti, je on odpravu enga sluſhabnika, kader ſta bla ſhe dva mesza po temo porodu te grafnie pretekla, kader je mogu temo grofu te zaitenga od uſsega tega, kar je preſhlu, prenesti. Ta sapopadik tega pisma, katerga je on na tega grofa piſsou, je biu ta: Gnadliu gospod, toku jest ozhem eno rezh, katero jest iſhem is uſsem ſliſsam sakriti, vaſha gnada v’ temo piſsmu resodeti. Inu potem, kader uſsi domazhi, inu poſsebnu ta perpraulenik tega, si je velik flieſs is mano vred persadiau, eno gviſhno hudobio obvarvati, vender je bla uſsa moja ahtenga ſkus to savitnoſt teh hudobnih sgolfana; toku na poterbujem nobene druge prizhe, koker to, kar meni ti periatli tega grada dati morjo.

Skusi to bo vupajozh moja svestuſt is obdouſhenja postaulena, inu moje fliſsek sluſhbe morjo sadosti verjete biti. Vaſha grafliva gnada se iem polubi od tega pota, kateruga jest poſhlam, popolnima nasnanje noteruseti, inu na niegovu povedanie nobeniga zvibla postaviti. Kai je pak nieh vola zhes to grafluva gnada inu sapovedanie, meni nieh sluſhabniku, snanu sturiti, de bom vedu, koku se imam jest v’ te teſhki rezhi saderſhati. Taiſtu piſmu je ta grof glih takrat dobiu, kir je on v’ enimo mestu v’ Languidoku soje prejete rane pustu zeliti, ſkus katerga je biu on toku smotlen inu reſhalen, de so ble niegove rane telkei neosdrauliuſhi inu ta ſhkoda telkaj vezhi. Ta sluſhabnik popounima pove, kai je ta grafnia sa eno obdouſhlivo sdruſhbo ta zeu zhaſs is tem Kuhariam imela, inu koku je ta hofmaister v’ te Kamre same dobiu.

Kir one dva oba nista otla na to vezhkrat opominvaine saksebi spuſtiti, toku je biu ta hofmaister persilen, nije is silo lozhiti, inu v’ dve jezhi sapreti. V te jezhi je ona sizer enga Synu rodila, ta otrok pa bi nabiu nobenimo drugimo od teh hofbedintariou perpiſsan, koker temo Kuharju. Ta grof, je reku, od katerga zaita senkei je niegova gospa tega otroka rodila? Ta sluſhabnik pak je fouſh reku, de je ſhe le en meſsiz preteku, aku lih je ona pred dvema meszama rodila. Kir je ta grof ſhe ta anaisti mesz prezh biu, inu ta grafnia bi bla ſhe le pred enem meszam rodila, toku je ja ta grof mogu ozhitnu ſkleniti, de ta otrok ni od niega, temuzh en mesz po niegoumu prezhhojenju prejet biu. Tukei se je sazheu ta grof grositi, koker deb on naumen biu, inu je to grafnio is Kuhariam vred preklinou, koker deb ona ta nar huishi preſhuſhtniza bila: Ti prekleta baba, je on reku, toku moreſh ti to oblubleno ſvestust toku nesramnu prelomiti? sem se jest kei od tebe troſhtou? ti meni navoſhliva baba, posebnu satu, kir si se ti per meni toku ſkasala, koker de bi ti popolnima poſhtena inu sveta bila. Te inu takſhne berſhmaglive beſsede je ta serditi grof pruti te nadouſhni Genovefi govoru, inu se ni dergazhi ſkasou, koker deb on otu naumen gratati.

Potem kir si je on ſhe sadosti dougu smiſhlvou, na kai sa eno visho on ozhe tu doperneſsenu preſhuſhtvu ſhtrafati, je on poslou tega sluſhabnika is to ozhitno sapoudio nasai; de Gala ima to grafnio tesnu ukleniti, de nobeden nabo is nio govort, ſhe k’ nije priti mogu. Tega savitiga Kuharia pa ima on is tako martro k’ smerti perpravit pustiti, koker se mo sdi, de si je niegova hudobia sasluſhila Ta sluſhabnik je hitru perſnu is to kervizhno sapoudio nasai inu je sasluſhu per temo hofmaistru veliko hvalo, de je on svoi oprauk pridnu opravu. De pa to ni nobenga velikiga hrupa narediu, toku je on pustu temo ubogimo nadouſhnimo Kuharju strupa v’ niegove jedi ukupei smeſhati, inu potem kader je on umeru, niega is ketnami vred, v’ katerih je on ujet leſhou, v’ eno staro ostudno jamo sakopati. Te grafnie pa ni blo treba nezh tesneiſhi ukleniti, koker je bla popred uklenena, kir od sazheta niene jezhe nobeden, koker ta Gala inu niegova sala ama, k’ nie ni smu jeti.

Koku bi bla imela ta brumna Genovefa okul perneſhena biti, od Boga pak je bla obderſhana, inu v’ puſhavo pelana.

Is uſso to daperneſheno grosovitnostjo ſhe ni biu Gala kentent, kir se je on bau, deb niegova huda savitnoſt inu kerviza enkrat na dan na perſhlu. Potem savolo tega po kervizhnu k’ smerti obsojenja tega Kuharja, inu savolo te teſhke jezhe te grafnie, jeh je blu veliku per hofu, katerem ta kervizhnost ni dapadla, inu so veliko ſhalost pruti temo imeli, satu ni ta saviti golef bres urſhaha ſkerbu, keb ta grof nasai perſhu, inu to grafnio ſhe ſhivo naidu, toku bo niegova hudobia resodeta, inu is neusmileno smertio poſhtrafana. Je blu tudi povedanu, de je ta grof od tega Krala v’ franzosovſki deſheli svoi abſhid dobiu, inu de je ſhe perpraulen pruti domu jeti.

Inu tukei je ſhu temo Galu ta mersli pot ven, inu si je mogu v’ kratkem smisliti, kai ozhe on v’ te navarne rezhi sazheti, on se je hitru na koina uſsedu, je jesdu svoimu guspodu napruti, inu ga ni pred srezhou, de je on ſhe v’ Straſsburg perſhou.

V’ taistimo mestu je stanvala, ena stara zupernza, katera se je na ozhi te svetusti, sa eno brumno Sheno ven dala: ta je bla seſtra te ame tega bresboſhniga Gala, odtot je bla ona niemo ſhe pred veliku leitmi snana. k’ taisti je ſhu ta hudodelnik, preden je on k’ svoimu gospodu perſhou, inu je to zelo pergodbo povedou, katera se je is tem Kuharjam inu to grafnio pergodila, je tudi reku, on ozhe tudi pruti vezheru tega grofa k’ nie perpelati, de ona ima niemo eno poſhast tukei narediti, de bo on vervou, de je ta grafnia is Kuharjam gerſhila.

Na to je je on en ſhtikelz dnariou dau, inu se je hitru perkasou, svojga gnadliuga gespoda prejeti. Po sturjenmo komplimentu ga je usev ta grof per strani, inu je terjou od niega tu popolnima nasnajnie te hude pergodbe, katera je v’ niegovi hiſhi preſhla. Inu ta saviti Gala se je tukei glih toku ſkasou, koker deb on od ſhalosti na mogu govort, inu te fouſh so mogle niegovem leſham en ſhain te pravize dati. On ni vſsega kmalu povedou, kai je ta brumna grafnia dopernesla, temuzh kar si je niegova hudobia smislila, inu sizer is takem smiſhlenim sviſhanjam, de je ta dobri grof breſs vſsega zvibla verjeu, de je uſse reſs, on je tudi sraven postavu, koku je on tega Kuharja bres vſse sodne praude na ſkrivnim pustu k’ smerti perpravit, deb ta sramota te grafnie bel sakrita inu nesnana ostala.

Ta grof je uſse to velikem mersanjam poſhluſhou, inu kir on temo Galu ni mogu uſsega verjeti, ga on popolnima od uſseh okulstau inu sviſhanja popraſhou. Ta Gala pa bojezh, deb on v’ niegovih lastnih besedah ujet na biu, je reku k’ svoimu gospodu: Aku bi pa morebiti vaſha gnada uſsem mojem beſsedam enu neupaine imeli, vidio, toku je v’ temo ena prou sveta inu v’ resodetie sakriteh rezhi uſsoku resglaſhena ſhena: Taisto nei vaſha gnada s’ perſtavam popraſhjo, toku bodo oni enu popolnima nasnanje te zele pergodbe sadobili.

Ta grof si je pustu to prevdarjanje dopasti, inu je ſhov is tem hofmaistram pruti vezheru k’ taisti oglaſheni ſheni (jest bi otu rezhi zopernza) k’ taisti je on reku, koku je on is sojo sakonſko gospo v’ douſhlivoſti ſhivu, kir je pa on svedu, de je ona savolo niene svetuſti sakrite rezhi sposnala, aku ona ozhe niemo resodeti, aku se je reſs taka velika hudobia med niegovo gospo inu Kuharjam pergodila. Ta zopernza je is nameriene poniſhnosti rekla: de ona ni nobena svetniza, vender, tolku, kolker bo nie Bog v’ te rezhi resodeu, ozhe ona niemo rada resodeti. Potem je ona oba gospoda dol v’ en temen keuder pelala, v’ katerem je ena selena luzh gorela, je en viſhneu shain od sebe dala; tukei je ona is eno palzo dva riſsa na tleh naredila, v’ katereh enga je ona tega grofa, v’ tega drugiga tega Gala postaula.

Potem je ona en ſhpegu v’ eno poſsodo pouhna vode vergla, inu zhes to je take nasnane beſsede memrala, de je tega grofa ena grosa obſhla, inu ti laſsie so nio sazheli pokouzu lesti. Potem se je ona pred to poſsodo trikrat okul obernila, je trikrat noter sasopla, je is nienmi rokami okul gnala, inu je zhudne zopernſke ſhegne zhes to naredila. Potem je ta grof na nienu povele v’ to vodo pogledou, inu je samerkov v’ temo ſhpeglu ozhitnu namalanu, koku ta grafnia s tem Kuharjam perjaſnu govari, inu is smehlivem oblizhjam perlisuje: Potem je on reku: Is enim perjasnim govorjeniam, al ni nezh kervizhenga. Ta zopernza pak je sraven perstaula: Toku ozhmo mi potem videt, aku morebiti Bogu dapade, kei vezh pokasati. Potem je naredila te perve zopernſke zeremonie, inu je spet ukasala temo grofu v’ to vodo pogledat; potem je on is ozhmi vidu, koku je ta grafnia temo Kuharju nieno roko, zhes liza gladila, inu vezhkrat enu perjasnu Kuſhvanje dala. Zhes to se je ta grof prou sramvou, inu je zhakou, kai bo h’ trekmo ven perſhlu. Kir pa je on po teh perveh zeremoniah v’ ſhpegu pogledou, je biu on is veliko samero obzhuten, de je ta Kuhar is niegovo gospo po nasramni viſhi gerſhiu. Zhes to preshuſhtnu nasramnu delu, je biu on toku serdit, de je on serdu vogen pluvau, inu si je biu smislou, to nesvestobo soje gospe poſhtrafati. Satega volo je dau temo Galu namerjeno sapoud, de on ima naprei jesditi, inu to preſhushtnizo is tem pankertam vred k’ eni ſtraſhni smerti perpravit.

Nobeden ni biu bel veſseu, koker ta serditi Gala, kader je hitru prezh jesdu, inu si je saterdnu smislov, na kai sa eno viſho on ozhe to grafnio pustiti okulpernesti. Komei je on damu perſhu, toku je on ti ami resoden, koku je niemo niegovu nameniene srezhnu naprei ſhlu; inu koku ima on povele, to grafnio k’ smerti perpravit. Ona pa nima obenimo od tega kei vedet pustiti, deb oben pent v’ gradu al pa med to perjasnoſtjo naustou.

To je permerliu ta mala hzhirka te ame ſhliſhala, katera je enu bolſhi nagnenje pruti te grafnie imela, koker niena mati; ta dekelza si je hitru, k’ te jezhi podala; je stala pred vokenzam, ſkus katerga se je ta Kruh inu voda noter dajalu, inu je toku britku jokala, de je bla ta grafnia zhes to prestraſhena, ona je praſhala to dekelzo: sakai ona joka? Ta je nije pak odgovarila: Oh gnadlua gospa! nieh velika nadluga meni ſouse is ozhi ſhene; sakai is vaſhem ſhivlenjam se je sgodilu, kir ima Gala od naſhiga gospoda to povelje, nieh k’ smerti perpravit. Ta grafnia rekla pouhna strahu; Kai pa se bo potem moimo ubogimo otroku sgodilu? ta je nije odgovarila: Temo ubogimo otroku se na bo nezh bolſhi pergodilu, koker niem. Tukei se je ta uboga grafnia toku mozhnu vstraſhla, de je ona skorei v’ medleuzo padla.

Inu kader je spet k’ mozhi perſhla je ona sazhela nepotraſhtliv jokati, inu is velikem perserzhnim sdihvanjam rezhi: Oh moi Bog inu gospod! Koku sem jeſt vender eno toku veliko hudobio per tebi sturila? Oh kai sem jeſt vender pregerſhila, de bom jeſt is mojem nadouſhnim otrokam po nausmileni viſhi mogla k’ smerti, perpraulena biti? O jeſt nasrezhna ſhena! de sem jest to doſhivela, de bom jeſt koker ena preſhuſhtniza mogla umreti, katera jeſt, moijmu gospodu to oblubleno svestust derſhati sem mogla doſhmau toku veliku nadloſhtvu terpeti. Oh moj Bog! pridi meni k’ pomuzhi v’ te potrebi; oh moj Bog! reſhi mene od te preserdite smerti.

To inu vezh drugiga klagvanja je pelala ta ſhaloſtna grafnia, inu potem kir je ſhe ona doſti dougu jokala, je rekle k’ te dekelzi: moi lubesnivi otrok, peidi vender v’ moi zimer, inu perneſsi meni peru, tintoi inu popir, inu sa toje pomujanie si usem od mojga tega dragiga blaga tolku, kar se ti polubi. Potem je ona dala te dekelzi ta kluzh, inu je pernesla, kar je ona ſhelela, je ona piſsala enu piſsmu, tega sapopadik je biu: Gnadliu gospod! Perserzhni moſh! potem je sastoplenu blu, de bom jeſt po nieh povelu mogla juter umreti, toku sem jeſt otla is temi zalzami niem eno lohko nozh voſhiti, inu enu perjasnu slovo jemanje od nieh useti. Jeſt ozhem sizer rada umreti, kir oni meni sapoudo, ravnu taku mi prou britka pride, de oni mene po nadouſhni viſhi k’ smerti obsodio.

Veſs urſhah, sakai jeſt umreti morem, je ta, kir jeſt moje niem oblubleno svestuſti niſsem otla po temo nezhiſtimo hofmaistru prelomiti, kader je mene vezhkrat is silo k’ nezhaſti silu pervoliti. Jest moimo gospodu nobeniga drugiga urſhaha na perpiſhem, koker de je on mojem satoſhnikam prerad verjeu, inu de meni ni otu k’ moimu odgovoru nobene perloſhnoſti pervoſhivit: Toku pak jest ſkaſhem per mo mu Bogu, pred katerga oistra sodbo se bom jest juter perkasala, de jest niſsem uſse ſhive dni sunei nieh nobenga moſha posnala, ſhe mein pak v’ take misle pervolila.

Vender grem jest po nadouſhni viſhi k’ smerti, kir je to nebu taku ukasalu, pak ostanem terdenga saupanja, de bo enkrat en dan perſhu, na katerga bo moja nadouſhnost naprei svetila, inu mojeh satoſhnikou golfia bo ozhitna. Lohko nozh, gnadliu gospod, perlubesnivi ſhaz! jest niem is serza odpostim, inu ozhem tudi po moi smerti Boga proſsiti, de nabo moja nadouſhna kry nobenga maſhvanja zhes nieh, ſhe zhes moje satoſhnike upila. To piſhem jest is trepetezhmi rokami, inu is sousnimi ozhmi, kir mi je ta napreistojezha smert to serze is traham napounila.

Ostanem nieh noter do smerti svesta, inu sa svestusti volo k’ smerti obsojena Genovefa.

To piſsemze je ona dala te dekelzi, de ga je v’ nieno hiſho neſsla, inu nobenimo ene beſsedeze od tega resodeti. To zelo perhodno nozh je, doperneſsla Genovefa v’ molitvah, inu je Bogu niene teſhke ſkuſhnave, ino to naprei stojezho smert gor ofrala. Sjutrei sgodei je poklizou Gala dva is sojeh nar svesteſhih sluſhabnikou, inu jem je to terdnu povele svoiga gospoda, inu jem je sapovedou to grafnio is tem otrokam vred v’ en borſht ven pelati, inu okulpernesti, inu sa zahen tega doperneseniga povela, niene vensbodene ozhi inu jesek is sabo nasai pernesti. Inu ako bota to sturila, toku bo niem to nieh svestust obilnu polonou; aku ne toku bo on pustu nieje is ſheno inu otrokam vred okulpernesti. Te dva sluſhabnika sta uſela to povele radovolnu gor, inu sta hitro ſhla k’ te grafnie v’ to jezho, ino sta jo oboukla v’ en nezhimern gvant, sta sakrila nienu oblizhje, deb jo nobeden ne posnou, sta je sapovedala, is niema v’ tihoti, bres enga upitja ven jeti. Tukei je ſhla ta uboga grafnia, koker enu nadouſhnu jagne v’ mesnizo, inu ni nienih vust odperla, se is beſsedezo pertoshiti, ona je neſsla nienu nadouſhnu jagenzhe na nienim narozhiu, inu je pertiſkala taistiga bres nehanja na nienu serze, inu je imela vezh usmilenje is taistem koker is nieno lastno smertio. Oh ti moi ubogi Synzhek! je ona rekla: Oh ti moi perserzhni Angelzhek! O de bi te mogla jest toku dougu na moimo narozhiu noſſiti, koker dougu sem te jest pod mojem serzam noſsila; kir pak ti moreſh popred umreti, preden veſh, kai je smert; inu moreſh koker douſhen terpeti, kader ti nikoli niſse ene kervize doperneſsu.

Is temi inu vezh drugimi beſsedami je ona sturila tem slushabnikam to serze toku mehku, de sta imela enu pravu usmilenje is temi dvema, inu jema je teſhku blu, to povele svoiga gospoda dapouniti. Potem kir so oni v’ ta boriht na en perloſhen krei perſhli, sta rekla ti grafnie, koku je nieni gospod sapovedou, nio savolo tega daptrneſheniga preſhuſhtva k’ smerti perpravit, inu koku jema je ta Hofmaister to povele daperneſti sapovedou. Satu ona nima tega sa hudu gor useti, temuzh se k’ eni svelizhani smerti perpravit. Ta grafnia, koker ena temo povelu svoiga gospoda pokorna je pohleunu dol pokleknila, inu se je is zeliga serza k’ te napreistojezhi smerti perpraula; med tem sta usela te dva sluſhabnika tega nadouſhniga otrozhizhika, ta potegnila nije noſhe ven, inu sta ga otla sadaviti. Ta prestraſhena mati pak je ustala od niene molitve gor, inu je padla temo sluſhabniku narozhie, inu je upila is prebudlivo ſhtimo: Derſhite nasai, derſhite nasai, o vi lubesnivi ludie, inu vender saneſsite te ubogi nadouſhni Kervi, inu aku vi ja tega ubogiga otroka ozhte umoriti, toku vender mene popred okulperneſsite, de jest nabom persilena, dvakrat umreti. Ti sluſhabniki so uſhliſhati to nieno proſhnio, inu ſta rekla, ona ima nieni urat do nagiga islezhi, inu k’ ſklaku istegniti. Ta uboga grafnia se je te beſsede roku mozhnu ustraſhla, de je ona na uſseh glideh strepetala, inu de je bel mertva koker ſhiva bla, inu je rekla sousnimi ozhmi: O vi lubesnivi ludie! jest sem szer perpraulena sa umreti, pa verjemite mi, de se nad mojo smertio grobu pregerſhte; sakai jest pred Bogam ſkaſhem, de sem jeſt nadouſhna, inu de sem bla od tega hofmaistra kervizhnu satoſhena, kir jest niſsem otla niegoveh hudobnih ſhela dapouniti. Jeſt vam tudi sagviſham, de aku vi meni saneſsete, toku bo Bog vam inu vaſhem otrokam povernu; aku me pak bote vi okulperneſsli, toku bo moja nadouſhna kry zhes vaſs inu vaſhe otroke maſhvanie upila. Te serza teh sluſhabnikou so ble ſkus te beſsede toku globoku omezhene, de jema je biu namogozhe, ti grafnie kei hudiga sturiti; satega volo sta rekla is perjasnimi beſsedami knie: Gnadluva gospa! mi dva ozhva szer rada niem to ſhivlenje ſhenkati, aku bi na bla nama od tega hofmaistra per smertni ſhtrafengi sapovedanu, nieh k’ smerti perpravit. Vender aku oni ozhio nama oblubit, nigdar vezh na dan priti, temuzh se v’ te al v’ eni drugi puſhavi nesnanu gorderſhati, toku sna jo oni v’ imen boſhiem kekei jeti, inu na naſs v’ nieh molitvah spouniti. Ta grafnia jema je to saterdnu oblubila, inu se je is zelga serza sa to ſkasano milost ſahvalila. Te dva sluſhabnika sta enimo peſse, kader je is niema tekou, te ozhi inu ta jesek ven sbodla, inu sta pernesla taiste nieh gospodu k’ sviſhaniu tega daperneſseniga umorjenja, Gala pak ni pogervou taistu vidit, temuzh je te ozhi koker kurbarſke sapovedou tem peſsam naprei vrezhi. Potem je hodila ta uboga od uſseh ludi sapuſhena Genovefa v’ temo diujemo borſhtu okuli, inu je iskala en perloſhen krei, kir bi se ona gorderſhati, inu pred hudem vremenam obvarvati mogla; ona pak taisti zeu dan ni nobenga neſhla, temuzh je bla persilena, pod enem derveſsam te jerperge gor useti. Koku teſhku je pak ona tukei leshala, inu koku mozhnu se je ona tukei v’ te grosovitni puſhavi bala, more uſsak lohku sposnati, kir se ja uſsak serzhen moſh boji, v’ enmo nasnanmo borſhtu sam leſhati.

Ona je obernila niene sousne ozhi inu trepetezhe roke pruti nebeſsam, inu je taistiga na pomuzh klizhala, kader nie v’ nieni potrebi perstopiti more. To pervo nozh je ona v’ veliki britkusti bres uſsega spanja daperneſsla, inu je iskala ta drugi dan, aku lih sabstoin, en perloſhen berloh, al pak enu votlu dervo, spodei stanvati, ona ni pred ta dan zel nezh jedla, al pila, inu ta drugi dan je bla ta lakota per nie toku velika, de je bla ona persilena, srove koreninze teh selih venspuliti, inu jesti, ta treki dan je ſhla ona ſhe del noter v’ ta borſht, inu je dougu iskala, de je ona en kamniten berloh, inu blisu sraven eno meihno vodizo dobila. To je ona koker en od Boga dani krei gor usela, inu si je naprei usela, nienu zhes ostanu ſhivlenje v’ temo berlogu szerati. Ona si je naredila eno postlo is listia inu vey teh derveſs, szer ni nezh imela, sunei teh korenin, kar je blu k’ nienimu ſhivlenju potreba. Inu kir je ona enu toku sgrivanu inu pomanklivu ſhivlenje pelati mogla, toku je je mleku preſhlu, inu ni mogla nieniga lubesniviga otrozhizhika nezh vezh dojiti. To sgrivanu jagenzhe je sadnizh ta kry ven ſhla; inu kir onu ni nezh vezh sa ſhiveti imelu, tukei je sazhelu peſhati inu mreti. To ſhalostlivu jokaine tega ubogiga zhervizhka je ti usmileni materi toku globoku v’ to serze ſhlu, de je ona od ſhalosti otla umreti, nezh nie blu v’ nieni oblasti, deb ona mogla niemo k’ pomuzhi priti, satu je ona mogla is nieno ta nar vezhi perserzhno ſhalostio to reuno srotizo jamernu opeſhati viditi. Kir ſhe ona ni vezh mogla dalei te nepreterplive britkusti viditi, je ona poloſhila to umerjozhe jagenzhe pod enu dervo, inu je delezh prezh ſhla, de ga ona ni ſhliſhala, ſhe vidla. Tukei je ona is gorvsignenmi rokami dol pokleknila, inu je toku perserzhnu na Boga klizala, de jo je on mogu uſhliſhati: Moi Bog inu oderſhenik! je rekla, Moj Bog inu oderſhenik! je rekla, al morjo to je boſhie ozhi bres usmilenja viditi, de ta nadouſhna kry savolo pomankaina tega ſhivlenja opeſhati more? Vender poglei o milostlu Bog! Oh! vender poglei, koku to ubogu jagenzhe usmilenu pred tvoimi ozhmi leſhi, inu is svojem miloſtlivem jokainam tebe toku vernu sa to potrebnu ſhivlenje proſsi. Oh! usmili se vender zhes to ubogo srotizo, katerimo je niegov ozha terdoben, inu ta mati namore pomagati. Jeſt ja nimam nobenga troſhta vezh na semli, koker tega moiga samiga Synka; aku mi ti tega usameſh, toku bom jeſt ja mogla v’ ti pusti puſhavi popounima isſhalvati. Satu, sa moiga troſhta volo, mi dei taiſtiga spet, toku ga ozhem jeft k’ toi boſhje sluſhbi gorsrediti. Kir je ta jokajozha mati to molila, pole, tukei je perſhla ena kuſhuta k’ nie, katera se je naredile koker ena krotka ſhvina, inu je perjasnu okul nie hodila; koker, de bi otla rezhi, de jo je Bog senkei poslou, deb ona tega otrozhizhika gorsredila: Ta ſhalostna mati je prezei sposnala to previdenje boſhje, je poloſhila tega otroka na sesze te sverine, inu ga je toku dougu pustila seſsati, de je on spet mozh dobiu. Skusi to nebeſhko dobruto je bla ta luba Genovefa toku slu resveſselena, de je ona is veliku slatkeiſhimi sousami temo dobrutliumo Bogu hvalo dala, inu sa to napreipelanje te dobrute poniſhnu proſsila. Niena molitva je bla uſhliſhana, inu ta koſhuta je perſhla uſsak dan, toku dougu dokler sta one dva v’ puſhavi bla, dvakrat, tega otroka dojiti. To je bla ta pomuzh, katero je ta nadouſhni otrok sedem zelih leit od uſseh Kreatur prejeu. Med tem je mogla niegova gospa mati le od korenin inu selſha fhiveti. Kdor si k’ serzu usame, de je Genoveta ena vaibodnia, inu per temo dobrimo ſhivlenju tega hofa srejena, to bo lohku sposnou, koku nepo uhliu je nienimo zartanmo ſhelodzu ta srova inu nepervolena jed naprei perſhla. Oh! al bi blu ena ſhaloſt sa vidit, de ena gospa od toku uſsokiga stanu na teh rezheh more nadlugo terpeti, kateri zel ti petlarie niſso bli potreba. Nienu graflivu prebivaliſhe se je v’ eno diujo puſhavo, nieni lepi zimri v’ enu temnu respokaine, mene komerjungfrove v’ te neumne sverine, mene lepu diſhezhe jedi v’ srove inu diuve selſha, niena rahla poistla v’ terdu listje inu mladike, nieni dragi kamenzhki v’ britke inu vrozhe souse, inu nieni veſseli kratkozhaſsi v’ lauter britkuſt inu ſhaloſt prevernilu.

Gviſhnu bi bla mogla Genovefa enu ſhelesnu serze imeti, aku bi nabila ona te svuvaine nadluge obzhutila. Ja, aku bi bla ona popounima v’ poterpeſhlivosti navajena, toku bi bia ona vender mogla veliku vezh zhes nieno nadlugo jokati. Po letu je bla niena nadluga en malu poterpeſhliuſhi, po simi pak, jest navem, koku sta mogla ona inu ta ubogi otrozhizhek ta velike mraſs prenesti, inu sa nieh ſhivlenje korenin inu selſha dobiti. Aku je ona posimi otla piti, je mogla ta smersneni led teku dougu v’ vustih derſhati, de se je spustu. Aku je ona otla korenine kopati, je mogla ta sneh prov debelu prezh sprauti, inu prov teſhaunu is enem leſsam v’ o smersneno semlo kopati, kader se je otla ogreti, je mogla niene mersle roke toku dougu ukupei tlezhi, de so ble enmalu ogrete. Oh Bog! koku so mogle te simſke nozhi te sapuſheni gospe douge naprei priti? inu koku ſhalosenu je nie mogla ta nepopiſsliva nadluga dapasti, preden se je ona taiſte navadla? Vſse bolezhine pak, katere je ta uboga grafnia is lastniga stiſkvanja terpela, so ble pruti taistem meihne, katere je nienu maternu serze sraven te nadluge nieniga otroka obzhutilu, susebnu, tukei kader je ta otrok sazheu pozhaſsi enmalu rasti, inu sojo lastno nadlugo obzhutiti. O! kolkukrat je ta usmilena mati ta nieni ſhaz na persi pertisnila, niegove od sreſha smersnene glidke ogreti. Inu kader je vidla, koku se je ta zeu ſhvot od mrasa treſlu, toku je nije to toku, globoku k’ serzu ſhlu, de ona od velikiga ſhalvanja ni vedla jeniati od jokanja. Oh moj lubesnivi otrok! je ona rekla, kolku teſhau moreſh ti po nadouſhni viſhi terpeti, inu is tvojo materjo popolnima nesrezhnu ſhiveti. Inu kdo ozhe legati, aku je mati toku nepotroſhtliv jokala, de je tudi ta uboga srotiza is nio jokala, inu kader je mati ſhalvala, je ta ubogi otrok tudi is nio jokou inu ſhalvou.

Vender se je ona uselei spet v’ Bogu potroſhtala, inu je ofrala nieno nadlugo v’ niegove svete petere rane, po pretezhenimo zaitu se je navadla te teſhave, inu je Boga sahvalila, de jo je on is te navarnosti tega sveta reſhu, inu v’ puſhavo pelou. Ona je ta vezhi zait v’ teh molitvah dapernesla, inu se je zhes dalei vezh inu vezh v’ te andohti inu boſhje lubesni vadla.

Enkrat, kir je ona per nienimo berlogu klezhiozh niene ozhi oterpnenu pruti nebeisam obernila, je vidla enga Angelza is uſsokusti k’ nie dolleteti, kader je en prou lep Krish v’ sojeh obeh rokah neſsu, na katermo je ta kriſhani Christus is toku bele koker sneh slonokosti narejen biu, de se je lohku vedlu, de taku delu je od angelſkih rok biu narjenu. Inu ta podoba Christusova je bla toku gibliu narjena inu isdelana, de je ni mogu nobeden bres perserzhniga usmilenja pogledati. Taisti nebeſhki Kriſh je nie podou ta Angelz is perjasnimi beſsedami k’ nie rekozh: Vsemi Genovefa ta sveti Kriſh, katerga tebi toi oderſhenik k’ tvoimu troſhtu od nebeſs dol poſhle. V tem se imaſh ti isgledvati, nad tem se imaſh ti ſhpeglati, inu pred tem imaſh ti tvojo molitu opravit. Kader se ti ſhaloſtna, toku se potroſhtei v’ temo Kriſhu, kader te bo ena nepoterpeſhlivoſt obſhla, toku se spovni na to poterpeſhlivoſt tega, kader na temo Kriſhu viſsi. Ta Kriſh bo tebi ena bramba pruti uſsem pſhizam inu souraſhnikam inu en kluzh, kader bo tebi te nebeſsa odperu.

Potem kir je on to sgovoru, je on pustu ta Kriſh pred nio stati, inu je sginu spred nienih ozhi: ta Kriſh pak se je sam na en altarzhek v’ nienimo berlogu postavu, katerga je ta natura sama v’ eno ſkalo naredila. Genovefa je pohlevnu pred temo Kriſham dol padla, je ogledvala nieniga kriſhanga isvelizharja, od glave noter da noh, inu je bla ſkus taistiga usmileno podobo is toku veliko ſhalostio raniena, de je ona menila, to serze se je more respokati. She veliku bel pak je bla is lubesnio inu ſhalostjo raniena, kir je enkrat ta slanokosteni Crucifix sojo desno ramo restegnu, inu nio perjasnu objeu inu na soje persi pertiſsnu. Na temo Kriſhu je imela Genovefa nieni ta nar vezhi troſht, inu pred taistem je ona smirej sedela v’ premiſhlvainu terplenja Christusouga. Taistiga je ona poletu is roſhizami, katere v’ velkimo traumu raſsejo, inu is svoimi gmainarſkimi roſhizami zirala, posimi pak is jeukoumi inu brinoumi vejzami.

Enkrat kir je ona v’ spomnenu niene velike nadluge prou ſhaloftna bla, se je uſsedla pred ta sveti Kriſh dol, inu je toſhila nienimo isvelizhariu nienu snotraine ſhalvanje: Oh moi kriſhan Jesus; koga sem jest vender gerſhila, de ti mene toku teſhku objiſheſh? ali koku sem se jest vender per tebi sadouſhila, de se ti mene koker eno preſhuſhtnizo od hiſhe inu hofa pregnou, inu v’ to puſhavo savergu? Na to nienu klagvanje je je ta Crucifix is ſhivo ſhtimo odgovoru: Kaj sem pak jest gershiu, de je mene moi ozha toku teſhku obiskou? al koku sem jest se per niemo sadouſhu, de je on mene koker enga hudobniga greſhnika meni uſso mojo zhast oduseu, inu na Kriſh pustu perbiti? Ak se ti nadouſhniſhi koker jest? ali sem jeſt vezh gerſhiu koker ti? Toku se tedei is mano potroſhtei, inu spomni, de sem jest po nadouſhni viſhi neperpodo biu vezh terpu, koker ti sdei terpiſh, inu ſhe sa naprei terpela boſh. Skusi to perjasnu ſhtrafanje Kristusovu je bla Genovefa uſsoku sasramvana, inu se potem ni vezh poroſhila, koker glih je je hudu ſhlu, temuzh se je toku mozhnu v’ te poterpeſhlivosti vadla de je ona nienu svunainu sromaſhtvu sa lauter boſhje dobrute derſhala.

Med tem je sraſsu nieni lubesnivi Schmerzenraih, inu se je pozhaſsu govort navuzhu, inu hoditi, taiſtiga je ona poduzhila v’ uſsi andohti, inu is taiſlem je ona enkaterie kratek zhaſs inu perserzhen troſht imela: je tudi Bog niega inu to naturo is eno poſsebno sastopnostio obdau, de je on pred zhaſsam sazheu velik gratvat, inu uſse, kar mo je mati rekla, je prezei sapopadou. Je pak biu usmilenu sa videt, de je ta ubogi otrok vezhi tal le nah inu boſs hodu, sakai te ſhleht ruteze, v’ katere ga je ta mati od otrozhnosti saviala, so bie ſhe stergane, inu ti ſhtikelzi tega sekna, katere je ta mati od nienga lastniga gvanta odresala, so bli ſhe tudi restergani. Po tem je sadenzh toku delezh perſhlu, de mati inu otrok sta mogla popolnima naga inu boſsa hoditi, inu sta le is maham inu mladikami nienih nagoto mogla pokriti. Zhes to nagoto tega ubogiga otroka se je naſh lubesnivi gospod Bog usmilu, satu je on poslou enga vouka kekei, kater je eno ouzhio koſho v’ gobzu neſsu, inu je nio pred temo otrokam dol vergu. Ta mati je to spoſhtvanie is veliko hvaleſhnostio od Boga gor uſsela, inu je savila tega lubesniuga Schmerzenraiha noter, toku dobru, kar je nar vezh mogla. So tudi sazhele te diuje sverine od taistiga zhaisa, is niema ſkriune biti; kir so one uſsaki dan k’ niema priasne, inu temo lubesnivimo otroku en kateri kratek zhaſs naredle, on je jesdu velikukrat na temo vouku, kader mo je to ouzhio koſho perneſsu, inu je velikukrat is temi saizi inu drugimi sverinzami jedu, katere so okul niega letale. Ti tizhki so mo navadnu na to roko inu glavizo letali, inu so resveſselili otroka inu mater is nieh petiam lubesnivem. Kader je ta otrozhizhek ven ſhu, sa mater selsha iskat, toku so tekle mnokatere sverinze s’ nim, inu so mo kasali is nieh nogami, katere bi ble dobre seliſha, je tudi ta mati imela veliku veſselje is niegovem okulhojeniam, inu se je velikukrat zbudila zhes niegovu sastopnu upraſhanje inu odgovare; ona ga je tudi uzhila ta ozhanaſh inu druge molituze moliti, inu ga je poduzhila, koku se ima on Boga bati, lubiti inu zhastiti. Nekol pak mo ona ni povedala, od kai sa enga stanu je on rojen, deb ona niegoviga Kriſha napogmerala, al pak morebiti en leſht v’ ta svet oberniti, v’ niemo naobudila.

Enkrat, kir je ona perjasnu pogovarianie is nim derſhala, toku je ta lubesnivi Schmerzenraih k’ nie reku: Mati! kolkukrat vi meni sapouste, jest imam rezhi! Ozh naſh, katir si v’ nebeſsih: vender meni poveite, kdo je moi ozha? Lubesnivi otrok! je rekla ta mati, tvoi ozha je Bog, kader gor, kader sonze inu mesz svetita, stanuje. Ta otrok rezhe: Al me tudi posna moi ozha? To je reſs, je ta mati odgovarila, de te on posna, inu te ima tudi perserzhnu rad. Koku tedei pride, je ta otrok reku, de on meni nezh dobriga na stri, inu me toku v’ potrebi tizhati pusti? Moi lubesnivi Syn! je Genovefa odgovarila, mi dva sua tukei v’ reuni dolini, inu morva terpeti, kader bova pak v’ nebeſsa perſhla, takrat bova uſse veſselle imela. Schmerzenraih je dalei reku: Lubesniva mati! al ima moi gospod ozha ſhe vezh Synou sraven mene? Ona rezhe: Ja to je reis. On pak je reku: Kei so pa, jest sem menu, de sua sama na svetu? Ona je odgovarila: Aku glih ti ſhe niſsi nobenkrat is tega borſhta perſhu, toku vender imaſh veder, de je ſhe svunei tega veliku mestou inu deſhela, v’ katereh uſse sorte ludje stanujejo, katerih eni dobru, ti drugi pak hudobnu sture; kateri hudu delajo, v’ pekou, kir bodo oni vezhnu pezheni. Ta fant je sadenzh reku: Mati! sakai tudi mi dva na greva k’ tem drugim ludem? Kai tedei delava v’ temo borſhtu sama? Genovefa je odgovarila: T o delava, de mi dva nainimo nebeſhkimo ozhetu, telkai bel sluſhva, inu telkai viſhi v’ te nebeſsa priti mogla. To inu vezh takiga govorjenja je pelou ta modri otrok prou velikukrat, inu je sojo mater uſse firbizhnu ispraſhou.

V’ ta sedmimo leitu nieniga puſhauniſha je bla ta svelizhana Genovefa smertnu bouna, inu ni dergazhi menila, koker de bo ona mogla umreti; sakai ta velika potreba inu to svunainu pomankaine uſseh rezhi je meni ſhvot toku szeralu, de ona sama sebi ni vezh glih vidla, se je koker ena senza te smerti sdela; jo je ena toku silna merselza persadela katere je na to ſhe ta drugo kry v’ teh ſhilah ogrela, de je ona na uſseh glideh popolnima bres mozhi polna bolezhin bila. Inu kir je ta ubogi sapuſheni Schmerzenraih vidu sojo ubogo mater pozhaſsi umirati, tukei se je on zhes nienu napu mertvu truplu vergu, inu je enu toku jamernu ſhalvanje pelou, de se je ta mati, katera je to uzhakala, is zelga serza zhes nieniga otroka usmilti mogla. Kai bom jest sazheu, o perserzhna mati! je upou ta otrok, inu kam se ozhem podati, aku bote vi meni umerli? Kir sem jest sam v’ te puſhavi, inu nobenga zhloveka na temo svetu na posnam. Oh perserzhna mati! proſsite vender tega lubesniuga Boga, de vaſs bo on dalei ſhiveti pustu, sakai aku bi vi imeli umreti, toku bom jest mogu od lauter serzhne britkusti prou krulou gratati.

Ta umerjozha Genovefa je otla nieniga ubogiga otroka potroſhtati, satu je ona niemo rekla, kar je ona popred uſselei satajila, rekozh: Moi prelubesnivi Syn! nekar se naſhalui savolo moje perhodne smerti, inu nikar toku slu na toſhi toiga ſhalostniga sapuſheina; sakai ti imaſh vedet, de sunei te puſhave blisu Triria tvoi goſpod ozha stanuje, k’ katermo se imaſh ti po moi smerti podati, inu niemo povedat, de se ti niegou otrok. On te bo lohku posnou, sakai ti se niemo toku podoben, de te bodo uſsi ludie sa niegoviga Syna sposnali. Potem mo je popolnima povedala, koku je ona v’ to puſhavo perſhla, inu kai sa eno hudobno kervizo je je ta hudobni Gala naredu. Vender jo je proſsou, de on nozhe niene nadouſhnosti maſhvati, temuzh niemo sa boſhjo volo odpustiti. V tem kir je ta uboga bouna kmalu to smert dazhakala, pole, tukei sta perſhla dva svetiozha Angelza v’ ta berloh, katereh eden je k’ poistle Genovefe stopu, inu knie is to roko dotikniozh, rezhe: ti imaſh ſhiveti Genovefa! inu ne sdei umreti, sakai toku je vola tega nar uſsokeiſhiga Boga. Na katere beſsede so ti Angelzi prezei sginili, inu sta to grafnio popolnima sravo popustla.

Koku je blu grafu Sigifridu po svoi Genovefi ſhou.

Potem kir smo ſhe mi dougu per naſhi Genovefi v’ to puſhavi gorderſhali, toku se ozhmo mi spet enkrat k’ hofu podati, inu viditi, kai je med tem naſh grof Sigifridus delou. Kir je ta is te dougu terpiozhe raiſhe od Shtraſsburga spet k’ hofu perſhu, mo je povedou niegou hofmaister, koku de je on to preſhuſhtnizo is tem pankertam vred naſkrivnim v’ enmo borſhtu pustu okulpernesti. Katerga je biu ta grof kentent, inu je to previdnost svoiga hofmaistra hvalu. Komei sta dva dni pretekla, tukei je sazhela ta vest tega grofa teſhati, inu ta spomin te grafnie ſhalvati. On je miſslu per sebi, morebiti se je kerviza sgodila, inu de se je on slu pregreshu, kir on ni niene rezhi po sodni viſhi pustu poiskati.

Perhodno nozh je imu on ene teſhke saine, katere so niemo niegovo britkust slu pogmirale, kir je on v’ spanju vidu, koku je niemo en lintvern niegovo lubesnivo gospo prezh odtergou, inu nobenga ni blo, kader be biu nie v’ te potrebi pomuzh ſkasou. Te saine je on ta drugi dan sjutrei temo Galu povedou, kader jeh je taistimo po svoi savitnosti golflivu isloſhu rekozh: Ta lintvern pomeni tega Kuharja, katermo je biu ime Dragoneſs, on je tudi temo grofu reku, de on nima sanaprei na take klopovuſline saine nobene vere postauti, temuzh terdnu meniti, de ta grafnia is Kuhariam vred je ſhe eno huiſhi smert sasluſhila. Inu deb ta grof na svoje ſhalostne misli posabu, je Gala uſse sorte kratkozhaſse naredu, koker jaganje, dirjanie, gostarije, jigrazhe, obiſkanje dobrih perjatlou, inu kar je vedu, de tega grofa more resveseliti. Te rezhi so szer te svunaine pozhutke resveselile, one pak niſso mogle teh ran tega britkustniga serza sazeliti, katere bodo zhes dalei vezh inu neosdraulive.

En dan pride ta grof v’ ta zimer svoje gospe, inu je med drugimi piſsmi taista piſsmu, najdu, katerga je ona v’ jezhi preden je bla ona venpelana, piſsala. Ta grof je brau to piſsmu is ta nar vezhi ahtengo, inu je sposnou tukei noter popolnima nadouſhnost svoje lubesnive Genovefe. Po shranimo temo piſsmu je biu on k’ takimo usmilenju pruti te grafenie obuden, de je on sazheu britku jokati, inu je otu od perserzhniga usmilenja bolan ratati. On je tudi nato biu na tega Gala jesen, de aku bi biu on prizhiozh, toku bi ga biu on na mestu prebodu. On ga je preklinou koker enga golfliuga isdajauza inu bresboſhniga marternika, on ga je sakleu, inu mo je voſhu ta peklenſki bresen.

Ta saviti Gala je ene dni pobegnu, inu ga ni blu toku dougu, de je on zhutu, de je ta jesa tega grofa preſhla. Potem je on temo grofu toku vidliu vedu pergovarjati, inu to piſsmu te grafnie toku leſhnivu prebrazhati; de je ta grof vezh niegovem beſsedam, koker temo piſsmu verjeu; med drugem je reku ta grof: Genovefa skaſhe v’ temo piſsmu, de je ona nadouſhna; inu de ni nikol takſhenga diania daperneſsla. Al pazh enu lepu sagovarianje! aku je to leganje sadosti, toku so uſsi tatie inu prelomniki tega sakona nadouſhni. Is temi inu vezh drugimi beſsedami je on tega grofa potolaſhu, inu je spet sam sebe k’ tem popreiſhnem gnadam perpravu. Ampak ta snotraini pozhitek tega grofa ni dougu terpu, temuzh ta vestna tesnoba je kmalu spet perſhla, ja ta douſhna vest je smiram bel glodala. Sakai ta je zhutu, koker deb mo smiram eden v’ te uſheſsa govoru: Ti se pustu Genovefo okulpernesti, ti se pustu tega nadouſhniga otroka umoriti, ti se tega Kuharja pustu k’ smerti perpravit, Inu to glodanje te vesti mo je blu toku britku, de on v’ nobeni rezhi ni pozhitka najdu, temuzh smiram, koker eden, katir ozhe szagati, je okulhodu, on je velikuktat is klaginzhimi beſsedami klizou: Oh Genovefa! kdo se ti? kam se ti preſhla, moi prelubesnivi ſhaz! Oh ti se po nadouſhnu od to ſhivlenje perſhla, inu tvoje nadoushne smerti sem jest urſhah. Ta saviti Gala je samerkou, de je ta rezh zhes dalei huiſhi bila, satu se je on per zaitu od hofa spravu, ja zel ven is deſhele, deb ga ta grof namogu dobiti.

Po uſsem tem se je ſhe ena straſhna pergodba sgodila. Kir je ta grof enkrat v’ svoi Kamre leſhou, je on ſhliſhou oponozhi enga duha is mozhnem udarjanjam te dure odpreti, inu prezei noter v’ eno kamro spoderkniozh jeti, inu aku lih ta grof ni nezh vidu, toku ga je vender ena taka britkust poſhoknila, de se je on na uſsemo ſhvotu treſsu, on se je szer pod kouter skru, toku dobru kar je mogu, ta duh pak je perſhu k’ niemo v’ poistlo, se je is niegovem merslem ſhvotam nain ulegu, ja on ga je is niegovem smersnenim narozhiam toku terdu objeu, deb ga biu on kmalu utlazhu. Ta smertnu britkustni grof je is straſhno ſhtimo klizou svoje sluſhabnike, kateri so mo hitru k’ pomozhi perſhli, inu so tega duha skus nienih prizhnost pregnali. Potem pak kir so ti sluſhabniki prezh odſhli, inu ta grof je ſhe pouhen britkusti v’ poistle leſhou, je ta duh udrugezh perſhu, je odperu te Kamerne dur, inu je hodu v’ temo zimru gor pa dol, inu je na rokah inu na nogah douge Ketne sa sabo ulazhu. Ta grof je vidu tega duha, koker glih je bla temna nozh, de je on popolnima bled inu iszeran ven vidu, inu sadenzh na eneh dreh tihustojezh, je niemo mignu. Temo ubogimo grofu je blu toku teſhku, de mo je ta mersli pot venſhu, inu od britkusti ni vedu, kai ima on sturit ali pustiti. Ta duh mo je drugezh mignu, inu kir ta grof ni kmalu perſhu, mo je on is enem perstam poſhugou. Toku je mogu ta grof od britkusti gor ustati, inu is nejoverno ſhalostjo k’ temo duhu jeti. Ta duh je ſhu naprei, je mignu de on more sa nim jeti, inu je pelou tega grofa v’ en globok odlozhen krei, tukei je on is perstam na semlo pokasou, inu je sginu breſs beſsede pred njegoveh ozhi. Ta grof je drugezh soje slushabnike poklizou, de oni imajo niega ven useti, kateri so ga is sazhudenjam v’ temo nevesselimo kraju neſhli, inu is mujo spet ven perprauli. On jem je pravu od tega oblizhia inu strahu, inu jem je sapovedou, de imajo ta drugi dan sjutrei na taistem kraju kopati. Oni so komei en zhevel globoku noter kopali, toku so neſhli enu zelu mertvu truplu, kader je na rokah inu na nogah douge ketne imelu, inu so sposnali, de je ta Kuhar, katerga je ta Gala is strupam saudau. Ta grof je pustu te kosti prezh useti, inu na ta ſhegnani britof pokopati, inu sa to ubogo duſho maſhe brati.

Potem se je ta duh sgubu, inu ta grof je imu pozhitek. To je biu tedei en meihen zahen te nadoushnosti tega Kuharja, inu pogmiranje te vestne britkusti v’ temo serzu tega grofa. Ta nar ozhitniſhi sviſhanje pak med uſsmi je blu to katerga ozhmo mi tukei povedati. Taista zopernza, katera je v Shtraſsburge tega grofa skus niene hudizhove poſhasti ozhitnu goltala, je bla zhes nekatere lejta noter potegnena, inu po sodni viſhi koker ena zopernza k’ ogniu obsojena. Inu potem kir je taista ven pelana bla, inu sdei v’ nieni zopernski guti perpraulena bla, je proſsila te rihtare, deb je oni otli perpustiti, ſhe pred nienim konzam eno samo beſsedo govarite. Po prejetimo perpuſheinu je ona toku rekla: Aku lih sem jest tukei uſse moje ſhive dni veliku teſhkeh grehou daperneſsla, toku me vender nobeden nezh bel na griva, koker de sem jest enkrat tega grofa Sigifrida ostudnu golfala, inu niegovo gospo Genovefo koker eno preſhuſhtnizo per niemo noter dala. Katera satega volo is nienim brumnim Kuharjam po nadouſhni viſhi k’ smerti perpraulena bla, inu koker ena preſhuſhtniza is nienim otrokam je umreti mogla.

To me je da sdei ſhe tauſhenkrat grivalu, inu mi je ſhou noter da smerti. Jest pak nasai usamem moje beſsede, inu sposnam, de je ta grafnia is otrokam vred nadouſhna. Jest tudi proſsem, deb se temo grofu povedalu, inu niemo sa vedet sturlu, de sem jest to is napraulenja tega Gala sturila.

Potem kir je to temo grofu v’ uſsi hitrosti povedanu blu, tukei se ni dergazhi ſkasou, koker deb on od ſhalosti otu szagat: Sdei je on ſhalostnu sposnou, koku mo je ta prekleti Gala sazoprou, inu niegovo ubogo gospo is niegovem samem otrokam vred po nadouſhnu v’ to smert perpravu. Katere spomnenje ga je toku bolelu, de je on skorei od velike perserzhne ſhalosti od pameti perſhu. Tukei se od niegoveh vust ni drusga ſhliſhalu, koker: Oh! oh! Genovefa, oh! oh! moi prelubesnivi ſhaz! sdei jest sposnam, de sem jest tebi kervizo sturu, inu tebe is mojem prelubesnivem otrokam vred pustu k’ smerti perpravit. Oh Bog! kai sem jest sturu! Oh Bog! koku morem jest odgovariti? Jest te per Bogu sarotim, de ti mene naboſh pred tem sodnim stolam boſhjem saroſhila, temuzh meni mojo veliko hudobio is miloserzhnostio odpustila. Ti pak, o ti golflivi Gala, si vſsega tega urſhah? ti se en neusmileni ubijauz moje prelubesnive gospe inu moiga perserzhnu lubesniviga Syna! koku se ozhem tedei jest nad tabo sadosti smaſhvati, inu kai sa eno smert ozhem jest tebi sturiti? Te inu vezh drugih jesnih inu neusmilenih beſsedi je takrat ta grof venporinu, deb on niegoumo ſhalvanju inu serdu enmalu lufta dati mogu.

Ampak ta Gala je biu ſhe dve lejtu od hofa prezh, inu ta grof ni vedu, koku bi on mogu to savito leſsizo spet ujeti. On mo je na videſh enu prou perjasnu piſsmu piſsou, v’ katermo se je on toku sazhudu, sakai je on ta hof sapustu, kir mo je on vender uſselej lubesen inu zhast ſkasou. Gala je isgovoru niegovo neuprizhnost savolo teh negenliveh opravilou, katere so se niemo pergodile. Ta grof mo je mnokaterkrat perjasnu piſsou, je odpustu uſso svojo nevolo, inu je dau sposnati, koku slu on niegoviga perjasniga okulhojenja sheli.

To piſsanje teh piſsem inu odgovariania je en meihen zhaſs terpelu, skus kateru je Gala menu, de ta grof je niemo spet is gnadami nagnien. Sadenzh je napravu ta grof k’ temo perhodnimo svetimo dnevu teh treh kralou enu gospoſku jaganje inu gostvaine, h’ katerimo je on vſse inu uſsakiga svoiga perjatla povabu. Pod tem videſham je on tudi Gala povabu, proſsiozh, na ta napovedani dan priti. Ta drugikrat savita leſsiza ni bila sadosti uſhait, temuzh je radovolnu tekla v’ to perprauleno mreſho. Ta grof je prou perjasnu reku Bog te primi, inu se je prou uſsoku isveſselu niegoviga perhajanja. One dva sta ene dni prov perjasnu okulhojenje pelala, inu sta zhakala teh ukupei povablenih gosti.

Koku je Genovefa spet najdena bla, per temo grofu shivela, inu umerla.

Sedem zelih lejt je blu ſhe preteklu, kar se je ta isvelizhana Genovefa v’ te puſhavi gor derſhala, inu od vſseh sa mertvo derſhana bla. Ti sveti terje krali, inu to napovedanu graflivu gostvaine se je perbliſhalu, deb tedei ti perhodni gostvauze mogli telkai bolſhi traktirani biti, je otu ta grof tudi to miso is diujo svinſko prato ozirati, sa tega volo je jesdu k’ jaganju ven, je tudi sraven sojen sluſhabnikou tega Gala is sabo useu, je dirjou v’ temo borſhtu semterke, inu se je uſsak poſliſsou enga diujega preſhizha gorsegnati. Ta Grof je vidu eno salo koſhuto, on je sa taisto skus germoje inu ternje dirjou, inu je to sverino toku dougu podiu, de je sadenzh k’ temo snanimo berlogu Genovefe nienu perbiſhalſhe uſsela. Ta Grof je perſhu k’ temo berlogu, je pogledou v’ taistiga, inu je obzhutu, de je sraven te sverine ena naga ſhenika stala. On se je is zelga serza ustraſhu, inu je menu, de je en duh, se je posnamnvou is tem svetem Kriſham, inu je reku pouhen britkusti: Aku si ti od Boga, toku pridi ven k’ meni, inu mi povei, kdu se ti. Genovefa, katera je tega grofa prezei sposnala od niega pak ni bila sposnana, je rekla k’ odgovaru: Jest sem od Boga, ampak uboga greſhenza, inu naga ſhenſka, aku oni ozhio, de jest k’ niem ven pridem, toku nei mi en gvant noter verſhejo, de jest mojo nagoto pokrijem. Ta grof je nie vergu svojo sgornio sukno noter, tukei noter se je ona savila, kar se je mogla, je ſhla k’ niemo pred ta berloh inu is nio vred ta neustraſhena sverina; Schmerzenraih pak takrat ni biu prizhiozh, temuzh je biu ven ſhu, korenin inu selſha iſkat. Ta grof se je sazhudu inu usmilu zhes nieni usmileni obraſs inu szerani ſhvot, inu je praſhou: Kdo bi vender ona bila? Ona je rekla: moi gospod! jest sem ena uboga ſhena, is Prabanta rojena, inu is potrebe sem sbeiſhala, kir so mene is mojem otrokam vred otli okulpernesti. Ta grof je reku: Koku se je tedei to godilu, inu koku dougu je, kar se je to sgodilu? Ona je rekla: Jest sem bla is enem guiſhnem gospodam omoſhena, taisti me je v’ enu obdouſhenje postavou, koker de bi bla jeſt niemo nasvesta, inu je sapovedou svoimo hofmaistru, de me ima on is tem otrokam, katerga sem jest od moiga sakonſkiga goſpoda spozhela, pustiti okulpernesti; ti sluſhabniki pak so meni is usmilenja to ſhivlenje ſhenkali, inu jest sem niem oblubila, de jest nabom nezh vezh pred moiga gospoda perſhla, temuzh ozhem v’ temo borſhtu Bogu sluſhiti, inu to je ſhe sedem lejt.

Zhes tu govorjenje je imu ta grof tauſhent missu inu je sazheu douſhiti, aku ni ta niegova Genovefa; on jo je oterpnen v’ oblizhje pogledou, ampak jo ni mogu savolo velike kumernosti sposnati, satu je on dalei knie reku: Moja lubesniva perjatelza! nei mi vender poudo, koku niem inu nieh sakonskimo gospodu ime? Ona je sdihiozh rekla: Oh! moimu sakonſkimo goſpodu je blu ime Sigifridus, jest sromaſhka pak se imenujem Genovefa. Te meihne beſsede so tega grofa toku ostraſhle, koker de bi ga bla strela sadela, satu je on is koina naglu natla padu, inu je leſhou na svoimo oblizhju na semle, koker deb on bres uſsega pozhutka biu, kmalu na tu je on svojo glavo gorsrounou, inu je reku na koleneh sedeozh: Genovefa! Oh Genovefa! Al so oni? Ona je rekla: Lubesnivi gospod Sigifridus! jest nasrezhna Genovefa. Tukei ni biu mogozhe temo grofu, od perserzhne ſhalost, teh sousa nasai derſhati, ſhe od ſhalosti ene beſsede isrezhi. Po velikem britkim jokainu, pak je on klezhiozh reku: Oh moja perserzhnu lubesniva Genovefa! koku jest nieh v’ temo stanu najdem? Oh de se Bog v’ nebeſseh usmili, de jest nieh morem v’ taki potrebi viditi: O mene preboſhniga hudodelnika! jest niſsem vreden, de mene ta semla noſsi, ja jest niſsem vreden, deb se semla pod manoi odperla, inu mene v’ ta peklenſki bresen poſherla; sakai jest sem vise urſhah nieh nesrezhe, inu taisti hudobni sakonſki moſh, kader sem jest nadouſhno Genovefa savolo fouſh obdouſhenja sapovedou okulpernesti. Ogorie moji ubogi duſhi! koku se jest ozhem per Bogu spokoriti, inu niem to sramoto inu ſhpot, katerga so oni mogli preterpeti, spet poverniti! Odpustiti meni, o lubesniva Genovefa! Oh! odpustite meni sa tega kriſhanga Jesusa volo, kader je na temo snaminu svetiga Kriſha svojem souraſhnikam odpustu.

K’ pokori sem jest perpraulen, niem tauſhenkrat vezh lubesni inu zhasti ſkasati, koker sem jest niem ſhalosti inu nesrezhe sturu. Jest na ustanem pred od nieh noh, de bom jest od nieh, lubesniva gospa, gnado sadobu, inu nabom pred potroſhtan, de bodo oni mene is eno perjasno beſsedezo potroſhtali. Ta brumna grafna je bla ſkus te souse inu prebudlive beſsede Sigifridove toku omezhena, de ona od ſhalosti inu obilniga jokaina ni mogla berſh odgovariti, de je ona sadenzh po mogozhnosti te souse nasaiderſhajozh, is napu prelomnenimi beſsedami rekla: Nikar se naſhaluite, moi goſpod Sigifridus! nikar se slu naſhaluite. Sei se ni is nieh douſhnosti, ampak po povelu Boſhiemo sgodilu, de sem jest v’ to puſhavo perſhla, jest niem is serza odpustim, inu sem niem ſhe od sazhetka odpustila. Ta usmileni Bog nei nama obema vſse nai grehe odpusti, inu svoje boſhje gnadi vredne sturi.

Potem je ona temo grofu to roko podala, inu ga je gori od tla usdigniia. Tukei je tedei stau ta grof, je premiſhlivou to usmilenu inu szeranu oblizhje, inu je nienu, de niegovu ſhalostnu serze se more od britkust respozhti, kir je en taistu perjasnu oblizhje, kateru se je pred nekatermi zaiti tem Angelzam glihalu, sdei roku slu spazhenu vidu, on je obzhutu taku sposhtvaine pruti Genovefi, koker deb on pred eno veliko nebeſhko svetnizo stau, inu ako lih mo je ona uſso perjasnost ſkasala, toku je on vender komei od sposhtvaina smu is nio govoriti. Po enem globokem sdihvainu je reku in knie: Kam je tedai ta ubogi otrok perſhou, katerga so oni v’ jezhi porodili, al ni vezh perſhivleinju? Ona je rekla: De on ſhe ſhivi, je sareſs en velk zhudeſh od Boga, szer bi ga jest na bla mogla gorsrediti, kir je meni kmal od sazhetka is velikiga pomankaina to mleku preſhlu: ta dobrotlivi Bog pak je meni to sverino poslou, katero je ta otrok usak dan dvakrat seſsou, inu na to viſho je taisti niegovu ſhivlenje obderſhou.

V’ tem kir je ona to govarila, je perſhu ta lubesnivi Schmerzenraih v’ niegovi ouzhie koſhi savit boſs senkei, inu je imu svoje obe rozhize pouhna diujeh korenin: kir je pak on tega grofa per svoi materi vidu se je ustraſhou, inu je klizou: Mati! kai je to sa en diuje Moſh, kader per vaſs stoji? jest se ga bojim. Ta mati je rekla: Nikar se na boi, moi lubesnivi Syn! le serzhnu sem pridi, ta mosh ti nabo nezh sturou. Ta zhaſs je reku ta grof k’ te grafnie: Al je to naſh lubesnivi Syn? Ona je rekla: Oh de se Bogu usmili! to je ta ubogi otrok. Al bi se na blu moglu temo grofu od ſhalosti to serze respozhti, kir je on vidu svoiga edinu rojenga grafliuga Synu v’ taki nadlugi senkei priti? Shalost inu veſsele je blu per niemo toku veliku, de on sam ni vedu, kateru ima vezhi, sasluſheine. Kir je ta otrok senkei perſhou; je rekla ta mati k’ niemo: Poglei! to je toi gospod ozha, peidi, kekei ino mo roko kuſhni. Kir je ta otrok to sturu, ga je useu ta grof na svoje narozhie, ga je pertiſkou na soje salublenu serze, ga je keſhvou popolnima slatku bres nehaina, inu ni mogou od ſhalosti inu veſsela nezh drusga rezhi, koker: Oh moi perserzhnu lubesnivi Syn! Oh moi serzhnu slat otrok!

Inu potem kir se je ta grof v’ objemainu tega otroka ſhe en zhaſs naſsitu, je on v’ svoi jagerſki roſhizhek mozhnu trobu, inu je poklizou svoje jagerſke fante ukupei.

Taisti so hitru perſhli, inu so se uſsoku sazhudili, kir so oni to diujo gospo per svoimu gospodu vidli, inu tega otroka na svoimu narozhiu sagledali. Ta grof je reku: Kai se vam sdi od te ſhene, al jo vi posnate? Kir so pak vſsi po enmo pogledanju diali, de ne, je on dalei reku:

Al vi tedei moje Genovefe nezh vezh na posnate? Na take beſsede je tem sluſhabnikam enu taku sazhudenje perhajalu, de niſso vedli, kai bi oni imeli rezhi, al misliti; so ſhli eden sa tem drugem kekei, je je uſsak reku srezho dobro, inu so se is zelga serza resveſselili, de taista ſhe ſhivi, po kateri je ſhe zeu hof sedem lejt dougu sdihvou. Dva od nieh sta hitru damu jesdla, inu sta perneſsla enu sedilu, deb oni to ismedlivo grafnio neſsli, inu gvant, nio is taistem zhatistlivo pokriti.

Med uſsmi sluſhabniki, kateri so k’ temo grofu perſhli, je biu Gala ta sadni, sakai se mo je sdelu, de ni nezh dobriga sain perſhlu, satu je poſslou ta grof dva na pruti is tem povelam, on ima priti hitru, sakai on je eno posebno zhudno sverino ujeu. Kir je on tedei kekei perſhou, je reku ta grof k’ niemo: Gala! posnaſh ti to ſheno? jest je na posnam. Ta grof je reku: Ti bresboſhni hudodelnik! kader je pod tem Sonzam, al tedei ti Genovefe nezh vezh naposnaſh, katero se ti fouſh per meni satoſhu, po nadouſhnu k’ smerti obsodou? O ti ludimarſki hudodelnik! koku te morem jest sadosti ſhtrafati, de se ti mene v’ tako perserzhno ſhalost, inu mojo grafnio is mojem lubesnivem Synkam vred v’ to svunaino nadlogo perpravou? Aku bi jest tebi ſhe vſse smiſhlene martre naredu, toku te vender jest nomorem sadosti martrati, ja aku bi te jest ſhe tauſhent smerti naredou, toku se ti vender vezh sadouſhou. Ta Gala je med tem na semli leſhou, inu je is jokujozhmi ozhmi sa milost proſsu. Ta jesni grof pak je sapovedou, de se ima on terdu svesati, inu koker ta nar vezni hudodelnik ujeti pelati.

Potem je proſsu ta grof, deb se Genovefa pustila dapasti, is nim damu jet: ona pak je popred v’ nieni berloh ſhla, inu uſsi prizhiozhi so pred tem od nebes perneſsenim Krucifixam dol padli, je sahvalila Boga sa uſse na tem kraju prejete dobrure, inu sadenzh je usela od nienga lubesniviga Kriſha is velikem perserzhnim kuſhvainam eno perjasno slavo. Potem jo je useu ta grof per roki, en drugi ſhlahten je neisu tega mladiga Syna sa niemi, inu so toku pozhaſsu inu sloſhnu ſhli, de niem je ta kozhija naprut perſhla. Ti lubesnivi tizhki so letali nad nimi, inu so dali is tem trefetainam teh repetniz sadosti sastopiti, koku naradi so oni Genovefo is nienim mladim grofam vred od tebe pustli. Ta koſhuta pak je ſhla sa to grafnio koker enu pohleunnu jagne, inu ni otla dve stopini od nie jeti. En zait pota so ſhli oni naprej tukei jem je kozhija napruti perſhla, inu veliku vſseh taisteh, kateri so per gradu stanvali, inu uſsak je otu per temu veſseilu sraven biti, inu to grafnio damu spermiti.

Inu kir so oni blisu tega grada perſhli, sta tega grofa dva ribzha srezhala, katera sta niemo eno ribo od nasnane velikosti ponudla, v’ kateri, kir so jo gor diali, so en slat perstan naidli, katir je biu ravnu ta sakonſki perstan te Genovefe, katerga je ona, kader je bla ena od teh sluſhabnikou k’ smerti pelana, is nevole v’ to vodo vergla. Ta novi zhudeſh je supet enu novu sazhudenje per vſseh prizhiozheh naredu, posebnu pak v’ te umnosti tega grofa, kader ni mogu sadosti Boga sahvaliti, de je on ſkus ta zhudeſh ta sakon nienih obeh poterdu, inu taku rekozh ponovou.

Genovefa je supet perſhla v’ nieni grad is velikem veſselam.

Sveta Genovefa je komei v’ grad perſhla, toku je biu ſhe ta veliki zhudeſh resglaſen, inu uſsak je otu to prezhudno svetnizo vidit, poſsebnu pak so ti perjatli inu povableni gostvauzi v’ vezhimo ſhtivilu veſseli perſhli, kir se je moglu savupati, kir so jo niene tete le taku od smerti gor ustaneno naidle, inu tozhudno viſho, ſkus katero je Bog nieno nadouſhnost resodeu, saſhliſhale.

En zeu teden je biu v’ temo veſselu daperneſhen, inu ni blu nezh, kateru bi moglu taistu reſkonzhati, koker sam ta oslablen ſhelodez Genovefe, kir on ni mogu, ne meſsa, ſhe ribe, ne vina inu vola uſhiti, al pak prenesti, satu so oni mogli nie lauter selſha inu korenin perprauti, katere so ble vender bel slane inu sabelene koker v’ te puſhavi. Med tem veſselam je en dan ta grof sapovedou tega Gala venpelati, inu uſsem perjatlam naprei postauti.

Kir se je to sgodilu, je reku ta grof: Pogleite, moi lubesnivi perjatli! to je taisti szagani hudodelnik, kader je tolku hudobije sturou, de jest od grose namorem uſsega povedati: On je otu mojo lubesnivo gospo sasramvati, je taisto koker eno preſhuſhtnizo bres moje vednosti v’ to jezho vergu, je nie vodo inu kreh zeu zait jesti dajau, v’ te otrozhie poistle breſs uſse ponimuzhi pustou, tega ubogiga lubesniviga otroka ni otu pustiti kerstit, nio per meni vezhkrat fouſhlivu satoſhu, tega brumniga Dragonesa is giftam okulperneſsu, mojo lubesnivo is otrokam vred sapovedou okulpernesti, mene nienimu uſsoku pervoſhlivimo ukupprebivainu odropou, naſho graflivo hiſho tem peſhelenim erbizham oduseu, inu sadenzh naſho zelo perjasnost k’ ſhpotu sturou. Sdei sodite, kai je sa eno ſhtrafengo en tak neusmileni hudodelnik sasluſhou. Potem je ta zela perjasnost zhes tega hudobniga isdajauza maſhvaine upila, inu so ga obsodili k’ ta nar nausmilenſhi smerti. Ta bresboſhni hudodelnik se je vergu k’ nogam Genovefe, je sa Kristusovo volo proſsu, deb mo ona odpustila, inu sa niega gnado perderſhala. Ta usmilena gospa je bla zhes to poniſhnost omezhena, inu je proſsila svoiga gospoda, koker tudi te ukup povablene gostvauze bres nehaina, deb oni temo ubogimo poniſhnimo greſhniku sa nieno volo gnado skasali, inu to ſhivlenje ſhenkali. Na to je ta grof reku: Prelubesniva gospa! nieh zhednost szer vezh od mene pogerie, jest bi otu niem rad to pogervano gnado pomilvati, deb ta veſseli zait is nobeno ſhalostio nabiu omadeſhvan, kir pak ta rezh ne le samu mene, temuzh tudi zelo graflivo perjasnost sadene, toku jest morem taistem to dapounenje te sodbe zhes dati. Ti periatli pak niſso otli v’ nobeno gnado pervoliti, deb na moglu v’ perhodne zaite rezhenu biti. De je biu Gala nadouſhen, satu mo niſso mogli tega ſhivlenja useti.

Satu so ga oni obsodili, deb on imu v’ prizho uſseh nieh is ſhtirmi volmi istergan biti. Tukei so na uſsako roko inu nogo tega greſhnika en ſhtrek pervesali, inu taisti striki so bli na ſhtir vole perkleneni, kateri so na ſhtir taile tega sveta gnani bili, tega hudobniga Gala v’ kratkem zhaſsu na ſhtir taile stergali.

Kmalu potem so bli tudi uſsi taisti, kateri so is galam derſhali, inu k’ temo obsojenju te grafnie pomagali, od rabelna ismezh am k’ smerti perprauleni, inu nieh otrozi is tega kneſhtva pregnani. Taisti, kateri so ti grafni svesti ostali, al so nie eno sluſhbo ſkaſali, so bli obilnu polonani, med katermi je taista dekelza bla, katera je te grafnie v’ te jezhi peru inu tinto perneſsla, koker tudi eden teh sluſhabnikou, katir je nie to ſhivlenje ſhenkou; kir pak je ta drugi ſhe umerou, toku so niegovi otrozi taistiga dobrute uſhivali.

Potem je shivela sveta Genovefa is nienim gospodam v’ nar vezhi svetusti, inu ta dobri grof ni vedu, koku bi on nie sadosti sluſhu inu postregu; on jo je lubu koker svojo isvoleno gospo, on jo je zhastiu koker eno posebno svetnizo, on nje je sluſhu koker eni presvetli firſhtni. Pa vender ni mogla ta sveta gospa dovolena biti od uſseh teh sluſhb, kir nieni pozhutki niſso bli po temo graiskimo ſhivleinu, temuzh po teh nebeiseh srounani. Nieni shelodez se tudi ni mogu vezh navadit, meſsa ali rib jesti, satu se je ona mogla is salato inu strozhjam sadovoliti pustiti.

Ona je bla toku slu szerana, de ni mogla vezh k’ nieni ta pervi mozhi priti, satu tudi ni mogla del, koker en firtelz elita per nienimu gospodu ſhiveti. En dan, kir je bla ona v’ molitvi sapopadena, se nje perkasala ena mnoſhiza, veliku svetih gospodizhen, med katermi je mati boſhia veliku, zhatitliuſhi senkei ſhla, ena usaka is taistih svetniz jenje pernesla eno nebeſhko roſhzo, mati boſhia pak je derſhala v’ te roki eno is dragimi kamenzhki shtikaho krono, rekozh: Lubesniva hzhi! poglei to krono, katero se ti skus taisto ternovo krono sadobila, katero se ti v’ te puſhavi noſsila. Preimi jo od mojeh rok, sakai sdei je ta zait, de se bo per tebi ta vezhnost toiga veisela sazhela. Is temi beſsedami je je ona to krono na glavo postaula, inu je supet ſhla is nienim tovarſhtvam pruti nebeſsam. Zhes to perkasanie se je Genovefa slu isveselila, posebnu kir je bla sagviſhana, de bo niena nadluga kmalu en konz usela; ona pak nienimo gospodu ni nezh od tega povedala, deb se on pred zaitam na ſhalvou, kar pak je ona satajiti menila, to je samu od sebe na dan perſhlu: inu kmalu potem jo je ena merselza persadela, inu se je mogla, koker dougu se je ona tudi branila, sadenzh v’ poistlo vlezhi.

Ta brumni grof Sigifridus je biu zhes to slu ſhalosten, inu je pustu uſse mitelne, kateri so le mogli pomagati, persadjati, vender uſsi niſso mogli nezh oprauti, kir je nieni ſhvah ſhelodez uſse, kar je ona noter uſela, berſh is sebe vergou. Inu kir je ta dobri grof is svojem lubeznivem Synzhekam vidu, de je ta bolesen zhes dalei bel gor jemale, toku sta sazhela te dva salublena inu ſhalostna serza enu taku usmilenu ſhalvaine, de je blu uſse, kar je v’ gradu blu, is nima vred klagvati persilenu blu. Oh mene ubogiga ſhalostniga moſha! je ta grof reku, al sem jest tedei toku slu nasrezhen, de morem jest zelu moje ſhivleine v’ klagvainu dapernesti? Al sem jest tedei toku slu per Bogu sadouſhou, de on meni uſse, kar mene resveſseliti more, prezh usame? Jest sem mojo prelubesnivo gospo komei dva mesza imou, inu pole, toku mi jo on spet prezh usame:

Jest sem se komei sazheu veſseliti, inu pole, toku me je on spet v’ to nar vezhi klagvaine perpravou: bi biu ja bulſhi, deb jo jest na biu nikol naidu, koker de jo jest morem spet toku hitru sgubiti; jest bi se tedei ja vezh nabiu mogu zhes nieno smert ſhalvati, keb jest nabiu od taiste vezh vedu. Oh moia perſerzhnu lubesniva gospa! je on reku k’ nie; se ozhte tedei toku hitru od mene lozhiti, inu spet mene is zelga serza obſhalvat? Oh? imeite vender usmileine is mojo neisrezheno perserzhno ſhalostio, inu proſsite tega lubesniviga Boga, de bo on nieh ſhe en zhaſs per meni ſhiveti pustou. Genovefa pak je rekla k’ niemo: Moi prelubesnivi ſhaz! nei nikar toku slu naſhalujejo savolo moje smerti, kir oni drusga naopravio, koker de oni mene is niemi obſhalio. Oni ja vidio, de namore dergazh biti, satu se radovolnu podeile v’ volo boſhio. Kar mene v’ moi smerti nar vezh ſhali, je to, de jest morem nieh inu moiga perserzhnu lubesniviga Schmerzenraiha v’ taki grimnosti viditi: keb vi dva oba potroſhtana bla, toku bi jest otla is veſselam umreti, inu moje reunu ſhivleine is enim bolſhim preminiti: satu pa nieh supet proſsem, prelubesnivi ſhaz inu lubesnivi Syn, bodita v’ Bogu potroſhtvana, inu mislita, de jest k’ Bogu grem, kir ozhem jest vaji proſhniza biti. Kir je tedei bolesen gor jemala, se je ona pustila per zaitu is temi svetmi sakramenti previditi, inu je nieni zait v’ lauter andohti dapernesla, ona je pustila tudi usſe, kar je v’ gradu blu, k’ sebi poklizati, inu jem je uſsem dala nieni materni ſhegen; posebnu pak je ona troshtala, inu ſhegnala perserzhnu lubesniviga Schmerzenraiha, katerga sapuſheine je nie nar vezh k’ serzu ſhlu.

Sadenzh ta drugi dan maliga trauna v’ temo leitu tega Gospoda 750 je dala nieniga isvelizhaniga duha gor, inu je premenila to zhasnu is tem vezhnim ſhivleinam.

Koker hitru je ona umerla, je padu ta ſhalostni grof is svojem Synkam vred zhes to mertvu truplu, inu sta enu taku usmilenu klagvaine inu jokaine pelala, de so se bali, deb ona dva od prevelike perserzhne ſhalosti na umerla; so tudi is nima klagvali uſsi sluſhabniki inu komerjunfrave toku ſhalostnu, de, kdor je tako ſhalost ſhliſhou, je sazheu is niemi jokati, nar vezh jem je blu ſhou, de so oni eno sveto gospo sgubli, inu de niſso mogli nie slatkiga okulhojeina dalej umivati. Ta ubogi grof pak, kader je biu niene pretezhene nadluge, po temo Galu, ta nar vezhi urſhah, je terdnu vervou, de je Bog niegove grehe ſkusi to smert otu poſhtrafati, inu niega ni vredniga ſhtemou, eno tako sveto gospo dalei per sebi imeti. Satu je on tudi toku silnu klagvaine pelou, de ga niſso mogli ne duhouni ne deſheuſki potroſhtati: On ni ſhou od tega marlizha nobene stopine prezh, temuzh je smiram na svojeh koleneh pred taistem leſhou, (inu je toku britku jokou) is ukupei ſklenenmi rokami toku prebudliu, de so menili, de on more to mertvo ſkus svoje souse spet ſhivo narediti. Kir so tedei po tem otli to truplu te mertve is mertvaſhkim gvantam oblezhi, so neſhli na nienimo nagimo ſhvotu en prov koſsmat Cicilium, zhes katerga so se uſsi prizhiozhi uſsoku sazhudili, inu telkai bel nieno svetust sposnali.

Ta uboga koshuta, katera je bla da sdei satiram per gradu, inu je bla posebnu lublena, koker hitru je ta grafnia umerla, je ona sazhela ſhalvati, inu se toku ſhalostnu ſkasati, de je blu usmilenu sa videt. Kir so pak tega svetiga marlizha ven neſsli, je ſhla ona popolnima shalostna is perpogneno glavo sa tem merlizham, inu je toku usmilenu inu prebudlivu upila, de so se uſsi ludje mogli zhes nio usmilt, inu to reunu upitie inu jokaine, je toku dougu terpelu, de je biu ta sveti merlezh pokopan: Po pokopaliſhi pak se je ta uboga sverina na grob vlegla, je jokala zhes dalei ſhalostniſhi, inu ni popred dol pustila, de je sadenzh od lauter ſhalosti na temo grobu umerla. Katera prezhudna pergodba je uſse ludi, posebnu pak tega ſhalostniga grofa, toku slu k’ usmilenju obudila, de so oni ozhitnu sposnali, koku pravizhnu je taista sa milvati, katera je tudi od teh diujeh sverin toku britku milvana bila. Je tudi ta grof pustu k’ spominu tega zhudeſha na temo kamnu tega groba med to ſhlahto ti grafnie tega jelena venissekati, deb ta perhodni svet v’ imenitnosti taiste, te pergodbe nikol na posabou. Is to sveto Genovefo je biu temo grofu veſs leſht inu uſse veſsele pokopan, kir se v’ nobeni rezhi ni mogu potroſhrati, ſhe eno radovolnost sadobiti. On je hodu, koker eden, katir se ozhe od britkusti isshalvati, inu ni nezh drusga delou, koker svojo lubesnivo Genovefo smiram milvou; on je v’ zerkli uſselei pred nienim svetem grobam sedou, inu v’ temo gradu se je on uſsak dan s’ nieno kamro saklenou, tukei si je on umiſhlou; koker deb jo on ſhe pred ozhmi imu, inu je tedei is nio en toku klagiozh pogovar pelou, de so skerbeli, deb on od pamet na perſhou. Niegova nar vezhi perserzhna ſhalost je bla, de jo je on v’ svoimo ſhivleinju teſhku pregainou, inu je potem v’ resnizi svediti mogu, kai je bla sa ena poſhtena sveta gospa; on je menu, aku bi biu on le dalej mogu is nio ſhiveti, inu to nie sturjeno sramoto is nas prutno sluſhbo poverniti, toku bi on ſhe potroſhtvan biu, kir pak je ona toku naglu umerla, inu niemo uſso perloſhnost, nie sluſhiti, oduseta bla, sa tega volo je on mogu ſhalvati.

Ta ne podobna ſhalost je tudi Boga k’ usmileinu obudila, satega volo mo je on enga Angelza od nebeſs dol poslou, katir ga ima potroſhtati; taisti je perſhou v’ podobi enga romarja k’ niemo, ga je sa jerperge proſsu, inu je biu od tega grofa prov perjasnu goruset: med to vezherjo pak, kir je ta grof, meniozh, de je on en romar, sraven sebe poſsadou, mo je on is enem dougem pogovaram toku troſhta pouhen pergovariou, de se je on sa naprei bel vedu v’ to poterpeſhlivost porounauti.

Sjutrei, kir je ta grof otu na dalei is nim govort, ga ni blu niker naiti, k’ hvaleſhnosti pak je on popustu svoi romarſki gvant v’ te kamre. Enkrat je ſhuv ta grof k’ temo berlogu Genovefe, inu je neſhu letukei enga jelena stati, katir je, aku so glih te peſsi pruti niemo lajali, ostou. Ta grof je to sa en zhudeſh derſhou, inu je pustu te peſse nasaiderſhati; on pak je ſhou v’ ta sveti berlog, je obliu taistiga is svoim sousami, inu je reku jokajozh sam per sebi: Oh’ to je ta krei, na katermo se je Genovefa sa en greh pokorila, katerga ona ni nekol dapernesla: to je ta berloh, kader je is sdihvainam ene sapuſhene nadouſhnosti napounen biu.

Kir se je tukei tvoja nadouſhna gospa sa nasnan greh pokorila, sakai pa bi se ti savolo, tvojeh lestneh grehou tukei na pokoriu? To je on sam per sebi reku, inu si je ſkus to boſhje noterdajanje naprei usel v’ taistimo berlogu ſhivleine enga puſhaunika pelati, inu kir je on posturjenimo naprej usetju pred tem crucifixam, katir je biu te sveti Genovefi od nebeſs perneſsen, molu, je on en zhudeſh vidu, koku je taisti to desno roko od kriſha dolisneu, inu niemo ta sveti ſhegen dau ſkus katerga je biu niegovu serze is veſselam napounenu, de je menu, on je v’ nebeſhkimo paradiſhu. Kmalu potem je on raiſhou v’ to mestu Trir, je pogervou od tega svetiga ſhkofa Hichilpha to derlaubnost, na taistimo kraju eno kapelo narediti, inu mo je tudi v’ skrivnosti niegovu sturjenu napreiusetje resodeu. Ta ſhkof je prou rad niegovo sveto proſhnio uſhliſhou, inu ta grof je eno lepo zirku is dvema al tremi puſhavami vred iſisidou sa taiste, kateri ozhio tukei pokoro delati. Posturjeni taisti je ta sveti ſhkof to zerku ſhegnou k’ zhasti mater boſhje, inu jo je imenvou is nienim imenam, naſhe lubesnive gospe zerku; k’ te sveti zerkli je biu veliku prozeſsi pelanih.

Po ſhegnuvainu te zerkle, je blu to mertvu truplu Genovefe kekei preneſsenu, deb ona tukei po nieni smerti pozhivati mogla, kir je oni ſhiva enu toku oistru ſhivleine pelala. Ta sveti marlezh je leſhou v’ enmo marmorskimo ſhraga, katerga so imeli ſhtirje pari volou dosti ulezhi, vender se to ni bres poſsebniga zhudeſha sgudlu; sakai dva koina sta toku lohku tega marlizha pelala; koker deb zel nobene teſhe na imela. Tukei je biu tudi zhudeſh sa vidit, koku slu so te nepozhutlive kreature to svetustvu zhastile, inu taistu sa zhastiti so nam en exempel dale; sakai na vſseh krajeh, kir je biu ta sveti merlezh zhes pelan, mo ni samu to ternie zheſheine ſkasalu, temuzh te nar uſsokeiſhi derveſsa so nieh veje dolperpogvale. Taku je biu ta zheſheni marlezh is velikem zheſheinam na niegou perprauleni krei postaulen, inu ta nebeſhki Kriſh k’ vezhi perloſhnosti na velki altar postaulen.

Kir je ta grof spet damu perſhou, je on svoje rezhi k’ enimo slovu jemainu porounou, inu je uſse ordnou, koker bi on imou per svoj smerti narediti. Potem je on poklizou soiga gospoda brata k’ sebi, inu je reku k’ niemo v’ prizho svoiga lubesniviga Syna: Prelubesnivi Brat! Ti si ſhe lohku en doug zait nad mano obzhutu, de jest niker namorem gmaha imeti, koker v’ ſhalvainu inu klagvainu moje Genovefe; deb jest tedei mogu perserzhnimo nagneinu telkai bel ustrezhi, toku sem se jest naprei useu, ta svet popolninima sapustiti, inu na taistimo kraju, kir je moja sveta Genovefa ſhivela, ſhiveti inu umreti, satu te jest sa ſkerbnika zhes moiga lubesniviga Syna Schmerzenraiha postavem, inu proſsem, deb ti niemo sturu, koker deb on tvoj lestni Syn biu.

On bo vam uſsem to pokorſhno inu poniſhnost ſkasou, koker je en otrok pruti svoimu ozhetu sturiti douſhan. Potem je on reku k’ temo Synovu: Shliſhiſh ti, moi prelubesnivi otrok! de jest pogerjem ta svet sapustiti, inu tebi zelu moje kneſhtvu sapustim, tvoi gospod striz ima sa naprei tvoi gospod ozha biti, inu taistimo, imaſh ti taisto zhast inu pokorſhno ſkasati, katero se ti da sdei meni ſkasou. Tukei je reku lubesnivi Schmerzenraih: Prelubesnivi gospod ozha; oni tedei menio, de je to prov, de oni te nebeſsa svoliti, meni pak sa moi tail le enmalu na temo svetu sapustiti ozhio? Ne ozha! tega jest na sturim, temuzh ozhem jest glih toku, koker oni te nebeſsa sadobiti: Kir oni ozhjo ſhiveti, tukei tudi jest ozhem, inu kir oni ozhio umreti, tukei ozhem tudi jest umreti. Ta ozha se je sazhudu zhes to, inu je reku is jokajozhmi ozhmi: Moi prelubesnivi Syn! to oistru ſhivleine bo tebi teſhku naprei perſhlu, inu ti naboſh mogu sa volo tvoje zartlosti prestati. Ta velku bel, koker oni, moi gospod ozha! je reku Schmerzenraih, sakai jest sem ſhe sedem leit dougu to ſkuſhnu leitu prestau; tukei ostanem jest terdnu per moimu ſklenenju, inu ozhem tedei tankei ſhiveti inu umreti, kir sem biu jest od moje svete gospe matere gorsrejen: niem pak, moi gospod ozha! sapustim moje zelu kneſhtvu de oni taistu frei kralvati, inu tem ubogim dobru sturiti imaio.

Zhes to prejemaine sta se sazhudila ozha inu striz, inu obe dva sta prejela tega lubesniviga otroka is perserzhno lubesnio.

Ta ozha je taisti gvant oblekou, katerga mo je ta Angelz is boſhiga povela sapustu, inu je pustu temo Schmerzenraihu kmalu glih takiga narediti: potem sta oba nieh slovo is veliko ſhalostio inu jokainam te zele perjasnosti usela, inu sta se podala v’ to kosmato puſhavo, tukei da nieh konza Bogu sluſhiti. Koker hitru je ta lubesnivi Schmerzenraih kekei perſhou, so ga sposnali niegovi popreiſhni jegrauzi, namerzh te diuje sverine, veliki inu meihni tizhi, kateri so se v’ taistimo kraju gorderſhali, kateri so v’ veliki mnoſhzi kekei perſhli, inu so se niegouga perhojeina veſselili. Tukei sta ozha inu Syn nieh ſhivleine dapernesla, inu sta tudi tukei brumnu v’ gospodu saspala.

J. N. R. J.

† † †

Spiſaine, katiru je JESUS CHRISTUS letem treim Fravam Eliſabethi, Brigiti, nu Mechtildi reſodeu, katero ſo ſkus neh proſhno, inu ſhele od Jesusa pogiervale veidi od negovga velkiga terplenja, inu ſmerti inu on’ je nem sam nasnaine del rekozh.

K’ pervimu imate vejdet lube Hzhere: jeſt tem od Judov ſtu inu dvei slaſernz prejel. 2. Sem jeſt pet deſetkrat ſpeſtio na moje uſta vdarjen bil. 3. Sem na mojo glavo, inu persi dvajset slakov prejel. 4. Na moje plezha moiga shvota, inu noge sem jeſt trideſet ſhlakov prejel. 5. Sem jeſt tri inu ſedemdeſetkrat vmoje Oblizhje sapluvan bil. 6. Sem jeſt is moiga ſerza ſtu, devet inu dvaiſetkrat ſdiehnu. 7. Sem jeſt sa brado trideſetkrat gori vlezhen biu. 8. v’ mojemu gaiſhlenju ſem jeſt 6666 slakou prejev. 9. Na mojo glavo od letie ternove Krone sem jeſt en tauſhent ſlakov prejel. 10. Sem jeſt en mertvaſki ſhlak mozhnu potſhutu, kir sem sletem teſhkem kriſham na semlo padu. 11. Na ſnamnu ſvetiga Kriſha ſem jeſt tri mertvaſhke ternovo ſhpize, katire je moja ſveta glava groſovitnu pozhutila. 12. So meni na moj ſhvot pet tauſhent, ſtiriſto, pet inu ſedemdeſet ſhlakov neredili. 13. Leteh kapelz moje roſhenfarbane Kry, katire ſo smoiga ſhivota tekle, jeh je blu trideſet tauſhent triſtu inu trideset, leteh judouſkeh Soldatou, kateri so mene lovili je blu pietſto, inu oſsem ledteh brizhov tri nu trideſet, kateri so mene vlazhili. Inu vsi taiſti, kateri bodo vſaki dan 7 Ozhanashov, 7 Ave Marii, inu eno viro molili, toko dolg o de bo leto ſtiveine leteh Kapelz tie roſhenfarbane Kervi dopovnenu k’ zhaſti mojmu terplenju, lesem jeſt ozhem pervezh piet poſebneh gnad dodeliti, s’ katerem popolnamai odpuſtiki, inu odpuſhanine uſseh grehou. 2. Oni na bodo ogna teh Viz pozhutili. 3. Oku bodo poprei vmerli, preiden bodo tu ſtiveine tie Molitve dopouli tok jem nabom nezh saraitou, temezh koker debi bili zel zhaſs dopernesli. 4. Jeh jeſt ozhem letem svetem Marternikam perglihat, koker debi oni ſamene inu ſa mojo vno bli kry prelilli. 5. Na neh posledno Vro ozhem jeſt nebpouſho ſkus Angelza Varha k meni v’ nebeshku Kraleſtvu perpelat, katira bi v’ letih Vizah do ſodniga dneva megla terpeiti.

Letu ſe je sneshlu v’ Jeruſalemu per boſhjem Grobu, jen katiri leto perlebi noſsi, temu na more ſkhoduvat ta hudizh.

Jen katiri bo tu derſhou, te nabode ſvoiga Iona sgubou vekume.

† † † AMEN.

Sdihvanje k’ Jesusu

† † †

O Moi dobrutlivi Jesus! jeſt te ponisnu prosem, deb’ moje ſerze presunel s’eno presladko rano te lubesne pruti tebi.

O deb’ se v’ te lubesni moje ſerze vednu tajalu, inu nezh drugega na Poſhelelu, koker vſelei per tebi moi Jeſus prebivati.

O deb’ jeſt! moi Jesus, vednil tebe ſhelil, tebe iskay k’ tebi hitil, na te mislel, od tebe govoril, use moje rezhy obrazhal k’ zhaſti, inu hvali tvojega Jimena.

O Jesus! ti bodi use moje vesele, inu sladkuſt mojega serza, moje upanje, moje prebliſhalſhe moj troſht, inu pomuzh. Tebi se jeſt popolnema zhesdam, ſturi, inu oberni s’ mano po tvoji volji.

† † †