Dragotin Kette (Recenzija pesniške zbirke Poezije Dragotina Ketteja)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search


Dragotin Kette (Recenzija pesniške zbirke Poezije Dragotina Ketteja)
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 1900 (148-152)
Viri: dLib 148 dLib 149 dLib 150 dLib 151 dLib 152
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred letom dni je umrl v Ljubljani Dragotin Kette, in nekateri časopisi so prinesli notico, da smo izgubili jako nadarjenega pesnika. Malo jih je bilo, ki so vedeli, da je umrl največji talent, kar smo jih imeli od Prešerna pa do danes, da je umrl eden izmed onih redkih mož, ki so nam v našem žalostnem narodnem življenju edina čast in edino bogastvo. Nikjer drugod nimamo ničesar, – nič preteklosti in bogve koliko še prihodnosti; plodovi našega duha so jedina znamenja, da živimo in bodo morda spomeniki na našem narodnem grobu. Ali ravno na naših duševnih delavcih se kaže vsa mizerija naše usode. Drug za drugim padajo v grob, mladi, šele ravnokar dozoreli. Zdi se, kakor da so delali ti ljudjé hlastno in v vednem strahu, da jih pred časom ne zaloti smrt.

Tako so šli Jenko, Jurčič, Gestrin ...

Največji udarec za slovensko literaturo, udarec, k i se ne da popraviti i n ne preboleti, pa je smr t Kettejeva. On je bil tisti, ki mu je bilo odkazano prvo mesto v na­šem slovstvu; nanj smo gledali s ponosom in ljubeznijo, a legel je in utihnil, še predno nam je odprl vso krasoto in veličastvo svoje duše. Nesramna, krivična in protinaravna je usoda, kakršna je ubil a Ketteja. Človek z velikim srcem in velikim duhom mora podleči umazani mizeriji; da bi se bil imel boriti proti velikim silam, njega vrednim, ne bi bil omagal nikoli. To ni bil tisti znani in opevani "življenja boj" . . . Prenašaj udarec za udarcem, a da ne moreš udariti sam; sredi najlepše mladosti napol uničen od nizkotnih skrbi, toliko nizkotnejših, če so naložene suverenemu človeku, ki stoji za glavo nad svojimi vrstniki; a naposled čisto navadno ubit od tistih ostudnih, na videz malenkostnih vsakdajnosti, ki bi skromnejšega značaja ne porušile, kajti čutil bi se v njih doma­čega. Tako je venelo in tako je umrlo najlepše življenje . . . Kette je pal in umrl na poti, ko je stopal velik in krasen že daleč pred vsemi drugimi; zgrudil se je na tisti poti, po kateri so hodili pred njim že mnogi in po kateri hodi naš narod sam . . .

Treba bo pisati Kettejev natančni življenjepis, da se bo videlo, kako je živel človek, ki bi imel po milosti božji obdarovati svoj narod z neprecenljivim bogastvom, a ki je izdihnil neznan in neslaven, še predno je mogel odpreti vse zakladnice svoje. Literarni historiki pripovedujejo o umetnikih, ki so živeli na zunaj veliko življenje, polno viharjev in interesantnih prigdd. No to so povesti i z davnih romantičnih časov, i n dandanes je svet drugačen. Dandanes n i tistih velikih viharjev i n n i tistih romantičnih prigod, nič več n i silnih korakov in Širokih gest; okvi r je premajhen. Na značaj pesnikov, in n a njegovo notranjost vplivajo malenkosti, ki se na prv i pogled komaj zapazijo, katerih življenjepisci navadno ne omenjajo. Vse zunanje življenje slavnih in neslavnih ljudi pa je sestavljeno dandanes iz teh malenkosti, ki potiskajo z nepoznano, a železno silo človeka naprej po usojeni mn cesti. O takem življenju se govori, da ni interesantno, d a je navadno i n vsakdanje. Vse naše razmere so res zelo navadne in vsakdanje, nič interesantnega ni v njih. Kdo r je zadovoljen z njimi ali ji h prenaša, ker se m u zdi, da jih je pač treba prenašati, kdor je skromen in vrhu tega trdokožen, živi dostojno in nič m u n i hudega. Al i če stopi v te razmere človek, k i je v svojem srcu velik i n plemenit, i n k i n i prinesel seboj potrebnega orožja, da bi se branil z a Silo neumnim vsakdanjim skrbem i n nezgodam, tak človek se komaj dobro ogleda po najbližjih ovinkih i n že omahne in izkrvavi.. . Z a njega, k i je nosil v svojem srcu pol sveta, za pesnika z veselo, neomade- ževano dušo, k i je bila ustvarjena za posodo najrazsežnejših i n najčistejših idej, je moralo biti nekaj strašnega tisto poniževalno potikanje po skromnih kotih, tiste plaho pehanje za skorjo kruha ; tako strašn je bilo zanj, da ga je uničilo. Čutili srn globoko i n natanko vse to, i n zato sena je stisnilo srce še v večji bolečini, ko sr zvedeli lansko novico o njegovi smrti. Tuc jaz sem čutil to veliko bolečino, četu, sem vedel že prej, da ne more, in da n moglo biti drugače: zakaj naše grede so zrahljane z a plevel, i n če vzklije roža, uvene pred časom.