Edvard in Kunigunda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Edvard in Kunigunda
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 17, 1974
Druge izdaje: Slovan 3/1 (1905), 17–19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Stopil sem k oknu in sem gledal v noč, ker mi je bilo težko pri srcu. Ob pozni spomladi je bilo, koncem maja. Noč je bila jasna, topla; temnosinje je bilo nebo, naredko posuto z belimi zvezdami. Po polnoči je že bilo, vsa tiha je bila ulica. Slišal sem natanko, če se je oglasil korak v daljavi, zdelo se mi je skoraj, da slišim sopenje spečih ljudi v hiši nasproti.

Tudi tam je bilo okno odprto. Stol ob oknu je bil pokrit z blazinami in na blazinah je sedela ženska. Zavita je bila v dolgo, temno ruto, samo roke so se svetile na prsih, tenke in rumene, kakor iz slonove kosti. Ženska je dremala. Enakomerno je pokimavala visoka frizura, v njeni senci je bil skrit obraz. Nenadoma se je stresel ves život, ženska se je sklonila in zakašljala, nato se je ozrla skozi okno, naravnost proti meni.

Nikoli še nisem videl takega obraza, kakor tisto noč. Ni bil bolan in top, kakor podnevi, ko se je skrival soncu; življenje je bilo v očeh, tudi na ustnicah. Ali to je bil smehljaj, kakor se smehlja noč, kadar se vzdrami človek in vstane in ugleda otožnovesel smrt pred svojim oknom. Življenje čisto drugo, bdečemu človeku tako tuje, kakor življenje po smrti.

Koščen, droben, rumenkastobled je bil njen obraz, oči so ležale v globokih jamah, čisto tenke so bile ustnice in so se smehljale. Slišal sem njeno globoko, težko dihanje in slišal bi bil, če bi šepetala v bolnem spanju.

»Ta mesec že, mislite?«

»Ne še ta mesec, ne v maju!«

Zasmejala se je natihoma in stresel se je ves život; zakašljala je in si je obrisala ustnice z robcem.

»Nikoli, mislim; saj se vsi motite! Saj ne veste ...«

Rahel veter je zapihal preko ulice in zavila se je tesneje v ruto. Videl sem, kako so se še zgenile ustnice, nato so se polagoma zatisnile oči, život se je sključil, glava je kimala enakomerno. Vdrugič je zapihal veter preko ulice; jutro je že dihalo od daleč, nebo je bledelo in se je nižalo ...

Pred nedavnim časom sem jo srečal na ulici. Droben, fin, nekoliko bled obraz; velike, pozlačene uhane v ušesih, okoli vratu trak iz rdečih korald in visoka, čudna frizura, kakor sem jo videl samo še nekoč v gledališču, v sentimentalni drami iz davnih stoletij. Oči so bile zelo lepe, velike, temne, in so gledale ponosno, skoraj neprijazno. Zgodaj zjutraj je hodila v delavnico in se je vračala pozno na véčer. Nekoč ji je bilo slabo, ostala je doma in ni stopila nikoli več na cesto.

Iz mojega okna se vidi natanko v njeno sobo. Pohištvo je siromašno; ljudje, ki prihajajo, so slabo oblečeni, zmerom zlovoljni, samo ob nedeljah se glasi na ulico preglasen smeh. Ona ne govorí z nikomer, ne pogleda nikogar. Ponosne in temne oči so njene oči. Ne zavzdihne tudi, ne izpregovori besede, kadar jo prelagajo s postelje k oknu in od okna na posteljo. Podnevi leži, obrnjena v steno; jaz vidim, da so njene oči široko odprte in da se časih zgane slonokoščena roka. Ponoči sedí ob oknu, vse do jutra, do tiste ure, ko se oglasé spodaj prvi urni koraki, ko pridrdra mimo voz in se odpró hrupoma vežna vrata.

Vse okno je polno cvetic; šmarnice so tam in nageljni in rože in potočnice; cvetlice, ki jim ne vem imena, z velikimi pisanimi cvetovi, blagodišeče, tako da me zdrami časih opojni vonj. Odeja njene postelje je posuta z vijolicami, tudi na mizi stoji velika vaza polna rož.

Ob šestih na večer se prikaže na ulici majhen in suh človek, zelo dostojno oblečen. Stopi v vežo, popravi si kravato, sname klobuk in si poravna frizuro. Tudi njegov obraz je bled in suh, tudi njegove oči gledajo ponosno. V roki drži velik šopek, v svilen papir zavit. Duri se odpró, in on stopi v sobo z globokim poklonom. Približa se postelji, pokloni se še globlje. Iz postelje se iztegne koščena ročica, prime jo narahlo, da bi je ne ranil s svojo težko roko, skloni se ter jo poljubi. Nato položi šopek na posteljo, primakne stol k zglavju ter sede prav na rob, klobuk v roki, roke na kolenih. Tako sedi do poznega večera.

Redkokdaj se zganejo njegove, njene ustnice; redkokdaj nagne glavo, da bi poslušal. Že gorí svetilka na mizi, sence se gibljejo po sobi, debela ženska postilja posteljo v ozadju. Rumena luč svetilke sega komaj do srede sobe; oba obraza sta v senci.

»Kdaj?«

»V avgustu, če dovoliš!«

Šepetala sta in sta umolknila. V avgustu bo namreč poroka. Obadva se že zelo pripravljata nanjo. Ona si je nakupila polno skrinjo perila, tudi poročna obleka je bila že v delu. On si je bil naročil salonsko obleko in bel telovnik. Dnevi so že vroči, blizu je že avgust. Vrsta voz bo stala tedaj na ulici, vsa okna bodo odprta, vsa ulica bo polna radovednih in nevoščljivih ljudi. In lep dan bo tedaj, svatovsko bo sijalo sonce. Prikaže se ona, vsa v čipkah in tančicah, bele rože v laseh; in prikaže se on v dolgi črni suknji, v belem telovniku, šopek na prsih ... Ni še videlo take svatbe to umazano ljudstvo, ki je človek proklet, da živi med njim ...

Dogoreva že skoraj olje v svetilki. On se vzdigne, pokloni se globoko in poljubi slonokoščeno ročico. Gre s tihimi, umerjenimi koraki proti durim, okrene se, pokloni se drugič in odide. Resen je njegov obraz, skoraj svečán ...

Lepe so noči ob pozni spomladi, koncem maja. Iz daljne daljave, morda od laških vrtóv, prihaja težek, opojen vzduh in polni prsa; mirnejše je srce in trudna zadremlje žalost.

Pogledalo je name dvoje temnih oči in tenke ustnice so se nasmehnile.

»Zdaj vidite ... vsi ste se motili! V avgustu bo poroka!«

Ko se je nasmehnila, so se prikazale gole, vse bele čeljusti.

»Slabo mi je bilo, pa ste hoteli precej, da bi umrla. Zdaj mi je boljše.«

Tako žalostna, opojnotežka je bila noč.

»Pa ne ostaneva tukaj, ne tukaj ...«

Sklonila se je in je pritisnila robec na usta. V njenih ušesih so se zasvetili motno veliki pozlačeni uhani in visoka frizura se je zazibala. Še nižje se je sklonila glava, oči so se zatisnile.

Kako bi ostala tukaj? Kakor da bi prišel nenadoma ob belem dnevu, v to prašno, umazano ulico vitez na visokem konju, v srebrni obleki, z dolgim nojevim peresom na žametastem klobuku; zvest hlapec devici, ki jezdi ob njegovi desni na čilem belcu z zlato vprego, v dolgo belo haljo oblečena, z zlatim pasom prepasana in belo rožo v umetelno spletenih zlatih laseh.

Tisto noč sem jo videl poslednjikrat ob oknu. Pol je ležala, pol slonela na visoko postlanih blazinah. Zdelo se mi je, da je zmerom temnejše v sobi; komaj sem še razločeval njen obraz; svetlikal se je iz somraka kakor starinska, zaprašena podoba; v motnorumeni les je bilo izkopanih dvoje velikih, globokih jam. Komaj se je zgenila, komaj ozrla, kadar so se odprle duri in je stopil k postelji vitez. Leno je iztegnila roko, morda ni čutila pobožnega poljuba njegovih ustnic; roka je legla na odejo, majhna in trudna, vsa že mrzla.

V temí, ki se je zgrinjala po sobi zmerom gosteje, sem natanko opazil smrt. Stala je poleg postelje, ob vzglavju. Čisto mirno; ni se ji pač mudilo nikamor. Ali onadva je nista opazila; nista čutila, da stoji blizu in vendar je bilo skoraj nemogoče, da bi ju ne dosegla njena mrzla sapa. Resna sta bila in tiha, strahu pa ni bilo v očeh. Redkokdaj sta izpregovorila besedo, šepetaje, nakratko, skoraj hladno. Gledal sem in spreletel me je mraz. Na teh obrazih, navadnih, nelepih, od vsakdanjih skrbí, od truda, od bolezni, od gladú morda vse izpitih, je ležal ponosen, brezstrasten mir, kakor sem ga videl samo na podobah iz davnih stoletij. Podoba iz davnih stoletij, že pol začrnela — vitez s suhim, trdim, hladnoresnim obrazom in ogromnim čipkastim ovratnikom — se je izgubila po čudnem naključju v nizko, umazano sobo in gleda s sovražnimi, začudenimi očmi na beraštvo sužnjev, na njih nerazumljivo, v vsaki besedi in v vsaki kretnji umazano življenje. Kdo je bil prinesel v sobo to podobo? Kdo jo je ukradel iz viteške dvorane, visoko obokane, dremajoče v tihem somraku, sanjajoče o davnih, lepih časih? ...

*

Vsa polica na oknu je bila polna vaz in cvetice so dišale opojno preko ulice. Soba pa je bila v temi in vsa črno pogrnjena. Velik oder je stal sredi sobe, okoli odra so gorele sveče na visokih srebrnih svečnikih. Na odru, z belim prtom pogrnjena in vsa s cveticami, blagodišečimi šmarnicami posuta, je ležala ona; roke, rumene, slonokoščene, so bile tesno sklenjene, zatisnjene oči so ležale globoko v suhem obrazu. Okoli odra so stali ljudje, toda duri so se odprle in šepetanje je utihnilo, umeknili so se ponižno in so gledali v tlà. Stopil je bil k odru črno oblečen človek, v čisto novi salonski suknji, svetel cilinder v roki; približal se je vzglavju in je položil na oder velik šopek iz samih šmarnic, hijacint in belih rož. Stal je tam komaj minuto; njegov obraz je bil trd in resen, ustnice se niso zgenile in tudi oči so gledale mirno. Poklonil se je, kakor se je bil poklonil vsak večer, kadar se je vzdignila z odeje tenka, rumena roka, in je pritisnil rahel poljub na sklenjene roke. Nato je odšel z resnimi, umerjenimi koraki in se ni ozrl na nikogar ...

Pogreb je bil veličasten, kakor ga še ni videla ta žalostna, prašna ulica. Dvoje črnih konj je peljalo voz, ob vozu so stopali črno oblečeni pogrebci s svečami v rokah, rakev je bila pokrita s cvetlicami in venci. Takoj za rakvijo, pred brati in sorodniki, je stopal on, visoko vzravnan, glavo pokonci, pogled hladen in ponosen. Na glavi je imel cilinder in na rokah bele rokavice. Na tlaku so stali ljudje v dolgih vrstah in takoj so vedeli vsi: nikomur ni umrla nego njemu. On ni trenil z očesom in trdno stisnjene so bile njegove ustnice. Tako varno so bile misli skrite v srcu, da se tudi rahla senca ni prikazala na obrazu. Oskrunil bi bil njen spomin z žalostjo, ki bi jo nosil naprodaj umazanemu ljudstvu.

Ob tisti uri sem ga videl in potem nikoli več. Sneli so s stene zaprašeno podobo, soba je bila dolgočasna in prazna. Tako sta umrla Edvard in Kunigunda, ki sta se bila po čudnem naključju izgubila v ta žalostni in pusti kraj ...