Edoardova trapasta malomarnost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Edoardova trapasta malomarnost
Table
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Odprl sem mogočne podplate, iz njih se je zlila vodi. Grom in blisk sta mi brata, kregamo se. Edcardo je pozabil čevlje pod posteljo, obul je
sandale in odšofiral. Paola jih ni našla, pa je pometala, šele, ko sem posteljo strašno odrinil, se sslonil, sem jih zagledal tam, rjave in v njih
nogavice. Boljše, da bi pozabil noge, mu pišem, ko čevlje zavijam v paket in jih dajem Mariucci, naj ji še bolj zapakira. Naj jih nese na pošto.
Račun naj mi izstavi pozneje, tu je ara. Naslanjam se na belo, z apnom prepleskano steno in delam vaje za hrbtenico. Kmalu bom
zdrav in bom raven kot sveča lahko spet peš brodil okrog po svetu. Odšofiral bom v Denver. Tistega, ki je v njem umiral Kerouac.
Usti neba so zevala. Naložili so prostitutke.
Na meji je videl Boga v oblakih. Afa je črna. Danes ponoči mi je Artaud izkopal prepad.