Dragoner Toni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dragoner Toni.
Januš Golec
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/246 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Imel sem večkrat priliko, da sem videl ter poslušal tri stare možakarje, ki so se pisali — Lipnik. Dva sta bila brata, tretji niti v daljnem sorodstvu. — Vsak večer si prišli skupaj v predmestni krčmi ter sedeli pri eni mizi. Brata Lipnik sta bila oba čevljarja in stara blizu 70 let. Anton Lipnik je nosil kot star postiljon liki drenova prekla 72 let. Pred nedavnim časom se je zaklinjal pri nebu in zemlji, da je napravil iz Maribora v Ljubljano tako za "hec" peš izlet tja in nazaj, ne da bi bil čutil najmanjšo utrujenost. Med Lipnikovo trojico je gnal kolovrat glavne besede Tona; ker je bil že dolgo na svetu, je veliko doživel in se veselil kljub visoki starosti spomina ter bujne domišljije. Celili 46 let je vozil ono staro pošto iz Maribora preko Št. Lenarta v Radgono. Ko se je moral umakniti poštni voz novodobnejšim prometnim sredstvom, se je ločil Tona od poštnega roga in skrbi zanj enajstorica njegovih odraslih, preskrbljenih ter hvaležnih otrok.

Nekega večera so zopet modrovali Lipniki vsak pri svoji četrtinki. Čevljar An za Lipnik je dregnil starega postiljona s pazivom: "Tako dolgo že sedimo ter skupno pijemo, a še danes ne vem, ali si bil kedaj vojak ali ne?"

"Ho, gromska strela, ti nagrbani dretar, Maribor in cele slovenske gorice me poznajo pod imenom Dragoner Toni. Da bosta pa oba prijatelja poučena o mojem vojaškem službovanju, posluhnita to-le:

Pri naboru so me takoj vzeli. Kakor vidita celo danes, sem bil kot nabornik še večji in močan, da mi ni bilo zlahka para. Ko so mi povedali, da sem za vojaka, je stopil k meni sam oberst in me vprašal: "Lipnik Anton, kake vojake bi ti rad služil?" Sam Bog vedi, kako mi je smuknilo na misel, da sem se odrezal: "Če smem prositi, huzar bi bil rad!" Gospod se je nasmehnil in menil resno: "Lipnik Anton, mar ti je znano, kdo in kaj so huzarji?" Priznal sem, da sem videl huzarja na onih škatljah za "bartbiks". Dopadejo se mi, ker imajo rdeče hlače.

Cela komisija se je smejala mojemu odgovoru. Oberst me je podučeval dalje: "Lipnik Anton, huzarji so sami črni Madžari, ti si pa Slovenec. Da pa ne boš pri vojakih ob veselje rdečih hlač, te bomo zapisali k dragonerjem."

Kakor so mi obljubili pri naboru, tako se je glasila tudi pozivnica k 5. dragonskemu polku v Maribor.

Ko sem se javil nekaj mesecev za tem z drugimi rekruti v dragonski vojašnici, so se me vidno ustrašili. Stražmojster me je koj nahrulil: "Ti dolgin si se zmotil. Ti si za krompirjevca, ne za konjenika!"

Pomolil sem mu pod nos pozivnico, kjer se je lahko prepričal, da me je odločil oberst za rdeče hlače in ne za krompir. Vrtel je papir sem in tja, čital in menil: "Za strežaja v kuhinji boš tudi pri dragoncih dober!"

Sitnega dedeca nisem tedaj razumel, ali brije iz mene norce, ali me bo res vtaknil v kuhinjo h krompirju.

Vsi drugi rekruti so bili za dober laket manjši od mene. Hitro so jih oblekli v rdeče hlače ter škornje. Pripravljena obleka se je kar ulila po njih. Moj Bog, kako so pa kleli šarži mojo dolgost! Komaj in komaj so iztaknili nekje povaljane rdeče hlače, ki so mi bile tako nekako pod koleno, ker ostalo so zakrili za poldrugi pedenj prekratki škornji. Tovariše so po preobleki peljali v hlev k izbiri konj; mene je odvedel kuhar za roko v eskadronsko kuhinjo in porinil pred mene veliko skledo neolupljenega krompirja, naj ga hitro olupim ter narežem.. Napoved zadrezastega stražmojstra se je izpolnila, da bom dragoner ne na konju, ampak pri — krompirju!

Ko sem olupil v rdečih hlačah in škornjih krompir, sem maral prinesti vode in drv, zakuriti in nato pa metlo v roke. Moja kuhinjska opravila niso bila za dragonerja; pač pa je bila hrana gosposka in še za mene trikrat preobilna. In tako je bilo z menoj več dni, dokler ni ritmojster izsledil. da mu manjka en konjenik pri eskadronu.

Moral sem na raport, kjer sem povedal, kako in kaj je z menoj brez moje krivde. Ritmojster me je še vprašal: "Lipnik Anton, ali bi ti rad jezdil?" — "Seveda," nem mu potožil, "zato pa me je zapisal oberst med dragonerje."

Moral je pred ritmojstra še oni vragovi stražmojster. Govorila sta dolgo in se smejala. Po končanem raportu namigne stražmojster, naj mu sledim. Šla sva v hlev, kjer je stalo polno konj vseh vrst ter velikosti. Pri pogledu na konje me potrepa stražmojster po rami med besedami: "Lipnik Anton, ti hočeš biti dragoner na konju in ne pri krompirju. Predno dobiš konja, moraš dokazati, če si sploh za konja. Tam-le v kotu vidiš onega visokega črnca, ki stoji privezan čisto sam. Ako skočiš tukaj v hlevu kar s tal na onega črnega pri jaslih, potem boš jezdil, sicer pa lupil krompir." Pregledal sem sam sebe od nog do glave ter znal, da bi mrho še preskočil od repa preko glave, ne pa, da je ne bi zajahal. Stražmojster je prižvižgal še par šaržov v hlev in mi velel, naj poskusim s sprejemnim izpitom pred zbrano komisijo.

Pljunil sem si v vsako dlan, da mi ne bi spodrsnilo po konjskeh hrbtu, stopil par korakov od črnca, se zagnal, dvignil noge in že sem sedel na hrbtu. Komaj sem se dotaknil mrcine s polno težo, se je skrivila v bok, sunila s prednjimi nogami naprej, z zadnjimi nazaj, frknil sem s konja daleč v kot. To bi še ne bilo nič kaj takega. Med odfrkom me je udaril zlodej konjski z nogo v trebuh, da sem zgubil zavest in sem se zavedel šele v vojaški bolnici.

Ko sem za silo vstajal iz postelje, me je obiskal ona strela od stražmojstra, in me pozdravi: "Ali si za dragonerja ali za krompir?"

Nobenega odgovora mu nisem dal, pa ga tudi zahteval ni.

Ko sem se popolnoma pokrepil od udarca, me je odpeljal v rdečjh hlačah in škornjih kaprol v domobransko.vojašnico. Tukaj so se vsi prestrašili. Naredniki in šarži so bili enoglasnega mnenja, da je rekrutska vežba pri kraju in kdo bi se naj jezil še z menoj. Po dolgem prerekanju me je vprašal bataljonski trobentač, če kaj dobro slišim. Ker sem pokimal, me je vzel seboj za vojašnico. Trobil je razne viže in jaz sem jih moral ponoviti za njim z žvižgom. Zadovoljen je bil z menoj in mi obljubil, da ne bom čisto navaden krompirjevec, ampak — trobentač.

Malo so me zmuštrali, da sem znal salutirati in se obrniti, nato sem dobil trobento in s to je šlo boljše nego z lupljenjem krompirja in s skakanjem na konja. Dokler mi niso sešili radi velikosti posebne obleke, sem kresal ter trobil v rdečih hlačah ter škornjih. — Baš radi dragonske obleke me je začelo klicati vse od prostaka do stotnika: "Dragoner hornist" (trobentač).

Polni vojaški rok sem trobil pri kompaniji in dobro se mi je godilo. — Nazadnje so mi pa le rekli, da sem jim dovolj trobental in da lahko grem v civil. Raca na vodi, moje navadne obleke ni bilo nikjer v skladišču. Seve da ne, ker je bila ostala pri dragoncih, in ti so tajili, češ, da ni pri njih nikdar jezdil kak Anton Lipnik. Nagega me niso mogli napoditi v svet, so mi pa podarili rdeče hlače in škornje, v katerih me je pripeljal kaprol h krompirjevcem.

Ko sem zapustil kasarno, se me je oprijela takoj sreča. Pred železniškim mostom sem zavil v oštarijo, ker denar sem pa imel. Krčmar je vzdrževal obenem prevoz pošte iz Maribora preko Št. Lenarta v Radgono. Ker sem zgledal kot odslužen dragoner, mi je takoj ponudil, naj stopim k njemu za konjskega hlapca. Po čisti resnici sem mu zaupal, kako sem prišel do dragonske uniforme prvič in sedaj zadnjič.

Ko je čul povest o mojem vojaškem trobentanju, je bil še bolj vesel, ker postiljon je moral biti v taistih časih dober trobentač. Ljudje so poslušali zelo radi postiljonov rog. Gospodar me je potolažil radi poštnih konj, ki so prav pohlevne ovčke in nobeden se ne zmoti, da bi koga brcnil. Tako sem se zapisal za postiljona in postal mesto vojaškega "Dragoner hornista" — "Dragoner Toni" celih 46 let.

Obema Lipnikoma je ugajala Antonova povest o vojaškem službovanju. V znak priznanja ga odslej ne kličeta Anton Lipnik, ampak — Dragoner Toni.