Durak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Durak
Marica Strnad
Izdano: Slovenski narod 4. junij 1901 (34/126), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Igrali so vso ljubo noč za — denar. In ko se je drngo jutro pripeljal dan z belimi labudi, bili so naši mladci vsi na dobičku. Ej, ej! čudna igra to ... No, da! Bili so to trije godci ...

Jaz pa vem čudno povest o starem možu in mladi ženi. V vsaki igri je bil mož na izgubi in najsi sta igrala katero igro si bodi, mlada ženica, priliznjena mačica, pa si je mašila žepe z dobičkom.

Kadar sta bila sama doma — otrok nista imela nič, saj nista vedela, kaj bi začela z dolgim časom — igrala sta šah! Šah-mat je bil vedno ... mož. No, je bil pač galanten ali pa slab igralec? Niti prvo niti drugo. Razven njegove žene ni nihče rad igral ž njim, oprostite, niti za njo ne morem jamčiti ... Ker je vedel že vsak naprej, da bo po daljši ali krajši borbi vzlic vsem naporom premagan, izogibali so se njegovih šahovih partij. Ali kako to, kako to, da ga je njegova žena vedno ugnala? ... Ako je pa igrala s prijateljem svojega moža, bila je vsakikrat ona mat ... hm! Ej, ej, čudna igra to ...

V vsaki družbi, kjer se je pokazala, oduševljalo se je en gross in en detail za njo. Prelestna ženska to, so rekali moški; nekateri so bili mnenja, da je škoda, ker, ima tako starega moža, drugi pa so trdili ravno nasprotno. Njen sosed, hudomušen samec, je dejal svojemu staremu slugi, kateri je stregel poleg šegavega krokarja tudi gospodu: »Le počasi in previdno, Jaka, kaj? Ni vse zlato, kar se sveti! Hm, glavo stavim! Ko bi jo — to le našo sosedo — ukradel moj krokar — moj Bog, pod solncem je nezmotljiv samo eden in ta je človek, ne ptič — sramoval bi se gotovo svoje zmote v dno svojega krokarskega srca in bi jo prej ali slej, bržkone nemudoma in skrivaj, nesel nazaj, kjer jo je dobil. Tistega prijatelja, ki zahaja k njima, dal bi pa za pete obesiti, njo samo bi ...« pljunil je in samo še dostavil: »A njen mož je durak, durak, durak! ...« 

Oh, vi dolgi zimski večeri ... Narava brez življenja kakor ogromen mrtvaški oder, odet z brezrobnim pajčolanom črne, mlajeve noči. Okoli voglov tuli in zavija veter ... Ako je človek na toplem pod odejo, potegne si jo nehote črez ušesa. Brrr ... kakor stokanje in ječanje pogubljenih duš in škripanje z zobmi in sikanje onemoglosti ... Sam samcat na sredi obširnega polja pospeši se instinktivno korak popotnika! Oh, ta ledeni veter! Valčki njegove sape mu plešejo po licu, kakor da bi pošasti dihale vanj. In ta veter gre do kosti, do mozga in boli.

Z mlado, lepo ženo za šahom ali pa ž njo in z dobrim, ljubim prijateljem pri kvartah, na mizi samovar, za hrbtom prasketajoči kamin ... oh, ti ljubka zima, ti dobrodošla starka, mati družabnosti, duša življenja v domačem krogu! ...

In če se ženi star kolk, smeji se mu občno mnenje, češ: »Rožni venec, rožni venec!« ... Tudi njemu so se smejali, enoglasno zatrjevaje, da je durak, durak, durak ... Boste videli! Ta ga bo, ta ga bo ... za nos vodila! Ta ga bo ...

O, da! Saj ga je tudi! Pri šahu je vedno držala njegovo velo roko v svoji mehki, gorki, polni ročici. Kadar je nameraval storiti odločilno potezo, stisnila je njegovo roko, pogledala ga, kakor dekle fanta za hrbtom častitljive garde dame, in mu z medenim glasom zašepetala kaj ljubeznivega. Stari možgani so se mu zmešali, ker pešajoča kri ni mogla več prenašati takih utiskov, no njegova roka je napravila napačno potezo. On pa se je kopal v morju svoje zakonske sreče, v pravem pomenu besede, kar potapljal se je, ljudje pa niso nehali trditi, da je durak! ... Nemara iz same črne zavisti? ... No, da! ...

Oh, ljubezen, ljubezen! pred teboj ni nihče varen. Šah igrati z ženskami? Predrznost! Šah igrati z mlado ženo svojega starega prijatelja? Brezumnost, lakomiselnost ... blaznost!

Kdor zna, pa zna ... Še celo svojo terminologijo sta si izmislila za šah. In kadar ni bilo soproga blizu, sta ga celo drugače igrala nego se že od nekdaj igra. Človek bi rekel. »Celo po svoje« ... »Boj kraljici!« in kakor bi trenil, dušil jo je s svojimi v strasti kipečimi poljubi ... Nič ni motilo njih poezije! Le kadar je zapel zvonček in naznanil prihod gospodarja in soproga, zatopila sta se nasprotnika v igro, prijetno oslabljena od teže prevelike sreče, razburjeno drgetajo kakor listje tenke breze, kralj in kraljica sta bila spet vsak na svojem mestu ... »Aha, aha! danes bo pa spet moja sladka ženica mat! ... Ti si mojster, prijatelj, ti si pretkan ptič! ... Jaz je ne morem napraviti mat! ...« 

Po večerji so navadno igrali duraka. Durak je bil vedno ... mož. Mladost — norost, starost — žalost! ... Dvanajstkrat zaporedoma je bil durak, potem pa je zadremal ... Oh, ti revež, lahko si durak, ker pošteno igraš! Ali nisi zapazil, kako sta te goljufala tvoj najboljši prijatelj in tvoja lastna žena? Nad mizo sta si namiga vala, pod mizo kvarte menjavala, ti pa si ... dremal! Durak, durak, durak ...