Dvakrat junak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dvakrat junak
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 15 (3. avgusta) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mora že tako biti, dete moje", deje uboga udova, brisoča solze, ki so ji tekle po bledih licih, .drugače tiiie morem svetovati; jaz sem bolehava iu ne morem deij lati, mene in svojega malega bratca pa vendar ne boš v postil btrada'i!"

Deček, čvrst korenjak kakih desetih let, kateremu so veljale te besede, skoči krišku in potem, koje Se jeden- krat objel svojo mater, zapusti, ne da bi črhnil kako besedico, svoj dom. Ni slišal več glasu ni joku svoje matere, in bilo je prav, da ga ni več mogel slišati, kajti ujegovo srce bi že sedaj kmalu žalosti počilo. Sedaj pride v male, postranske ulice v Fil&delflji. Ko je nekoliko časa po ulicab gori in doli koračil, gledal je sedaj tega, sedaj unega, kako je memo njega korakal, pa nobeden ga ni prijazno pogledal, in čim dlje Časa je čakal pomoči kakega Človeka, tembolj mu je upadal pogum. Solze polijejo ubogega dečka, toda nihče so ni zanj zmenil; kajti dasiravno je bil Henrik snažno naprav- Ijen, vendar je imel zelo slabo obleko na sebi; revežem in bolnikom pa je jok že tako prirojen I Vsak je hitel po svojem opravka, pa rbogi mladenič je že skoro obupava), ko zapazi konečno nekoga gospoda, ki ee je počasnih korakov bližal k njemn. Bil je črno oblečen, nosil visok klobuk na glavi in bil še precej veselega obličja.

Solze dečka iz nova poltjo, dasiravno je imel že oči otekle in rudrče joku iu njegov glas se je tresel, toda vse to je izviralo iz slabosti, kajti on že ni imel štirindvajsut ur grižljeja kruha v ustih. Ko je Henrik poprosil tega gospoda za dar, obstal je ta pred njim ter opazoval sedaj obličje njegovo, sedaj njegov tresoči glas..Ti vendar nisi izmed onih dečko*, ki »i morajo svoj krofa slutiti z beračenjem*, reče z nekoliko smehljajočim obratom in poloti roko na njegovo ramo .kaj neki t« je primoralo. da moraš beračiti?' .Jat — jat* reče Henrik, io se zajoka t nota .jat ie nisem nikoli beračil, pa nesreča mojega očeta in bolebarost matere me prisilit« k temni* .Kdo pa je troj oče?* vpraša ga gospod. .Moj oče bil je bogat t/gorec T tem mestu, toda on je enemu svojih prijatelje* telo pomagal a tem. da je bil porok tanj pri drug b, a oni je kmalu prišel vsled dolgov na boben, s tem pa je bil tudi moj oče ubotal. ki je raied te itgube prehudo tadet tbolel in čet jeden mea«c letal t« na mrtvaškem odru. S smrtjo mojega očeta pa je bil p^drt glaven suber naši drntini, ker kmalu bili smo pogremeni na najnižjo stopinjo revščine. Moja mali je tivila sebe m svojega sinčka t delom svojih rok, jat pa sem s« moral sam. Včeraj po noči pa je hudo tbolela in boiim ie. da ne bi umrla. Jat ne vem, kako naj ji pomorem. Sedaj pa nekaj tedaov nimam nič več toliko srčnoati, da bi ki k svojim starim sorodnikom in jim mogel rsiodeti, da njih pomoči potreboiemo. Gospod, gotovo ste tujec, io uto imam toliko poguma, da Vam vse cdkritoarčno razodenem. Ob, ljubi gospod, gotovo se Vam smili moja bolna mati'* Pri teh besedah se deček topet tasolti. .Kje pa stanuje tvoja mati?4' vpraša ga t rahločutem .Ali je daleč od todi ? .Ona prebira v tadnji biti v Uh nlicah' od|ot)tl Henrik. .Saj lahko pogledate' Vidite oua-le Um v tretji IM, na levi strani!" .Pa si ji te šel po zdravnika?- .Ne še", deje deček .nimam nič denarja, „ morem ne tdravnika plača'i, na idravila kupiti1* .Tukaj", reče tujec, potegnivši it listnice tri eekiv, .imaš tri dolarje, vumi jih in teci po tdravnika " H-unk, se veselja taavetijo oči, vtame denar, se tahvsh m ««»' Dobrosrčni tujec pa takoj stopi v ono h šo, ki m jo je pokazal Henrik. Vstopi v ma huo sob co, kjer upm nekaj kuhinjske posode in polomljeno raito , v k<tt p, je stala mala postelja, na kateri je letala boln oa Oaa j« bila telo slabotna, na postelji pri njenih n<gtb je mal deček, ki se je bridko jokal. Globoko g ojen p, tem pogledu stopi tujec blrije k postelji ia delal K « i ako. ko da bi on tdravnik bil, tato isprašaje bolnice y: naravi t« boletni. Bolnica je povedala vse v kratkem i to je iirazila t btsednmi: .Ob, moja boleten imt gLbokt korenine, tato bo pretežko tdravnikom mene oidrtMi Jat — jat sem telo nesrečna mati! Vidim, kako t* ac.i dva sina vsak dan globokeje v revščino pogreto rta, iu jima pa ne morem nič pomagati. Le smrt tam> re B JI skrb olajšati. Tcda ravno smrt je strašna ta m^oe. ker vselej, kadsr mislim nanjo, spomnim se revščine, i katero bosta moja ainova obsojena, če jat —* Ta H bridko tajska. Pa dotdevni tdravnik tolaži jo f tat:« besedami, da se kmalu umiri.N« obupajte", pravi tujec .mislite le oa svoje idravje, ki je tako dragoceno za vaše otroke. Imate li kaj papirja, da vam bom zapisal zdravilo?" l'boga ndova vzame otroku iz rok molitvenik, iztrga it njega na zadnji strani nepopisani list ter ga dš zdravniku z besedami: .Ne zamerite, nimam druzega papirja, morda ga bo dovelj I" Dotdevni zdravnik vzame svinčnik iz lepa in zapifte n-'kaj vrst na papir. .Tako", reče, ko je končal. .Boste videli, da Vam bo to zdravilo pomagalo. Ce je treba, Vam lahko zapišem eno. l*pam za gotovo, da boste ozdraveli !" On poloii popisani listič na mizo in odide. Komaj pa je odšel, ie stopi starejši deček v sobo. .Veseli bodite, Ijnba mati*, reče in stopi k nji. .tilejte, ka| uam je tujec podaril; on nas bo v nekolikih dneh osrečil. Poslal me je, da uaj grem Vam zdravnika iskal. Bodimo veseli!" .Stopi bliije, moj sin" deje mati med tem, ko z nekakim ponosom in ljubeznijo gleda na svojega Henrika, .^topi bliije, da te blagoslovim. Bog ue zapusti nedolioib. u, da bi te on čuvpl in spremljal na vseh tvojih potih. /.Jravaik je ie bil tukaj. Bil je meni čisto nezuan. vendar zelo prijazen, njegove besede so me zelo osrčile. Oni listič, na katerem je tdravilo zapisano, pustil je Um na mizi. 1'oglej, kaj je napisanega."Henrik pogleda papir, a naenkrat ga odloii in se zamisli. Zopet ga pogleda in ko ga prebere, veselja in strmenja zakliče: .Hvala Bogu, rečeni smo!" .Kaj pa je, moj sin?" zakliče mati, videča sinovo veselje. .Oh, berite, berite, draga mati! Bog nas je ie uslišal." Mati vzame listek v roke, toda komaj ga pogleda, zavpije: .To je bil Jurij Vashington *)" in pade nezavestna na posteljo. Na lističu je bila zapisana svoU 100 dolarjev, katera je bolnici nakazana, da jo dobi pri dobrotniku. Med tem pride zdravnik in vzdrami bolnico iz nezavesti. Priskrbi ji postreinico in dobra tečna brana poiivila jo je, v kratkem se ji je zdravje povrnilo.

Vpliv Vashingtona, kateri je bolnico obiskal, pridobil je udovi veliko prijateljev, kaUri so ji priskrbeli trajen zasluiek in vzdriavali sinova, dokler nisu dorasla, pozneje pa jima priskrbeli častne sluibe tako, da sta lahko do smrti lepo skrbela za svojo mater.

Vashingtona poveličuje zgodovina kot slavnega vojskovodja in driavmka, a u dogodek spričuje, da je bil tudi poln usmiljenja do reveiev, ksr ga v naših očeh še bolj slavi.