Pojdi na vsebino

Ekstaza

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ekstaza
S. R.
Izdano: Slovenski narod 16. avgust 1912 (45/186)
Viri: 186
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Začudena in razveseljena mu je tekla naproti.

»Kje si bil tako dolgo?« 

»Ne dotikaj se me,« je zaklical in se je umaknil.

»Kje sem bil tako dolgo?« je govoril z mračnim glasom in povesil glavo.

»Hodil sem – kaj jaz vem, kod sem hodil – nekje sem pač hodil.« 

In vzdignil je roke nekoliko od sebe in jih zopet spustil navzdol, da so kakor mrtve udarile ob njegovo telo.

»To vem, da nisem bil pri tebi in vesel sem bil, da te ni bilo.« 

Vzdignil je glavo in jo pogledal v začudene oči.

»Vesel si bil?« 

»Da.« 

»Reci le besedo in takoj pojdem.« 

»Ne bom ti rekel ničesar, ker hočem, da ostaneš.« 

Oba sta umolknila.

Krog njiju je bila pomlad. Beli žarki so se usipali na rožasto cvetje, polzeli so po žametnih travah in opojnih hijacintah. Morje se je nalahno valovilo v pomladnem hrepenenju, bilo je velik opal. In na opalastem horicontu so se ostro črtale daljave, kakor misli jasnega človeka.

Ona je zrla na morje in skrbno zasledovala vsako kretnjo galeba, ki je krožil nad vodno planjavo.

»Poslušaj,« je povzel on, »kaj strmiš za galebom in zreš srepo v daljo, ali ne vidiš krog sebe cvetja in ne čutiš solnca nad seboj? Nič naj te ne briga ta ptica, naj kroži svojo pot. Kaj so ti mari morske daljave, kaj je tebi morje?

Ha, kako bedasto govorim! Kaj ti je mari cvetje krog tebe in solnce nad teboj.

Vse je nič. Nič je zato, ker jaz rečem in zato rečem, ker sem izprevidel.

Ne, Marta, nikar me ne poslušaj, tepec sem, že zato sem tepec, ker sem prišel k tebi. Človek sem, ki ni vreden niti kamena na cesti, katerega lahko vsakdo sune in ki zopet ponižno čaka na drugo brco.

Ne glej me začudeno, Marta. V tvojih očeh je laž, ko se čudiš. In ko si prihitela k meni vsa prijazna in veselo začudena, takrat je bila v tebi tudi laž. Tudi jaz lažem, Marta, še sedaj lažem.

Tvoje oči so solzne. Ne jokaj, Marta, niti ena beseda ni vredna solze, niti ljubezen ni vredna solz.

Ne poslušaj me, dekle, jaz govorim, ker moram govoriti in ne vem, kaj blebetam. Tu notri me žge in duši. Vidiš, Marta, zopet sem lagal. Rekel sem ti, da me nikar ne poslušaj, pa če bi me ne poslušala, bi gotovo ne govoril.

Dve solzi sta ti zdrknili po licu. Marta, izpil bi ju, pa bojim se, da bi zopet ne lagal.

Zakaj trepetaš, ali morda tudi ti čutiš resnico mojih besed?

Vztrepetal sem tudi jaz, ko sem jo začutil v sebi tisto laž do tebe. In odšel sem in bil sem vesel, da je takrat ni bilo. Ne, Marta, ni bila samo laž do tebe, bila je laž do vsega.

Nekje sem hodil. Morda po travnikih in poljanah, morda po belih cestah in po senčnih gozdih, morda ob prepadih po grozečih skalah, ali po vodi in po oblakih, ali pa na dnu morja. Vseeno je, kod sem hodil. Vem pa, da sem mnogo mislil. Mislil sem na te in sem se gledal kakor gledam mandeljevo cvetje, ki lije rožaste žarke raz modro nebo. Videl sem te v pomladi, v sijaju mladosti in ljubezni. Mislil sem na tisto sočno zemljo, ki dehti z rodovitnih njiv, mislil sem na rože in na drevesa, na solnce in oblake, kako žive na svojih potih. Čutil sem misli morja in galebov, vonjal sem sanje tihih trav, objemal sem rose, ki so drhtele na rastlinah. Vzpenjal sem se na gorske velikane in sem poljubljal mrzle skale in z enim samim pogledom, z eno samo mislijo sem videl ves svet. Ti se mi smehljaš, Marta? Poslušaj dalje. Mislil sem nate, kakor se misli na mandeljevo cvetje. Pa prišlo je kakor tenka igla, naravnost v oči me je zbodla, da so se zalile s solzami. Bilo je laž tvoje in moje ljubezni. In ko sem vsrkaval dehtečo vlažno zemljo vase, da so se mi širile nosnice, kakor iskremu konju, se mi je zagnusila njena laž in pljunil sem iz sebe. Tudi v življenju rož in dreves in v solncu in oblakih sem videl laž, ki je prihajala po svilenih žarkih. In morje in galebi in trave in rose in skale, vse je bilo neresnično, polno skritih misli. Pa se mi je zvrtelo v glavi ob pogledu na širno svetovno laž in zamislil sem se v človeka in njegovo rojstvo in smrt. Glej, tudi v rojstvu se je napajala skrita laž, in tudi smrt je bila lažnjiva. Tudi smrt, Marta, zakaj smrti ni in rojstva ni. Od vekov smo na veke. Ni začetkov in ni konca.

Zakaj si se zopet zagledala preko galeba v morsko daljo? Kaj iščeš tam na obzorju in kaj premišljuješ, da ti je oko tako jasno in mirno?

Bili so težki trenotki, Marta, ko sem te iskal. Nisem te našel, pa sem se vendar vrnil k tebi. Vrnil sem se z novo lažjo, ki je večja od prejšnje in zopet tako majhna, vsa pohabljena, da sama prosi usmiljenja. In zato te nisem vreden, Marta, in čakam, da me boš odgnala kakor nadležnega psa. In vendar vem, da ni v tebi sence žalih besed.

Obrnila si se k meni in me gledaš, kakor gleda mati bolno dete. Ne glej me tako, Marta, mož sem, močan in prenesel bom te laži.

V kotih svojih usten se ti rodi smeh, poln nemega usmiljenja. Že se poigravajo ustnice v lahnih tresajih, ne, Marta, nikar, prosim, zatri ta smeh!

Zgenila si se in tvoje ustnice so nepremične. Toda v očeh ti igra odmev prejšnjega smehljaja; tudi v očeh ne sme biti, Marta!

Obrnila si se od mene. Nočeš gledati moje revščine?

Prav misliš o meni: nisem močan mož, niti bolno dete. Razkosana duša sem, ki ne ve za svoje misli in ne sliši lastnega glasu. Ko bi bil mož, bi prenesel vse laži in bi se ne vrnil k tebi. In če bi ne bilo smehljaja na tvojih ustnicah in ne v tvojih očeh, bi bil smehljaj v srcu in tam bi ga ne mogla zadušiti.

Ali ne vidiš, Marta, da se prerekam sam s seboj in lažem. Ne smel bi govoriti, ne misliti, ne delati, da bi ne lagal: ne smel bi živeti, niti umreti.

Pomisli, Marta, strašno bi bilo biti brez laži in vendar ne biti.

Kaj bi, kam bi in kako bi. Povej, dekle!

Krog naju polje pomlad, vsa srebrna in topla. In solnce sije s temnomodrega neba tako močno in zmagoslavno, da te prevzame njegova moč, da si ves omamljen od silnega hotenja. Glej, kako se prešerno vozi nad morjem! In v morju se ziblje njegov obraz, ves raztegnjen v širokem smehu. In njegovi žarki se tope v švigajoče kače in nemirne luči.

Srkaj zrak, Marta, slan je in diši po ribah in hijacintah. Kri se pretaka hitreje po žilah, mišice se mi pretegujejo, noge hočejo teči in roke hočejo zagrabiti.

Da, Marta, šla bova preko laži.

V duši se mi jasni, razmikajo se mrakovi in solnce me več ne omamlja. Glej, nagiblje se k obzorju in rdi nevidno. Neki mirni, svetostni hlad vstaja v ozračju. Toplota dneva izpuhteva in dih morja se čuti. Nalahno plovejo valovi, vsi svileni in opalasti, in vijoličaste lise se prikazujejo in izginevajo.«

Vedno tišje je govoril in naposled mu je zamrl glas: »Kod so hodile moje misli in moje besede? Pojdi z menoj, Marta, in pozabi besede, ki sem ti jih govoril ...«

»Ugasnil ti je plamen v očeh, in zopet te imam,« mu je šepnila Marta in se ga oklenila.

Bela jadrnica je plula preko rubinastega refleksa.