Dve kroni (Seeman)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dve kroni - nadaljevanje
Margarete Seemann
Prevajalec: Ana Lebar
Izdano: Vigred 18/1–6 (1940), 5–9, 36–40, 69–73, 104–107, 132–137, 163–169
Viri: dLib1 2 3 4 5 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. dno

I.[uredi]

Komaj je Ria zvršila delo v ateljeju, se je odpeljala s tramvajem v nasprotni konec mesta; prehodila je znane ulice in nepotrpežljivo gledala, kje bo pač zagledala znano postavo. Danes pa ni ves zasanjan, kakor je bil zadnjič. Nepotrpežljivo koraka pred visoko hišo, kakor da jo nestrpno pričakuje.

Ria se smehlja; tako je prav! Takega hoče imeti in pričakovati jo mora! Hrepeneti mora za njo! Bolj poredko se bo shajala z njim, da bo bolj zaželena!

Zdaj jo je zagledal.

»Lepe pozdrave iz Delnic!« mu zakliče že od daleč.

Prva svetloba po treh dolgih dneh se je pokazala na resnem obrazu in ga obsijala z mehkim odsevom.

Kako lepo se to sliši! Čisto domače. Srce se je omehčalo pod temi domačimi besedami. Obraz mu je zažarel, kakor otroku.

O, kako lep! Kako tudi dober! Če bi me le maral!

Zopet se je zbudil strah v srcu. Pa istočasno tudi sklep: Ne bom ga pustila. Držala ga bom — za vsako ceno!

Počasi sta hodila pod drevjem v prvem zelenju. Njeno srce bije samo srečo; njene oči sipljejo samo blaženost. Sto in sto drobnih dogodkov pripoveduje; on pa čaka le na eno, na tisto eno — edino. —

Končno se Ria dotakne tudi tega.

»In gospodično Klemenovo sem obiskala. Njen obraz je tako čuden, čisto drugačen kakor pri drugih — pa je lepa kljub vsemu. Mislim, da je to zato, ker je tako dobra. —«

»In kaj je rekla — ali nimate kakega naročila zame?« Čisto tiho je vprašal, kakor bi se bal, da se lepi sen ne razprši.

Ria je slišala, da se mu glas trese; ujela je tudi čuden njegov pogled. Poln je bil bolečine, hrepenenja in zadržane ljubezni. Toda ljubezen razteza mostove med srci, hodi po teh mostovih in ne ve, da pod njenimi loki drugo srce gori v veliki ljubezni.

Vse je videla v tem pogledu: njegovo ljubezen, njegovo bridkost — in tudi to vidi, da hodi ob njem kakor tujka.

Zato pa ne more izpregovoriti dobre besede: Pojdi domov, Lenica te pričakuje. —

Pa je nanovo zaplamtela: Ne! Ne, ne izpusti ga! Ne! Ne!

»Kaj je rekla Leniča, gospodična Ria?« Zdaj jo je pogledal; zamrazilo ga je ob tem plamenu.

Zdaj pa le s toplo besedo na dan, ki že čaka na jeziku! Krčevito jo požira, pokašljuje, da je ni treba izreči. Zdaj mora lagati ! Saj gre -— zanj!

V zadregi in zaradi tega, ker ga hoče obdržati zase, si izmišlja celo pravljico: »Gospodična Lenica vas lepo pozdravlja — in jo veseli, da ste tu v mestu in da — imate toliko zaposlitve. Dobro se ji godi — zadovoljna je in —«

»Nič drugega?«

»Da, poleg ročnega dela si je oskrbela tudi še drugo zaposlitev: zbira vaške otroke pri sebi, se igra z njimi ob popoldnevih. Ljudje pravijo, da je zelo dobre volje.«

Vprašujoče ga je pogledala od strani; ali je že dovolj, ali naj še kaj dodene?

»In sama, ali ni sama ničesar naročila?«

Še vedno se vsiljuje dobra topla beseda, toda srce kriči: ne!

»Mnogo sva govorili, pa si nisem vsako besedo zapomnila; da ni nesrečna, sem videla in je tudi sama rekla. Saj pa tudi nisem vedela, da bom morala delati izpit iz tega, kar sem doživela pri nji ...«

Zasmeh ji je sedel ob ustnicah; pa je ta zasmeh njo samo bolel.

Opazila je trdo ravno gubo med njegovimi očmi; nič več ni imel njegov obraz izraz mladeniča. Kakor bi se bila ločila ladja iz pristanišča, ji je bilo — in je odplula v nedogled ; spoznala je, da nima nikakega vpliva nanj.

Njena ranjena ljubezen se je razbolela, kakor velika rana ... Zakaj je ne pogleda s takim pogledom, kakor je prej sanjal o Kamnici? Zakaj je razdrl zaroko, če se še vedno trapi z mislimi nanjo, ki ga ne mara?

Kaj mar ona ni lepa, ravna, gibka in mlada? Kaj ima Lenica lepšega in boljšega od nje?

Njegove oči pa sanjajo v daljo ...

Ria, Ria, niti najmanjše moči nimaš do njega in nad njim!

Nobene moči! Nov plamen se požene kvišku v njegovem srcu.

Pa vendar! Lenica ji mora pomagati! Kakor nekdo, ki umira od žeje, hrepeni po kapljici vode, se ji zdi naenkrat dr. Ničman. Te kapljice mu ne bo odrekla. Polagoma, kapljico za kapljico mu bo pripovedovala o Lenici na vseh prihodnjih sestankih, da bo prihajal in še prihajal ter končno — morebiti — le enkrat prišel — tudi zaradi nje same. Tak načrt si je napravila in po tem se bo ravnala.

Ko mu je podala roko v slovo, je prosil: »Kdaj vas bom smel zopet videti?«

Tako, tako prav tako je hotela! Prositi jo mora! On pa si misli: Morebiti se bo v teku časa le spomnila na besedo, besedico, ki jo je naročila Lenica za mene. Vsaj slišati hoče kakršnokoli poročilo o njej, pa četudi iz ust te lahkoživke!

In res! Vsakič ima kako novico z doma; nekaj iz materinih pisem, še vse več pa iz lastne domišljije. 0, kako se mora vselej truditi, da ga pridrži in priklene na te drobne, nepomembne novice! Samo, da mu more kaj omeniti z doma. Pa zanj so to v resnici samo kapljice; zato postaja truden, tako zelo truden ob njej in njenem pripovedovanju. Nikake luči ni več v njenih besedah.

Sama opazi to in ji je hudo, ker spoznava vsakič bolj, da ga ne bo mogla obdržati. Toda: mora! Mora!

Če njene besede nimajo dovolj moči, pa naj obleka pomaga!

Toda še nima dovolj denarja. V materini škatlici je bilo komaj četrtino, sama si bo prihranila do konca meseca drugo četrtino; a kje naj dobi drugo polovico? — Blagajničarka ji mora pomagati, naj velja, kar hoče! Mora!

Dva dni nato nese tako zaželeno obleko domov in se z največjo skrbjo obleče za sestanek.

»Kakor vrag v ženski obleki!« si misli doktor, ko mu je podala roko, vsa drhteča je in vroča, pa kar dobro mu dene, ko zapiha hladna sapica, da zbriše nekaj nelepega ...

Plašno in skrbeče ga opazuje. Ali je zmagala?

To pač ni zmaga, o kateri je sanjala! Izostal je učinek, ki ga je pričakovala!

»Tako ste čudni danes, gospod doktor!« je zajecljala in skoro ji je glas odpovedal.

»Res, tako čudno je —« izpregovori on počasi.

Kakor bi se bilo v njej nekaj podrlo: Zastonj, zastonj!

Boj z materjo, ponižanje pred blagajničarko, zapeljevanje, uničevanje poštenja in strah, strah, kaj bo. Vse to se bori v njej in končno najhujše: Vse zaman, vse zaman!

Hitro sta se to pot poslovila. Mnogi, premnogi se ozirajo za mlado lepotico v imenitni obleki, on se ne ozre za njo.

Z zadnjimi močmi se še drži Ria pokonci in komaj dospe v svojo sobico. Brezbrižno vrže obleko, za katero je toliko prestala, čez stol, zajoka in se vrže čez posteljo in joka, joka ...

Iz slepega srca raste bolna ljubezen, ki zasenči njeno življenje.

To noč ne pride do spanja. Na postelji sedi, leži, kleči, joka in drhti. Ob postelji pa stoji strah in jo gleda z velikimi očmi in sramota s trdo sklenjenimi rokami in vest, kakor sodnik kliče in kliče in sodi ...

Prva noč po veliki krivdi! Brez usmiljenja ji kaže vso grdobo njenega početja, reže kakor zdravnik, da reši bolnika; na globoko in široko gredo zareze, da rešijo življenje ... Vse stoji pred njo vso noč do belega dne ...

»Čisto in neomadeževano je bilo očetovo ime; ti si napravila nanj prvi madež!«

»Pa ga hočem zopet očistiti!«

»Druge si zapeljala k nezvestobi, k nepoštenosti! Gorje tistim, ki pohujšujejo!«

»Res je, to sem storila — pa ne zase — zanj!« se brani srce.

»Ne želi svojega bližnjega blaga!« Kakor plaz se usiplje nanjo.

»Vrnila bom, saj je le izposojeno!«

»Za gospodarjevim hrbtom! Ali je to zvestoba? In, če ne boš mogla vrniti?

»Bom vrnila, seveda bom! V štirinajstih dneh je vse urejeno!«

»Če bo pa gospodar prej pregledal blagajno?«

Mrzel pot jo oblije od strahu. Kaj pa potem — ?

»Ne kradi!« kriči vest in se vzdigne v njej kot velikan.

Vsa trepeta pred to obdolžitvijo. Krasti — pač to je storila!

Izogniti se je hotela temu udarcu — o kako plaho gledajo oči v temo!

Ko so silili v sobo jutranji mrakovi, je še ležala Ria vsa budna in splašena. Kakor krik na pomoč so njene velike oči sredi bledega obraza.

Nikoli več ne bo mogla obleči nove obleke; »Ukradena, ukradena!« kriči s stola nanjo. Kakor veriga se ji zdi, ki jo uklepa — proč, proč z njo!

Pa že sliši polglasno šepetanje: »Sodišče, ječa ...«

Nič več ne more biti doma. Proč, z doma! Prva je danes v delavnici, da le pride med ljudi in vsaj nekoliko pozabi grozote noči! Da vsaj nekoliko zaduši strahotne glasove v sebi! Potem pa nikoli več domov —!

Pa zopet iščejo vse misli njega, zaradi katerega se je vse to zgodilo. Nase bi ga pritegnila, prosila bi ga: Ne hodi proč, ostani! — Na kolenih bi ga prosila: »Pomagaj mi; nobenega izhoda ne vem iz te nesreče in iz strahu!«

Pa bi ga zopet rada spodila od sebe, z nogami bi ga suvala od sebe, razpraskala bi ga s svojimi rokami, ker njegova ljubezen velja neki drugi in ne njej, ker zametuje njeno srce, ki ga tako zelo ljubi!

Vsakega glasnega koraka se prestraši. Morebiti jo že prihaja kdo klicat: »Gospodar se je vrnil — gospodična Korbarjeva, hitro pridite — blagajničarka obupuje, ker se blagajna ne ujema — in vi —«

Vročica jo obliva, šklepeta z zobmi, vse barve jo spreletavajo.

Gospodar je vendar odsoten; v treh tednih se šele vrne; blagajničarki se nič ne bo zgodilo! — Vse to ve in vendar —- in vendar —!

Pa morebiti se vrne prej ? -— Da bi vlak skočil s tira, s katerim se vozi!

Divje ji udarja srce; strah jo spremlja povsod. Ure in ure že blodi po drevoredih in parkih; dr. Ničmana ni od nikoder. Blazna bolečina jo spravlja v besnost. Naj bo kakorkoli, sama si bo pomagala, kakorkoli že!

Ali ji je sam vrag pogledal v karte?

Tretjo uro brezplodnega blodenja po parkih jo sreča Pavlič, poštar iz Delnic. Takoj jo spozna in zaplamti.

Skušnjavec jima je za petami, goni ju po tihih in samotnih cestah. V njenem srcu je skrit in razpihuje žerjavico, sveti s peklensko svetlobo v njen spomin, v katerem so še vedno shranjene poučne besede njene o vsem poučene prijateljice: »Glej, da je nekaj na tebi, kar ga ne bo izpustilo, — ne hodi mu naproti, sicer se bo sam oddaljil, — če postaja hladen, začni gledati za kom drugim!«

Nekaj je v njej, kar se ustavlja temu početju; toda slabotno je in zato tega vpliva niti ne zazna. Slike vstajajo, hladne in čiste, kakor materine roke, odkrite in čiste, kakor očetove oči — toda plameni strasti so močnejši in zavijejo vse v žar strasti, ki se mu ni moč ustaviti.

Gnus jo strese, ko zasmrdi iz njega, kakor iz soda; groza jo spreleti, ko se sklanja nad njo. toda poželjivo vztraja: Tako in prav tako jo mora videti! Če pride zdajle, bo zagorel od ljubosumja, se bo zopet potrudil za mojo naklonjenost — o, če bi že skoro prišel!

Prav nič ne sliši, kaj ji prišepetava Pavlič, z očmi je že desetkrat premerila vse ceste, ki vodijo tu sem — preiskala vse tramvajske vozove — toda: ni ga, od nikoder ga ni!

In ni ga bilo ne danes v teh sramotnih urah in ne drugi dan, ko je s Pavličem sedela v kinu in je čutila njegove roke in njegove misli, ki so ji bile tako odvratne.

Strašni so ti dnevi; noči pa še strašnejše! V prividu je že stala pred sodiščem; stokrat je že slišala poniževalna imena: tatica, zapeljivka; že je sedela v ječi. Bila je že v mrtvašnici, kjer je ležala blagajničarka, mrtva, kot žrtev njenega početja.

»Morilka! Morilka!« je odmevalo od sten; mrzla roka je že segala po njej. Z pridušenim krikom se je zbudila.


—-—-—-

II.[uredi]

Premnoge pripovedke cveto s svojimi čudežnimi dogodki okoli Delnic. Kakor bršljan se spenjajo po pokopališkem zidu; zeleni so listi, a krvavordeči šipek se meša med zelenje ...

Na travniku za vasjo so pokopani trije Francozi. Vaščani so jih ubili, ker so jim sestrelili zastavo z vrha zvonika. Dolgo so jih iskali, ker so se znali dobro skrivati, a končno le niso ušli splošnemu ljudskemu ogorčenju in maščevanju. — Neko leto pa bodo na obletnico svoje smrti planili iz svojega groba in si v vsaki vaški hiši poiskali moža, da ga postavijo pred svoje puške in ga ustrele ter se tako maščujejo nad vaščani. Kdaj bo to, se ne ve. Kadar se poleti pripravlja h hudi uri, se vprašujejo stari ljudje, če se morebiti ne prebujajo Francozi za vasjo ...

Okoli kapelice sv. Roka ob cesti proti Kamnici cvete rdeča detelja. Nekoč pa bo cvetela bela detelja tam okoli, ki je pa nihče ne sme posejati. Takrat bo svetnik stopil s svojega oltarja, bo natrgal belega cvetja in ga oddal vetru, da ga raztrosi po Delnicah. Tista hiša, na katero bo padel detelj in cvet, bo za sto let obvarovana vsega hudega ...

Taka-le pa je pripovedka o Krvavem kamnu: Jerman je bil kmet v Delnicah kakor je mnogo drugih. Ni pa bil tak, kakor jih je večina, ampak je bil trd do revežev in tudi do svoje družine. Vročega poletnega dne je oral za drugo setev na polju za vasjo, mali njegov sin, Miha, pa naj bi branil konja obadov. Vse raje, kakor, da bi hodil po trdih kepah na njivi, se je igral s kobilicami, ki so skakale v travi na koncu njive.

Zopet in zopet ga je moral oče klicati k delu. Naposled mu je zagrozil: »Če ne pustiš svoje igre s kobilicami, ti odsekam roke!« Deček je še in še lovil kobilice in se igral z njimi, dokler ni oče srdit zaklical: »Še enkrat, pa izpolnim, kar sem rekel.« Sinko je preslišal te besede in se je naprej igral; oče pa pribiti, ga zgrabi in mu s srpom odseka obe roki v zapestju.

Daleč na okoii je brizgnila kri nedolžnega otroka; kamen na koncu njive pa je bil ves rdeč. Otrok je zbledel, ker mu je odtekla vsa kri; očetu pa se je omračil um. Z glasnim krohotom je oddivjal v sosednjo vas. Dva dni pozneje se je posrečilo trem močnim možem, da so ga zvezali in oddali v blaznico.

Strahotna novica se je raznesla po domači vasi. »Ne puščajte nosečih mimo te njive! Jezus, Marija, mučeniška kri otrokova!«

Noben dež ni opral krvi s kamna; rdeč je ostal do današnjih dni. Okoli in okoli pa je začel cvesti mak in ga je vsako leto polno tam okoli, kakor da poganja iz otrokove krvi.

Vaščani so postavili pred kamen malo leseno kapelico, da zakriva krvavi kamen. Konec pripovedke pa se glasi: Kadarkoli se bo lesena kapelica podrla in se bo kamen zopet videl, takrat se bo v vasi zgodilo zopet nekaj strašnega.

Vse od tedaj vozniki vozijo posebno počasi na onem ovinku, da bi se kapelici kaj ne zgodilo. Kapelica z Žalostno Materjo je vedno polna cvetja, toda zadaj do krvavega kamna si nihče ne upa. Njive, kjer se je to grozodejstvo zgodilo, ni hotel nihče kupiti; nihče je ne orje več, da je postala zapuščeno občinsko zemljišče, kamor pastirji nikoli ne gonijo živine. Nihče ne ve, koliko časa že kapelica stoji. Vsakih pet let kapelico popravijo na občinske stroške, a vselej mora biti župnik zraven, ker si sicer delavci ne upajo blizu.


—-—-—-


Od kolodvora sem se pelje zapravljivček; Anže je šel po Korbarico, ki se vrača od Marije iz mesta.

Tri noči po vrsti je imela strašne sanje: bila je v tuji hiši in vsa soba je bila zagrnjena v črna pregrinjala. Sredi sobe pa je stala rakev, zakrita rakev. Hotela je kričati, klicati, vprašati, kdo je v rakvi, pa ni spravila iz sebe nobenega glasu. Uiti je hotela iz te strašne črne sobe, pa ni bilo ne oken ne vrat. V taki grozi se je prebudila.

Kaj naj pomenijo te sanje? Koga naj zadenejo? Jože je šele včeraj pisal. Kaj pa Marija? Če se je njej kaj zgodilo? Saj domov tako redko piše. Ko je bilo enajst in nobenega sporočila, Korbarica ni več strpela doma; oblekla se je in Anže jo je potegnil do postaje.

Tako sta odhitela na vlak, ki sta ga komaj ujela. Danes pa je že zopet tu.

Marija ni bila bolna, pač pa zelo tiha in resna.

»Morebiti bo pa le končno postala dobra?« se je tiho vprašala Korbarica. O, da bi vsaj! Toda mati se ni mogla razveseliti svojega otroka; nekaj je v zasanjanih očeh, kar povzroča materi skrbi. Če jo nagovori, se strese, kakor bi se prebudila iz sanj, potem je pa zopet živahna in vesela.

»Mamica, ali se boš še danes odpeljala? Nič ne skrbi, meni ničesar ne manjka. Zaradi mene ti ni treba tu v mestu ostajati. Saj Marjanca bo težko čakala, kdaj se vrneš.«

Iz tega čuti, da se je hoče znebiti. Kaj bo še vse prišlo na te, Korbarica? -— Grenka so taka vprašanja, ki si jih mora tolikokrat staviti. Vedno pa je le en in isti odgovor: Eden, edino on je vsega tega kriv!«

»Da, še danes se vrnem z večernim vlakom.«

Ves čas na povralku razmišlja in premišljuje ... Kakor trnjeva pot je njeno življenje in je bilo nekoč s cvetjem posuto. Rože so odcvele, trnje pa je ostalo in se vedno tesneje ovija njenega srca. Korbarica, sedem mečev si si takrat izprosila na Sv. gori, sedem ostrih mečev za tvoje srce!

Na kolodvoru jo je Anže že čakal. Takoj sta se odpeljala: Anže spredaj, Korbarica zadaj. Prav nič se nista razgovarjala; kajti Korbarica je postala tiha, odkar presoja sama sebe noč in dan.

Iz vsake stiske vodi vsaj ena pot k luči; toda le tisti jo najdejo, ki gledajo kvišku.

Korbarici pa se že leta poveša glava, da njene oči ne najdejo pota v višino.

Voz je naenkrat obstal; Anže je zadržal konja, ker je pred njimi drug voz in ne morejo naprej. Zdaj se je Korbarica prebudila iz svojega težkega razmišljanja.

Spredaj na cesti je tovorni voz z naloženimi sodi; zato mora Anže počakati, da se počasi umakne. Tudi Korbarica dvigne glavo. Toda, ali je to samo slučaj? Iz svojega premišljevanja o nekdanjih srečnih časih, vidi naenkrat pred seboj tistega, ki ji je povzročil toliko gorja, ki ga sovraži v dno duše. Saj je uničil srečo njenega srca in belo dušico njenega otroka otroval še preden je bil rojen. Nebeški Bog ali je to pravica, da se vozi rušilec njene sreče po božjem soncu in ima zanjo in njeno izmučeno srce le porogljiv zasmeh! Že dolgo je tega, kar ne more več moliti. Kako naj neki moli: Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Na Sv. gori že ni bila vrsto let — pa kdo je tega kriv?

Saj je hotela že Jožeta vzeti iz semenišča, da ne bi hvalil pravice, ki njej toliko zagrenjuje življenje. Kdo bi bil tudi tega kriv?

O, Korbarica, da si pozabila na Kristusovo besedo: »Moje je maščevanje« in še: »Dobro storite njim, ki vas žalijo in preganjajo!«

Ne more videti tega človeka, ne more prenašati njegove bližine; kakor plamen se je zopet dvignilo sovraštvo.

»Poženi, Anže!«

»Ne morem, prav ob Krvavem kamnu smo.«

In Kopaču se prav nič ne mudi, počasi se umika s svojim težkim vozom in z vsakim trenutkom podžiga sovraštvo v Korbarici.

Korbarica, premaguj se! Toda v njej vse gori; tudi sonce ima danes tisoč žgočih žarkov, ki jo bodejo v oči, v obraz, da vse v njej in okoli nje gori. Ta, mimo katerega se pravkar vozi, je užgal ta ogenj. V njeno srce, v njen dom je vrgel plamenico — preklet bodi zato! — pod njeno srce, ko je še nerojeno počivati tam, v dušo njenega otroka — tisočkrat preklet zato! Ha, če bi bila jaz Bog, te v tem trenutku zdrobim!

Saj nič več ne ve, kaj misli, vse žari okoli nje v neznanem ognju; oprime se sedeža in zakliče Anžetu: »Hitreje, hitreje!«

Z obema rokama se prime za srce; zdaj sta voza drug ob drugem. Komaj dve pedi od nje se prikaže zabuhel obraz, zdi se, da se je mož prestrašil divjega izraza v njenem obrazu in še tega, kako mu je s stisnjenimi pestmi požugala z obema rokama; hitro potegne za vajeti, oba konja se vzpneta. Strašen sunek, da se strese voziček; ponosno se vzpneta konja, skočita v stran in čez ojnice — vajeti so Kopaču ušle iz rok — voz se nagiblje — sodi se zamajejo, se zvale v stran, pritisnejo voz na eno stran k tlom. Močan sunek — strašen ropot — težki sodi se vale po cesti in drug za drugim sujejo ob kamen, da se obroči polomijo in teče rdeče vino kakor potok po cesti. Konji zdivjajo in v divjem teku polomijo nekaj dreves ob cesti. Z vso močjo se zalete v kapelico pred krvavim kamnom in jo porušijo, da se deske razlete na vse strani. Tega ropota in razdejanja se še bolj prestrašijo, da zdivjajo v divjem teku po cesti in vlečejo za seboj zdrobljeni voz in — Kopača, ki si je v vajetih zapletel noge in se ne more rešiti.

V obcestnem jarku leži zlomljena soha Žalostne Matere.

Krvavi kamen pa je prost in strahotno zeva na cesto. Korbarica, ali veš kaj to pomeni?

Tam spredaj pa divjajo konji; voz sta izgubila že ob prvem kupu gramoza; toda Kopač še vedno visi na vajetih in njegova glava se odbija ob cesto in pušča za seboj rdečo sled ...

Anže je slišal ropot in divji krik, a ni mogel pomagati, ker se je že tudi njegov konj plašil. Zdaj se ozre v stran: Moj Bog, Krvavi kamen je ves odkrit; strahotno zeva na cesto, kjer se dogaja strašna nesreča ...

»Poženi vendar, Anže!« kriči Korbarica in si z obema rokama zatisne oči, da ne vidi krvavega kamna in strahotne žaloigre na cesti in rdeče sledi, ki se kakor rdeča nit vleče po cesti.

Anže miri konja in ga na kratkih vajetih pripravi, da obstoji. A le za trenutek, potem pa: Sveti križ božji! — švrkne z bičem konju nad glavo, zakliče nazaj: Držite se — pa že hiti v galopu njegov pram.

Prav dober je v teku, to je vedel, toda, da bo v tako kratkem času prehitel divjajoče Kopačeve konje, ni verjel. Že je pred njimi tri, pet, deset metrov, dovolj je! Pod njegovo močno roko se v trenutku ustavi. Korbarico je vrglo s sedeža; hitro ji vrže vajeti in zakriči: »Držite!« in že je odhitel nazaj h Kopačevemu vozu.Zdaj gre za dve življenji, ne samo za eno! Še sta konja v polnem diru, a Anže jima vskoči v bok, z železno roko zagrabi za uzdo in z vso močjo vleče nazaj, na mesto. Nekaj metrov ga vležeta konja za seboj, a njun odpor je vedno slabejši in po nekaterih brezuspešnih poskusih, da bi se osvobodila Anžetove močne roke, se končno ustavita.

Negibno leži Kopač na tleh ves zamotan v jermenje. Nič ne čuti, da je strašna vožnja končana. Kakor spečega otroka ga izmota iz vajeti in prenese na voz in ga položi k nogam Korbaričinim. Nič ne ve, da njegov strašen pogled trka na Korbaričino srce za odpuščanje.

Kdo bi prosil zate, Kopač, če bi se ne bila zgodila ta nesreča! Ni več druge pomoči zate!

Pa tudi nič ne ve, da je srce te žene tako zelo zakrknjeno v bolesti in sovraštvu, da se tej prošnji za odpuščanje ni odprlo.

»Večja je moja bolečina! Odpustiti? — Ne morem!«

Žalostna vožnja se je pričela. Po sredi ceste stopa Anže; z desno roko vodi splašene in že nekoliko umirjene Kopačeve konje, ki še vsi drhte v neznanem strahu, z levo pa vajeti svojega voza. Ob sedežu čepi Korbarica in si z rokami zatiska oči. Za njo pa mož v globoki nezavesti, glavo položeno na kupček sena. Že so zavili proti Kopačevi hiši; mimo Ravnikove gredo pravkar. Na pragu stoji Ravnik. Oči se mu razširijo, ko zagleda, kdo prihaja.

»Za božjo voljo, kaj pa je?«

»Konji so se splašili in vlekli Kopača nekaj časa za sabo. Pošljite po zdravnika, gospod župan — pa hitro!«

Pred gostilo so se ustavili. Anže vrže vajeti Jaku; potem pomaga opotekajoči se Korbarici z voza in s Stanetom dvigne nezavestnega z voza. Preneseta ga v pivnico. Stane skoči v spalnico in pripravi posteljo. Anže drži nezavestnega, kri mu kaplja po rokavu. Skrbno ga zaneseta v spalnico. Stane razreže očetu obleko iz telesa. Zunaj je Jaka že odjezdil do zdravnika.

Zdaj se prikaže Marica. Ko zagleda kri, zakriči in Stane jo narahlo porine ven iz sobe:

»S kričanjem se ne da pomagati! Teci po župnika, Marica, pa hitro!«

Tekla je, tekla, kar je le mogla v župnišče in sporočila, kako in kaj. Od tam pa naprej h Klemenovim. Nima več matere, dobro pa ve, če ji kdo more pomagati, je to Lenica.

Lenica je takoj odšla z Marico. Dolgo je že tega, kar je šla isto pot, da pomaga bolni Kopačevi ženi; zelo mlada je bila še takrat, pa ji je tista noč odprla oči za tujo bol in trpljenje.

Hiteli sta proti Kopačevini. Na cesti so stale gruče ljudi, ki so si pripovedovale strašno pripovedko o Krvavem kamnu, katere konec se je danes izvršil tako strašno.

Lenica je stopila v sobo kot stara znanka. Sklonila se je nad nezavestnega Kopača. Kri in prah sta se zmešala v temno blatno plast, kakor bi bile padle že prve grude na mrtvo truplo. Umila mu je obraz, ki je zdaj bled, kakor alabaster. Kakor mrlič leži kopač, roke in noge so mrzle.

Stane se je zgrudil na najbližji stol.

»Oče, ne smeš še umreti, tako ne umreti!« tako se bori s smrtjo.

In vendar leži negibne, kakor bi se bila duša že ločila od telesa. Stane mu položi roko na srce. Počasi, komaj še utriplje, kakor vodica, ki polagoma usiha.

Glas zvončka se zasliši s ceste, vedno bliže. Pavel Trdina je prinesel Najsvetejše.

Ti si me zavrgel za vse svoje življenje, jaz pa sem se dal prinesti pod tvojo streho in vse hočem pozabiti, kar si hudega storil.

Stane in Lenica sta pokleknila ob mizo, kjer je ležalo Najsvetejše pod neznatno podobo. »Gospod, ne hodi mimo njega!« je molil Pavel. V njegovi duši se je zbudil spomin na besede starega župnika: »Vsaka krivda je le revščina, revščina na spoznanju in ljubezni. Da si ti bogatejši od tega tu, ni tvoja zasluga!«

Nihče ni govoril, nepremično je ležal Kopač. Štiri srca in božje usmiljenje je čakalo, da bi se bolnik zbudil.

Končen rahel drget v vseh okončinah, kakor zaznava bolečine. Potem rahel pregib ustnic — nerazumljivo mrmranje.

Lenica mu je vlila žličico vode v usta, lahko jo zaužije. Toda njegov duh ne najde iz teme.

Tri duše molijo, prisrčno in proseče, le Marica se stiska v kotu; strah jo je. S poudarkom tiktaka ura, kakor bi hotela reči:

»Pridi — pridi — smrt je tu!« 

Smrt je tu! Že stoji med njimi. Toda na mizi še čaka Gospod nebes in zemlje in ukazuje tudi smrti: Počakaj!

Dr. Možina je skočil s kolesa in urnih korakov stopil v sobo. Kakor so vsi pričakovali, ugotovi: pretres možganov.

Že se je pričelo mračiti. Pa še vedno čaka Pavel Trdina, da se bolnik osvesti.

III.[uredi]

Končno v prvih večernih urah je bolnik odprl oči, neprisebno, iskajoče: »Rezika ... Rezika ... ali ... si ... tu?«

Rezika? Katera iz Delnic bi to bila? Kje blodi tvoja duša, Kopač? Vrni se, vrni, spomni se, — da je tvoja pot le kratka še!

»Rezika, ... daj ... mi ... roko ...! Ali ... te ... zelo ... boli ...? Zakaj ... me ... pa ... nisi ... marala ...? Rad ... sem ... te ... imel ... o ...tako, ... rad ...«

Odmor, tako tih in plah, da se hočejo ustaviti srca. Potem tipajo njegovi čuti dalje, obidejo postaje njegovega življenja.

»... Seveda ... na ... vrtu ... hudo ... je ... bilo ... rad ... sem ... te ... imel ... ti ... si ... me ... zaničevala ... zmirom ... Šimna si ... lepo ... pogledala ... mene ... nikoli ... pa ... te ... nisem ... mogel ... drugemu ... privoščiti ... tako ... rad pojdi ... sem ... Rezika ...«

Rezika?

Duhovniku se oglašajo spomini na nekdanje dni. Vroče gore spomini v njegovi duši. Večer stoji pred njegovim spominom, ko je v njegovi duši gorela samo ena zahteva: »Izženi ga, volka, iz svoje črede!« In glas je zvenel v tihoto, bela hostija je ležala na mizi: »Blagor usmiljenim!«

Pred pet in dvajsetimi leti je slišal spoved, polno gorja, bolesti in veličine. In ta, ki tukaj leži, kakor posekano drevo, je z enim udarcem uničil srečo dveh ljudi.

Pa kljub temu Bog ni izgubil iz svojih vesvednih in vsevidnih oči — pet in dvajset let je hodil za teboj — te je čakal do danes. Zdaj zdaj ti bo položil roke na glavo: »Spreglej!«

Bolnikove oči se jasneje razgledujejo po sobi; plaho se zbujajo čuti.

»Stane ... pojdi ... po ... Reziko ...«

»Pojdi po gospo Korbarjevo!« zašepeta župnik.

»Zakaj?«

»Ne vprašaj zdaj, Stane, in pojdi! Njegov mir zavisi od tega.«

Bolnik upre oči v vrata in ne trene. Zatem se vnovič razgleduje po sobi. Pogled mu obstane na Marici. Ta ne prenese tega pogleda, se skrije, pobegne iz sobe.

Zdaj spozna duhovnika; njegov pogled objame križ med dvema svečama. Razjasni se mu pomen tega: »Prevideti? ... Mene ... Ali ... bom ... umrl? ...«

Vidi, da duhovnik prihaja bliže; skloni se k njemu. Zdaj ga pogleda in zašepeče: »Najprej ... Reziko ... potem ... potem ...«

»Najprej Boga, Kopač. Tako dolgo že čaka; že tri ure leži tu na mizi v vaši sobi.«

Vsi odidejo iz sobe.

Duhovnik si porine stol prav blizu bolnika. Še enkrat zaprosi njegova duša: »Tempus faciendi, Domine! Adjutor meus esto, ne derelinquas me! Čas je, Gospod, da storiš! Bodi mi pomočnik, nikar me ne zapusti!«

Mir se je razlil po bolnikovem licu, kakor po izvršenem važnem delu. Nič več ne pravi: Najprej Rezika ... Tiho in vdano posluša, kar mu pripoveduje duhovnik; kakor bi ga bila nesreča vsega spremenila.

Počasi, oklevaje sledi voditelju skozi lastno življenje. Krvavi madeži drse mimo, nezvestoba, izdajstvo se odvijajo kakor na platnu. Skozi močvare življenja mora duhovnik z bolnikom. »Reši ga, Gospod! Iz globočine kličem k Tebi! Če bi hotel gledati na grehe, Gospod Gospod, kdo bi obstal?«

Potem mu moli kesanje enkrat, dvakrat, trikrat, mu ponovi še v preprosti ljudski govorici, da bi srce ne ostalo trdo. Iskreno in prisrčno, kakor da moli sam zase kesanje.

Ko mu položi križ na ustnice v poljub, vstopi Stane, ves bled in prepaden.

»Ne bo prišla — ne more odpustiti!«

»Rezika ... ali ... si ... prišla ...« se vrnejo bolnikove misli v svet ... »daj ... mi ... roko ... Rezika ... sicer ... ne ... najdem ... miru ... Kje ... si ... kje? ...«

Za korak se je približala smrt. Sto strahov plapola v njegovih očeh.

»Grem še jaz do nje, Stane. Obhajati ga ne morem, preveč bruha.«

Po cesti je še vse nemirno; strah je napolnil vse hiše in nove pripovedke nastajajo; kajti Krvavi kamen je prost in odkrit.

Na pragih posedajo, stari pripovedujejo, mladina posluša in le s strahom hodi mimo Kopačeve hiše. Marsikateri radovednež bi rad pri oknu pogledal v hišo, pa so vsa okna zagrnjena. Tako ne vidi drugega, kakor zdaj pa zdaj nizko skrivljeno senco, ki je Leničina, ali visoko in sloko, ki je zdravnikova.

Zdaj so se odprla vrata, nekaj belega se pokaže. Župnik je, pa brez cerkovnika. In kako hitro gre!

Pa ne gre proti župnišču, ne k cerkvi.

Kaj pa se bo še zgodilo?

Roket frfra okoli njega pri tako hitri hoji.

V Barbini hiši je še luč; potrka na vrata. »Odprite, gospa Korbarjeva!«

»Kaj pa je, gospod župnik?«

»Prihajam v imenu usmiljenega Boga. Iskat vas prihajam h Kopaču, ki umira.«

»K temu ne grem!«

»Gospod se je pustil nesti v njegovo hišo, odpustil mu je vse, vse — Vi pa mu ne morete odpustiti? Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!«

»Ne za to. Toda jaz mu ne morem odpustiti!«

Trdo, kakor bi pribijala s kladivom, je povedala te besede. Jeklene so njene poteze. Vse mehko, toplo in žensko je izginilo iz njenega obraza.

Take, tako kljubovalne župnik še ni videl; Njegove oči so se dvignile k nebu. Reši me, Gospod, ker voda že zaliva mojo dušo!

Brez besede se je Korbarica obrnila in odšla v hišo.

Tedaj je zakipelo v njem: »Tako se ne rešujejo resne dolžnosti, gospa Korbarjeva! Kdor sovraži svojega brata, je morilec, pravi sv. pismo. Mislite na to, gospa! Res vam je mnogo hudega storil, toda ne več, kakor hočete vi zdaj Bogu storiti!«

»Moje bolečine ne morete premeriti; to občutijo le matere! — Ne morem priti.«

»Ali naj mu mar rečem: Bodi brez miru vse veke, ker ti Korbarica noče odpustiti? Pa, če jo sedaj tudi stokrat prosiš: Odpusti mi, ne delaj mi smrti tako težke. Vse nič ne pomaga, ona ne mara o tem nič slišati in je trši kot kamen? Ali naj mu to povem? To bi bilo gorje za njegovo zadnjo uro, toda tudi — gorje za vse vaše nadaljnje življenje. Pojdite hitro, da ne bo prepozno!«

Njen bledi obraz se svetlika v temi in njegov bel roket; kakor da pomišlja, se je ozrla; vendar se hripavo zasliši njen odgovor na tako tehtno prigovarjanje: »Prisegla sem na Sv. gori: Odpustiti mu hočem pod pogojem, če se Marija vrne in le tedaj!«

Že se je obrnila in vsa bleda naslonila na podboje.

»Jaz držim svojo besedo — Marija, drži še ti svojo!« To je njena beseda, ki jo bogokletno vrže proti nebu.

Strah je prevzel župnika; vidi strašno njeno bolečino.

»Če se Marija vrne — in le potem« dolga je pot do miru, toda ne vidi drugega.

»Bog pomagaj vam in njemu, Korbarica; če morete, molite, da Marija ne pride prepozno!«

In odhiti nazaj k bolniku.

Tiho in mirno leži Kopač. Včasih se mu spovrača; takrat mu vlije Lenica žličico vode v usta. In potem s težavo ustnice izoblikujejo vedno eno in isto besedo: »Rezika.«

Župnik namigne Stanetu, naj pride bliže k njemu; oba odideta v vežo.

»Oče je nekoč Korbarici storil nekaj hudega; zdaj ga to teži in zato jo venomer kliče. Toda ona mu noče odpustiti drugače, kakor če Marija pride domov. Stane, olajšaj očetu zadnjo uro in pojdi ponj o v mesto! Ura je enajst; Jaka naj napreže in ti se odpelji. Dam ti njen naslov in jo pripelji za vsako ceno!«

»Toda, gospod župnik, saj je ne bo dočakal! Pet ur tja, pet ur nazaj. Prepozno bo!«

»Ni drugega izhoda, Stane; Korbarica se ne da preprositi. Če bo Bog usmiljen, bo počakal. Le hitro, Stane!«

Lenica in župnik sta ostala sama pri bolniku. Dr. Možina je legel na Stanetovo posteljo; že prejšnjo noč je prečul pri nekem bolniku in jutri ga zopet kliče dolžnost. Če bi ga bolnik kakorkoli potreboval, naj ga takoj pokličejo. — Marica se je zaklenila v svojo sobico, kjer luč gori že ves večer, ker jo je strah, tako strašno strah pred smrtjo, ki je že ob vznožju očetove postelje.

Tudi v Barbini hiši je luč. Vso noč. Na pručici ob mizi sedi Korbarica in strmi v luč.

»Če morete, molite« sliši župnikove besede. Toda šle so mimo nje brez vsakršnega vpliva.

Sveča dogoreva, druga za drugo, a še vedno ponavlja iste besede: »Če pride Marija in le potem!«

Dan se je zbudil; Korbarica ugasne luč, a sede nazaj na pručico. Marija si jo je nekoč želela, da je bila večja. Zdaj pa je postala pravo mučeniško orodje za mater ...

Široko drži oči odprte, celo s prsti podpira trepalnice; kajti, če se ji zapro, vidi krvavo glavo, ki odletava po cesti in krvava sled se vleče za njo. In poleg nje leži grgrajoči ponesrečenec in kolikokrat poskoči voz, vselej sune njegova roka v njeno nogo. Ah, kako bi zakričala!

Pa zopet stoji v cerkvi na Sv. gori. »Izprosila sem si otroka, a ta mi ga je pokvaril. Tehtnica visi med njim in menoj; na eni strani je njegova zadnja ura, na drugi moj otrok. Izbiraj zdaj, Marija, izbiraj Bog!«

Tja v noč sopiha vlak; postaje, mimo katerih vozi, so prazne. Potnikov je malo; le tu pa tam sloni kdo v kotu in dremlje. Mimo oken prše iskre iz lokomotive.

Stane je odprl okno. Sveži vetrič mu piha preko čela. Oči ga skele, a vendar jih upira v trdo noč tja v daljo, kakor bi hotel prehiteti s svojimi mislimi vlak, ki hiti, a zanj vozi prepočasi Hitreje, hitreje! kliče srce, duša pa moli: Gospod, imej usmiljenje in počakaj!

Okoli dveh zjutraj je na cilju. Kaj zdaj? Sredi noči v tujo hišo? K ljudem, ki jih ni še nikoli videl? Ali naj v hotelu počaka jutra?

Toda ure so dragocene! Če umrje oče, preden se mu izpolni vroča želja, preden dobi odpuščanje? Ne, ne more čakati! Takoj gre do Marije.

K sreči je še nekaj taksijev pri kolodvoru; v prvega sede in pove naslov. V nekaj minutah je pred hišo, kjer Marija stanuje. Pritisne na gumb in vse je tiho, le njegovo srce udarja, kakor s kladivom.

Končno se odpro vrata in star mož se prikaže na njih: »Vi niste iz te hiše. Kaj pa hočete?« In sumljivo ga gleda v obraz in išče z očmi njegove roke ter že zapira vrata.

Stane jih zastavi z nogo in pripoveduje: »V drugo nadstropje moram k gospodu šolskemu svetniku. Nekdo izmed sorodnikov je za smrt bolan. Prišel sem po gospodično, ki gori stanuje.«

»Zdaj, sredi noči?«

»Nujno je, v par urah odpelje vlak in gospodična mora priti, mora!«

Hišnik ga še enkrat premeri od nog do glave: Če je pa le res, da nekdo umira? Toda, kaj je z gospodično? Take mlade gospodične?

»Grem z vami«, reče kratko in odpre luč na stopnišču, pa že stopata navzgor. Na stanovanjskih vratih zavrti hišnik zvonec. Njegov glas odjekne po celem nadstropju. Kmalu se zasliši za vrati lahek korak in linica se odpre: »Kdo pa je zunaj?«

»Gospod je tu, milostljiva gospa, ki hoče h gospodični, ki pri vas stanuje«, razloži na kratko hišnik. Potem se oglasi Stane:

»Lepo prosim oproščenja, da motim; pa moram gospodično Korbarjevo hitro odpeljati domov.«

Notri rahel ropot, kakor padec. Oba zunaj se spogledata.

Stanetove besede so bile glasne in razločne; slišale so se tudi skozi bela vrata, za katerimi je Marija ležala brez spanca in razmišljala o svojem skrivnem dolgu pri blagajničarki. Zvonec jo je vrgel s postelje: trepetajoča je stala ob vratih in prisluškovala. Pri hišnikovih besedah je prebledela. Potem je prišla kakor iz daljave tuja beseda in njeno ime je bilo vmes — Jo že iščejo! So že tu, da jo odpeljejo!

Skoči k oknu, ga odpre, toda — globina je prevelika in jo je strah pred njo. Moj Bog, vsaj zdaj še ne umreti!

V divjem obupu se upre v vrata, pritegne mizo in stol, ki pade in zaropota. Ne, ne pusti jih noter, raje skoči skozi okno — le ne pred sodišče in v ječo — !

Zdaj zasliši zunaj gospejin glas: »Pa kaj hočete od gospodične? Kdo vas pošilja?« Pri tem se spomni, kako zelo se je spremenila Marija v par dneh, kako bleda in prečuta je hodila okoli in kako se je silila, da je bila prijazna. Hišniku, ki je hotel že oditi pa pravi: »Počakajte Kamnar, da bo gospod svoje naročilo izvršil!«

Ob vratih sloni Marija; zdaj pridejo, zdaj!

Zdaj zopet spregovori tuji glas: »Njena mati me pošilja, sem namreč iz domače vasi, iz Delnic — gospodična naj takoj odpotuje, hitro, le hitro —«

Polglasni, srečni vzklik tam znotraj: »Mati — mati pošilja pome —«

Vsa razigrana, kakor je Marija navadno, je danes vsa druga: na tla poklekne in z dvignjenimi rokami — joka, poljubuje tla in joka, joka.

Zdaj potrka na njena vrata: »Gospodična Marija!« Nič se ne gane — in še enkrat« »Gospodična Marija!«

Odmakne mizo od vrat in jo je sram njenega strahu; pobere stol in se ogrne s plaščem. Potem odpre.

Pred njo stoji Kopačev Stane. Bled je. Za njim stoji Hišnik Kamnar, zraven pa stoji gospa, ki presoja njen obraz.

»Stane, od doma prihajate, kaj pa se je zgodilo? Kaj je z mamo?«

»Prosim, dovolite mi, da spregovorim z gospodično par besed na samem«, se obrne Stane do gospe. Čudno se vam zdi, takole sredi noči, toda dam vam svojo besedo, da nimam slabih namenov. Gre za zadnjo uro nekoga —«

»Torej bom zunaj počakala,« pravi gospa. »Vi, Kamnar, pa lahko kar greste.«

Hitro se Marija obleče in takoj nato že stopi Stane k njej v sobo in zapre vrata ... Onemogel sede na prvi stol in mraz ga stresa.

»Oče se je nevarno ponesrečil in leži v zadnjih zdihih. Pa ne more mirno umreti, nekaj ga teži, o čemer pa jaz ničesar ne vem. Pa mora biti nekaj v zvezi z vašo materjo, ker vedno kliče njeno ime in jo prosi odpuščanja. Pa ne pride k njemu, ker — ga sovraži.«

»Ne, taka pa ni moja mati! Saj je vendar tako dobra!«

»Dobro ve, da jo moj oče želi in prosi odpuščanja, jaz sam sem jo šel prosit, naj pride in župnik je bil pri njej, pa ni hotela priti. Pravi, da pride le pod tem pogojem, če se vi, gospodična, vrnete domov. Zato sem prišel po vas in vas lepo prosim: Pojdite z menoj domov! Vi ne veste, kaj se pravi umirati in ne dobiti odpuščanja od tistega, ki smo ga žalili! Vi ne veste, kako krivda človeka tare, ko že skoro stoji pred večnim Sodnikom!«

Proseče jo je gledal ves čas. Zdaj jo je oblila rdečica. O, tudi ona ve, kaj se pravi, nositi krivdo v svoji vesti. Nekaj dni sem to prav dobro ve. Če bi morala zdaj umreti — ne, ne sme umreti. Mati mora Kopaču pomagati!

»Mati mora priti k vašemu očetu, Stane!«

»Od vas je odvisno, Marija, če hočete z menoj domov — ali ne. Prosim, pojdite z menoj!«

Dvom! Prvič sliši nekaj toplega in mehkega v tej besedi. Kakor bi jo čakale razprostrte roke. Pa hudobec stoji zraven in se roga: »Domov hočeš, takole domov? Ali nič ne misliš na sramoto?«

Razblinila se je lepa beseda; med njo in materjo je velika krivda.

»Ne morem iti domov«.

Kakor bi se nekaj pretrgalo v njegovi duši. Nepopisna bolest gleda iz njegovega obraza.

Če je nekdo obsojen, da ga obesijo na vislicah, mu izpolnijo zadnjo željo; oče pa?

Česar ne bi zmogel drugače, zdaj poskusi spomniti na dobroto, ki jo je skazal ...

»Nekoč, Marija, sem prinesel ključe od Barbine hiše; ni bilo lahko — pa sem se potrudil, ker nisem mogel gledati krivice, da bi nedolžna družina ne imela strehe. Danes trkam na tista vrata, ki sem jih takrat odprl vam vsem, pa vsi pravite: Ne morem, ne morem«.

IV.[uredi]

Vroče je zaplalo v njej pri tem očitku. Prav ima, saj je res tako; toda ona ne more pomagati. Ne more in ne more!

»Ne morem, Stane, — ne upam si domov —«

Tanek posluh ima za vse primesi zvoka. Posluša bolj s srcem v teh urah stiske in bolečine. In začuti iz njenega glasu tožbo in težo. Pogleda jo in se dotakne s pogledom žgočega strahu v njenih očeh. Usmiljenje se primeša njegovi zagrenjenosti.

»Zakaj, Marija? —

Samo eno dobro besedo izreče — samo eno; toda vsa njegova duša je v tej besedi in še tudi v besedi »sestra« ...

Čuti to njegovo dobroto, ki odpira zapah v njeni duši in sprošča njene solze. Ves ponos izgine, v solzah mu odkrije svojo veliko krivdo ...

Njegovo srce se izpreminja med njenim pripovedovanjem, zakrije lastno bol, ki se umakne tuji bolesti.

»Uboga Marija!«, reče; nič je ne obsoja, nič ne oporeka. In še: »Pomagati ti hočem« — Sestra mu je od te ure dalje.

»Ob osmih odpelje vlak proti Delnicam; prej pa se bova peljala k advokatu P. Ta mi bo posodil denar, da ga poneseva blagajničarki in ko bova sedela v vlaku, bo vse dobro.«

Sproščen vzdih iz globine njenega tako težko obloženega srca; toda njegov pogled je obvisel na njenem obrazu. Ni na njem pravega izraza resničnega veselja; v očeh gori ...

Zato mora zastaviti še eno, težje vprašanje: »Ali je samo to, Marija?«

Kakor odrezana pade njena glava v dlani in iz oči se ulivajo solze, solze ...

»Kaj je še? Marija, povej!« Kakor kamen je leglo na njegove prsi. Vprašanje je trdo — kakor prošnja za smrt.

»Poštar je — lump —.«

»Ta iz Delnic?«

Samo prikima; med prsti pa teko solze in teko ...

Vroče mu je postalo; teža na prsih je skoro neznosna. Pred njim se pojavi razuzdan obraz; ne ve kod ne kam, ko gleda jokajočega otroka. Pa je zopet prošnja tu: Pridi domov, pridi domov!

Razume pa prav dobro, da domov ne more, da ne sme prinesti sramote v pošteno hišo. Pa vendar mora domov, zaradi očeta, ki umreti ne more ...

Ljubi Bog, kje naj najde pot?

Tedaj dvigne Marija glavo; smrtnožalostne so njene oči, ki hočejo vse povedati, vse.

»Saj bi rada šla domov, zaradi očeta — ker zdaj vem, kaj se pravi nositi težko krivdo. —-In — kako je, — če nihče — ne pomaga ...«

»Če nihče ne pomaga« — ali ni to, kakor bi trkalo za pomoč na njegovo srce? Za očeta želiš pomoči — pomagaj vendar še tudi meni! ----

Zunaj je namenoma nekaj zaropotalo, sliši se opominjajoč kašelj in nekdo narahlo potrka na vrata. Gospodinji se čudno zdi, kaj si imata ona dva toliko povedati. Saj ne ve, da se za ozkimi vrati bojuje boj za življenje in smrt, za vstajenje ali pogin ...

Stane se zravna. Zavora na Kopačevem vozu hoče biti do konca. Prav do nebeških vrat, potem pa bo Bog posegel vmes.

Prav k Mariji stopi, da se njegova roka dotakne njene rame, da čuti burni utrip njenega srca. Toda dobro se zaveda, da je to sveta bližina, da visi med njima blesteč meč. Naravnost in globoko ji pogleda v oči:

»Marija, hočem ti pomagati, kljub temu, tebi, tvoji materi in mojemu očetu.«

V njenih očeh je vsa njena duša, uboga in gola kakor novorojenček: »Stane, kako boš to mogel -—?«

»Peljal te bom domov — postala boš moja žena —«

Zakrila si je oči z obema rokama; zdaj spregovori on še eno odrešilno besedo: »Kmalu, Marija —«

Zdrknila je pred njim na kolena; vsa je njegova v ljubezni in ponižni vdanosti. Dvignil jo je s toplimi zvestimi rokami. »Vse bo zopet dobro, Marija, verjemi mi, vse.«

Dva tri trenutke je vse tiho; a vendar je v njih vstajenje in novega življenja začetek.

»Le nič se ne boj, Marija! Ob sedmih pridem pote — potem pa se peljeva domov za vedno.«

»Za vedno, Stane.«

Dotaknil se je z ustnicami njenega čela, kakor bi se je dotaknil tih blagoslov. Potem pa je stopil skozi vrata na hodnik.

»V imenu umirajočega se vam najlepše zahvalim, milostljiva gospa, za potrpljenje. S prvim vlakom se bova odpeljala v Delnice.«

V prihodnjih urah so misli le begale. Kakor vihar pretrga temno sivino oblakov in se pokaže modrina neba kakor cvet v višini in se naenkrat prikaže zlato sonce, prav tako se je pretrgal zastor v Marijinem srcu, kjer je vse dotlej lebdela le siva skrb, bol in strah. Vse malo, neznatno in drobno je na mah izginilo; dvignilo pa se je nekaj lepega in svetlega, ki mu Marija ni znala imena. Vedela je le, da je to veliko, svetlo in lepo nastalo iz očetove in materine ljubezni, je cvet in sad nekdanjih materinih molitev, iz katerih se smehlja Marija s Sv. gore.

Ves topel je Marijin pogled in mehke njene kretnje. Srce je odvrglo vse igračkanje; kakor krvava proga teče preko njega še krivda, toda venček je položen nanjo, ki jo že vso pokriva: ljubezen.

Brez besede sloni Marija poleg Staneta v vozu; poljubila bi njegovo zagorelo roko in bi mu rekla: Vem, Stane, danes me jemlješ le iz usmiljenja. Toda nekoč, prisegam ti, me boš obdržal ob sebi iz ljubezni in ne samo iz dolžnosti. Če boš krivičen, bom molčala; če boš trd, te bom ljubila. Naj bi bilo delo še tako težko, rada bom delala, le ne spodi me od sebe!

Kakor kladivo tolče Stanetovo srce. Tako nekaj velikega je povedal Mariji; visoko hišo je sezidal s svojimi besedami in zdaj vse te besede teže njegovo dušo. Da je mogoče nekaj tako velikega povedati v tako kratkem času?!

Predrami ga topla drobna kapljica na njegovi roki. Zopet stoji pred njim naloga njegovega življenja, da je zavora na Kopačevem vozu do konca. In če se je ta voz že ustavil?

Zdaj si se prikoval na drug voz. Stane, ali to veš?

V prihodnji poluri je vročičen strah iznova prevzel Marijo. Denar je advokat takoj posodil in v zaprti kuverti ga je izročil Stane mali blagajničarki. Nihče ni vedel o tem.

Kakor upihnil je plamen, ki je vse te dni razjedal vse Marijine misli in tema ni več tako strašna, ko je poravnana krivda.

Ali vsa?

Ta polura je zakopala tvojo manjšo krivdo, Marija. Vse svoje bodoče življenje pa boš morala skrbeti, da pokoplješ ono drugo, večjo.


—-—-—-


Opoldanski zvonovi iz vseh bližnjih cerkva so ju pozdravljali, ko sta se peljala proti domači vasi. Pred Kopačem se je ustavil voz; Lenica je slišala voz in je prišla iz sobe. Najprej je zagledala Marijo s čudnim bleskom v očeh — pa je pogledala takoj molče tudi na znotraj ...

»Kako je očetu?« je vprašal Stane.

»Vedno pri starem, le vidno slabi.«

»Hvala Bogu, da še ni prepozno!«

Hitro dalje do Barbine hiše!

Štirinajst ur sedi Korbarica na pručici ob nogah svoje usode. Tehtnico gleda, obe skledi sta še prazni. Kaj bo položil Bog v eno? Na to Korbarica čaka.

Korak v veži in nekdo odpre vrata.

Korbarica sedi in se ne predrami, le bledi obraz obrne proti vratom, od tam bo prišla končna sodba zanjo ...

Stane stoji na pragu in že prihaja bliže; tako je bilo tudi pred štirinajstimi leti, ko ji je prinesel ključe. Danes pa ji prinaša več: Marijo, njenega otroka.

»Mati, mamica!« Na kolenih leži pred njo in skriva obraz v njeno naročje. »Mati, odpusti — pri tebi bom ostala —- Mamica, odpusti!«

Zatrepetalo je v njej, popustila je vsa trdota. Nikoli te nismo videli jokati v tvoji okameneli bolesti, Korbarica!

Okoli ust se je streslo: »Marija ...!« in nizko se skloni, da položi svojo glavo na hčerino in skrije s solzami oblit obraz v njene črne lase. Kakor bi se hotela izjokati trnjeva krona na otrokovi glavi ...

Ko se dvigne, je njen obraz ves mehak in poduhovljen, kakor obraz matere v njenih blagoslovljenih urah. -— Že iščejo njene oči podobo Žalostne Matere nad posteljo: »Držala si besedo, Devica Marija, —- zdaj bom jaz svojo.

Stane, hvala ti! Kakor svojega sina te hočem ljubiti od danes naprej. Pojdi, — oče naj v miru umrje; pomagati mu hočem!« — -—- —

Med vrati sta srečala zdravnika.

»Zdaj naj se nihče ne oddalji, bliža se konec.«

Tiho so se odprla vrata in vstopila sta Korbarica in Stane, tiho in skrivnostno. Ob postelji stoji Lenica; v kotu čepi Marica.

»Re-zi-ka!?«

Še vedno jo išče njegova nemirna duša. Solze so stopile Korbarici v oči; krvoločna je bila! Tako je tipal za njo sto- in stokrat — in ona ga je pustila v tej grozi! Zdaj se je sklonila nadenj in med blazinami zagledala obraz, izpremenjen, ves drugačen kot nekdaj. Nobene surovosti ni v njem, nobene podlosti; peruti večnosti so se že čezenj raprostrle. Beseda božja je to, ki neslišno govori samo srcu in duši.

Prijela je njegovo iščočo roko: »Tu sem, Andrej ...«

»Re-zi-ka — ali-si-res ti?« Kakor, da se je zasvetil obraz v sreči.

»O — da — si le — prišla ...! A-li si še hu-da ... Re-zi-ka ...?«

»Nič več, Andrej!«

»Saj - bi - ne - imel - miru - Re-zi-ka ... ne-bi - mogel - mirno - po-či-va-ti - brez -tvo-je-ga od-pu-šča-nja ...«

»Vse sem ti odpustila, Andrej in vse pozabila, vse!«

»Re-zi-ka ...« Kakor da so se odprli studenci, so privrele solze iz njegovih oči. »Re-zi-ka ... ne-kaj - bi - ti - še rad - po-ve-dal. Da-nes - ko - si - ta-ko - do-bra ... e-no še -Re-zi-ka ...«

»Kar povej, kar reci, Andrej!« Pa mu pusti svojo roko, da jo drži; počasi obrne glavo proti njej, skozi obvezo priteče kri. Še enkrat jo pogleda z ugašajočimi očmi.

V.[uredi]

Kopač že nekaj tednov spi na farnem pokopališču.

Stane je prevzel hišo in dom in je vse preuredil, da je bil res prijeten in domač.

Krvavi kamen je zopet zakrit; novo znamenje so postavili predenj in Žalostna Mati zopet drži mrtvega Sina v naročju, da se vanjo ozirajo vsi, ki se vozijo ali hodijo tod mimo.

Polagoma se je pomirilo razburjenje zadnjih tednov v vasi. Pa že zopet prihaja novo vsesplošno delo in skrb za celo vas. Nova maša. Pri vhodu v vas že stoji slavolok. »Pozdravljen, ki pride v imenu Gospodovem!« se blesti med zelenjem in cvetjem. Vsa vas se pripravlja, da se čim dostojneje okrasi za prihod novomašnika. Dolga desetletja so čakali na to, da bo kdo izmed njih postal duhovnik, posrednik zanje pri Bogu. Vsa vas je postala zdaj velika družina, ki vsa prevzeta prevelike sreče komaj čaka dneva, da pride Korbarjev Jože kot novomašnik in podeli vsem vaščanom novomašniški blagoslov.

Kdo še ni videl vseh podrobnosti priprav za sprejem novomašnika, za novo mašo samo, za novomašniško gostijo, kamor je povabljeno vse sorodstvo in vsi sosedje, stari in mladi? Ali je še kakšna lepša slovesnost v naših vaseh, kakor je praznik nove maše? Vsi si lahko predstavljamo, kakšno in koliko dela je bilo v Delnicah tiste tedne, tiste dni, ko se je nova maša približala že na prihodnjo nedeljo.

Domača hiša — stara Barbina bajta — je bila vsa kakor nova. Med zelenjem je stala, kakor nevesta vsa lepa, vsa okrašena.

Korbarica — mati novomašnikova se ne more vživeti v resničnost. Vsa je še prevzeta nepopisne sreče, da se je Marija vrnila in da hoče ostati doma. Kako naj spravi vso to srečo, ki ji jo je Bog naklonil, četudi ... da četudi! O, kolika je še njena teža! Koliko še njeno neizmerno gorje, ki se zdaj spreminja v srečo, nepopisno srečo!

Prišla je sobota pred velikim praznikom, za katerega se je vse pripravilo. Iz zvonika se usipljejo najlepši »štuki« pritrkavanja, kakor bi se bili svetogorski zvonovi preselili v delniški zvonik. Vse praznično, vsa vas na nogah, od bogatega Malnarja in župana Ravnika, pa do bajtarja tam ob koncu vasi, vse je postavljeno v vrstah, da sprejmejo novomašnika. Fantje so mu odjahali naproti do kolodvora. Župan je poslal v zelenje in cvetje zavit voz ponj na postajo. Župnik Trdina ga čaka pred cerkvijo. Mati in Marija in Lenica in Stane in Marica in vsi po vrsti stoje, da ga podravijo. Ko ga pripeljejo fantje, se le kratko pozdravijo pred cerkvijo s svojimi najbližjimi. Nato stopi v cerkev, v domačo cerkev, da pozdravi Najsvetejše, ki ga bodo njegove roke smele jutri držati in dvigniti nad sklonjene glave vaščanov v prvi blagoslov: ko jim bo prvič služil najsvetejšo daritev, prvič delil Boga v presveti Evharistiji ...

»Mati!« čez dolgo jo zakliče Jože. »Ali ti bom mogel jutri položiti Jezusa v srce?«

»Da, Jožek, pripravljena sem, le tebe sem še čakala, da opravim spoved.«

»Na mene si čakala, mati?«

»Na tebe, moj sin: ti me boš odvezal od vseh mojih velikih grehov mojega življenja, ti in prav ti.«

Pretreslo ga je. Prvo težko opravilo njegove svete službe. Vendar ji mirno odgovori: »V zakristiji bom počakal na tebe, mati, da prideš.«

V cerkvi župnik že dolgo spoveduje; dolge vrste spovedancev stoje na obeh straneh spovednice. Vsi, moški in ženske, hočejo prejeti jutri sv. obhajilo iz rok novomašnika.

V zakristiji pa kleči novomašnik v tihi molitvi in čaka na prijavljeno spovedenko. Ko se spoved prične, je stopil Bog sam med mater in sina: desno roko je položil sklonjeni ženi na glavo, ko razgrinja svoje življenje pred dušo svojega otroka, levo pa je položil na sinovo srce, da bo močno v tej uri.

Mnogo spovedi bo še slišal v svojem bodočem duhovniškem življenju, a nobena ne bo taka, kakor je bila današnja. Kakor močan stolp bo ta ura za vse, ki se vračajo domov v hišo nebeškega Očeta. Dve kroni nosi: materine ljubezni in materine bolečine. Kako globoko spoštovanje občuti za ti dve kroni. Iz božjih rok sta prišli in vse matere na svetu so z njima ovenčane.

Ko sta potem zopet doma, poklekne sin pred mater in ji poljubi roke.

Potem sedita dolgo v noč pri domači mizi in očetova slika stoji pred njima na mizi. Zadnjikrat je otrok — samo otrok. Pa vendar že kelih, ki ga je napolnil Bog in iz katerega teko vanjo božje milosti.

Drugo jutro pa izgovarja, obdan od sto in sto vaščanov in okoličanov, sklonjen nad hostijo na oltarju: »Hoc est enim corpus meum.« —

Stoji kakor angel v bleščeči obleki na oltarnih stopnicah, v levici zlati kelih, v desnici Najsvetejše. »Domine, non sum dignus —«

Stopa ob vrsti klečečih, vedno iznova in deli Njega, ki je začetek in konec.

Dvigne nad vse posvečeno desnico k blagoslovu: »Benedicat vos omnipotens Deus —«

Prihodnji dan pa je zvezal Staneta in Marijo ter Anžeta in Marjanco v večno zakonsko zvezo ...

Nato se je poslovil od doma in svojcev in tudi od očetovega groba. Brez žalosti, ker je vse izročil božjim rokam.

»Preden se bomo vkrcali na ladjo za odhod, bom še prišel. Takrat pa bo slovo za vedno«.--—


—-—-—-


Že po enem tednu je prišel.

»Čas bo že, mati. Prihodnji teden odidemo.«

»Štiri dni — samo štiri dni si še moj otrok!«

Vsi so se zbrali v Barbini hiši; tudi dr. Petra Možina so povabili iz sosednje vasi. Marija in Stane, Marjanca in Anže, Kopačeva Marica in Lenica, vsi so tu. Tudi župnik Trdina.

Kopačeva Marica ima še prstan na roki, toda prostor zraven nje je prazen. Vendar tega nihče ne opazi.

Zraven Lenice pa je prazen prostor, ki boli.

»Za slovo bi si še rad ogledal kos naše lepe domovine, da vzamem njeno sliko s seboj, kakor sliko prijatelja. Kam naj grem?«

»Na Štajersko« svetuje mati. »Tam je bil moj dom ...«

»Na morje«, predlaga Anže počasi in misli nazaj na lepe dni, ko je sanjal na šolskem pragu o daljnem morju.

»Za oboje ni dovolj časa; pa še morja bom imel itak dovolj.«

»V planine«, svetuje Peter. »Te so zame najbolj privlačne.«

Nihče ne opazi, kako Lenici zadrgetajo ustnice; nihče, samo Peter.

»Gorenjske planine, Jože; po njih sem že hodil pred leti. S teboj grem, če ti je prav.«

»0, Peter, kako sem vesel! Kdo gre še z nama? Vi, gospod župnik? Stane, ti?«

»Ne morem, Jože; oskrbovati moram tudi sosedno župnijo.«

»Jaz pa ne morem Marije same pustiti; toda ti, Marica, bi lahko šla namesto mene! Hočeš? Peter, vzemi jo s seboj, da bo tudi videla kaj lepega!«

»Saj res,« potrdi Jože. Dr. Možina pa ne reče nič; vidi se, da bi šel raje sam. Župnik Trdina pa vidi, kako si je Stane nadel vesel obraz, češ: rad sem doma le zato, ker hočem poslati svojo sestro, s plahim in omejenim srcem v planine, v samoto, da bi se zbudila njena duša ob močnem govoru planin, njih lepoti in mogočnosti. Morebiti se bo tudi na njej zgodil čudež, kakor nad mnogimi ...

Kakor bi zapihal že pravi planinski veter, tako živahno življenje in delo se je začelo v Barbini hiši. Vse hiti, prenaša, zgiba, zlaga in pripravlja; vmes pa se že sliši vesela koračnica in planinska popevka. Rdečica je zaplala vsem v lica; vse dela in pomaga. Le župnik se je vsedel v kot, da ni v napotje, in od tam opazuje živahno delo. Takega zdravega veselja že dolgo ni opazil v domači vasi!

V dveh urah je vse pripravljeno; trije nahrbtniki stoje na klopi. Župnik pristopi in jih potežka; odmaje z glavo: »Vsega tega ne boste nosili v hribe, saj ne greste za teden od doma!« In že je pričel izlagati iz enega in drugega, kar se mu je zdelo odveč in nepotrebno. »Gospa Korbarjeva, saj jih v treh dneh zopet imate in jim boste doma lahko postregli s temi dobrotami! Polovica vsega popolnoma zadošča!«

Potem vzame papir in pokliče Jožeta. Tako-le si misli to pot v hribe: Z večernim vlakom od L., z zadnjim gorenjcem naprej, da morejo pozdraviti še Kraljico Slovencev, od katere se mora Jože pač posloviti. Drugo jutro po maši naprej do vznožja.

»Že tu boste imeli vsi trije polne oči in polna srca. Potem pa se podajte na pot kvišku! Če boste imeli srečo, bo lepo vreme. Varno pa ni, tudi v tem letnem času ne. Želel bi vam lepega razgleda, posebno tebi, Jože, — ki se poslavljaš. Prav prejšnji teden pa smo brali v časopisih, da so se ponesrečili trije dijaki, ki zaradi viharjev in meteža niso dosegli koče. Počivali so in pri tem zmrznili.«

»Kdaj pa bomo na vrhu?«

»Če se v dolini ne boste po nepotrebnem mudili, ste lahko v mraku že zgoraj, da boste opazovali sončni zahod z višine. V koči potem prenočite in se drugo jutro vrnete po oni strani ali v dolino ali prehodite še drugo pogorje in se vrnete z druge strani. Potem prenočite drugo noč v drugi koči. Tudi tu ne smete zaspati sončnega vzhoda; brez tega bi bil izlet ob najboljše. Potem ti ostane, Jože, še zadnji dan za doma!«

»Krasen načrt ste napravili, gospod župnik!« hvali Stane. Materi pa gre k srcu ugotovitev: zadnji dan doma, en sam in edini dan!

»Pozdravite mi gore!« naroča župnik. »Najraje bi, da mi prinesete kepo snega!«

»Tega ne bomo mogli, toda šop najlepših planinskih rož vam prinesemo, ali ne?« je vprašal Peter.

»Da, da najlepših«, je zatrdila Marica.

»In mami in Mariji in Marjanci!« zatrjuje Jože.

»In Lenici tudi!« pristavi pomenljivo Peter.

»Ne trgajte preveč! Le en cvet zadostuje!« popravi Lenica, ki je ves čas vsa tiha opazovala priprave za odhod — na planine ...

»Je že napreženo!« se je oglasil Anže na pragu. Že so pograbile roke nahrbtnike, ki so stali na klopi.

»Na svidenje!« so spregovorili vsi trije hkrati.

»Na svidenje, otroci! Pazite, da se vam kaj ne primeri! Vsaj tisto ne, v čemer je pripovedoval gospod župnik!« je rekla mati.

Odšli so k vozu.

»Marica, zdaj pa le hitro!« je rekel Stane in stopil z Marijo prav tik nje. »Pa še za naju uživaj vso lepoto!« je pristavil. »In srečna bodi!« je dodal.

»Bog živi!« to je Stane.

»Pozdravite mi Marijo Pomagaj!« to je župnik.

»Zdravi se mi vrnite, otroci!« to je mati Korbarica.

Lenica molči; kakor kamen ji leži na prsih in nekaj jo drži v grlu in ne pusti glasu iz hrepenečega srca. Če bi mogla govoriti, bi bila samo ena prošnja: S seboj me vzemite — morebiti ga najdem ...

Anže je že napel vajeti in fuks je potegnil. Z rokami in robci so odhajajoči pozdravljali ostale. Mati Korbarica je stopila v sredo ceste, da je gledala za vozom; zraven nje pa Marija in Marjanca. Lenica pa je ostala pri hiši: na zid se je naslonila, zaprla oči in njena duša hiti v daljavo ...

»V treh dneh so zopet tu.« pravi Korbarica župniku; »potem še en dan, zadnji dan, ko ga še imam. Kdo mi ga bo vzel? Morje, daljava, bolezen —«

»Ne. Korbarica. Bog ga bo vzel in dolžnost.«

—-—-—-


Župnik jim je napravil prav dober načrt za potovanje. Vse je šlo po vrsti. Tudi o lepoti dolinske vožnje ni povedal preveč. Marica je vsa zamaknjena pri oknu; ne moreta ji Peter in Jože dopovedati, da bo preveč trudna in da ima še mnogo pešpoti pred seboj. Prav nič se ne briga za sopotnike; zdrzne se ob globinah in hudournikih, mimo katerih se vozijo, kar strah jo je. Poglede pošilja prav do vrha pogorja, pod katerim drči vlak in pregleduje vse drevje in zelenje, ki ga na tej poti osrečuje, z onim v domačem kraju. V hladnem večeru stopajo preko mosta in po bližnicah do božje poti. V gostilni morajo najeti dve sobici za prenočišče: Jože in Peter spita v eni, Marica pa se polna novih vtisov spravi v manjši k počitku in takoj zaspi. Na vse zgodaj jih zbudi zvon; kakor na povelje vstanejo in med prvimi duhovniki, ki berejo sv. mašo na milostnem oltarju, je Jože; Peter in Marica sta tudi že tu. Kar zgodaj se že odpravijo na vlak. ker je čas pač tako zelo odmerjen. Mimogrede še kupijo »odpustke« za one doma; Jože izbere posebno lep rožni venec za mater, ki naj ji bo vsakdanji spomin nanj — tam daleč za morjem. Peter pa kupi Marijo —- Žalostno, da jo ponese Lenici. V trafiki pa kupi še par zavojev tobaka in ga ob začudenju obeh potlači v nahrbtnik, češ, vse nam bo služilo.

Po nadaljnji vožnji z vlakom pa se skoz in skoz ravnajo po župnikovem načrtu. V jutranji hlad najprej! Visoke smreke zvedavo gledajo nizdol na potnike in njihove drobne korake. Tu in tam je med njimi že kak mecesen. —

Hodi po gozdu kakor hočeš, vedno se ti zdi, da si v tihem svetišču. Ob prvem prebujenju narave te popelje v svojo tišino in kadar prideš zopet, se lahko zavedaš, da si kakor v zaprtem hramu.

Ljubi Bog, kakšne cerkve so tvoji gozdovi in tvoje gore kakšne prižnice! Z vsakega vrha pridiguješ in z vsake skale učiš! In Tvoja beseda je materin jezik vseh ljudi! Naj bodo naša srca na stežaj odprta Tvoji besedi ob takih urah!

Mimo plavžev in tovarn, mimo mlinov in žag vodi pot; Marica je vedno prva. Roke bi raztegnila in objela vso lepoto. Zapela in zavriskala bi na ves glas, pa jo je sram pred Petrom. Vendar svojega navdušenja ne more skriti. Izza vseh ovinkov se oglaša in napoveduje pot in razgled in vse novice!

»Le počasi, Marica; utrujenost pride sama po sebi in prezgodaj!«

»Nič nisem trudna in tudi ne bom!«

Polagoma pridejo naši potniki do prvih vzpetin. Planinski pašniki se prično in kamor seže oko, polno krav in teličkov, telic in juncev. V planinsko tišino cingljajo njihovi zvonci. Včasih dvigne krava glavo, da z velikimi očmi pogleda, kdo jih je prišel motit, pa jo Marica počehlja po rjavolisastem hrbtu: »Šeka, le nič se ne boj!«

Kar visoko so se že povzpeli. Polno uro že niso videli nobenega človeka. »Tudi to je božja pot,« misli Peter. Čez dolgo pridejo do skritega kota, kjer se dviga kopa. Ogljar sedi na klopi in zvedavo gleda na pot, kjer prihajajo naši izletniki; kakor bi jih pričakoval. Predene brezbarven klobuk z enega ušesa na drugo, vzame vivček iz ust in zaupno vpraša: »Ali imate kaj tobaka?« Ves preprost in v tej preprostosti je izraženo tiho hrepenenje.

0, to človeško hrepenenje! Kakor šopi cvetja je v vseh barvah sveta; pa zvenejo, četudi nihče tega ne želi in tudi ne verjame; potem pa ostane prazna roka, vsa vela in koščena ...

Marica in Jože se spogledata; podobico, ki sta jih kupila za »odpustke«, bi mu že dala, drugega nimata; pa te ne bi maral in zanjo tudi ne prosi. Peter pa že odvezuje nahrbtnik in ogljar z velikimi očmi gleda, kaj bo dobil iz njega. Jože in Marica se začudita, da je tako dobro vedel zaradi tobaka. Zahvale ni ne konca ne kraja: »Tavžentkrat boglonaj!« prihaja za njimi še v daljo.

»Nekoč je bilo z menoj prav tako, kakor danes z vama, ko sem hodil tod mimo; nisem mogel utešiti hrepenenja. Čutil sem, kako je človek ubog, ko ne more svojemu bližnjemu dati tega, kar si želi. Sicer je denar vzel, pa v njegovih očeh še daleč ni bilo tega sijaja kakor danes. Že takrat sem sklenil, da se bom prihodnjič oskrbel s pravim darom. In danes ima siromak svoje veselje.«

Četudi se pot bolj in bolj spenja, je Marica še vedno prva. Vse jo zanima, vse vidi, vsemu se čudi. 0, kako polno ji je srce!

Vedno više in vedno samotneje; drevesa so vedno redkejša in nižja. Kmalu ne vidijo drugega kot golo skalovje in nad njimi nebo. Štiri je, pa že mračno postaja.

»Oblači se, pohiteti moramo!«

Brez vprašanja gredo dalje, le pogledi se dvigajo pogosteje kvišku. In na srčnem obzorju naših izletnikov so se dvignile prve meglice ... Mimo planšarske koče jih je vodila pot. Vsak je spil skodelico mleka, planšarica pa jih je opozorila: »Kmalu se bo privlekla megla; poznam to prav dobro. Le pohitite se, da pridete pred nevihto na vrh!« In je pomenljivo pogledala proti vrhem ...

Spogledali so se in odšli s pospešenimi koraki.

Že je zasoplo v sunkih, skočilo iz globine kakor zver, prežalo iz zasede nekje in ponovno naskočilo, zažvižgalo z višine, zagnalo se od stene do stene in pognalo oblake pred sabo, zamahnilo z bičem, da je zažvižgalo nad glavami in se zasvetilo preko temnega neba, raztrgalo oblake, ki so se vlekli ob vrheh. Iz vseh je prihajal strah in se je vrtinčil čez skale, plezal ob členkih, vtikal se med stopinje ...

Droben dež je začel pršeti, rahlo in mehko, kakor da noče trdo padati, dočim je veter vedno drznejši in robato sega s svojimi velikimi rokami v lase, obraze, obleko ... Kapljice zmrzujejo v drobne iglice, ki zbadajo v kožo, lica in roke skele.

Peter izvleče iz nahrbtnika par nogavic in jih pomoli Marici: »Potegni jih čez roke, da te ne bo zeblo!«

Na vse misli; kako je dober!

Megle se raztrgajo v cunje, ki se razdele, pa zopet zrasto v velikanske zastore in se kupičijo v visoke stene. Prav na rob pota se obešajo, plazijo se po tleh, zastirajo pot in razgled po njej, padajo na srce in zapirajo sapo.

Mrak postaja gostejši in gostejši, da ga pogled več ne prodre. Vihar pa poje svojo grozno pesem. Najstrašnejša pa je tema, ki postaja vedno gostejša, kakor da se za njo skriva smrt ...

»Skupaj ostanimo!« zakriči Peter; močan veter mu odtrga besede z ust. Pot je ozka: ob levi navpično pada v globino, na desni jo zapirajo skalne stene.

Neprodirna sivina jih je zajela, kakor pepel siva in gosta. Vse ravno je pred nogami, nikjer ovinka, nikjer robu že itak ozke steze, povsod neprodirna sivina.

Peter hodi prvi; enkrat je že hodil to pot; toda takrat je bilo sonce, danes pa je menda zanje pripravljen meglen grob in menda vsi trije to že čutijo.

Ne razloči več tal pod nogami; zato se je spustil na kolena, da gleda in tiplje stezo za seženj pred sabo, da napeto opazuje steno zaradi markacije: belo-rdeči krog se je spočetka prav dobro videl, zdaj pa je vse zagrnjeno z neprodirno sivino. Večkrat posveti z žepno svetilko in ko zagleda markacijo, zakriči na ves glas onima za sabo: »Še smo na pravi stezi; le naprej!« In oba se pritipljeta za njim. O, strašna pot je to!

Tik za njim hodi Marica, smrtnobleda. Veter ji hoče strgati obleko s telesa; ledeno reže mraz, da se trese, kakor trepetlika. Pred njo in za njo sama meglena tema. Kakor v rakvi so zaprti. Le takrat se žarko zasveti, ko blisk plane iz nizkega oblaka in oglušujoč grom v kratkih udarcih odmeva od sten. Takrat se za hip pokažejo vrhovi velikanov v snežni belini, a le za hip. Potem pa je zopet neprodirna tema, tema in noč ...

Nepopisno počasi se jim speši pot. Nikomur niti na misel ne pride, da bi govoril; le od časa do časa zavpije, zakriči Peter, voditelj te žalostne gorske karavane: »Naprej, markacijo vidim!« Ta glas, se zdi, da prihaja z drugega sveta. Prav tako glasen pa je tudi utrip srca, ki razbija, kakor kovač na nakovalu.

Marica se ustavi; noge so ji odpovedale, ne more dalje. In strah, smrtni strah jo stresa.

Za njo je Jože; dobi jo sključeno na stezi, prislonjeno na skalno steno.

»Kaj ti je, Marica?«

»Ne morem naprej; tukaj ostanimo do dneva!«

»Stoj!« zavpije Jože naprej.

»Da«, se oglasi Peter spredaj in prileze po težavni poti nazaj.

Spet pove Marica: »Ne morem naprej —«

»Ne smemo tukaj ostati, Marica! Spomni se na dijake, o katerih je pripovedoval župnik! Moramo naprej!«

Zdaj pa Jože prevzame vodstvo, Peter pa podpira tresoče se dekle.

Včasih se pot nekoliko razširi; tam je vzidan železen drog; pa šele ko sunejo v kup kamenja zraven, vedo, kaj to pomeni. Megla namreč zakriva vse z zlobnimi dlanmi. Jože posveti z žepno svetilko naprej in nazaj na pot in spet tipajo, iščejo dalje.

»Pusti luč!« prosi Marica.

»Moramo jo hraniti, Bog ve, kako jo bomo še rabili.«

Od sedmih zjutraj so že na poti; Jože posveti na žepno uro: Skoro devet! Štirinajst ur in še nikjer cilja!

Marica nič več ne toži; sama hodi dalje in ne pusti, da bi jo Peter podpiral, le nahrbtnik mu je prepustila. O, če bi bila zdaj doma pri Stanetu in Mariji! Pri tej misli je razprostrla roke in segla z desnico, kakor da hoče prijeti za kljuko domačih vrat. —

Nočem še umreti, sem še tako mlada! Solze ji teko po licih. Tudi Peter ne sme umreti! Marija, ljuba Mati božja, varuj ga! Spodaj v cerkvi nisem prav molila, samo zase, samo zase. Zdaj pa prosim za nas vse: Marija, varuj Petra in Jožeta in mene! -— Tako je molila Marica skoro že v objemu smrti.

O, vsi trije so molili; saj pa je ta pot tudi taka, kakor na Kalvarijo. —

»Ljubi Bog, pomagaj nam, da ne omagamo, da ne zaspimo! Moramo na cilj!« Tako moli Peter. Zopet je on vodnik in vrta s svojimi očmi v meglo, neprodirno meglo.

»Ljubi Bog, dovoli, da bom še kaj delal, preden me odpokličeš! Ne daj da umrjem in pridem k Tebi s praznimi rokami!« Tako moli Jože.

Tretje srce pa z vzhičenim utripom prosi: »Ljubi Bog, pomagaj nam! Pomagaj Petru! — Vse bom storila, kar hočeš, le tu naj ne umrjemo! Vsa druga bom postala, tako dobra, kakor Lenica--«

VI.[uredi]

Noge sujejo ob kamenje, tipljejo dalje po bridki poti, toda duša je našla domov ...

Zopet varovalni drog. »Postojta tukaj, grem nekoliko naprej, da vidim, če smo še na pravi poti. Po mojem spominu bi morali biti že pri koči, toda nikjer je ne vidim. Bog varuj, da bi bili zašli!«

Par strahotnih minut za oba čakajoča; minut, ki so kakor stolpi v človeškem življenju in jih niti sreča ne veselje ne preseže.

Peter se je vrnil: »Smo že gori! Hvala Bogu! Zdaj se pa le vsaj malo nasmej, Marica! Rešeni smo!«

Brez besede je sprejela to novico; pretežka je za tako razburjeno srce. Ne izzove veselja v njenem srcu; zdi se ji, kakor odgovor božji: Glej, uslišal sem te, zdaj pa tudi ti drži dano besedo!

Onemogla se zgrudi. Peter jo dvigne in nese kakor otroka. Po par korakih prodre skozi meglo medla luč in vedno jasneja postaja: pred kočo so.

»Marica, mala Marica, pojdi! Močna bodi —- saj smo v koči!«

Poskusi sama hoditi, toda opreti se mora njegove roke. Jože pa stopi naprej in krepko potrka. Vrata se odpro in lahni zvoki tamburice so jim v pozdrav.

Krepki Gorenjci oskrbujejo kočo; gospodinja sklene roke od začudenja in jim stopi naproti.

»To je pa sreča, da ste prišli prav in vas vihar ni zametel v sneg!« in že prinaša iz omare volnene nogavice in najprej oskrbi tresočo se Marico; drgne ji noge, ki so napol zmrzle in jih obuje v tople nogavice. Tudi perilo in svojo obleko ji posodi in jo porine v kamrico, kjer se preobleče. Obema pa prinese moške obleke in perila in kmalu prideta tudi onadva iz kamrice kot prava Gorenjca.

Zdaj se šele ozro po hiši. Veliko ognjišče stoji v kotu in gospodinja je že napregla vrv okoli, da se bo obleka naših prijateljev do jutra posušila.

Od mize v drugem kotu se dvigne nekaj hribolazcev, ki so bili toliko srečni, da so prišli pred viharjem na vrh in našim trem prisrčno stisnejo roke in jim čestitajo k izredni sreči, da so v takem viharju dospeli na vrh. To se ne zgodi vsako leto!

Toda naše tri znance je dolgotrajna in huda pot popolnoma izčrpala; edino počitka si še žele. Po vročem čaju jih gospodinja odvede na ležišča, Marici pa odkaže ozko kamrico s slamnjačo na tleh. Toda to je prav nič ne moti; samo pokriža se in zleze pod odejo in ne vidi in ne sliši ničesar več. Vse tri je objela blagodejna gorska tišina in zavest, da so na varnem. Le kratek čas sta še slišala Jože in Peter cokljanje, pa ju je že zazibala utrujenost v mirno spanje.

Mir, gorski mir!

Globoko doli pod gorami pa je zapiral Stane vežna vrata in s pogledom proti planinam zavzdihnil: »Bog jo sprejmi v svojo šolo!«

Pa so zaspali sončni vzhod; tudi cokljanje in ropot nakovanih gojzarjev jih ni zbudil. Gospodinja jih ni hotela buditi in jim je privoščila še dve uri počitka. Ob sedmih so se zbudili. Vsi naenkrat so pogledali proti malim oknom planinske koče: za ped na debelo je ležal sneg na okenski polici in zakrival šipe. Pred šipami pa je še plesalo drobnih in debelih snežink, kakor v Delnicah o božiču!

Obleka se je posušila in čevlji tudi. O, kako so trdi, kakor leseni! Po dolgem prizadevanju so vendar spravili zopet vanje noge in odšli v sneg, da jih razhodijo. Ob nepopisni zimski krasoti tam zunaj so kmalu pozabili na trde čevlje. Ni bilo sicer razgleda v daljo, kajti snežinke so plesale še in še, toda najbližje stene so se jim svetile naproti v prelepem krznu in sončna luč se je lomila v belini, da jim je jemalo oči. Včeraj morje teme, danes svetloba višinskega sonca!

Občudovaje so obstali pred hišo; Marica gre še dalje, vsa vase zamišljena. Ko pride toliko stran, da jo ona dva ne vidita, sname s prsta oni prstan in ga vrže od sebe daleč v sneg. Med njo in njim je vse končano. Včerajšnja duševna in duhovna stiska in brezmadežna lepota danes, sta jo vso spremenili. Lenica je imela prav ...

Zdaj še globoko zavzdihne in srce ji je lahko ...

Peter je opazil, da se je Marica odstranila; stopil je par korakov za njo. »Daj mi roko, Marica,« ji reče preprosto. »Nikoli še ni bila tako lepa, kakor danes!« še pristavi; kajti opazil je svetlejšo progo na njenem prstu, kjer je še malo prej bil prstan. -— Pri tem je zardela.

Peter ima oči, ki gledajo na globoko, v dušo.

Če pa tudi res vse ve? -—--

Zopet so sedeli med znanci prejšnjega večera. Še topel zajtrk, potem pa je treba misliti na odhod. Pot navzdol bo težka; vse je gladko zamrznjeno.

Kratko prisrčno je slovo od novih znancev, presrčno prelepim planinam, za Jožeta posebno: slovo za vedno ...

Počasi, polagoma se spuščajo navzdol. Tople hubertuse jim je zapadel sneg, da so vsi beli.

Dve uri tišine. Tam nekako se začno snežinke redčiti, nastajajo drobne kroglice in po novi poluri le še curki dežja, pravega dežja, da so mokri, kakor miš. Vsak oblak se hoče izprazniti nanje, pod nogami pa tečejo pravi potoki, da ne vedo, kdaj so na stezi in kdaj v strugi; saj povsod bredejo vodo.

»Prijazne niso naše planine,« se skuša ponorčevati Jože. »Menda res hoče, da se za vedno poslovimo. In ničesar nam ni dal: Ne encijana, ne planik in ne sleča! Kaj bodo rekli doma, ko smo jih obljubili?«

»Veseli bodo, da vsaj sami pridemo! 0, saj je bilo dovolj hudo in le malo je manjkalo, da bi nas bil vihar zasul s snegom!« To je bil Peter, ki je to govoril. Malo dekliško srce glasno utriplje pri teh besedah; prav gori v vratu nekje in zagrne ves obraz v sumljivo rdečico.

»Le ne postajati! Dokler se enakomerno gibljemo, hodimo, nam mokrota ne bo škodovala.« To je veljalo Marici, ki je morala postati, da ji je srce zopet v redu začelo utripati. In zdaj še celo ne bije v redu! Toda ta nemir je sladak in prihaja od onega, ki hodi tri korake pred njo ...

Če tudi to ve? ...

Gole stene so že zadaj ostale in že se vrste prva drevesa. Kakor pritlikavci so spočetka, kmalu pa se dvigajo više in više in naši popotniki so v lepem sončnem gozdu, na prevalu hriba, katerega pobočje pada v drugo dolino, kakor pa so prišli po njej. Zdi se, da stopajo v nižino prav iz božje bližine. In nekaj tistega vzduha iz božje bližine neso s seboj v dolino in domov. In kdor si tega prinese s seboj v življenje, ostane že v višinah in se ga dolinski prah ne prime.

Tam preko se že vidi prva hiša gorskega naselja S. V pol ure so tam.

Končno prva hiša. V okovanih čevljih ropotajo po lesenih stopnicah navzgor.

»Dober dan! Ali ni nikogar doma?«

Kakor trije potoki curlja od njih po stopnicah in po veži. Stara ženica stopi iz najbližjih vrat, njenega krila pa se drži trop otrok.

»Ali dobimo dve sobi pri vas?«

»0, seveda. Prosim, kar naprej!« Pa jih pelje v prvo nadstropje po vegastih in škripajočih stopnicah; jasne otroške oči jim slede.

»Ali so ti-le vsi vaši?« »Seveda, gospod; osem fantov in eno dekle; kar dovolj jih je, da dobi vsak svoj kos kruha in še kaj drugega za pod zobe.« »Kaj pa vaš mož?«

»Pri drvarjenju ga je ubilo padajoče drevo in zdaj sem sama.«

Pripeljala jih je in odprla na vsako stran ena vrata.

»Takoj moramo v posteljo, ker smo do kože mokri. Prosim, skrbite, da bo naša obleka v kakih dveh urah suha, ker bi radi še kaj te planinske vasi videli. Pošljite čez nekaj časa k nama enega izmed vaših fantov in deklico h gospodični po obleko. Potem pa zakurite iznova; vse vam bomo plačali. Saj taki ne moremo nikamor. — Pa vročega čaja nam tudi kmalu pošljite, da se ogrejemo!«

»Vse bom uredila.«

Po lepo poribanih stopnicah in po hodniku se vije za njimi mokra cesta; kamor stopijo, se nateče luža iz mokre obleke.

Eden izmed fantov pristopica po škripajočih stopnicah; radovednost ga muči. »Zdaj nas le pri miru pusti, fant; da boste pa imeli kaj dela med tem časom, ko se bo naša obleka sušila, na, pa vzemi to-le in si razdelite!«

Že mu je natresel v klobuk jabolk in drugih dobrot, ki jih je Korbarica naložila v nahrbtnik za popotnico. »Bog lonaj!« in že je, kakor podlasica skočil po stopnicah.

V kuhinji so posedli okoli ognjišča in fant je delil; a kaj, ko je pa za devet ust toliko treba! Zdaj pa še gledajo mater, kako obeša in razgrinja mokro obleko okoli ognjišča, v katerem gori, kakor, kadar je velika peka. Vsi pa vedo, da gospoda zgoraj ni skopa, kakor so marsikateri tujci in da smejo še kaj pričakovati!

Dve uri pozneje stoje neprostovoljni zaspanci že na pragu in se ogledujejo po vasi. Dež je med tem časom že ponehal, sivi oblaki pa se še vlačijo po nebu. Toda naši prijatelji so dobre volje.

»Pa je bilo kljub vsemu le lepo!« pravi Peter in ona dva prikimata. Strašno je bilo, a vendar lepo, si misli Marica ...

»Še dobro uro imamo časa; oglejmo si še vas, da bomo imeli doma kaj poročati. Vas je majhna, komaj enajst ali dvanajst hiš.«

»Najprej v cerkev!« ukazuje Jože. Seveda so vsi za to. Ozka pot vodi do cerkve sredi vasi, kjer stoji nekoliko vzvišena. Okoli nje malo pokopališče z lesenimi križi. Marica se skloni, da prebere napise: »Ponesrečil v gorah«, »Plaz ga je podsul«, »Skale so ga stisnile«. Taki napisi stoje zraven imen in naši izletniki ne morejo dosti zahvaliti Boga, da jih je obvaroval takega zadnjega bivališča.

V cerkvici, ki je majhna in vsa preprosta in revna, se še in še zahvaljujejo za čudežno božje varstvo. Kako lepo in prisrčno se more moliti v tej cerkvici! Ta tišina! Zdi se, kakor bi osebno stal Bog med njimi ...

Ko so prišli iz cerkve, so se odprla ravno nasproti vrata župnišča. Moški je stopil iz hiše. Jožetu so zastale noge -—- Peter pa je ponudil neznancu, a vendar dobremu znancu obe roki, kakor prijatelju, ki ga je že dolgo pričakoval.

»Bog živi, dr. Ničman!«

»Za božjo voljo, — kako pa pridete vi tu sem in -—- onadva?«

»Po malem ovinku, ko se vračamo s planin, ljubi doktor!«

»S planin pravite? Tam je moralo pa včeraj rohneti najhujše neurje! Toda zdaj najprej k meni!«

Pa jih je popeljal v svojo sobo, kakor izbrane goste; vse so mu morali povedati. In v njem je zazvonilo domotožje z največjimi zvonovi ...

»Zdaj, Lenica, me pokliči in — grem — in pridem ...« mu je govorilo srce. Ali ga hoče prav s temi poklicati?

Marica se je razgledala v tesnem prostoru. Še vedno stoje v kozarcu planike; toda rumene so in vse stare.

»Planike! Doma smo jih obljubili; toda niti videli jih nismo v snegu!«

»Komu ste jih obljubili?«

»Materi in Mariji«, odgovori Jože.

»Stanetu, Marjanci in Anžetu,« dopolni Marica.

Peter pa dostavi resno: »In Lenici tudi!«

Zdaj prime dr. Ničman kozarec: »Njej jih nesite! Pa ji povejte, da lepe sicer niso, toda svete!«

»Jaz pa vem za planike, ki bi Lenici vedno cvetele ...«

Temna rdečica je stopila dr. Ničmanu v lice pri teh Petrovih besedah; čutil je vabilo v teh besedah.

Lenica, ali me kličeš?

»Pojdite z menoj prijatelji! Pokazal vam bom prekrasen razgled v dolino.«

Ko so prišli na plano in se je odprl razgled v dolino, je dr. Ničman zaostal s Petrom.

»Kakšne planike menite, ki vedno cveto?«

»Sami jih poznate, doktor! In še nekaj imam za vas. Pred tednom smo našli to v polju.« Pa mu poda košček zlate verižice z medaljonom, v katerem je Leničina slika.

»To je eno; drugo pa — skrivljeno je, vendar napis točno pove lastnika. Sedanja lastnica vašega nekdanjega posestva je našla to-le.« In s temi besedami položi dr. Ničmanu v roko zmečkan in skrivljen prstan, na katerega notranji strani stoji vdolbeno ime: Jernej.

Pretreslo je dr. Ničmana in molče stopa poleg tovariša. V stisnjenem prgišču najdene stvari. Nekoč jih je vrgel proč, danes bi dal življenje zanje.

»Pojdite z nami, doktor, in bodite šopek planik za Lenico! Lenica nepopisno trpi, a molči.«

»Ali me želi?«

»To morate sami čutiti!«

»Še nekaj mi povejte, Peter! Kako je takrat izvedela, da sem v S.? Kdo me je videl in izdal?«

»Nihče. Vedeli smo samo, da niste več v mestu v bolnici. Pa je Lenica iskala. Pisala je v vse vasi in naselja v planinskih krajih, ker so v bolnici povedali, da ste se preselili nekam v planine. Vsa pisma pa so prišla nazaj, le enega ni bilo, tistega, ki ste ga prejeli. Ko pa ste pred drugim pismom ubežali, je prišlo nazaj in takrat je Lenica jokala, tako bridko jokala ... Pa potem še prašate, če vas želi?«

Brez moči in volje stopa dr. Ničman. Dve veliki solzi se mu zakotalita po licu.

»Pridem! Grem z vami!«

»Hvala vam, doktor! Ali smem reči Jernej? Saj zdaj spadamo itak vsi skupaj. In zdaj vem, zakaj je bil ta ovinek na našem potu potreben: da smo tebe našli!«

»Halo, Jože, Marica!« Daleč naprej sta že in zdaj se vračata.

»Nobenih planinskih rož ne bomo nosili domov, pač pa vzamemo s seboj tegale! Dr. Ničman se pelje z nami!«

V urnih skokih je v svoji bolnici. Hitro pobere svoje reči in jih odda v velikem kovčku spodaj v kuhinji, da ga bo pripeljala pošta. Le uveli in orumeneli šopek vtakne k sebi in vrže Maričin nahrbtnik čez ramo. Lenica, zdaj prihajam ...

Jože in Marica sta že na cesti, le Peter se še obotavlja.

»Peter, kaj pa ti ogleduješ, kakor bi ne hotel z nami?«

Peter se obrne in resen je njegov obraz: »Jernej, pojdite brez mene; jaz ostanem tu namesto tebe!«

Jernej ga osupel pogleda: »To pa ne. Potem pa že ostanem jaz! Nikar ne misli, da te hočem spodriniti iz Kamnice!«

»Ne, Jernej, tega ne mislim; toda tu bi bilo pravo mesto zame. Saj veš, da sem postal zdravnik za najrevnejše. In tu je dovolj takih in gore so mi tako pri srcu. Če bi tebe ne našel, bi itak nikoli ne smel misliti na kaj takega, saj moram v Kamnici namestovati tebe. Zdaj te pa prav resno prosim: Jernej, pojdi ti zopet v Kamnico, da morem jaz ostati tu! Ne iz požrtvovalnosti, ne smeš misliti! Ampak zaradi mojih skritih želj. Reci, Jernej!«

»Če je to res zaradi tebe, potem seveda; toda ne danes, ne še takoj! Saj bi ne bilo pravega veselja ob svidenju brez tebe! — Danes greš z nami! In potem, če že ne more biti drugače! Toda, verjemi, da te ne damo radi iz svoje srede!«

»Dobro, najprej ti izročim vse bolnike; potem bi bil še rad zraven, ko vaju bo kaplan Pavel poročil. Potem pa se vrnem v to gorsko samoto!«

»Sam?«

»Morebiti. Zdaj še ne vem ...«

Pod odprtim oknom na klopi pa sedita Jože in Marica in čakata. Polglasno se popogovarjata, vendar ju Peter dobro sliši:

»To je bila lepa božja pot, ki je tudi v misijonskih pragozdovih ne bom pozabil. Glej, Bog me kliče k delu tja v misijone. Ne moreš verjeti, Marica, kako se veselim na to!«

»Jaz pa ne bi mogla stran, kakor ti. Najraje bi kar tu ostala!«

»Oh, tu? V tej samoti bi ostala?«

»Da, Jože, ne smej se! Ti si duhovnik in tebi lahko povem: Kopačeva Marica, lahkomišljeno dekle, kakršno je šlo iz Delnic, se vrača zdaj resno in čisto drugo! Pa bi rada tukaj ostala, morebiti me bo Stane pustil nazaj?«

»Samo?«

Dolgo časa ni odgovorila, potem je smeje odgovorila: »Ali ni dovolj ljudi tam-le, kjer smo se sušili? In mali ljudje imajo vedno sto potreb, je nekoč rekla Lenica. Morebiti bi se pa vendar našlo kakšno delo zame?«

Zgoraj na oknu pa sloni Peter ... Misli mu uhajajo v čase, ko je še medicinec večkrat razmišljal o čudni usodi male Kopačeve Marice, ki ima sijajnega brata Staneta, ki jo varuje vsega hudega, kar bi ji lahko prizadejala gostilna in taka gostilna, kakršna je bila ob časih rajnega Kopača. Kako jo je ta brat vzgajal in obvaroval vsakršnega prestopka, kamor jo je vabilo vse polno sumljivih gostov ... Kako je mala Marica prihajala k Lenici in od nje prejela marsikateri nauk za življenje, resnično življenje ... Pa se je pri tem zalotil, da je vendar tako često mislil nanjo tudi pozneje in še te dni ...

Marica, mala Marica! Če bi ti vedela za Petrove misli? Saj bi bila to nebesa zate!

Pa so prišle te Petrove misli prav k njej ... Saj jih sorodna srca čutijo. Ali razumeš sedaj. Marica, kako je tedaj, če imaš nekoga tako rada, da si ne moreš misliti življenja brez njega? Tako rada, da bi mu vse lepo in svetlo iz svojega življenja rada podarila — ali veš sedaj, kako je to, kar nekdaj nisi razumela, ko ti je Lenica pravila?---

Devet parov oči je gledalo za odišlimi gosti. Devet pesti je tiščalo nekaj svetlega, okoli česar se je že dolgo sukala mala otroška sreča. Kaj vse vsebuje ta drobni novec? Piščalke in steklene kroglice in sladkorne palčice in čokoladne rezine, ki jih imajo v gostilni pokrite z velikim steklenim pokrovom, ki so jih že tolikokrat občudovali od daleč. Danes pa bo moral krčmar dvigniti ta pokrov in jim dati vsakemu eno. Danes imajo denar! _ _

Domov, domov---! pojo kolesa.

Vse misli krožijo zdaj okoli Lenice in dr. Ničmana. Bele lase ima ob sencih, pa je bil tako lepo plavolas, preden se je zgodila nesreča. In vsa razigranost je izginila iz njegovih oči; pač pa gleda iz njih plapolajoč plamen, kakor pri vseh onih, ki so mnogo trpeli.

Iz ravnine gledajo nazaj na planine in lokomotiva bljuje iz sebe cele snope isker, ki se razpršujejo in počasi izginjajo, ugašajo. Marica vsega tega ne vidi. Vsa trudna se je naslonila v kot. Do roba je polna njena duša novega, velikega, neznanega. Šele ko so blizu doma, odpre oči. Pozno je že, ko izstopajo. Anže jih čaka z vozom.

Neverjetno se mu razširijo oči: »O, in gospod doktor je prišel! Gospodična Lenica je itak pri nas, ko čaka na izletnike. To bo vesela!«

Hitro je zaplala kri po žilah resnemu možu — še nekaj minut — in---

Potem bo premostena preteklost in prihodnost bo vsa lepa, o tako neizrečeno lepa!

Prve vaške hiše so že tu! »Anže, ustavi! Jernej bo izstopil in počasi prišel za nami. Pa nihče ne sme izdati skrivnosti!«

Že je skočil z voza, ki vozi dalje. Kakor tiktakanje ure je peket konjskih kopit. Kakor bi bila pesem v cesti in bi pela: Mir, mir, mir ...«

Vrata Barbine koče so se odprla in na pragu in pred njim stoji gruča ljudi: »Hvala Bogu, da ste se srečno vrnili!«

»Podrave od planin in od Marije, naše kraljice!«

Vsi trije poskočijo z voza. Marica se oklene Staneta, ki kar ne more umeti njene nežnosti: »No, Marica, kako je bilo?«

»0, Stane!« več ne more. — Kakor v zahvalo dvigne ta oči proti nebu! Tako bi bili zdaj vsi doma, le ena še ne, pa bo za to tudi še Bog poskrbel.

Korbarica vsakega posebej poboža, kakor bi ne mogla verjeti, da so res vsi tu. Pa je le ljubezen, ki to dela. Pozabila je na bodečo trnjevo krono od prej, le lepa krona materine ljubezni je zdaj na njeni glavi.

»Da ste le vsi tu! Tako sem se bala! In včerajšnji oblaki nad planinami so me tako strašili! Da ste le vsi tu!«

Ne vsi, si misli Lenica; saj ne joka, pa ima rdeče obrobljene oči ...

Marjanca nosi in ureja stole: za mater in Jožeta, za Petra in Marico, zraven za Lenico in na drugi strani za Staneta in Marijo, za Anžeta in sebe prav pri kuhinjskih vratih, vsega skupaj devet stolov. Že so se odprla usta za prva vprašanja, ko vstane Peter in porine še en stol k Lenici. Začudeno pogledajo domači; tem pa, ki vedo, se zasvetijo oči. Toda nihče ne spregovori.

Tišina je zaplapolala po sobi, Leničine oči so se zgrozile.

»Za nekoga, ki tudi spada k nam,« spregovori Peter.

Dekliška glava se trudno skloni, kakor bi nekdo položil težko breme nanjo.

Peter vzame oveneli šopek planinskega cvetja, ki ga je prinesel iz dr. Ničmanove sobe in ga položil na mizo pred prazni stol.

»Niso lepe, toda svete. In od nekoga, ki bi rad sam prišel.«

V tresoče se roke pade dekliška glava in izza prstov teko solze, solze ...

Zdaj stopi Peter za Leničin stol in ji natakne skrivljen prstan:

»Od nekoga, ki je bil zvest kakor ti, ki zunaj čaka, če ga boš poklicala!«

Svetloba plane v njene oči, vstane in odhaja skozi vrata, kakor store to le veliki ljudje. Zunaj se nasloni na steno, kakor posoda, ki čaka, da jo kdo napolni.

Ne vidi ga, toda za utrip srca čuti, da je blizu. Potem znan glas, mehak in zvest, glas, ki je govoril k njej v dolgih nočeh samote:

»Lenica — —!«

»Jernej — —!«

Tiho stoji noč in murnčki molče ...

Preko svetega mostu stopata dva iz preteklosti v prihodnost ... Sedanjost je vsa lepa in sveta. Odpira se pot, ob kateri gore luči in stoje križi: materinska pot je to. Dva venca visita na desni in levi, dve kroni čakata nanjo: materinske ljubezni in materinske bolečine, sveti kroni vsake žene.

Hoče ju nositi, močna in zvesta!

Dvigne glavo, ponudi mu ustne, kakor v prisego. On se nagne, da se napije iz njenega srca: doma in miru v svoj nemir.

»Za vedno, Lenica —«

Poljubi ji roke, kakor se poljubi nekaj svetega.

»Za vedno!«

Pritegne k sebi njegovo glavo in ga poljubi na čelo ...