Dve kroni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dve kroni
Margarete Seemann
Prevajalec: Ana Lebar
Izdano: Vigred 17/1–12 (1939), 6–13, 44–53, 84–94, 126–132, 165–171, 205–213, 245–253, 284–294, 327–335, 363–327, 402–413, 443–449
Viri: dLib1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

I.[uredi]

Vsako leto, ko se v naših krajih začne prebujati narava in se bliža pomlad, Delnice vse ožive. Vse se pripravlja na delo in še prav posebno na običajno pomladno romanje na Sv. goro. Na dan Marijinega oznanjenja je to romanje.

Leto za letom so romali tja, že najstarejši; Lovrenc, veliki hlapec, zdaj popolnoma slep, najstarejši mož v vasi, ki mu za prihodnje Sv. Tri kralje vaščani pripravljajo za rojstni dan posebno presenečenje: 90 zavojčkov tobaka — največje veselje njegovo — za devetdeseti rojstni dan, celo stari Lovrenc se ne more spomniti, da bi bilo kdaj drugače in da bi ne šel vsaj od vsake hiše eden s procesijo na Sv. goro. In Lovrenc ve mnogo. Tudi to ve, pri kateri hiši je najboljša pijača, katera gospodinja speče najboljši kruh, kje imajo najboljše koline in v kateri hiši so žegnanski krofi najboljši.

Da, vsako leto na Marijino oznanjenje so šli na Sv. goro, pa najsi je bilo vreme še tako muhasto, najsi je tudi še pravcati zimski mraz objel vso dolino — šli so.

Od enaindvajsetega dalje so se pripravljali. Od tega dne dalje ni bilo na vasi drugega pogovora, kot romanje na Sv. goro, pa tudi ne druge skrbi in ne veselja, kakor romanje. In to vsako leto iznova, četudi so bili že davno vsi navajeni tega velikega dogodka, ki je vsako leto vso vas nanovo razgibal. Velik dogodek, pač res, ko je ena misel zbrala vse in jih napotila k Materi božji. O, saj je res velik in lep, kakor zlat prstan: če je še tako star, ne izgubi svoje svetlobe; kajti ni narejen za zunanjost, ampak je sam, kakor žarko srce.

Enaindvajseti je bil zopet tu in je prinesel s seboj svojih vsakoletnih sto in sto vprašanj in skrbi. Celo ljudje, ki sicer le redkokdaj odpro usta, — in takih je bilo v Delnicah, ki so desetkrat raje prikimali ali odkimali, kakor, da bi odprli usta — so postali zgovorni. Z zaskrbljenim izrazom obraza so poskušali svoje boleče noge, ogledovali z zaskrbljenim pogledom nebo; kajti, četudi bi sami ne mogli s procesijo, vendar so vsaj drugim hoteli prerokovati lepo vreme.

Kakor v mravljišču, ali ob času cerkvenega žegnanja je vse hodilo in tekalo v Delnicah, le vse bolj resno in s premislekom. Toda gostilničar Padar, ki je bil navadno v septembru židane volje, je leto za letom, ko je šlo na pomlad okoli Marijinega oznanjenja, gotovo bil prehlajen ali vsaj nahoden. Pa je stal za motnimi šipami svoje gostilne, zategnil rdeče zastore z rumenimi rožami, da bi ga nihče ne videl in je skozi malo luknjico v zastoru opazoval odhod procesije.

Središče vseh priprav je bila vaška šola, edino enonadstropno poslopje v Delnicah prav poleg cerkve. Kot bratec in sestrica sta se dvigali obe stavbi, kakor da bi morali noč in dan nadzorovati mladino cele vasi.

Šimen Korbar, vaški učitelj, je videl te dni v šoli več odraslih ljudi, kakor otrok. Otroci so prihajali k njemu, odrasli pa k njegovi ženi, ki so jo vaščanke kratko imenovale: Korbarica.

Koliko jih je bilo že danes tu! Kako so že od vseh strani pritiskali na njegovo ženo! Na koliko vprašanj je že morala odgovoriti, koliko nasvetov je že morala dati! Pravkar prihaja Kočarica okoli vogla; še ta hoče k ženi.

Stara ženica, med šestdesetimi in sedemdesetimi leti s težavo stopa po treh stopnicah do šole. Popoldne je že in poševno padajo sončni žarki na njen razoran obraz. Učitelju na šolskem oknu se zdi ta obraz Rembrandtove »Umetnikove matere«: neštevilne gube preprezajo obraz, trpljenje in bridkost, ta vprega vsakega življenja, je močno vozila preko njega. — Toda studencev v očeh ni mogla zasuti; kajti vire življenja napaja Bog in nihče mu ne more braniti, kakor lastna človekova roka, pa tudi ta večkrat ne, če napačno prime in hoče zasuti to, kar more še živeti.

Korbarica je slišala, da starka prihaja in ji je odprla vrata ter sprejela na pragu.

»Klemenova Lenka prosi, Korbarica, za šop zimzelena in par vršičkov rožmarina; nima dovolj za šopke, ki jih bodo nesli v procesiji žalostni Materi božji. Letos jih je toliko, ki hočejo s procesijo.«

»O seveda, Barba, kolikor gospodična Lenka rabi, bo dobila. Sama jih bom potem narezala, Janez jih bo pa prinesel. Kaj pa vi, Barba, ali letos ne boste šli?«

»Zakaj pa ne? Seveda grem!«

»Pa ste vendar nekoliko slabotna po zadnji španski in srce vam večkrat bije, da bo dolgo pot le težko zmoglo. Kaj se nič ne bojite?«

»Marsikaj sem se že naučila, da bi se bala, tega pa še ne,« se posmeje starka in sončni žarek ji razjasni zgubano lice.

»Pa naj bi Peter in Marjanca šla.«

»Saj tudi pojdeta. Morebiti bi bilo res bolje, če bi ostala doma, pa se zadnjič, ko smo bili tam, še nisem poslovila od Matere božje. To moram še storiti. Saj je morebiti kmalu konec z menoj — pa moram zato še enkrat na Sv. goro, da priporočim Petra in Marjanco prav posebno Materi božji, preden umrjem.«

»Kočarica, nikar ne mislite takih težkih stvari! Bog si izbere vsakega, kadar On ve, pa če se bojimo ali ne — zdaj pa le hitro na vrt! Pa vam ni treba čakati, bo že Janez v košari prinesel gospodični Lenki.«

Gosta živa meja obdaja šolski vrt. Za njo je vse polno lepo negovanih gredic. Tu in tam že kukajo trobentice s svojimi glavicami iz zemlje, vijolice so kakor rob svilenega plašča ob vznožju žive meje in zimzelen dviga svoje modre molčeče cvetove kvišku.

Z vrtnimi škarjami reže Korbarica vejice žive meje in zimzelena in jih polaga v veliko košaro; na vrh naloži še trobentic, primul, vijolic in drugega pomladnega cvetja, ki ga je vzgojila letošnja pomlad.

Na oni strani je pravkar minila šola; dečki in deklice odhajajo.

»Lizika, pokliči Janeza!« zakliče Korbarica slabotni deklici preko žive meje.

»Da, takoj« in že hiti nazaj k šoli in kliče večjega dečka:

»Janez, gospa te kliče na vrt.« In že je pri stranskih vratih na vrtu.

»Janez, nesi to zelenje in cvetje gospodični Lenki županovi, reci, da jo lepo pozdravim in naj le lepe šopke pripravi. Če ne bo dovolj, pa pridi še enkrat iskat.«

Nataknil si je veliko košaro na roko, mala Lizika pa hodi ob njem.

»Daj mi eno rožico!« ga prosi.

»Ne morem, Lizika, ker ni moje.«

»Čegavo pa?«

»Gospodične županove Lenke.«

»Saj ne bo nobeden videl.«

»Kaj misliš postati mala tatica?«

»Ne, ne, pa bi rada vsaj eno.«

Tedaj ji da iz košarice trtico zimzelena, zaveže oba konca in ji položi zeleni venček na glavo. Čaksova Lizika je pač uboga, še revnejša ko on, če tudi ima še očeta; gospodični Lenki bo že to povedal.

»Ti, Janez, zdaj sem tudi jaz mala princeska, veš, kakor tista v lepi knjigi, ki nam jo je posodil gospod kaplan. Kadar bom našla tisti veliki zlatnik, Janez, potem boš tudi ti dobil veliko denarja od mene. Ali hočeš?«

»Seveda Lizika, in kako!« in posmeje se nekoliko za deklico, ki je izginila za vrati po vsej vasi znanega skopega trgovca Čaksa.

Korbarica stoji še nekaj časa na vrtu in gleda za Janezom. Šopki! Ko je pred petimi leti kot žena vaškega učitelja prišla v Delnice, je vsa začudena vprašala, kaj bi to bilo. Kmečke žene so jo kar prestrašeno pogledale. »Ta še ne ve, kaj so šopki! Pa naj bo to naših ena? Pač naj bi si bil Korbar raje iz naše vasi izbral kako dekle za ženo! To ne bo dobro.«

Vsa preplašena je stala takrat med vaškimi ženami, ki so odkimavale z nezadovoljnimi obrazi; stara Barba ji je šele razložila: »Kadar gremo k žalostni Materi božji na Sv. goro, ji hočemo tudi kaj prinesti. Pa smo reveži, in ji ne moremo drugega dati, kakor šopek zelenja in cvetja. To je naš romarski pozdrav za Mater božjo. Nikoli ne gre nobena iz naše vasi na Sv. goro brez šopka. In vsaka se potrudi, da je njen šopek lep, kar se da. No, zdaj pa veste, kaj so naši šopki.«

Da, že dolgo ve! Saj je sama že štirikrat nesla šopek na goro in v šopek vpletla iskreno in vročo željo ter vse skupaj položila na oltar Matere božje. V par dneh bo zopet romala in nosila s seboj šopek in gorečo srčno željo ...

Koliko hrepenenja in srčne bolesti, koliko želja in upanja roma vsako leto na praznik Marijinega oznanjenja v malo cerkvico z zlatim križem na zvoniku, ki stoji par ur od Delnic na nekako 300 m visokem hribu!

Prejšnji dan se zbero, ko odzvoni poldne, na trgu pred cerkvijo pod obema starima lipama, ki stojita pred župniščem. Martin Dobrič, sedemdesetletni župnik, jih blagoslovi z okna svoje sobe.

»In otroci, ne zahtevajte preveč! Ne oblegajte ljube Matere božje s Sv. gore za posvetne stvari! Poiščite iz svojih sto želja eno, o kateri veste, da je največja in najvažnejša, ki vam dviga srce za vse lepo in dobro! To željo položite v cerkvi k vašemu šopku in ne pozabite dodati: Pa ne tako kakor jaz hočem, Mati Marija, ampak, kakor Ti veš, da je prav!«

Mladi kaplan vodi procesijo. Radi hodijo ž njim in ne vedo, katerega imajo raje: dobrega starega duhovnega pastirja, ki je skoro vse poročil, večino izmed njih že krstil, ali pa strogega mladega, ki zna tako ostro govoriti. Toda nikoli jim še ni krivice storil, saj čutijo: sam stori najprej ono, kar od njih zahteva. In kadar reče: takole bo, tedaj to velja! In če reče: ne, ne more nihče izpremeniti njegove odločbe, naj bi se še tako trudil.

To je Pavel Trdina, kaplan, ki je prišel iz Štajerske. Ko mu je nekoč nekdo rekel, da taka trda butica spada samo med trde ljudi, se ni razburjal, ampak mu je hitro odgovoril: »Pa ostane kljub temu tako, kakor sem rekel!«

Prava Pavlova duša je; nosi pa še oster meč hitre sodbe. Dela danes, pa prav nič ne misli na včeraj, ali jutri, zahteva kazen in zadoščenje in gori kakor plamenica. Staremu župniku je življenje ta meč že davno vzelo iz rok, namesto tega pa mu je dalo spoznanje: pomagati, ne soditi! Kdor najgloblje pade, potrebuje največjo pomoč; vsaka krivda je revščina in pomanjkanje spoznanja ali ljubezni.

Kadar hoče to pojmovanje obrazložiti svojemu mlademu kaplanu, takrat temu vztrepeta lice in skoro izzivalno se pobliskajo oči, ko odgovarja: »Kdor ni z menoj, je zoper mene,« pravi Kristus; in: »Mlačneže bom izpljunil iz svojih ust.«

»Nikar mlačen, brat, toda dober! To je dvojno. Večkrat misli na to, brat, da nisi samo Trdina, ampak tudi Pavel! Zdi se mi, da Bog ni mogel dati boljšega imena, kakor je to!«

Jasen smehljaj poživi obraz pod belimi lasmi; kaj ve mladenič o tisoč krivih potov življenja! Če pa ve, bo tudi spoznal, da je le en prehod iz trpljenja k luči, iz slepote v resnično gledanje: ljubezen in pomoč in pomoč in ljubezen, brez konca, brez konca. Povsod in vselej; in če bi bilo tisočkrat zastonj, enkrat le ne bo zastonj. In že zato se izplača živeti! Le ne nobene trdote, brat; postanemo tako lahko krivični iz samega stremljenja po pravičnosti.

Zvonovi se poslavljajo od romarjev; tu in tam sloni stara ženica, ali dedek ob vratih, s kopico otrok okoli sebe; najmlajši in najstarejši niso mogli s procesijo: še ne in nikoli več.

Martin Dobrič stoji še ob odprtem oknu; gleda za procesijo, ki odhaja, dokler ne izgine križ in bandero za malim gozdičem; najprej koraka rdeče bandero, za njim belo z zlatimi resami. Kolikokrat bo še pač gledal za njimi? Morebiti nikoli več. Zdaj prinaša veter na svojih perutih melodijo: »Marija, k Tebi uboge reve«. Tako čudno svečano prihajajo glasovi preko polja in travnikov; zapre oči; tako je, kakor bi hodil še sam za valujočimi banderi v belem roketu, ob njem ministranti, za njim pa glasna molitev; možje molijo rožni venec, tam zadaj na koncu procesije pa žene in dekleta že pojo — nad vsem pa jasno nebo, modro, kakor spominčice ob potoku, ki jih ima tako rad; prestrašil se je: velika vrata poleg njegovega okna so se s truščem zaprla. Meta, sestra njegova je zaklenila, da se zavaruje pred berači, katerih se boji; saj ve, da tudi kdo ni dober ...

Župnik je še ves zasanjan; sede v velik stol, ki so mu ga vaščani za šestdesetletnico podarili. Vsakdo je nekaj žrtvoval in trgovec Čaks ga je naročil v mestu, ker ima dobre zveze; to je bil njegov del pri tem daru: odgovornost pri nakupu in vožnja domov. Seveda pa je potem župnik v mestu izvedel, da je Čaks znal pregovoriti mizarja za mnogo nižjo ceno, kakor so mu Delničarji dali denarja s seboj in je preostanek vtaknil v svoj žep. Seveda pa tega ni nihče drugi v vasi vedel, kakor župnik.

Utrujen je položil roke na pisalno mizo. O, ta miza! Doživela je že prav mnogo človeške bede. Pet dolgih let je sedel ob njej, večkrat globoko v noč, je pisal za razne časopise, zbiral honorar, kakor skopuh. V šestem letu je vsota zadostovala za dva nova zvona. Ko sta prvikrat zazvonila iz visokega zvonika, je župnik pozabil na noči, polne dela. In po zvonovih so prišla cerkvena bandera. Belo bandero je bilo vaščanom prenežno, vse premalo barve. »Kakor mestna gospodična« so rekli nekateri. »Mi smo kmetje, pa je bolje, da imamo žive barve. Bandero z žalostno Materjo na eni in s sv. Florijanom na drugi strani, to je nekaj za nas! Kajti Bog varuj, če nastane požar! Saj so vse hiše krite s slamo ali deskami in do vode je daleč, brizgalna pa je pokvarjena.«

Tedaj je zopet sedel k pisalni mizi, polovico dneva, pa še kos noči. Le Meta je vedela; seveda je dovolj branila. Toda v poldrugem letu je imel skupaj vsoto, ki jo je rabil; tedaj pa ni poslal Čaksa v mesto, ampak se je peljal sam. Vaščani si niso delali preglavic, kje je dobil župnik denar za lepo rdeče bandero s sv. Florijanom. Čaks pa je rekel sam pri sebi: »Glej, glej, koliko denarja je v župnišču!«

Zdaj pa stoji bandero že tri leta v cerkvi na moški strani; belo so premestili na žensko stran.

Zdaj pa, ljubi Bog, bodi zahvaljen za vse! Zdaj lahko počivata: miza iz njegovih dijaških let in on sam; stara izmučena glava tudi ne bi zmogla več. Župnijske dolžnosti, ki jih je že težko opravljal, mu je škof odvzel in jih položil mlademu kaplanu na rame; on sam, župnik, pa samo še čaka na — — — smrt.

Romarji v procesiji na Sv. goro so prenehali peti. Tiho hodijo dalje. Vsakdo se spomni na cilj romanja, išče Boga v svojem srcu. Marsikatero srce na tej tihi poti kaj glasno udarja, tu in tam tako glasno, da samo sebe zbudi.

Za marsikoga je to romanje velikonočna pot. In polglasno mrmranje v moških vrstah ter glasna molitev kaplanova na čelu procesije, je kakor okvir za sliko vstajenja; kakor »hozana« zveni v vzbujeni duši zlasti tedaj, ko se že oglasijo zvonovi na Sv. gori.

Široka cesta, ki vodi iz Delnic, štiri ure daleč na Sv. goro, dobro pozna to vsakoletno romanje. Češnjevo drevje ob strani cest leto za letom gleda na sklonjene glave, na daleč gledajoče oči, pa tudi na one, ki so zaverovani vase.

Prav dobro poznajo nežno mlado ženo, visokega čela, temno plavih las, ki se nikakor nočejo skriti pod naglavno ruto in gledajo izpod nje, kakor zreli kostanji. Žena, ki je šele pet let v vasi in opravlja vsakoletno romarsko pot, postaja vsako leto otožnejša, vsako leto sklanja nižje svojo glavo, zapira oči, da ji pogled žge na znotraj, ta žena goji eno veliko željo: otroka — samo enega otroka! Včasih se dvignejo trepalnice in tedaj preleti zasanjan nasmeh lepi obraz. Na besede starega župnika misli: Izmed stotin vaših želj si poiščite eno, od katere mislite, da je največja, da vam bo mogla odpreti srce za vse dobro in lepo.

Ena želja — o, saj ima sploh samo eno in edino to željo! Vseh pet let jo nosi čudodelni Materi na Sv. goro. Da bi se končno ta želja izpolnila! Gotovo bi odprla njeno in moževo srce za vse dobro in lepo za vedno.

Pojemala je molitev v polglasno šepetanje, čim so se bližali svojemu cilju. Mir svetišča je ležal široko razgrnjen v zraku in luči, je brisal prah iz oči, se je stezal do prosečih src, da je vsaka duša zagrnila pogled na zunaj in je v pobožnosti in ponižnosti pokleknila pred Bogom.

Prihajali so v cerkev. Vseh sedem zvonov je zvonilo dobrodošlico romarjem. Široko odprta so bila cerkvena vrata, kakor bi vabila: Pridite, o le pridite! Poleg vrat pa velikanski leseni križ s Križanim, ki je vsem mimoidočim tiho govoril: Misli na to: tudi za tebe!

Prvi pari že stopajo čez kamenite stopnice in vstopajo v tihotni mrak hiše božje. Daleč tam spredaj se svetlika, kakor luči večnega mesta: tam se sveti okoli milostljive podobe venec triintridesetih belih sveč.

»Marija, k Tebi uboge reve« ... zopet in zopet zveni in zvoni, prepeva, kliče in kriči iz vseh duš, od katerih nobena več ni zaprta. Nad njimi pa pojo zvonovi in njihova pesem se meša z glasovi zvonov in se poganja visoko pod nebo preko okoliške vasi, kakor jata belih golobov.

Že so pokleknili. Zdaj govori vsaka duša sama s svojim Bogom. Zvonovi so onemeli; le sveče utripajo in prasketajo v tihem molku.

Vse je na kolenih. Bolniki so, ki kažejo svoje rane in prosijo zdravila; otroci so, s tisoč nespametnimi željami in ne razumejo, zakaj je Bog razbil blestečo srečo. Premnogo jih je, ki so zakrili obraz z dlanmi; na znotraj se obračajo in hodijo sami tiho svojo sveto pot.

Ob končni klopi sloni bled mož, kakor bi bil mrtev; njegovo življenje v tej uri ne pomeni nič. Sama duša ga je, obtožba, boj in hrepenenje.

Tu in tam žare proseči pogledi na milostno podobo, kakor plameni, ki rastejo v neskončnost, kakor zublji, ki jih prižiga krivda, ki se boje lastnega ognja, ki ga ne bo mogoče nikoli več ugasniti.

Peter, v ministrantovski obleki, se skriva za kamenitim stebrom, trdo sklepa roke in dviga do ust, do obraza, do oči. Strahovita bol, žalost, strah mu sedi v srcu od včeraj dalje; kako rad bi se ga oprostil z molitvijo že včeraj, že sinoči, že davi, toda ne umakne se, kakor s kremplji se ga oprijemlje bolj in bolj; kričal bi, prosil, jokal, zaupno bi se oprijel sinje obleke božje Matere — potem bi morala pomagati! Danes se poslavlja stara mati od Tebe, Mati božja! Srce se mu stisne ob tej misli, zdi se mu, kakor, da bi bil današnji dan že poslovilni dan tudi zanj in za Marjanco. Streslo ga je, kakor bi stala smrt ob njegovi strani.

Ne, ne, saj ne more biti, saj ne moreta še dati stare matere, saj nimata potem nikogar več na svetu, Marjanca in on. Očeta sta komaj poznala, mati je že več let mrtva — če zdaj še stara mati umrje, kaj bo potem? Potem sta tako revna in sama na božjem svetu, kakor Janče pri bogatem Kovaču. Potem ju bodo odvedli v sirotišnico, če jih nihče ne bo hotel v vasi in Marjanca ne bo mogla postati drugega, kakor kravja dekla in on ubogi hlapec.

»Ne, ne, ljuba Mati božja s Sv. gore, to ne more biti, saj vendar veš, da hočem postati zdravnik. Mati božja, zdravnik za reveže, siromake, ki so tako ubogi, kakor midva in nikoli ne bom obogatel, niti hotel obogateti, to Ti obljubim danes, Mati božja —«.

In par vrst za njim na ženski strani kleči stara Barba; leseni rožni venec ima ovit okoli zdelanih rok, naguban obraz pa visoko dvignjen k Materi božji.

» ... in otroke mi varuj, Mati božja! Ne dopusti, da bi se Marjanca pohujšala, ko bo sama ostala, naj ostane revna in uboga, kakor smo bili vsi do sedaj, toda pridna —- in Peter, Ti, Marija s Sv. gore, na njega se oziraj prav posebno; pameten je in nadarjen in srce ima kakor vosek; tega Ti danes posebno priporočam —«.

Tam ob banderovih resah sloni obraz z vročično blestečimi očmi. Kakor široka posoda je, ki naj se napolni do roba z ljubeznijo. »Daj, da postanem mati, Mati Marija, daj mi otroka —«. Ihtenje brez solz pretresa mlado telo, da ji zobje šklepetajo; roke se krčevito krivijo — ne, ne, ne odneha prositi, to pot ne. Saj me moraš uslišati, saj imaš sama otroka v naročju«, ne, ne more tega reči, kar je rekel stari župnik: Pa ne, kakor jaz hočem — »ne, Mati, Ti Mati s Sv. gore, danes mi moraš pomagati, pet let Te že hodim prosit —«.

0, kdo bi mogel pregledati! To morje bolečine, to brezkončno hrepenenje, ki ga obdaja upanje, brezmejno upanje. In nad vsem tem usmiljeni Bog, ki vsako prošnjo sliši, vsako tožbo tehta in vsako zaupanje blagoslavlja.

Potem so zablestele luči okoli tabernaklja; kaplan Hartman dvigne Najsvetejše nad njihovimi glavami; ministranti zvonjkljajo s srebrnimi zvončki, vse roke udarjajo na prsa. Za monštranco se zapro zlata vratica, električne luči ugasnejo. Le triintrideset visokih sveč straži pred milostno podobo.

Visoko v zvoniku prične udarjati ura: sedemkrat. Pri zadnjem udarcu se že oglasi k angelskemu češčenju veliki zvon, ki ga ni vojska vzela. Kakor šumenje morja šumi šepet molitve pred nogami Matere s Sv. gore.

Zunaj je sonce zašlo; prve zvezde so se že užgale. Cerkvenik pride, ugaša bele sveče drugo za drugo, ki so dosedaj izražale ves svoj sijaj okoli nebeške Kraljice. Oči vseh molilcev mu slede od sveče do sveče, vidijo, kako plamen za plamenom ugaša pod temnim klobučkom.

»Kakor smrt je ta klobuček«, si misli Peter in strah ga vsega prevzame.

Sedem sveč še gori; kakor sedmero mečev v srce Prežalostne in govore besede polne tolažbe. Vsi ti, ki so posedli zdaj v stare cerkvene klopi, potrebujejo premnogo dobrih besed.

Do zadnjega kotička tipljejo svetlobni žarki teh sveč, božajo mimogrede svetle in temne rute na glavah žena in deklet okoli spovednice ob levi strani in se dotaknejo tudi sklonjenih moških glav, tam ob desni steni, pod prižnico.

Župni upravitelj s Sv. gore, njegov kaplan in kaplan Trdina sede do poznih večernih ur v spovednicah. Koliko strasti in greha žge, koliko slabosti in neodvisnosti, sramu, pa tudi greha, resničnega greha, se odkriva v polmraku cerkvene tišine. In nad vsemi se dvigne posvečena roka: »Odvežem te ...«

II.[uredi]

Oni, ki so opravili, zapuščajo drug za drugim cerkev. Pred Križanim ob vhodu še poklekajo, da opravijo pokoro.

Vse šopke, ki so jih prinesli za Mater božjo, so pustili na klopeh; z zelenimi vejicami so jih pokrili, kakor da čakajo na rešitev. Jutri zjutraj, še pred sončnim vzhodom jih bodo spletle sedmere neveste iz delniške fare v venec, ki ga bodo obesile okoli Matere božje s Sv. gore.

Vrata pri spovednicah škripljejo. Oba kaplana prihajata, poklekneta pred oltar in se zahvalita za vso luč, ki sta jo zopet prižgala v srcih romarjev in romaric. Vse bleščeče so oči kaplana Hartmana, ki so obrnjene na milostno podobo.

»Sladkost je razlita preko Tvojih usten, kajti Bog Te je blagoslovil za vedno in večno, — k Tebi dvigam svojo dušo — Ave Marija.«

Zadnji pride še domači župnik, ugasne sedmero sveč, poklekne v pozdrav in odhaja.

»Gospod, Gospod« šepetajo ustnice odhajajočega kaplana Hartmana. Tako je v svojem Bogu, da ne najde druge besede v tej pozni nočni uri.


—-—-—-


V hišah na Sv. gori so za taka romanja kar dobro pripravljeni. Vse romarice odpočijejo lahko na postelji ali vsaj na slamnjači v hišah in izbah. Možje in fantje pa morajo pod goro v vas, saj ni daleč, da prenoče v senu; pot nazaj na goro pa vzamejo za pokoro. Še nihče se ni pritožil.

Ko prihodnje jutro ob prvem jutranjem svitu zvonovi udarijo svojo jutranjo pesem, možje že prihajajo iz vasi. Iz cerkvenih oken se blešče luči v topli svetlobi. Tudi žene in dekleta so že davno pokoncu; na vodnjakih se umivajo in končno urede naglavne rute. Ko zvonovi v drugič zapojo, da se sliši daleč naokoli, celo v Delnice, če je pravi veter, se je cerkev oblekla v svojo najlepšo obleko. Nobene sveče ni cerkvenik pozabil, vsaka cvetlična posoda je polna in pod lesenim kipom sv. Boštjana se sveti in ogenj ob nogah sv. Florijana kar v resnici žari.

Okoli milostne podobe pa visi širok in košat venec, sestavljen iz šopkov, ki so jih prinesli romarji iz Delnic. Iz sredine pa se smehlja Mati božja s Sv. gore, prav v vsa srca se smehlja.

Stari župnik s Sv. gore ima slovesno službo božjo, oba kaplana mu strežeta. Kakor bela zvezda se dvigne hostija v rokah starega duhovnika, skoro do vznožja Matere božje. Vsa cerkev kleči. Gospod nebes in zemlje je med njimi, vsi udarjajo na prsa: »Gospod, nisem vreden ...«

Svetogorske gospodinje so že skuhale zajtrk za romarje, gostilne tukaj ni. Za svoje delo pa gospodinje ne zahtevajo nikake odškodnine, ampak le toliko, da se same ob zajtrku pokrepčajo in tega je tudi dovolj, saj so romarji iz Delnic prinesli s seboj vsega potrebnega.

V istem redu, kakor so prišli, romarji zopet odhajajo; tu in tam se izgubi še ta ali oni par v cerkev, da položi Materi božji še enkrat svojo skrivno željo v materinske roke.

Ko so že vsi v vrsti, manjkajo še trije.

»Otroka, Mati božja, bodi usmiljena —- otroka!«

Korbarica, ti ne veš kaj prosiš! Mnogo ljubezni, a tisočkrat več trpljenja: sedem mečev v srce si si danes izprosila od žalostne Matere, sedem mečev v tvoje srce, Korbarica!

Peter kleči čisto spredaj pred oltarjem; kakor grožnja je njegova molitev: »Še ne ljubi Bog, potrebujeva jo še — ne pustiva je še, stare matere, saj hočem, hočem ...« 0, dalje ne more. Samo pogleda še sveto podobo, o kateri pravijo, da je pred njo bilo uslišanih toliko prošenj, skritih želja onih, ki prihajajo k Materi milosti prosit pomoči. Z velikimi, od bolečine zatemnjenimi očmi gleda, gleda Peter božjo Mater zaupno in vdano. O, saj ga razume brez besed!

Zadaj, prav pri kropilnem kamnu pa kleči Barba; vidi svojega vnuka pred oltarjem, vidi, da je ves žalosten in je izginila vsa njegova razposajenost. »... rdeč in bel je, kakor njegova strežniška obleka. O, varuj ga, Mati, da ostane priden in dober, kakor je sedaj! Ne zapusti ga in Marjanco, ko me več ne bo! Bodi mu mati ti!«

Ko so zvonovi v zvoniku zapeli svojo poslovilno pesem, so že tudi ti trije zadnji molilci v procesiji, ki odhaja. Kakor bandera, tako frfotajo tudi glasovi zvonov nad njimi v zraku; ob poti stoje Svetogorčani sklenjenih rok in se molče poslavljajo od Delničarjev, ki jih ne bo zopet vse leto. Vsi romarji so kakor izpremenjeni: jasne oči, vsa lahka srca! Skrbi in težave so odložili pri Materi božji; upanje pa, ki ga nosijo v srcih domov, je vse svetlo in lahko kot kosmič snega in ima kar dvoje zlatih peruti.

Na nekem ovinku se ozira Barba, kakor bi se še in še poslavljala, dokler ne izgine tudi še križ vrh cerkve. Globok vzdih se ji utrga potem iz prsi, kakor bi se zaprla vrata. Ali morda sluti, da stoji pred vrati, ki ločijo ta svet od onega? Peter tega prav gotovo ne čuti, ker ima opravka zdaj z banderom, zdaj z zvončkom, ki ga nosi.

Kmalu bodo doma; že jih pozdravljajo vrbe izza potoka; že so zagledali zvonik domače cerkve in že se kaže izza hriba gornja vrsta šolskih oken. Kmalu se bodo zazibali domači zvonovi v pozdrav.

Saj res, so se že oglasili! Vse ozračje zveni od lepe domačnosti njih glasov. Domov, domov, vedno je pot domov tako lepa! Kar pospešili so korake, ko so prišli do prvih hiš. Kovačev pes, čisto na kratko priklenjen, se je spustil v srdit lajež in v domačem vetru se napenja bandero, da končno vzplapola v zrak, kakor velikanski ptič, ki s svojimi krili zakriva svet pod sabo.

»Zapojmo!« pravi kaplan Hartman in že pričenja. Vsi se pridružijo v lepo, vso domačo »Marija, k Tebi uboge reve«: na prvem koncu procesije v močnem basu, zadaj pa v prosečih ženskih glasovih.

V hipu se ustavijo ženski pari tam okoli Barbe.

»Gospod kaplan, gospod kaplan!«

Hitro se je obrnil nazaj; s prestrašenimi obrazi mu delajo prostor. Zdaj je zagledal ženico, ki se je sesedla sredi pota. Dobra soseda je sedla na tla k njej, da ji je položila glavo v svoje naročje.

»Barba, kaj pa vam je?«

Nobenega odgovora in nobenega znaka življenja več, ko ji potiplje žilo.

Kaplan Hartman je že večkrat bil priča smrtnih bojev in ve, da tudi zdaj smrt stoji med njimi.

Z neizrekljivo resnobo upira svoj pogled v posineli obraz, ko nad mirno ležečo izgovarja odvezo.

Ženske se prekrižajo in solze se jim ulivajo preko zarjavelih obrazov: kakor bi videle v tem resnem trenutku res smrt pred seboj, a ob njej samega Boga.

»O svetogorska Mati božja, kaj takole naj pridemo domov?«

»Pa se je šla, sirota, poslovit na Sv. goro. Bog se usmili njene duše in tudi ubogih dveh otrok, ki jima je bila vse na svetu!«

Zdaj se prerije Marjanica do nje in se zgrudi ob njej na tla. »Stara mama, stara mama, ne umreti, pojdi z nami domov!« Prime jo za obe roke, toda vele so in brez moči. Še nekdo se preriva skozi gnečo, odrine Marjanco, a v istem hipu omahne na tla. Peter je. S široko razprtimi očmi strmi v bledi obraz starke.

Moj Bog, ali so to še otroške oči? Gneča se razmakne. Ali je to fant, ki je tako zaupno molil na Sv. gori? Zdaj gleda iz oči le še izmučena njegova duša, vsa prestrašena, vsa vznemirjena in bedna.

Poleg stare matere leži na tleh in se ne gane. Kmalu pridejo nosači iz vasi in ne kaže drugega, kakor, da poleg stare matere nalože na nosila še Petra. In za njima joka Marjanca.

Tako so se vrnili z romanja in vse srčno veselje je na mah zagrnila žalost s svojim sivim zastorom. Le zvonovi v zvoniku se ne dado zmotiti, zvone in zvone dalje in dalje ...

Spredaj stopa kaplan Hartman, kakor da že danes vodi mrtvaški sprevod. »In vendar je takale smrt lepa!« si misli.

Korbar je sedel na kolo in se odpeljal po zdravnika, njegova žena in županova Lenka pa sta ostali v Barbini bajti. Tolažili sta Marjanco in pripravljali Barbo za na oder, dokler ni prišel dr. Ničman. Vso zimo je zdravil bolehajočo starko, dobro ve, da je imela zelo slabo srce. »Kap« je ugotovil in tudi napisal mrliški list; ženske pa so prišle, da so pomagale in uredile vse potrebno, da je legla Barba k zadnjemu počitku. Lepo so znale vse to opraviti dobre sosede, brez hlastanja, nekako spoštljivo so jo umile in preoblekle, zatisnile oči, brado pa ji prevezale z belo zloženo rutico, da so bile usta lepo zaprta, roke pa so ji sklenile, dokler so bili prsti še mehki in so ji mednje postavile blagoslovljen križ, ki ga je imela Barba pripravljenega že izza mladih let.

Marjanica pa je jokala, dokler je ni premagal spanec.

Končno je tudi Peter prišel k sebi. Brez solz, z velikimi razbolelimi očmi je gledal vse, kar so storile stari materi. Toda te oči jokajo brez solz, kriče od bolesti in notranje tuge. Kakor lačni jastrebi padajo dvomi v njegovo dušo: »Nisi me uslišala, Marija s Sv. gore! 0 zakaj ne? Ali more še kdo bolj pobožno moliti, kot sem molil jaz, pa ni nič pomagalo! In zdaj, oh zdaj — strah ga stresa — bom moral postati hlapec, ali bom moral iti služit, morebiti k mlinarju, ali h krčmarju? Ali pa, če bodo posebno dobri z menoj, se bom učil kakega rokodelstva — toda, ne maram postati kovač ali zidar. Saj ne morem! 0, stara mama, saj ti veš, saj ti veš! Zbudi se vendar in poglej me in povej, kaj bo z mano!«

»Ne smeš obupavati, Peter, vendar se moraš potolažiti,« ga pogovarja stari župnik; »glej stari materi je zdaj dobro, saj je pri ljubem Bogu v nebesih, nima nobenih skrbi več in bo zato še tem bolj gledala na tebe in na Marjanco«.

»Toda midva morava — midva bova morala morebiti zdaj daleč stran iz naše hiše,« odgovori Peter ves skrušen.

»Ne, Peter, to pa ne; tukaj bosta ostala, oba in kaj pametnega se bosta učila«.

»Kaj — učila —?« Z največjo težavo je spravil fant to iz sebe, da so se staremu župniku oči orosile.

»Ali nočeš iti kam h kakemu sosedu in tam pomagati pri domačem delu? Morebiti k županu ali k učitelju? H krčmarju ali k mlinarju, vem, da ne maraš?«

»Za Marjanco je že dobro, če jo kdo vzame; jaz pa — ne — morem -— gospod župnik!«

Ta sicer prav dobro čuti vso grenkobo v fantovih besedah, ne ve pa, kaj mu tako težko leži na srcu.

»Ne moreš, praviš? Ali to tako dobro veš? »Da« —.

»Kaj pa bi rad — morebiti v šolo, Peter?«

Kako so se zasvetile oči! »Da, gospod župnik!«

»Tako, hm, hm! Ali je stara mati vedela za to?«

»Da, gospod župnik! In je varčevala od zadnjega leta vseskozi. In ko je prašička prodala in piščančke, je rekla: vse za tebe, Peter; bo že zopet za par tednov. — Le glej, da boš zdrav in priden, pa bova že vse prav uredila! — Le nezadovoljen in izbirčen ne smeš biti! Naša dobra Gospa s Sv. gore bo že pomagala — in potem bi jaz že priden bil in bi še druge učil in tudi hrano zaslužil in ---«

»Potem bi pa župnik postal, kajne, Peter?«

»Župnik?« Presunljivo je pogledal župnika, kakor bi se zbudil iz težkih sanj. »Župnik? —- O, ne --«

»Ali ne misliš postati duhovnik?«

»Ne smete biti hudi, gospod župnik, — toda tega ne morem.«

»Kaj pa?«

Tedaj pogleda fant z velikimi hrepenečimi očmi; ali sme povedati? Še nikoli ni imel druge želje, kot to, ki jo vso svojo mladost nosi s seboj kot največjo skrivnost. Toplo razumevanje mu zašije naproti iz župnikovih oči in tedaj se ojunači: »Zdravnik.«

»Doktor? Zdravnik?«

»Za uboge ljudi. Za najrevnejše«. Tako tiho in mehko je to povedal, kakor bi hotel prositi: nikar mi ne stori nič žalega, saj stojim sam in brez vsake moči pred teboj.

V globini starčkovih oči se zasveti; vidijo trepetajočo dušico in vročičnordeči obraz Petrov.

Položi mu roko na ramo. Fant pa čuti toplino ljubezni dobrega gospoda in prva solza se mu zablesti.

»Le prosi Boga, Peter, morebiti pa bova z združenimi močmi stvar izpeljala, kakor bi ti rad in kar bi bila stara mati zmogla, bova z božjo pomočjo tudi midva. Rad ti bom pomagal, če se le da tako urediti.«

Tedaj pa ne more drugače, tihi, vase zaprti fant, kakor da se hitro skloni in poljubi belo roko s trepetajočimi ustnicami; zdi se mu, kakor prisega.

Župnik položi obe roki na dečkovo glavo. »Kdor hoče dajati mnogo ljubezni, jo mora sam mnogo imeti; zdaj je pa ti največ potrebuješ.«

Še preden so dobro staro mater pokopali, je imel Peter svoj novi dom; nihče ni tega vedel, kakor župnik Dobrič in Peter sta to čutila.

Naša ljuba Gospa na Sv. gori pa se je smehljala ...

—-—-—-


Drugi dan proti večeru je pri krčmarju Kopaču kaj živahno. Njegova gostilna je v začetku vasi, kjer pelje cesta iz Kamnice in ona druga od železnice. Na drugem koncu vasi pa je mlinarjev dom z gostilno »Pri Malnarju«. Dolgo so mu nadevali še priimek »pri bogatem«, kar pa danes ni nič več res. Druge bogatije ni pri hiši, kakor kup otrok. Pa saj tudi nima Malnar prav nič zavidljivega mesta za svojo gostilno; kajti, kdor gre že ven iz vasi, se je najbrž že pri Kopaču okrepčal; tisti pa, ki gredo iz vasi proti Kamnici, pa nimajo posebne potrebe za okrepčanje. Poleg tega pa ima Kopač tudi avtomat za godbo; kdor vrže vanj dinar, temu zapoje vsa vesela godba nasproti. Tega seveda Malnar ne zmore. Pred par leti je sicer res že začel varčevati z namenom, da si to »omaro« nabavi, pa je leto za letom prijokal nov družinski član, pa je bilo treba porabiti prihranke zanj: trije dečki in tri deklice so prišli do sedaj; za prihodnjo zimo pa zopet pričakujejo. Ali bo fantek, ali bo punčka? — Tako si je Malnar misel na avtomat že davno izbil iz glave. Saj pa je tudi bolj mlinar, kakor pa gostilničar in se mu že kar čudno zdi, če pride nepričakovano kdo v gostilno, kar se pa tudi ne dogaja prepogosto. Saj je daleč na okoli znano, da se pri Malnarju vino večkrat skisa, kakor pa, da ga gostje popijo.

Toda Kopač! Ta pa ta! Več vrst belega vina, pa še cviček in dalmatinec in ob nedeljah nastavljeno pivo. Zraven pa še vsakovrstne žgane pijače, da si vsakdo lahko privošči, kar mu srce poželi. Zadaj za hišo je kegljišče, ob koncu balinišče; pa tudi razni časopisi iz mesta so gostom na razpolago.

Kopač je lastnoročno očistil obe svetilki, mize pregrnil z opranimi prti,v posebni sobi modrokockaste, v točilnici pa rdeče. »Če bo danes Malnar videl mojo gostilno, bo svojo končno vendar zaprl! Potem bom pa jaz delal, kar bom hotel; zdaj moram že še kako pikro požreti, ker mi še vedno lahko kdo reče, če nočeš tako, grem pa k Malnarju. — Seveda, gospodu županu niso všeč slike na steni, pred učiteljem Korbarjem moram najlepše časopise skrivati in novi kaplan bi najrajše goste izbiral. Naj govore, kar hočejo! Saj pijejo tako, kakor gosi, več vode, kot vina. A drugi drve seveda le tja, kjer je gospod župan in duhovščina. Zato pa moram molčati!

Danes bo že nekaj dela! Občinsko sejo bodo imeli zaradi stare Možinovke in njenih vnukov. Naj le; čim daljšo, tem bolje!

Prvi je prišel mesar Ravnik, njegov prijatelj sicer, a si gledata drug drugemu na prste.

»Lepo imaš, Kopač,« se mu dobrika Ravnik, »ali si Malnarja tudi povabil?«

»Povabil ravno ne, pa bo imel morebiti sam veselje za to, da pride.«

»Morda. Gospod kaplan s starim gospodom je že tudi odšel iz župnišča.«

»Tako, iz župnišča tudi pridejo?« In popraskal se je premišljevaje za ušesom. Takoj pa je snel s stene dve sliki, ki jih je bil izrezal iz mestnega časopisa, ki ga najraje bere in še raje razlaga vsakomur, kdor ga hoče poslušati. Skrbno jih je položil na omaro. Ravnik je vse to dobro razumel in se je smejal in se oziral po sobi, če ni morebiti treba še kaj skriti pred onima iz župnišča.

Pa ni bilo več časa premišljevati; kajti vrata so se že odprla in na pragu se je prikazal kaplan Trdina. Z močno roko podpira starega župnika, ki si ni dal dopovedati in je prišel, da sliši in vidi, kaj bodo pokrenili zaradi obeh popolnih sirot, Petra in Marjance.

Polagoma so začeli prihajati tudi drugi, posedali so za mize, ki jih je Kopač tako skrbno pregrnil s kockastimi prti. Poleg kaplana Trdine sedi Leon Klemen; lepa umetniška glava, komaj petdesetletnik, a popolnoma osivel in tudi v lice mu je življenje in trpljenje zarisalo svoje sledi; najbolj žalost za sinom-edincem, Leonom. Poleg njega sedi učitelj Korbar in njegova žena. Celo dr. Ničman je prišel iz Kamnice in ima sicer stol poleg župana in se tudi pogovarja z njim, oči pa venomer iščejo v nasprotno smer, da bi ujele pogled mladenke, ki sedi poleg Korbarice in s svojim zvonkim smehom venomer preglasuje govorjenje. Leniča je to, županova edinka. O, če bi se vsaj enkrat njemu tako presrčno nasmejala!

Nadalje sede tudi še nekateri občinski očetje pa tudi predsedniki raznih društev. Vsi so kaj spoštljivo pozdravili starega župnika, župana in tudi obe prijateljici: Lenico in Korbarico.

Ta je spravila Kopača iz ravnovesja. Tako blizu je ni videl že davno; od tedaj, ko se je zaklel, da nista še govorila zadnje besede. Oba sta doma iz Planjave, par ur od Kamnice. Lepo dekle s temnoplavimi lasmi mu je že nekdaj ugajalo. Ni bila kmečka hči; z materjo sta živeli od male pokojnine; on pa je bil premožen kmečki fant in je, svest si svoje zmage, prosil za njeno roko. Mati je seveda rada rekla »da«; kajti stari Kopačevi so bili ljudje starega kova; Rezika pa bi po njeni smrti ne imela pokojnine, od česa naj živi? Zdela se ji je nepričakovana sreča, da je bogati kmečki sin hotel njeno hčer. Pri Reziki pa jo je pošteno izkupil.

»Mene hočeš za ženo, Andrej? Ali je Nežika umrla in njen otroček tudi, da si prost?«

»Kaj naju briga Nežika?«

»Ali te ni sram kaj takega reči, kaj naju briga? Mene res ne mnogo več, kakor toliko, da se mi neizrečeno smili, ker je nasedla nepoštenemu človeku; toda tebe, mislim, bi morala več brigati! Ali morebiti ne veš, da še vedno nate čaka, da jo vzameš za ženo, ko si jo napravil za mater? 0, le kar pojdi, Kopač, saj vendar spadaš k svojemu otroku! Škoda, da te mora dekle o tem poučiti; toda ničvrednež bi bil, če bi zdaj Nežiko pustil.«

»Njena krivda! Kaj pa je lazila za mano?«

»Sirota, ki jo kdo pusti samo z otrokom, že sama dela dovolj trdo pokoro; toda ta, ki jo je nesrečno storil, se potem odtegne, kakor bi mu ne bilo vse to nič mar. Kar iz glave si izbij, da bi bila jaz kdaj tvoja žena; tega ne bi mogla nikoli vzeti za moža, katerega čaka drugo dekle z otrokom.«

Pa se ji je postavil na pot ob drugi priliki: »Rezika, ne delaj neumnosti! Saj vem, da mi boš dala vsaj en poljubček ...«

»Izgini, da ne dobiš kaj drugega od mene! V takih primerih ne poznam šale! In da boš vedel: mene bo poljubil tisti, ki bo moj mož — ti pa ne nikoli!«

Tako še niso nikoli plamenele njene oči! Ne, pustiti je res ne sme! Le čakaj, tudi to s poljubom ti bom še pokazal! In tako gotovo, kakor Nežike ne bom poročil, tako gotovo te bom poljubil, kakor bom sam hotel. Rezika, tega ti ne odpustim, kakor gotovo sem Andrej Kopač! In Nežika? Zdaj pa prav ne, ker mi ta pridiguje; pa naj si misli, kar hoče. Seveda, poročiti se bo moral, ker mora prevzeti podjetje v Delnicah; pa naj dobi tudi grdo, da bo le imela kaj denarja! Za vse drugo si bo našel že nadomestilo. Pintarjeva Pavlina, mešetarjeva vdova, ga vzame takoj, če le hoče. Najbolje, da se kar domeni z njo. Seveda, Staneta, njenega otroka, mora tudi vzeti k sebi; pa to ga ne bo kaj posebno skrbelo.

Tako se je zgodilo, da se je pred štirimi leti poročil s Pintarico. Kakor droban kipec je stala poleg njega, vsa neznatna in majhna. Z njo je prišel na Kopačevino tudi njen dvanajstletni sin, Stane. Toda kakor skrivnostna moč je nezaupanje do moža odtujevalo njo in otroka od njega. Z vztrajnostjo, ki bi je nihče ne pripisoval, se je oklepala misli, da bo svoj materinski dedni del Stanetov uradno zavarovala, četudi ji je Kopač zatrjeval, da bo za Staneta skrbel, kakor za lastnega otroka.

Po enem letu je prišla Marica, a mati je darovala svoje življenje ob njenem prihodu. Pred smrtjo je poklicala Staneta k sebi: »Stane, z menoj je pri kraju. Nikar ne jokaj, saj se mi ni nikoli dobro godilo in rada umrjem; ti si mi bil vedno najdražje na svetu. Zdaj pa je še mali črviček tu-le in ne morem skrbeti zanj. Najraje bi ga vzela s seboj v grob. Stane, tvoj denar je na varnem. Ne daj se pregovoriti od Kopača, tvojega očma! Plačala sem hipoteke, ki so bile na hiši, polovico je tvojega. Pri dr. Premku so vsi papirji na varnem. Če le moreš, ostani tu, da se očem popolnoma ne izgubi! Tvoja prva skrb pa bodi otrok, ki ti ga danes izročam. Hrano in obleko bo že imel, pa da na duši povsem ne podivja, Stane, to je moja zadnja prošnja, ki jo imam do tebe. Ali mi obljubiš?«

Ves v solzah je Stane materi vse obljubil, vse, četudi ni vsega razumel; vedel pa je: to, kar mati naroča, je prav in dobro. In tri dni pozneje je Kopačevka za vedno zatisnila oči, prav na svoj poročni dan.

»Danes ji je lažje, kakor pred letom«, si je mislil marsikdo, kdor je Kopača poznal; toda nihče se ni spozabil, da bi bil to glasno izrekel. Kopač se ni žalostil nad smrtjo neljubljene žene, saj denar mu je itak pustila. Seveda, polovica je zapisana na fanta, a kaj razume ta! Pa četudi, mu bo že zbil take muhe iz glave, četudi je včasih zelo samosvoj. Za dojenčka je najel staro Vefo, da ga je oskrbovala. Zopet je bil prost in to mu je godilo.

Le Korbarica —- če je to kje zagledal, mu je zavrela vsa kri. Dobro se je spominjal, kaj ji je takrat prisegel, četudi je ona v novih razmerah popolnoma na to pozabila. Pričel jo je zalezovati, da bi mogel svojo drzno obljubo uresničiti.

Danes pa sedi v njegovi hiši, se smeje z drugimi, a njega še ne pogleda ne. Včasih gre tako tesno mimo nje, da se skoro dotakne njene obleke, njenih las. In tedaj mu vzvalovi kri, da se komaj premaga in ne stori tega, kar ji je tedaj obljubil. Ves iz sebe je prisedel k staremu čevljarju Vrbanu, pa že gre, da postreže Ravniku in Cirmanu, da nanovo napolni vrček trgovcu Čaksu in sicer prav do roba, če ne, se krega.

Končno ni nobenega praznega prostora več ob mizah v obeh sobah: vmesna vrata so sneli, da ne bo nobenega razločka med enimi in drugimi in slišati morajo tudi vsi, kaj bodo govorili.

Zdaj potrka župan Klemen na kozarec in kar hitro zavlada tišina.

»Dragi občani, vsi veste, zakaj smo se danes tukaj zbrali. Stara Barba je umrla —«

»Bog ji daj večni mir!« odgovore nekateri.

»—-— in je zapustila dva vnuka, ki nimata nikogar več na svetu. O njuni usodi naj bi se danes odločilo. Gotovo ste že vsi mislili na to. Ne bomo razpravljali o nakupu sena ali živine, ampak o novem domu dveh otrok in zato vas prosim, da mi kar poveste, kdo bi bil pripravljen se zavzeti za obe siroti.«

Pričakujoča tišina. Potem tiho šepetanje in prikimavanje, a nobene glasne besede od nikoder.

Tedaj se je dvignil kaplan Hartman:

»Zdi se mi, da zdaj-le vsi računate: fant je star šele enajst let in dekle deset; torej bosta morala še par let zastonj dobivati hrano in obleko, preden bosta prijela za delo. Pa potem zopet mislite: ko se nekoliko okožita, bosta pa šla, kjer bo bolje in vi boste oškodovani, kar jima boste dali v teh letih. Vem, da morate računati z vsem, toda ne računajte samo z glavo, ampak tudi s srcem! Zastonj ne bo noben grižljaj, ki ga boste dali sirotama; če vam ne bosta povrnila na tem svetu, potem bo to storil Bog v večnosti. In ta ne pozabi! Seveda, nekaj vam moram še povedati,« in njegov glas se je dvignil in vsaka beseda je bila kakor udarec s kladivom — »Kdor bi enega izmed ubogih otrok sprejel, ga mora oskrbovati kakor svojega lastnega; mora mu dati ljubezni in toplote. Živini pokladate krmo in jo cedite, da se razvija. Otrok pa potrebuje več kot to, potrebuje ljubezni in dobrote in tople besede, četudi je tuj otrok. In ta dva potrebujeta tega še v večji meri, ker nimata ne očeta ne matere in nikogar svojega več na svetu. Na to morate misliti, preden se odločite!«

Te besede so nekako pretresle mirno ozračje, v katerem so sedeli do sedaj: vsak je zdaj razumel, kaj in kako; vedel pa tudi: ta-le ne bo pozabil na to, da bo vse tako, kakor je prav. Ta bo hitro opazil vsak videz in se bo potegnil za otroške pravice; prosi sicer, a ne prosjači.

Zopet valovi soba v pritajenem šepetu in vmes se oglasi hripav glas: »Bi pa jaz deklico vzel«.

Vse se ozre v smer njegovega glasu in vsi vidijo, da je to prosluli trgovec Čaks, ki se je pred leti naselil v vasi iz neznanih krajev in se vse do zdaj ni vživel v vaško občestvo. Pa to tudi ni čudno, saj so vaščani vse splošno dobri in se ljubijo med seboj, a on je od nekdaj že vedno sam vase zaprt in z nikomur ne občuje. Vaška mladina se večkrat ponorčuje z njim zaradi njegovega čudnega jezika, vendar mora kupovati pri njem, ker ni v vasi druge trgovine. Pa to ni najhujše; še eno lastnost ima, ki ni v smislu vaškega občestva: brezmejno lakomen in skopuški je, kar vsi prav dobro vedo.

To je tudi vzrok, da zdaj vsi stegujejo vratove, Če se Čaks morebiti ne šali, ali če se mu ni zmešalo. Vsi namreč prav dobro vedo, da svojim trem otrokom zaklene čevlje, kakor hitro spomladi poženo vrbe in jim jih zopet da, o Vseh svetih, da jih po nepotrebnem ne trgajo; da je zdravnikove recepte vtaknil v peč, da si je prihranil izdatke za zdravila. In ta naj bi vzel Marjanco? Le čemu naj mu bo?

Čaks je opazil splošno pozornost, ki jo je zbudila njegova ponudba, vendar se je delal, kakor da tega ne vidi. Ponovil je še enkrat svojo ponudbo:

»Dekleta bi vzel jaz, če je pridna in bom skrbel zanjo, kakor za svoje otroke.«

Vsi navzoči so si to njegovo izjavo izpopolnili, češ, stradala bo, kakor moji otroci, pretepal jo bom, kakor moje otroke, da bo vsa preplašena, kakor so ti. Zlasti Korbar si je to posebno nazorno predstavljal, saj so vsi Čaksovi otroci hodili k njemu v šolo in ve, kako sestradani prihajajo v šolo, kako z veseljem in s kako hvaležnostjo sprejme Lizika košček kruha, ki ji ga navadno prinese. Kako rada je rediteljica, da more pregledati vse police, če ni kje kaj primernega za pod zob. In v te razmere naj pride Marjanca?

»Hvala lepa, da ste se prvi oglasili; pozabili pa ste, da bo Marjanca potrebovala tudi vsaj nekaj jesti--«

»in čevlje tudi že v oktobru in v marcu tudi še —« je dodal župan.

Z zaničljivim pogledom je ošvrknil skopega trgovca; Te je vendar nekdo spregledal, tebe in tvojo skopost! Z vsem znaš trgovati, tudi z bedo lastnih otrok. Pa ne bo nič! Tri otroke naj ti varuje, v trgovini pomaga ves dan in še pozno v noč, bosa seveda in ko zraste in se razvije, naj bi bila morebiti tudi še vaba za odjemalce v umazani trgovini. Bog ve, če že tudi s tem ne računaš? Pa boš še zahteval od župnika in župana najbrž kaka potrdila, da si jo sprejel za svojo in bi s temi papirji tudi še kaj pritrgoval! Vse to morda mišliš, pa ti ne bo uspelo.

»Pa tudi dobro. Saj ni treba, da jo moram imeti. Naj jo vzamejo bogati ljudje. Naj gre k učitelju ali v župnišče.« Zraven pa porogljiv smeh, ko se mu zdi, da je župnišču eno zagodel.

III.[uredi]

Mlademu kaplanu rdečica zalije lica. Že hoče s trdimi besedami odvrniti, pa mu stari župnik položi roko na laket:

»Le mirno, prijatelj, mirno! Saj je predlog kar pravilen. Toda ne deklico, ampak dečka, Petra, bi jaz vzel v župnišče«.

Par trenutkov je vse tiho; celo Kopač je pozabil, da bi gostom postregel. Vse se ozira v sivolasega župnika, ki pa sedi mirno, vase zamišljen. Pred njim stoji Peter in ga sliši kakor včeraj: »Stara mati bi bila dosegla to —« in potem sliši sebe: — bomo poskusili, če bo šlo.« In sedaj je pričel; že je fantu odprl vrata na pot v zaželjeno življenje.

Zdaj so se drugi zbudili iz svojega razmišljanja; zasmehljivi pogledi se obešajo na Čaksa, ki je tako slabo računal. Zdaj pa ima! Hotel je izzivati in je tudi izzval, a otroku v dobro.

Ker je fant preskrbljen, se hoče marsikomu razvezati jezik.

»Saj bi ga bil jaz tudi vzel«, je še rekel ta ali oni: toda župan je vprašal, ker je bilo tako govorjenje brezpredmetno:

»Ker je fant prišel v dobre roke, kdo pa bi vzel dekleta? Zdrava je in pridna, kakor si je le želeti.«

Zdrava! Ta misel se pojavi nekomu v glavi; zdrava in mlada in — lepa!

»Jaz jo vzamem.« 

Vse glave so se obrnile proti vratom, odkoder je prišla ta ponudba. Kopač? Z začudenjem so ga vsi pogledali; kako se lahko kdo zmoti! O tem bi si nihče ne bil mislil, da zna biti tudi dober.

No, seveda, kar dobro bi se ji godilo pri Kopaču. Otrok je šele tri leta star, Marjanca deset, pa bi že zmogla tako delo. Bolje ji bo na vsak način, kakor pri skopem trgovcu. Pa še dobro delo bi bilo za obe strani.

Hrupno se odpro vrata.

»Marjanca ne bo prišla k nam!«

Kopačev Stane je enajstletni Kopačev pastorek.

»Kaj pa tebe to briga, prismoda!« ga nahruli Kopač in ga hoče poriniti nazaj v vežo. Pa ima prav zdaj svoj najbolj trmasti čas! Brani se na vso moč ter se prisloni k podbojem. Ne gre in ne gre in ostane! Marjanca ne sme v hišo!

»Fant ti bo pa čez glavo zrastel« se norčuje. Ravnik in se gladi po mastnem podbradku! »jaz bi mu že pomagal!«

Ves rdeč v obraz dvigne Kopač obe pesti nad fantom in v slepem sovraštvu mu zagore oči.

Stane se opogumi in prav ta trenutek stopi v stopinje odraslih, ki se grožnje ne ustrašijo, ampak ob njej rastejo. Z odločno kretnjo glave vrže lase s čela, pogleda po zbranih prav tja do kota, kjer sede možakarji v dimu in z jasno besedo pove vsem na ves glas:

»Marjanca ne sme k nam — in jaz ne grem prej stran odtod, dokler mi tega ne obljubite in je ne spravite na varno!«

Po teh besedah razprostre roke in se s hrbtom nasloni na vrata. Nihče se ne posmeje, nihče ne izpregovori; Kopaču sta omahnili dvignjeni roki.

Fant pa stoji ob vratih, kakor da je na križ pribit.

Dobro čuti, kako mu pribija srce, a ne odide, dokler ne zve, kako in kaj je z Marjanco.

Kakor na križ pribit, si misli vnovič.

Kakor svetnik, si misli kaplan Trdina in se zagleda v izpremenjene Stanetove poteze.

Nihče ne ve, zakaj se trdovratno ustavlja očimovi želji, toda vsakemu pravi zdrav nagon, da ima fant prav.

»Pa pustite dekleta nam!«

Učitelj Korbar je bil, ki je to spregovoril.

»Saj res, saj res!« se slišijo pritrjevalni glasovi. Kje pa bi bila tudi bolje spravljena!

Zopet so zažarele oči pogumnemu fantu, ki je s svojo navzočnostjo vsej seji odkazal drugo smer. Zdaj pa ni bojevitost, zdaj izraža srečo in zmagoslavie! Globoko se je oddahnil in povesil roke. Kakor steber je, ki podpira poslopje, ki se je hotelo zrušiti, ki pa se voljno da položiti zopet na tla, če ga več ne rabijo. Toda dobro ve, da so taki stebri-oporniki iz zdravega lesa in da jih tesar vse bolj čisla, kakor pa izrezljane in izumetničene deske in deščice. Ve pa tudi, da se zruši vsaka hiša, če je ne veže tramovje zvestobe.

Tema je že nastala, ko so odhajali gostje iz gostilne. Ostala sta le Kopač in Čaks, ki sta izmed vseh nezadovoljna zaradi nenadnega preokreta; vsi drugi pa so zadovoljni z uspehom seje: Korbar in župnik, da imata otroka, drugi pa, da jim jih ni bilo treba vzeti, ker je to pač nehvaležen posel.

Oba užaljena možakarja sta ostala v pivski sobi.

Pavel Trdina ju je opazil, ko se je ta trenutek okrenil:

»Hinavca, farizeja«, se je utrgalo v njem. »Zdaj bosta nemoteno nadaljevala s svojim strupenim jezikom! Ne bosta!«

Že je zopet na pragu gostilne in v pivnici, še preden sta se ona dva dobro zavedela in hoče ju obsoditi vsaj z besedo:

»Imata še važne pomenke: Dobro, da vama je vsaj naknadno padlo kaj pametnega v glavo! Toda to vama rečem: Ne pozabita, da ni nič skritega, da bi ne bilo očito. Nekoč bomo vsi vaščani zvedeli, kaj nameravata. Prihranita si sramoto, da bi se morala kdaj skrivati pred nami in vsem svetom! Kakor tatova, ki so ju zasačili ...«

»Oho«, se je vzravnal Kopač, zelen od jeze. »Kdo pa govori od kraje?«

»Kdor od drugih slabo govori, kdor druge nalaže in jih s svojim jezikom umaže, Kopač, ta je, ki krade! In tak je tisočkrat slabši, kakor hudodelec, če ukrade bližnjemu dobro ime! Kaj-ne, na to nista mislila in najbrž tudi ne vedela, ker mnogi tega ne vedo. Če bi bil jaz sodnik, bi vse te in take kaznoval kot največje hudodelce! In večni Sodnik, to mi lahko verujeta, ta ne bo prezrl nobenega, ki je taka propalica; Kopač in Čaks, mislita na to! In mislita tudi, da vaju je vendar škoda za kaj takega!«

Kakor dva paglavca ju je oštel! In že ga ni bilo več v pivnici. Tedaj se je Kopača polastila divja jeza: »Prekleti vohun! V svoji hiši lahko delam kar hočem! Hudodelec, hudodelec! Kdo je hudodelec?« — Ali že ni nekoč nekdo tega izrekel nad njim? Ha, seveda, prevzetna Rezika, sedanja Korbarica. Pa kaj ga to briga! Hudodelec ali karkoli, svoj lasten gospodar pa je le v svoji hiši. Ga bo že minilo, farja, za to bom že poskrbel, da ne zraste previsoko v naši vasi!« S satanskim smehom je zaklical te besede za odhajajočim kaplanom, potem pa se je obrnil zopet k Čaksu.

»Zdaj nama bo šele teknila kapljica!« Vzel je Čaksov skoraj izpraznjen vrček in ostanek izlil po tleh. Ko je hotel iznova napolniti, je Čaks vstal: Zdaj pa nimam več časa, Kopač.

»Kar ostani, Čaks, to ne gre na tvoj račun!« —

Zdaj se mu ni nič več mudilo, ko sta sedela dolgo dolgo za zelenko žganja, ki jo je vzel Kopač iz temnega kota točilnice.

»Na zdravje prijatelj,« mu je napil Kopač.

»In na tvoje tudi, prijatelj,« se je odzval Čaks. Kmalu sta imela solzne oči, a ne od notranje ginjenosti, nego od alkohola, ki sta ga srkala kar na debelo iz zelenke. Kopač se je spomnil na slike, ki jih je prej skril pred duhovnikoma. Segel je na omaro, kamor ju je položil in jih razprostrl na mizo prav tam, kjer sta nedavno sedeli županova Lenica in Korbarica. Dva para oči se je paslo na slikah, ki so bile take, da bi se papir razjokal, če bi se mogel ...

Pod cvetočo češnjo v skritem kotičku vrta je slonel Kopačev Stane. Marica se je spenjala po njem, kakor da mu hoče splezati do naročja, naj jo vendar vzame in ne pozablja nanjo.

Zdaj se je umiril, kakor v sanjah stoji in podzavestno poboža dekletce — sestrico po črnih laseh — ki jih ima od očeta.

Toda njegove misli so sedaj pri Marjanci. Če bi bila pač huda, ko bi vedela, da se je postavil zanjo. Toda, saj bi sama morala zbežati, če bi prišla v njegov dom, ki tudi njemu že davno ni dom, odkar je mati umrla. Saj je le beznica, kjer se zbirajo najslabši ljudje in Marjanca naj bi poslušala kletev in kvantanje teh ljudi, katerim v vsem prednjači njegov oče. Ne in tisočkrat ne! Zato je danes storil to, česar ljudje niso razumeli.

Kakor mala svetnica stoji Marjanca že par let pred njegovo dušo. Takrat je hotel Matijcu zagnati kamen v hrbet, ko je pobegnil izpred njega, norčevaje se iz njegove govorice tuje vasi. Pa je stala Marjanca poleg njega in mu je zadržala roko: »Nikar, Stane! Če ga ne boš zadel, se ti bo posmehoval; če ga pa zadeneš, ga bo par ur bolelo, tebe pa mnogo dalje! Iz skrivališča napadati, Stane, ni težko, toda dober biti, to pač!«

Takratno osemletno dekletce je občudoval, da zna kaj takega povedati; na Poljanah takih deklet ni bilo. Pogledal ji je še v oči, ki so bile čiste in jasne, kakor voda gorskega potočka; roka mu je omahnila in izpustila kamen. In od tedaj je bil Marjanci vdan iz vse duše.

O, če bi vedela, kaj je danes prestal radi nje! Besnost očimovo, odurne Ravnikove besede in strah, če pa le vse skupaj ne bo imelo uspeha. Pa je le zaleglo — in Marjanci se ni treba bati več, kaj bo ž njo, ni ji pa tudi treba vedeti, kako težko mu je bilo zanjo!

Končno se spomni Marice v travi, ki je vsa razočarana gledala svojega velikega brata, ki se danes nikakor ni hotel meniti zanjo. Odlomil je cvetočo vejico, napravil venček iz nje in ga položil sestrici na glavo. Rožnato so se odražali snežnobeli cvetovi s črnih otrokovih las. Toda Stane je videl pred seboj drugo ovenčano glavo, Marjančino, in ko je pobožal svojo sestrico, se je zmotil: »Kako lepa si, Marjanca! Trnjev venec sem ti danes snel z glave, pa ti tega ne veš. Cvetlični venec bi ti rad položil na glavo, pa tudi tega ne veš in še dolgo ne smeš vedeti. In ko ti bom povedal, kaj boš rekla na to, Marjanca?«

* * *


Komaj teden dni je bilo od tega, kar so bili Delničarji na Sv. gori, pa se je med tem časom toliko novega zgodilo!

Stara Barba je ležala na pokopališču, prav blizu velikega križa, ki razprostira svoje roke nad vsemi, ki na božji njivi v miru počivajo.

Marjanca je našla novi dom pri Korbarju, Peter pa pri dobrem župniku v župnišču.

Korbar je postal varuh Marjanci, župnik Dobrič pa Petru ni takoj prvi teden našel varuha, a je bil prepričan, da ne bo treba daleč iskati.

Vijolice na Barbinem grobu, ki sta jih nanj položila Peter in Marjanca, še niso ovenele, ko je občinski tajnik nabil na občinsko desko razglas, da bo mala bajtica stare Barbe prodana na dražbi. Vsa vas se je zbrala k temu važnemu delu, le kaplan Trdina ne. Odpeljal se je z obema sirotama v mesto, k župnikovemu svaku, kjer naj bi Peter stanoval prihodnje šolsko leto. Bilo pa je tudi najbolje tako, da otroka nista bila navzoča, ko so jima prodajali stari dom.

Več vaščanov se je zanimalo za kočico. Toda, ko je birič klical vsoto »k prvemu,« — »k drugemu« —- »in k — — « se je vselej oglasil Kopač, ki je primaknil zdaj manjšo, zdaj večjo vsoto in se je morala dražba začeti iznova. Prignal je razpadajočo bajto v ceni do take višine, da se nobeden izmed vaščanov ni mogel več potezati zanjo, ker je bila že daleč precenjena.

»Kaj namerava z bajto?« so se povpraševali vaščani, ko je ob koncu dražbe položil na mizo vsoto, ki je presezala dvojno vrednost lesene hiše.

»Saj ima vendar svojo lepo zidano hišo!«

»In če bi bila bajta še poleg njegove hiše!«

»Najbrž že pripravlja za Staneta, ki mu ne bo hotel prepustili gostilne, saj fant ni njegov!«

»Saj vendar ni neumen, da plačuje tako vsoto; nekaj mora že imeti v načrtu!«

Take in podobne opazke so letele na račun Kopača, a nihče ni vedel, kaj namerava. Nekateri so že blagrovali Petra in Marjanco, ki jima bo vendar hišica nekaj prinesla. Najbolj nemiren pa je bil zaradi Kopačevega početja trgovec Čaks, ki ga ni mogel razumeti, da v staro podrtijo vtika toliko denarja. Saj mu mala snažna in svetla izba ne bi mogla kdovekaj koristiti. Delavni človek se ne meni za rože na oknih, za vrtiček ob hiši, ko mu je vsaka ped zemlje dragocena za koristno porabo. Seveda, Barba je imela čas za kaj takega in otroka sta imela veselje ob tem.

Posebno preudarnim tudi ograja okoli vrtička ni bila pogodu, saj je bila na več mestih podrta in kdor bi jo hotel popraviti, bi moral vsaj polovico podreti. In za vso to podrtijo toliko denarja! Tako so mislili večina vsi, tudi župan Klemen in kaplan Trdina. Ta dva pa sta takoj uvidela, da mora biti za tem početjem še kaj drugega, četudi nista vedela, kaj. Slutila pa sta, da je nekaj posebnega in da to posebno ne bo dobro in da kakor skrita nevarnost visi nad vasjo, tega sta si bila svesta.

Kopač pa je vedel, zakaj hoče imeti hišico zase! Prav zraven šole stoji poleg tiste hiše, kjer stanuje ponosna Korbarica. In prav razdrapana ograja mu je posebno dobrodošla; kajti stoji na njegovem in nihče ga ne more siliti, da bi jo popravil. Nekoč je oje gnojnega voza napravilo odprtino v ograji, ki je ni nihče več popravil. Stara Barba je tam zasadila visoke maline, da se poškodba ni opazila. Toda vremenske neprilike in zlasti zimski mraz pa so vsako leto razdrobile večji kos obzidka, da je zdaj že odprtina tako velika, da bi se otrok lahko splazil skoznjo. Že Korbar je večkrat nameraval popraviti razpadajoči zid okoli vrta, a ni smel, ker ni bila ograja njegova last. Ko je nagovarjal Barbo, naj jo popravi, da ji bo on prispeval, pa je odklonila, češ, sama ne morem poravnati stroškov za popravo, milodarov pa ne maram sprejemati; naj ji zato ne zameri. In pri tem je ostalo.

Zdaj pa je Kopač skrivoma še sam povečal odprtino v ograji; vsak večer, kadar je vedel, da Korbarja ni doma, je izruval kamen. Luknja se je večala in kmalu je bila tako velika, da je celo sam lahko zlezel skozi njo v sosednji vrt. Satansko se je smejal, ko je prvič to poskusil. Potem pa je večer za večerom ležal na preži, skrit za malinami, kakor ropar, ki čaka na svojo žrtev.

Na oni strani je bil učiteljev vrt; lepa vrsta lepo negovanih gredic se je vrstila, deloma zelenjadnih, deloma cvetličnih, ob obzidku pa sadni pritlikavci. V kotu pa je stala skupina kostanjev, kakor teman gozd, ki je bil v mraku kar preveč teman in neprijeten. Pa kdo naj bi se bal na domačem vrtu?

Saj spomladi, ko so kostanji prižgali svoje bele sveče in jih dvignili nad obzidje, takrat so postajali otroci, odhajajoči iz šole ob ograji in občudovali lepa drevesa, ki jih vsa vas ni premogla.

Kadar je Korbarica, ki je prav zaradi lepe sence in tihote kaj rada posedala na klopi pod kostanji, zaslišala cepetanje otroških nog na cestni strani, je večkrat priklonila kostanjeve veje in vrgla čez ograjo belo ali rdečo cvetočo svečo, ki so se otroci na cesti prerekali zanjo in se zahvaljevali zanjo.

Ko so to leto kostanji zacveteli, je takoj prvi večer prišel Kopač na svoje novo posestvo in se je tiho vlegel pod maline, ki so rastle ob odprtini in je prisluškoval na ono stran. Korbarica je hodila po vrtu čisto sama, Rezika, ki ga je nekoč zavrnila, ko jo je zasnubil. Ali morda kaj čuti, da je maščevanje za to prav blizu?

Potem je prišel še Korbar na vrt, položil je roko svoji ženi preko ramen in v tihem pogovoru sta hodila po srednji stezici: od vrat pa prav do kostanjev in zopet nazaj, tja in sem, tja in sem.

»Obnašata se, kakor bi bila v cerkvi!« se je jezil Kopač dan za dnem, ko je hodil oprezovat in prisluškovat in čakat, kdaj pride vrsta nanj. Včasih sta tudi sedla na klop pod kostanji; takrat je razumel vsako besedo, ki sta jo izgovorila, nesluteča, da ju kdo posluša; ali pa sta tiho sedela, kakor da razmišljata kaj posebnega. Nekega večera je slišal: »Ali veš, Rezika, kaj je jutri?«

»O, pa kako dobro! Šimen, šest let je, kar nosim na prstu poročni prstan.«

»Pa ti ni žal?«

»Kako naj mi bo žal, ko vendar veš, da bi z nikomur na svetu ne bila tako srečna, kakor sem ob tebi, Šimen!«

»Včasih mislim, kako mlada in lepa si bila, kakor da si določena za kam drugam, v boljše razmere, jaz pa sem te pripeljal v to tiho in samotno vas, kjer tvoja mladost in tvoja lepota prav nič ne pomeni. Ničesar ti ne morem nuditi, edino ta vrtiček imaš —«

»In tebe! in nobenega drugega imena ne bi hotela nositi, kakor tvoje in nikjer bi ne bila tako srečna, kakor sem pri tebi.«

»Moje ime, Rezi, je tako preprosto in prav nič ne pomeni.«

»Vendar je čisto in brez vsakega madeža, kakor sveži sneg in tako čisto naj tudi ostane za vedno; tudi jaz ga hočem čuvati vsake krivde, Šimen.«

Za grmovjem so se zaiskrile oči podlega prisluškovalca. Kako gori nevoščljivost v teh očeh in pa srd, da ima za onega tam vse, zanj pa ničesar. Toda le čakaj, tisto čisto ime ti bom že umazal, le zanesi se, to Kopač dobro razume! Zaškripali so zobje v besni jezi.

Radovedne sosede je Kopač na njihova vprašanja, kaj namerava z bajto, odpravil z nedolžnim zatrdilom, da že v naprej skrbi za Marico, ki bo itak hitro odrasla, saj leta tako hitro teko! Prihodnja leta bo pač imel še dovolj časa, da hišico popravi. — Pa so mu verjeli.

Hišne oprave niso prodali na dražbi. Peter in Marjanca naj imata za spomin vsaj nekaj, je menil župan Klemen. Pa so spravili staro Barbino opravo na županovo podstrešje.

Marjanco so v šoli sprejeli, kakor lastno hčer. »Saj si kar naša, Marjanca! Nam boš nadomeščala naše otroke, ki nam jih Bog ni dal,« je rekla Korbarica, ko je prišla k njim in jo je prekrižala z blagoslovljeno vodo.

Pa je začela kot res prava hčerka pomagati novi materi v kuhinji in na vrtu. Korbarica je skrbela, da je imela Marjanca vedno kako lahko delo, da je laže pozabila na izgubo stare matere in da ji ni bilo dolgčas. To pa je tudi vedela, da je brezdelje in lenoba začetek vsakršnih nepotrebnih muh posebno pri dekletih.

Večkrat je prišel k učiteljevim tudi Anžek, dvanajstletni vaški sirotek brez staršev, ki je bil oddan h Kovaču za svojega. Kadar mu je bilo v gospodarjevi hiši presamotno, ko ga ni nihče vpošteval, nihče mu privoščil prijazne besede, pač pa so mu nalagali težka dela, večkrat čez njegove moči, takrat se je potihoma ukradel z doma in se je oglasil v šoli. Učitelj in njegova žena sta še izza šolskih let imela dečka prav rada, zlasti se jima je pa zasmilil pozneje, ko je ostal sam na svetu. Rada mu je Korbarica dovolila, da je tudi pomagal pri vrtnih delih, za kar je imel posebno priročnost. Tako je tudi poslej, ko je bila Marjanca v šoli, večkrat prišel, da si je potolažil svojo samoto; pogosto pa se je pridružil tudi Marjanci, ki je delala to ali ono na vrtu: zdaj je bilo v pozni pomladi dovolj dela s pletvijo, kmalu v poletju z obiranjem češenj in ribizla; pozneje je bilo tu pa tam treba podpreti mlado drevesce, da se mu niso polomile veje pod težkimi sadovi. Tako je tudi Marjanca vedno manj jokala in se vedno bolj vživljala v delo in nekako pozabila na svojo osamljenost. Bil pa je tudi sicer Anžek prav prijazen fant; ni imel navade mnogo govoriti, ampak je raje molčal in poslušal, zlasti tedaj, kadar so govorili odrasli in je tudi s tem mnogo pridobil. Saj vemo, da ljudje, ki so mnogo trpeli, raje molče. Če je pa življenje že otroka naučilo molčati, tedaj vemo, da se mu je hudo godilo že v najnežnejši mladosti; saj je kakor mlado drevo, ki mu je slana cvetje pomorila, dočim še druga drevesca stoje v vsej svoji pomladni krasoti.

In Anžek se je naučil molčati, od onega velikega požara, pri katerem se je mati ponesrečila in je moral sam h Kovaču. Toda, če z Marjanco dela na učiteljevem vrtu, ali če gospod učitelj pripovedujejo kakšno lepo povest iz daljnih krajev, potem se mu zasvetijo oči in te dovolj zgovorno pripovedujejo, kar ustne zamolče. Takrat misli na to, kako rad bi iz teh lepih krajev prinesel najlepših stvari, da bi jih mogel podariti Marjanci. In to so najlepše ure njegove trpke mladosti. Kadar pa Marjanco prevzame domotožje in hrepenenje po Petru, ki je daleč v mestu, tedaj se tiho nasloni na Anžeka, češ, zdaj je pač ta moj brat Peter.

In zapuščeni fant je tega vesel; dasi nima cele obleke, niti celih čevljev, bi ne hotel menjati z najbogatejšim sinom vaškega veljaka. Po takih dneh Kovač več ne pozna Anžeka in se čudi, kaj je z njim.

* * *


Poleg šole stoji cerkev, zraven pa župnišče. Po živahnem razgovoru pri Kopaču gre Peter prvič z župnikom v novi dom. Počasi hodita: fant je ves zamišljen, stari župnik pa že davno ne more več hitro hoditi.

Med potjo ju je dohitel kaplan Trdina; globoka guba mu stoji na čelu, ker se še ni odtrgal od resnega razgovora s Kopačem in Čaksom. Tudi še sedaj, ko mirno hodi ob svojem župniku, je še ves nemiren. Njegov stari župnik bo vzel Petra k sebi; toda kaplan ve, da tega brez škofovega dovoljenja ne sme. Ali je to pozabil? Zdaj bo v župnišču vse porazgovoril s svojo sestro Meto, vse bosta uredila in potem — če bi pa škof ne dovolil? Ali naj ga opozori na to? Toda, saj je njegov predstojnik!

Stari župnik je takoj opazil, da bi kaplan nekaj rad pripomnil.

»Ne vem, prijatelj, pa meni se zdi, kakor da hočete nekaj od mene?«

»Da, gospod župnik, ne da mi miru. Petra ste sprejeli, saj sem tega vesel, toda —«

»Ali je morda paragraf, ki vas muči?«

S tihim nasmehom je župnik pogledal kaplana s tako mirnostjo, kakor bi bila pravkar božja roka pogladila njegovo razorano čelo.

»Da, gospod župnik, to je. Pa sem mislil, da ste na to pozabili. Oprostite, pa sem mislil, ko ste brezpogojno fanta vzeli —«

»Ali mislite, da bi ljudje cerkveni zakonik razumeli tako, kakor je. Le malokdo in s temi se da pozneje porazgovoriti; drugi pa bi bili to razumeli tako, da odklanjam in se hočem poslužiti le izgovora. Na prevzvišenega pa se bom obrnil takoj jutri in niti malo ne mislim, da bi mi ne dovolil skrbeti za Petra. Če bi mi pa varuštvo odsvetoval, bom pač prosil svaka v mestu, ki bo že posodil svoje ime, če bom za vse drugo sam skrbel. Tako vidite, gospod Pavel, je že takorekoč vse urejeno —«

Kar hitro je izginila zaskrbljena guba s kaplanovega čela. Kakor visoka jelka hoče biti, raven in močan, mnogim v vzgled. Toda starček poleg njega ne misli na višino, ampak pomaga koreninam do razvoja. Tiho je sklonil glavo pred previdno preudarjenostjo starega župnika. Zdaj ga nič več ne skrbi Petrova bodočnost.

Peter hodi par korakov pred njima in tiho razmišlja in že zaobrne v Cerkveno ulico in čez most, pa je pred župniščem.

Župnik dobro ve, da ga čaka še hud boj, namreč s sestro Meto. Sestra njegova je deset let mlajša; že štirideset let vodi gospodinjstvo. Kakor župnik, je že davno osivela in prav tako ima tudi ona zlato srce. To zlato srce pa je zavarovano in ga zlasti varuje pravo žensko orožje — jezik.

»Vzemite Petra s seboj v vašo sobo, prijatelj, da pripravim in spreobrnem Meto! Prosim!«

»Rad, gospod župnik« se posmeje kaplan. »Kar z mano pojdi, Peter!« In že sta zginila po krajši poti, ki ne vodi mimo kuhinjskih oken, v prvo nadstropje, da bi Peter ne slišal »spreobračanja« župnikove sestre.

»Bo že, bo, a morebiti ne tako lahko. Saj je pri vsaki dobri stvari tako, da ima sovražnike in ovire, le pogum, Martin!« si je prigovarjal stari župnik, ko je korakal preko dvorišča.

Dve stari lipi stojita tu že dolga desetletja. O eni govore celo, da je nad sto let stara, da je nekoč gospodaril v njenem košatem vrhu zmaj. In morebiti je tudi to vzrok, da je neki hudomušnež nekoč nazval župnikovo sestro Meto »farovški lintvern«?

Toda tako je vedno z dobrim in usmiljenim srcem, ki se mora večkrat, kakor kostanj zaviti v bodičasto lupino; toda, ko se lupina odstrani, pa se pokaže lep in dober sad. In marsikdo, ki v tako skrito srce najde prava vratica, je za temi vrati za vse življenje dobro zavarovan.

Župnik ne najde Mete v sobi; bo torej v kuhinji.

»Dober dan, Metka!«

»Bog ga daj, Martin!« Že ga gleda s takim pogledom, ki pravi, da dobro ve, da ji nekaj prikriva. In Metka ji pravi, kakor pred petdesetimi leti — zdaj že ve, da se nekaj pripravlja.

»No, Martin, kaj pa imaš na srcu?«

Hm, kako hitro ga je razumela!

»Kaj bi rad? Vidiš, Meta, zopet eno kamrico tvojega zlatega srca.«

»Neumnost taka, o zlatem srcu; prav lepo bi pri nas izgledalo, če bi ne bilo iz kože in mesa, kakor pri drugih. No, torej, koga pa bi rad spravil v mojo srčno kamrico?«

»Barbinega Petra. Marjanco je vzel učitelj, Korbar, fanta pa jaz.«

»Z mojo srčno kamrico mu bo malo pomaganega; najbrž bo prišel tudi v hišo?«

»0, seveda, Metka.«

»No, že spet nekaj novega, da iz skrbi in dela sploh ne pridemo. In to še, ko bo trajalo leta in leta. Za sveto voljo božjo, zakaj si ga moral pa prav ti vzeti, Martin? Ali ga nisi mogel komu drugemu pustiti?«

Zdaj so jo njegove oči čisto resno pogledale, kakor včasih v cerkvi, če je pri pridigi razlagal kakšno temeljno resnico. »In ti me še vprašaš? Mene, duhovnika? Kar postavi se pred od bede umirajočega s hlebom kruha v roki, pa ga vprašaj: Hej, zakaj ti pa nihče drugi ni pomagal?« —

»Saj veš, Martin, da nisem skopa; toda otroka vzeti za svojega, je pa čisto kaj drugega —«

»Imaš prav, nekaj tisočkrat svetejšega in važnejšega.«

»Saj moški ne veste, kaj je vse s tem v zvezi!« .

»Mi, moški?« in njegove oči se že smehljajo. »Ti pa, krepostna ženska, pa to že veš?«

»Pojdi, no, na stara leta naj se ukvarjam z otroki!« Pa se že tudi ona smehlja, župnik pa ve, da se je srčna kamrica že odprla.

»No, tak otrok pa Peter tudi ni, saj je že enajst let star!«

»Kaj misliš, da je zato že vse opravljeno? To ti rečem, sitnosti bo dovolj s fantom. Kako pa si predstavljaš vso stvar?«

Martin, Martin, zdaj pa pride drugi del!

»Takode mislim: par tednov ali tudi mesecev ostane pri nas, dokler ga ne spravim v mesto k našemu svaku; Peter hoče namreč študirati.«

»Tako, in kdo naj to plača, Martin?« Zdaj pa je res vsa iz sebe, ker ve, kako tesno shajata z dohodki in ko se spominja, koliko je Martin potreboval za svoj študij. In na stežaj odprta srčna kamrica se skoro zapira.

»Kdo? Varuh.«

»No, potem, če že drugače biti ne more.« In kar oddahnila si je.

»Kdo pa je varuh? Gotovo Klemen?«

»Ne, Meta, ne — ampak Martin Dobrič.«

Kar sesedla se je na kuhinjsko klop: »Kje pa misliš dobiti denar, Martin?«

»Bom pa zopet vsak dan za dve tri ure sedel k pisalni mizi, kakor sem že, kadar je bila velika sila. Časopisi so včasih radi sprejemali moje članke. Gledal bom pa tudi, da poizvem za Petra za kako dijaško ustanovo. Upajmo, da bo šlo.«

»Kaj pa, ali nič ne pomisliš na oči, ki ti že dolgo pešajo. Ali res se ne bo konca tej pisariji? Najbrž ne. Saj gre kar naprej: najprej zvonovi, potem bandera in zdaj še ta tuji fant!« Vsa se je razvnela v svojem odporu.

»Nikar ne reci: tuj; ali mar nismo vsi otroci enega očeta? Ali ti je morda žal zaradi zvonov in da imajo Delničarji svojega sv. Florijana?«

»Zaradi zvonov in bandera ne, saj na vse to sem vsako nedeljo vnovič ponosna, posebno pa takrat, ko gre procesija na Sv. goro. Toda, kdo ve, kaj bo iz Petra? Ko bo dokončal svoj študij, boš ti od vednega pisanja že slep; potem bo postal prevzeten, pripeljal si bo nevesto iz mesta in takrat starega župnika in nadložne Mete niti pogledal ne bo več.«

»Meta, Meta, saj jezika še ujela ne boš, ker ti je že ušel! Saj me nisi pustila izgovoriti in najvažnejše šele pride. Veš, kaj je fant rekel? »Doktor, zdravnik hočem postati, za najbolj revne bolnike; Materi božji na Sv. gori sem obljubil, da nočem postati bogat nikoli.«

Zdaj je pa že Meti solza zaiskrila v očesu. Hitro se je obrnila k štedilniku in si je potegnila z roko preko oči.

»Pa naj pride, Martin!« Srce je odprto, Peter lahko pride.

»Je že tu, Metka!« vzklikne župnik veselo. »Pri gospodu kaplanu čaka, kaj boš ti rekla.«

»Oj ti Martine ti, Martinasti, kaj si vedel, da me boš kar okoli prsta ovil?«

»Vedel, vedel, še bolj točno, kakor, da bo tudi prevzvišeni gospod škof pritrdil.«

»Čemu pa še prevzvišeni?«

»So taka pravila, Metka; kar nič ne pomaga,« ji razlaga župnik. »O, Metka, pa tebi najprej stokrat Bog povrni!«

In že je odhitel skozi vežo v kaplanovo sobo, da predstavi fanta takoj svoji sestri. Ni ji bil nevšečen; kar lepo ji je gledal v obraz, ko je govorila z njim; ni govoril preveč, ne premalo, čisto tako, kakor je prav. Tudi sedel je mirno, ni bingljal z nogami, česar Meta ne prenese. Koliko drži na red in snago, se bo pa tudi prav kmalu lahko prepričala.

Pri večerji mu je že odmerila največji kos, župniku šele za njim in potem kaplanu, nazadnje pa sebi. Saj ve, kako je treba!

Ko je kaplan Trdina videl, da je Peter danes prvi, se je natihem posmejal, takoj je razumel, kako stvar stoji. Kar občudoval je župnika, ki je znal Meto tako hitro spreobrniti.

V mali sobici, ki so jo porabljali za shrambo starih cerkvenih stvari, je Meta pripravila Petru posteljo za silo. Prav kmalu so ga poslali k počitku, saj je imel že kar težke oči. Strah in up, ki je vse te dni gospodaril v njem, ga je neizrečeno utrudil. Kako pa je tudi vesel, da gre lahko k počitku in da je sam! Niti veseliti se ne more, kako bi še govoril; samo tih smehljaj mu je šinil preko obraza, ko je napravil križ in že je zasnul.

Stari župnik pa ni šel še k počitku. Dolgo je še odpiral in zapiral predala, posegel po to in ono knjigo, ki jih že dolgo ni več odprl. Toda zdaj se prične v župnišču novo življenje, ker je fant pri hiši. Oskrbel mu bo vse, da bo imel lažje življenje v času študija, kakor on sam nekdaj!

Končno je vendar našel, kar je iskal: staro latinsko vadnico. Takoj jutri bo pričel za poskušnjo; seveda bo šlo od začetka le počasi. Toda prehod iz vaške šole v mestno mu mora oskrbeti. Fant je tudi že eno leto prestar; niti Barba niti fant mu nista nikoli omenila svojih načrtov. Toda zdaj velja gledati naprej, ne pa nazaj!

Ko je vse to uredil in razmislil, se je tudi sam podal k počitku. Truden je, zares truden! Sedemdeset let je že precejšnja življenska pot in najbrž dalje ne vodi več mnogo. »Ljubi Bog, še toliko naj zdrže moči, da fanta spravim na redno pot, potem pa mi lahko odpreš vrata v večnost!« To je bil konec župnikove večerne molitve na ta dan.

IV.[uredi]

Ves preplašen in zmešan se je zbudil Peter drugo jutro. Sanjalo se mu je, da je sedel v prostorni šolski sobi z mnogo fanti skupaj; vsi so bili lepo oblečeni in so se njegovi kmečki obleki posmehovali. In ko ga je profesor, ki je nosil velika očala, nekaj vprašal, ga ni niti razumel, kaj, da bi mu še znal dati pravilni odgovor; pa so se fanje še bolj smejali. Profesor pa je vedno iznova in vedno hitreje izpraševal in součenci so kričali vmes: »Kaj, ta hoče kdaj kaj postati? Krave naj gre past tja, kjer jih je pasel doslej!« Tedaj se je vrgel na mizo in je na ves glas zajokal; pri tem pa — se je zbudil. Dolgo je premišljeval, kje je in kaj se je z njim zgodilo. Vzdignil se je v postelji in je še čutil zadnje solze, ki so mu tekle po licih. Zdaj pa se je uvedel, kje je. Dve deski sta bili njegova postelja, toda slamnjača na njih je bila prav mehka, še bolj pa pernica, ki jo je sinoči naložila nanj župnikova Meta. Hitro se je spravil pokonci in se je ogledal, saj sinoči ni imel časa ogledovati svoje spalnice. V kotu so stali visoki svečniki. O, se že spominja: ob mrliških krstah stoje navadno; v drugem kotu sta dve zviti zastavi; seveda od obeh Marijinih družb; v tretjem kotu pa so šopi umetnih cvetic, onih, ki so navadno v božjem grobu. Tudi mali kip vstalega Zveličarja, ki ga nosijo v začetku velikonočne procesije. Pa še velik predalnik je v sobi, seveda oni, kjer hranijo cerkveno perilo.

Zdaj pa le hitro! V hipu je bil oblečen in že je razgrnil posteljo in odprl okno, da se prezrači. Kako ga je bilo sram, ko je stopil v vežo in je videl, da sonce že prav visoko stoji. Iz kuhinje je slišati ropotanje s posodo. Peter odpre vrata in pozdravi: »Dobro jutro!«

Še preden mu je Meta odgovorila, je že vprašal: »Prosim, ali smem kaj pomagati:«

Kaj takega pa Meta prav rada sliši! »Okno odpri v kamrici in posteljo razrahljaj!«

»To sem pa že storil takoj, ko sem vstal.«

Torej le ni taka neroda, kakor se je Meta bala! »No, potem pa prinesi iz vodnjaka sveže vode in pokliči gospoda župnika in gospoda kaplana h kavi! Zunaj, pod lipo sedita.«

»H kavi? Kaj ne bo maše?«

»Ta je že davno minula; si pač tako dobro spal, da nisi slišal zvonjenja.«

Ravno dobro ne, pač pa trdno, si misli fant in hoče po gospoda. Pa že prihajata: župnik s par knjigami pod pazduho.

»Hvaljen Jezus!« pozdravi Peter nekoliko plaho.

»Na veke; amen! Pa ti ni treba vedno tako pozdravljati; se bova prepogosto videla! Že lahko kar pozdraviš bolj po domače: Dobro jutro! Dober dan! ali kakor bo naneslo, veš!

In glej, nekaj knjig sem že prinesel zate, da bova lahko še danes začela z učenjem.«

Kar zaiskrile so se fantove oči, toda spomnil se je težkih sanj, ki so ga mučile ponoči in je vse po vrsti župniku povedal.

»O, seveda. Tudi kaj takega se lahko primeri. Tu velja le eno: ne se dati premotiti! Če resno hočeš, boš kaj takega dosegel. Kdorkoli ostane na polovici pota, je vedno sam nekoliko kriv.«

Zdaj je prišel še kaplan Trdina.

Meta pa je prav tako delila, kakor sinoči: Največjo skodelico je imel Peter in največji kos kruha. Zopet je vse to opazoval kaplan in se muzal pri tej ugotovitvi, da je župnik Meto, to trdo Meto, tako hitro ovil okoli prsta. Seveda pa ni hotel prav nič omeniti, saj bi sicer Meta iz sramu, da jo je prepoznal, dajala fantu najmanjše porcije, da bi le dokazala, da ji ni fant nič mar.

Po zajtrku je župnik takoj pričel: »Veš, Peter, čudne besede boš videl v teh knjigah, pa se ni treba bati; nobene težave ne bo!« Pa mu je odprl knjigo, rekoč: »Glej, tu stoji: columba, pa ni treba misliti pri tem na Krištofa Kolumba, ker to vse nekaj drugega pomeni, columba je golob.«

»0, saj vem: columba volat« — in pri tem postane rdeč, kakor kuhan rak.

Župnik pa kar na široko odpre oči od samega začudenja. Zato potegne knjigo zopet k sebi, da bi fant ne bral. Toda ta se ne da oplašiti in pripoveduje:

»To se pravi: golob leti. In: alauda cantat, to je: škrjanec poje. Potem pa še vem: rosa est herba, Italia est terra —-«; ves strah in sram je izginil in fant pripoveduje, da oba gospoda samo gledata. Župnik je ves iz sebe; žlica mu pade iz roke, da napravi na Metinem belem prtu rjav madež, velik, čezdalje večji; pa nihče tega ne opazi.

Najprej se je zbral kaplan: »To je pa nekaj! Skritega dijaka smo imeli, pa ni nihče vedel za to. Takega pa še ne v Delnicah! Fant, zdaj pa kar povej, kje in kdaj si se to naučil!«

Zdaj pa je zopet ves plah, ta učeni Peter, pa vendar počasi prične:

»Nekoč me je stara mati vzela s seboj v mesto; sveče je šla kupit za na Sv. goro. Zraven svečarja je bila trgovina s knjigami. Ko je stara mati kupovala, sem jaz ogledoval izložbo s knjigami. Pa mi je prišlo na misel: Če bi imel vse te knjige, bi se pa lahko učil in bi postal zdravnik. Tako rad bi bil stopil v trgovino, pa si nisem upal, ker sem se tudi bal, da bi stare matere ne zgrešil. Pa bolj ko sem gledal, bolj me je vleklo in ne vem kako je bilo, da sem bil naenkrat v trgovini. Gospod v dolgem črnem plašču me je vprašal, kaj bi rad. Tega sem se tako ustrašil, da sem hotel pobegniti, pa nisem mogel, ker je stal prav pri vratih. Nekaj sem moral povedati, pa sem rekel: Dajte mi tako knjigo, da se bom iz nje naučil, kako se postane zdravnik! — Dolgo ni nič rekel, da sem mislil, da je gluh in me zato ni razumel; pa se je le obrnil in je segel za neki zastor in je prinesel dve knjigi: Na, tu imaš, dečko! Kadar boš pa zdravnik, pa mi pridi povedat, da se bom tudi jaz veselil tega! — Pa sem bil že zunaj, še zahvalil se nisem od samega veselja. Pa sem se še tisti dan začel učiti.«

»Kakšne knjige pa so bile?«

»V eni so popisane same rože za zdravila. To bom prav lahko rabil, ko bom zdravnik. Celo vrsto imen sem se že naučil iz te knjige. Nekoč sem stari materi pokazal sliko in ji rekel: Glej, to je malva silvestris; pa se mi je smejala: Ali ne moreš reči po naše: popel, da bi te vsak razumel? — Jaz sem se pa le še naprej učil. Zdaj že vem, da so ta drevesa na vrtu: tilia grandifolia in tista travniška kadulja, ki jo otroci tako radi trgajo salvia pratensis. Ne znam jih še več, kakor petindvajset, ker je nekaj težkih imen vmes; pa se bom že naučil.«

»In druga knjiga?«

»V tej so pa take besede, kakor ste jih, gospod župnik, prej povedali: columba volat — alauda cantat — cantas puella.«

»Ali pa tudi veš, kaj se to pravi?«

»Spočetka ne, dokler nisem spoznal, da je po naše takoj zraven napisano. Potem sem pa kar naprej in naprej bral in sem se čudil, kako čudne besede so namesto naših.«

Župnik je odložil knjigo na mizo in se je obrnil k novemu učencu: »Veš, Peter, prav nič se ti ni treba bati, tvoje sanje se ne bodo uresničile, če se boš le tudi naprej tako pridno učil! Ko pa boš dobil prvo izpričevalo na gimnaziji, bova pa obiskala dobrega knjigotržca!«

Pri tem si je župnik mislil: Barba, ali ga slišiš? Peter pa: 0, stara mati, ali vidiš in slišiš, kako je z menoj?!

Meta, ona zgovorna Meta pa sedi fantu nasproti in se niti ne zaveda, da je odprla že danes srce na stežaj in da vsi vidijo v tisti kamrici, da je mali Peter notri.

Ko je še sama v kuhinji, že na tihem dela načrte: Novo obleko bo moral fant dobiti; bo pač morala gledati, da bo pri gospodinjstvu prihranila. Ko bo šel v mesto, mu mora vse najpotrebnejše dati s seboj.

Z vsemi takimi načrti se je mučila Meta tudi ta večer, preden je zaspala. Peter pa to noč ni spal, kakor še nikoli v svojem življenju: še polnoči je slišal in vse se mu je vrtelo od same sreče, nepopisne sreče!

O, Barba, le v miru počivaj pod velikim križem! Peter je našel nov dom. In ti, ki so ga sprejeli, pač isto mislijo, kakor si ti mislila pred nebeško Gospo na Sv. gori: nedolžen je in priden; Mati Marija, varuj ga!

*

Mladi maj je prihajal v deželo! Kakor bi kdo vrgel zlato žogo v zrak, je vse bleščalo v žarkem sončnem siju; v zraku je zapelo, da je izvabilo vsem, pa prav vsem ptičkom najlepše pesmi. Tudi metuljčki, ki so zaslišali te pomladne speve, so dvignili krilca, da zaplešejo v sončnem siju. Pa je sonce sipalo s polnimi rokami bleščeče zlato v zeleno travico, da je vsaka bilka, ki so vse nosile bleščeče rosne kapljice kot dragocene dragulje, dobila še tudi zlat plašček k pomladni veselici.

Vsa mlada in lepa je prišla pomlad; pred njo je pozibaval lahen vetrič vejice, ki so prosile zelenja. Na stare krivuljaste češnje je obesil kot sneg bele cvete. Na učiteljevem vrtu je zaplesal okoli breskvinih vej, da so se rjavi popki razpočili in so se prismejali iz njih rožnati cvetovi.

Povzpel se je tudi čez pokopališko ograjo, posejal med kamenite plošče drobno travico, da je pomlad tudi lahko odprla glavice drobnim marjeticam pred velikim križem, odkoder se je sprehajala med vrstami grobov in na vsakega vrgla bežen pogled, da so se predramile cvetke, ki so bile še od jeseni ostale v njih. Veterčku in pomladi pa se je nekako mudilo dalje, da še tudi drugje pripravita pomladno razkošje.

Cesta proti Poljani in dalje proti Sv. gori je bila kakor nevesta. Raz vse drevje, ki je bilo posajeno ob njenih straneh, so viseli beli in rožnati pajčolani in lipovka tam ob koncu vasi je dišala.

Ali ni to pravljica, ki jo mati narava vsako leto pripoveduje svojim otrokom, pa se nikoli ne naveličajo poslušati?

Najlepša cvetka pa se je razvijala v šoli; ne sicer na vrtu in ne na oknih, ki so bila vsa na gosto zastavljena. Ne, o ne, ampak tam, kjer rasto božje cvetke: pod materinim srcem.

Spočetka Korbarica ni mogla verjeti na to nepopisno srečo; zdaj pa ve in niso sanje ...

Če ji je zjutraj tako slabo, da nobena hrana ne ostane v njej in se je loteva omotica in je tako zelo trudna, potem se natihem nasmehne, skrivaj in pomembno. Morebiti tudi včasih spregovori: Da, moj otrok, vem, da prideš, da si že na poti k meni. Ti moj dragi otrok ...

Danes bo povedala Šimnu; dolgo se je obotavljala, ker sama ni verjela v misli, da je vse samo hrepenenje.

»Zdaj pa, Mati s Sv. gore, ti si mi izprosila; k tebi ga bom prinesla, ko zopet poromamo na Sv. goro!«

Ves dan že poseda pri oknu in gleda vso pomladno krasoto. Ko bo vse drevje zopet belo, bo otrok že tu! Kakor Jezušček, ki je tudi pozimi prišel na svet! Pa koliko časa bo še trajalo, preden bo to; cvetje bo odpadlo, sadovi se bodo razvijali počasi in polagoma, pa bodo drevesa zopet rumena in vsa trudna izgubila listje — in ko bo zopet sneg, tedaj pride njen čas ... Mati s Sv. gore, pomagaj takrat otročku srečno na svet!

Zona jo spreleti v pričakovanju vsega tega čudovitega, kar se dogaja v njej. Globoko je sklonila glavo, zaprla oči, da se vsa zamisli v svojega otroka.

Ni slišala moža, ki je stopil v sobo. Ko že stoji pred njo, se ga prav zares prestraši: »Ali nočeš na vrt, tako lepo je zunaj, tu notri je pa tako soparno?«

»Saj res, pod kostanje bom sedla, tam sem tako rada. Pojdi z menoj, Šimen!«

»Pridem takoj za teboj; moram pogledati, če je pri čebelah vse v redu.«

»Dobro, te bom počakala, saj se ne mudi!«

Pri malih vrtnih vratih sta se ločila: Šimen je šel na drugi konec k čebelnjaku, Rezika pa je krenila na desno mimo vodnjaka, čisto počasi, korak za korakom in vse se ji je zdelo danes tako novo in nenavadno. Seveda, ko je pa imela svojo skrivnost, ki naj jo danes izve tudi mož. Vse pa je že danes hotela pokazati svojemu malemu, še nerojenemu. Bolj kot telo je njena duša trpela pod resnico materinstva.

Vendar, otroka, Mati božja s Sv. gore, kako naj se ti zahvalim!

Zgoraj v kamrici leži Marjanca; mati ji je postala; zato pa ji bo Bog dal otroka. Bog ve, ali bo bratec ali sestrica osiroteli Marjanci?

»Če je prav tako, Marija s Sv. gore, daj nam fantička, da bo imel Šimen svoje veselje, — če je pa bolje tako, pa deklico, saj jo bomo tudi radi imeli ... Le mrtvega otroka nikar, o saj to ni mogoče, da bi nas Bog tako preskušal! Le kako mi pride taka nespametna misel? Pred par leti so imeli pri Malnarju tako nesrečo; pa so takrat ljudje rekli: bolje mrtev rojen, kakor pa nesrečna smrt. Morebiti je to res. Pa vendar ne smem misliti kaj takega. Saj pa je tudi Šimen tako dober, da se kaj takega ne more zgoditi. Tudi jaz hočem biti zares dobra, Mati Marija, in varovala bova najinega otroka vsega hudega, da ne postane hudoben ...«

Popolnoma pozabila je na vse drugo, vsa je obrnjena vase. Počasi stopa in vsaka misel, vsaka želja, vsaka prošnja, vsaka molitev je za otroka.

Še mal ovinek in že je pod senčnatimi kostanji. Visoko na nebu plava lunin krajec in osrebruje mlado zelenje. Toda vsega tega mlada žena ne vidi. Tiho sloni ob kostanjevem deblu in se poglablja v svojo skrivnost.

»O, če bo punčka, naj ima zlate laske in oči tako modre, kakor plavice v žitu, pa usteca rdeča kot mak in vsa zdrava in močna in ravna naj bo. In dobro, plemenito srce, polno veselja in upanja, kakor smrečica na vrtni sredini! Mehko in čutečo dušo naj ima, da jo bo mogoče lepo vzgojiti, da postane dobro dekle in kdaj dobra žena! O, Mati s Sv. gore, pomagaj, da Šimen in jaz kaj ne pokvariva!«

Luna je posijala prav v njen obraz, ki je svetniško lep.

Pot do materinstva je sveta pot, če hodi z belimi stopinjami svete dolžnosti, otrok je, ki materinstvo posvečuje. Spleta pa tudi venec in kuje krono tako dragoceno, ki je noben kralj na svetu nima: le na materini glavi blešči, ko hodi najsrečnejšo, pa tudi trpljenja polno pot na svetu. Kdo je revnejši, pa kdo je tudi bogatejši, kakor so matere?

Tako polna je prelepih misli svojega materinstva, da ničesar ne opaža okoli sebe; niti z najmanjšim strahom ne misli na to, da je popolnoma sama na vrtu, da je za njenim hrbtom gosto grmovje. Sto luči gori v njeni notranjosti, ko razmišlja o svojem otroku, niti najmanjše poti ni v temo. Prav nič ne zapazi dvoje divjih oči, ki že nekaj časa gledata iz gostega grmovja, ki je zrastlo tam, kjer se je podrla ograja okoli Barbinega vrta. Prav nič ne sliši drsajočih korakov nekoga, ki se poriva skozi grmovje in prav nič ne čuti pohotnega pogleda, ki opazuje njeno telo: slej ko prej stoji vsa mirna, vsa zatopljena.

Zdaj položi nekdo roko na njeno ramo, težko moško roko. Kako se mora premagovati Kopač, da je ne potegne k seibi — toda želi se oškodovati za vsa ta leta, ko jo je smel gledati le od daleč. Okusiti hoče njeno bližino, kakor pokuša doma vino, ki ga pripelje hlapec iz zidanice. Saj je dostikrat videl Korbarja, kako je objel Reziko preko pasu in okoli ramen. Vse to hoče danes tudi Kopač.

Toda, žena, lepa, čista žena, zdaj pa je zadnji čas, da pobegneš, saj vendar čutiš strupen vzduh, ki veje okoli tebe! Toda, vsa si še zamišljena v pogovor s tvojim otrokom in ne vidiš in ne čutiš ničesar drugega!

Vsa je mirna, spokojna in zaverovana vase, s smehljajem na ustnih, kakor pod lahnim pajčolanom. Iz daljave nekako čuti nekaj težkega na svoji rami. »0, Šimen, pridi, danes ti hočem dati tako lepo ime, kakor do sedaj še nikoli! Oče! Ti pa boš meni dal najlepše ime, ki ga premore svet: mati. Kakor dva srebrna zvona bosta ti dve besedi!«

Kopač pa se ne more več obvladati; ta smehljaj na njenih ustnih! Nikdar in nikoli se ni njemu tako nasmehnila. Vedno je bil tega deležen nekdo drug — vraga tudi, da bi ne izrabil prilike, ko ga poželenje žge, kakor sama žerjavica!

Kakor s kleščami se je oklenil Korbarice, dvignil sklonjeno glavo in pritisnil nečiste ustne na njena drgetajoča ustna. Živalska čutnost, maščevalnost in živinsko ugodje se je strnilo okoli njega kakor goreč steber. Poljubljati, ho, ho poljubljati kolikor hoče! »Nikoli me ne boš poljubil ti, ampak le tisti, ki bo tudi moj mož!« Ha, ha, ha, pa se brani, če se moreš, ti kopriva, ti! Toliko, kolikor hočem te bom poljuboval; moje roke so močne in uiti mi ne moreš! Ha, Rezi, ali te imam?

Za en ali dva utripa je to trajalo, vendar je bila cela večnost nesramnosti in surove pohote in neizrekljive bolečine.

Prestrašila se je, vse luči v duši so ugasnile, vse sveto se je pogreznilo. V satanski obraz so gledale njene oči; kakor težak obroč je nekaj leglo okoli njenih prsi, vzelo ji je sapo; hoče klicati na pomoč, pa niti glasu ne more dati od sebe, le zamolklo grgranje. In zdaj — vročični ogenj ji je legel na usta, dvoje oči roparske živali se zagleda v njene in potem — usmiljeni Bog, ta žarka svetloba!

»Pusti me — pusti me!« Z nogami suje, roke hoče iztrgati iz močnih klešč. Eno roko je oprostila, kakor kladivo je padla z vso močjo v njegov obraz, da se je opotekel — v smrtnem strahu se brani, suje ga od sebe z vso močjo v skrajnem obupu. Do malega drevesca, kjer sta se prej s Šimnom ločila, sta se priruvala, tedaj se spotakne on ob posekanem deblu, popušča, izpusti, pada — prosta je, prosta in steče proti malim vrtnim vratom, koder je pred par trenutki odšel Šimen.

Toda še sliši Kopača, kako v onemogli jezi sika za njo: »Le povej Šimnu, če si upaš! Potem mu pa jaz povem, da sem imel jaz mnogo več od tebe — in le misli si: verjel bo meni, ne pa tebi! O, tega se bojiš in mu ne boš povedala ...«

Kakor goreči plameni so jo zagrnile te besede v zbeganost in strah.

O, saj to ni človek, je zverina! O Bog, o Bog!

Prišla je do grede, kjer se rože spenjajo po mali uti — te se upognejo, sklonijo, vsa drevesa se sklanjajo, ograja se prevrača na tla — vodnjak dviga vzvod, kakor da bi jo hotel udariti. — »Ne, ne!« Drhti, se skloni, se hoče prijeti za rože, a te začno plesati, isto tudi uta in drevesa, nikjer se ne more oprijeti, vse se vrti okoli nje, kakor vihar šuimi, nekje je strašno zaropotalo. -

Ob vznožju vodnjaka, ki moli svoj držaj kakor križ v zrak, leži mirno. S skrivnostnimi prsti tipi je lunina svetloba preko kostanjevih kit, preko obilnega telesa, v katerem naj bi zorilo mlado življenje v miru in spokojnosti.

Ko prihiti Korbar končno od svojega dela, se spotakne ob vrtnih malih vratih ob nekaj mehkega.

»Za božjo voljo, Rezika!«

Prav nič se ne gane; le modrikasta lunina luč jo obseva.

»Jože, Jože!« Tako kliče na pomoč le do skrajnosti prestrašeno srce.

Previdno in varno jo odneseta v hišo, a ves čas še ni prišla k sebi. Položita jo na posteljo, nad katero visi slika Matere božje s Sv. gore.

Marjanca se je zaradi nenavadnega klica očeta Korbarja silno prestrašila. Slišala je Še zaskrbljene hlapčeve korake; samo suknjič si je ogrnil in hitro odšel.

Jezus, Marija in Jožef! — Mati!

Toda, ko je zagledala Korbarja in njegov bledi obraz, se je hitro zbrala. Slabost. O seveda, z jesihom se najhitreje prežene. Že je namešala vode in kisa ter namočila čist robec in z njim močila senca in čelo nezavestne.

Jože pa je že sedel na konja, da gre iskat še drugačne pomoči. Najprej v župnišče; kar mimogrede naznani: »Hitro, hitro, Korbarica bo umrla!« In že vihra dalje v Kamnico po zdravnika dr. Ničmana.

Vse prepočasi mu danes dirja konj; toda ves je preplašen, vsake sence se ustraši. Ne more drugače, da tudi njemu pove: »Če ne boš hitel, ne bova dobila pravočasno pomoči in naša gospa mora umreti.« Kakor bi bil razumel, se konj nič več ne obotavlja, ampak drvi in drvi prav do vasi, ko se pokažejo prva razsvetljena okna. — — —

»Marjanca, po Lenico!« se je Korbar še nekako spomnil. In že hiti Marjanca. Ko prav zavije v glavno ulico, zasliši zvonček. Obhajilo! O seveda: mati!

V.[uredi]

Naprej, naprej! Vsa spehana plane pri Klemenu v hišo in v par minutah sta z Lenico že zopet na poti nazaj. —----

Za slepimi šipami svoje nove hiše oprezuje Kopač. Videl je odhajati hlapca, odhiteti Marjanco in priti kaplana.

Kaj je tako daleč? Razmišlja. Ne ve pa, ali mu je lažje ali težje pri srcu; rad jo je imel, kakor nobeno drugo. Vsa njegova surovost je posledica zavrnjene ljubezni.

Tiho je zaklenil bajto in odšel domov; tam je vzel iz skritega kota znano zelenko. Zunaj je nekje še požvižgaval Stane. O, tega smrkavca nocoj prav res nič ne potrebuje, niti videti ga noče. Vtakne si torej zelenko pod suknjo in odide v svojo sobo. Vsebina zelenkina bo že pomagala, da bo hitro poplaknil vse nevšečne misli; potem pa se tudi nikogar ne boji.

Opolnoči je slišal Stane, da so zaškripala vežna vrata. Pogledal je ven in opazil očeta, ki je potihoma odhajal do prvega ovinka, pa se potem prav tako tiho vrnil.

Da, Kopač, še je luč doli pri Korbarjevih. Ali še slišiš naglico okoli hiše in zvonček, ki je zvončkal, ko so ji prinesli Boga? Ali se morebiti tvoja krivda zbuja in te obsoja? 0, potem je morebiti še v tvoji temi mala iskrica!---

Ko je Lenica prišla h Korbarju, je hitro pregledala položaj. Odvezala in odpela je Korbarici obleko, snela lasnice iz težkih kit in jo vedno iznova močila po sencih in čelu. Kakor izvežbana strežnica bolnikov je vse delo opravljala kar se da tiho in spretno. Marjanci je po tihem, večkrat tudi samo z migljajem pokazala, česa potrebuje, kaj naj ji prinese.

Končno je mlada žena odprla oči; preplašeno so se ogledovale okoli.

Ne, ničesar ni tu, le mož in — tam-le dekletce in še--o seveda, to je---. Njega pa ni tu. O ni ga! Morebiti so bile pa le grozne sanje?

Ali je morebiti njeno stanje, ki to povzroča? Da se otroček na ta način javi — o tega pa še res ni nikoli slišala. Vendar ne more prinesti pekla s seboj, če pa pride iz nebes od samega Boga!

»Rezi, Rezika!« rahlo se skloni čeznjo njen mož.

»Slabo mi je postalo, Šimen, kaj-ne?« Počasi se prebujajoča še dostavi:

»Toliko skrbi in dela — ne smeš biti hud, Šimen!«

»Da ti je le bolje!«

Njen glas je še ves šibak, boječ: »Pa mi je res bolje. Nič se ne boj, Šimen. Le glava, glava —- vse se je vrtelo in vodnjak me je hotel udariti s svojim drogom; ali se je ograja sesula name?«

»Ne, Rezi, nič od tega. Le omotična si postala in si se pri vodnjaku onesvestila. Zdaj boš pa kmalu dobra. Kaj-ne, Rezi?«

»Da, da. In luna — luna---in Lenica, kako pa je ta prišla —?«

Naenkrat pretresljiv krik: »Nikogar ne pusti notri, Šimen, bojim se, o kako se bojim!«

Lenica je hitro zaklenila vrata; to jo je pomirilo, da se je spustila nazaj v blazine. Tudi strah je minil.

»Zakaj pa je Lenica pri nas?«

»Marjanca je šla ponjo, ker ti je bilo slabo in sem mislil, da ti bo kaj pomagala.«

»Tako, ponjo si poslal?«

»Da, in po zdravnika tudi.«

»Po kaplana pa ne?«

»Tudi po njega.«

Zaprla je oči in rahlo prikimala. To je prav, da tudi po kaplana: odvzel ji bo tisti peklenski strah in ga bo zapodil daleč stran. Le kmalu naj pride! O, kako jo peko ustne! In nad očmi ji vise meči, o tako ostri, da jo zbadajo —!

Korbar odklene vrata in jih odpre. Zdaj zagleda Korbarica mizo vso pripravljeno za previdenje: belo pogrnjeno, na obeh straneh visoki beli sveči, v sredi pa križ. Pred križem pa v belem siju — kakor okras z božičnega drevesca — o, saj ve, tam leži Najsvetejše in čaka nanjo. Ob mizi pa kleči kaplan. Zdaj je vstal in prihaja k njej. Šimen pa prenese belo mizico prav k njeni postelji.

Niti trenutek ne misli Korbarica na smrt; le rešitve hoče iz strašnih sanj.

Kaplan pokropi z blagoslovljeno vodo: »Boga vam prinašam, gospa, da vam bo pomagal.«

Zdaj, zdaj, si misli, bo moral hudobec oditi; kajti, če ostane, potem niso bile sanje. Zdaj je duhovnik tako blizu in na mizi je sam Gospod nebes in zemlje--toda strašna slika se ne odmakne in ji ne gre iz spomina.

Še vedno čuti na ustih strašno vročico in kakor plameni ji gore oči; srce pa udarja tako trudno in počasi; kakor železen oklep čuti na prsih.

Vsa ta tiha bolest se odraža tudi na njenem licu. O, kako moža boli ta bolesten izraz! Saj to ni obraz njegove žene, njegove Rezike, ki gleda iz blazin, saj to niso njene tako krotke oči, ki zdaj plapolajo kakor sveče, če zapiha veter čeznje.

»Kar čisto mirni bodite, gospa in nič se ne bojte!« ji prigovarja kaplan; »Jezus je sredi tu med nami; kaj bi se bali!«

Porinil si je stol k postelji, obrnil štolo, drugi pa so tiho zapustili sobo, ki jo je Korbar od zunaj zaprl.

»Kar povejte mi, kaj vas teži; pomagal vam bom, da obračun z Gospodom Bogom ne bo težak in da bo mogel čimprej priti čisto k vam, v vaše srce.«

Pokril si je oči z roko in čaka, da se mu izpove; čaka dolgo; iz težkega dihanja bolnice čuti težak boj njene duše. Nemirno segajo roke po odeji, zagrebejo se vanjo, se je oprimejo, kakor da išče opore, pomoči; pa zopet segajo na čelo, kakor da hočejo odgnati nekaj neprijetnega; oči pa se upirajo v Najsvetejše na mizi ob vznožju križa.

»Nič se ne bojte, gospa —!«

»Gospod Jezus, ne morem povedati, je prestrašno — pregrozno.«

»Greh je strašen, toda kesanje izbriše vse; Bog pa je neskončno dober. Nobena krivda ni tako velika, da bi je ne mogel ali ne hotel odpustiti.«

»Ne morem — ne morem —«

»Kako pa naj vam pomagam, da boste laže povedali?«

»Gospoda mi dajte čisto blizu!« šepetajo blede ustnice.

Kaplan ji postavi mizico z Najsvetejšim čisto k postelji; na malo hostijo se zazro oči. Potem zapre oči in šepetaje s trepetajočimi ustnicami odkrije nesrečno skrivnost tega večera.

Duhovniku nabrekne žila na čelu. Volk oprezuje čredo in pastir pa spi. On je duhovnik! — Vstani in ubij volka, da ne pride kri nedolžnih ovčic na tvojo dušo!

Ubij? je pomišljal kaplan. Kaj ne pravi Bog: Ne ubijaj!? In kakšno je Gospodovo maščevanje? Daj mu prave ljubezni v srce in, če je bil volk, bo postal jagnje.

Ne, to je njegova kri, njegov nabrušen meč, s katerim rešuje taka vprašanja, ki zdaj hoče prekričati vse milo v njem: Stran, stran z njim! Bolje je, da eden umrje v tujini, kakor da jih bo sto in še več brez doma. In, kdor moti svetišče otrokovo v materinem naročju, naj bo preklet!

Kakor da je sonce posijalo v bolniško sobo; nebeški sij izžareva sveta hostija na mizi ...

"Blagor usmiljenim" ...

Odkod ta glas?

Duhovnik je sklonil glavo; Gospod je govoril: Ljubezen je moja služba in dobrota in odpuščanje ...

»Ali ste možu že povedala?«

»Ne; saj bi morala vso bridkost še enkrat preživeti in preboleti, tega pa ne zmorem. In« — groza jo je spreletela in ji razširila oči — »če bi pa oni vendar le držal besedo in Šimnu napovedal neresnico in bi mu Šimen verjel — kaj pa potem?«

»Ali naj jaz obračunam s Kopačem in bi tako Šimen ničesar ne zvedel?«

»Ne, ne, nič; prav nič!«

In zopet je začuden obstal njegov pristni kmečki razum. Nič, prav nič? Odpor vstaja v njem; da bi ne smel posvetiti v to močvaro, da bi hinavcu ne odtrgal krinke raz obraz? Toda veže ga spovedna molčečnost; žena tu pred njim pa ga od tega ne odveže.

V dvomu je: ali je to strah ali veličina?

»Onemu pa morate odpustiti!« Sam se je stresel pod težo zahteve, ki je edino prava.

»Odpustiti? -— O, pa je tako težko, duhovni oče!«

»Ali mar ni Kristus morilcem odpustil na križu in nam s tem pokazal, da ne gre čez človeško moč, četudi je tako težko? In je On nam že tolikrat odpustil, saj je vsak naš greh Zanj novo križanje.«

Njene oči so se uprle v Križ na mizi, spolzele po njem nizdol do bele hostije ter jo objele s pogledom polnim ponižnosti in globoke vdanosti, da je kaplana ta pogled presunil.

»Da, gospod Bog, odpustim, saj si Ti tudi odpustil.« Glasno pa pravi: »Odpustila sem mu —« Potem pa so ji zažarele oči v groznem strahu: »Vse, kar mi je storil, vse, prav vse. Toda, da bi to otroku škodovalo, tega mu pa ne morem odpustiti ...«

»To pa Bogu prepustite, gospa! On je Oče vseh in vsakega, tudi še ne rojenega!«

In je dvignil roko, da ji da odvezo.

Počasi ji je narekoval očenaš, prošnjo za prošnjo; odgovarjala je šepetaje. Ko je prišla do drugega dela prošnje o našem odpuščanju: Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, tedaj jo je spregovorila glasno in pogumno.

Zdaj kaplan ni več dvomil, da je njeno odpuščanje veličina.

Odprl je vrata in poklical vse, ki so čakali zunaj, da pridejo kot priče nadalnjih svetih dogodkov. Pokleknili so okoli postelje in pritajeno odgovarjali pri svetih obredih.

Ko so ugašali sveče, je Marjanca plaho pripomnila: »Zdi se mi, da že prihajajo.«

Prisluhnili so v noč in res so slišali voz, ki je odskakoval po cesti vsled silne brzine.

Mlademu doktorju bolnica ni ničesar omenila o grozi in strahu, ki ga je prestala prošli večer; povedala mu je le veselo skrivnost svojega materinstva.

»Potem se pa pač ne smete čuditi, spoštovana gospa; v tem položaju so omedlevice lahko kar na dnevnem redu. Ne smete biti preveč sama, če ste plašna in se rada prestrašite. Saj vaš mož to novico že gotovo ve?«

»Še ne; danes sem mu hotela povedati, doli na vrtu. Pa preden je prišel za mano, sem se tako prestrašila — mislila sem, da se bo ograja podrla name — in so me našli nezavestno ob vodnjaku. Šimen se tako boji zame -— saj drugega ne more biti, kaj-ne, gospod doktor, kot otrok?«

Potem so ji oči zopet zažarele v silnem strahu: »Ali mislite, da bo to otroku škodovalo?«

»Upajmo, da ne; zdaj pa je najpotrebnejše, da ste vesela in se ničesar ne bojite! Berite lepe, sončne knjige, saj jih imamo tako lepih! Včasih tudi malo zapojte, v ostalem pa se držite svojih dnevnih opravkov, kakor navadno. Gospoda kaplana pa lahko pogrešate za zdaj, ker ne bo nič hudega več in jutri ste že popolnoma zdrava. Svojemu možu pa skrivnosti ne smete več prikrivati!«

S temi besedami se je zdravnik poslovil. Mirno je zatisnila Korbarica oči in se spustila v mehke blazine. Kakor da bi ji bila hladna roka odvzela žgočo bolečino z glave.

Županova Leniča pa je spremila zdravnika po veži do vrat. Ta je že pozabil na skrivnostno srečo tam notri v sobi in je videl le svojo lastno, kako ga je gledala iz dveh rjavih oči. Tisoč sreč mu je plalo v srcu. O, ko bi bil vedel, da najde svojo rjavooko srnico pri učiteljevih, to bi bil priganjal in privijal svoje motorno kolo!

»Gospod doktor, kaj pa vendar je z gospo Korbarjevo?« je zdaj vprašala Lenica.

O, vendar! Kako ga veseli to vprašanje! Kakor most je med njim in njo!

»Kaj ji je, gospodična Lenica? V sebi nosi skrito novo srečo — otroka pričakuje.«

Lahen mrak je v veži, toda kljub temu vidi zdravnik, kako je zardela prav do las; veke so zakrile rjave oči.

Lenica, ti čista, nežna! Ko bi vedela, kako si lepa v dekliški sramežljivosti!

Pogledal jo je in njegovo srce se je do roba napolnilo s srečo.

»Neizrečeno se veseli tega; pa jih je toliko, ki otrok ne marajo. Ali bi se na njenem mestu tudi vi veselila, gospodična Lenica?«

Rahlo stopa njegovo srce preko mostu do njenega srca in rahlo pogleda vanje.

»Jaz —?« Njene sanjajoče oči se srečajo z njegovimi.

»Ničesar ne zavidam ljudem, kakor le eno.«

»Le eno? In kaj bi to bilo, gospodična Lenica?«

»Materam njihove malčke —.«

Ti mala, ti velika! poje njegova duša in mu izžareva iz oči. Ne more govoriti in tudi noče oskruniti svete tišine okoli nje. Tiho se skloni nad njeno roko za par hipov, potem pa sede na kolo in se odpelje. Srce pa mu je polno božičnega veselja in božične svetosti.

Lenica pa, ki mu je prižgala v srcu to veselje, sloni ob vratih vsa v mraku sicer, toda okoli njene glave je svetal venček srebrnih zvezdic. V mislih spremlja njega, ki ji je malo prej zastavil čudno vprašanje ...

V sobi ob postelji svoje žene pa sedi Korbar. V mračno tišino so obrnjene njene oči z novim sijajem in ko se srečajo z njegovimi, izreče le eno edino besedo: »Oče!«

On se skloni in jo nežno poljubi na usta, prav tja, kjer so nedavno žgali in boleli strastni poljubi nekoga drugega, a je s tem poljubom vse, prav vse izbrisano in pozabljeno.

»Kakor Jezušček, mati!«

Zdaj so se zasvetile njene oči v tihi sreči, prvič po strašnih sanjah.

»Jezušček, božiček ...«

*


Kaplanu Trdini ono strašno ne da miru. Volk sredi njegove črede! Hoče in mora ga odpoditi! Toda kakšne vzroke naj navede, ko ga pa veže molčečnost, za katero ni odveze? In če tudi najde malenkost, o kateri bi smel govoriti, kaj bi to koristilo? Če pobegne volk iz ene vasi, kaj morebiti v drugi ne bo delal škode?

Ni drugega izhoda, kakor tisti, ki ga bo pripravil Bog sam: Nosite močno luč, ki bo užigala tudi na drugih svečnikih!

Toda, Gospod, ali nismo le ljudje, slabi ljudje?

Odvrzi svojo slabost in se opaši z duhom Gospodovim; ta je vedno: dom in mir in dobrota in ne vpraša, kdo je ta, ki trka.

V misli zatopljen stopa Tomaž Trdina čez travnik. Sreča ga Stane.

»Dober večer, gospod kaplan!«

»Bog daj, Stane; kam pa greš?«

»K potoku; vedno premišljujem, če nam ta ne bo prinesel nesrečo, ker tolikrat izstopa.«

»Saj imamo v vasi še druge nevarnosti, pa jih nihče ne vidi.« »Nihče?«

Po tem vprašanju je spoznal kaplan, da ga je fant razumel. Zopet je vstala pred njim slika, ki je ni mogel pozabiti od onega dne. Zato je vprašal:

»Stane, zakaj pa si takrat tako odločno zahteval, da Marjanca ne sme v vašo hišo?«

»Saj sami pravite, da je nevarnosti veliko v naši vasi; zato gospod kaplan.«

»Pa mi boš pomagal, Stane, da okužena voda ne pride v vse studence v Delnicah? In mi boš povedal, kakšen je strup, ki izvira iz vaše hiše?«

Težko vprašanje za sina; toda ta ima čisto srce in jasne oči. In dve sliki mu lebdita pred očmi: materina in Marjančina.

»Če boste molčali, dokler je to potrebno?«

»Mojo besedo, Stane, če je treba, da molčim!«

»Pri nas doma je težko. Za nikogar ni dobro, a najmanj za dekletce in še za tako, kakor je Marjanca!«

»Zakaj? Stane?«

»Oče pije in kolne. Potem pa ne ve, kaj dela. Če se mu kdo po robu postavi, zdivja. Pravi pekel bi bil to za Marjanco, četudi bi imela drugega dovolj. Ko bi bila starejša, pa bi itak morala stran.«

»Ali prihajajo tudi še drugi ničvredni ljudje v vašo hišo?«

»Nekaj jih prihaja, ki rovarijo proti županu in župnišču. Najhujša sta nova dva uradnika, ta od železnice in oni od pošte, Vari in Brzec. Koliko se tu popije! Ta dva pa skrbita posebno za razne časopise, ki jih dobivata iz mesta. Vsa naša hiša jih je potem polna in seveda tudi polna opolzkega govorjenja, za katero je treba imeti kosmata ušesa. Oče pa veliko drži na nje.«

»Kaj pa mala Marica?«

»Zdaj je še majhna in povečini je v moji bližini, kakor mi je mati naročila. Zelo me ima rada in se zato vedno suče okoli mene. Ko bo večja, bom pa že moral poskrbeti, da pojde od hiše k poštenim ljudem; doma je ne čaka nič dobrega; prav gotovo bi ne ostala dobra.«

»Zakaj pa si ti še doma ostal? Saj nimaš prav nič prijetnega s tvojim očimom?«

»Če bi še jaz odšel od hiše, bi bilo še slabše, kakor je.« ,Ostani doma, da se oče popolnoma ne uniči! Tako mi je naročila mati na smrtni postelji. Ali naj potem grem? Saj ne morem; biti moram zavora Kopačevemu vozu do konca!«

»Junak!« si je mislil kaplan, ko sta šla nekaj časa molče dalje. Ne, ne bom odpodil volka v drugo vas! Saj imam tu, Gospod, dobrega pomočnika. Luč je, ki bo svetila tudi na tujih svečnikih.

»Še nekaj, Stane: zakaj pa je tvoj oče vendar kupil Barbino bajto? Za Marico? Tega ne morem verjeti!«

»Tega pa še nisem dognal. Mnogo mu je na tem, da jo je dobil; saj je še moj denar porabil za nakup.«

»Tvoj denar?«

»Da, moj delež po materi; toda misli, da jaz tega ne vem. Skoro vsak večer je bil doli prve tedne, zdaj pa vedno redkeje. Mislim pa, da ostaja na vrtu, ker ni nikoli nobeno okno razsvetljeno.«

»Bodi čuječ, Stane! In vse, kar sva govorila, ostane med nama! Nikomur ne pravi!«

»Nikomur!«

VI.[uredi]

Teden pozneje je Korbarica že vstala. Oprijela se je vsega dela kakor navadno. Le kdor bi jo natančneje opazoval, bi videl, kako se je nekako izpremenila v obraz in roke se ji komaj vidno tresejo. Kdor pa bi ji pogledal v oči, bi je več ne spoznal; kar v teh očeh gori in sveti, kakor lučka v hišnem kotu, to ni tista brezskrbnost od nekdaj, ono veselje nad mladostjo: ne, to je kakor tiho in nestrpno čakanje, kakor tiho sanjanje, pa zopet strah pred temo in nečem neznanim.

Ali je morebiti to mala dušica? se tiho povprašuje Lenica in odhiti s svojimi mislimi tja, kjer ve, da so dobrodošle. Natihem pa poboža roko, kamor ji je zadnjič dr. Ničman pritisnil svoj poljub.

»Tako redko greš na vrt, mati —?« Zdaj je tudi Korbar lo opazil. »Saj veš, da ti je zdravnik naročil, da se mnogo giblješ na svežem zraku. Le poglej, kako so se že rože lepo razcvetele okoli ute!«

Do tja, do ute, še pride; dalje pa še ni stopila njena noga; strah jo je nečesa neznanega. Danes pa jo spremlja Šimen do kostanjev; tu pa se je vsa vznemirila, ko je opazila okoli in okoli pomandrano travo od zadnjič.

Torej le niso sanje — niso sanje!

»Saj se vsa treseš, Rezi, kaj pa ti je?«

»Nič, Šimen; ta luknja v ograji me vedno vznemirja; ali bi je ne mogli zadelati?«

»Saj veš, Kopač tega ne dovoli.«

»Pa jo na naši strani zagradi!«

»Toda, zakaj pa, Rezi, naenkrat to?«

»Ne vem, Šimen, zakaj; toda ne morem je gledati. Saj je morebiti to neumno od mene, pa ne morem pomagati. Najbrž je temu vzrok — moje stanje; bojim se pa vedno tega zidu.«

»Potem jo bo moral pa res Jože zadelati, če je tako.«

Ko sta se vračala, ji je bilo tisočkrat laže pri srcu. Tudi mož je to zapazil: »Glej, kako ti dobro dene!« In se je smehljala nad velikim otrokom ob svoji strani, ki ničesar ne ve in ničesar niti ne sluti.

Drugo jutro pa je Jože pripeljal samokolnico polno zidne opeke; pri županu so jo imeli kot ostanek od zadnjega popravljanja. Anže je pa prišel pomagat. Ko je na notranji strani ograje stal čisto na samem kos zidu, si je Korbarica globoko oddahnila. Zdaj pa molči, ubogo srce; nikoli več se ne bo zgodilo kaj tako strašnega kot tedaj!

Ure in ure je zdaj presedela Korbarica na vrtu. Šimen ji je preskrbel lepih slik iz mestnega muzeja in pa knjig, lepih in globokih, ki govore o močnih in krepkih ljudeh, ki so znali premagati življenje in sebe, vsi polni idealizma, požrtvovalnosti in zvestobe. Popolnoma nov svet se ji je odprl po hudih zadnjih dneh in tednih; vsa zagledana vase, je črpala iz knjig čudovite dobrine.

Tako globoko je zamišljena v svoje tiho materinstvo, da niti ne opazi, kako Marjanca ob njeni strani bledi in postaja vsa plaha.

Pred desetimi dnevi je prišel Peter zadnjič na obisk v šolo:

»Jutri se odpeljeva z gospodom kaplanom v mesto h gospodu šolskemu svetniku Pavliču.«

»In kdaj se potem vrneš, Peter?«

»V velikih počitnicah. Vsako leto v velikih počitnicah bom prihajal k tebi, Marjanca. Ko bom prišel pa zadnjič, pa ne bom nič več »neumen bedak«, kakor se mi je smejal marsikdo v vasi, ampak bom doktor — zdravnik. Potem, Marjanca, ostaneva za vedno skupaj! Ti mi boš gospodinjila, jaz bom pa zdravil ljudi, reveže zmirom najprej. Takrat bo pa tudi drevesce tu spodaj na vrtu že veliko in močno in ga bova prenesla na grob naše stare mame, kaj — ne?«

»Da, Peter,« je rekla Marjanca, toda njene oči so bile polne solz: najprej stara mama, potem Peter, vse jo zapušča. In zdaj še njena nova mati? Le kaj je ž njo, zadnji teden je ne vidi in ne sliši in je sploh popolnoma pozabila nanjo, kakor, da je ni v hiši. Kaj je nič več ne mara? Saj je bila prvi čas tako dobra z njo.

Bridko se je razjokala Marjanca, ko je sedel Peter na voz, da se odpelje, ko ji je zadnjikrat pomahal v slovo. Korbar jo je mehko pobožal po plavolasi glavi: »Nič ne jokaj, Marjanca! Peter se pelje v srečo svojo in tvojo, katero vama bo izprosila vajina stara mama. Ta zdaj prav gotovo ne joka, ker ve, da je tako prav in dobro. Če bi tukaj ostal, bi nikoli ne postal zdravnik, za kar edino ima veselje. Ali tega ne razumeš, Marjanca, saj si drugače tako pametna?«

Ko pa je dekletce le še jokalo, se je sklonil prav nizko k njej in ji je povedal na uho: »Veš, Marjanca, četudi zdaj odhaja Peter, tvoj brat, nam bo pa morebiti Bog poslal kakega novega bratca. Ali bi ga kaj rada imela?«

Z velikimi očmi ga je pogledala, toda razumela ga ni.

»Pojdi na vrt k materi — pa ti bo povedala!«

Toda Marjanca ne ve, kaj naj mater vpraša; Korbarica pa gleda samo na znotraj in ne vidi objokanih oči; dokler je ne predrami Marjančino ihtenje.

»Marjanca, kaj pa ti je?«

»Peter je odšel tako daleč ... in«

»In?«

Vsa zbegana bruhne iz sebe: »Oče je rekel, — da pride k nam mal bratec, ki ga bo Bog poslal? Kdo pa pride in kdaj?«

Zdaj pa se je zavedla Korbarica, da je prišla velika ura, ko je treba enajstletnemu otroku pojasniti skrivnost, življenjsko skrivnost ...

»Kar k meni sedi, Marjanca, pa ti bom povedala lepo povest!«

Na klopi pod široko listnato streho sedi mati, na stolcu ob njenih nogah pa deklica.

»Ko je ljubi Bog ustvaril drevesa, jim je dal prelepe bele cvetove in jih je v vsej krasoti postavil v sredino raja. Vsako drevo je čudovito ugajalo samo sebi in se je veselilo svoje krasne obleke. Nekoč, ko so bila vsa prevzeta veselja o svoji lepoti, je prašala mala, rožnato cvetoča breskev: »Gospod, ali smemo vedno takole lepe ostati?« — »Še lepše in srečnejše boste« ji odgovori Bog. — »Saj to ne more biti,« je menila češnja in je ogledovala svojo cvetočo krono, »saj kaj lepšega ne more biti!« — »Pokazal vam bom, le počakajte!« In ko so po par tednih odpadli prekrasni cvetovi, beli in rožnati, so dobila drevesa vsa žalostna lica. Niso razumela ljubega Boga, ki je vendar rekel, da bodo še lepša in srečnejša. In ko je zadnji beli cvetni listič odpadel, je mrmrala jablana; breskva pa ji je prigovarjala: »Verujmo vendar ljubemu Bogu, saj vendar ve, kaj je obljubil!«

In res, dobri Bog je vedel! Naenkrat so opazila tudi drevesa, da je sredi cvetne čase nastala mala kroglica, za katero se niso niti menila, ker je bila tako mala in neznatna, pa je začela tako hitro rasti, da je bila vsak dan vidno večja in debelejša. Povsod pri vseh drevesih je bilo tako: kjer je stal prej cvet, je nastala zdaj ta kroglica. Že zdaj so se začela drevesa zavedati, da je to nekaj novega. Kar smešne so bile drobne kroglice in pa to, da jih je bilo vse polno, povsod tam, kjer je stal prej droban cvet in pa da so bile vsak dan večje in so se trdno držale na drevesnih vejah.

»Ali je to tisti veliko in srečno?« je vprašala jablana.

»Še malo počakaj, pa boš sama sprevidela!« ji je odgovoril Bog. In drobne okrogle stvarce so postajale vsak dan večje in so bile že davno večje, kakor prej cvetovi. Nekega dne pa se je pokazal na enem drevesu rumen obrazek, na drugem rdeč.«

»To so bile češnje, mati!«

»Da, Marjanca, to so bile prve češnje na svetu; in so bile čudovito sladke. Začudeno so se spogledovala drevesa, zlasti češnje in so se ozirale po breskvah, svojih sosedah, ki so pa imele še vse zelene kroglice.

Bog pa je smehljaje gledal drevesa. In ko so bila vsa drevesa obložena z najlepšim sadjem, je Bog rekel Adamu in Evi: »Od vseh dreves smeta jesti«

»—- samo od tega ne, sredi raja!«

»Da, Marjanca; pa poslušaj naprej! Adam in Eva sta jedla. Začudeno so ju gledala vsa drevesa. Veselila so se, da njihovi sadovi tako diše Adamu in Evi. Še bolj jih je to veselilo, kakor pa prej njihovo lepo cvetje. Toda tisto veselo in srečno, kar je obljubil Bog, to še ni bilo.

Nekoč je opazila jablana, da je Eva drobna zrnca — pečke, — ki so v vsakem jabolku, vtaknila v zemljo in kako je kmalu nato prirastlo iz zemlje malo drevesce, mlada jablana. Tedaj se je od veselja razjokala stara jablana nad mladim drevescem. Bog pa ji je rekel: »Ali vidiš, stara jablana, zdaj pa imaš svojega malega otročička!«

Eva je videla, da jablana joka in jo je vprašala: »Zakaj pa vendar jokaš?«

Zdaj pa ji je jablana povedala vso dolgo povest, kako so bila drevesa ponosna na svojo cvetno obleko in kako jim je Bog obljubil še vse večje veselje in srečo. — »In dobila smo sadove in iz semen naših sadov so zrastla mala drevesca, naši otroci. In zdaj smo tako srečna, kakor še nismo bila nikdar poprej,« je končala jablana svojo povest.

Adam in Eva sta tudi začutila hrepenenje za najlepšim in najveselejšim na svetu in sta prosila Boga: »Daj tudi nama, kar si dal drevesom!«

»Da«, je rekel Bog in jima je podaril malega otročička, človeškega otroka. Ker pa je bil tako majhen, drobcen in nežen, da bi mu vsaka sapica škodovala, pa tudi sonce in dež in mraz, mu je Bog izbral najbolj varno in najbolj toplo zavetje na celem svetu: položil ga je Evi pod srce, v sredo toplega telesa. Tam je ležal, kakor v mali zibki, toplo pokrit ter je postajal vedno večji in večji. Ko je bil dovolj močan in velik, ga je Bog vzel iz toplega kotička pod materinim srcem in ga je položil Evi v naročje. Zdaj je bila Eva mamica in je imela svojega otroka. Imela pa ga je nepopisno rada.«

V plahem pričakovanju in razumevanju so visele dekličine oči na ženinih ustih.

»In vedno znova so hoteli ljudje biti tako srečni, kakor Eva tisti dan; pa so tudi prosili Boga: »Podari nam otroka!«

Veš, Marjanca, tudi jaz! In ljubi Bog je tudi meni rekel »da«, kakor nekoč Evi in mi je tudi podaril čisto majceno dete. Zdaj še spi pod mojim srcem, ker je še premal in prenežen za na svet. Zdaj še raste in se razvija in krepi. Ko pa pride zima, bo otroček dovolj močan, da bo lahko sam zase živel, bo pa prišel na svet. Vsi ga bomo takrat videli in radi imeli. To ti je hotel oče povedati, Marjanca, ker bo tvoj bratec ali sestrica.«

»In drugi otroci, mati, —?«

»Vse otroke pošlje Bog tako na svet, kakor Evinega, kakor mojega.«

»Mene tudi?«

»Tudi tebe, Marjanca! Tudi tvoja mama je prosila Boga za otročička in ga je položil pod srce in je bila srečna. Otročiček pa je bil Peter in kmalu potem, eno leto pozneje, si bila ti!«

Velika luč, ki jo je treba ponesti v vsako življenje, se je prižgala v otrokovi duši in je svetila svetlo in sveto.

0, da bi v vsako mlado življenje ponesle poduhovljene ženske roke to luč! Po tem, kakor je ta luč prižgana, bo gorela dalje: mirno, ali plapolajoče, sveto-čisto, ali grešno-umazano.

Blagoslov ali prokletstvo za celo življenje je odvisno od te ure.

Korbarica je otroku — Marjanci otela svetišče duše.

"Nekoč, Marjanca, ji boš za to hvaležna!

*


Za majem se je prismejalo poletje. Kakor kraljica v dragocenem brokatu. Vsak dan nanovo je bila okrašena ta obleka. Iz rokavov so se spuščali metulji v poljane, čebele in čmrlji so zbrenčali cveticam v posete, ptički so poletavali izpod zelene strehe v polje. Visoko na nebu pa je kraljevalo sonce, kakor da posega naravnost v visoka nebesa, da more trositi zemlji vse te blagodare.

Po sledovih pomladi je stopalo poletje preko travnikov in polj; vetrovi so ga naznanjali. Bliski in gromi so se spreletavali pod nebom, a poletje se jih ni prestrašilo. Na svojem nadaljnjem pohodu po naravi se je z dlanmi dotikalo klasja, da je porumenelo in se pozlatilo kakor sonce. Noben, še tako skrit kotiček ni bil pozabljen.

Marjanca pa je s hrepenenjem čakala Petra, da pride na počitnice.

Vročega julijskega dne je prišel.

Oče Korbar ga je šel iskat na postajo in Marjanca ž njim. Z žarečimi očmi so se vozili proti domu. Pa že je prišlo prvo razočaranje: Peter je ostal v župnišču in je obljubil, da drugi dan pride v šolo. Pa tudi ta dan in vsi naslednji niso prinesli Marjanci polnega veselja.

»Sem vendar mislila, da bova po tako dolgem času ves dan skupaj!« je tožila. »Kje pa tičiš vendar ves božji dan?«

»Saj veš, da se moram učiti! Dopoldne eno uro pri gospodu župniku, popoldne pa od treh do petih pri gospodu kaplanu, potem pa pridem k tebi, Marjanca,« jo je potolažil.

Že dolgo pred peto uro stoji Marjanca na dvorišču in čaka. Potem seveda odideta v gozd, ali na polje, ali na bajer, da tam zunaj obiščeta vse znane drage kotičke. Včasih ostaneta tudi doma na vrtu in se pogovarjata o stari materi.

Dolge ure prebijeta tudi ob njenem grobu, kjer ožive prav vsi spomini, na pogled žalostni in neprijetni, a vendar najlepši, kar jima jih bo še dalo življenje.

»Veš, Marjanca, ko bom gotov, ali še veš, kaj bova naredila?«

»O, da, stari mami bova prižgala najino božično drevesce.«

»Pa kaj še, Marjanca?«

»Pridem k tebi za gospodinjo.«

Peter ne opazi, da se to sliši nekam negotovo.

»Pa še nekaj, jaz ti bom povedal: šla bova na visoko goro, tja, kjer vse poletje leži sneg in bova gledala, kako se sveti v soncu. In bova videla, kako se tam blizu pasejo vse poletje krave, ki imajo na vratu privezane velike zvonce. In prav nič ne pridejo domov v dolino vse poletje. Glej, Marjanca, ti morebiti ne verjameš, da so taki kraji, jaz pa imam slike, le poglej!« In izvlekel je iz žepa snopič barvastih razglednic in jih je polagal prednjo.

Vrstili so se pogledi na naše domače gorske velikane, Triglav, Golica, gorenjska in štajerska pogorja in posebno še prelepi Bohinjski kot.

»Glej, Marjanca, ali si moreš misliti kaj lepšega? Te visoke, visoke gore! In tukaj pelje vlak naravnost notri v goro!«

Z veseljem je fant razložil vse razglednice pred seboj in okoli sebe. Na planini v štajerskem pogorju je obviselo njegovo oko: malo, temnomodro jezero in na gori mala cerkvica, v dolini pa male vasice. »Pogled v Savinjsko dolino« je stalo napisano. »Marjanca, tja bi rad šel nekoč, ko bom zdravnik!« in čez nekaj časa: »Veš, tam je tako tiho in mirno, prav za zdravnika, ki hoče pomagati najbolj potrebnim!«

»Oh, Peter, morebiti pa so to samo slike in v resnici teh krajev nikjer ni! Saj smo tudi pravljice tako radi poslušali, a zdaj vemo, da je vse to le izmišljeno.«

»O, to pa ne! Prav vsi kraji so resnično tam daleč nekje. In pomisli, gospod kaplan je že celo tam bil. Pravi, da je v resnici prav tako, kakor tu na sliki, včasih le še veliko lepše!«

Zdaj je verjela tudi Marjanca.

Nekoč je bil pri takem pogovoru navzoč tudi Anže. Rad je gledal lepe slike, toda niso ga navdušile.

»Če bi bilo to morje, že, ampak gora bi me zasula!« je rekel. In nato, obrnjen k Marjanci: »Saj imamo tudi pri nas gore, našo Sv. goro in pri nas je stokrat lepše! Kajne, Marjanca, da ne pojdeš stran iz naših krajev?«

Boječe jo je pogledal; tiho mu je prikimala.

In bil je srečen ob tem priznanju ...

*


Hladnejši in krajši so postajali dnevi; prva slana je že pokrila polja in travnike. Toda v srcu Korbaričinem je bilo vedno topleje in svetleje. Saj je dozoreval sad ljubezni in je zagrnil vse v pozabo: pretekle težke dni in strah pred bodočimi.

Ljubezen ni kraljica v splošnem, ampak je kraljica nad vsem; zato so pa ljudje, ki jih objema ljubezen, mojstri življenja. In ljubezen je zmaga. Vedno in povsod. Komur jo zapraši prah časa, bol in trpljenje, ta ni poznal ljubezni, ampak le njeno golo ime, ta se je ogoljufal za svoje najboljše.

Ko se je bližal božič, je Korbarica pripravila za Marjanco še božično drevo; Marjanca, še z doma navajena, pa se je z največjo ljubeznijo lotila jaslic. Korbarica je večkrat pogledala k Marjanci, kako ji uspevajo jaslice. Ko je ta imela že postavljen hlevček, je s solzami v očeh šepetala: »Kako siromašno zibko imaš, božje Dete! Našega novorojenčka pa čaka talko mehka posteljica! Ne računaj mu tega v zlo!«

Težko je hodila Korbarica vse božične dni. Ko je Marjanca na dan Sv. Treh kraljev obrala božično drevo, je legla. Korbar je žalosten hodil po hiši. Vedno se je vračal k njeni postelji in jo je sočutno gledal. Ona pa ga je ljubeče tolažila: »Ko bom zopet vstala, Šimen bo že v kraju in imela bova otroka, najinega otroka. Saj ne bo dolgo trajalo, kmalu bom zopet pokonci.«

Na trpljenje in bolečine teh dni pa ni prav nič mislila, le njemu je hotela olajšati in ni prav nič mislila nase.

Zopet je oddirjal Jože po zdravnika v Kamnico in zopet je skrb stisnila Korbarjevo srce.

Žena — njegova žena!

Poslali so ga iz sobe, toda, kje naj najde miru! Ko se vrne v vežo, sliši njeno zdihovanje; ko stoji na vrtu, se mu zdi, da preko doline odmeva droben glas navčka. To ga zopet žene v sobo.

»Pustite me pri njej!« in že si je porinil stol poleg postelje in jo je prijel za roke. Gleda jo v bolesten obraz in vidi, kako ji bolečina reže povsem nove poteze okoli ust in z bolečino v srcu gleda njen proseči pogled, a ji pomagati ne more.

Pet ur leži v takih bolečinah. Ko zunaj zazvoni angelovo češčenje, ječi, da se mora vsakemu smiliti; krčevito grabi z rokama po odeji, kakor da išče pomoči. Bolesten, v srce segajoč krik in — omahne nazaj v blazine. In v zadnje zvoke zvona se pomeša lahen otroški jok. Kakor v sanjah ga je slišala — odprla je oči, saj je to prvi glas iz onostranstva, ves svet, ves njen ...

Otrok — naš otrok! Dvignila je oči k bledemu obrazu, ki se je sklonil nad njo in njen pogled je bil tako globok in pomenljiv, da ga je pretreslo v dno duše. Otroka v zdravnikovih rokah niti ne pogleda, gleda le njo, svojo ženo. Pokleknil bi pred njo in ji poljubil roke. Saj je svetnica, ovenčana s krono ljubezni in bolečine!

»Sinček, gospod učitelj!«

»Fantek« zašepeta mati; pa že so se ji zopet zaprle oči — njene misli so odhitele drugam. V ozadju je; gori; ona pa teče, teče, kriči, kliče na pomoč, ker jo že objemajo plameni — že se užiga njena obleka. Moj Bog, moj Bog! Zvija se v bolečinah, dvigne se: »Pomagajte, pomagajte!«

Ves prestrašen išče z očmi zdravnika.

»Pogum, gospa, kmalu bo konec!«

Korbarju pa: »Dvojčki.«

Še eno dete! In še enkrat enake bolečine in enak boj za mlado življenje in za materino življenje!

Potem pa zopet oni srečni zamaknjeni pogled ob misli: otrok, moj otrok!

Drugo je deklica.

Polglasno ječi fantek, a na ves glas kriči deklica, kakor da se hoče obraniti življenja.

Zunaj na pragu pa čepi Marjanca; vsa se trese od mraza. Sliši, kako ječi mati, kako se oglašata dva otroška glaska. Tedaj zajoka na ves glas, ko sliši, kako ječi mati v bolečini. Potem pa mati utihne.

Tako je torej to, ji gre po glavi. Tu notri je torej zdaj nekaj tako srečnega in veselega? In tako je bilo tudi pred enajstimi leti. Ali je bila njena mama tudi tako srečna tedaj? Ali je tudi zdihovala in ječala? In otroček takrat — je bila ona ...

*


Nove skrbi in novo veselje se je naselilo v šoli po prihodu novorojenčkov.

Dvojčki! Kdo bi si bil to mislil! In kar fantek in punčka!

Prav zelo različna sta: fantek vedno miren in tih, punčka pa pravi kričač.

»Gotovo je bolna! Vprašati moramo zdravnika,« skrbi mater. Pa ni zdravnik ničesar mogel najti; lepo se razvija punčka, vse bolje kakor fantek.

Pa kljub temu mati vedno misli, da je otroček bolan; da bi le njegova mala dušica ne bila bolna! 0, ti moj ljubi Bog!

Fantek je plavolas in modrikastosivih oči; cel oče. Tudi njegov ozek in stisnjen nos ima. Toda punčka! Kje se je neki ta vzela? Črne lase, temne oči — nikomur v družini ni podobna. »Še ni sprevrgla barve« se je norčeval oče in ni vedel, da je mlada mati ure in ure o tem razmišljala.

Jožef in Marija je vpisal župnik v krstno knjigo.

Bolj različnih otrok prav gotovo ni v nobeni družini.

Večkrat, ko se je Korbarica sklanjala nad zibelkama in sta malčka s široko odprtimi očmi gledala v svoj ozki svet, ji je stiskalo srce. Tvoje oči, Marija, le kje sem jih videla? Nekje v življenju sem jih srečala, pa ne vem, kje; kakor bi se jih morala bati, teh oči ...

Razmišljala je in razmišljala, pa ni našla odgovora. Bala pa se je tudi, da bi vendar le kjerkoli našla odgovor. Kakor strupen trn ji je tičalo v srcu.

VII.[uredi]

Nekega dne je prišla mlado mater obiskat žena vaškega trgovca, Čaksa. Kakor matere in žene sploh, je seveda v prvi vrsti ogledovala in opazovala oba otroka, ki sta ležala v skupni, široki zibki.

»Fantek je kar cel gospod učitelj, punčka pa -— ne vem -— kar tako se mi zdi -— pa ne smete zameriti, gospa -— je kar cel Kopač; njegove oči, njegovi črni lasje in -—« Dalje ni prišla; Korbarica je prebledela, roke, ki so bile naslonjene na posteljno končnico, so drhtele; -— Torej to je bilo! Koliko dni in noči je razmišljala, odkod bi mogle biti te čudno črne oči in te črne lase, ki jih ni ne v njeni ne v moževi družini!

Čaksovka jo je predirno pogledala in iz oči ji je švignil zločest pogled, ki ga Korbarica ni opazila, saj je imela s seboj in svojimi mislimi dovolj opravka. Vendar se je Čaksovki le zasmilila; zato je začela pogovarjati;

»Saj to se mi le tako zdi. In otrokom se barva oči in las popolnoma izpremeni. Koliko jih je bilo, ki so imeli, majhni, čisto temne lase, pa so se jim kmalu začenjale beliti in so bili že kmalu kar lepo kostanjevi. Prav tako tudi oči; najlepše modre se izpremene prav kmalu v sive.«

Odšel je na obisk, ki je mladi materi prinesel toliko bridkosti.

Ne gre ji iz misli! Če ima Čaksovka prav, če se je tisti večer zagledala? Saj pravijo, da se to dogaja! Moj Bog in Mati božja s Sv. gore, to ni res in tudi ne sme biti! Ali naj moja Marija nosi vse življenje obraz onega najhujšega sovražnika? Ljubi Bog, ne preskušaj nas tako bridko!

Od tega dne sta dvojčka začela hirati; doječa mati se je preveč žalostila.

»Treba bo pričeti z umetnim dojenjem, gospa; tako ne gre več dalje, sicer vam bosta vaša črvička popolnoma shirala«, je odredil zdravnik in pogledal mater globoko v oči. Noče mu prav ugajati; le kaj je ž njo?

Bo že bolje, si misli mati ...

Ta večer je zataknila v okvir slike nad posteljo podobico Žalostne Matere božje.

»Žalostna Mati, sedem mečev imaš zabodenih v srce, jaz šele dva. Ali bodo drugi tudi še prišli?«

Skozi odprto okno je zapihal veter in je odnesel podobico s stene. Zaplapolala je in končno padla v zibelko prav na mesto, kjer je pod toplo odejico že mirno spala Marija.

Materi je bilo zdaj jasno, da jo bodo našli še tudi drugi meči in da ji jih bo prizadejal prav ta otrok ...


*


Od tega dne dalje ni Korbarica nikomur več kazala svojih otrok. In če je Šimen sedel poleg nje in ves srečen gledal oba drobna obrazka, ki sta kakor dve rdeči jabolki ležala na blazinici, tedaj se je vsa tresla.

Da bi že vendar čas hitreje mineval! Da bi dekletce dobilo svetlejše lase in drugačne oči, potem bi se tudi materi odvalil kamen od srca; potem bo tudi brez strahu tega otroka poljubila in ga pritisnila na srce.

O, Korbarica, ne pričakuj tega časa! Tam daleč zunaj se že pripravlja življenje, ki ti jo bo pokvarilo in že zdaj pljuska ob tvoj, še sedaj mirni dom!

Iz Čaksove hiše pa je novica o Korbarjevih dvojčkih v enem dnevu dosegla celo vas in še preko nje.

»Ali si že videla Korbarjevo malo? Moraš si jo ogledati! Črne lase, črne oči, kakor oglje -— nič od očeta, nič od matere, a vse Kopačevo! In kako se je tresla, ko sem ji to povedala; samo zraven bi morala biti!--«

Kakor kaplje strupa, ki tiho, a gotovo deluje, so bile te in take besede. Kakor stalno kapljanje vode na kamen, ki se mora končno le izdolbsti, in hiša, ki na njem stoji, mora razpasti...

Ko je bila že vsa vas polna te novice, se je spravil še Ravnik na Korbarja.

»Kako pa kaj vaša mala, gospod učitelj?«

»Hvala, sta zdrava!«

»Moja žena je rekla, da sta res trdna in že velika. Le to je rekla, da si nista prav nič podobna. Fantek popolnoma očka, ampak punčka — smejali se boste, če vam rečem — kaj je moja neumna stara pripomnila — da je cel Kopač, tako je črna v lase in oči.«

Ali si ugriznila, kača?!

Le kje je kdo na svetu, ki bi ga tak strup ne zadel prvi hip?

Ni ga do smrti ranilo; kajti v njegovem srcu je zvestoba doma in pa vera v ženo. Toda čisto mala sled dvoma se je tiho zasadila v glavo in se je potem preselila v srce, kjer je strup zašel v malo ranico ...

Ko je prišel domov, je bila njegova prva pot v spalnico; zastore na oknih je čisto odgrnil in je porinil široko zibko prav k oknu. Zdaj je opazoval svoja otroka. Prvič ne s samo očetovsko ljubeznijo, danes prvič z golim razumom, z iskajočim pogledom dvomljivca.

Vrata so se odprla. Mati je prišla. Na pragu je obstala — prebledela do usten.

On ji gre naproti, položi roke na njene rame. Težke so danes te roke, si misli mati, prvič danes težke, kakor verige kaznjencev.

Kaj pa sem zagrešila — kaj nisem že dovolj trpela?

»Mati« — v glasu je zvok ubitega zvona; »Marija je — tako govori vsa vas — da je — podobna nekomu drugemu —«

Oprijela se je podbojev pri vratih, da se ni opotekla. O, da ji more on kaj takega reči! Krvoločnejši je, kakor je bil oni drugi!

»Rezi, nikomur ne verjamem, če bi tudi prisegal pred menoj — le ti mi povej, da je res moj otrok!«

Kakor veje vrbe žalujke so se sprostile roke ob životu; kakor oči na smrt obstreljene srne so se njene oči zagledale v njegove: »Da, Šimen, tvoja otroka sta; nikomur se nisem vdala, kakor tebi, niti ne v mislih. — Gorje, Šimen, da si me moral šele vprašati! Kje je zvestoba in kje vera? Ali bi mogla še nositi poročni prstan, če bi ne bila čista?«

»Saj ti verujem, Rezi, prisežem, da ti verujem.«

»Če bi bil verjel, bi me ne bil šele vprašal. Ali ne čutiš, kako globoko me ponižuješ? Če bi me bil udaril, bi to ne bilo nič v primeri s tem vprašanjem.«

»Ne, Rezi, ne govori tako! Pod vplivom splošne govorice sem bil ves zmešan in če bo le še eden to trdil, ga grem tožit!«

»Kar sto tujih ljudi reče, Šimen, ne boli, je le kakor mala praska, ki niti ne krvavi. Da pa moreš ti kaj takega vprašati, ne, samo misliti, to — ti ne veš, kako to boli.«

Glas v notranjosti ji pravi: Povej mu vse, reci mu, kako je bilo —

Ne, se brani sama; nočem moledovati za njegovo zaupanje. In molči.

»Odpusti mi, Rezi!« in je pokleknil pred njo.

»Da, Šimen, to že; tebi že. Da bi si le mogel sam odpustiti!«

In je odšel.

»Da bi si le mogel tudi sam odpustiti —!« To je kazen, ki ni lahka. Jezik bi si iztrgal iz ust; da je le mogel svojo ženo tako žaliti! Zdaj razume, da se je pregrešil nad svojo zvestobo!

Ravnik, tvoj strup nič več ne deluje; toda nekaj drugega žge, boli in peče: kesanje, kesanje. In bo žgalo še dolgo, dolgo.

V spalnici pa sloni Korbarica ob podbojih.

Odpustim naj? -— Da, Šimen, da. Toda mala razpoka se kaže na prstanu moje levice, ki je ne bo nihče žalil, niti ne ti sam. Enaka razpoka pa je nastala tudi v srcu.

Tretji meč žalostne matere, tretji ...


—-—-—-


Štiri leta so minila; toda prerokovanje Trgovčeve žene se ni izpolnilo. Mariji so ostali črni lasje in črne oči. In prav te oči se blešče in žare, kadar se zbujajo v mali dušici prve vihre upornosti. Vsaka ura v življenju tega otroka ima sto obrazov: jasnih in svetlih, prikritih in temnih, mirnih in vihravih. Nihče se ne spozna pri tem otroku, kakor da bi mala dušica sama ne vedela, kaj in kam hoče.

»Naših dveh ljubi Bog gotovo ni vzel tam v nebesih iz enega kota«, se norčuje Korbar; Joško ves miren in tih, Marija pa kakor nemiren ptiček!«

»Saj sta oba pridna,« ju brani mati. Četudi je bila le šala, pa je vendar tako bridka resnica. Kadarkoli pogleda otroku v črne oči, se zgrozi ob misli na tisti grozni večer, ko ji je živalsko surovi obraz slonel nad obrazom, ko so tiste oči prodirale v njene. — Njegove oči ima in njegove lase — moj Bog, če bi imela tudi njegov značaj?

In če ji Pavel Trdina desetkrat zagotavlja, da je po zdravniških dokazih bistvo otroka že ob spočetju določeno, mu ne verjame! Kar je bilo pri očeh mogoče, zakaj bi ne bilo prav tako mogoče glede značaja?

»Kje pa je vendar vaše zaupanje na Boga in na moč vzgoje?« jo je zadnjič resno vprašal. »Desetkrat se more še otrok spremeniti, preden bo cel človek; in vaša skrb in težava, gospa, je že skoro proti peti božji zapovedi, ker sebi in otrokom kvarite zdravje!«

Lahko mu je govoriti, gospodu kaplanu. Mnogo ve, česar ona prav nič ne razume; materino ljubezen in materino bol pa razume le žensko srce. Da bi mu verjela — ne more; kajti kakor požar gori v njej strah in skrb.

Bolje, da je otrok mrtev rojen, kakor da slabo umrje — so rekli tedaj pri Malnarju; tolikokrat misli mati na to. Vselej, kadar Marijino uporno kričanje sliši in vidi njen od jeze pordel obraz, ko kdo pohvali Joška, da je kaj bolje in lepše napravil kot ona.

Ali ni nevoščljivost kakor omela na drevesu, ki mu odjeda vso hrano, da samo usiha in umira? Pa tudi svojo srečo požre, ko je konec tuje hrane. Odkod to seme v malem srcu? Če se bo spridila — bolje mrtva —. 0, ne gre ji iz spomina.

Vsak dan bolj trdo se ovija trnjeva krona okoli njenega srca, ji rastejo ostri meči vanj.


—-—-—-


Če je obraz učiteljeve žene postal ves resen in zaskrbljen, pa iz Marjančinega obraza sveti dvoje jasnih in mirnih oči, polnih dobrote.

Komaj petnajst let ima, pa je prisrčna, kakor malokatera odrasla; zraven pa polna veselja in zadovoljnosti. Kako se zna igrati z malima dvema! Saj se skoro ne razloči, kdo je bolj razposajen, mala dva ali Marjanca. V oskrbi ima kokoške, da se ni treba drugim s tem muditi; obe kozi sta pod njeno oskrbo kar vidno debelejši in vse prijazni in domači; pa še oba mladička-prašička dobivata redno svojo krmo, da sta se že lepo poredila. Tudi vrt je ves čisto oplet in vse stezice gladke in lepe.

Anže prihaja še vedno na kratek oddih k učiteljevim. Velik in močan je, kakor pravi kmet. In kako zna delati! Ni mu zastonj gospodar, Kovač, dvignil plače, ko je v pogovoru namignil, da bi odšel drugam.

Kadar pride v šolo, pa je še stari mali deček, kakor so ga bili v šoli vajeni. Kar žal mu je, da se je Marjanca že kar vživela v ločitev od Petra; rad bi jo tolažil vsak dan in kakor praznik bi mu bilo potem ...

Ko pride, mu oba otroka tečeta naproti; Joško mu sme sesti na rame, da na širokih ramah pokuka skozi najvišje okno; nikoli mu ni dovolj visoko. »Naš fantek bo visok zvonik« mu reče in ga postavi na streho kurnice. Potem sedi tam gori in razprostira male rokice na vse strani, kakor bi hotel vso pokrajino objeti. Ogleduje se na vse strani in sledi z bistrimi očmi lastavicam, ki poletavajo za mušicami.

Deklica pa ima največje veselje, če mu sme kuštrati lase in ga po mili volji lasati. Kadar mu je pa tega dovolj in jo hoče postaviti na tla, tedaj se pa še prav krčevito oprime njegovih las, da se ne more sprostiti. Ko se mu končno le posreči, da jo postavi na tla in ga njeno cepetanje in kričanje nič ne gane, potem se mala spravi nad mačko in jo mrcvari na vse načine; ali iz ljubezni? Kdo se spozna v mali dušici; saj je še vedno uganka.

Večkrat ure in ure prosjači in sitnari za barvasto vrvico ali trak, da si ga naplete v lase; če ga ne dobi, cepeta z nogami in če ni dovolj lep, ga vrže na tla in pohodi.

Odkod vse to? Ali je to tista ljubezen za vse velike in lepe stvari, ki si jih je mati nabirala ob otrokovem razvoju iz najlepših knjig? Fantkov razvoj je lep, miren in enakomeren, dekličin pa kakor skakljajoč in po trati se vijoč potoček.

Odkod to, da si dekletce skrivoma vzame očetovo ogledalo in ga ponese v skrit kotiček, da se tam ogleduje in sama sebe hvali: »Lepa, Mija lepa!?«

Ko otroka dve leti potem vstopita v šolo, se njihova raznolikost še bolj pokaže. Če oče pripoveduje, potem poslušata oba s široko odprtimi očmi. Ko pa je povesti konec, Marija že klepeta in večkrat o čisto drugih stvareh; Jožek pa ostane še dolgo ves prevzet od povesti in le počasi se loči mala dušica od tega, kar je slišal.

Klemenova Lenica goji prav lepe krizanteme, da bo za Vse svete okrasila materin in bratov grob. V dveh gredah jih ima: ena polna drobnocvetnih, ki iz vsakega kotička gledajo s svojimi črnimi očmi in veter jih maje na vse strani. Lepe so na prvi pogled, toda srcu nimajo ničesar povedati. One na drugi gredi pa so le s posameznimi velikimi cvetovi, lepimi, plemenitimi.

Rada postoji Korbarica pred vso to lepoto in vselej misli na svoja otroka. One velike so, kakor Jožek, mirne in resne; te male drobne pa so vsa Marija. Srce jo zaboli pri tej primerjavi, ko vidi vso praznoto v srcu male. In vedno iznova obtožuje onega, o katerem se ji zdi, da je otroka prevaril za malo mehko srčece.

0, v pripovedovanju, risanju, ročnem delu je Marija vsa zraven. Sebe na vso moč lepo napraviti, okrasiti se s cveticami, ki jih natrga celo naročje, to zna in vsa srečna je pri tem. Če pa ne gre po njeni volji, pa drži, rilček ure in ure, se jezi in togoti in tudi tolče okoli sebe in gleda tako grdo, da bi se je moral res vsakdo bati.

Vsa grenka je Korbaričina molitev v tem času.

»Ali veš, Mati s Sv. gore, kaj sem te prosila? Punčko z zlatimi lasmi, modrih oči, kakor plavice na polju in svetlega, dobrega srca, ki se da vzgajati za vse dobro in lepo? Devica Marija, ali še veš? In kje je tvoja pomoč?«

Misli, da je Marija njen trnjev venec, na cvetje, ki ji ga prinaša Jožek, pa popolnoma pozabi.

Jožek je Leničin ljubljenček. Njemu je tiha zaposlitev najljubša. Mu vsaj nihče ne zmeša njegovih misli. Računa prav rad in če je kakšna težja naloga, tedaj mu ne da miru, da bi je ne rešil sam in nikogar ne prosi za pomoč. Celo uro lahko gleda cvetoče drevo in se prav nič ne dolgočasi.

Županova Lenica ga večkrat opazuje; Bog ve, če bom tudi jaz kdaj tako srečna?

Sedi na vrtu pod orehom in pred njo se igrata otroka. Od šivanja dvigne oči in ju gleda; pa njene oči gledajo še dalje preko polja in travnikov tja do Kamnice.

Če še ve, kaj mu je tedaj rekla? »Ničesar ne zavidam ljudem, kakor eno: materam njihove otroke.«

Če še ve —?

In če jo bo oče mogel pogrešiti, da bo šla v dom onega drugega, za svojo srečo?

Nekoč priteče Marija vsa upehana in vroča iz šole: »Mama, veš, tako lepa je bila vila; tako krasno obleko je imela, da se je vsa svetila. Jaz hočem imeti tudi tako obleko. Za žegnansko nedeljo, kajne, mama?«

Kaj je temu otroku, da misli samo na obleko!

»Tako?« pravi Lenica, ki je bila pravkar prišla. »Veš, kaj? Pojdiva to tvojo željo vsadit; morebiti bo zrastla!«

»Vsaditi? Kako pa?« vpraša Marija nezaupno, vendar sledi Lenici, ki je že odšla na vrt.

»Glej, Marija, napraviva lepo gredo, prst presejeva, da ne bo nobenega kamenčka vmes.«

In res, Marija se takoj spravi k delu, dasi drugače ne prime za nobeno delo, kjer bi se ji roke umazale. Jožek pridno pomaga, četudi ne ve, kaj bo iz tega nastalo; misli pa pač na množino lepih rož, ki jih ima teta Lenica na domačem vrtu.

»Imamo dve zrnci semena; oboje vsadimo. Če skalita in zrasteta in cveteta, potem se tudi želja uresniči.«

Pri teh besedah vsadi obe zrni v zemljo in zalije.

»Tako, Marija, tukaj zdaj spi tvoja želja. Moraš pa biti zdaj prav pridna, da se tudi uresniči. Jožek, ali ti nimaš nobene želje?«

»O, pač in še koliko!« In obraz mu pri tem zažari. Teti Lenici bi že povedal, ampak Marija ga ne sme slišati, da se mu ne bo smejala.

»Veš, največjo lahko poveš in jo bova vsadila. Kaj pa bi to bilo?«

»Ministrirati bi se rad naučil. Ali tako željo tudi lahko vsadim?«

»Seveda, vsako. Toda na zalivanje in na pridnost ne pozabiti! Rožica to čuti!«

»Hm, jaz imam še polno želj«, pravi nato Marija. »Vse bi rada vsadila. Tamle na oni sončni gredi je moj prostor.«

»Za danes sta dve želji dovolj. Pa še drugič katero!«

Mariji se je že nos povesil, pa vendar ena želja že tudi nekaj pomeni!

Toda tista stvar o ministriranju ji ni všeč. Zakaj naj bi imel Jožek rdeč plašč in bel koreteljček s čipkami in bi smel takrat zvoniti, ko so vsi ljudje najbolj tiho? Pa da bi bil čisto spredaj pred oltarjem, kamor ne sme nihče drugi razen župnika in kaplana; ona pa se mora stegovati, da vsaj nekaj od oltarja vidi?

In dekleta, tega sploh gospod kaplan ne vzame za ministriranje. Česar pa ona nima, tudi ni treba, da bi Jožek imel!

Ko dobro ve, da je Jožek pri očetu in piše svojo nalogo, tedaj steče na vrt in izkoplje na prostoru, kjer ima Jožek posajeno seme skrite želje, in ga vrže čez ograjo.

»Tako, zdaj naj pa le raste, če ima kaj; pa če je še tako priden, ne bo nič pomagalo. Konec je ministriranja!«

Korbarica, če bi ti to vedela! Zopet bi ti iznova krvavelo srce zaradi tega tvojega otroka!

Zdaj pa hodita oba vsak dan na vrt in pazljivo ogledujeta, če že kaj raste. Sedmi dan se prikaže na Marijini gredici drobcen zelen listič.

Neugnano skače tja po vrtu in k materi: »Mama, mama, zdaj pa novo obleko! Moja želja je že ozelenela! Ampak še lepša mora biti, kakor ona od vile v pravljici!«

Jožek pa žalosten pohaja okoli svoje gredice, ki je prazna, dasi je ni noben dan pozabil zaliti in je bil tudi ves čas na vso moč priden.

Gospodična Leniča pa ga tolaži, svojega ljubljenčka: »Le počakaj, Jožek, velike želje rastejo počasi!«

Ko pa še po par dneh ne ozeleni, gre in preišče prst in ko ne najde niti semena, se je poloti temna slutnja zaradi Marije. Skoro prestrašila se je te slutnje.

Jožek pa hodi vsak večer ves žalosten spat in ne more si misliti, da bi bil kakorkoli kriv, da njegovo drevce ne ozeleni. Ko pa tretje jutro vstane, zagleda na svoji gredi lepo rastlinico, ki je skoro večja, kakor Marijina.

Že drugih par listkov poganja in se radovedno razgleduje po vrtu. Ali ni včeraj rastla še nekje drugje?

»Marija, glej, moja želja je tudi pričela rasti! Le poglej jo, kako je lepa!«

Neverjetno ga pogleda sestra, potem se glasno zasmeje. Saj ne more rasti! O, če bi Jožek to vedel! Vsi bi bili hudi, najbolj pa oče in mati! Hm, pa ne bo povedala, saj ni neumna! Videl je pa nihče ni!

Nekoliko pomišljuje, če bi šla gledat, kamor jo vleče Jožek, pa vendar gre. Res, prav taka rastlina, kakor njena, le še lepša in večja.

Zdaj se le prestraši. Lenica to vidi: »Da, da Marija, ljubi Bog varuje vse želje vseh ljudi.« Do ušes je zardela Marija; saj gospodična vse ve.

Osem tednov potem obe rastlini začneta cveteti; vrtna kreša s sinjimi cvetovi. Marija dobi novo obleko, kot izpolnjeno željo. Toda še daleč ne tako, kakor jo je imela vila v povesti. Niti ne svileno; grdo se ji nakremžijo usta v malem obrazku, da ima čudno starikav izraz.

»Hu, kakšno obleko? Saj še malo ni podobna oni od vile, kakršno bi jaz rada imela!«

»Bi bila morala tvoja rožica pač lepše cvesti. Glej, trakovi so pa vsi svileni!«

»So?« Zaničljivo pogleda obleko. Kmalu pa se zasuče na peti: »Ko bom velika in si bom sama kupovala obleke, bom imela same zlate, najlepše, take hočem jaz imeti!«

Uboga mati! Kako te režejo v srce te otrokove besede! Kako bo nekoč govorilo odraslo dekle?

Če bi dobrega fantička, Jožka, ne bilo, bi morala umreti od bolečine!

Jožek je izruval svojo cvetko želja, jo presadil v lonček in jo nesel k gospodu kaplanu. Temu je bila že znana zgodba o zasajenih željah. Kakšne sijajne misli ima županova Leniča! Kakšna vzgojiteljica bi to bila! — Vendar se je delal, kakor da nič ne ve in se je začudil:

»Kaj že cvete, Jožek?«

»Da, gospod kaplan,« odgovarja ves rdeč od pričakovanja.

»Potem bi se morala pa kar pričeti učiti, ali ne?«

»Da.« Ves je iz sebe, ko odgovarja in še pristavi: »Saj bom res priden in se ne bom prav nič oziral.«

»Ali ti je Šoberjev Francek povedal, da zaradi tega štirinajst dni ni smel pred oltar?«

Molče je prikimal.

»Torej takoj po počitnicah pričneva. Kaj pa naj z rožico?«

»Prosim, na vrt jo posadite, da ne boste name pozabili!«

In res ni pozabil. Čez pol leta zna fant vse molitve od »Ad Deum, qui laetificat juventutem meam« pa do zadnjega »Deo gratias« iz glave in na praznik Sv. Treh kraljev sme prvič služiti pri oltarju.

Vsi so v cerkvi. Praznik in častitljiv dan za fanta. In — njegov rojstni dan!

Devet let, razmišlja mati! Devet let skrbi in trpljenja. V njene lase so se že pomešale srebrne niti? Kdo to vidi in kdo zna preceniti, kaj vse je že prestala?

Nihče, Korbarica; saj to je usoda vseh mater! Če otrok razžali, zaboli očeta, materi pa prebode srce.

Glej, tudi Šimen hodi bolj počasi in nekoliko sklonjeno. Kar majhen je postal, ker ga grize kesanje, ko te je razžalil takrat, pred leti, ob zibki obeh otrok in ker dobro ve, da nisi pozabila, da je nastala razpoka na tvojem poročnem prstanu in na tvojem srcu.

Kakor steklenica strupa v jezero, to je bridka ura v človeškem življenju. Kdo more zbrati zopet vse kapljice?

VIII.[uredi]

Na vseh oltarjih gore sveče in v ozadju je videti za jaslicami rdeča okenca mesta Betlehem. Orgle pojo, kakor bi bilo sto angelov ob njih, vesele božične pesmi odmevajo po župni cerkvi. Spredaj pri oltarju pa je gospod kaplan in poleg njega — Jožek. Zdajle je pozvonil z zvončkom.

O, kako je lep! In vsi ljudje ga ubogajo: vsi so se spustili na kolena. Marija bi najraje obstala, pa prav njemu na kljub! Pa bi jo mati lahko videla ali oče s kora. Prisiljeno se spusti na kolena, toda njeno še tako mlado srce ne kleči. Zdaj vsi gledajo na Jožka! Razpraskala bi ga od jeze, kakor mačka! Naj le pridejo vsi ti ljudje gledat, kako ga bo doma ugnala!

Svoje nevoščljivosti ne more skriti. Ko se vračajo, njen strupen jezik ne more mirovati: »Zvončkati je pa Šobrov Franci lepše znal!«

Deklica, deklica, kako hudobna je tvoja roka, ki hoče lastnemu bratu razbiti to nedolžno veselje!

Za njo hodita Marjanca in Anže.

»Ali te ni sram, Marija, učiteljeva si, pa si tako nevoščljiva!«

»Nikogar nič ne briga, ki ni naš,« mu zabrusi nazaj.

»Taka mala nevoščljivka!«

»Raje lepa nevoščljivka, kot pa grd hlapec!« in še strupen pogled iz črnih oči in že je odbrzela čisto v sprednje vrste, kjer se smeje in izkazuje v zimskem plašču, ki ve, da ji tako dobro stoji.

»Ali tudi tebe tako-le ozmerja?«

»Ne, Anže; pa jaz je tudi ne zmerjam z nevoščljivko, kakor ti.«

»Danes še majhna, kmalu pa velika, le verjemi mi, Marjanca!«

»To pa že rada verjamem. Pa menda nisi zato prišel v cerkev, da boš o tem razmišljal in tudi mati ne sme o tem nič vedeti, ker se že toliko žalosti radi nje.«

»Imaš prav; saj ti imam res nekaj važnega povedati: Danes imam prvi zasluženi denar, ki ga nesem v hranilnico. Veš, gospodar me kar dobro plača, zdi se mi, da bi ne šel v drugo službo.«

»Kaj misliš stran?« in v modrih očeh se pokaže strah.

»Kam neki!« Zdaj, ko imam zemljo in konje in vse stroje dobro poznam. In —« to ni najvažnejše, toda tega ne reče. Marjanca pa sama čuti in že jo oblije rdečica.

»Dobro plača, Marjanca; v desetih letih bo že lep kupček v hranilnici; mislim, da bo potem zadostovalo.«

Zdaj je pa zardela, kakor mak.

Tako dobra sta si, pa še nista nikoli z besedico govorila o tem; morebiti je prav zato tako lepo ...

Saj vemo, da metuljček izgubi svojo lepo barvo, če ga primemo v roko.

In pa lesketajoča zimska pokrajina, ali ni toliko časa najlepša, dokler nihče ne hodi po njej?

In pa mlada ljubezen, ki kakor rosen popek raste v mladem jutru in se še ni njegove nežnosti dotaknila toplota dneva. Ali ni tedaj in tak najlepši?

Marsikdo je moral že opaziti na sanjavih dekličinih očeh, na veseli resnosti fantovi. Na njuni tihi zadovoljnosti.

Tudi Stane ima odprte oči in toplo srce. In sredi njegovega srca je Marjanca. Najprej je hotel Anžetu povedati: »Veš, Marjanca je moja; rad sem jo imel pred teboj. In nekoč sem veliko trpel zaradi nje.«

Toda, ali je že kdaj šla ž njim čez polje? Ali jo je on kdaj tolažil, ko je Peter odšel v mesto? Njegovemu pozdravu je vedno prijazno odzdravila z usti; Anžetu pa tudi z očmi in z vso dušo, ki je gledala iz njih.

Nekoč ji je odvzel trnjevo krono, ki je bila pripravljena zanjo, a tega ona prav nič ne ve. Spletel ji je venec iz pomladnega cvetja, a ni nihče za to vedel. Zdaj se spleta venec prve moške odpovedi. Tega pa si bo sam zavil okoli srca, da tudi sedaj ne bo ničesar vedela.

Odslej njegova duša ni več kakor cvetoče mlado drevo, ki se nagiblje proti dekletu; trdo se drži in s krepkimi koreninami raste v sicer trdo zemljo, toda na globoko.

Nad očeta je že zrastel, Marica je otrok napram njemu.

Marica, kako zelo ga potrebuje, njegova mala sestrica! Saj živi v zastrupljenem ozračju.

Kakor špijon je Stane za vsem na domu. Iz posebne sobe ne pusti nobenega časopisa, da ne pride dekletu v roke; včasih pa je Kopač sam, ki ji kaj podtakne in tedaj vesta oba, da Stane tega ne sme vedeti.

»Oče, ne puščaj Marice ob nedeljah nič več v točilnico in na kegljišče! Zdaj je že velika in ne spada več med tisto sodrgo, ki se tam zbira!«

»Moje stranke pusti pri miru in če jih ne moreš gledati, pa pojdi! Saj je drugih ljudi dovolj!«

»Ker se gosposko nosijo, misliš, da so tudi dobri? Če bi jih enkrat opazoval od prave strani, bi se tudi tebi zastudili.«

»Pusti stvari, ki te nič ne brigajo. In če znaš tako dobro pridigati, pa pojdi kaplanu pomagat! Saj že tako hodiš v njegovo šolo. Jaz sem s šestindvajsetimi leti kaj bolj pametnega počel. Ali naj Marico vtaknem v samostan, da je ne bo nobeden pogledal? Kdo naj pa potem streže. Ali naj vse sam? Prav dober sin si, res!«

»Ne, oče. Anžeta bom prašal; saj bo rad kaj zraven zaslužil.«

»Seveda, zopet naj denar stran mečem. Dobro mi svetuješ! To so pa res cvetovi in sadovi iz tvojega vrta. Ti seme, ti!«

»Oče —!« Hripav mu je bil glas, ko je izgovoril to besedo, užaljen in prevzet od notranjega odpora. »Misli kaj govoriš! Anžeta pa plačam jaz!«

»Ti? Iz česa pa?«

»Iz mojega denarja!«

Zdaj se je stari zdrznil; potuhnjeno je pogledal pastorka. Iz svojega? Torej mora le nekaj vedeti. Ali misli svojo dedščino? Prekleta sodrga! Če to ve?

Tega ne misli, če tudi za vse ve.

»Tvoj denar? Ali ni ta tudi moj?«

»Ne, imam še zlato uro, ki mi jo je dal stric za birmansko darilo; to bom prodal in bom imel denar, da lahko plačam Anžeta.«

Nič ne ve! Čemu strah?

»Naredi, kar hočeš; toda Marica ostane!«

»Dobro, če je ne pustiš; toda sama ne bo več!«

Prihodnjo nedeljo popoldne je že stal Anže v točilnici, natakal je in nosil pijačo na kegljišče,

ves čas pa je mislil na Marjanco. Koliko raje bi bil zdaj pri njej v šoli! Toda Staneta ima rad in mu rad pomaga; seveda pa ne bo vzel ne ure, ne denarja, ki mu ga je obljubil.

»Beračija, salamenska!« se jezi Kopač. Najraje bi Anžeta spodil, pa je vendar pomislil, da je županov hlapec, ki se mu ni dobro zameriti. Saj bi lahko občinske seje prestavil k Malnarju, potem pa njemu uidejo še tisti kozarčki in četrtinke, ki jih takrat proda. Pa tudi Anže je močan, kakor medved, Bog ve, kako bi se pogledala, če bi le količkaj poskusil z njim?«

Staneta bi se v prvi vrsti rad znebil, pa ne gre prostovoljno. Da bi ga spodil, pa ne kaže. Smrkovec menda le nekaj ve o svojem delu po materi. In če bi zahteval svoj del, bi moral prodati, da bi ga izplačal.

Ne kaže drugega, kakor molčati in čakati!

Stane pa dela svoje načrte: Ko bo Marica končala šolo, mora z doma! Bolje v tujini pri poštenih ljudeh, kakor doma v vedni nevarnosti.

Da bi le tista jara gospoda s kolodvora in s pošte ne zahajala sem! A ta dva ne bosta starega tako hitro pustila.

Na Marjanco pa ne sme več misliti! Saj si ne more nikjer kupiti, da bi si ustvaril svoj dom, ne da bi starega in Marjanco pognal od hiše.

»Tvoja prva skrb bodi otrok ... in če le moreš, potrpi doma, da se oče popolnoma ne pogrezne!« Tako mu je naročala mati pred smrtjo.

Če se sploh izplača pri takem očetu in pri takem domu?

»Ne obračunavaj z nobenim človeškim življenjem, dokler Bog ne napravi svojih računov! In nihče izmed nas ne more obsojati kogarkoli, ker mu ne vidi v srce. In mnogi najdejo Boga šele ob smrti.«

Da, Pavel Trdina še misli na svoje besede; spominja se pa še tudi, kar ti je nekoč rekel: »Zavora sem na Kopačevem vozu.«

Le tega ne ve, kako velik je, ko vrši to dolžnost.

In če ima še sploh smisel?

Nič dobrega se ne zgodi na svetu, da ne bi tudi posejalo svoje seme. Kdaj bo skalilo in zrastlo, tega pa nihče ne ve; da pa bo zrastlo in prineslo tudi sadove, pa je stara resnica, je del naše vere.

Steber si, Stane, streho držiš nad hišo! Ki bi se porušila, če bi te ne bilo! — Stane, ali zdaj še vprašaš, če ima smisel? ...


* * *


Z delniške šole visi črna zastava. Vsa okna so zaprta, sobe prazne. Veter piha iz Zasavja in dviga zastavo, da se spenja prav do zvonika, kakor da hoče še in še pripovedovati: »Korbar je mrtev, ali še ne veste?«

Pred tremi dnevi je še igral na koru, danes že leži komaj deset korakov od svoje šole za pokopališkim zidom, kjer stoje nagrobni križi v vrsti.

Reka je to leto še prav posebno narasla. Korbar je peljal otroke iz šole, da si ogledajo povodenj prav od blizu. »Ne se spenjati po bregu, ker drsi, da mi še kdo v vodo ne pade!« je ukazal. Vsi otroci so ubogali, le ena učenka ne. Zdela si je nekaj več, ker že v par tednih zapusti šolo, pa naj bi ne bila nekoliko samostojna? — »Nikar, Marica,« jo je svaril Jožek; pa se je le smejala, kaj bo ta desetleten dečko, ona pa že skoro štirinajst, da ji že šola skoro ni več mar!

Nihče ne ve, kako je bilo — le naenkrat krik in v umazani vodi se je razpelo svetlomodro krilce Kopačeve Marice.

Štiri in dvajset parov oči je zastrmelo v umazano vodo.

Korbar je prebledel. V vodi otrok, ki je bil njemu izročen v varstvo! Ne more stati in držati križem rok! Pa kako mu pomagati? V hipu zagleda drog za obešanje perila —:

»Drog držite do vode, ko bom Marico prijel, se ga bom oprijel in vi boste vsi vlekli! Pa ne smete izpustiti, da ne utoneva oba!«

Suknjič je vrgel od sebe in skočil v vodo. Z močnimi rokami je rezal umazano vodo, ki divja in divja. V hrbet mu zanaša polena, izruvana drevesa, ki ga z vejami opletajo po obrazu. Pa že jo je prijel in se obrnil k bregu. Daleč ga je zanesla voda navzdol; dečki hite z drogom do njega. Že so mu ga podali, že se je prijel zanj. Vsi zaripli v obraz drže in vlečejo.

Korbar je pregledal položaj. Na mestu, kjer je prej zdrsnila Marica, stoji Jožek. »Bog ga varuj —!«

Zataknil je Maričino obleko na drog, da se ne izmuzne iz rok, sam se je oprijel vrbovih vej, da bi otroci ne opešali prezgodaj. »Držite, še malo!« Nezavestno, vso premraženo so Marico privlekli do vrha, zdaj prodiren krik:

»Očka, očka!«

In že je izginil v vodi. Njegove moči niso vzdržale, da bi se rešil. Videl je, da otrokom pešajo moči, zato je ukazoval le za dekletce, sam pa se ni upal oprijeti droga, ker bi otroške moči ne vzdržale. In prvi, ki bi zdrknil po bregu, bi bil njegov Jožek.

Še je videl, kako so sprejeli Marico na varno, a zase je vedel, da ga ne bo nihče rešil.

Voda je grgrala okoli njega, spodnašala mu noge, — rumenorjavo umazana je, »Oh le umreti ne, moj Bog! -—«

»Živeti hočem, moram, ljubi Bog, saj imam ženo in dva otroka! Ne daj, da utonem jaz, ko sem rešil otroka!«

Toda, ali naj se oprime droga in potegne v vodo ne le enega, — vse in tudi Jožka in Marijo, saj vsi drže in vlečejo za drog — on pa naj živi?

»Ne, o Bog, tega ne smem! Tebi izročam svojo dušo! Varuj ženo in otroka, ti jim bodi oče!« Njegove oči gore v grozi, v trpljenju ... Še en pogled na otroke, ki se sklanjajo nad nezavestno Marico — potem ga potegne s seboj bruno, ki ga je pravkar privalila voda s seboj —.

Kakor v megli se mu zdi vse okoli njega. Voda grgra in šumi — zdi se mu, da sliši glas zvona. To je bil obupen krik otrok, ki so videli, da je zginil pod vodo. Potem pa je vse tiho okoli njega, svečano tiho: naenkrat svetlo in jasno — in Korbar ve: Glej, to je božji obraz v večnosti ...

Dva dečka tečeta kriče in jokaje v vas. Na poti srečata Staneta; z njim hitita nazaj k reki. Tako vzame brat sestrico v naročje, da jo ponese domov. Težko mu je pri srcu -— težje, kakor pa breme na njegovih rokah.

Ob bregu pa teče Jožek; spotika se ob kamenje, pada, toda svojega pogleda ne odtrga od bele točke tam sredi umazane vode. Včasih se zadene les ali močan val ob njo, da se dvigne roka. Tedaj zakriči Jožek v bolečinah:

»Očka, očka!«

Pa zopet teče dalje. Pride do Poljanice. Tam pa se zgrudi.

Odneso ga v najbližjo hišo. Pa tudi mrtvec noče dalje, kakor da hoče ostati v bližini svojega otroka: v grmovju se zatakne njegova obleka, da obvisi.

Nekdo izmed Poljancev je skočil na konja, da ponese žalostne novice v Delnice.

Ženske se križajo, moški molče; vse je zbegano.

Brez glasu se je sesedla Korbarica. Solza ni, teko na znotraj in so bolj vroče, kakor pravi ogenj, ko ji žgo v dušo.

Ko je sonce krvavordeče zahajalo, je hodil Korbar svojo zadnjo pot do doma; počasi sta vozila konja. Za tem vozom še zapravljivček z dvema kmetoma, ki držita zbeganega otroka, Jožka.

Vse je tiho, kakor, da se je ustavil svet v svojem teku. Vas je prazna. Za pelargonijami na oknih slone možje in žene in jokajo, jokajo ... Nobenega kralja ali cesarja niso tako odkritosrčno objokovali, kakor Korbarja, ki je bil ves njihov. Ljubili so ga kot junaka, ki je rešil otroka, ljubijo ga, mučenika, ki je dal svoje življenje za tiste, ki so mu izročeni. Žrtev dolžnosti in poklica!

Zdaj že leži tam na pokopališču poleg starega Lovrenca in stare Barbe.

Toda ni umrl! Dokler bodo stale Delnice, bo živel njegov spomin!

* * *


Par tednov je prešlo za to skupno bolečino; zdi se, da so se začele tu pa tam že celiti rane.

Tiho hodijo Delničarji mimo Korbarice; nihče je noče spomniti težke izgube.

Zdi se, da ne vidi in ne sliši več. In kadar govori, ne govori z usti, ampak z od bolečine izmaličenim obrazom in z velikimi žgočimi očmi.

Govori dan na dan eno in isto, pozablja, da ima otroke, ki potrebujejo tudi drugačne govorice.

Vsa bleda in trudna hodi okoli; nosi svojih pet in trideset let, kakor bi jih bilo devetdeset; v kostanjeve lase so se zapredle bele niti.

če bi ne bilo otrok, bi legla in umrla.

Da bi le srca ne čutila — mir — mir! Da bi le ne bilo tisoč glasov, ki se oglašajo vsako noč, bi spala in se nikoli več vzbudila. Stran, stran od tod si želi, samo stran! Da bi našla kjerkoli na svetu prostorček, kjer bi ne bilo ničesar in nikogar! Prostorček tudi brez — Boga!

Korbarica, zbudi se vendar! V takih mračnih urah hodi sovražnik okoli in seje plevel v pšenico!

Trpljenje ji je vzelo vse veselje; pazi, da ti ne zaseje sovražnik strupenega semena tudi v dušo!

Jožek je še bolj tih in resen; s strahom opazuje mater, da jo včasih le zbudi iz njenega brezbrižja.

Marija je mnogo, mnogo jokala; pa se je že potolažila in kar zadovoljno gladi svoje novo krilce, prvo črno.

Pet dni je bil Korbar v grobu, pa je Marica že vstala; samo prehladila se je.

Kopač se je resnično prestrašil, ko je prinesel Stane vsega mokrega in nezavestnega otroka domov; prav nič pa se ni začudil, da je Korbar žrtvoval življenje za njegovega otroka. In ko je Marica vstala in Korbarica ni zahtevala nikake odškodnine, se je pomiril. Čez par dni je že lahko mislil, da bo pokojnina lepa in kje bo pač stanovala, ko pride nov učitelj. Saj ni nikjer stanovanja v Delnicah.

Župan je vložil prošnjo, za novega učitelja, da bi pouk preveč ne trpel. V desetih dneh je prišel nadomestni učitelj, ki je dobil začasno stanovanje v župnišču. Čez tri mesece se mora izseliti učiteljeva vdova iz šolskega stanovanja, tako je bilo napisano v uradnem dopisu.

Tri mesece!

Marjanca je že dolgo mislila na to. Torej bo že drugič brez strehe in brez doma. Pa ne gre toliko zanjo, kakor za mater in oba otroka.

Kopač pa računa: V Delnicah ni stanovanja! Ena, edina hišica je prazna, stara Barbina hišica in ta je — njegova! Seveda ga bodo prisilili, da jo sprejme na stanovanje, toda ona sama ga mora prositi! To za kazen za tistega »lumpa«, ki mu ga je nekoč poklonila. In on bo zahteval, da sme v svojo hišo prihajati in odhajati, kadar se njemu zdi. Tako jo bo kaznoval za vse njene žaljivke od nekdaj. —- —- -—-

»Mati, od šolske oblasti je prišlo pismo, da se moramo za prihodnjega prvega izseliti,« poroča Marjanca.

Korbarica ni hotela na to misliti; zdaj pa je tu in jo je prijelo prav za vrat. Zdaj se je zdramila.

»Zdaj pa še to! Moj Bog, ali je to tvoj blagoslov? Ali nisva bila s Šimnom dobra in poštena? Od Kopača pa ne pride drugega kot nesreča za nesrečo in prekletstvo za prekletstvom na nas — le zakaj?

Naj nas ven vržejo, saj je že vseeno. Več nesreče in revščine že ne more priti name, kakor me je zadela. Potem pa grob tam na pokopališču poleg Šimna — čemu naj še skrbim za streho nad sabo?«

»Mati, moramo dobiti stanovanje! Pomisli na Marijo in Jožka!«

Trudno so pogledale oči Marjanco. »Otroka — seveda otroka; tadva potrebujeta dom. Kaj pa naj naredim, Marjanca?«

»Grem vprašat gospoda župnika. Vem, da so imeli sejo na občini; morebiti so se pogovorili, kam bi se vselili.«

Na pragu se je srečala s Stanetom. Neizrečeno težo hvaležnosti nosi fant na sebi; čuti krivico, ki se je zgodila rešitelju njegove sestre.

»Gospa Korbarjeva, prišel sem povedat, da se lahko vselite v našo malo hišico, ki stoji prazna in je nihče ne rabi. Če vam je prav, vam z Anžetom pomagava pri selitvi. Sem mu že povedal; jutri dopoldne bo imel čas.«

»Pa tvoj oče?«

»S tem bom že sam opravil takoj zdajle; najprej sem hotel vam povedati.«

»Pa ne bo dovolil.«

»Pa bo; mora! Saj bi ne bil človek, če bi ne dovolil. Ima sicer mnogo slabega na sebi, da bi pa komu odrekel streho nad glavo, ko —,« ne more izgovoriti, ko ve, kako bi jo zadelo.

»Bom takoj prinesel ključe; čez kako uro bom zopet tu.«

Trdo, jekleno se zasmeje Korbarica. »Se boš opekel, Stane; ta ni človek, ta je —«

»Hudič« — je hotela reči; a fant jo je pogledal tako bolno in proseče, da besede ni mogla izreči in se je ugriznila na ustnico.

»In ključev ne boš prinesel, verjemi mi, da ne!«

»Pa jih bom!« in že ga ni bilo več pred njo. Srce pa mu je burno utripalo. Da ni človek, je hotela reči z neko drugo besedo? Kaj neki? V bolesti je govorila, takrat pa človek ne ve, kaj pravi. Da ni dober, da ni pošten, da ni usmiljen, o, to Stane vse ve; toda, da bi prav Korbarici ne hotel pomagati, to bi bilo več kot nečloveško.

Prišel je domov.

»Oče, daj mi ključe od prazne hiše tam ob šolskem vrtu!«

»Ne vem, čemu bi jih ti rabil?«

»Mislim, da bi Korbarica lahko notri stanovala. Od prvega dalje nima več stanovanja v šoli in naša Marica je bila kriva nesreče.«

»Ti misliš? Kdo te pa pošilja? Morebiti Korbarica?«

Stane se ugrizne v ustnice, ko vidi prezir na očetovem obrazu in ga čuti iz njegovih besed.

»Ona gotovo ne! Sramota bi bila, če bi moral še kdo priti in nam razlagati, kaj moramo storiti!«

»Pa si nekam korajžen, fant! Kdo pa pravi, da moramo? Zapomni si: Nikogar na svetu ni, ki bi meni ukazal, da moram, če pa nočem!«

»Danes je bila seja na občini; vsi bodo zahtevali, da daš prazno hišo Korbarici za stanovanje. Saj bo plačala; zastonj niti ne bo hotela. — Ne čakaj, oče, da bi šele drugi prišli s to zahtevo! Moža je izgubila zaradi nas in ti ji niti strehe nad glavo ne privoščiš? Bodi vendar človek, oče!«

»Prihrani si dolgotrajno govorjenje, fant, in si zapomni: Nihče ne more česa zahtevati od mene; kar dam, dam zato, ker jaz hočem. Tvojega govorjenja pa niti najmanj ne rabim. Pojdi in ji reci, da se lahko vseli, če hoče. Gospodar pa ostanem jaz in bom prihajal v hišo in odhajal iz nje, kadar bom sam hotel. Razumeš? Ponujal ji hiše ne bom. Sama naj pride prosit, to ji sporoči!«

Stane ga je brez besede gledal. To naj bo dobrota? To poročilo naj posreduje Korbarici?

Pol ure je že preteklo, Korbarica pogleda na uro:

»Ne bo ga, Marjanca.«

Zdaj zasliši korak zunaj na pesku. In vendar?

»Gospa Korbarjeva — « zdaj vidi, da je brez ključev; bridko se zasmeje. Njena je obveljala; to pa je grenka zmaga.

»Saj sem vedela, Stane!«

»Poslušajte me najprej, gospa, in šele potem govorite! V prazni hiši lahko stanujete, le nekaj hoče oče: da pridete — prosit.«

Sklonil je glavo, kakor da pričakuje udarcev.

»Potem to ni nobena dobrota, niti ne usluga, Stane. Tega tudi od tvojega očeta pričakovati ne morem. Stanovanje pa res potrebujemo, ne zame, za otroke. Marjanca, pojdi in reci, da ga prosim za stanovanje. Čisto tiho povej in le tedaj, če ne bo nikogar zraven!«

Solze so ji zastrle glas. Prosjačiti mora pri tistem, ki ji je vse vzel.

»Hitro pojdi, Marjanca, da se ne skesam!«

Ves bled sloni Stane ob vratih:

»Ne hodi, Marjanca! To še ni vse, kar oče zahteva.« Nesrečno poročilo, ki ga mora v celoti izvršiti!

»Še ne vse? To bi bila lahko vedela; zdaj zopet spoznam tvojega očeta!«

»Sami morate priti, pravi.«

»Jaz, sama?« Strašno se ji širijo oči; ponos se je zbudil in vstaja više in više. »Jaz, sama? Zdaj, Stane, ti rečem, kar sem prej zamolčala: to ni človek, to je hudič! In to mu sporoči: H Kopaču prosit Korbarice ne bo; za nič in nikoli — zapomni si, Stane, nikoli in za nič! Pa če bo morala z otroki spati v podrti opekarni ali pod mostom! Pojdi in povej!«

Za zaprtim oknom oprezuje Kopač, kdaj se bo vrnil sin in s kakšnim poročilom. Ali bo prišla? Tega ne verjame, saj ve, kako je ponosna! Kaj pa potem? saj izbire nima; to zanj dobro kaže. Če noče stanovati pod mostom, bo prišla. On pa jo je ponižal, kakor se je zaklel.

Stane prihaja; počasi in s povešeno glavo. Nič se mu ne mudi.

»No, kaj je? Kdaj pride?«

»Oče, to naj ti povem: Prosit ne pride Korbarica h Kopaču nikoli in za nič.«

Nepremično gleda starega; to ga bo omečilo in bo rekel: Pojdi in jo pripelji v prazno hišo; zaradi Marice. In še to ji reci: Nisem tako hudo mislil!

Že je odprl usta; zdaj —

»Naj pa pod mostom stanuje; meni je prav.« Sovraštvo in maščevanje mu je spačilo obraz.

— Daj mi meč v roke, ker je odpadel slabotnim in ne pusti me umreti nejasno besedilo radi kačjega pika! In na moči njihove hudobije meri mojo moč in navozi zvrhano mero; kajti moja služi angelom, ker služi pravici in ljudem. —

»Ne, oče, — kajti Korbarica se bo vselila v našo hišo! Daj mi ključe naše prazne hiše!«

»V norišnico s teboj, fant! Kaj pa se ujedaš? Naša hiša? Od kdaj pa, hm?« 

»Nekako enajst let sem!«

»Moja je in nikogar drugega, da veš! Le poglej' kupno pogodbo, preden se še naprej ujedaš!«

»To vem, oče; vem pa tudi, da je bil denar, s katerim si jo kupil, moj; moj delež materine dediščine. — Zdaj pa voli: daj mi hišo, ali pa mi izplačaj moj delež do prihodnjega prvega. S tem bom prizidal pri Malnarju sobico za Korbarico in njene otroke.«

Smrtno sovraštvo ga gleda iz očetovih oči.

»Prekleti hinavec! Kaj stikaš po stvareh, ki jih ne razumeš?«

»Advokat pa zato bolje razume, oče. Ta mi je vse pojasnil. Vidiš torej, da se prav dobro razumem. Zdaj samo izbiraj! Kaj ti je ljubše: denar ali ključi — eno ali drugo rabim in vedeti moram takoj, kaj mi boš dal.«

Kakor bliski mu spreletavajo misli po glavi. Hudiča, da fant vse tako točno ve! In nobenega izhoda ni, ker z njim se pomagati ne da. — Denar? Ne more mu ga izplačati; to bi pomenilo novo hipoteko na že itak prezadolžen dom; prodati bi moral. Bolje je, da mu da ključe od bajte, ki ni niti polovico toliko vredna. — Toda, da se bo Korbarica vanjo vselila — ne, to ne sme biti!

Razburjeno hlasta za sapo.

»In če ti ne dam ne enega ne drugega, kaj potem?«

Divje mu žare oči. Stane pa je povsem miren.

»Šest in dvajset let sem star, torej že davno polnoleten. Ne moreš mi nasprotovati; če pa mi boš, grem na sodišče.«

Izgubljeno, vse izgubljeno!

»Daj mi časa, da premislim! Čez kak teden pridi vprašat, kako se bom odločil!«

»Nimam časa čakati, oče. Ob petih gre vlak; Jaka je že napregel. Advokat bo pa hitro delal.«

Zadušiti ga hoče; odpeti si mora ovratnik. Fant pa ima železen obraz; na dvorišču pa Jaka pripravlja voz.

Potipa v žep — ha, če bi bil nož, bi mu bilo bolj ustrežno. Potegne iz žepa in vrže — Stane se hitro skloni v stran — mimo glave mu leti: zarjavela verižica s tremi velikimi ključi.

Skloni se, pobere in odide brez besede.

»Jaka, izprezi; se ne bom peljal na vlak.«

Stari še sliši to skozi okno, potem pa udari s pestjo ob mizo: »Nič, zopet nič!«

Sovraštvo gori v njem in maščevalnost; kako vroča je bila nekoč ljubezen do nje! Pa ga ni marala, plameni pa so rastli in zdaj ga žgo, žgo ... Korbarica, čuvaj se, če tudi tebe dosežejo!

Po stezi za vaškimi hišami pa stopa Stane nazaj v šolo.

Kakor kip je obsedela Korbarica. Ne sliši Staneta, ko pride v sobo. Molče ji položi ključe v naročje.

Neverjetno in vprašujoče ga gledajo oči.

»Tukaj so ključi; lahko se vselite takoj in ostanete notri za vedno. Nikogar ni treba prositi za to. Oče ve, vendar nima nobene pravice do hiše, ker je — moja. Bog blagoslovi vaš prihod, gospa Korbarjeva!«

To je prvi svetal žarek, ki se pojavi v njenih očeh.

»On je hudič; toda ti, Stane, si angel. Ne, ti si več — ti si človek.«

IX.[uredi]

Anton Pretnar, novi učitelj, je prišel v Delnice. Na oblačen julijski dan so se spuščali prvi mrakovi, ko je prihajal.

Sive tančice pozabe so se spuščale na dogodke, ki jim je bila priča vsa vas in cela župnija in ki so s prav posebno toplim sočustvovanjem obdali preostalo Korbarjevo družino. Vendar so se silni vtisi teh dogodkov izgubljali bolj in bolj iz spomina vaščanov. Le kadar so srečali koga Korbarjevih, se jim je obnovilo vse, kar se jim je dogodilo.


* * *

Sedem let je dolga doba.

Toda Korbarica krvavi še iz tisoč ran.

Sedem let ji krvavi srce iz znanih ran; deset let prej pa je bilo že bolno od prikrite bolezni. Iz česa je vendar človeško srce, da toliko prenese in še in še utriplje?

Deset in še sedem let — in vsako polno bolečih vprašanj: Ali še veš? — Takrat je prvič potrkalo na srce, kakor da prosi: Odpri mi, tvoj otroček sem! — Ali še veš? Bela odeja je pokrivala zemljo, ko je sinko klečal pred oltarjem ob kaplanu Trdini v ministrantski obleki. — Ali še veš? Pripeljali so mrtvega Šimna iz sosedne vasi in si mu dan in noč zatrjevala: »Šimen, zvarila bom zlomljeni prstan s srčno krvjo, le samo oči odpri!« — Pa te ni več slišal. Kopačeva Marica pa je deseti dan potem podarila svojo mokro obleko ciganki, ker je brez smrtne groze ni mogla več videti; ti pa si obleko odkupila od ciganke, da si imela za spomin ono, kar je Šimen zadnje držal v rokah.

Ali še veš? Ali še veš? vprašuje vsak dan in ti iznova trga rane, da iznova krvave. In vsakemu vprašanju Korbarica odgovarja vsak dan iznova in srce krvavi vedno iznova.

Dovolj časa ima za razmišljanje in obujanje starih, bridkih spominov.

Jožek je v semenišču, že dolgo in Marija je odšla leto potem. Ni hotela ostati doma, ampak želela le v mesto.

»Ali naj doma sedim in gledam, kako druge hodijo na polje? Ali naj se sama poprimem kmetskega dela? Tudi jaz bi se rada kaj učila, mati; zakaj samo fant? Lepa ročna dela bi rada delala, kakor Klemenova Lenica in s tem bi zaslužila dosti denarja!«

Tako je rekla, a ni povedala vsega; kajti v vihravi glavi ji je lebdela še druga misel: Lepa hočem biti in občudovana! Ne od robatih kmečkih fantov — ne; gosposka hočem biti in bom lahko; saj Kopačeva Marica to dobro ve. In Ria me bodo klicali, ne tako svetniško, kakor zdaj! In potem bo tudi konec večnega jokanja! Hu, tu ob materi bi postala vsa otožna in jokava!

Silila in silila je dan za dnem; pridobila je župana Klemena za svojo stvar. Ta seveda ni poznal njenih tajnih želja, vedel je le, da je zelo priročna za vsa fina dela in da njegovi Lenici ni škodovala obrtna šola.

»Kaj pravite, gospod župan?« je vprašala Korbarica.

»Svetujem vam, da jo pošljete v obrtno šolo. Vse darove za to ima: dober okus, priročnost in veselje. Mislim, da se bo izvežbala za dobro krojačico ali kaj temu podobnega.«

»Naj ostane doma!« je prosila Marjanca. »Saj ne boste vzdržali, če oddaste oba od hiše!«

»Obdržite jo doma! Preživa je in premalo resna. Nujno potrebuje še skrbnega očesa, ki pazi nanjo. Obdržite jo doma!« je svetoval kaplan.

»Pa če me zaprete, uidem! Tudi ponoči! Nimate pravice, da bi me priklenili na verigo! Če bom rada prišla in hotela priti, bom itak lahko prišla. Če me pa zdaj zadržujete in mi branite, me še prav posebno odganjate od hiše.«

»Pojdi torej, Marija!« je rekla mati. »Pa ne pozabi na vrnitev!«

Marjanca ni več ugovarjala. Mislila je le sama pri sebi: »O, uboga mati!«

Kaplan je še in še razmišljal. Sto rok bi bilo treba, da bi jo obdržale; dekle že dolgo ni več doma. In če jo popolnoma izpustite iz rok, je ne bo več domov. Kakor ogenj ji je v krvi — kako bo ta ogenj vzplamtel v mestu!

»Obdržite jo doma!« je še enkrat svetoval.

0, škoda, da ji je že dovolila! Edini, ki ve za vse podrobnosti, odsvetuje! Pa, če ji je že dovolila, ne more z besedo nazaj!

»Ne morem je pridržati, gospod kaplan. Rada ne bi ostala, siliti pa nočem.«

»Kje pa bo stanovala v mestu?«

»Pri teti Kopačeve Marice; tam imam že zagotovljeno sobico.«

Torej je že sama iskala, si misli mati ...

Kaplan pa misli: »Ne, dekle, k tujim ljudem v mesto te ne damo.« Glasno pa pravi:

»Stanovanje ti bo pa vendar mati poiskala! — Pri gospodu svetniku, svaku našega gospoda župnika, bi imela lepo stanovanje. Gospod in gospa sta že stara. Oba vnuka, ki sta bila tam kakor doma, sta že odšla in sta gospod in gospa zdaj sama.«

Župnikov svak, najbrž tudi devetdeset let star, kakor župnik! razmišlja Marija. Trde so njene besede, ko pravi:

»V zavetišče za onemogle pa že ne grem! Morebiti še celo v samostan? Kakor v ječo ...« Takoj pa se ji posveti v glavi: Huj, saj tam je bil Peter! Zdaj je že doštudiral. To bi pa že bilo nekaj, če bi z njim stanovala v eni hiši. Morebiti bi šel ž njo na izprehod? Kako bi se ujemala; tudi Peter je velik in postaven, kakor ona! Ha, Kopačeva Marica bi počila od zavisti, če bi ju videla! Krasno bi bilo to! Tisoč slik lepe bodočnosti ji je zrastlo v glavi ...

»Odkar je Peter dokončal študije, je njegova soba prazna, ker stanuje v bolnici. Ali naj vprašam pri svetnikovih, gospa Korbarjeva?« je mirno govoril kaplan.

Torej, Petra ni več tam? Kakor bi zamahnil, se je spet zmračilo njeno čelo. — Nič ne bo z izprehodi ž njim! Pa stara dva bo vendar prihajal obiskat? In ko bo ona tam, tudi njo! Za to bo že poskrbela.

Hitro se je opogumila in prikimala materi. Ta je vljudno odgovorila kaplanu:

»Prosim lepo, gospod kaplan, če vprašate pri svetnikovih!«

Marija pa je predla svoje misli, dalje: Postala bo dama, lepo oblečena; to dobro razume! Prihajala in odhajala bo, kakor bo sama hotela! Le samostojno! Kopačeva Marica je rekla, kakor se prvi dan pripravi in uredi, tako ostane. Ona, Marija, že dobro ve, kako si bo uredila!

In ni imela solze ob slovesu od doma in matere. Z mnogimi poljubčki je obsula mater; ni pa imela niti enega resničnega iz ljubezni in hvaležnosti. Z rajajočim srcem se je odpeljala in ne enkrat se ni ozrla nazaj za delniškim zvonikom ...

* * *


Otroci so torej odšli; mati je ostala sama s svojo bolestjo. Marjanca je okoli nje z zvestobo tihih ljudi, katerih nihče ne opazi, dokler so; šele ko jih ni več, občutimo, da nam nekaj manjka. Tako se je Marjanca vsa posvetila Korbarici, ki tega sploh ni videla.

»Pridi, mamica, v mesto!« prosi Jožek, ki pride za kratke proste dni domov. »Z Marijo bosta skupaj in jaz te lahko vsak teden obiščem!«

Toda vsa je prirastla v Delnice; ne more se ločiti od moževega groba in ne od hudobne reke, ki ji ga je vzela. Marije pa ne bi rada imela ob sebi; to tako dobro čuti in — molči.

»Pusti vendar mater tu!« v strahu brani Marija. »Saj bi se ne navadila v mestu. Tu ima vrt in ji je vse domače. V mestu pa bi bila tuja in vsa nesrečna.«

»Tuja, Marija, če bi bila pri tebi?«

Pa je skomignila z rameni in odšla. Vedno govori ž njo, kakor da bi bila šolarica! In tiste resne oči, s katerimi jo pogleduje, naj si prihrani za druge! Kaj pa bi bilo z njeno lepo prostostjo, če bi ji bila mati vedno za petami? To pa že ne!

»Le ostani, mati! Nihče te ne bo silil, da zapustiš svoj domači kraj! Kaj pa bi tudi delala v mestu? Od mene bi imela kaj malo, ko sem vsak dan osem ur v ateljeju,« se je zavarovala Marija, ko je prišla o božiču za par dni.

»Saj ostanem, Marija,« je odvrnila mati. Obe pa sta vzdihnili: bridko mati, sproščeno hči.

Sproščeno? To boš nekoč videla, Marija, ko ti bo kakor kamen ležalo na srcu!

In mati je ostala doma.

Ko se je Jožek vračal s teh počitnic, je jokal, kakor otrok. Vedno bolj se mu je odkrivala materina bolest. -—- 0, če bi mogel pomagati!

Ali ne more nekdo pomagati iz vsake stiske? Saj vendar veš, da molitev vse premore. Pota pripravlja, ki misliš, da jih ne bo mogoče hoditi. Kakor roka je, ki kroti tigra in vodi leva; kakor noga, ki pohodi kačo. Vsaka beseda ima svoj zvok ob svojem času; vsaka misel svojo pot v večnost in svojo drago ceno. On pa, ki presoja vse: cvetlični prah in obleko lilij in neprera-čunljiva pota bliskov, On bo tudi tvoje želje pretehtal. Saj mora vse na svetu mimo Boga in nad vsem lebdi Njegova previdnost! Pa tožiš: če bi mogel pomagati?

Pojdi v trdnem prepričanju na božjo previdnost in tudi tebi bo pomagala tvoja vera!

Kakor bela perunika na vodni gladini je spolzela trdna vera in neomajno zaupanje v božjo pomoč preko Joškovega srca.

»Mati, ne bodi trda s seboj in z Bogom! Ne odrivaj križa, ki ti ga je Bog poslal. — Glej, tri leta že nisi bila na Sv. gori, ali ne bi zopet šla?«

»Kdor gre tja brez zaupanja, se vrne z neizpolnjenimi željami, sinko.«

»Pa bi vendar šla, mamica, meni na ljubo —!«

Tedaj mu je obljubila.

Od tega dne je romala njegova duša dan za dnem na Sv. goro, da je pripravila pot za bolno materino dušo ...


* * *


Zopet so se v Delnicah pripravljali na procesijo. Od ust do ust so hitela po vasi še zadnja navodila.

Tudi do Korbarice so prišla in je šla z drugimi vaščani. Vsa drugačna so bila drevesa ob potu in zvonovi so zvonili drugačno pesem. V temnih barvah so se vrstile slike nekdanjih dni.

V rokah nosi šopek, kakor vse druge, a ne iz rožmarina in prvih nageljnov, kakor nekdaj. Iz osata ga je zvila z lastnim rokami, da so bile vse razbodene. Še bolj pa je krvavelo srce ...

»Nimam drugih rož, Devica Marija, odkar je v mojem srcu samo bodeče trnje. Sprejmi bodeči šopek, Žalostna, saj ga moram tudi jaz dan za dnem nositi!«

Nad dvesto zelenih in lepo pisanih šopkov leži na cerkvenih klopeh. Sedem nevest bo spletlo iz njih venec okoli milostne podobe. Med temi sta tudi Lenica in Marjanca.

Triintrideset sveč gori pred žalostno Materjo ...

Okoli spovednice stoje dolge vrste romarjev in romaric; vsi čakajo, da odlože težko breme.

Le ena ne.

»Ne mislim na drugo, kakor na sovraštvo in prekletstvo; želim samo smrti.«

»Toda Bog zahteva, da odpustimo vsem, kakor želimo, da bi nam Bog odpustil. Krivdo smemo in moramo sovražiti, ne pa krivca! Ta se nam mora smiliti, žena! Sovraštvo nikomur ne koristi; ne odpravi krivde, srce pa razplamti v divjem ognju. Kdor sovraži, nikjer ne najde miru. In kdor sovražniku ne odpusti, tudi Bog njemu ne!«

»Trpeti in umreti morem; ne morem pa odpustiti.« Vstala je iz spovednice in omahnila za zadnji, najbolj skrit steber v cerkvi. Zakrila si je obraz z dlanmi, a jokati ne more. »Oh, Jožefk, zakaj si zahteval to od mene?«

Sedem voščenk pred milostno podobo pa žehti v pojemajočem dnevu. Kakor, da se v tihem somraku cerkve odpirajo duri Korbaričine duše. Roke, ki je z njimi zakrivala oči, so ji omahnile nizdol. Nepremično zre v podobo usmiljene božje Matere; kakor sedmero ran je sedem rdečkastih plamenov. Oči ji niti ne trenejo, tako se je zazrla v oltar.

In sedaj — ali ne stopa Marija s trona — plava z oltarja — prihaja po temačni cerkveni ladji naravnost v senco zadnjega stebra. In je obstala pred njo in jo gleda z usmiljeno - toplim pogledom. »O, vi vsi, ki greste mimo mene, poglejte, ali je katera bolečina tako velika, kakor moja!«

Zona jo spreleti, a vendar se je prebudila iz svojih črnih misli. Bridkost hrumi v duši, kakor vihar; visoko se dvigajo besni valovi.

»Da«, hrešči in hrumi vihar v njeni duši, »četudi si žalostna Mati, vendar nisi toliko prestala, kakor jaz! Ali je morebiti Tebe kdo napadel, ko si pričakovala svojega Sina? Ali je kdo dvomil nad Tvojo zvestobo, kakor je dvomil moj mož nad mojo? Ne, tega nisi izkusila!«

»Vse to se ti je zgodilo, uboga duša, a vendar je tvoje trpljenje lažje od mojega. — Jaz pa sem morala gledati mojega Sina, kako je ta trpel — in vendar ni nikogar, ki bi bil zvestejši in čistejši od Njega. Glej, mati, ali ni bridkejše, ko vidiš, da ljubljeni trpi, kot če trpiš sama?«

Toda vihar v notranjosti je razdivjan do skrajnosti, val za valom besni in udarja na obrežje duše, ki trpi, a noče trpeti. »Mož je mrtev —- tujo dušo ima otrok, izgnan — ali ti je to trpljenje znano, Marija? — Seveda, ti tega ne poznaš, a jaz moram to nositi!«

Vihar se je razdivjal še in še, kakor da so se utrgali vsi elementi iz zemlje in zraka in podzemlja. Kakor da so izruvane vse cvetke in zlomljena vsa drevesa; vse kriči in rjove samo eno vprašanje: »Ali vse to poznaš? Ali vse to veš?!«

Visoko nad razburkanimi elementi pa stoji Ona; niti kapljica razburkanih voda ne orosi njenih deviških nog.

»In moj sin, tvoj Bog, kaj mar ni bil pregnan? Otrok iz Betlehema, mož iz Jeruzalema. Ali ni sramotno umrl na križu? Tri dolge ure je visel med nebom in zemljo — za vse, tudi za svoje sovražnike. In jaz? Gledati sem morala, nositi, trpeti in odpuščati!«

»Toda on je bil Bog in ti si svetnica. Kaj sem pa jaz?«

»Ali ni On v vsakem, ki ga išče iz vseh svojih moči? In svetnika napravi vsakega, ki ga nosi v svojem srcu. Le kdor ga podi od sebe in izganja iz svojega srca, ker ga je zavrgel, ta je brez njega.

Glej, ničesar nimam več kot ti in druge prednosti nimam, kot to, da si ti smela sama trpeti, jaz pa sem morala samo gledati in nisem mogla pomagati. Ali mi verjameš, da je to huje, tisočkrat huje? Moli, duša, da ti ne bo treba krvaveti iz ran, ki so zasekane drugim!

In odpustil je moj sin na križu — odpustila sem jaz pod križem — uči se, mati od naju obeh —«

Odšla je iz temačnega kota ob velikem stebru, dvignila se je nazaj na oltar kakor bleščeč oblak in že stoji zopet na svojem mestu med svečami. In se smehlja — in čaka.

Korbarica, ali si se uklonila?

Korbarica, ali te je roka Gospodova zadela?

Nebo in zemlja mu služita in nadnaravni svet se mu klanja; in bol uboge človeške duše je dosegla njegova beseda.---

Vse rane njene duše krvave ...

»Odpustiti? Žalostna Mati, uči me! Podari mi Marijo, podari mi jo še enkrat, podari mi jo za življenje! Daj, da pride domov in bo dobra — potem, Mati, bom izbrisala zadnjo sled sovraštva v sebi — in mu bom odpustila — vse, kar mi je storil — moževo smrt in vse, vse — le reši mi otroka!«

Ko so dogorele zadnje sveče, se je dvignila s trdih tal. Nikogar ni čakala in je odšla domov. Vso dolgo noč, sama.

Bila je na božji poti!

»Jožek, čudež se je zgodil! Brez Boga sem prišla, polno teme v notranjosti. Nosim pa v sebi zvezdo upanja. Še stoji na nebu in kakor zaznačena pot je njen sij. Jožek, hvala ti, da si me spravil na božjo pot — morebiti bo še vse dobro.«

Zvezda se je utrnila na nebu ... Milost kaplja v bolno dušo ...

Ali ni nekdo pripravil te poti? Ali ni bil to tvoj sin, Korbarica, ki ti je v svoji otroški ljubezni pripravil pot, ki jo hodiš sedaj končno vendar le v znamenju upanja?—-Saj hodi še zdaj s teboj; tudi on vidi zvezdo, ki je tvoja vodnica, četudi je še visoko na severu.

»Potem, Mati, — če se vrne otrok,—- ali le potem!«

Ko so zvonovi na Sv. gori vabili, je že bila ovenčana podoba Prežalostne z vencem iz delniških rož. Prav nad glavo Žalostne Matere je šopek osata.

Bridko se je zjokala Marjanca, ko je zagledala šop osata. Predobro je vedela, da je ta šopek materin; solze so ji kapljale na roke, ko je vpletala bodeče cvetje v venec.

»Da ji pomagaš do miru! Usmiljena Mati, prav nad glavo vpletam njen šopek, da je ne boš pozabila. Ta krona naj te vedno spominja uboge matere!«


* * *


Potihnilo je okoli Korbarice. Ne hodi med ljudi in premnogo jih je že odšlo pred njo na zadnjo pot. Novi grobovi se dvigajo na pokopališču: mimo dolge vrste mora, preden pride do Šimnovega groba.

Tudi mimo groba župnika Dobriča.

Ob pisalni mizi so ga našli--mrtvega. V vsej tišini ga je smrt odvedla.

Njegov obraz je bil miren, kakor da je šel rad z njo ...

Lahek smehljaj je ležal okoli usten, kakor da je vse spoznal in vse razumel, ko je prestopil prag večnosti. Peter ga ne potrebuje več. Počitka potrebuje starček in njegova pisalna miza. Pa tako rad jo je imel do konca; bila mu je star dober prijatelj, ki vse ve, o čemer je sanjal in snoval ob njej. Iz širokega stola ob mizi ga je odvedla smrt; prav toliko časa mu je še pustila, da je poln hvaležnosti še pogledal Križanega nad pisalno mizo in se mu kratko zahvalil: »Deo gratias! V Tvoje roke izročam svojo dušo!«

Prav tisto uro se je to zgodilo, ko je Metka v sosednji sobi pisala Petru: »Pridi kmalu! Veš, kar vidno slabi!«

Peter je takoj prišel, pa je bilo seveda prepozno. Le v grob ga je še spremil in vrgel blagoslovljene zemlje na njegovo krsto in jokal je, bridlko je jokal.

Ko je pred meseci promoviral za zdravnika, je veljala prva pot v Delnice k staremu župniku. Hvaležno mu je poljubil roko: »Bog vam plačaj, gospod župnik! Zdaj pa grem med svoje siromake.« Še k Marjanci in k stari materi ga je vleklo. In o božiču je zopet prišel, da sta z Marjanco posadila smrečico na grob stare matere in ji prižgala svečke. Poslovil se je že takrat od župnika, ker je videl, da mu moči hitro pešajo. In res je takrat govoril zadnjič s svojim dobrotnikom.

Zdaj pa je že dve leti v bolnici v praksi. V sanatorij ni hotel. »K siromakom moram, bogati imajo dovolj denarja, da si zdravnika lahko izbirajo.« Marsikdo je zmajal z glavo, a prav je bilo vsem.

Dvakrat na leto prihaja domov; takrat se vseh deklet oči obračajo za njim in marsikatera vpraša, če je pač res, da nima nobene, ne v mestu, ne doma. Pravijo, da bi bila marsikatera iz vasi rada njegova, pa ne mara nobene. Samo svoje gosli ima rad. O, seveda gosli, knjige in gore. Največja njegova ljubezen pa je pomoč siromakom.

Saj sam še prav dobro ve, kako boli in peče, če je kdo siromak brez doma, brez kruha in brez svojcev! Tudi v srečnih dneh tega ni pozabil. Pa tudi tega ne, da je vsak, ki trpi, njegov brat in da bede ne nosi lažje, kakor jo je nosil sam. Ni ga dekleta, ki bi jo imel raje, kakor to svojo ljubezen.

Ravnikova Hanca, zastonj nosiš svojo rdečo obleko, kadar je doma! Bregarjeva Cilka, nič ne pomaga, da ti vsaka pot drži mimo Barbine bajte!

Vse to Peter vidi in čuti; vidi tudi zibajočo hojo, lepo obleko, zvedave oči, a mu ne gre prav nič k srcu. Le včasih, če Čaksova Lizika križa njegovo pot, vsa trudna, žalostna in bolestna, se vstavi za hip in pogleda za njo, kakor da bi hotel stopiti za njo in jo ohrabriti v težkem življenju. Pa vsega tega nihče ne opazi.

»Kakor njegova ministrantska obleka je, bel in rdeč, Devica Marija, varuj ga! ... je nekoč molila Barba.

In: »Kdor hoče dati mnogo ljubezni, jo mora mnogo imeti!«

Mnogo ljubezni je bil deležen.

Tudi mimo županovega groba mora Korbarica, če hoče k Šimnu.

»Tega je pa Bog prezgodaj odpoklical!« je bilo splošno mnenje v vasi, ko so pokopavali Klemena. Španska in za njo pljučnica ga je spravilo v par dneh. »Nikoli več ne bomo imeli takega župana!«

»Pravi čas ga je Bog odpoklical!« so se menili štiri tedne po pogrebu, ko je Lenica padla z lestve in so jo s polomljenimi rebri odpeljali v bolnico. Štiri tedne po očetovi smrti — šest tednov pred poroko!

»Zlomljena rebra!« je šlo od ust do ust po vasi; vse je pretreslo.

»Polovico reber!« ... Sedele so in slačile koruzo. Če ena izmed njih naleti na rdeč strok, ima srečo in še tisto leto jo nekdo popelje pred oltar. Ta večer so na rdeče stroke gladko pozabile. Vse in povsod so se pogovarjale samo o Lenici.

»Več reber in lopatico!« Zona je preletela mlada dekleta, ko so po teh besedah par minut pomolčale in zamišljeno trgale list za listom do zadnjih dveh, s katerimi je treba povezati par. Vse misli so jim bile pri Lenici — — in pri dr. Ničmanu. V vsaki glavi je to ime, pa nobena ga še ni zgovorila.

»Bog ve, če se to zopet pozdravi in tako pozdravi, da ne ostane pohabljena?«

»Pohabljena, moj Bog!« Grozen zvok ima ta beseda v cvetočem življenju. Kakor kladivo udarja na mlada srca. Potem izpregovori ena: »Če jo bo kljub temu poročil, četudi ne bo več lepa?«

Zdaj so se odvezali jeziki!

»Pač, pač! Saj je toliko let čakal nanjo. In kakor grad lepo hišo je sezidal zanjo. Le vprašaj potovko! Ta je bila že tam!«

»In preproge in električna luč povsod, še v kleti in na podstrešju. Razsipnost, pravijo naš oče.«

»In sobe, je rekla potovka, sama ne ve koliko.«

»To bi bilo pa že lepo, če bi bila tam gospodinja!«

»Nikoli več na polje, ne pleti, ne žeti, ne mlatiti, to bi bilo nekaj!«

»In za vsako žegnanje novo obleko, ali še dve in v gledališče, kolikorkrat bi hotela!«

Osemnajst dekliških src sanja svetle sanje o sreči za svoje lastno srce.

V bolnici pa leži Lenica; na vsa ta vprašanja bi lahko dala odgovor. Prav dobro ve, ko se bo vrnila domov, ne bo več gibka srnica, kakor so jo radi imenovali. Hoditi bo morala s palico ali še celo z dvema bergljama in njen hrbet bo kriv, pohabljen.

Ali veš, srce, kako to?

Ali veš, kako je, če gori hiša, ki je komaj dozidana? Če nekdo stopi na vijolico, ki je komaj zacvetela?

Ali veš, kako je, če nekdo v sreči hoče zatrjevati: Da, tvoj za vedno -— in mora reči: Ne, nikoli več! Ali veš, kako je to?

Marsikdo, ki molči, to dobro ve; le reči noče nobeden; kajti pregloboko je skrito prav na dnu srca in se boji svetlobe in sonca, da bi šle besede preko usten.

X.[uredi]

Lenica leži med blazinami; bleda, kakor platno, ki jo obdaja. Dobro ve, kako je to! Gore in gozdovi se gromadijo pred njo in kakor žareča reka se vali mimo nje. Tja preko mora, mora! Pa se trese pred težo tega pota.

»Neki gospod bi vas rad obiskal, gospodična,« naznani sestra.

»Jernej!« kriči srce; pa ga ne sme videti, ne z njim govoriti. Še ne! Prej mora še vse obvladati in biti mora močna, močna! V mraku in v dvomih še nihče ni prišel do cilja, niti ni našel pravega pota.

»Čuvaj svoje boleče, še sveže krvaveče rane, Lenica!«

»Preveč sem trudna; pozneje bom gospoda prosila, sestra! Recite mu, da je zdaj še prezgodaj!«

Tako naj najde, ko bo že mogla vsaj hoditi! Sicer bo njo in njega zrušilo! Njena moč pa bo njemu v dobro!

Res je hotela sestra odsloviti obisk, pa ji je proseče odgovoril:

»Sestra, sam sem zdravnik in gospodična Klemenova je moja nevesta!«

Prestrašila se je sestra njegovih vročičnih oči, iz katerih je gledala strašna bolest in mu je odprla vrata.

»Lenica!« Ves prevzet se zgrudi k beli postelji.

»Jernej —« zatrepečejo tudi njene ustne in razburjenje jo je vso prevzelo. Nič ne sliši njegovega pretresljivega joka, njegovih vročih besed, polnih ljubezni; nič ne ve, da ga je morala sestra s silo odvesti od postelje.

Ko je zopet prišla k sebi, je bila sama.

»Sestra —? Sestra, nikogar ne pustite več noter, nikogar!«

»Ne, gospodična, nikogar!« in si misli sama zase: ranjena ljubezen.

Mnogo dni in noči je potrebovala Lenica, da si je z bolečino in žrtvijo zaznamovala pot, po kateri bo morala v bodočnosti hoditi. Neusmiljeno ravno in naravnost!

Nekako po desetih dneh je dala sestri pismo — težko je bilo in debelo —- da ga je oddala na pošti. Mala škatljica je bila v njem in v njej prstan. Dragoceni prstan z rdečim kamenom.

Njen prstan — njegov prstan.

Zaročni prstan!

»Kakor angel naj te varuje, Lenica, nikoli ga ne odloži! Moje srce je rubin — ne zavrzi ga!«

»Ne, Jernej, nikoli!«

To je bilo nekoč...

Zdaj ga mora odložiti — to je danes. In srce ji hoče narazen. Ko je že sestra odšla, jo hoče še enkrat poklicati, ji iztrgati pošiljko, prstan pritisniti na srce, ga poljubljati brez konca--

Ne! Ne! S prsti se zagrebe v odejo in gleda na stropu, kako se bela slika sestre izgublja v mračnem hodniku. Koraki rahlo odmevajo, se izgubljajo — potem grobna tišina. Le ura na nočni omarici tiktaka — in tanka struna se utrga v njenih prsih.

Končana je pesem, svetla in lepa pesem o sreči, topla pesem o sreči. Pričenja se nova: trde dolžnosti.

Velikonočni zvonovi niso izzvali v njenem srcu nikakega odmeva; saj je umolknil srebrn zvonček v njem, ki je doslej klical: Jernej, Jernej!

Kakor marmor posinele so njene roke; saj so danes napisale sodbo, sodbo na smrt.

»Vzemi nazaj prstan; ne morem postati tvoja žena. In prosim te — imej usmiljenje in ne pridi nikoli več!«

Kako bo nosil on vse to?

Dva dni pozneje je odmeval po hodniku spešen korak.

»Nikogar ne pustite noter, sestra!« je kriknila, pa ni bilo sestre v sobi in že so se odprla vrata in Jernej je stal na pragu.

»Lenica!«

In zopet »Lenica!«, v ihtečem glasu, polnem ljubezni in bolečine: »Lenica, zakaj?«

»Ne otežuj mi moje odpovedi, Jernej! Ne moti me v mojem sklepu! Ko pridem domov, sem pohabljenec, ki ga nihče ne potrebuje. Ti me ne moreš poročiti! Saj si prost, Jernej! Zahvaljujem se ti za tvojo ljubezen! Dotlej sem bila uboga, ti si me obogatil, o, kako obogatil!«

»Pa me kljub temu pošiljaš od sebe?«

»Ker te ljubim, Jernej, te ne smem vezati nase! Ne, nikoli! In ne bo me bolelo, če si boš izbral drugo — za svojo ženo!«

0, Lenica, kako slabo se poznaš! Ali ne čutiš, kako ti že samo ta beseda trga srce!

»Ti ne smeš sam ostati — toda vzemi si lepo, ravno, čisto, Jernej —!«

»Že imam najlepšo, najboljšo, najčistejšo — tebe imam, moja srnica, in te ne dam! In če bi nikoli ne mogla hoditi, Lenica, nosil te bom! Na vrt te bom nesel, kakor otroka, med rože — in ne bom čutil, da si bolna.«

»Življenje niso sanje, Jernej. Nekoč pa bi se zbudil iz teh sanj in to bi bilo strašno. Jernej, saj si vendar razumen, glej nekoliko naprej! Če bi se nekoč prebudil v strašno razočaranje, bi bila to moja krivda. Ne daj, da bi bila jaz kriva tvoje nesreče, Jernej in ne moti me v mojem sklepu!«

»Ne morem, Lenica; nikoli te ne morem pozabiti!«

»Saj me ni treba pozabiti; le drugo ljubezen mi daj, ki ničesar ne zahteva! Za svojo vročo moško ljubezen pa si išči ženo, dobro ženo, — zdravo ženo!«

»Le ti boš moja žena in nobena druga, Lenica, samo ti!«

In vzame prstan iz žepa: »Nositi ga moraš, Lenica!« Toda ona skrije prste v dolgih rokavih.

»Ne morem, Jernej, in tvoj prstan sem snela, —da se ločim od tebe —«

»Tako lahko ti je bilo to ...?«

Ali ni to krik iz groba?

Srce ji trga v telesu, a on govori o ljubezni?

»Snela sem ga — in sem se ločila od tebe -—«

Člen za členom se rahlja od one svete verige, ki ju je vezala — omamno boleče pod voljo mogotca.

»Tako si me torej zavrgla?«

»Zaradi tebe storim to, Jernej; ne bori se z usodo! Čez nekaj let mi boš hvaležen. Bodi močan, Jernej, in — pojdi!«

Zastrmel je vanjo ... Nekje v sobi preži smrt; na njegovem srcu že leži njena hladna roka, v glavi ...

»Lenica,« sopiha ves prevzet, »ta prstan si nosila, poljubila si ga in si prisegla: nikoli ga ne snamem!«

Mrtvaška bledica se ji razlije po obrazu, ji pritisne veke na oči ... h koncu gre z njeno močjo — hitro mora končati, sicer bo podlegla njegovi močni besedi.

»Odstranila sem ga — ločila sem se od tebe — ničesar nimam več skupnega z njim---«

Njene roke iščejo pomoči, grabijo za zvoncem. In še: »Pojdi!« dahnejo posinele ustne.

»Lenica, Lenica, odpri oči! Reci nekaj drugega!«

In ga je pogledala, še enkrat, s pogledom umirajočega: »Ne pridi — nikoli — več!«

Zveni kakor iz groba.

Tedaj ga dvigne boleč strah s kolen in ga izžene iz sobe — proč —. Vrata zaloputnejo za njim.

Na hodniku omahne za steber.

Sestra ga vidi tam naslonjenega. »Ali vam je slabo?« ga vpraša.

»Ne,« se brani in odtava naprej po hodniku.

Stran, le stran odtod! Kaj naj še v tej tuji hiši dela?

Zgoraj leži ona s polomljenimi udi — kaj je to v primeri z razbitim srcem?

Proč, proč!

Smejejo se za njim in ga zasmehujejo: Glejte norca! Deset let je snubil nevesto, hišo ji je sezidal, — gradič, ki bi za kralja ne bil preslab — toda, ta, ki jo je imel za nevesto, mu čez noč postane nezvesta, prav, ko bi ji rekel: Glej, vse to je tvoje! Pridi, gospodarica!

Že gre po ozki, novi poti; kakor bela volna se svetlika pesek in — tam preko pozdravlja stolpič in veranda.

Toda oba sta danes našemljena — okna se kremžijo v zasmeh, sedem jih je v eni vrsti in v nadstropju tudi sedem pod rdečo streho.

Kaj naj sam v prostorni hiši, sam s svojo bolečino? Njegovi koraki odmevajo votlo, ko gre skozi vežo; kakor v grobu se mu zdi.

Lepo verando je dal napraviti in na vseh oknih stoje rože — norec, čemu neki?

Kaj naj z navlako po stenah? Vsak zid se mu roga in vsaka vrata ga vprašujejo: Le kdaj pride ona naša gospodarica?

In rože na oknih zvedavo obračajo glavice v sobo, nihajo in se posmehujejo. In zlatorumena ptičica v gajbici, kako se skriva!

Kdo pa sem — kdo?!

Kaj pa me gledate vsi? Izbrisal vas bom s površja vse: srce, pamet in vse tu v hiši. -— Ha, če se boste še smejali, ko boste prasketali, naduti vražiči, če se boste še rogali, ko boste goreli —?

V neskončnost gre njegova bolečina, mu žari iz oči kakor lesket poduhovljene blaznosti, norosti.

Novo srce hoče imeti, ki o Lenici Klemenovi ne bo ničesar vedelo. Ničesar noče vedeti o nji, ničesar slišati, nič! Kar nosi njeno ime, bo iztrgal iz prsi, iz svojega življenja do zadnje korenine!

Najprej prstan!

V velikem loku ga vrže skozi okno, daleč čez cesto. Na polje, kjer raste repa, je padel, kakor mala zvezdica.

Potem še slika!

Zgrabil je zlato verižico na vratu in z vso močjo pretrgal člene, pa je zlati obesek v velikem loku zletel skozi okno.

Zdaj pa hiša, nesrečna hiša? Stran mora iz njegovega življenja, izpred oči!

Da bi vsaj nastala povodenj in bi jo odplavila s površja!

Da bi nastal potres in bi jo porušil do tal!

Da bi udarila strela vanjo in bi zagorela, kakor velika bakla--

Če bi končno ne bilo drugega, kakor velik kup razvalin, pepela in podrtije — morebiti bi srce umolknilo, saj bi ime Lenica sto in stokrat zgorelo — morebiti bi se tudi izbrisalo iz njegovega spomina? Kako dobro bi mu bilo potem---!

V temi se je pretipal do kuhinje. Ne upa si prižgati luči; grozeči obrazi ga obdajajo.

Nikogar še ni v hiši; sam je še. Šele z Lenico je hotel priti vanjo. Le čakanje je nastanjeno po vseh prostorih in svit njegovih zlatih sanj.

Po vseh prostorih gre še poslednjikrat in zapira oboknice, kakor da se pripravlja na dolgo potovanje. Molči naj vsa hiša, ko bo umirala! Ko bodo plameni kričali v vas, bo njih delo že opravljeno. Samo pepel hoče imeti, pogorišče, propad, pogin, konec. In zraven še izpraznjeno, do dna izgorelo srce!

Išče malo škatljico v žepu; bo pač mala zibelka za vse to veliko!

Podrg na škatljico — zagori, zaprasketa — se dvigne — v vsak kot pohiti z drobnim plamenom, da se oblizne po nežnih tkaninah, pleteninah, preprogah, zastorih, ki so vse doslej viseli snežnobeli, nežnorožnati, sinjemodri ob oknih.

Nič se mu ne smili, le drobno ptičico vzame iz kletke, stopi na verando in jo vrže, kakor drobno kapljico življenja v noč.

Kakor vešče se dvigajo plameni, tu in tam, po vseh prostorih — migotajo ob težki hišni opravi, ližejo čez mizo z gorečimi jezički, požirajo nežno tkanino — plezajo po stenah navzgor, kakor kače —- okvirji slik zaplapolajo -— šipe počijo in se v drobcih razlete pred njegovimi nogami--

Kakor pretepeni pes so se potuhnili pod njegov podplat, privijajo se tesno k nogam pohištva, plamenček išče svojega soseda, da se združi ž njim, pa se sprimeta -— in z drugimi spleteta v dolg goreč venec —

Beži vendar, doktor, beži! Kaj ne vidiš, da ti plameni segajo že do kolen, da ti plezajo po hrbtu, skakljajo proti srcu — že skoro do glave?

Plane skozi vrata, zaloputne; vse še molči; nihče ne ve za grozo, ki vlada v novi hiši, nihče za tiho brezglasno mučeniško smrt.

Deset, dvanajst metrov od hiše, pod staro lipo, se ustavi; po obrazu ves črn, lase osmojene; v srcu pa močne udarce kladiva. Prisloni se na močno deblo in gleda strahoten propad.

Še zagrinja noč s svojim črnim plaščem hišo — le zamolklo šumenje se hoče zagnati izza zaprtih oken — že se kažejo tu pa tam razporki in žareče proge — potem rahlo poklanje in šelestenje šip. Zelene oboknice že požirajo plameni.

Dvoje oken tu, dvoje oken tam se s truščem odpre; haj, zdaj se začne ples!

Tu, Lenica, zdaj poglej! Zadnji ogenj, ki sem ga zate zažgal! S tem brišem tvoje ime iz svojega srca!

Šest, sedem oken zakriči v temno noč. Kdo še poreče, da je njegova hiša prazna, da čaka? Da čaka eno, samo eno?!

Nocoj si je povabil goste — ali ne vidite, kako plešejo?! Krvavordeče obleke imajo in kakor zlato rumene lase! Njihove barve se prelivajo v krasne slike — na vse stebre se ovijajo vitka telesa — vsako bruno ima svojo plesalko, ki ga skriva v svojo gorečo obleko in žareče lase--

Ali slišite, kako pojo? Kakor sirene, tako so glasni--

In — huiiiii! Še veter je tu! Z velikanskimi koraki speši čez travnik in polje.

Veseli se, gradiček! Veter je kralj, vsak plamenček hoče z njim plesati; drugega za drugim dviga k sebi. Glej, glej, kako zaplamte v njegovih rokah! Kako jih poganja na verando, divje vedno bolj in bolj in v neskončnost se vleče žareča vlečka, rumeni lasje frfrajo okoli stolpiča.

Kakor da je zacepetal z nogami se zdi, ko je veter šel prosto pot v notranjost. Vse prepočasi mu je, vse pretiho, v divji ples se meče, vedno bolj besno. Dvigne plamen in ga vrže visoko v zrak na streho stolpiča, da se oprime tudi še one strani. Spleza prav vrh strehe in vrže prgišče isker v vas. Preko ceste se razprše, — raztresejo — vihrajo, kakor preplašene ptice do vaških hiš in kriče: »Ogenj! Ogenj!«

Veter je v svojem razkošju!

Zgrozila se je noč in je odmaknila svoj temni plašč od goreče hiše in že prihajajo prvi vaščani v divjem teku, posinelih obrazov, blodnih oči. Sopihajo po hribu in se z grozo ustavijo pred grozotnim požarom.

Nočna tišina se je stisnila samo še pod lipo. Vse okoli pa raste v morje množina glasov. Ženske kriče, otroci jokajo; vmes pa udarjajo povelja gasilcev in v daljo se glase turobni glasovi trobente.

»Vsi moški, ki niso pri brizgalni, vozijo vodo v sodih! Ženske v škafih iz studenca!«

Vozovi ropotajo s prvimi sodi — biči pokajo; dolga vrsta žensk se je postavila prav do studenca in brez pretrganja gre škaf iz rok v roke. Goreča hiša pa jim sveti pri tem neumornem delu ...

Tla bobne pod težkimi udarci konjskih kopit, podkve zbijajo iskre iz kamenite ceste.

»Pozor — brizgalna!«

Po šest in šest mož se je postavilo na obeh straneh brizgalne k delu. Prvi curek je zasikal v ognju. Plameni pa so se le nekoliko dvignili in nemoteno plešejo dalje ... dočim možje ob brizgalni delajo iz vseh moči.

»Izmenjajte se pri brizgalni!«

Nove moči poprimejo vzvode.

Kupček človeške moči in človeškega poguma se zoperstavlja premoči ognja. Trohica človeškega upanja izgine v težki ugotovitvi: »Prepozno!«

Še sloni doktor v temi pod lipo; niso ga opazili; pa bi ga tudi ne spoznali: črn je v obraz, oči so izpremenjene od bolesti; bolečina ga je upognila in v njegovi duši je črv nemira, obupa.

Tam razpada njegov dom — njegova lepa, dragocena hiša. Dve leti je delal in vsak kamen je klical »Lenica«, vsak vogal ga je gledal z njenimi očmi — pa je morala izginiti s površja!

Groblje in pepel je zaklinjal, naj mu izbrišeta njeno ime iz srca, iz misli, iz spomina. Hiše ni več — samo nekoliko še tli tam, kjer je hiša stala in le žerjavica še bolšči vanj od vse one krasote, ki jo je ustvarila roka umetnega mojstra za drag denar. Toda vse to ne in ne more izbrisati njenega imena iz njegovega srca, njegove duše, njegovega spomina.

Še stoji povsod tam, kakor skala v viharju!

Ali mar ne poznaš ljubezni? Ali ne veš, da živi, če vse drugo umrje?

Kakor tat se splazi v svojo staro hišo, zaklene in ostane v temi. Ljudje naj ne vedo, da je doma.

Stisne se za zastor v čakalnici in gleda ven v strahotno noč. Sliši, kako Mlinarica v strahu venomer vzklika in vije roke: »O nesreča, o nesreča! Gospoda pa ni doma!«

Ga ni! Prav imaš, Mlinarica!

Nihče ne more svoji ljubezni uiti. Lahko jo nosi podnevi, jo skriva ponoči, jo lahko privija na srce, ali jo pohodi z nogami, — pa je ne prežene, vedno iznova se povrača, pa če jo tudi vržeš od sebe. Pri tebi ostane, kakor brazgotina ali nezaceljena rana, kot krona tvojega življenja, ali kot križ, ki ga nosiš prav do smrti, kakor svet mir, ali grozoten nemir. Toda ostane!

»Izbrisati sem hotel njeno ime — pa se ne da!«

Kaj sedaj?

Za velikim oknom mestne bolnice pa stiska deset dekliških prstov križ. »Ne zapusti ga, Gospod, v njegovi najbridkejši uri! Stori z menoj, kar hočeš, — naj ostanem pohabljena, za Teboj bom hodila, kamorkoli hočeš, tudi na križ — njega pa vzdrži, da se njegova duša ne razbije na čereh, ki mora mimo njih. Vzdrži ga zaradi bolečin, ki sem jih prestala! Pa ne zame, ampak za sebe ga vzdrži, Gospod!«

Kakor angel je spremljala ta molitev zbeganega. Ga je vodila preko prometnih cest in ga je zadržala pred železniškim tirom. In ga je ob enajsti uri rešila iz ognja. Pa je tudi pravkar zatisnila predal njegove pisalne mize, v kateri bleste nabite cevi dveh pištol. In je zagrnila omarico, v kateri stoji vrsta malih steklenic s strupom, s katerih reže mrtvaške glave. Pa mu tudi zatiska ušesa za vabljive besede skušnjavca, ki ga vabi: Napravi konec; pri meni je mir. Verno stoji zdajle za njegovim stolom in ga čuva.

»V njegovih najbridkejših urah ga varuj, Gospod, — z menoj pa napravi, kar hočeš---«


*


Štirje možje sede ob pogorišču in čuvajo. Veter je potihnil. Opolnoči pa se je ulil dež, ki je pogasil še zadnje tleče ogorice. Nobene nevarnosti ni več.

Pa se ognjegasci dvignejo in odidejo.

Hiša je izumrla do temeljev. Toda sosede je Bog obvaroval in sv. Florijan! Ko je pridrdrala še brizgalna iz Delnic, ni imela več opravka in se je vrnila. Na poti pa so srečali še ono iz Poljan; tako daleč so videli velik požar; pa so se vrnili, ker ni bilo več dela zanje.

Komaj se je noč izpremenila v prvi mrak, je pogledal dr. Ničman skozi okno na cesto. Prazna je; saj so ljudje komaj polegli in si privoščili vsaj malo jutranjega počitka po grozni noči. Vse je tiho po hišah, le tu pa tam se oglaša kakšna krava v hlevu.

Doktor se splazi iz hiše skozi vrtna vrata in stopi na ozko stezo preko travnikov. Obiti hoče domačo železniško postajo in vstopiti na prihodnji na vlak v mesto, da bi ga nihče ne spoznal.

V mestu najprej poišče zavarovalnico. Uradnik je neprijazen.

»Hiša je bila zavarovana za sto tisoč. Prosim, tu so papirji. Pa ne zahtevam zavarovalnine, ker je požar nastal zaradi moje nepazljivosti pri kajenju. Hotel sem le prijaviti.«

Tedaj se je otajal mrki obraz uradnika.

Tako visoka zavarovalnina in ne zahteva niti dinarja? Nenavadna ptičica jim je priletela v zavarovalnico — če le ni norec ali goljuf!

Prvo je torej uredil; lažje mu je. Toda pot, ki si jo je zamislil, je še dolga!

V bolnico se pelje in kliče dr. Petra Možino v govorilnico.

Peter se prestraši. »Gospod doktor, kaj pa vam je?«

»Nič fizičnega, ljubi prijatelj, in ono drugo — saj sami veste, da se ne da obvladati. Smo pač šušmarji.

Samo malo, če bi me hoteli poslušati! Moja nova hiša je pogorela; nocoj ponoči —«

»Za božjo voljo, kako in na kakšen način?«

»To nima zdaj nobenega pomena več; pogorela je pač. In jaz zato ne maram več ostati na svojem službenem mestu. Stavim vam ponudbo: vzemite mojo staro hišo v oskrbo, saj je še precej lepa in dobro ohranjena. Da je služba dobra, veste sami, ker poznate delokrog okrožnega zdravnika. Preselite se in bodite vi zdravnik mojih dosedanjih bolnikov.«

Zdravnik v Kamnici — tako blizu doma--. Kakor zvon se oglasi v srcu, tako blizu Sv. gore! Pa že je položil roko nanj, da ne zadoni.

»Ali vas smem prositi, da se nadalje pogovoriva v moji sobi? Dobro uro imam še časa do dnevnega pregleda.«

Potem si sedita nasproti v malem, belem prostoru. Kakor samostanska celica je Petrovo stanovanje. Toda rož je vse polno na oknih in na vseh mizah in policah. In pa dolga polica knjig. Na beli omari pa ležijo njegove gosli.

»Saj ste bili gotovo zavarovani?«

Pa se za odgovor zlaže: »Ne.« Nihče naj mu ne gleda v srce, tudi ta ne!

»Ne maram nikakega plačila, gospod tovariš; hotel bi le imeti svoj dom in svoje bolnike v dobrih rokah. Sam pa bi rad čim prej stran iz teh krajev. —

Ne vprašajte zakaj —« — se izogne sočutnemu pogledu.

»Pa kaj nameravate?«

»Imam dobre zveze,« se grenko nasmehlja, »kjerkoli v mestu se bom že spravil pod streho; za to vam ni treba skrbeti! Kdaj se lahko oprostite tukajšnjih obveznosti?«

»Dovoliti mi morate nekaj časa v premislek, gospod tovariš, meni in sebi.« Dobro je videl nervoznost v njegovih rokah, čutil neurejene udarce srca, nemir v vsem obnašanju, pa se ni nalezel tega nemira.

»Pilite mi v enem mesecu —«

»Tako dolgo ne morem čakati!«

»V štirinajstih dneh —« pa ga vidi, da se še bolj vznemirja — »ali v enem tednu, če ste še teh misli; kajti, vedeti morate, koliko izgubite s to ponudbo, gospod doktor —«

»Dobro, v enem tednu,« ga naglo prekine. Prevzeli boste vse, kakor je. Samo knjige vzamem s seboj, drugega nič. In računajte s tem, da si ne bom premislil.«

Pred njegovimi očmi se že kaže nova pot; in vedno bolj se zapirajo vrata njegovega dosedanjega življenja; dokler ne bo popolnoma sam v mestu med tisoč in tisoč ljudmi in v takih razmerah se laže zakoplje duša in pozabi nase. In tega nujno potrebuje. Glasni zvoki nove pesmi naj zatope hrepeneče one stare, ki še in še hoče odmevati v njem.

Osmi dan leži priporočeno pismo v zdravniški sobi za Petra. Samo tri besede so v pismu: »Ostane, kakor dogovorjeno.«

Tedaj je Petru jasno, da je nekdo ostal brez doma.

Zakaj? Ali morebiti ne more Lenice gledati tako izmaličene? Ali beži pred njo in svojo prisego? Ne, ne, tega ne kaže njegov obraz! Saj mu vendar govori zvestoba iz oči!

Zakaj torej? Ali Lenica ve?

Saj mora vedeti, ko je pa njegova nevesta!

Takoj se pelje k nji. Še vedno leži nepremično v trdih obvezah.

Toplo se ji zasvetijo oči, ko ji je sestra naznanila dr. Petra Možino.

»To je pa drugačen ogenj,« si misli sestra, »tega se ne bojim.«

Mirno se dotikajo njegove tople besede njenih čustev; blagost poteka iz preprostih besed. Kakor pozdravi z doma so njegove besede.

»Korbarica piše, da je v Kamnici gorelo. Kaj pa je bilo, Peter?« To je bilo njeno prvo vprašanje.

»Da, neka hiša je pogorela.«

»Katera?« Strah se je pojavil v njenih očeh.

»Nova, gradič dr. Ničmana.«

Kakor težak udarec ji je padlo na dušo. Njegova hiša -— njena hiša!

Zakaj? O, že se ji vzbuja slutnja!

»Kako pa se je to zgodilo?«

»Nihče ne ve, kako je ogenj nastal. Okoli desetih zvečer so planili plameni iz vseh oken. Do Delnic se je videl sij in do Sv. gore. Kdo je kriv, bo pa šele pokazala preiskava.«

»Dobro, da je bil zavarovan —« govori Leniča dalje.

Pa ji hoče še to povedati: »Saj sploh ni bil zavarovan.«

»Ne? Pač, pač, Peter, to pa jaz vem! Saj sem videla zavarovalne listine!«

»Pa mi je rekel, da ne!«

»Moral je v razburjenju pozabiti. Pojdi, Peter in mu povej — in prosim, poglej v moj notes v miznici; napisala sem si številko premije.«

Poišče ji notes; jasno in točno je napisano: »Pobotnica premije k zavarovalni polici št. 16.521. Konto: No 142.«

Zakaj torej laže?

»Kajne, Peter, da se boš peljal v Kamnico, kmalu, še danes z zadnjim vlakom in mu boš povedal? Ali si ga videl? Kako mu je? Kakšen je? Ali je miren?«

»Proč hoče.«

»Proč iz Kamnice?«

Ne ve torej in je njegova nevesta!

»Kaj ti ni povedal, Lenica? Kdaj pa je bil pri tebi?«

»Pred devetimi dnevi — in Peter, saj moraš itak zvedeti — razdrla sva najino zaroko.«

Tišina je nastala v sobi. Potem izpregovori Peter resno in trpko: »To je torej storil dr. Ničman? Glavo bi bil zastavil za njegovo zvestobo!«

»Ne on, Peter, jaz! Pohabljenka sem in zato naj bo on prost.«

Tedaj se mu je posvetilo in v tem trenutku je videl, kaj je tu ustvarilo neizprosno življenje: Silno sliko veličine in bolesti. Tako kruto in grozotno ne slika noben pesnik.

»Zdaj pa razumem, Lenica; ne veš, kako trpi. Malemu srcu bi bila s svojo odpovedjo dala prostost, a njegovemu ne.«

»Stran hoče— in kaj potem?«

»Ostal bo v mestu, si poiskal tu v kaki bolnici službeno mesto. Drugega ne vem. Toda jaz, Lenica, naj grem mesto njega v Kamnico. Sam mi je ponudil in me celo prosil za to. Zdravnika tam morajo imeti, če gre on stran.«

Nato ni odgovorila; konca sploh slišala ni, le proč in stran, to dvoje je še slišala. Z zaprtimi očmi je ležala, kakor mrtva. Njena duša potuje, njeno srce išče.

Jernej, zakaj nočeš moško nositi svojega križa — saj ga še jaz nosim in sem samo žena!

Tišina jo je prebudila. »Če zveš, Peter, kje je, mi povej! Njemu pa nikar ne pravi, da hočem vedeti zanj!«

Proseče ga gleda s svojimi rjavimi očmi: »In pomagaj mu, vsaj zdaj v začetku; od tebe, moža, bo raje sprejel pomoč!«

»Rad, Lenica, toda sedaj še ne vem, kako. Take rane morajo izkrvaveti. Karkoli bom zvedel, ti bom pisal.«

Nekaj dni potem je prišlo pismo: Dr. Ničman je v L. — bolnici nastavljen. Ves je v delu — to mu je zdaj v boljšo pomoč, kakor bi mu jo mogel kdorkoli nuditi.

Takoj ji je laže pri srcu; prvi korak navzgor!

In je poljubila obledelo sliko v svojem notesu. »Nekoč mi boš hvaležen, Jernej; kajti, kar zdaj trpiva, ti in jaz, je vse samo zate in tvojo bodočnost.«

XI.[uredi]

Najprej strašen požar, potem režeča podrtija prelepega zdravnikovega dvorca, ki je nihče ni mogel brez obžalovanja pogledati.

Ko se je dr. Ničman po obisku pri Petru vračal, so ga vsi gledali s preplašenimi obrazi. Mlinarica je čakala nanj že blizu kolodvora in lica so se ji svetila od solz.

»Gospod doktor, nesreča se je zgodila — pa ne morem pomagati! Vaša hiša je pogorela, vaš gradič — jaz nisem kriva — prisežem pri živem Bogu —!«

»Ali se je še kakšna druga nesreča zgodila? Da bi se bil kdo ponesrečil, mislim?«

»To ne — ampak hiša, hiša!«

»Hiša, — da, sem že v mestu slišal o tem — ali je popolnoma uničena?«

»Čisto in popolnoma, gospod doktor!«

Zapičile so se mu oči v tla; trdo je stisnil ustne; drugega nič.

Ali je ni razumel? Za veliko, dragoceno, prekrasno hišo gre, za dvorec, kakor ga nima nihče daleč okoli, pa se ne zgane? Zakaj vendar ne zakriči od bolesti? Mislila je, da bo klel, ali klical na pomoč, ali molil, ali od strahu zbesnel, ali vso krivdo nanjo zvrnil, ko je bila vendar oskrbnica? Pa ne reče drugega, kakor: »Ali se je komu drugemu kaj zgodilo?«

V hipu se spomni: pamet se mu je zmešala in ne ve, kaj govori! Daleč se je umaknila od njega in ko je dvignil roko, je mislila: zdajle me bo in je tekla, tekla, kar so jo nesle noge.

Z glasnim krikom je pridrvela v vas: »Doktor prihaja; znorel je!«

Huj, kako je ta novica hitela od hiše do hiše!

Izza zastrtih oken so prežali na njegov prihod; presojali njegovo hojo in vse njegove kretnje, izogibali so se mu. Strah jih je bilo pred njegovim mirom.

»Ljudje božji, ta ni nor!« jih je poučil stari čevljar. »Pet let sem bil pri sanitejcih in vem, kako norci izgledajo. Ali naj se mar veseli svoje nesreče in naj poje in vriska? Če bi to delal, bi bil norec, ne pa tako, ko v miru premišljuje: kaj pa zdaj!«

To je tudi ljudi nekoliko razbistrilo.

»Kaj naj se razburja,« je menil krčmar; »saj je bil gotovo dobro zavarovan in zato se mu nesreča ne zdi tako velika. Ampak na mestu zavarovalnice pa ne bi bil rad, ko bo morala šteti tako težke denarje!«

Toda že popoldne je vedela vsa vas: ni bil zavarovan! Občinski tajnik je to povedal. Ni bil zavarovan? Lase so se jim ježile! Torej je popolnoma uničen!

Marsikdo, ki v vasi doslej ni bil zavarovan, je še ta teden poiskal zastopnika zavarovalnice in si je zavaroval svoj dom. Kajti danes tebi — jutri meni! 0, rdeč petelin je naredil že toliko škode! Nepoklican se vsede danes tu, jutri tam na streho in naredi toliko škode, da je še prihodnji rod ne more popraviti.

Kdo ga je pa postavil na doktorjevo hišo? Potepuh? Vlomilec?

Morebiti tudi nevoščljivost? Toda zdravnik ni imel sovražnikov!

In niti doma ni bil, ko se je to zgodilo! Upognjen se zdi vsem vaščanom in kar siv v obraz. Saj se tudi ne more drugače nositi vsa nesreča! Najprej ono z nevesto in zdaj še s hišo ta nesreča!

Ena novica je podila drugo. Take pa še ne, kakor jo je dalo prihodnje jutro: »Naš doktor odhaja! Samo par kovčkov mu pelje Mlinaričin Joža na kolodvor. Obleka in perilo in nekaj knjig, drugega nič!«

»Potem ne bo dolgo izostal! A kaj naj med tem časom brez zdravnika?«

»Vsak drugi dan se zgodi kaj v kamnolomu!«

»Tri žene so že na koncu pričakovanja!«

»In nekaj mladih ljudi leži bolnih!«

»Ne pustimo ga!« gre od moža do moža.« Ali naj naši bolniki umrjo brez vsake pomoči? In naše žene brez zdravniške oskrbe ob njihovem najhujšem času? Ne pustimo ga!«

Dokler se ni po vasi raztekla zopet druga novica: Dr. Možina Peter pride namesto njega. Barbin Peter iz Delnic!«

Tri pričakujoče žene se zagledajo s hvaležnim pogledom proti Sv. gori. Na bledih obrazih bolnikov zacveto rože ... Možje si odkašljujejo, češ, da le ne ostanemo sami!

Strah je popustil, počasi vstaja pred očmi slika moža, ki je toliko storil za vas, za vso okolico. Vedno je bil na mestu, kadar so ga potrebovali. Matijcu je oskrbel otroke, ko mu je žena umrla. Vpeljal je bolniško strežbo v vasi in sam izvežbal nekaj žena in deklet. Kaj vse je storil, da bi se omejila jetika! Ne samo predavanja, tudi praktičnega pouka so bili vsi deležni. Zdaj mislijo na vse to, ko odhaja. Poslovilni večer mu bodo napravili in se mu javno zahvalili za vse.

Toda ptič jim je ušel, preden so začeli pripravljati za poslovilni večer. Samo županu je poslal pismo:

»Ker se ne nameravam vrniti v Kamnico, imenujem g. dr. Petra Možino za oskrbnika moje hiše in prosim slavni občinski odbor, da mu odda mesto, ki sem ga do sedaj jaz zavzemal med Vami.

Parcelo, na kateri je stala moja nova hiša z vrtom, podarim najrevnejšemu vaščanu v Kamnici. Izbere naj ga moj naslednik dr. Možina. Ta moja odločitev je dobro premišljena in ne dopušča nobene izpremembe.

Vsoto štiri sto petdeset dinarjev, ki je naložena v občinski hranilnici, prosim, da razdelite med ognjegasce, ki so pomagali gasiti.

Sodne spise, za podarjeno parcelo bo za-me oskrbel dr. Možina.«

Zopet novo razburjenje, ki se ni hotelo poleči!

Parcelo je podaril, denar je podaril — morebiti gre v samostan, ali si bo kaj naredil?

V prihodnjih dneh so bili v vasi sploh sami siromaki. Vsak je hotel biti deležen zdravnikovih daril.

Toda Peter ne gleda na površje, ampak v globino. In moledovanj in prošenj niti ne posluša; samo svoje srce posluša, ki mu je doslej še vselej pravo pot pokazalo in mu bo prav gotovo tudi tu.

Šest tednov pozneje ima Mlakarjeva Neža lep kos zemljišča. Uboga je bila do danes, dninarica, ki je živela iz rok v usta, brez doma, brez moža. Le žuljave in izdelane roke, trpko stisnjena usta in slaboumno hčer, otroka njene sramote ...

Mlakarjeva Neža, ali se boš naučila zopet smejati?

Dekle z nezakonskim otrokom je vsa preplašena. Kolikokrat je jokala! Kolikokrat preklinjala zapeljivca! Kolikokrat prestala vso sramoto iznova, ko so se takozvani pošteni vaščani trkali na prsa: Hvala Bogu, da nismo taki! Pa se je končno naučila tudi moliti, ko je našla pri Bogu zavetje, ki so ji ga vsi odrekali ...

In zdaj se bo tudi še naučila smejati!

Že njeno ime je veljalo v vasi za sramoto. Zdaj ga laže nosi. Kar lepo se ji zdi! Vsa se je pomladila v obraz in tudi v srce. Prvič od tedaj, ko ji je Kopač iz Delnic pisal: »Našel sem si drugo; tu imaš zadnji denar za tvojega p ...«

Noben greh ne postane tako očiten, kakor oni padlih deklet; pa nihče ne dela toliko pokore zanj na vsem svetu, kakor zopet one. In vsaka, ki svojega otroka vendar donese, četudi je otrok sramote, ima še iskrico svetosti v sebi; toda one, ki jih more, odpravljajo, niso vredne imena žene. Po vsej pravici jih smerno imenovati morilke! Kaj je: lepota in ime in sramota, proti resnici: Morilka si, ko bi morala biti mati!

Neža Mlakarjeva, nekoč si bila mala in slepa, ko si mislila, da je sreča, kar si doživljala. Potem je prišlo spoznanje. S sramoto je prišla skušnjava; ti pa se ji nisi vdala, ampak si postala mati, dasi nezakonska. O, spokorila si se! Pa še in še delaš pokoro s svojim otrokom, ki bi ti bil v breme, če bi bil tudi zdrav, a tako?

Na dvorišču zdravnikovega dvorca stoji Neža; sramuje se svoje sreče. Njo je izbral novi doktor kot najrevnejšo v vasi, dasi je samo enkrat z njim govorila, ko je videl malo Katrico, ki se je igrala s peskom; a Katrica je že trideset let stara ...

Tudi zdaj sloni ob materi, vtika zelene liste v usta in jih zopet izpljuva; kadar ima pesek in rožice, takrat je ure in ure mirna in materi ni treba skrbeti zanjo. Takrat ima tudi kak jasen trenutek in pametno besedo.

»Glej, Katrica, samo kamenje je bilo doslej najino življenje; odslej pa bo drugače. Ves dan boš lahko na vrtu in fantje ti ne bodo nič več nagajali!« In Katrica je prikimala, kakor, da je vse razumela.

Kakor pred tridesetimi leti, tako gre tudi danes ime Mlakarjeve Neže od ust do ust. Neža je dobila parcelo in vrt, ki ga je podaril doktor za najrevnejšega v vasi ...«

»Mlakarjeva Neža, Mlakarjeva Neža! —

Danes se tega ne boji.

»Bog ga blagoslovi za to dobroto, Marija s Sv. gore!«

* * *


Doktor Ničman se je zakopal v delo. V ambulanci dela in je dnevni zdravnik v sobi št. 12. Vse proste ure presloni nad knjigami. Ne sme biti odmora niti presledka v njegovem dnevnem programu; vse zato, da se ne prikradejo slike in misli iz preteklosti.

Pa vendar ne pride do miru. Vedno iznova se najde na poti proti bolnici in kakor tat se mu vsiljuje slika dekleta z rjavimi očmi. Ne more se odtrgati, ljubezen ga ne izpusti.

Ima pa voljo iz jekla; tudi srce naj umrje, kakor je uničena hiša!

In prišel je do spoznanja, da tu ni mesta zanj. Tisoč spominov se zbira vsak dan okoli njega: vrt one druge bolnice, svetle vrste oken v pročelju — še bolj pa skrb in strah, da ne bi srečal koga iz Delnic ali iz Kamnice. Tu ni miru! Stran mora! Daleč odtod!

V pozabljeno gorsko vas, v samoto, kjer nihče ne bo vedel, da ga preganja ime Lenica.

Tovariš mu je nekoč pravil, da je v štajerskem pogorju vas s sedežem okrožnega zdravnika, ki ima skrbeti za najbolj oddaljene prebivalce hribovskih vasi. Ali naj se zateče tja?

In v duhu je prehodil vse vasice in naselja, ki jih je v svojih dijaških letih prehodil na počitniških izletih s svojimi tovariši. Po vrsti se je vmišljal v tamkajšnje razmere, kako bi odgovarjale njegovemu razpoloženju. Pa se mu je zdelo, da bi v vasi M. že bilo, le nevarnost je, da ga zaslede letoviščarji, ki tja zahajajo. In v naselju K. mu je bilo kar všeč, le sedeža okrožnega zdravnika ni tam; če bi se dal prenesti iz M.? Končno se je zdelo, da bi bila gorska vasica L. najboljše zatočišče zanj. Res je oddaljena od železnice in večjega središča štiri ure, a je zavarovana pred letoviščarji in izletniki, ki je še niso našli. Vsaj tako mu je pravil tovariš, ki je v zadnjih počitnicah obujal spomine izza dijaških let v tistih krajih.

Ali bo tam našel mir in pozabljenje?

Vse zunanjosti so kmalu opravljenje in sreča mu je naklonjena: prav tam manjka zdravnika; stari je nedavno umrl in za pust hribovski kraj ni posebnega zanimanja od mlajših tovarišev, starejši pa ne more tja zaradi težavnih poti.

Zapustil je torej bolnico, kjer mu bližina Lenice in njene bolnice ni dala miru in zbežal pred svojo ljubeznijo v samoto, brezdomec!

Vrabec si najde streho in grlica gnezdo, kamor položi svoje mladiče,

— in ti ne boš našla nazaj domov, plemenita duša?

V tisti uri, ko je dr. Ničman v M. zapustil vlak, sta Peter in Marjanca vzela Lenico iz bolnice. Kakor mladi ptiček, ki je padel iz gnezda in si polomil perutke, tako se je vrnila domov ona, ki so ji nekoč rekli »srnica«.

Le zaprite oči in glejte v dušo! Ali vam sij njene lepote ne blešči?

Kdor pa zapre oči svoje duše in gleda le s telesnimi očmi in po njih sodi, temu bo Gospod nekoč rekel: »Snubil sem te v obleki ponižnosti, pa me nisi spoznal in te je bilo sram moje preproste obleke. Poberi se — nesrečni, slep na duši!«

Njej pa bo rekel: »Ti si moj križ nosila potrpežljivo — pojdi v moje kraljestvo; ovenčal te bom z večno krono. Tvoj križ je bil moj križ.«

Ni treba križa in ran iskati in se postavljati v vrsto izvoljenih in svetih

— ne, nositi, tiho in vdano, kar te čaka v življenju: to je pot k Bogu, k svetosti in k miru srca!

Na Klemenovem domu je čakala Korbarica vračajočo se. Ko je zagledala Lenico, se je prestrašila; prvič zaradi tuje bolečine.

Lenica ji je brala strah in sočutje iz oči; podala ji je obe roki s pogumnimi besedami: »Bog je zvest; nikogar ne poskuša preko njegovih moči.«

Nikogar? si misli Korbarica in obraz se ji zresni; plamen njene bolesti je ta hip zopet visoko zaplapolal.

Lenica jo pogleda s svojimi toplimi očmi: »Nikogar,« ponovi še enkrat; to je kakor mehka roka, ki gre preko trpkega Korbaričinega obraza.

Potem prižge lučko pred križem v kotu. Na to Korbarica ni mislila. —


* * *

Za Lenico se prične novo življenje.

Delo, o delo! misli Lenica.

Napiše pismo v mesto po nov material; vsak vbod, vsaka petlja je drobna molitev zanj, za njegov mir, za njegovo moč.

Kadar ima dr. Peter opravka v Delnicah, se vselej oglasi pri njej.

»Kje je Jernej?«

»Najbrž še v V. bolnici v mestu; če hočeš pa vprašam.« »Prosim te, stori to; meni se zdi, kakor bi bil odšel.« Čez nekaj dni je prišel odgovor: »Dr. Ničman nenadno odpotoval v planine. Podrobnejšega ne vemo.«

Molče je podal Peter Lenici to pismo. Ne vemo — odšel — neznano kam —.

Bolest je torej večja, kakor je njegova moška moč; izgublja se v tujini, brezdomec. Toda ona ga mora poiskati; kajti zaradi nje bega v tujih krajih. Ali je prav tako? Veliko in težko vprašanje lastni duši; zanj sem to storila, le pomagati sem mu hotela! —- Kako je že rekel Peter takrat? »Majhno srce bi bila oprostila, njegovo — ne.«

Mora ga torej poiskati — ne zase. Zopet zato, da se ne izgubi v pregnanstvu.

Od tega dne si vsak dan razdeli v delo in pisanje.

Odpotoval v planine? — Moj Bog, kako naj ga najde?

Pošlji le ljubezen na pot, ta ga bo našla! In če bi morala čez morje in bi ne razumela nobenega jezika tam — najti ga mora! Šla bo na pot okoli sveta in se ne bo utrudila; preden je odšla ji je še prišepnila: »Pripravi se za sprejem!«

Tako potuje njeno srce v hrepenenju.

Iz mesta naroči Lenica tisoč pisemskih ovojnic, pri župniku si izposodi »Vodnika po planinah« — in piše. Vsak dan vrže tri in trideset pisem v poštni nabiralnik; misli na tri in trideset sveč pred Marijino podobo na Sv. gori; da bi mu ena svetila na njegovi poti proti domu!

Piše vedno eno in isto: »Jernej, pridi domov!« In na ovojnico: »Če nepoznan, prosim nazaj!«

Pošilja pisma v vse male vasice in naselja v Alpah, tudi v manjša mesta. Po nekaj dnevih pride množina pisem nazaj z opombo: »Nepoznan.«

Nove ovojnice, novi naslovi; zdaj v drugo smer in v vseh isti krik: »Vrni se!« — pa tudi vedno isti odmev: »Nepoznan.«

Vsa pisma se vrnejo, prej ali pozneje —- toda v času nekaterih tednov se eno pismo ne vrne. Ono, ki je bilo naslovljeno na L.

K vrnjenim ovojem položi še tega s posebno označbo.

Potem napiše na tisti naslov pisemce: »Pridi, čakamo na Tebe. Vrni se! Jernej, tudi jaz čakam!«

Pet dni pozneje se vrne pismo z opombo: »Naslovljenec odpotoval!«

Lenica bere in srce zakriči od razočaranja. Nasloni se na mizo in bridko zajoka.

Ti močna, ti velika — glej, kako ljubezen boli, boli!

Toda ona ne joka za svojim srcem! Kako je še vsa sveža rana njegove duše, da ne prenese klica domovja, ne njenih ljubečih rok!

»Ali,« se ji posveti: »je morebiti že tako blizu?«

In zopet nova bolest. »Drugič sem ga pregnala — naprej moram iskati — naprej. Ljubi Bog, pomagaj!«


*


Pred pismom iz Delnic je dr. Ničman pobegnil. Stari kmet, pri katerem je stanoval, mu je nekega dne rekel: »Pismo imam, lepo drobno pismo!«

»Za koga?«

»Za vas vendar!« In je položil pismo predenj. Dr. Ničman je hipno pogledal pismo — in že mu je srce razbijalo, kakor da hoče skočiti iz prsi.

Kako dobro pozna to pisavo! »Lenica, Lenica!« zapoje srce. »Pusti me!« se brani njegov ponos. Toda vse je jasno okoli njega, vse nosi njeno ime, povsod se ozirajo vanj njene oči, ki govore: »Jernej, pridi!« Pa se oglasi njegova jeza: »Torej me kličeš in prej si me poslala proč?«

»Ali veš, kaj se to pravi, utruditi moža, njegove moči izsesati do zadnje, do usiha v tujini — da vara svet in vso svojo okolico, da krade svojemu poklicu najboljša leta, da goljufa svoj narod in mu dela sramoto?«

Jeza se je razplamtela. S tresočimi rokami prime pismo, ga zgane in potlači v notranji žep. V kratkotrajni mir se je privalila skala, ki vse uničuje.

Ne poznaš moške ljubezni, sicer bi me ne bila poslala v tujino!

Ne poznaš moške bolesti, sicer bi me ne iskala!

Obe sta težki in globoki in veter jima ne pride blizu!

V naglici napiše svojemu gospodarju listek in ga pusti na mizi: »Sem odpotoval v mesto,« in se odpelje. Mora se izgubiti, da ga nihče ne najde!

Ko je prišlo drugo pismo, se je kmetič šegavo popraskal za ušesom: »Najprej tako dolgo nič, to mi ni bilo všeč; zdaj pa naenkrat preveč, pa tudi ni prav; prav gotovo je deklič tu zadaj!«

Za vse na svetu bi bil rad prebral pismo, pa ga je poštni sel vzel takoj nazaj, ko je slišal, da je doktor odpotoval. In tako je skušnjava minila.

Jernej je zopet v mestu. V žepu njegovega suknjiča je pismo, prav na srčni strani. Včasih mu je, kakor da bi žareča roka segala po njegovem srcu. Stisne zobe in z odločnim »ne« odloži pismo; pa ne za dolgo. Zopet ga mora imeti pri sebi. »Lenica, ko bi ti vedela, kako moje srce kriči po tebi! Če bi vedela, kako sem krvoločen zaradi tebe!«

Kako ji neki je? premišljuje, ko gre mimo njene bolnice. Tuj obraz je na njenem oknu, tuji lončki so tam; nič ni od njene duše. Včasih sreča sestro, ki je imela službo v njeni sobi; takrat mu je posebno hudo, da bi vprašal po njej. Pa, saj je že doma. Pismo je bilo oddano v Delnicah. Kaj neki dela? Ali je nesrečna in joka? Nad sabo, nad njim?

Če bi to vedel!

Ali se ji drugi smejejo? In gubanči čelo, češ, jaz jih bom naučil, da ji dado mir!

Kje so skrivna vrata, da bi neopažen pogledal v Klemenovo hišo?

Petru bi lahko pisal, pa noče. Ne sme vedeti, da je zopet v mestu. Ali naj piše Stanetu, ali Korbarici? Ne, ne mara, da bi se kdo vtikal v njegove zadeve.

Nasproti velike bele hiše pod javor se je vsedel, da nekoliko zbere svoje misli. Nič ne ve, da so vse njegove misli v Delnicah, da je ljubezen še vsa v njegovem srcu, kakor nekoč pred meseci. Saj tega še ni dolgo.

Sanja in sanja; v hipu ga zmoti nekaj. Prav blizu se smeje mlada dama; temnooka, lepa, nekoliko drzna — pa vendar ne tuja; obraz pozna, nehote pozdravi.

»Dober dan, gospod doktor! Da ste me vendar opazili! Kakor omoteni ste sedeli, čudno, res!« Ponudi mu ozko ročico v usnjenih rokavicah. »Če me le še poznate?«

»Gospodična — gospodična Korbarjeva!« In hipno se mu posveti v glavi: Zdaj jo vprašaj!

»Da, poredna Marija — pa to je že davno mimo!« Obstane poleg njega, da ne more drugače, kakor ponuditi spremstvo. Lepa je, si misli, toda: kakor vrata brez ključavnice, kakor vrt brez ograje, kamor vsakdo lahko vstopi.

Tako gresta drug ob drugem po tihem drevoredu; mala klepeta venomer, a ne pove ničesar pametnega. Vsa sreča, da ga je vendar prestregla, pa kar kriči iz njenih oči.

»Prav nič lepo ni od vas, gospod doktor, da se prav nič ne zavzamete za drobno ptičico iz domačega kraja!« se je razhudila; pa že je izbrala drugo smer. On pa jo nemoteno vpraša:

»Ali greste večkrat domov, gospodična Korbarjeva?«

Kar za malo se ji zdi: gospodična Korbarjeva, kako staro se to sliši! Sploh pa to ime spada le na deželo. Nekoč se bo poročila z nekom, ki bo imel lepo doneče ime. Ničman? premišljuje; ni čisto po njenem okusu, pa se vendar kar lepo sliši in kakor godba zveni.

»Gospodična Korbarjeva, kako svečano to pravite, gospod doktor, ko me vendar poznate še iz zibelke! «

»Torej, gospodična Marija, ali bo tako prav?« in prikrije svojo nepotrpežljivost in misli na to, kakšnih ovinkov je treba, preden pride do svojih želj.

»Da, tako so mi rekli doma; čisto lepo, le strašansko sveto se sliši — za mesto to ni nič!«

»No, kako pa?« skoro neprijazno vpraša.

Prisluškuje in opazi nemir v njem. »Ria mi rečejo tu.« Zavedno kratko in hladno mu je odgovorila.

»Ne smete biti huda, gospodična Ria, jaz bi pa vseeno raje rekel Marija. Kar mislite si, da jaz nisem iz mesta, ampak z dežele. Torej gospodična Marija, to mi morate že dovoliti zaradi najinega starega znanstva; saj sem vas tudi na deželi spoznal. Tako in zdaj vas smem še enkrat vprašati, če greste večkrat domov?«

»0, pač«, to pa že ne gostoli tako razposajeno, kakor prej. »Včasih grem; pa nimam dovolj prostega časa. Samo za božič in velikonoč.«

»Kaj pa dopust?«

»Samo prvi in zadnji dan, ker mama tako hoče in Jože zahteva; ves drug prosti čas pa — moj Bog — saj je treba tudi malo po svetu pogledati, ali ne? Seveda, če je človek takole sam —?«

Popolnoma gluh je za vabo v njenih besedah.

»In kaj je doma kaj novega?« Korak za korakom hoče naprej.

»Vedno stara pesem: Mati premišljuje in joka; Jože pa moli in molči. Že od nekdaj se ne razumemo pri nas; zato je bolje, da ne hodim dosti domov.«

»In sicer?«

»Marjanca se bo poročila v juliju, ko bo imel Jože novo mašo. Ni hotela prej, četudi ima Anže že vse prihranke skupaj in tudi vse drugo pripravljeno. Kakor iz smole sta ta dva, tako težka in žilava.«

»Pa sicer v vasi?« Nervozno si popravlja rokavice.

»Sicer?« pomežikne od strani. »Kopačeva Marica je zopet doma — šla je za Petrom domov; saj se ga kar drži.«

»Da, in sicer še kaj?« Ali ne čuti, kako čaka samo na eno poročilo?!

»Nenasitni ste, gospod doktor!« S stisnjenimi ustnicami se prisiljeno nasmeje. Kako težak je vendar ta človek! »Da so Ravnika za župana izvolili, že gotovo veste; tega neotesanca in debeluharja. Drugega pa res ne vem. Saj ste me iztisnili, kakor citrono in če bi ne bila na cesti in bi se me sramovali, bi pomolila jezik iz ust, od utrujenosti!«

Zdaj se pa ne more več premagati: »Kaj pa gospodična Klemenova?«

»Tega vam pa prav nisem hotela pripovedovati! Oh, moj Bog, kako strašno izgleda! Saj se mi pa tudi tako smili, da se ne smem spomniti! Veste, nekoč je Jošku in meni pokazala, kako je treba vsaditi želje, da se uresničijo.« —

Kako se želje vsajajo, si misli; Lenica, to je tvoja nežnočutnost; kaj je ta poleg mene v primeri s teboj!

»Čisto majhna je postala,« sliši pripovedovati poleg sebe in postane pozoren. »Vsakdo prezre lepi obraz in gleda in vidi samo krivi hrbet.« —

V prsih mu buči vihar. Kdo sme tako govoriti o Lenici? Kdo? Nikdo! Nikomur ni nič žalega storila, le njemu; on jo sme obtoževati, le on! In nihče drugi! Kakor plamen je udarilo iz srca in raztopilo vezi, ki so vezale ponosno jezo njegovo.

Jernej, ali moreš to slišati in se ne ganeš?

Lepotico poleg sebe pogleda z besnim pogledom. Nič več ne vidi njene lepote, le strašno praznoto vidi v njenem obrazu in plitvino v srcu.

Pogleda na uro. »Oprostite, milostljiva, dolžnost me kliče«! — Pozdravi in odide v prvo stransko ulico.

Osupla gleda za njim. Ne verjame, kar je rekel. Od jeze zardi.

Ria, to si pa slabo napravila, premišlja; tak je torej? Zapusti svojo nevesto, a postane robat, če se kdo te le z besedo dotakne. Drugič bom previdnejša!

Si ga bo že znala obdržati, doktorja; kar pripraven se ji zdi in prost je pa tudi. Pa tudi, kaj mar ni lepa? Kar takole ga pa res ne bo pustila!

»Užaljeno se pokaži,« ji je svetovala Marica, »vendar glej, da bo nekaj takega na tebi, kar ga bo držalo!«

Polglasno si zadrobi najnovejši šlager in deset minut nato že stoji pred izložbo velike trgovine z obleko. Vsa se je zaljubila v rožnato obleko iz kineške svile.

O, če bi jo imela! Potem je prihodnjič ne bo pustil sredi ceste! Ponosen bi bil, če bi smel z njo iti; kajti prav gotovo bi vsi ljudje gledali za njima. Če se bo potem tudi naenkrat spomnil na službo in dolžnost, če mu bo v tej obleki pripovedovala?

O, kako je lepa ta obleka! Pa tudi draga, draga! Devet sto šestdeset dinarjev! Skoraj toliko, kakor znaša njena mesečna plača! Če bi vzela predujem za par mesecev? Šef bi ga ne dal, to ve; toda, če bi se dalo pod roko kako urediti? Saj s poslovodkinjo si je dobra!

Pa, če bi šef zvedel? V tem oziru pa ne pozna šale!

S poželjivimi očmi gleda obleko in ne more se odtrgati od nje; vedno bolj jo podžiga hrepenenje in vedno tišji so pomisleki. Z očmi premeri vse nagubke in pogled ji pleše okoli vejice nežnega cvetja za pasom. Venomer mrmra polglasno razna števila in vročično računajo možgani. Ne gre in ne gre brez predujma! A tega ne dobi. Kdo pa bi ji posodil denar?

Obleko mora imeti, mora; doktorja noče izgubiti!

Če bi Herma, blagajničarka, skrivaj posodila in nič ne vpisala, potem bi ji bilo pomagano in v devetih tednih bi poravnala.

Pa če bi šef nepričakovano pregledal knjige? —

Saj to ne more biti!

Toda doktor? Spet jo bo pustil sredi ceste, če ne bo lepa, na vso moč lepa.

Saj ima dovolj prijateljic, toda denarja bi ji nobena ne posodila. Temu se tudi ne čudi; saj bi tudi ona nikomur ne dala denarja. Vsaka sama rabi, saj tudi druge hrepene pred bogatimi izložbami.

Marica? O, ta bi ji obleko pred nosom kupila in jo sama oblekla! Dobro jo pozna! In potem bi morebiti Marica začela z doktorjem, ali pa bi ujela drugega doktorja — Petra? — Ne, ta ne bo zvedela o vsem tem prav nič; je prenevarna!

Toda: kdo?

Jože?

No, no! Ta bi ji kvečjemu napravil pridigo o skromnih deklicah. Ga že kar sliši!

Moj Bog vendar, kdo ji bo pomagal? Obleko mora imeti!

Pa se je spomnila na mater. Kaj ji ne piše tolikokrat: »Marija, pridi domov!« Hitro se odloči: domov se bo peljala! Vse drugo se bo že uredilo.

In zaprosi za tri dni dopusta; zaradi neodložljivih družinskih zadev. Brat bo kmalu posvečen in bo nova maša in gre potem v misijone — in si sproti izmišlja celo mrežo laži, da jim končno že sama verjame. — Pa se ji posreči: poslovodkiinja ji napiše tri dni dopusta in z okrožnico določi nadomestilo zanjo.

»Zaradi družinskih razmer!«

Koliko se skriva za temi besedami! Solze veselja zaradi rojene nove ljubezni, koliko srčne krvi zaradi pokopane ljubezni, koliko miru in koliko nemira!

Pa tudi koliko hinavščine se skriva za to označbo! Lenica, tudi ti grešiš, ker se postavljaš za neresnico s svojimi nespametnimi željami. Resnico ubijaš in dobroto ropaš njenega diadema.

Korbarica je prišla s pokopališča, ko je stopila Ria na prag.

Veselje je zaplalo po vseh žilah: Zdaj je pa tu, moj otrok!

Drugo jutro je pa zvedela, kaj jo je prignalo. Denarja potrebuje!

»Čemu pa, Marija?«

Za trenutek pomolči, potem pa vendar zmaga še dobro v njej. Ni se hotela zlagati. »Za obleko, za zelo lepo obleko, mama, —- in glej, mamica, saj sem še tako mlada!«

Kolikokrat sem hrepenela za njo, pa ni prišla; obleka pa jo je pripeljala domov — kako malo moči ima moja ljubezen! Ni mogel napraviti ta obisk materi veselja, saj ne velja njej, ampak novi obleki! In to je nova rana za materino srce!

»Zaradi ničvredne cunje prideš, otrok? Toda, kar imam, ti rada dam. Ni dosti, ker sem že Jožetu kupila in tudi Marjance ne morem pustiti kar tako od hiše.«

»Vedno sta ta dva na vrsti! Za mene pa ni nikoli nič! Seveda, ta si sama zasluži v mestu; če ji pa enkrat zmanjka in pride prosit, pa ni zanjo ničesar.«

Trde so te besede, kakor udarci kladiva na rakev!

Mati zapre oči; na znotraj joka. Ali je to njen otrok, ki tako govori? Tisti otrok, za katerega je šest dolgih let rotila nebo? To si je torej izprosila? Tu sedi ta otrok z jeznim obrazom.

»Marjanca ni toliko dobila od mene, kakor si ti vzela s seboj v mesto. Jože pa gre takoj po novi maši v misijone v Afriko, ali naj mu niti najpotrebnejšega perila ne dam?«

Pa vzame iz omare staro leseno škatlico, jo s ključem odpre in strese pred Rio oelotno vsebino; »Vzemi, otrok, več nimam, to je vse!«

XII.[uredi]

Dekle je užaljeno; komaj seže po ozki škatlici. Vidno nosi mati trnjevo krono.

»Moje solze so moj kruh dan in noč«, te besede so ji ostale iz neke pridige kaplana Trdine. Sto in stokrat je ponavljala te besede. In pa besede: »Mojo pijačo mešam s solzami.« — Da, da, Rahela objokuje svoje otroke in se ne da potolažiti.---

Korbarica ne more več prenašati neprijaznega obraza otrokovega; kar soparno se ji zdi v sobi.

»Le vzemi, Marija! Potem pa greš še lahko pozdravit gospodično Lenico, preden odideš.«

Kar rada se dvigne tudi Marija; nujno potrebuje razvedrila po vseh teh duhomornih urah. Do odhoda vlaka je še par ur. Te bo prebila pač raje pri Klemenovih, kakor pa doma pred očitajočimi materinimi očmi in ob neumnih Marjaničinih vprašanjih.

S tem premišljevanjem se že odpravlja na pot do Klemena. Že je vsa razigrana; z zibajočimi koraki drobi po cesti. Čemu naj si greni življenje? Od tega lahko postane grda in stara; hoče pa biti lepa in mlada!

Z žarečim obrazom vstopi pri Lenici. Nič ne pomišlja in ji tudi srce prav nič ne narekuje kakšne obzirnosti nasproti siroti. Že je vsa vesela, da si bo kupila lepo rožnato obleko takoj, ko pride nazaj v mesto in potem je gotova, da ji ne uide. O prav gotovo ne, saj bo tako lepa!

»Prav lep pozdrav iz naše prestolnice, gospodična Lenica!« je vsa razigrana zagostolela. Prijazno jo je Lenica peljala v sobo, sedla je na enega izmed širokih domačih stolov in sicer prav namenoma s hrbtom proti križu v kotu; hm, te staromodnosti je že davno vrgla v kot med staro šaro ...

»Ne morete si misliti, koga sem srečala v mestu, gospodična Lenica!« Kakor goreč zubelj ji je šinilo iz črnih oči.

»Pa res ne, Marija.«

»Gospoda doktorja Ničmana!«

»Kje pa, Marija?«

»V mestu.« Prav nič ne misli, klepetulja, s kom govori in da je ta, o katerem pripoveduje, še pred kratkim bil Leničin ženin. Samo, da je sama na moč zanimiva, to ji zadostuje.

»Na klopi je sedel in je upiral pogled v visoko hišo, ki je bila videti kakor bolnica. Niti opazil me ni od začetka, tako je bil zamišljen, da sem precej časa stala pred njim, pa me še ni opazil. Šele, ko sem ga nagovorila, se je prebudil —«

»In potem?«

»Potem me je spremil zelo daleč.«

Kakor puščica je zadelo Lenico: spremil jo je. Toda bolj kakor jo je bolelo, ji je bilo v zadoščenje: našla sem ga.

Ob veseli novici se je Lenici odvalil kamen s srca. Nazaj je šel v mesto, morebiti k delu. In toliko mu je že bolje, da gre z drugim dekletom, čeprav je za zdaj samo Marija, ki je še sama nestalna, kakor list v vetru. Saj bo kmalu spoznal, da ni prava zanj in si bo poiskal drugo, pravo in bo nanjo — — pozabil. O, že danes mu je hvaležna za to; kajti na ta način mu bo srce ozdravilo.

»Le dobra bodi z njim, Marija! Sporoči mu pozdrave iz Delnic in reci, naj se vrne! Kamnica mu je bila pravi dom. Le razveseli ga, Marija, saj veš, kako je potrt od — zadnjega požara.«

Neverjetno je prisluhnila Ria. »Dobra bodi z njim — razveseli ga!« kaj naj to pomeni? Saj je vendar ona njegova nevesta! Ne, ne, bila je! Gotovo se ji je odpovedal po nesreči, ki jo je zadela. Pa zakaj tako skrbi zanj? Zakaj mu ne želi vsega hudega? Morebiti jo pa imajo zato vsi ljudje tako radi? In še celo kljub — pohabi?

Trohica spoštovanja in povsem tuja poteza je v Marijinih očeh, ko odhaja: »Da, gospodična Lenica, mu bom sporočila. — Morebiti ga bom tudi razveselila?« — Pa v tem trenutku prav resno misli na pomoč.

»Pa pridna bodi, Marija!—«

Ko je odšel obisk, se je Lenica naslonila na mizo in bridko zajokala. Z drugo hodi in daleč jo spremlja — zakaj jo pri tej ugotovitvi boli srce? Ali ga mar ni sama prosila, naj gre daleč od nje?

Pa dvigne glavo in obriše solze ter se zagleda v pomenljive besede ob vznožju križa v kotu: Bodite vršilci besede, ne samo njeni nosilci, sicer se sami nad seboj varate!


* * *


Jeklenosivo nebo se razprostira danes nad vasjo. Daleč nad topoli, v obzorju stoji sonce; ozračje je hladno.

Zadaj za vaškimi hišami gre Kopačeva Marica. V svetli obleki se zdi kakor velika roža med tisoči drobnih in malih rožic, ki se v hoji dotikajo njenih nog. Ognila se je glavne ceste, da ji ni treba hoditi skozi vso vas, ko gre k Malnarju. Od leve se ji postavi napot gruča mladega vrbovja s prvim rumenkastim zelenjem. Na oni strani potočka se smejejo rumene kalužnice.

Steza vodi mimo Klemenovega dvorišča. Polglasno petje se sliši iz hiše. Prisluhne in z zasmehljivim izrazom ugotovi sama pri sebi: »Hm, to se ji ljubi, da poje! 0, mladost ti moja, kam si šla, o kje si!«

»Zakaj pa ste natrgali toliko cvetja, gospodična Lenica? Ali pričakujete obisk?«

»Prav za prav je že tu, Marica!« se posmeje Lenica.

»Kdo pa?«

Lenica vidi v dekletovih očeh veliko pričakovanje, ki nenadoma ugasne, ko ji odgovori: »Nedelja!«

Pa je mirno in z drobnim nasmehom nadaljevala: »Saj je vendar nedelja ljub gost, ko redno prihaja k nam vsak teden, ali ne? Zato pa bi imela rada povsod rože v sobi in tudi v — sebi. Vse naj bo, kakor hoče poveličevati ljubezen! Ne smeš misliti, Marica, da rože ne spadajo k moji pohabljenosti.

Pri zadnjem stihu se je izza ograje dvignila temnoplava glava pevke in že so se zazrle v Marico rjave oči nekdanje »srnice«.

»Kako je pa veselo pri vas, gospodična Lenica, kakor pri nas doma v posebni sobi, kadar pridejo telovadci žejo gasit!«

»Tako menda ne bo, Marica, toda veselo pesemco slišiš pri nas lahko vsak dan.« Že je pri vrtnih vratih in jih odpre, da more noter nenavaden obisk. V rokah ima šop pravkar narezanega cvetja.

»Če hočeš, Marica, pa pojdiva v hišo, da bom takoj cvetje postavila v vodo, da ne zvene.«

Sama se ne čutim tako, kakor me ljudje vidijo. Ljudje imajo dve ogledali: eno na steni za obraz in drugo v prsih za naše srce ... V enem se ogledujejo oči nas ljudi, v drugem pa božje oči. In glej, v tistem ogledalu imam ravno telo, k temu tudi pristojajo rože, ki sem jih nabrala. Včasih popolnoma pozabim, da sem pred ljudmi pohabljena. — Zdaj pa povej, Marica, čemu si prišla!«

Med govorjenjem ji je že porinila stol, da je sedla. Tako čudno ji je v Leničini bližini. Vse prime od prave strani, da ji moraš pritrditi. Kakor krepko ozadje je njena beseda, kakor roka, ki zna obrisati vsakršen prah, je Lenica sama.

Tako sedita zdaj ob hišni mizi, kjer je v kotu križ, domači oltar. Lenica ureja rože in jih nato postavi na polico pod križ. Ko sede, je pravkar sonce posijalo in je šinil žarek preko Maričine roke in osvetil zlat obroček z rdečim kamenom na njenem prstu.

»Marica, prstan nosiš? Ali ti smem prav srčno voščiti srečo? Veš, tak-le prstan je kakor glas vpijočega v puščavi. — Pripravite pot — hoče reči, — ker za menoj pride zlati prstan brez kamena, brez začetka in konca. Njegov prihod je velika sreča, ali velika nesreča. In za njim ne pride nič drugega več, kakor še smrt in obračun, kako ga nosite. Tak mal zlat prstan je težak od ljubezni in dolžnosti. Pa, če je težak od sreče, mislim, mora biti, kakor zlata hiša, v kateri imata dva človeka nebesa na zemlji.«

Nekaj kraljevskega je izžarevalo dekle tam pod hišnim križem; kakor nevidna krona leži sijaj okoli njene glave.

Marica je vsa prevzeta. Da bi bila vsaj prstan doma pustila! Saj ne ve, kako in kaj. Ali naj pove resnico: Dr. Možina me ne mara. Prišla sem za njim iz mesta in zdaj postajam tu doma brez pravega dela in zaposlitve; metala sem se za njim, pa mi je rekel: Midva nisva drug za drugega, vendar, zapomni si to, da bi vsak ne storil tako, kakor sem jaz! Mnogi imajo trde roke in s temi rokami raztrgajo dekliški venec.---Ne, tega pa res ne pove! Saj nihče ne ve o tem, le on; a on zna molčati. Kakor svetnik je ...

»Prstan?« Kakor, da se je zbudila. »Da, omožila se bom.«

»Le nikar tako trdo, Marica! S kom pa?«

»Z Nacetom.« Nerada je priznala, kakor bi se sramovala.

»Z Nacetom? Pa ne s tem s pošte?«

»Zakaj pa ne? Vam ni treba, da je všeč, da je le meni.« Trdo in žaljivo je spregovorila. Najprej je pregovarjal Stane, zdaj pa še ta; le očetu je bilo prav. Njej sami pa se zdi, kakor da potrebuje orožje — celo proti lastnemu srcu — težko pest, da se oddolži Petru Možini.

Ta je kriv!

Lenica je zaprla oči; pa le za trenutek. V takih urah kakor da vidi v prihodnost in v vse mračnosti drugih src. Tudi zdaj ve: Tu ni ljubezni, tu tudi sreče ne bo.

Misli na oni večer, ko je videla Roziko mimo domačega vrta, ki je odhajala na njegovo povabilo. In danes je Rozika vsa žalostna, strta, plaha in bolna. Ve tudi, da ji Nace gre s poti, kjerkoli bi jo moral srečati.

Pereča potreba je, da odpre oči temu mlademu dekletu in mu dokaže vso podlost brezvestneža; saj je Lenica v hipu spoznala, da slepota in podlost hočeta zgraditi most v novo življenje, ki naj bi bilo vse sveto in lepo; ve pa, da se tako zgrajen most mora podreti, ker ni izključeno, da pojde tudi trpljenje preko njega. Saj vsi vemo, da nekoč — prav gotovo pride trpljenje v vsako življenje, največkrat pa po tistem mostu, ki vodi od mene — do tebe.

»Tega imaš rada, Marica? Ne morem verjeti. Prav zares rada? Kakor ljubimo tistega, brez katerega ne moremo živeti, kateremu hočemo darovati vse lepo in dobro iz lastnega bitja, za katerega bi nosili tudi bodeče trnje — tako rada ga imaš?«

»Zelo ljubezniv je do mene!«

»Zelo ljubezniv? Življenje je dolgo, Marica zelo dolgo!«

»Pravi, da me bo vedno ljubil. In jaz sem lepa, kakor nobena druga v vasi. Če je tako, potem ni treba, da bi bila moja ljubezen tako vroča.«

Lepa, kakor nobena druga v vasi. Tako, prav tako je rekel nedavno tudi Roziki in Bog ve, kolikim še. Takrat eni, danes drugi! Saj ne ve, kako hitro uvene dekliška lepota in se razbije dekliško srce!

»Lepa si, Marica, saj to sama veš. Pa tega le ne veš, koliko časa! Pred dvema letoma sem bila jaz še velika in ravna; »srnica« so mi rekli. In danes sem vsa skrivljena in imam grbo. Ena sama minuta me je tako skvarila. Če bi se tebi, Marica, kaj takega primerilo, če bi te še tudi potem imel rad?«

Mladi obraz se je zakril s temnimi oblaki; srepo gleda v eno smer skozi okno. Ve, da bi je niti ne pogledal ne, če bi ne bila lepa. Pa čemu ta skrb? Njej se kaj takega ne bo primerilo! Za tuje otroke ne bo lezla po lestvi na svisli, ji niti na misel ne pride! Drugega težkega dela se bo pa že sama varovala in ga bo Nacetu prepustila. — Če lepote ni več, potem izgine tudi ljubezen. Pa to mora tudi Lenica vedeti! — Kakor zabliskalo se ji je v glavi: O meni govori, pa se je njej prav tako zgodilo!

»Morebiti bi me zapustil, toda vaš ženin, gospodična Lenica, je isto storil!«

Na vso moč je zardela; besede so bile vroče in kakor trnje so koničaste.

»Marica, nekaj ti bom povedala, česar ljudje ne vedo: zaroke ni razdrl dr. Ničman, ampak — jaz. Jaz nisem hotela, da se naveže na ženo, ki je pohabljena.«

Kaj takega je mogoče? strmi Marica z velikimi očmi v Lenico. Kako je pravkar rekla? »Brez katerega ne moremo živeti, kateremu hočemo darovati vse lepo in dobro iz lastnega bitja, za katerega bi nosili bodeče trnje —« — Ne tako pač Naceta ne ljubi — morebiti bi Petra tako ljubila ...

V to tihoto spregovori Lenica: »To sem ti povedala zato, da plemenitemu človeku ne delaš krivice.« In nekoliko nato: »Pa zakaj prav tega, Marica, zakaj?«

»Saj ni, da bi moral biti prav Nace; dr. Možina bi mi bil še ljubši ali pa Anže, pa me nočeta. Nočem pa postati zarjavela devica.«

Pa prav nič ne čuti, kakšno zaušnico je s tem dala Lenici; misli samo na strah, če se ji izneveri; misli le nase.

Pa je Lenica vsa mirna ponovno vprašala: »Zakaj pa ne? Ali je tako strašno, če bi sama ostala, kakor na primer jaz?«

»Vsakdo se norčuje iz starih devic. Fantje in dekleta bi se mi smejali. Tudi v mestu pravijo, da morajo stare device stopnice v cerkveni zvonik ribati. Ne, na noben način nočem ostati stara devica; raje se pa poročim z Nacetom. Kaj bi ljudje rekli: v gostilni stara devica; tega bi oče ne prenesel.«

»Glej, Marica, če bi bila jaz žena in mati, potem bi stala kakor drevo, ki razprostira svoje veje daleč po družinskem vrtu, dalje pa ne, ker bi vso ljubezen hranila za ta košček zemlje. Kot neporočena nimam družinskega vrta; zato pa stojim kakor drevo ob poti in razprostiram veje, kolikor daleč pač morem; čim dalje sežejo, tem bolj vesela sem. Ali me sedaj razumeš, Marica? Prav zato, ker nimam lastne družine, za katero bi morala hraniti vso ljubezen, imam toliko otrok: vse ljudi! Vse materinsko, ki je zaprto v vsaki ženi, je treba izrabiti, kakor tiste talente, ki jih je Bog dal; zato mora vsaka žena vsaj nekoliko biti tudi mati: na lastnih ali tujih otrocih, na malih ali velikih.«

»Kaj pa storite s tujimi ljudmi, saj ti vam niso nič mar?«

»Moraš priti pač večkrat popoldne k meni, pa boš videla moje »otroke« in pa mene pri delu. Vsako popoldne jih pride cel trop iz vseh delov vasi: oba Mlinarjeva in čevljarjevi trije, pa Česnov fantek in obe punčki —« 

»Ti tudi?«

»0 seveda! Saj gotovo prepogosto slišijo, da so oni krivi, ko sem takrat padla z lestve in si spočetka niso upali. Ko pa so videli, da nisem huda nanje in sem še posebno prijazna z njimi, pa prav redno prihajajo. Vsi prineso s seboj domače naloge, da jih tu spišejo; Marička ima raztrgano punčko, ki jo je treba zašiti, Janček ima polomljenega konjička, Pavel voziček brez koles, Lojzkini komolci cveto in Mihčeve hlače so raztrgane. Ne verjameš, koliko težav in križev imajo ti mali ljudje! Več tednov že hodijo k meni in nobeden se ne boji moje grbe.«

»Kje pa so danes?«

»Ob sobotah so doma pri materah, da jih umijejo za nedeljo in tudi že kaj pomagajo pri pospravljanju.«

»In ta-le lučka vedno gori?«

»Vsako soboto opoldne jo prižgem, da gori preko nedelje. Za vse tiste jo prižigam, ki imajo nemirno srce.«

»Pa mislite, da to kaj pomaga?«

»Vse dobro in vse slabo ima svoje seme; ob svojem času skali, Marica; tudi želje ga imajo, dobre in slabe.«

»Potem pa tudi jaz spadam k tistim, za katere lučka gori; saj tudi jaz ne vem, kako in kaj.«

»Večkrat pridi, Marica! Boš vsaj videla, kaj moji »otroci« delajo!«

»Če bo očetu prav, bom prišla in pa, če mi Nace ne bo prepovedal.«

»Marica, prstan pa le dobro in dolgo ogleduj! Zdi se mi, če boš sama z njim, ti bo marsikaj povedal. Potem pa le dobro poslušaj, kaj ti poreče!«

»Ne verjamem, da bi bil glasnejši, kakor Nace!«

»Načeta slišiš z ušesi, prstan pa moraš poslušati s srcem! In če ga boš slišala, je čisto od tebe odvisno. Na noben način pa ne smeš prej reči »Da«, kakor ti bo prstan svetoval. Če pa prstana nočeš vprašati, pa vprašaj o priliki Roziko; mislim, da ti bo vedela marsikaj povedati. Pojdiva še na vrt, da ne boš šla brez šopka domov!«

»Bi bilo škoda za rože, ker bi jih fantje takoj prevrnili, ker prerivajo kozarce po mizi.«

»Pa vseeno! Poskusi, morebiti pa ne bodo tako divji! Boš tudi videla, kaj bo tudi tebi povedal tak-le šopek; kaj bo povedal fantom, boš kmalu opazila.«

»Hm, za pridige fantje niso posebno dovzetni!«

»Za glasne pridige morebiti res ne. Toda mal, neznaten šopek cvetja zna govoriti, ne da bi ga vsi slišali, ampak samo nekateri. Pa prav nič ne vpraša, če ga hočejo poslušati, ali ne; kar prime vsakega na pravem mestu, četudi smo mislili, da nima nikakega smisla za to.«

Marica je vzela šopek, ki ji ga je dala Lenica.

»Zdaj sem se šele spomnila, zakaj sem prišla. Stane bi rad vedel, koliko metrov venca ste že spletli iz zelenja, ki ga je prinesel in če ga bo že dovolj za okoli napisa.«

»Trinajst metrov.«

»Takega poročila pa že ne nesem domov! Recite dvanajst, ali štirinajst! Z nesrečno številko pa res ne maram domov.«

»Ali se je bojiš? Glej, Marica, na glas tvojega prstana, ki bi ti govoril o tvojih srčnih željah, nočeš poslušati, na to praznoverje pa držiš. In je prav tako nespametno, kot ono o »starih devicah«. Le lepo pozdravi Staneta in mu povej, da je trinajst metrov venca že gotovega!«

»Morebiti.«

Na cesti je srečala Naceta. Zasmehljivo so se mu zategnila usta, ko jo je prijel za roko: »Že nedeljski obisk pri tercijalki? Torej tudi ti?«

Odmaknila se je nekoliko od njega: »Pusti ljudi pri miru, ki te nič ne brigajo in ki so boljši in pametnejši kakor ti«, mu je zabrusila v odgovor in se je obrnila na levo proti domu sama.

»Taka si torej?« je siknil. »Čakaj, ko te bom imel v oblasti!«

Pri odprtem oknu je stala Lenica in slišala te besede.

»Pa vendar ni nobena beseda na božjem svetu zastonj izgovorjena —-tudi moje besede in prošnje, ljubi Bog, boš uslišal in dal miru njegovemu srcu!«