Dunajska zapiska (Ivan Hribovšek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

O TRAGIKI SMEHA[uredi]

Ljudje se neprestano sučejo okoli prepadov, ki jih ne poznajo. To neznanje ni nujno hoteno in je prav prikladno naši naravi. Kje dobiš človeka, ki bi z mučnimi razmišljanji iskal spoznanja o samem sebi? In vendar bi moral vsakdo priti v svojem življenju enkrat do tega. Ne približevanje svoji podobi, ne tipanje v središče, ampak beg iz sebe je pravi izraz za duhovno razpoloženje današnjika. Življenje nam teče samo po obodu. Dogodki in dejanja, čeprav še tako pomembna, ne izvirajo iz človekove zbranosti, torej iz ustvarjalne inspiracije, ampak iz gona po silnem in veličastnem, ki mu je podlaga obupanost nad lastno ustvarjalno močjo. Seganje za zvezdami pristoji samo orjaškim naravam . Vsak drugi je glumec. Nemoč, ki je današnjem u človeku lastna, je vzrok, da se ne vrača vase, kakor so se vsi veliki ustvarjalci, ampak teži za razbitjem vseh utesnin, da bi sproščen sinil soncu naproti. Koliko stoletij bo še prešlo, da bomo spet prišli do svoje umetnosti? Kar današnji človek dela, je akt obupa. Da je to pot, ki ji vrnitve ni, tega ljudje ne vedo in v tem je tudi vsa tragika današnjika. Košček te tragike bi rad pobliže opazoval na prav drobni stvari, na našem vsakdanjem smehu.

1[uredi]

Zakaj se pravzaprav sm ejem o? Tega vprašanja si navadno sploh ne postavljam o. Človek, ki bi si delal skrbi iz tega in bi o tem dolge dneve prem išljeval, bi bil m orebiti res klavrna p o stava. R azm išljati o vzrokih žalosti in joka se nam na prim er ne zdi nič posebnega, kajti navadno dosti lahko ugotovim o, kje ležijo vzroki naše žalosti, nerazpoloženja, slabe volje in kar je podobnih negacij življenjskega občutja sam ozavesti. Č e pa nam le niso takoj razum ljivi in si ne m orem o razložiti, od 257 kod ta razpoloženja izvirajo, si dom išljam o, da sm o odkri li nekaj m isterioznega, ali pa se zadovoljim o z ugotovitvijo, da sm o zadeli na nekaj tem nega, do česar nim am o dostopa. D okler opazujem o te pojave na drugem , jih odpravljam o s čudaštvom , kakor vse, kar nam v obnašanju sočloveka ni po volji; če pa jih opazim o na sebi, jih najrajši ne raziskujem o, am pak nam je všeč njih iracionalnost in jih im enujem o, če drugače ne gre, m etafizične bridkosti. Ta izraz naj zaobseže vse stopnje našega čustvenega doživljanja, ki nam je več ali m anj nerazum ljivo. S podrobnim opazovanjem bi se vendar dalo izslediti, da tiče na d n u vse m ogoče zavesti. N a eni strani se dotikajo čisto osebnega sveta in se hkrati prenašajo v svet naših razm erij. Po svoji kvaliteti so m ogoča občutja, ki segajo od skritega egoizm a do m ističnega strahu in obupa ob dotiku s prvim i in zadnjim i življenjskim i problem i, ki to p o t nim ajo racionalne podobe. Č isto nekaj drugega je zavest in m isel o bitnih človeških vprašanjih, ki se postavljajo človeku-filozofu, in podzavestni d o tik z njim i, čem ur bi m ogli reči slutnja ali čustvo v pravem p om enu besede ali prastrah. N a prvi pogled so človeku ta občutja nekam tuja in le s težavo si pojasnim o, da gre tu nazadnje za naše razm erje do sam ega sebe, za naše razpoloženje do sveta okoli nas in za stališče, ki bi ga im eli im eti do naših prim arn ih vprašanj, kakor je na prim er skriv nost rojstva in sm rti, bistvo ljubezni, sm isel življenja, predm et našega brezkončnega iskanja in podobno. Prav tukaj se nam jasno kaže, da človek kljub tem u, da je občudovano razum no bitje, v te globine ne prihaja. K akor bi se utegnilo zdeti ide alno, da bi si vsakdo našel svojo filozofijo o teh vprašanjih, je vendar gotovo, da bi velika večina nujno m orala biti nezado voljna z njo. Površneži, ki bi utegnili biti srečni ob njej, im a jo pa itak toliko sreče, da se tudi brez nje popolnom a dobro počutijo. Reči hočem , da je uspešno racionalno odkrivanje teh tem nosti objektivno nem ogoče, raziskovanje em ocional ne zveze z njim i pa bi nasprotno utegnilo biti sila poučno. Po m oji m isli bi pri razm išljanju o sm ehu, njegovem bistvu in njega vzrokih m orali izhajati iz spoznav, ki bi jih črpali ravno iz opazovanja nerazložljivih m račnih človeških občutij. Kajti še vedno je z nam i tako, da bolje vidim o v tem o kot v luč. Bilo bi na m estu, da se spustim o v prem išljevanje o iracional nosti v žalosti. K er je to tem a zase in nikakor ne preprosta, se ji zaenkrat odrečem in bom poenostavil vprašanje na iracio nalnost v čustvu sploh. Č e si hočem o nam reč pojasniti, od kod izvira sm eh, si m oram o najprej odgovoriti na vprašanje, kaj je čustvo. D ajati nam je odgovor na sam e nejasne stvari, ki niso sam e iz sebe razvidne, in lahko se zgodi, da pojm e več ali m anj zm edem o ali pa jih racionalistično zakoličim o in ostanem o na m rtvi točki. O boje bi bilo neplodno delo, in ker nim am nam ena pisati filozofije in tu d i ne za sm eh in kratek čas, m i zadostuje, da se izpišem o svojih spoznanjih, kakor se m i odpirajo. T udi to je svoje vrste iracionalna m uka. O d kod prihaja čustvo in kaj je čustvo? N avadno si pod to be sedo nič pravega ne vem o predstavljati. M ešam o čustvo in ob čutje in razpoloženje in doživetje. Č ustvo je v resnici zelo širok pojem , m nogo preširok, da bi ga m ogli z m esta določiti. Pri m arno duševno stanje je razpoloženje. Rekel bi, da je celo bolj duševna sposobnost ko stanje. Z avest do njega nim a dostopa. V razpoloženju so skrite vse naše bistveno osebne sposobno sti, vanj je položena ostrina našega dojem anja. R azpoloženje je sprejem nik čutnih vtisov. V razpoloženju, ki je vsakem u posam ezniku svojsko, je usedlina naše duševnosti na nerazu mljiv način povezana z delovanjem čutov. N aše razpoloženje so nad resonančnim prostorom napete strune. K adar zanihajo, se zavem o dogajanja v sam em sebi. Kdaj in zakaj se tako doga janje začne, kako bru h n e podzavest v zavest, o tem bi surrea- lizem m ogel um etniško odgovoriti, ko bi bil im el finejše čute.

Podzavestno dogajanje, ki vodi do tega, da dojem am o svoje ni hanje, bom o kom aj kdaj razum eli. V sekakor im am o razlogov dovolj, da prem išljam o o vsebini in obliki našega doživljanja, preden se ga je dotaknila naša zavest. M orda bi tej stopnji se najbolj upravičeno sm eli reči čustvo. K akor hitro se dogajanja, ki je v nas, zavem o, zavem o s tisto jasnostjo, ki je prvem u srečanju lastna, čeprav se nam upirajo izrazi, kadar hočem o poseči po njih, m oram o govoriti o občutju. T okrat je udeležen pri vsem eden od naših šestih čutov, sam o njegovo delovanje, bi rekel, je prevedeno v njem u tujo govorico. V toliko je pa občutje m anj iracionalno, da se ga zavedam o. N aša duševna doživljanja se stopnjujejo dalje po vsakem u lastni doživljajski m oči. Tako pridem o do različnih končnih oblik, ki jih im enu jem o bodisi z ozirom na njih razum sko destilacijo spoznanje, bodisi z ozirom na njih predstavno jasnost videnje, bodisi do živetje kot posebno zaključeno em ocionalno napetost. Tukaj je rojstvo sm eha. N jegova génesis je prav taka k ot sle hernega drugega čustva, le da se v tem p rim eru im enuje veselje ali podobno. Sm eh je torej zunanji izraz notranje doživetem u čustvu radosti in je znak, da telo hrepeni po sproščenosti. Ka kor se čudno sliši, ponavljam , da telo hrepeni po sproščenosti. Zakaj bi nam bil sicer potreben tak zunanji izraz? N aša dušev nost je prijetno razdražena in želim o si razvezanosti in prijet nega pretresa. V sako resnično čustvo povzroči v človeku neke vrste pretres in se več ali m anj tudi telesno izrazi. N aša čustva v resnici hrepenijo po utelešenju in ne govorim o zam an, da nam srce poskakuje, kadar doživim o kako veliko veselje. D a se nam usta razvežejo in razširijo, da m oram o v banalnem prim eru ugotoviti, da im am o prem ajhna usta ali da se nam čeljusti nočejo dovolj odpirati, vse to so sam o refleksi našega doživljanja, in sicer zelo obodni refleksi. N a vsak način m oram o im eti sm eh za nekaj silno zdravega. N isem še prem išljal, ali so prvi ljudje znali jokati in se sm e jati. Z a dolgo jim ne bi rad odrekal teh sposobnostih, kajti sam o kulturi jih ne m orem pripisati. Sm eh kakor jok sta nekaj pozitivnega v tem sm islu, da človek teži za tem najti svojem u občutju prim eren izraz. Kar se joka tiče, sm o ljudje naravnost genialni. V sak otrok, ki še nikoli ni slišal človeške besede, izraža z jokom stvari, ki se jih prav nič ne zaveda. Velik um etnik je bil, kdor se je prvi začel sm ejati. O tem sem sveto prepričan. Sicer pa sm o ljudje pri sm ejanju precej opičji. Estet bi m oral zavreči dobro polovico tega, kar im am o za sm eh. Sicer pa ne sm em o gledati nanj s stališča um etnostne kritike, prav tako kot na jok ne m orem o, ker bi bilo pač nem ogoče in nesm iselno, da bi se učili po teatrsko sm ejati. K akšne lutke le bi bili! N ič ni bolj zoprno, kakor poslušati sm eh, ki je narejen. H vala Bogu, da joka ni m ogoče kar tako brez nič im provizirati, razen seveda pri rom antičnih ženskah. Smeh je torej izražanje, zgovorno na vsak način, ne pa popolno. Kajti vsak izraz je lahko dober ali slab. Z a esteta, ki bi hotel biti dosleden, je življenje nem ogoče. V sm ehu torej ne bom o iskali, ali je estetski ali ni, pač pa, ali je zadosten in pristen izraz našega doživetja. Predvsem pa je važno, v koliko je sm eh potrdilo naše osebne svojskosti in v koliko je negacija osebnosti.

2[uredi]

Sm eh je božanska reč. L judje pravzaprav nim am o pravega od nosa do njega. M orda je to ostanek božanstva v nas, sam o od sile sm o ga profanirali. N ajhujše je to, da se z nobeno stvarjo toliko ne varam o ko ravno s sm ehom . Sm eh m ore biti tudi zlagan, s sm ehom lahko potvarjam o svoja razpoloženja. S tem sm eh preneha biti izraz našega doživetja, izgubi svoj sm isel in pom en. S tem neham o biti iskalci svoje podobe. Joku je m nogo bolj zaupati ko sm ehu. N aša človeška svojskost in naša oseb nost je najčisteje ohranjena dotlej, dokler je naša zunanjost

v skladnem razm erju z našo notranjostjo. N i rečeno s tem , da bi se vedno m orali režati, kadar koli bi se nam zbudil kak prijeten občutek, pač pa, da se ne bi sm eli nikoli kar v prazno ali pa s postranskim i nam eni, ki zaslužijo, da jih uvrstim o v duhovno krim inalistiko. V prašanje, za katerega zdaj gre, je vprašanje iskrenosti in potvarjanja. N e gre za to tukaj, ali sm o iskreni do drugih, gre za to, ali sm o iskreni do sebe. S tem prihajam k našem u vsakdanjem u sm ehu. Kaj naj rečem o njem ? D ovolj je lepote v njem , dovolj privlačnosti, celo ne kaj ganljivosti (da zadostim njim , ki znajo ironizirati), pa tudi klavrnega in sm ešnega precej. Ker naj bi bila najpopolnejša vrsta sm eha kolikor m oči popoln izraz duševnega dogajanja v nas, torej resničnih občutij, je jasno, da je tak sm eh v življenju redka prikazen. E nostavno se ne znam o sm ejati, vsaj po bogov sko ne, ker sm o daleč od bogov. Bogovski sm eh m i je znan sam o v treh oblikah. N a obrazu spečega otroka, na ustih sreč nega ljubitelja in na obrazu sm ejočega se m rtveca. T a sm eh je najpopolnejši zato, ker v nobenem slučaju ni hoten ali narejen, saj je skorajda nezavesten izraz duševnega doživljanja, m arveč je vedno izraz življenjsko polnosti, izraz radosti nad življenjsko m očjo in bogovsko srečo, izraz človeka, ki m u ni treba ničesar več, ker je sam v sebi zaključen in dovršen. Pri H erkulu, če nič drugega je to vredno življenja, da se utegneš nekajkrat po bogovsko smejati! N avadno sm o vse preveč zahtevni in iščem o od življenja nem ogočih stvari, sanjam o o idealih, ki jih ni, zra ven pa grem o z zaprtim i očm i m im o lepote, ki nam je vendar dana, da nasitim o z njo svojo duhovno lakoto. In niti ne vem o ne, kako blizu nam je. Č ud n o , da je v sm ehu tako m alo najde m o. K ajti tudi druga vrsta sm eha, ki je izrazito človeški sm eh, bi nam m ogla posredovati neizm erno lepega. Svoj izvor im a v vseh različnih človeških občutjih. Iz veselja izvira in iz dobre volje, iz naklonjenosti in iz želje po norčevanju. V eselost nad 262 sam im seboj in radovanje s sočlovekom , upanje v življenje in sm ejanje nad človeško nesrečo, vse nam je dano. Ironiziranje spada sem , h u m o r spada sem in oboje je treba im eti za veliki dobrini. N iti bogovi se ne m orejo norčevati iz življenja ali se sm ejati nesrečnim skazam (bodisi da jih ni, bodisi da so sam i odgovorni pri vsem in jim pripisujem o toliko sam oljubja, da se ne bodo norčevali sam i iz sebe). N ajbolj pogosta vrsta je pač tista, ki bi ji najrajši rekel opičji sm eh, in kakor bi navdušeno pel hvalnice prvim a dvem a, tako m oram s prezirom govoriti o zadnji. In kakor bi človek najrajši pisal o blaženosti in sreči, ki nam je dana s tem , da se znam o spodobno sm ejati, tako m ora toliko bolj o nesreči, ki jo hrani v sebi opičji sm eh. Ta sm eh nam reč opom inja človeka, da je v njem m nogo tragike, toliko bolj, čim pogostejši je. N aš vsakdanji sm eh je sm eh konvencionalnosti, toposti, pre tvarjanja, sam ozadovoljstva. Sm ejem o se zato, da se sm ejem o. K adar sm o sam i, ostaja naš sm eh še v skrom nih m ejah. N a tihem se sm ejem o, ker ugajam o sam i sebi, strašno dobro se nam zdi, da sm o vse naredili po svojih željah, svojem u ego izm u se priklanjam o in sploh se nam zdi, da ni pom em bnej šega človeka na svetu od nas. K adar sm o v družbi, postane ta sm eh glasnejši. Tako se sm ejem o, ker se nam zdi prim erno ali ker m orda knjiga o lepem vedenju predpisuje sem in tja graci ozne nasm ehe ali ker se nam koristno zdi v tem ali onem oziru ali pa kar tako. V časih se sm ejem o zato, da se delam o važne in da zbujam o pozornost, včasih hočem o biti duhoviti in svet- ski in družabni. N ajvečkrat hočem o biti boljši, kot sm o, da, navadno bi bili radi drugačni, kot v resnici sm o. N i večjega hinavca, k ot je sm eh. Ta kuga, ki jo je srečati v različnih druž bah, končno niti ne zasluži, da se pečam o z njo, dokler je sam o m aska za druge, ker nas tren u tn o prav nič ne briga, kaj drugi o sm ehu razum ejo. M nogo pom em bnejša stvar je, da

sm eh nam sam im zapira oči. Še enkrat je vredno poudariti, da je vse časti vreden tisti sm eh, ki je nujen izraz dogajanja v nas sam ih. Sm eh pa, ki nim a svojega nujnega razvoja in ni utem eljen v človeku, am pak prihaja od zunaj, človeka s svojo prijetnostjo sam o uspava. K adar slišim ljudi, ki se krohotajo, ne da bi vedeli zakaj, im am vtis, da se sm ejo blazniki, ki bodo čisto gotovo pozabili zapreti usta, ko jim bo glas že zam rl. Sm eh im a svoje em ocionalno in racionalno ozadje. Prvo nam je tuje dovolj, da si predstavljam o pod njim najrajši vse, če sar v prvem hipu ne razum em o. D rugo pa nam je ljubo, ker odkrivam o zadnje vzroke naših em ocij in varam o sam i sebe. Res je, da ni vselej lahko izluščiti tako čustveni kot um ski kom pleks in vzrokov, ki vodijo v sm eh. K er je sm eh volja po izrazu in priča o neki polnosti, rodovitnosti in stvarjalni volji v človeku, bi bilo zanim ivo opazovati, katera čustva in kate re m iselne osnove se nam najrajši sproščajo, kateri del naše duševnosti najbolj teži za izrazom , kje je največ m oči v nas. Z e sam o s psihološkega stališča bi bilo to zanim ivo, ker bi se večkrat po tej po ti šele našlo pravo predstavo o človekovi duševni strukturi; zanim ivo pa bi bilo tudi zato, ker bi na pretkan način m ogli dognati, koliko je v človeku življenja in koliko je v njem um etnostnega čuta. S tem seveda ni rečeno, da bi bil človek, ki se zna sm ejati, že um etnik, prav tako bi se m i zdel čisto m ogoč um etnik, ki bi se sploh ne sm ejal vse življenje. R esnična življenjska sila bi se dala slutiti za njim , ker bi vedeli, kakšno olajšanje sm eh kom u pom eni. T u gre za stopnjo intenzivnosti doživljanja sploh in za zunanjo obliko, ki jo posam ezno doživetje dobi. Ko govorim o o izpraznitvi in olajšanju, ne sm em o preiti ra dosti, ki jo človek pri takem rojstvu občuti. Saj je še z žalostjo tako. S solzam i izjoka človek tu d i občutje. N apetost preneha in človek občuti olajšanje in srečo. Ko se dodobra nasm eješ,

si zdrav. N e m orem si m isliti lepšega razvedrila, k ot če bi se m ogel, recim o, vsaj enkrat v m escu celo popoldne sm ejati. Bil bi naravnost fizično srečen, vse telo bi oživelo. S sm ehom dvigne človek iz sebe, kar je v njem , s sm ehom stopi preko sebe in pozabi, da je človek. V tem je m nogo slasti, pa tudi m nogo tragike. K ajti s sm ehom tako rekoč izgubim o sam i sebe, zaidem o v svet, ki ni naš. V sako vračanje je težko. K o že m islim o, da sm o bogovi, sm o pahnjeni v tem o, kjer je jo k in škripanje z zobm i. Po večini se tega niti ne zavedam o in prav je tako. K o bi se zavedali, kako zelo sm o sužnji trenutka, ko bi slutili, kako sam i sebe izdajam o, bi m orali obupati nad življe njem . Sm eh je zlata koprena, ki skoznjo gledam o svet. V eliko čudo je sm eh, čeprav je žalostna stvar. Ž alostno je v resnici to, da sm o ljudje tako brž prazni. Pa kljub tem u natakam o iz sodov, v katerih že dober čas nobenega vina ni. T ako se nam godi: o tragiki sm eha sem mislil govoriti, pa pišem skorajda apologijo sm eha. Bo tu d i prav tako. K dor vse dom isli, bo m oral dati K atulu prav. D ečko piše, sm ejm o se, kar nam usta dado. Je tragično, pa ravno zato. R ID E T E , Q U ID Q U ID E S T D O M I C A C H IN N O R U M . Vir i: Idejo so m i dala prva opazovanja na D u n aju sredi m aja 1943, ko sem tudi napisal uvod. O stalo sem napisal dom a 1. avgusta 1943 in je očitno, da je dom ač zrak od sile zdrav. Po sv etilo: T o govorjenje naj bo posvečeno m oji sošolki in tovarišici Stani Puhar. V Radovljici, 2. avgusta 1943.

BESEDA K NAŠIM SLOVARJEM[uredi]

Z letnico 1943 sta izšli pri založbi H artleben dve knjigi, ki naj spopolnita zbirko tujejezičnih vadnic in slovarjev. To sta slo- venski-nem ški in nem ško-slovenski slovar. Podpisan je neki nebodigatreba dr. K onstantin M androvič. Ta H rvatar (ali kaj že je) je sam najlepše priporočilo za knjigo. Ž olč m e zaliva, če sam o odprem to nečednost. V uvodu pravi, da hoče n u d i ti po m ožnosti m nogostranski besedni zaklad, zato je sprejel poleg besed vsakdanje rabe tudi m noge strokovne izraze in je upošteval celo novejše tvorbe. O zadnjih ni sledu, strokov ne izraze je iskal po bogve kako starih slovarjih in besedni zaklad dnevne rabe ni slovenski, m arveč hrvaški. M ož nim a pojm a o slovenskem jezikovnem razvoju, nim a pojm a o pra vopisu, nim a pojm a o slovenskem naglasu. S svinčnikom sem pregledal prvih deset strani slovensko-nem škega dela: nekaj strašnega je to, kakšna zanikrnost vlada v tej knjigi. O količ kaj znanstvenem delu ni d u h a ne sluha. Takole skrpucalo (te besede še ni odkril, je preveč »nova«) m ore sestaviti res sam o človek, ki ne čuti nobene odgovornosti za svoje delo. Sm ešno in odveč je, da bi navajal zglede (prepisati bi m oral dom ala pol slovarja), povedati pa m oram nekje, da je ta slovar žalitev našega naroda in njegovega kulturnega duha. In če je avtor H rvat, k ot se m i zdi, je nesram nost še večja. R avno H rvati, ki se z vso njim lastno sam oljubnostjo trudijo ločiti svoj jezik od srbskega in ga očistiti vsega tujega, bi m orali im eti razum eva nje za čistost in pristnost našega jezika. Seveda, ne pozabim o: naš jezik je neprim erno bolj snažen in oblikovan ko hrvaški; in drugo: našega je oblikoval slovenski ustvarjalni du h , hrvaš kega oblikuje vsem ogočni režim . T ako je: tujci nas hočejo učiti že našega lastnega jezika.