Dr. Jožef Muršec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dr. Jožef Muršec. Životopis.
J. G. Vrbanov
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (51. zvezek), 1898, 3–63
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. Mladostna leta.[uredi]

Malokdo se je povzpel do skrajne meje človeškega življenja in je poleg ohranil tako bistrega duha, tako čilo telo in zdrava čutila, kakor znameniti slovenski rodoljub, o kterem se bo govorilo v nastopnih vrsticah. Ta mož je bil dr. Jožef Muršec, vpokojeni profesor veronauka, ki je umrl dne 25. vinotoka l. 1895. v nemškem Gradcu — starosta med duhovniki obeh štajerskih škofij. Bil je menda zadnji izmed krdelca onih odličnih rodoljubov, ki so že v prvi polovici tekočega stoletja pričeli neumorno delovati za svoj narod, dramili ga iz tisočletnega spanja k narodni zavesti in omiki ter mu branili z »uma svetlim mečem« njegove pravice. Med njimi je stal svoje dni rajni Muršec v prvi vrsti, odlikujoč se po učenosti, vnetosti, blagem srcu in jeklenem značaju — obče spoštovan kot človek in duhovnik, kot narodnjak in pisatelj. Ta plemeniti pokojnik je zaslužil brez dvombe, da ga naš narod ohrani v hvaležnem spominu, in da se mu postavi dostojen spomenik v knjigah družbe sv. Mohorja, ktero je posebno pospeševal in ljubil — zvest ji poverjenik od njenega početka do svoje smrti.

Rajni Jožef se je porodil dne 1. sušca leta 1807. Pri »Živkovih« v Bišu, vasi šentbolfanske župnije v Slovenskih Goricah na Štajerskem. Oče mu je bil Janez, pošten in skrben kmet, mati pa Katreja, rojena Kranjčeva. Imela sta šestero otrok, med kterimi je bil Jožef najstarejši. Prvi prigodek, ki ga je iz dobe otroških let ohranil v spominu, je tá-le: Bil je petletnik, ko so prišli nekega dne v vas ruski vojaki, zavezniki našega cesarja Franca I. zoper nasilnika Napoleona, pred kterim se je tresla tedaj vsa Evropa. Vaški župan jih je poslal v vsako kmetsko hišo po dvanajst. Bili so sami veliki in zali ljudje, tako čednega vedenja, da so se vaščanom močno prikupili, zlasti pa otrokom, s kterimi so se za silo porazumeli in malo pošalili. Na malega Jožka so napravili tako globok in ugoden vtisek, da je še v svojih mladeniških letih pravil: »Ako bo mir, ko dovršim latinske šole, oblečem duhovniško suknjo, ako bo pa vojska — vojaško

Zeló huda je pela v dobi bojev zoper Francoze našim slovenskim kmetom. Po več dnij daleč so morali prevažati vojaško prtljago in hrano; konji, utrujeni in lačni, obležali so jim včasi na cesti. Enkrat so se vrnili vozniki — brez kônj in vozov. Prišedše dol do Legrada, hoteli so prisiliti, da bi še peljali dalje naprej. A poskrili so se drug za drugim stražam, pustili vse blago na cesti in bili zadovoljni, da so mogli odnesti zdrave peté. Matere in žene so med tem domá kaj premolile in preplakale, zlasti v onih družinah, kjer so tudi sina imeli med vojaki; kajti malokteri je videl zopet svojo domovino.

Sedem in polletnega so poslali stariši Jožka o veliki noči v domačo šolo, tedaj še nizko leseno bajto, v kteri je učil učitelj Belec. Ker je dečko pokazal takoj bistro glavico, dali so ga na jesen potem k materinemu ujcu Jakobu Šalamunu, dekanu v bližnjem trgu Sv. Lenartu, kjer so imeli že dvorazrednico. Kakšna odlika zanj! Smel je bivati v gosposki hiši ter sedeti za gosposko mizo. V družbi izobraženih duhovnikov se je že zgodaj privadil onemu lepemu vedenju, ktero ga je dičilo vse žive dni. Ker si je tedanji pridni gospod kaplan fantiča, ki je služil dekanu tudi za pastirja, vzel dobro v strah, izvršil je prvi razred povoljno. Toda gorjé! V drugem je vladala zgolj nemščina, in ta je slovenskemu dečku lazila prepočasi v glavo. Izgubil je veselje do uka, kterega ni razumel, in ne da bi šel v šolo, skril se je nekolikokrat s svojo živino v »lormanjski« hosti. »No,« mislila sta si katehet in učitelj, »ako ne pojde z dobra, pa pojde s huda; »šiba novo mašo poje In zarés, enkrat je zapela v kaplanovi in enkrat v učiteljevi roki — tako občutljivo, da je Jožka vsega spokorila in poboljšala. Začel si je na vse pretege v glavo vbijati iz knjige stavek za stavkom, učil se od zore do mraka, da mu je pot lil raz čelo; in glejte, strah je storil, da je tudi drugi razred pošteno dovršil, dasi je prav malo umel tega, kar je znal blebetati na pamet. Dosti muke, a malo dobička! Uk v nepoznanem jeziku duh le slabi in mori, uk v domačem pa ga bistri in poblažuje!

Ker je bilo izpričevalo povoljno in je tako nasvetoval ujec dekan, sklenili so previdni stariši, dati tedaj desetletnega sinka »študirat«. Saj je kmetu v tem kraju poseben ponos in veselje, ako si odgoji izmed svoje dece »gospoda«, ki bo enkrat vsej družini v čast in pomoč. Jeseni leta 1817. Je torej odvedel stari »Živkov« Janez svojega ljubljenca Jožka v Maribor. Spravil ga je na stanovanje k meščanu, pri kterem je bival tudi sorodni mu šestošolec Poljanec. Tukaj se je v vsakdanjem pogovoru toliko privadil nemščini, da je učiteljev pouk v šoli čim dalje bolj umeval in tretji razred ljudske šole dovršil dostojno. A v knjige je le malokdaj pogledal, kajti učitelj je imel slabo navado, klicati učence k izpraševanju po abecednem redu; zatorej se je vsak to, kar je njega zadelo, v šoli kar sproti naučil. Takšna neprevidnost pospešuje pri dečkih lenobo in zakrivi slabe uspehe. Kazen tudi Jožku ni izostala. Ko je prestopil 1818. leta v prvi razred latinskih šol (v gimnazijo), ostal je na starem stanovanju, toda brez nadzorstva, kajti sorodnik Poljanec je bil potegnil v Gradec v višje šole; hišni gospodar pa ni imel ne časa, ne volje, gledati na dečka. Ta pa se je zanašal zopet na svojo bistro glavico in srečo, ni se pobrigal za uk in naloge, ampak udal se rajši pohajkovanju in dijaškim igram. Mladost je pač norost, potrebna je vodnika. Na koncu šolskega leta je bil, s kratka povedano, naš Jožko med vsemi učenci — najzadnji! Ta nesreča pa ga je vsega pretresla in mu odprla oči; sram ga je bilo pred učenci, in bal se je očeta.

Jednaka usoda pa je odtlej do današnjega dne zadela na stotine dijakov iz jednakega vzroka. Naši slovenski kmetje, dajoč svoje mlade in še neizkušene fantiče v mesta, kjer so latinske ali realne šole, gledajo v prvi vrsti na to, da jim pridobijo stanovanje in hrano po kolikor moči nizki ceni; zakaj huda je dandanes za denar. Toda pregovor: »najcenejša roba — najslabša roba,« velja tudi v tem oziru. Dijaku v 10.—15. letu je odgoje, nadzorstva, lepih vzgledov in izpodbuje, v sili pak tudi strahú treba, kakor ribi vode. V teh letih se vzbudé v njegovem srcu razne strasti in hudi nagibi; gorjé, ako je zdaj, ko se odločuje usoda vsega njegovega življenja, prepuščen samemu sebi, morebiti še povrh izpostavljen izkušnjavam in pohujšanju slabega društva, v kterem živi. Podoben je čolnu, ki plava na nemirnih valovih morja brez jadra in krmila. Največ nevarnostij je za dečke v takozvanih »študentovskih kasarnah«, kjer so stlačeni po 4, 5, 6 v jedni sobi, in so torej vsled tesnega prostora drug drugemu na potu ter drug drugega motijo. Razun postelj, nastavljenih ob stenah, najdeš v sobi le jedno mizo in nektere stole. Vsak je tukaj svoj gospod, nikdo mu ne dela strahú. Poleg malih zagledaš dijake višjih šol; ti že pohajajo gostilne, puhajo tobak, igrajo na kvarte in krožijo dijaške pesni; v vsem tem postanejo učitelji — mlajšim vrstnikom. Še sreča, ako ni med njimi kakšnega razuzdanca, ki se rad pobaha s svojim »junaštvom« pred drugimi. Tudi zdravju mladine so škodljiva taka stanovanja, polna smradú in včasi mokrotna. Ko bi stariši zunaj na kmetih poznali vse te nerednosti in nevarnosti, niti jednega dne bi v taki hiši ne pustili svojega ljubega otroka. Pri izbiri stanovanj se je obrniti ali do šolskega vodje, ali do učiteljev, ali do kterega duhovnika v dotičnem mestu, da se poprašajo za pouk in nasvet. Tudi bo šel dober oče v teku šolskega leta pozvedovat, ali se bo pismeno do jednega ali drugega gospoda obrnil, da zvé, kako je z njegovim otrokom na tujem. Malomarnost v tem je pogostoma kriva — prepoznega kesa!

Sevéda je Jožkovega očeta zgrabila jeza, ko je prišel po njega ter zvedel golo, žalostno resnico in nje vzrok. A izprevidel je, da je sinkovega propada bil nekoliko tudi sam kriv; zató se je pomiril in pomiloval plakajočega fantiča. Ujec dekan mu je svetoval, naj z njim poskusi še jedno leto, in Jožek je pred obema delal obljube in sklepe, da se poboljša. Zatorej ga oče, ko so bile potekle počitnice, o »vseh svetcih« zopet odpelje v Maribor; a poiskal mu je drugo, primernejše stanovanje. Ta prva škoda in sramota, ki jo je naš dijaček pretrpel, spametovala ga je ter mu služila v korist vsa poznejša leta. Ponavljajoč prvi razred gimnazije, dovršil ga je z odliko; ostal je zeló priden in marljiv tudi v vseh višjih razredih in pozneje tudi v bogoslovju, tako da je bil vedno odličnjak in vselej med prvimi! Posebno pa se je svojim učiteljem še prikupil z dostojnim, mirnim vedenjem in z vestno, odkritosrčno pokornostjo.

Gimnazije so bile v onem davno minulem času zgolj nemške ter urejene po drugem načrtu, kakor dandanes. Imele so samo po šest razredov, in v vsakem po pet predmetov. Knjige niso bile one debelosti, kakor so zdaj, toda pridnejši učenci so jih znali od besede do besede na pamet. Vodja gimnazijski se je imenoval prefekt, in v vsakem razredu je učil vse predmete jeden profesor, razun veronauka, v kterem je mladino poučeval poseben duhovni profesor v vseh razredih; ta je imel vsak dan pred začetkom šole tudi opravljati božjo službo, po nedeljah pridigovati in pred veliko nočjo voditi duhovne vaje. Po štirikrat v letu so dijaki skupaj hodili k izpovedi in k sv. obhajilu; vsa ta sredstva pospešujejo dobro krščansko odgojo. Od 1. do 4. razreda, ki so jih imenovali »gramatikalne«, učil in odgojeval je Muršeca profesor Ceh, blag in miren mož, v 5. razredu profesor Zupančič, v 6. pa mladi profesor Riegler, mož globoke učenosti, ki je bil pozneje mnogo let šolski nadzornik v Gradcu. Vodja gimnazije je bil Esenko, in verske predmete je učil duhovnik Humpl. Poleg teh je vredno še omeniti starega profesorja Arherja, prednika Rieglerju, ki je bil redek čudak. Nosil je po šegi, v minulem stoletju gospodi splošni, še jedinec v Mariboru svoje lase v dolgo kito spletene, kakor jih vidiš dandanes le pri ženskah. Veliki prevrat na Francoskem je tudi v šegah in nošah ljudij mnogo izpremenil. Začeli so si lase na kratko striči, na poprej obritem obrazu pa nositi brke. Napoleon I. je dal vsakemu vojaku, ki se je držal še stare navade, meni nič, tebi nič odrezati kito. Samo naš starina Arher je bil na svojo dolgo kito ponosen, kakor kakšno rudečelično dekle, in ni maral ne za jezo in klepet svoje žene, ne za posmeh in zabavljanje meščanov. Pa česa si ne izmislijo predrzni dijaki! Na koncu šolskega leta so oni najvišjega razreda priredili v slovo veselico in povabili k njej med drugimi tudi profesorja Arherja z zakonsko polovico vred. Tej so natihoma bili razodeli svoje črne nakane, in rada jim je pritrdila. Častiti mož »starega kopita« je bil vnet prijatelj rujnemu vincu; kmalu ga je tako razgrelo, da je v dobri volji popeval in napival, kakor bi bil za 50 let omladel. Tudi njemu je napil ljubljenec šestošolec. V tem hipu ga vsi obkolijo, trkajo s svojimi kupicami ob njegovo in kličejo: živio, živio! — kar potegne porednež, stoječ mu za hrbtom, iz žepa molilne škarje, z drugo roko pa prime rahlo za kito — čik! — in ta je ležala, kakor bi trenil, na tleh. »O vi hudobneži!« zakričal je profesor in skočil v stran, ko bi ga bil piknil gad. Zagledavši svoj kras, preljubo kito pred nogami, stresel se je ves od jeze in žalosti. Hitro jo je pobral in, pograbivši svoj klobuk, popihnil skoz vrata, kakor bi gorelo za njim. Od tega nesrečnega dne ga nisi videl več dobre volje, in ogibal se je ljudij, zlasti dijakov. Za njim pa noben Mariborčan ni kazal več kite, malo da ne vsi so dolgobrkeži.

Muršec, bivajoč kot dijak v Mariboru, dobival je hrano nekoliko let od doma; seveda mu jo je — enkrat na dan — kuhala domača gospodinja; za zajuterk in južino je snedel samo kruhek, za večerjo pa — nič. Jedno leto ga je pa preživljal cestninar (mitničar) brezplačno, samo da mu je moral dijak po noči pobirati cestnino in še kak manjši posel opravljati. A v tej hiši ni bilo krščanskega reda. Takoj prvi dan mu je zabičal gospodar v glavo: »Kar pri nas vidiš, bodi ti, kakor bi ne videl, in kar slišiš, kakor bi ne slišal.« S prva ni umel pomena teh besed; a ko so mu počasi postale jasne, obvarovali so ga opomini pobožne matere, molitev in nedolžna vest izprijenja v tej malovredni družbi. Nastopno šolsko leto si je izprosil od starišev, da so ga dali v drugo, pošteno hišo. Tu so morali zanj plačevati po sto goldinarjev dunajske veljave (= šajna) v letu, kar je bilo za ono dobo visoka svota, a bil je v vsakem oziru dobro oskrbljen. V višjih dveh razredih pa si je vedel nekoliko drobiža tudi že sam prislužiti, in to s poukom mlajših učencev in jednega ali drugega premožnejšega sošolca. Ubožnim vrstnikom pa je tudi brezplačno rad postregel, zlasti v računstvu, v kterem je bil posebno dobro podkovan. Iz šole domú gredé, vedel je že ponavljati vse dokaze, ki jih je profesor ravno učil; to izpričuje, da ni bil samo dobre glave, nego tudi zeló pazljiv. Da bi imel pravico poučevati, napravil je po tedanji šegi posebne izkušnje, prvo leta 1823., drugo l. 1825., tretjo za pouk velikih dijakov pa pozneje v Gradcu. To je bila modra uredba; kajti kdor hoče biti drugim učitelj, naj dokaže poprej svojo zmožnost; kakšen šušmar koristi samo svojemu žepu. Vsled njegove postrežljivosti, pa tudi zaradi njegovega lepega vedenja so Muršeca vsi součenci cenili in ljubili; saj pa je bil tako odkritosrčen in miroljuben, da ni imel niti z jednim svaje ali prepíra.

V onem bolj treznem in resnem času je postava dijakom ostro prepovedovala, puhati tobak in zahajati v gostilnice. Profesorji in mestni biriči so prežali na nje kakor jastrebi, na rokodelske učence pa njih mojstri, tedaj združeni po obrtih v posebne zadruge ali cehe. Ne, da se ne bi bili zdaj pa zdaj vtihotapili v ktero krčmo, da bi pokusili poliček piva, ki je stal bornih 5 soldov; saj ima, kakor uči pregovor, »prepovedan sad vselej poseben slad«. Toda ponočevanja in popivanja do pijanosti dijaki tedaj niso imeli v šegi, izgredov ni bilo. Naš Jožef, še dijak, slišal je iz ust modrega učenjaka zlate besede: »Kdor preveč pije, ta malo popije t. j. kratko živi; in te so mu ostale v spominu vse žive dni. Tobak in omamljive pijače so škodljive osobito mladini, ker škodujejo rasti in razvitku telesa, živcem in možganom. Poznal sem mladeniča, ki je po zlorabi omenjenih stvarij, zbolel na umu, in drugega, ki se ga je lotila »bolezen sv. Valentina«, t. j. božjast.

Kot peto- in šestošolec je bival Jožef na istem stanovanju z nekterimi mlajšimi dijaki, na ktere je imel paziti. Jeden med njimi je bil odličnjak Ilešič, kteri se je vpisal pozneje med vojake, postal polkovnik in si pridobil veliko slave v boju zoper Dance l. 1864. Drugi je bil kraján L—c, kteremu pa uk ni tekel tako gladko, da je Jožef imel z njim precej muke; pozneje je baje prestopil k finančni straži. Ta mladenič je Muršecu slučajno razodel čudovito dušeslovno skrivnost. Nekega večera je prišel namreč Muršec nekoliko pozneje domú, in prižgavši si luč, je zapazil, da spi L—c celó na robu postelje, tako da bi utegnil pasti z nje. Zató ga je malo dregnil, da se vleže bolj v sredino. Nenadoma se L—c zravna, pogleda kakor speč zajec srpo Muršecu v obraz ter ga vpraša, kaj neki želi. Tega posili radovednost, zató vpraša sanjača: »Kako si izvršil minulega dne nalogo v šoli?« Ta pa odgovori: »Na dveh mestih sem jo nekoliko pomazal in napravil sem nekaj pomot.« Muršec, čudeč se tej nenavadni odkritosrčnosti, vpraša dalje, kako sta nalogo izvršila sobna tovariša, kam so šli po šoli, in kaj so počeli tam. Na vsako vprašanje je dobil točen odgovor. Potém je še vedno spečemu L—cu velel, naj se zopet vleže, kar je ta brž storil. Jožef pa je v pozno noč premišljal prikazen, o kteri prej nikoli ni slišal. Drugo jutro je pokregal krajána zaradi pomot in madežev v nalogi, ktere je bil sam izpovedal. Ta ga je pogledal ves pobit ter vprašal tovariša, zakaj sta ga zatožila. Seveda sta oba to odločno zanikala. — Na isti način, kakor prvikrat, spravil je Jožef še večkrat v noči na dan, kar so mu zakrivali dečki po dne, in vsled tega so dobivali zdaj opomine, zdaj ukore. To jih je spravilo navzkriž, in jeli so drug drugega sumničiti, da je ovaduh; toda vsak je odločno trdil, da ni nič izdal, svojega nadzornika Muršeca pa so se grozno bali, češ, da je vseveden; kajti vsaki nerednosti ali laži je prišel na sled. Naposled so se mu fantje smilili, zatorej jim je proti kraju šolskega leta razodel izvirek svoje domenljive vsevednosti ter hkrati dokazal, da človek za to, kar stori ali govori v spanju, ni odgovoren. Navzlic temu se ga je L—c od tega dne še hujše bal in kolikor moči ogibal. — Zadnja leta se je o jednakih prikaznih mnogo pisalo in govorilo; delali so tudi slične poskušnje, a kazale so se škodljive zdravju dotičnih oseb.

Jesenske počitnice je Jožef vselej preživel v rojstni vasi in se rad bavil z vsakim kmetskim delom, da bi nekaj tega odslužil, kar so plačevali za njim. Po nedeljah se je shajal z drugimi dijaki, kterih je bilo že tedaj tukaj in v sosednih vaseh zdatno število. Dva blaga moža, ki ju župljani ne bodo tako hitro pozabili, delovala sta v oni dobi pri Sv. Bolfanku: župnik Jakob Peklar in školnik Janez Rojko. Prvi je bil vzgleden duhovni pastir, drugi izvrsten, pa tudi strog učitelj — okoli 40 let. V lepi složnosti sta učila ljudstvo, in če sta zapazila v šoli dečka bistre glavice, izpodbujala sta njegove stariše z vso vnetostjo, naj ga dajo učit za »gospoda«, dokler niso privolili. Ta ali drug je sicer v šolah obtičal, a po večini so dospeli do zaželjenega smotra, tako da si je mala duhovnija, obsegajoča malo črez 1000 duš, vzgojila polagoma večje število učenih gospodov mimo vseh sosednih župnij. Pomrli so že mnogi, a vedno še živi kakih 13—14 duhovnikov, nekteri doktorji prava in zdravilstva, sodni in finančni uradniki, učitelji itd. Kmet pa je svoje dni lažje spravil sina v višje šole, kakor dandanašnji; čeravno so bili podložni grajščakom, in čeravno so imeli nadležno raboto in desetino, bili so Biščanci in njih sosedje v plodovitih Slovenskih Goricah premožnejši nego sedaj. Vsak je imel 1—2 vinograda in mimo goveje živine po 4—6 konj v hlevu; saj daje plodovita Pesnička dolina dobre krme v obilici. Davki pa so bili tako nizki, da je Muršečev ded (praoče) plačeval od kmetije srednjega obsega na leto po 33 — reci tri in trideset krajcarjev! Na kmetih je bila sploh zmernost, priprostost in poštenost domá. V vasi ni bilo ne pijanca in pretepača, ne tatú ali sleparja. Ključavnic na hišnih vratih, na žitnicah in kletéh (pivnicah) ni bilo treba, in kdor je kaj izgubil, ni se imel bati, da mu kdo izgubljeno blago ali orodje odnese; še črez 24 ur ga je našel na istem mestu. Za vzdrževanje javnega reda je zadostoval samo jeden birič v obširnem okraju hrastovske grajščine, pod ktero je spadala velika vas Biš; orožnikov (žandarmov) še tedaj ni bilo. Največ je k temu ugodnemu stanju pripomagal strah božji, ki je ta čas vladal še v vsaki družini; pomagale pa so tudi primerno ostre postave, ki niso ostale le mrtva črka. Človek slabih nagibov in razvad je vedel, da »grajska gospoda« ne umeje šale; za vsako hudodelstvo ga čaka ali temna ječa in post v njej, ali pa — leskova palica; bojazen pred njo ga je ohranila na pravem potu. Strahú božjega pa nikdo ni učil s tako prepričujočo zgovornostjo, kakor župnik Peklar, mož svete priprostosti, a apostolske veljavnosti. Njegova mirna in hkrati resnobna beseda je bila ljudem — povelje. Vsak ga je spoštoval, vsak ubogal, in zato v župniji ni bilo slišati o kakem pohujšanju. Tožbe pri gosposki so se godile zeló redkoma, ker je župnik s svojim vplivom in svetom vedel poravnati vsako manjšo razprtijo. Ako sta se sprla tu ali tam zakonca, nekoliko besed iz njegovih ust je zadostovalo, ju zopet pomiriti. Posebno naklonjen pa je bil preblagi duhovnik učeči se mladini, ktero je v domači šoli zeló marljivo poučeval in k čednostim izpodbujal. Učenci latinskih šol, vrnivši se na počitnice domú, podajali so se vselej hitro v župnišče, da mu pokažejo svoja izpričevala (prav za prav »kataloge«, v ktere so bili vpisani redi vseh dijakov). Župnik je pri taki priliki pohvalil jednega, pokregal drugega, kakor si je kteri zaslužil. Vsako nedeljo so bili potém vsi dijaki domače župnije pri kosilu njegovi gostje, in sedeče za mizo je prijazno opominjal, pripovedoval jim zanimive novice, včasi tudi kako šalo ali kratkočasnico. Toda pred kosilom so se morali vsi udeleževati božje službe, in v ta namen so jim bile določene klopi na strani velikega oltarja; tam so jih videli vsi ljudje, in zlasti otroci, kterim so imeli služiti v dober vzgled. Ker se je tedaj šolsko leto pričelo še le po prazniku vseh svetnikov, povabil je župnik svoje ljube dijake vsako jesen na trgatev v svoj vinograd k Sv. Antonu v Slovenskih Goricah. To so jim bili najprijetnejši dnevi počitnic! Od vseh hribov se je slišal glas klopotcev in vmes veselo popevanje in krikanje trgačev. Tudi naši manjši dijaki so pomagali trgati, večji med njimi pa so nosili polne brente (pute) v tlačilnico ter uganjali delavcem v zabavo svoje dijaške burke. Ko pa je prišel večer, radovali so se vsi skupaj ob bogato naloženi mizi, po jedi pa s petjem, z nedolžnimi šalami in z igro na kvarte — za kuhane kostanje. Včasi jim je povedal tudi župnik ktero za kratek čas, zlasti jedno ali drugo Volkmerjevo pesen, ktere so bile tedaj narodu najljubše. Spat so pa hodili vsi skupaj na hram — v slamo ali seno. Ta trgatev je trajala včasi po več dnij, ako je izprosil sv. Vrban dosti grozdja. Na ta način je pripravil gostoljubni župnik učeči se mladeži mnogo veselih dnij, in to z namenom, da bi jo imel pred očmi in jo ohranil v počitnicah na poti reda in dostojnosti. Mlad človek — brez opravila in nadzorstva — se lahko izgubi, osobito če se mu daje po nepotrebi denar. — Poleg župnika in školnika je bil važna oseba v vasi župan in hkrati jedini krčmar Šime Lešnik, ali po domače »Simerl«. Tudi ta je bil poštenjak od temena do pet, pameten svetovalec svojim občinarjem, varuh reda, treznosti in spodobnosti. Zapazivši, da je kteri njegovih gostov zahteval vina črez navadno mero, dejal mu je: »Janez, zdaj pa ti bodi dovolj, le pojdi domú;« in vsak ga je ubogal, vsak spoštoval. Župani so v onem času, do 1.1848., pri gosposki dosti premogli, in vsled tega so imeli pri kmetih veliko veljavo, poredni fantje pa so se jih zeló bali. Če je župan hudobneža zatožil pri gosposki, takoj ko je prišel v leta, vtaknila ga je med vojake — za 14 let! Občina se ga je iznebila, in v vojašnici so mu »z brezovo mastjo in leskovim oljem« kmalu izgnali muhe in trmo. Srečna se sme imenovati župnija, kjer skrbé trije prvaki v njej: župnik, učitelj in župan, v lepi slogi, z blagim namenom in primernimi sredstvi za duševni in telesni blagor krščanskega ljudstva.

Zanimivo utegne tudi marsikomu biti, da zve narodno nošo, kakoršna je bila tedaj običajna pri naših Pesničarjih. Možje in fantje so nosili dolge breguše in prek njih srajco do stegna, oboje iz domačega platna; moder ali rudeč prslek (kamižol) in iste barve pas, dalje suknen moder plašč s širokim ovratnikom (kolérom). Glavo jim je krila kosmata čapka ali črn klobuk s širokimi krajniki, na noge pa so obuvali zale čižme z visokimi opetnicami. — Ženske so oblačile raš (janko) s stoterimi gubami, segajoč pod koleno, rudeč ali moder telesnik (moderc), krog in krog prešit s trakovi različne barve, namesto srajce pak bele rokavce s širokimi zobci. Na strani so nosile na dolgem lancu meden nožek (sklepec). Obute so imele črevlje z visokimi opetnicami in mnogogubnimi sarami. Omožene žene so nosile na glavi snežnobele peče; dekleta so hodila gologlava, le prek čela so si navezavala po 6—8 svilnih trakov, izmed kterih se je površni lesketal v vtkanih srebrnih ali zlatih nitih; vzadi pa so jim visele kite z vpletenimi trakovi dol do ledovja. Kaj ne? Prav lepa je bila ta narodna noša, žal, da so jo naši ljudje, ki že od nekdaj radi posnemajo tujce, že do srede tega stoletja pustili v nemar. Mlajši rod še je odpravil zadnji ostanek — breguše, ki so v poletni vročini bile jako prilične.

V onem davno minulem času je bilo med ljudmi mnogo praznoverstva; vse je govorilo o strahovih, o čarovnicah in veščah. Muršec dijak je bil dovolj poučen, da so nične take čenče, a vendar se mu je v počitnicah enkrat pripetil slučaj, v kterem je imel prestati njegov pogum težko izkušnjo. Oče ga je poslal nekega večera v sosedno vas Gočevo, da bi pozvedel nekaj važnega. Ko pride do kraja domače vasi, bila je že tema; kar zagleda veščo, ktera je ob cesti pri plotu plapolala modro-belkasto, vedno na istem mestu. Ni se je ustrašil, dobro vedoč, da je to neškodljiva prirodna prikazen. Mirno dalje korakajoč, premišljal je ljudske pravljice o tem, kar stopita — o groza! — pred njega, ko bi trenil, dva žareča moža. Lasje so se mu zježili na glavi, in ves omamljen se je stresel na celem telesu — tako se mu je razburila mladeniška domišljija. Ni mogel stopiti ne za korak naprej, ne nazaj. V tem hipu mu je zašepetal notranji glas na uho besede, ki si jih je vtisnil svoje dni globoko v spomin, ko se je bil v neki stvari prenaglil: »Človek, pomisli, kaj delaš!« Takoj je ta rek na glas ponavljal in potém zavriskal, da je odmevalo; s tem je bilo strahú in trepeta konec. Zdaj je spoznal, da sta domnevana dva žareča moža le dve razsvetljeni okni, kteri je zagledal, nenadoma stopivši izza grmovja. To kaže, da je človeku, kedar se mu primeri kaj izvenrednega, ali ko mu zažuga nagloma nevarnost, potrebna le premišljenost in zavednost — in brž si vé pomagati. Malo deco pak z vražami strašiti, je grešno in neumno, ker otrok slabih živcev od strahú lahko zboli, marsikteri pa ostane vse žive dni bedast strahopetnež — pametnim ljudem v pomilovanje, hudobnim v posmeh.

Jeseni 1. 1825. se je preselil Muršec v nemški Gradec, dovršivši gimnazijski uk v Mariboru od 1. do 6. razreda. Današnji 7. in 8. razred sta bila tedaj v zvezi z vseučiliščem, in nazivali so ju »filozofična« (modroslovna). Tukaj v oddaljenem tujem mestu si je moral za kruhek sam skrbeti, kajti vsled slabih letin mu oče, ki je zalezel v dolgove, ni mogel več pomagati. K sreči ni bilo treba njemu, izvrstnemu dijaku, plačevati šolnine. Moral je s početka potrkati na vrata dobrih ljudij, in taki so se že od nekdaj nahajali v samostanih. Jožefa so se usmilile nune elizabetinke in mu dajale dve leti vsak dan pošteno kosilo, in to mu je v sili zadostovalo. Počasi si je priskrbel tudi v Gradcu pouk dijakov, in s tem, kar je prislužil, plačeval je stanovanje, obleko in knjige. »Sila kola lomi!« Deca bogate gospode, ako hoče izhajati v šoli, potrebuje razun profesorjev še posebnih domačih »inštruktorjev« (učiteljev), ktere ji najemajo očetje za drag denar; kmetski dijak siromak pa mora po šoli dan na dan, da si pomaga, na prvo poučevati druge in potém še v pozno noč sam sebe pripravljati. A Bog ga zató obdaruje redoma z bistro glavico in z boljšim zdravjem. In v istini, zeló nadarjen in povrh neizmerno marljiv je bil Muršec v vseh opravilih svojega stanú. Zdaj se je imel učiti predmetov: višjega veronauka, modroslovja, fizike in latinskega jezikoslovja; tem je radovoljno dodal višje vzgojeslovje in leposlovje (estetiko); slednje je učil znani zgodovinar Muhar, mož slovenske krvi. Stanoval je z drugimi petimi dijaki pri neki srebrarici. Že v drugem mesecu mu je došla ponudba za domačega učitelja pri grajščinskem oskrbniku proti ugodnim pogojem; a odklonil jo je, ker bi mu roke vezala na več let; istotako ni sprejel druge ponudbe, ktera bi mu pot odprla v posvetni stan. Ni dovolj, da ima mladenič dobro glavo za uk, treba mu je tudi previdnosti, da ga sijajne ponudbe in nade ne zvabijo s poti; misliti mu je ne le na dobiček današnje ure, nego tudi na daljno prihodnjost.

Ker je Jožef 1827. l. dosegel starost vojaštva, poklicali so ga na pristojno gosposko v Hrastovec. Toda ni se imel ničesa bati; dovolj, da je pokazal svoje izpričevalo z izvrstnimi redi, in izjavili so mu, da je po postavi oproščen vojaščine. Grajščak Pauer mu je k temu častital in ga še povabil k sebi na kosilo; to mu je služilo v čast in veselje. Toda istega leta ga je zadel pozneje hud udarec; izgubil je vrlega očeta, ki je že delj časa bolehal za pljučnico, starega še le 58 let. Oče Janez, ko mu je bil podelil blagi župnik Peklar svete zakramente, velel je še prinesti steklenico starega vina; blagoslovivši pri postelji zbrane, plakajoče otroke, pil je z drago mu zakonsko družico Katrejo po štajerski šegi v slovo »šentjanževec« (blagoslov sv. Janeza Krstnika), rekoč: »Bolje, da umrjem prej jaz; ti si boš mogla brez druge možitve z otročiči pomagati, česar bi jaz ne mogel.« Potém je dejal o nenavzočnem dijaku Jožefu (bil je ta čas v Gradcu): »On naj ostane, kjer je; hrani štiri polovnjake letošnjega vina za njegovo novo mašo.« Vse modro uredivši gledé zapuščine in gospodarstva, je kmalu potém mirno v Gospodu zaspal. Vsakdo lahko razume, da je bila ta smrt za vdovo in šest še deloma majhnih otrok velika izguba. Jožef, najstarejši, je materi takoj naznanil, da se rad vrne domú in pomaga pri gospodarstvu, ako ga je treba. Usmilili so se mu tudi mlajši bratje in sestre, ktere je prav srčno ljubil. Toda pobožna mati je spoštovala rajnega moža željo, da se naj Jožef dalje uči, nadejajoč se, da utegne kdaj kot gospod svojim domačinom bolje koristiti.

Bil je Jožef tedaj v drugem razredu »filozofije«, t. j. osmošolec, in bližal se je prevažni čas, ko si je imel izbrati nov stan. Mladenič, ki je dovršil latinske šole, je podoben romarju, ki je prikorakal do križempota, pa ne vé, ali bi se obrnil na desno, ali na levo stran, da pride do zaželjenega smotra. Sreča zanj, ako zagleda ob cesti kažipot, po kterem se more ravnati. Dijak na križempotu vidi pred seboj štiri steze, držeče v razne stanove: prvi je duhovski, drugi profesorski, tretji pravoslovni, četrti zdravniški stan. Različni so po važnosti, po delokrogu in odgovornosti; vsak ima svojo čast, a tudi svoje breme, vsak zahteva učenost in zvedenost, vsakemu je treba požrtvovalnosti in vestnosti. Da se torej mladenič vroče krvi in žive domišljije odloči za pravi poklic, potrebuje, ker je še neizkušen, dobrega kažipota. Za svet ima vprašati svoje stariše in učitelje, ki poznajo njegove nagone in zmožnosti. Ti mu bodo pojasnili dolžnosti, ki jih v tem ali onem stanu nalaga Bog; in do Boga se ima obrniti v goreči molitvi, da si izprosi milost in razsvetljenje, po kterem bo zadel pravi poklic. Kdor se je pri izvolitvi svojega poklica prenaglil ali zmotil, ostane nesrečen in nezadovoljen vse žive dni.

Naš Jožef, ki je bil vedno tuj mladeniškim sanjarijam in je natančno preudaril vsak korak, odločil se je po glasu svojega srca in svoje vesti za duhovniški stan. Ta je po svojih opravilih in svojem namenu vzvišen nad vse druge; v oni dobi je bil tudi pri gospodi, kakor na kmetih v posebni časti. Za vzor duhovnika je služil Jožefu župnik Peklar, čegar kreposti je še na stare dni hvalil. Seveda je s svojim sklepom razveselil vso rodbino, zlasti pa svojo ljubo mater. V bogoslovnico so ga pa gledé na njegova izvrstna izpričevala prav radi sprejeli. Jeseni leta 1827. se je vrnil torej v Gradec, da bi se pripravljal na svoj stan; v Gradec pa zaradi tega, ker je tedaj iztočni del malega Štajerja (ves mariborski okraj) spadal pod sekovsko škofijo. Zavod, v kterem se odgajajo mladeniči za duhovništvo, ima svoj strogi hišni red, kteri določuje natančno čas za pouk in pobožna opravila, a tudi za odpočitek in okrepčanje. Nadzorstvo in vodstvo je izročeno odličnim starejšim duhovnikom, in mnogovrstni pouk oskrbujejo učeni duhovni profesorji. Muršec se je poprijel po svoji navadi uka in reda, pa tudi pobožnih vaj z vso vnetostjo in resnobo; to, kar je storil, storil je veselega srca in obraza. Vse dni, ki jih je prebil v semenišču, bil je tako zadovoljen, da je še kot zlatomašnik pravil: »Jaz sem v bogoslovnici užival najsrečnejša letasvojega življenja. Založen z vsem potrebnim, v družbi toliko pridnih, bistrih in živahnih vrstnikov iz vseh pokrajin štajerske in njej sosednih dežel — česa bi pogrešal? Čemu ne bi bil vesel?« — V graški bogoslovnici se je odgojevalo tedaj prek 160 mladeničev, torej jih je obsegal vsak razred okoli 40; jednakega števila niso pozneje več dosegli. Poleg izpolnjevanja svojih dolžnostij so imeli na razpolago proste ure in dni za odpočitek; hodili so v dolgih vrstah na izprehod po divni graški okolici, ali so se razveseljevali z igro na kegljišču, na biljardu itd. Imeli so svoj dobro izurjeni pevski zbor, in v predpustu so priredili včasi šaljive glediščne predstave, h kterim so smeli povabiti poleg škofa in duhovnikov tudi imenitne meščane. Nedolžne zabave in kratkočasnice so po delu dovoljene in služijo mladini v potrebno razvedrilo; tem bolj pa se ima kristjan ogibati onih, kjer se šopiri napuh, nesramnost in pohujšuje. Po dva in dva so smeli bogoslovci nekolikokrat v mesecu obiskovati tudi svoje sorodnike in prijatelje po mestu. Puhanje tobaka pa je bilo tedaj tako strogo prepovedano, da bi onega takoj izključili, ki bi se pregrešil v tem. Ni čuda, da je Muršec potém ostal tobakov sovražnik vse žive dni ter ga preganjal s peresom in živo besedo. Semeniški vodja je bil kanonik Matija Purkarthofer, že prileten mož modre zmernosti in plemenitega srca, Slovencem vedno naklonjen, osobito še našemu Jožefu. Veliko sekovsko škofijo pa je vladal slavni knez in škof Roman Zängerle, zares višji pastir po volji božji, učen, za vse dobro vnet in mož železne volje. On je postal škofiji, poprej v marsikterem oziru zanemarjeni, pravi »reformator« (preobrazovatelj). Zató je skrbel, da ji odgoji pred vsem mnogo duhovnikov, privajenih dobremu duhu in redu; pomanjkanje duhovnih pastirjev, ali njih malomarnost je ljudstvu v veliko škodo in nesrečo. Med bogoslovci je bilo mnogo Slovencev, kteri so deloma z Muršecem vred hodili poslušat predavanja profesorja Kvasa, ki je od l. 1823. učil na graškem vseučilišču slovenščino. V počitnicah je Jožef vsako jesen kot povabljen gost obiskoval nektere »primicije«. Dovršivši drugo bogoslovno leto pa je krenil s tremi tovariši na potovanje v Gornji Štajer, Solnograško, Gornje in Dolnje Avstrijsko; to je bila za oni čas, ki ni poznal še železnic, daljna pot! Potovali pa so večinoma po šegi apostolov peš in prenočevali včasi v gostilnici, včasi pa tudi v senu na hlevu. Doživeli so mnogo zanimivih slučajev, ktere je naš Jožef pripovedoval še na stare dni, hvaleč hkrati veličastnost planinskih pokrajin in lepoto Solnega grada, Išla, Ebenseeja, Gmundena, Linca in zlasti Dunaja. Tako počasno potovanje razvedruje in poučuje bolje, kakor nagla vožnja po železnici.

Kot tretjeletnik je Muršec jel bolehati na prsih. Prej majhne postave, rastel je zadnja leta naglo, kar je škodovalo razvitku pljuč. Zdravnik mu je svetoval, naj za jedno leto uk prekine in se iz slabega mestnega zraka preseli v boljšega na kmetih, osobito kjer je dosti gozdov. Toda ta nasvet ga je hudo prestrašil; zeló nerad bi izgubil jedno leto. Zatorej si je izprosil pri blagem semeniškem vodji dovoljenja, da je smel vso pomlad in poletje po jutrih zgodaj zahajati v smrekov gozd, pol ure oddaljen, na izprehod. To ga je v zvezi z drugimi zdravili počasi jako izboljšalo in okrepilo; in ker poleg pouka ni nič zamudil, temveč je tudi to leto prebil izkušnje z odliko, bil je po knezoškofu Romanu že kot tretjeletnik v mašnika posvečen (1. avg. 1830).

Nepopisljivo se je veselila sina novomašnika domá dobra mati in z njo vsa rodbina. Po stari šegi je opravljal v Slovenskih Goricah »primicijo« zeló slovesno v cerkvi in z narodno veselico tudi pri rojstni hiši. V to svrho se je postavila posebna hladnica (uta), vsa okrašena z zelenimi vejami, z venci in zastavami. Povabil je 200 gostov, meščanskih in kmetskih, med njimi nad 40 duhovnikov in bogoslovcev.

Nastopno šolsko leto je dovršil zadnji (četrti) razred bogoslovnega uka, in to leto so ga postavili za prvega »prefekta« (nadzornika). Ko je izstopil iz semenišča, napisal mu je vodja Purkarthofer izvrstno izpričevalo o njegovi pridnosti in čednem vedenju za ves čas, ko je bival v bogoslovnici; iz tega se vidi, kakó je ljubil visoki gospod svojega gojenca.

II. Muršec — duhovni pastir.[uredi]

Času dolgoletne priprave nastopi čas resnega delovanja. Mladenič dozori do možá, in ta mora zdaj stopiti v svet in med narod, da mu deli iz zakladnice svojega uma in srca, ga uči, blaži, vodi, varuje in tolaži. S takimi nameni in sklepi ter božji volji udan, nastopil je mladi duhovnik Muršec pastirsko službo. Že malo dnij po končanih naukih, sredi meseca malega srpana 1831. so ga poslali škof k Sv. Antonu v Slovenskih Goricah za začasnega kaplana. Na to mesto je bil imenovan že drug gospod, a prišlo je nekaj vmes, da se ni mogel hitro preseliti. Samo tri mesece je Jožef tukaj pastiroval, toda kmalu se je prepričal, da so lažji izpiti ali izkušnje v šoli, nego izkušnje in izkušnjave, ki nas čakajo zunaj semenišča med svetom. Po vsej župniji je razsajal legar (tifus), in dan na dan je moral mladi kaplan hoditi izpovedovat bolnike, izpostavljajoč svoje življenje v nevarnost, a od ogerske meje sèm, oddaljene le nekaj ur, pa je strašila morilka kolera. Da bi jo Bog odvrnil, opravljali so javne molitve in prirejali tudi izprevode. A več so Muršecu prizadejale razmere v župnišču, ki so bile takšne, da si je ves čas sobo sam pometal, sam postiljal, sam črevlje snažil itd. Navzlic temu sta živela z župnikom Jakobom Semličem vedno v dobri slogi; ni se pritožil ne njemu, ne komu drugemu, temveč se ravnal po opominu, kterega je slišal v semenišču: »Slabo priporočilo je to za mladega kaplana, ako ne vé drobnih sitnostij v hiši molčé prenašati.« Tu je Muršec dokazal, da zna zatajevati samega sebe. Tem več veselja je pa doživel v priprosti narodni šoli, ki je bila dobro urejena, in takoj v začetku je čutil v sebi poseben nagib, poučevati mladino. Z vrlim učiteljem se je prav dobro sprijaznil. Pred odhodom iz te župnije so ga hvaležni verniki obdarili s prav obilno biro. Da je bil nje vesel, razume vsak, kdor vé, koliko knjig, obleke in pohištva si mora mlad duhovnik založiti. Proti sredini meseca vinotoka je dobil iz Gradca ukaz, ki ga je klical k Sv. Miklavžu blizu Ljutomera. Tudi ta župnija leži »v vrtu« štajerske dežele — v Slovenskih Goricah. Radujoč se, da je smel ostati med brati Slovenci (v tem ko so se morali nekteri sošolci preseliti med nemške Gornještajerce), poprijel se je tukaj duhovnega pastirstva z vso navdušenostjo. Narod je bil, kakor je po večini še dandanes, dobre čudi, nepokvarjen in duhovnikom naklonjen. Tedaj je ondi župnikoval prijazni gospod Jurij Deutscher, navzlic nemškemu imenu pristen Slovenec, obložen z obilnimi gospodarskimi skrbmi. Bodi si na leci (prižnici) izboren govornik, bodi si v izpovednici dušam moder zdravnik in svetovalec, bodi si ob postelji bolnikov angelj sprave in tolažbe, povsod je Jožef umno deloval »v vinogradu gospodovem«. Osobito pa je zaslovel za spretnega kateheta in prijatelja otrokom in mladeži. Za le-tó je z dovoljenjem dekanovim osnoval posebno nedeljsko šolo, v kteri je učil s pomočjo učiteljevo do 100 fantov in deklet; še sedem zakonskih je hodilo na pouk. Uljuden z vsakim, z revežem kakor s premožnim, z otrokom kakor z možem sivih las, pridobil si je med župljani veliko spoštovanje in veljavo. Nekega dne je slišal, da ljudje o njem sodijo: »Naš kaplan so pa „grob“ gospod!« Iznenadjen je obledel in začel izpraševati svojo vest: »Ali sem s kom grdo ravnal? Sem li koga razžalil, da me imenujejo „grobega“? Hočem biti previdnejši.« Na srečo je kmalu zvedel, da ta beseda pomeni v tem kraju »brhek« ali »vrl« gospod.

V zimi 1831/32. leta ni kolera na Ogerskem nehala; zató so bile ob meji ves čas postavljene vojaške straže (kordón). Oddelek teh vojakov je bil nastavljen po vaseh šentmiklavške župnije; bili so deloma Lahi, deloma Madjari. Prišlo je iz Gradca povelje, da se morajo za velikonoč ti vojaki izpovedati. Župnik in kaplan sta se debelo pogledala, češ, kdo pa bo naju jezika učil? »No, pa vsaj poskusiva,« dejal je naposled kaplan Muršec. »Laščine se upam jaz lotiti, ker je podobna latinščini.« — »Jaz pa madjarščine odrezal se je župnik, »saj sem si kot dijak v Varaždinu nalovil nekoliko besed Ostala sta mož beseda. Vsak je pisal po dotično slovnico in po katekizem; tekmujoč med seboj, pririla sta se samouka v svojem jezikoznanstvu tako daleč, da sta oba ob določenem času pošteno izpovedala svoje vojake. Človek s trdno voljo in vztrajno marljivostjo dostikrat dožene stvar, ktera se mu je zdela poprej nemožna. Nekaj smešnega je zadelo nekega večera gospoda župnika. Kolere, o kteri se je dan na dan govorilo in pretiravalo v vsem kraju, se je on precej bal. Prišel je od »kresije« iz Maribora tiskan pouk o tej bolezni z navodilom, kako se je nje varovati, in kako jo zdraviti. To čitanje je moža še bolj nagnalo v strah. V svojo nesrečo je na večerji použil neko težko jed, ki mu je prizadela ščipanje v trebuhu. Obraz mu je obledel in upadel; z zamolklim glasom je tedaj rekel kaplanu: »Jaz imam kolero; pošljite v Ormuž po zdravnika.« Legel je takoj v posteljo; toda Muršec je vedel, da je izvirala bolest — od neprebavne jedi. Zató je objel svojega ljubega gospodarja in tolažeč ga ostal v pozno noč tik postelje pri njem. Zarés, počasi je odleglo bolniku, in ko je prišel zdravnik, našel ga je že popolnoma zdravega in pomirjenega. Tako je ob kugi vselej treba treznega premisleka in poguma; kdor pa se je največ boji, naleze jo tudi najhitreje.

Čeprav so bili dohodki pri Sv. Miklavžu zeló skromni — kaplan ni imel nobene plače v denarjih, nego samo nekoliko postranskih dohodkov, zlasti po biri vina in pšenice — bil je Jožef v tej samoti prav vesel in zadovoljen. V prostih urah je ponavljal in premišljal vse bogoslovne predmete ter se vadil v italijanskem jeziku, čitajoč knjige najslavnejših pisateljev. Nabiral je zraven med ljudmi manj poznane besede, prislovice in narodne pesni; osobito se je trudil pozvedeti od ljudij imena vseh rastlin, nahajajočih se v tem kraju. Opažal je narod v vseh njegovih šegah in običajih, prednostih in slabostih. Le kdor dobro pozna narod in rad občuje z njim, vé mu biti spreten učitelj in uljuden prijatelj ter si pridobi njegovo zaupanje. Pa ne da bi mu služil za burkeža, s tem bi si izpodkopaval ugled in čast. O duhovniku naj veljajo besede zveličarjeve: »Jaz poznam svoje ovce, moje ovce pa mene!«

Na to izborno rodoljubje in delovanje v narodno korist je obudil Muršeca slavni, za tri leta mlajši pesnik Stanko Vraz, tedaj še dijak na višjih šolah v Gradcu, v počitnicah pa bivajoč domá v sosedni župniji »vseh svetcev«, ki je obiskoval pogostoma svojo sestro, omoženo z mlinarjem Mohoričem pri Sv. Miklavžu.[1] Zahajal je, župniku drag gost, včasi tudi v župnišče. Tu sta se spoznala naša mlada gospoda in si večkrat v živahnem razgovoru priobčevala svoje nazore, oklenivši se kmalu drug drugega, kakor brata po duhu, po srcu in po čistem značaju, z najgoršim prijateljstvom. To v istini plemenito in nesebično prijateljstvo je trajalo neskaljeno do Vrazove prerane smrti leta 1851. Kedarkoli možno, obiskala sta se, sicer pa si dopisovala, in ti še ohranjeni številni listi dokazujejo, kako sta gorela oba za vse, kar je dobro, vzvišeno, resnično in lepo. Vraz je s početka zlagal same slovenske pesni in vnel tudi v Muršecu pesniški duh; s prvo njegovo pesmico je pozdravila leta 1832. pridna učenka šolskega nadzornika, Petra Dajnka, velikonedeljskega dekana, ki je spisal sam precej poučnih slovenskih knjig. Po Vrazovem navodilu se je poprijel Muršec temeljitega pouka v slovenskem jeziku, kterega je doslej govoril v narečju Pesničarjev. Lotil se je po prijateljevem nasvetu tudi hrvaščine ali srbščine, ki je skoro najlepša med slovanskimi jeziki, in ki se odlikuje po odličnih pisateljih, pesnikih in osobito po krasnih narodnih pesnih. Pričel je tudi deco v šoli v čisti slovenščini bolje poučevati, kakor je bilo dotlej običajno. Obema domoljuboma so bile one ure najslajše, ki sta jih prebila skupaj. Obiskovala sta po sosednih župnijah duhovnike in učitelje ter jim užigala v srcih ljubezen do slovenskega naroda; tudi k njima so mlajši gospodje radi zahajali, in ob takih prilikah so zvenele lepe slovenske narodne pesni. Enkrat je obiskal Muršeca rodoljub Klajžar, tedaj kaplan pri Sv. Juriju na Pesnici, poznejši prednik lazaristov v Celju. Odhajajočega sta spremljala pobratima Muršec in Vraz, in to daleč tja do Sv. Antona. Poslovivši se od njega, vračala sta se zopet domú proti večeru; pa na poti skoz neki gozd ju je vlovila nevihta s ploho in strašnim grmenjem. Nista si upala ne stopiti pod drevo, ne brzo hoditi. Naposled, do vsake niti mokra, prišla sta do kmetske hiše. Prijazno so ju sprejeli ter jima dali vsakemu srajco in breguše iz debelega platna, da sta se preoblekla; njuno obleko pa so razobesili okoli peči. Potém so jima prinesli slame, na kteri sta utrujena siromaka sladko spala. Drugo jutro je moral Muršec zgodaj oditi, da bi maševal pri Sv. Miklavžu, ki je bil še jedno uro in pol oddaljen. A joj, obleka in črevlji so bili še mokri, da ni bilo mogoče jih obleči, oziroma obuti. Zvezala sta torej vsak svojo obleko v culico, črevlje vzela v roke ter se napotila v bregušah proti domu. Srečavala sta ljudi, in marsikdo je pogledal za njima. Toda spoznal ju ni nobeden, in to niti v župnišču ne, dokler nista začela govoriti. Potém pa je bilo sevéda dosti popraševanja in smeha. — Nekega dne je privedel Vraz k Muršecu Franca Miklošiča, Ljutomeržana, za tri leta mlajšega, tedaj še dijaka. Tudi z njim se je naš Jožef dobro spoprijaznil in še pozneje z njim dopisoval, ko je že po svetu zaslovel za učenjaka. — Prehitro mu je ob mnogih opravilih in v prijetnih družbah potekel čas pri Sv. Miklavžu; prišla je ura ločitve. Služboval je tukaj dve leti in dva meseca, kar mu je prišel iz Gradca zopet ukaz, da se ima preseliti v starodavno mesto Ptuj. Težko je bilo njemu, težko župniku, prijateljem in župljanom; teklo je dokaj solz, pa vojak Kristusov uboga, kakor vojak cesarjev. Ne sme si misliti: »Tukaj se mi dobro godi, in dobil sem mnogo prijateljev, torej bi rad še dalje ostal.«  Prvo mu morajo biti dolžnosti v njegovem poklicu. Kako spoštovanje si je pridobil pri svojem župniku ter pri dekanu Dajnku, dokazujeta izredno pohvalni izpričevali obeh. V trdi zimi meseca grudna 1833. leta se je odpeljal Muršec na svoje novo mesto. Tukaj je prišel v večjo duhovno družbo; kajti mestno župnijo so oskrbovali dekan Meglič in trije duhovni pomočniki. Okoliška župnija, ktere cerkva stoji tudi v mestu, pa je bila izročena v pastirovanje o. minoritom, kakor je to še dandanes. Tedaj so bili Ptujčani imoviti, pa tudi dobri kristjani; nahajal se je malokdo, ki bi se ogibal cerkve in velikonočne izpovedi. Vsak si je štel v čast, ako ga je obiskal duhovnik. Pastirovanje je bilo torej lahko in prijetno, le oskrbovanje vojaške hiralnice in bolnišnice je nakladalo več dela in skrbi. Takoj po prihodu je Muršec prevzel verski pouk v štirirazredni šoli in ga opravljal sam pet let s pravim veseljem in najboljšim uspehom. Čeprav je bil gledé na red in uk natančen, vedel si je vendar s svojim ljubeznivim vedenjem srca mladeži tako pridobiti, da je pisatelju teh vrst še minulega leta dejala stara gospa, ki je bila pred 60 leti njegova učenka: »Oj, gospodu Muršecu ostanem hvaležna do groba, in nikdar ne pozabim, kako lepo je nas otroke učil, kako uljudno je ravnal z nami.« V oni dobi se je nahajala v vsaki šoli šiba — kaj koristno zdravilo porednežem in hudobnežem, ako niso marali za noben opomin. Naš Jožef je vedel z ostrim pogledom, z moško besedo strah obuditi in je dal v petih letih z dovoljenjem dekanovim šibati le tri dečke, same sladkosnedeže in zmikavce. Jeden izmed njih je poskusil svojo krivdo pred kaznijo prav zvito in trdovratno tajiti: »Gospod katehet, žal vam bode, da me nedolžnega kaznujete. Moja mati je rekla, da me rajši iz šole vzame, nego da bi me dala pretepati.« Bil je sin vdove grajskega oskrbnika. A žuganje mu ni pomagalo nič; ko je počutil sladkosti šibe, priznal je takoj svojo pregreho. V odgoji otrok je treba pravičnosti in doslednosti, sicer pride oče ali učitelj ob vso veljavo, in v hišo se ukrade nered. Greh je pa ter se pozneje hudo maščuje slabotna prizanesljivost v slučajih, v kterih je prednik prepričan o krivdi otroka. Po dovršeni kazni je ukazal Muršec šolskemu slugi, da dečka trdno za roko prime in dovede domú k materi; ob jednem ji naj izroči ukradene stvari v jasen dokaz zoper malega hudodelnika ter ji naj pojasni, kar se je zgodilo v šoli. Pametna gospa je poklicala v pravični jezi takoj sodnega biriča in dala sina še enkrat prav občutljivo »pošegetati«. In to zdravilo je pomagalo. Ko se je pa ta porednež drugo leto zopet z lažnivostjo in upornostjo pregrešil, zdravili so ga na isti način, in zdaj se je popolnoma spametil in poboljšal. Dobrega sadú takega ravnanja se je naš Jožef kakih deset let pozneje razveselil v Gorici na Primorskem, kamor je bil prišel potujoč v Benetke. Obedujoč v neki gostilni, videl je, da prihaja v isto dvorano veliko število častnikov, nižjih in višjih. Nenadoma se mu približa mlad častnik visoke zale postave in ga nagovori, spoštljivo priklonivši se, vpričo vseh, tudi generalov in polkovnikov, rekoč na glas:

»Prečastiti gospod, izrekam vam svoje častitanje in presrčno zahvalo za šibe, ki ste mi jih bili dali nekdaj našteti; one so napravile iz mene možá!«

Muršec, ves iznenadjen, spoznal je v častniku nekdanjega ptujskega poredneža. Brezdvomno je moral biti vrl in spoštovan častnik, da si je upal prestane kazni odkritosrčno priznati pred vso odlično gospodo. Ta mladi mož bistre glave je plezal na lestvici vojaških dostojanstev čim dalje više, postal polkovnik, general in nazadnje poljski maršallajtenant, in v tej časti je umrl pred 10—12 leti v Gradcu, že upokojen. Bil je daleč znani Šmigoc, sin slovenskega očeta, ki je svoje dni (1812) izdal nemško-slovensko slovnico.

V Ptuju je bivala, kakor še dandanes, posadka vojakov. Leta 1836. je došel, vrnivši se z Laškega, polk pešcev Petrovardincev ter opravil tukaj svojo velikonočno izpoved. Pri veliki sv. maši so po svojem običaju vsi vojaki duhovniku na glas odgovarjali ter vero in očenaš v slovanskem jeziku in zeló počasno prepevali. Ta polk je v Ptuj zatresel kolero, za ktero je umrlo domačih le osem, a invalidov v hiralnici 44, in to v treh tednih. Bili so večinoma vinski in žganjski bratje. Muršec se je imel v oskrbovanju bolnišnice menjati vsak mesec z znanim zgodovinopiscem, beneficijatom Simonom Povodnom. Uprav ta mesec je zadela služba njega, in malo da ne vse po koleri okužene je izpovedal sam. Dvakrat je z jednim izprevodom spremljal po tri mrliče na pokopališče, drugikrat po dva ali jednega. Tretjina okuženih pa je ozdravela. Ni čuda, da je on sam nalezel kolero. Nekega dne mu je zvečer bilo slabo, nastopnega jutra pa je imel obraz obledel kakor stena. Ko je odhajal od kosila, zašepetal je dekan drugim gospodom na uho: »Muršeca ne vidimo več na večerji.« V istini je Muršec spoznal in čutil prikazni kolere na sebi, a navzlic temu ni prišel ob navadno svojo mirnost. Spomnivši se na besede gospodove: »Bodite vedno pripravljeni, kajti noben ne vé ne dneva, ne ure,« spravljal je v red ves popoldan svojo vest in svoje posvetne stvari, kar je zaslišal pod oknom svoje izbe znan glas, ki ga je klical. Bil je mestni tajnik, poslan po županu, da bi zvedel, kako se mu godi. Ko ga zagleda, vpraša ga odposlanec, kaj mu je, daje od prejšnjega dne tako izpremenjen. »Kolero imam,« odgovori mu Jožef hladnokrvno. Ta vest je onega silno pretresla. »Gospod dekan vam naroča, da ne pridete nocoj na večerjo.« — »O naj se ne boji,« odgovoril je Muršec; »ne pojdem nikamor, ako me ne kličejo — »Kaj pa zdaj delate?« popraševal je tajnik dalje. »Svojo oporoko pišem.« In tajnik je hitro odnesel pete, kakor da bi gorelo za njim. Jožefu pa je prihajalo čim dalje hujše. Sčipalo ga je po trebuhu, in mučila ga je velika žeja. Mislil si je: »Oba zdravnika je pobrala kolera, nista si znala pomagati; Bog mi je stvaril naravo, ki me ni še nikoli goljufala; ta koprni po vodi, hočem ji postreči.« Natočil si je polno kupico, in ves udan v božjo voljo je molil: »Bog mi prizanesi, ako se usmrtim, ko si želim pomagati.« Vodo je popil, in čuda, že prva kupica mu je olajšala bolest; kmalu je izpil še drugo, in polagoma mu je ponehalo ščipanje. Uro potém ni občutil več bolezni v sebi. Vsi so se zavzeli, ko jim je drugi dan pripovedoval, da je izumil nov pomoček zoper kolero.

V vojaški bolnišnici se je Muršecu še nekaj primerilo, kar je vredno, da se omeni. Enkrat je dobil nujni poziv, naj pride hitro izpovedat invalida poročnika. Našel je že vse pripravljeno in bolnika blizu smrti, omodrelih ustnic. Jožef ga je nagovoril in k zaupanju v Boga izpodbudil, in ta se je izpovedal brez obotavljanja; odvezan grehov, prejel še je sv. obhajilo. Kratko potém je izdihnil dušo. Kako pa je ostrmel drugi dan izpovednik, ko je spoznal iz mrtvaškega lista, da je bil pokojnik — luteranske vere. Ko mu je duhovni tovariš P. to očital, izgovarjal se je Muršec z veliko naglico. A glejte, istemu grajalcu se je nekaj časa pozneje primerila jednaka z umirajočim častnikom. Ko mu je Muršec šaljivo oponašal, da dela sam iste pomote, ktere na drugih obsoja, je le-ta ves odrevenel in zavpil: »Potuhnjenec, mahoma se je izpovedal, Boga mi je ukradel.« Jožef pa je opomnil: »Veselimo se, da krivoverci v smrtni nevarnosti radi k nam pribežé; to je izpričevalo za resničnost naše vere in za potrebo izpovedi. Saj je Lutrov najboljši prijatelj, odpadnik Melanhton, sam svoji materi svetoval, naj se drži stare katoliške vere, ker v njej se lažje umira.« Oba imenovana mrliča so pokopali sevéda po katoliškem obredu, na katoliškem pokopališču, zakaj po duhu in volji sta umrla kot katoličana.

Leta 1837. sta bila za posadko v Ptuju dva bataljona trdih Poljakov, ki jih je bilo zopet treba izpovedati ob veliki noči. To ni bila šala; kako si v sili pomagati? A Muršec, vedno neutrudljiv in odločen, naročil si je poljsko slovnico ter jo nekoliko pregledal; izkušal se je tudi porazumeti zdaj s tem, zdaj z drugim vojakom v pogovoru, in dovolj je razumel potém izpovedance.

Slabih knjig, neverskega ali pohujšljivega obsega, v nemškem jeziku je pred šestdesetimi leti v deželi bilo še malo. Slovenci niso imeli ne jedne, in tudi dandanašnji so — bele vrane. Bog daj, da nam jih ne vtihotapijo od tujcev zapeljani socijalni demokratje. Knjige in časniki te vrste slepijo ljudi in zlasti mladino z mikavno pisavo, a ji zmešajo glavo in ostrupijo srce. Gorjé zapeljivcem! Nekega dne je srečal Jožef na cesti grajskega uradnika z novo malovredno knjižuro v roki. Ta znanec ga je ponosno nagovoril, kažoč mu svoje berilo: »Gospod kaplan, ta zna bolje povedati, nego vi na prižnici.« Po naključju je Muršec tisto knjižuro že poznal, dobivši jo od nekega prijatelja v presojevanje. Zasledil je v njej precej pomot in abotnostij in te si je napisal na listek, ki ga je nosil v listnici pri sebi. Vzel je torej uradniku knjigo iz roke, rekoč mu: »Znate li čitati?« Poiskal mu je zaporedoma stavek za stavkom, v kterih so se trdile neresnice in bedarije, ali učile nevarne, pohujšljive stvari. Potem pa je pripomnil: »Pregovor veleva: „Ne sezi sovražniku v roko, ako je njegova močnejša od tvoje;“ tega ne pozabite.« Zdaj je vzkliknil uradnik ves osramočen: »Ti presneta knjiga, še danes te vržem v peč.« Naš Jožef pa, vesel tega sklepa, opazil mu je: »Glejte, tako vas utegne vsak zvijačnik trapiti, ako se bo vedel le prav ustiti, ker si premalo skrbite za potrebni pouk, osobito v verskih stvareh — Dandanes je v tem oziru še dosti hujše. Mnogo takih, ki nosijo gosposko suknjo, pozabilo je od šolskih klopij sem najvažnejše krščanske resnice, še vere in 10 božjih zapovedij ne znajo več moliti, in lahko jih osramoti kak vaški pastir; toda o cerkvi in njenih naukih ti predrzno sodijo in ponavljajo že stokrat ovržene trditve nevernikov; pravi slepci, ki hrepenijo, da bi tudi druge oslepili.

Ptujčani so Muršeca zaradi njegovih prednostij visoko častili ter v svojih važnejših poslih pogostoma popraševali za svet; in njegova beseda je imela veljavo. Dobival je vabilo za vabilom, tudi v hiše imenitne gospode v mestu in v sosednih gradovih; le redkokdaj jih je sprejemal, preobložen z opravili svojega poklica. Ako pa je došel, znal je vso družbo kratkočasiti z duhovito svojo zgovornostjo, a ne da bi kdaj pustil v nemar vzvišeni svoj stan. Najrajši je zahajal v pridno krščansko družino rojaka Rajšpa, tedaj mestnega župana. Gledé na njegovo iskreno skrb za vojake in vojaške bolnike, imenoval ga je leta 1834. meščanski konjiški oddelek za svojega kaplana. In ker se je, dobivši istega leta za svoje plačilo užitek vinograda »Lebovega beneficija«, marljivo pečal z vinogradstvom in sadjarstvom, izvolila ga je kmetijska družba v Gradcu 1839. 1. za svojega uda. V dotični krasni diplomi, podpisani po tedanjem predsedniku, slavnem nadvojvodi Ivanu, hvalijo se Muršečeve odlične osebne prednosti. V šestem letu, odkar je bival v Ptuju, postal je vikar, in s tem so se mu nekoliko izboljšali dohodki. Prejšnja leta so bili skromni, kakor je bila pač letina v vinogradu. Pa še te so mu kratili gostje, zlasti o trgatvi; prišlo jih je, povabljenih ali ne, vselej od 20 do 30. A ne da bi se hudoval, nego dragi so mu bili vsi, po tedanji občni gostoljubni šegi. Cvenka je cenil tedaj malo, a ta je kaj zalegel; za pet goldinarjev se je kupilo več blaga, nego zdaj za petnajst, in blago je bilo dobro, trpežno; sleparstvo v trgovini in obrtniji je bilo nepoznano. V zajmih se ni mislilo na »dolžna pisma«, veljala je še mož beseda. Zató so pa sovraštva in tožbe vsled koristolovja bile silno redke, da še jeden odvetnik ni imel dela. Dandanes pa so drugi časi, drugi ljudje, druge šege in razvade, zató pa napredek — po rakovi poti.

Leta 1838. je dospela Muršecu iz Gradca mikavna ponudba. Cesarski namestnik grof Wickenburg je iskal svojemu prvorojencu odgojitelja duhovnika. Namestniški svetovalec Kraus je pozvedoval o sposobnem možu ter predlagal po nasvetu Muršečevih znancev njega, v dokaz, da je bilo njegovo ime zgoraj na zeló dobrem glasu. Toda naš Jožef se je ustrašil v svoji ponižnosti gladkih tal namestniškega gradú, spomnivši se narodnega pregovora: »Z visoko gospodo ni dobro črešenj zobatiVso nastopno noč ni mogel zatisniti očesa, tako je bil vznemirjen. Drugega dne pa je odpisal prečastnemu gospodu ponudniku. V pismu mu je razodel vse pomisleke, zarotivši ga, naj ga reši te službe. V njegovo srečo se je ponudil med tem za njo slovenski rojak dr. Anton Murko, in ta je bil namestniku po volji; Jožef mu je takoj častital. Ob tej priliki pa se je vendar odločilnim gospodom v Gradcu vtisnilo ime Muršečevo v spomin. Drugo leto potém je iskal ormuški grajščak (vitez Friedau) odgojitelja svojemu jedinemu sinu. Pozvedoval je v Gradcu po njem, in zdaj sta mu svetovalec Kraus in semeniški vodja Purkarthofer priporočila zopet pred drugimi našega Jožefa, pohvalivši njegovo izredno sposobnost. Grajščak mu je poprej pisal, potém se pa peljal osebno v Ptuj, da bi ga spoznal in se z njim sporazumel. Takrat se Muršec ni več obotavljal in se torej napotil z njim na grajščino v Ormuž, da bi sinka videl, ta pa njega, in da bi bližje pozvedel o razmerah imenitne družine. Vse mu je bilo povšeči, tudi ponujana pogodba z grajščakom se mu je videla ugodna. Vsled tega se je napotil nekoliko dnij pozneje v Gradec, da bi si od knezoškofa osebno izprosil dovoljenja in potrebnega dopusta. Blagi Roman, ki je poznal viteza Friedava in njegovo družino kot iskrene katoličane, ni mu odrekel prošnje, nego mu povedal dobrovoljno, da ga je že obljubil vitezu; naj le gre in postane dober odgojitelj. Prisrčno se zahvalivši za to milost, vrnil se je Jožef v Ptuj. Tukaj je naznanil strmečemu dekanu, kteremu ni črhnil poprej o vsem ne besedice, da odide že po treh dneh. Drugi dan, v nedeljo se je poslovil na leči od vernikov; ni bilo ne jednega, da ne bi žaloval za njim. Še isti dan je prodal svoje pohištvo in vino. Dekan, mestni župan ter bolniški oskrbnik so mu napisali izvrstna izpričevala, v kterih so hvalili njegove zasluge in kreposti. V pondeljek, sredi meseca grudna 1839. 1., odpeljal se je na svoje novo mesto, v srcu lepe nade in dobre sklepe, v Gradec, kjer je za zimo stanoval Friedau.

III. Muršec — zasebni odgojitelj.[uredi]

Vedno srečen, vedno zadovoljen je bil Jožef v Ptuju, kjer je prebil šest let; rad je hvalil meščane one stare dobe. A še prijetnejša bodočnost se mu je odprla v novi lahki službi. Po pisani pogodbi, ki jo je sklenil z vitezom Friedavom, imel bi devet let odgajati ta čas 12letnega sinka Franceta ter pomagati v odgoji 13letne mu sestre. Oče Friedau pa se je zavezal, oskrbovati ga z vsem potrebnim za življenje ter mu plačevati na leto 400 gld. v srebru. Ako bi umrl v tej dobi dečko, ali če bi on popustil iz kteregakoli vzroka službo, tekla bi mu od prvega dne dalje pokojnina letnih 300 gld. Iz tega se vidi, daje bila ta služba za Muršeca prava srečka, osobito pa še zato, ker mu je pozneje pot gladila v drugo, deželno službo na graški realki. Učiti je imel oba otroka samo veronauk in — v nemški rodbini redka prikazen — slovenščino. Za vse druge predmete in za tri jezike pa je imel preskrbeti sposobne učitelje ter nadzorovati njihov pouk. Na srečo ni bilo poučevanje težko; oba otroka, zlasti fant, bila sta zeló redke nadarjenosti in zeló marljiva. Dokaz temu je to, da je France nižje in višje šole, preračunjene za devet let, dovršil že v šestih, in da je že 1845. l. napravil izkušnjo za doktorja modroslovja z odliko. Tudi njegova odgoja je bila uspešna, ker je bil blagega srca, ravnodušen, vzvišen nad vsako laž in zvijačo; le mlado silnost in naglico je odgojitelj moral včasi krotiti in brzdati, kar pa je dosegel s svojo mirnostjo in premišljenostjo že v prvem letu; z deklico pa ni teklo tako gladko. Imela je, ker je bil Friedau vdovec, odgojiteljico, ki ji pa ni bila kos. Deklica je bila namreč razposajena, živahna, zvita in vetrasta in malokomur zaupna, ker včasi po nedolžnem zatožena. Sprva so vsi poblaževalni poskusi in vsa odgojevalna sredstva izpodletela; trebalo je truda leto in pol, dokler se ni spametovala. To je stara resnica, da je dobro odgojevanje mladine velika umetnost, ki prizadeva vsakemu, ki prevzame ta posel, dokaj skrbij in težav. Zlasti so slabo odgojeni dečki in deklice učiteljem v šoli prav križ. Muršec je svojo gojenko poblažil najbolje s svojo zmernostjo in doslednostjo, ki ji ni ne trohice prizanesla, kedar je bila trmasta; a on jo je jedini zagovarjal in jemal v varstvo, kedar je trpela od drugih krivico. Črez pet let jo je vzela k sebi starejša sestra baronica, omožena že pred Muršečevim prihodom v hišo, in tu je napredovala v vsem dobrem, ker je imela lepe poučne vzglede pred očmi. Zaobljubivši se pozneje Bogu, postala je bogata in zala devica vzor krščanskih čednostij ter velika dobrotnica ubožcem. Pravilo, po kterem se je naš vestni odgojitelj ravnal, bilo je tó-le: 1.) Biti otrokoma vzor ali vzglednik v vsakem oziru, dobro vedoč, da besede in opomini samo učijo, vzgledi pa mikajo. 2.) Ostati vedno miren, ravnodušen in premagati v sebi nepotrpežljivost in jezo. 3.) Ničesa reči, storiti ali opustiti, česar bi se moral za trohico kesati. — Zató je po več dnij premišljal, pa tudi Boga prosil razsvetljenja, kaj, kdaj in kako bi povedal, kedar je bilo treba opomina ali svarila. V pomoč mu je rabila preizvrstna knjiga: Duh sv. Frančiška Salezija, iz ktere je gojencema čital dan na dan dva ali tri odstavke, pojasnjeval jima obseg natančneje ter poudarjal, da govori svetnik zlate besede, ktere nam imajo biti navodilo v življenju. Besede svetnikove se pa primejo rajši in globje mladega srca, nego nauk odgojiteljev. Knjige pa jima ni prepustil nikoli, da bi si pasla z njo zgolj radovednost ali kratila čas. S fantom je spal v isti sobi, da bi ga vedno imel pred očmi. Stojé sta opravila vsak večer, vsak pri svoji postelji pred razpelom večerno molitev. Ko je legel gojenec, prekrižal ga je vzgojitelj in poljubil na čelo, želeč mu lahko noč. Če pa je tekom dneva bil kaj pregrešil ali se zameril, pristavil mu je še: »Danes pač nisi bil moj ljubi France!« Ta beseda je zadostovala, da se je fantič, mehkega srca, razjokal, in da je ihté objel svojega odgojitelja, v znamenje, da ga prosi oproščenja. Jednake nežne opazke je bilo samo nekolikokrati treba, karanja pa — nikoli. V naglici se je zjutraj dečko včasi prepovršno umil; zató mu je Jožef podaril ob Miklavževem — velik kos mila (žajfe), hvošč in krtačo blatnico, čemur so se domači zeló smejali. Osramočen, umival se je odtlej fant vedno prav snažno in skrbno. Muhasti sestrici pa je vložil svetilko čarnico (Zauberlaterne); ko se je hotela, ker ni poznala nje pomena, norčevati z njo, rekel ji je oče: »Pazi, pazi, da sama sebe ne osmešiš. Veš, kaj je to? Pravi ti: ako ti ni nič po volji, pa si kaj sčaraj (scopraj)!« Zarudela je do ušes in bila potém pokornejša.

Oba otroka sta se bila od pestunje naučila francoskega jezika, v kterem sta pogostoma kramljala, ne da bi ju odgojitelj razumel. To ga je izpodbudilo, da si je vzel v Gradcu učitelja francoščine, v kteri se je tako marljivo uril, da je že črez leto v znanju tega jezika prekosil svoja odgojenca. V korist pa mu ni bil ta jezik samo v tej družini, nego tudi pozneje dostikrat v izpovednici. Ker je po svoji službi bil primoran več posedavati, kakor je bil dotlej navajen, zbolel je 1841. l. na jetrih, in bati se je bilo, da bo moral svoj posel opustiti. Toda s kratkim odpustom in nekim domačim zdravilom se je, hvala Bogu, zopet popravil.

Poglavitno sredstvo, s kterim je Muršec svojemu gojencu razsvetlil prirojeno bistroumnost, povišal blagost srca in ukoreninil v njem trdno značajnost, bila mu je sv. vera. Učil ga je, naj dela vse iz dobrega namena, naj ima Boga vedno pred očmi, naj gleda na njegove zapovedi in na odgovornost pred njim. S tem ga je privadil vestnosti in točnosti v vsakem opravilu, bodi si prijetnem ali zopernem. In dobro seme je padlo na dobra tla; polagoma se je navzel France toliko duha in lepote krščanstva, da je bil zares iskrene pobožnosti in zeló čednega vedenja, kakšno se žalibog v moški mladini prav redkoma nahaja; priljubil se je vsem, ki so ga bližje poznali, osobito pa očetu; in ta je odgojitelju v znak svoje zadovoljnosti, že predno je minulo prvo leto, podaril dragoceno zlato uro. Njemu je odgojitelj poprej povedal vse, kar je namerjaval ukreniti o pravilih in sredstvih odgojevalnih, in tako sta bila vedno jedne misli, kar je v odgojevanju mladine zeló potrebno. Kjer pa so si navzkriž oni, kterim je izročena ta imenitna skrb, tam se kmalu vidijo slabi nasledki. In jednako je tudi oče s svojim lepim vzgledom vplival na otroke. Bil je možak, kakoršnih se dandanes malo nahaja, plemenit ne samo po naslovu, nego tudi po izobraženosti, po srcu in značaju. Na čelu vse družine se je udeleževal ob nedeljah in praznikih božje službe. Vrnivšim se iz cerkve, prečital je duhovni odgojitelj evangelij in primerno propoved. Po dvakrat na teden so čitali kak poučen oddelek iz spisov slavnega Janeza Hirscherja, ki so namenjeni ljudem višje omike. Stari grajščak je izprevidel, da tudi on potrebuje pouka v krščanskih resnicah in dolžnostih, kterih se je nekdaj že učil; kajti marsikaj se tekom let pozabi in marsikaj zanemari, torej je treba opominov in izpodbuje. Friedau je ta čas veljal za najpremožnejšega plemenitaša v deželi, cenili so ga za večkratnega milijonarja. Mnogo je podedoval in mnogo si pridobil s pridnim gospodarstvom. Njegov oče je bil v mlajših letih priprost meščan in gostilničar pri »Kralju« v Gradcu, po imenu Pauer. Obogatel je najbolj z vinotrštvom. Grajščino ormuško je še le prikupil (njegov brat pa že omenjeno hrastovško). A pravo srečo je napravil z nakupom trofajaških samokovov (fužin) na gornjem Štajerskem; te so bile za ono dobo takorekoč »zlata ruda«. Vsled njegovih zaslug za državo ga je povzdignil cesar v plemenitaški stan s priimkom vitez Friedau (Ormuški). Jedinemu svojemu sinu je skrbel za dobro odgojo in izobrazbo ter mu umrši zapustil vsa svoja posestva. In ta se je zvesto in hvaležno držal očetovih vzgledov in naukov. Priprosto je živel in pridno gospodaril, a mnogo dobrega je storil siromakom. Vsako leto je razdelil med graške ubožce 100 sežnjev drv ter poslal za misijone v Ameriko po 2000 gld. Njegova žena, po rodu baronica, umrla mu je še precej v mladih letih, porodivši tri dekleta in jednega fanta, Franceta, kterega je, kakor smo slišali, izročil našemu Muršecu. Po svoji poštenosti in zvedenosti si je naklonil Friedau v Gradcu toliko spoštovanja, da so ga deželni stanovi izvolili prisednikom deželnega zbora, obsegajočega 12 udov. In tú si je pridobil polagoma takov vpliv, da so v najvažnejših stvareh vselej obveljali njegovi predlogi. On, deželni odbornik, imel je nadzorovati tudi gledišče, v kterem je imel posebno sedevnico (ložo). Sprva je jemal s seboj tudi Muršeca in svojo družino, zlasti h kakšnim šaljivim burkicam, da bi se mladež nekoliko nasmejala. Toda odgojitelju so se te vrste igre kmalu prigabile, in to zaradi jedne ali druge neslane ali preproste besede, ali nedostojnega prizora. Spoznal je, da mu utegnejo te igre postati izpodtika v odgoji, ker razburjajo mladini domišljijo in so ji več ali manj v pohujšanje. Ko si je torej bil svest svojega ugleda in vpliva na gojenca, rekel mu je ob ugodni priliki: »France, bi li ti dovolil, da bi kdo izmed domačih vpričo tebe uganjal jednake burke in kvante?« Po kratkem premisleku je dečko odgovoril: »Ne, nikoli ne!« In od tega dne ni hotel zahajati več k šaljivim igrokazom; postali so mu zoperni. Le žaloiger in igrospevov so še včasi hodili poslušat, črez nekoliko let so se pa tudi teh naveličali; zakaj večinoma so se ponavljali stari igrokazi, ki so jih že poznali, nekteri pa so bili zgolj svetle, omamljive slike, brez pouka in zdravega jedra. Od 1848. l. naprej pa Muršec gledišča znotraj ni več videl, kajti novodobna svoboda je zakrivila, da se je tu pa tam izpremenilo v šolo razuzdanosti.

Jednaka, kakor z glediščem, bila je tudi s konji na grajščini v Ormužu, kjer je prebila družina navadno poletni in jesenski čas. S početka sta bila oba, odgojitelj in gojenec, vsa vneta za svoje krasne konje; malo da ne vsak dan sta jahala na jedno ali drugo stran, gospice pa so se vozile za njima v kočiji. Polagoma pa se je vsem veselje do te sicer nedolžne zabave ohladilo; osobito dekleta so izprevidela, da ni prav nič prijetno, marveč mučno in sitno, voziti se v vročem vozu, po prašni ali blatni cesti, zdaj navzgor, zdaj navzdol. Potém so vsi mlajši in starejši radi hodili na izprehod peš; izprehajanje pod milim nebom v čistem zraku, kteri se v mestih pogreša, zdaj po hosti, zdaj po travnikih, zdaj po hribih med krasnimi vinogradi se je vsem priljubilo. Ljudem, ki ne opravljajo telesnega dela, je v zdravje tudi potrebno, ker jim vedri duh in krepča telo. Se v pozni starosti je Muršec hvalil Boga, da mu je o pravem času dal spoznati ničemurnost in abotnost te vrste gosposkih, dragih zabav, ki v očeh pametnega človeka niso dosti vredne. Blizu grajščine je imel vitez velik zverinjak; priredil je včasi v njem lov, in ta je bil Muršecu poleg vsakdanjega izprehoda tedaj in še v poznejši dobi življenja najprijetnejša zabava; puško rabiti se je privadil že v dijaških letih.

Kakor s konjem in glediščem, bilo je tudi z obleko in lišpom. Vsa ormuška družina je rabila sicer zalo nošo, svojemu stanu primerno, a prenapetega lišpa nisi zapazil, tudi na gospicah ne. Le bedaki mislijo, da suknja dela gospoda; žal, da je takih dandanes neizmerno število. Bogatini hočejo z drago obleko in bogatim lišpom svetu kazati svoje zaklade, nižji stanovi, ki domá trpijo glad, hočejo pa prikrivati svoje uboštvo; nižji se trudijo posnemati višje, in prvi kakor drugi so slepi sužniki napuha. Miza v grajščakovem domu je bila bogato pokrita in hrana izborna, toda navzlic temu so živeli prav zmerno. Otroci, že tudi odrastli, niso pili ne vina, ne črne kave. Le oče in odgojitelj sta vinca popila na kosilih vsak osminko bokala, pomešanega z vodo. In vendar so ga imeli polne vse kleti, žlahtnega zavrčana in ljutomerčana. Jednako zmernost zapaziš tu pa tam v naši dobi, osobito pri učenjakih in gospodi višjega stanú, neolikan prostak pa išče svojo zabavo in veselje v požrešnosti in ostudni pijanosti. Nasledki so mu: prazna mošnja, bolehavo telo in — prezgodnja smrt.

Vse na svetu mine, kakor dim, ki se dviga iznad strehe; tudi Muršecu so potekla hitro vesela leta odgojevanja mladega viteza, ki se je vzpel v tem do 18. leta in postal zal in krepek mladenič. Dovršivši svoje izkušnje latinskih šol, z diplomo modroslovnega doktorja v roki, pa se ni zadovoljil; njegov bistri duh je koprnel še po drugih vednostih. Ves hvaležen se je poslovil 1845. l. od svojega duhovnega odgojitelja in potegnil na Dunaj; oče je šel z njim, ker svojega ljubljenca ni hotel izpostaviti brez varstva izkušnjavam velikega mesta. Sin se je učil pravoslovja in zraven tehnike, toda le jedno leto. Tačas je naš Jožef — vsled prošnje grajščakove — še ostal v hiši, kjer je nadzoroval gospodarstvo in posle. Da bi pa bolje porabil prosti čas, hodil je na vseučilišče poslušat predavanja o »naravnem pravu«, in izvršil je tudi on po vzgledu svojega učenca izkušnje za doktorja modroslovja. Dotično izpričevalo iz leta 1846. kaže, da je bil v vseh predmetih odličnjak.

Zdaj je prišel zanj čas, ali se vrniti v duhovno pastirstvo, ali pa si poiskati druge primerne službe. Koncem leta 1844. so bili sklenili deželni stanovi, v Gradcu ustanoviti nove realne šole, prve na Štajerskem. Friedau je to naznanil Muršecu in ga poprašal, ali bi mu služba veroučitelja na tem zavodu dobro došla. Jožef je pritrdil, toda izrekel svoj dvom, da bi to nemško službo dobil Slovenec.

»Le napravite potrebno izkušnjo,« zavrne ga vitez, »za drugo hočem jaz skrbeti.«

Ko so službo razpisali, prebil je Muršec, dobro pripravljen, izkušnjo skupaj s tremi nemškimi tekmeci. Potem pa se je predstavil vsem deželnim odbornikom; tudi vitez ga je toplo priporočil vsakemu svojih vrstnikov. In o tej priliki se je kazala veljava njegove osebe in besede. V dotični odborovi seji, ki je bila 1845. 1. v jeseni, volili so vsi gospodje razun jednega Muršeca; izmed 12 glasov jih je dobil 11. Tako je previdnost božja velikega prijatelja mladine postavila na mesto, ktero si je iskreno želel, in za ktero je imel izredno sposobnost. Vedno je bil Bogu hvaležen, pa tudi blagemu grajščaku, ki mu je s svojim priporočilom storil največjo uslugo. Vidi se, kako je znal ceniti prednosti in zasluge bivšega odgojitelja svojega sina. Vsled povabila je ostal Jožef še nekaj časa v njegovi hiši, in to zaradi prijetnega društva. Ko pa si je 1847. l. omislil lastno stanovanje in gospodarstvo, dobival je pogojeno pokojnino letnih 300 gld. do svoje smrti.

IV. Muršec — profesor verouka na realki.[uredi]

Graško deželno realko so otvorili v jeseni 1846. l. Na njej je služil Muršec celih 25 let. Sprva je imela samo dva razreda, potém so jo razširili na šest razredov (od 1870. l. na sedem). Poprijel se je službe z vso gorečnostjo in marljivostjo, kakor vseh onih, ki jih je opravljal dosihdob. Njegovo načelo je bilo, kakor je velevala tudi postava, mladini biti ne le učitelj, nego tudi odgojitelj, t. j. bistriti ji duh in blažiti srce. Kaj pomaga globoka učenost, ako ji niso pridružene krščanske čednosti! Na srednjih šolah ima učitelj pred seboj dečke in mladeniče od 10 do 20 let; prihajajo iz različnih družin, iz bogatih in siromaških, iz meščanskih in kmetskih, iz vernih in slabovernih; ti so več, drugi manj nadarjeni; ti marljivi, drugi leni; ti mirni in pametni, drugi razposajeni ali celó hudobni. Z bistrim očesom je Muršec vsakega opažal in pozvedoval tudi o njegovih domačih razmerah, da je potém vedel, kako ima ravnati z njim, na kakov način ga odvračati od privajenih pregreh in ga napotiti na dobro. Največ skrbi in žalosti so mu prizadevali učenci, kterih napredek so v domači hiši ovirali brezbožni očetje. Kakov sad je tam pričakovati, kjer se domá izruva, kar se je vsadilo v šoli? Da bi mladino v glajši besedi in temeljitejše poučeval, vstajal je Jožef vsako jutro rano in se po jedno do dve uri pripravljal na šolo; vselej si je prosil tudi luči in blagoslova z nebes. Imel je poseben dar zgovornosti, s ktero je znal večne resnice učiti in dokazovati. Živa beseda, ki je prišla iz vnetega srca, segala je tudi v mlada srca in jih prepričevala. Propovedi za nedelje in praznike si je skrbno spisoval, tako tudi premišljevanja za duhovne vaje v velikem tednu; obojno je pred mladino na pamet govoril, ne pa čital, kakor je drugod navada. Posebno na srcu mu je bil red, kterega se je strogo držal v vseh opravilih ter ga zahteval tudi od učencev. Neredneže, ki so prihajali prepozno v šolo ali cerkev in zanemarjali svoje dolžnosti, vedel je s svojo nepristransko doslednostjo kmalu spokoriti, zdaj z opomini, zdaj s kaznimi. Meril pa je vse, sinove bogatinov in priprostih obrtnikov in kmetov z jednako mero; prednosti ni dajal nikomur. Ako kteri učitelj kakšnega trdovratneža ni mogel ukrotiti, obrnil se je do Muršeca, in ta ga je poboljšal, bolj s prepričevanjem, nego s strahom. Učitelj, bodi še toliko razžaljen, ne sme pred učenci kričati in ropotati, temveč tudi nasproti predrznim hudobnežem mu je ostati hladne krvi; strast in naglica ga utegne zapeljati, da prekorači mejo postave in spodobnosti, ter po takem izgubi v očeh učencev ugled in čast. V vsakem slučaju je Muršec ostal miren, a resnoben in neupogljiv; predno je sodil in kaznoval, klical si je v spomin svoj pregovor iz mladeniških let: »Pomisli, človek, kaj delaš!« Zatorej so dijaki svojega odgojitelja visoko čislali, pridni med njimi tudi prav od srca ljubili. Še nedavno mi je dejal bivši učenec njegov, zdaj že prileten gospod: »Doktorja Muršeca smo nad vse naše profesorje spoštovali, kajti bil je vedno prijazen z nami, a tudi pravičen. Njegov uk ni bil suhoparen in dolgočasen, nego zeló zanimiv in duhovit; rad je vpletal vmes lepe vzglede, kteri so našo pozornost vzbujali, ali tudi druge koristne nauke, na pr. kako je treba dar božji, ljubo zdravje varovati, ali zmeren, varčen, delaven biti. Pogostoma nas je svaril pred opijanljivimi pijačami in puhanjem tobaka, kar je mladini zeló škodljivo; oni čas je bilo zadnje tudi po postavi prepovedano. Dovolil nam je, da smo mu smeli staviti vprašanja o tem ali drugem verskem nauku, ki nam ni bil dovolj jasen, ali o raznih krivih verah. Nismo ga nikoli spravili v zadrego, vselej je znal odgovoriti in prepričati, ali stavljeno zanko razvozljati. Zató smo bili Muršeca, kedar je stopil v šolo, vselej veseli, čeprav je pri izkušnjah natančno izpraševal.«

Razumljivo je, da se v 25letni službi učiteljevanja doživi dokaj zanimivih prigodkov. Nektere je Muršec pozneje pripovedoval. Imeli so nekdaj v šoli generalovega sina, starišev jedinca in ljubimca. Bil je tako nemiren in razposajen, da bi ga morali izključiti iz šole. Vsled nujne prošnje starišev in po njih obljubi, da v vse privolijo, kar šolski vodja ukaže, vzeli so jim učitelji sina ter ga dali šolskemu slugi na stanovanje, njim pa prepovedali, brez dovoljenja načelnika dotičnega razreda občevati z njim, bodi si osebno ali pismeno. Kmalu je dečko postal čednega vedenja in tako marljiv, da je bil koncem šolskega leta med 40 učenci drugi. Domá bi ga bila slepa ljubezen starišev čisto izpridila. Še dve leti na istem stanišču, bil je vedno med prvaki. Nadejajoč se, da se je zdaj stalno spametoval in poboljšal, vzeli so ga stariši zopet k sebi, toda doma brez strahu in reda, zagazil je kmalu na rakovo pot in bil primoran šolo zapustiti. Postal je potém malovrednež. — Drugi slučaj. Neka plemenita gospa je prišla Muršeca prosit, naj oprosti njenega sinka prvošolca nedeljske božje službe po zimi, ker ima precej daleč do cerkve. Ker daljava nikakor ni bila velika, vprašal jo je, je li ta njen jedini sin? »Dà, moj jedinec je,« odgovorila mu je, »zato trepeče moje srce vedno zánj.« Naš profesor ji je nató povedal: »Vidim, da ga preveč ljubite, zatorej vam že moram pomagati, da postane krepkejši; ne morem ga oprostiti.« Vsa nezadovoljna je odšla, drugega dne pa je prišel njen mož zahvaljevat se, da ji je odrekel prošnjo. — Kdor se v mladosti ne privadi, malenkostne zopernosti prenašati, pomehkuži se polagoma, da je za nič. — V četrtem razredu se je ta materin ljubček pred šolo sprl z vrstnikom žlahtnega rodú. Držeč v tem hipu odprt nožiček v roki, zbodel je nasprotnika v nagli jezi v levo roko, ki jo je bil na svojo srečo stegnil prav prek srca. Po šolskih postavah je moral zločinec za svojo pregreho zapustiti šolo, vsaj za pol leta. A zaslepljena mati je prišla moledovat vodjo in vse profesorje, naj bi sina za malo prenagljenost ne kaznovali tako hudo. Preprosila je vse, le Muršeca ne, ki je imel pravico in dolžnost v oni dobi, posebno skrbeti za nravni red v šoli. Dečko je moral za en tečaj iz šole.

Nastopni dve leti je bil vrnivšemu se fantu po naključju Muršec razrednik (načelnik dotičnega razreda). Takoj s početka ga je svaril in mu zažugal. In zarés, strah pred veroučiteljem je razposajenca ves ta čas varoval hujših izgredov. Toda prestopivši na tehniko, kjer je bila večja svoboda, razgrajal je tako grdo, da so ga pred koncem prvega leta pahnili iz zavoda. Kam so hoteli stariši zdaj z njim? Potisnili so ga v vojake. Tu je potreboval čim dalje več denarja; nikdar mu ga niso poslali dovolj, in zalezel je v dolgove. To in pa sitnost, da je moral jednako vsem drugim vojakom pogostoma stati na straži, spravilo ga je v nezadovoljnost, v obup. Nekega dne je popadel puško, kakor da bi znorel, pomeril v srce in se ustrelil! Takov sad je dozorel iz slabosti očetove in iz slepe ljubezni materine. Kedarkoli je potem srečal Muršec, nekdanji svaritelj, nesrečno to gospo na ulici, vselej je povesila oči in zarudela.

Enkrat je prišel šestošolec pred našega profesorja tožit nekterih sošolcev, ki so ga, kakor je dejal, hudobno dražili in se nespodobno šalili z njim, da mu ni več obstati. Ko je vse dopovedal, rekel je Jožef, ki je svojega premehkega občutljivca že dobro poznal: »Vaša sreča, da ste še pred odhodom na višje šole prišli pomoči iskat, sicer bi se vam ondi jednaka godila, ali pa še hujša. Veste li, koga ste zatožili? Glejte, samega sebe. Zakaj pa sošolci drugih ne dražijo? Zakaj samo vas? Drugi umejo šalo, vedó svojo jezo in nepotrpežljivost krotiti, prizanašati; drugi so pametni in krotki, vi pa ne! Zató me ubogajte, in ako vas zopet kdo podraži, recite mu čisto mirno: „Ali ne veš povedati kake nove šale? Tvoje stare so že neslane in me ne zanimajo več; kaj bolj smešnega in dovtipnega si izmisli.“ Črez teden pak pridite, da mi priobčite, kar ste dosegli.« Prišel je zarés in se vesel zahvalil za dober svet, ki ga je za vselej rešil jeze in zdražb. Človek, ki vsako malenkost zameri, je mučenik svojega napuha, ali pa svojih bolehavih živcev. — Enkrat je imel Jožef učenca, ki je za učenje zeló malo maral in vsled tega dobival slabe rede. Naš profesor je to starišem večkrat pismeno naznanil, in v dokaz, da so dobili list v roke, moral ga je dečko — podpisanega — drugi dan potém zopet prinesti v šolo. Muršec se je čudil, da je vselej bila podpisana samo mati, oče pa ne. Vsled tega je poslal k njemu v pisarno — bil je namreč uradnik — šolskega strežnika s povabilom, da naj pride k njemu. Ko se je prikazal, vprašal ga je, ali vé kaj o sinovi lenobi in očivestni potuhi, ki mu jo daje mati. Ves začudjen mu je oče odgovoril, da ne. Zdaj ga je vprašal dalje: »Kako to, da vam žena prikriva vse sinove pregreške ? Kaj bo po tem takem z vašim otrokom?« Pobit je priznal zdaj uradnik, da žena tako ravna zaradi njega, ker je tako nagle jeze, da bi utegnil fanta do smrti pretepsti, sam pa v srditosti oboleti; češ, da mu ni moči se premagovati. Sočutno ga je vprašal Muršec: »Kako pa ste se takrat premagali, ko vam je vaš načelnik očital kakšno grenko in še včasi celó, kakor sem slišal, delal krivico ? — Glejte, ako ste mogli tam pred svojim predstojnikom, da ne bi izgubili službe in kruha, debele požirati in tiha, krotka ovca ostati, zakaj bi se obnašali proti svojim podložnikom kakor volk, mesto da bi se kazali modrega očeta? Zdaj ste sokrivi izprijenosti svojega sina in pregrehe svoje soproge. Težko odgovornost ste si naložili s tem. Ne sleparite se torej dalje. Kar zamorete iz strahú pred onim, ki stoji nad vami, zmorete, ako le hočete, tudi domá iz ljubezni do sebe in svojih, in srečni bodete vi in vaša družina. Najlepša zmaga, pa tudi čednost in zasluga je, ako vé kristjan sam sebe premagovati!« Možu je ta pouk segel v srce, postal je zmeren in dober oče, a tudi njegov sin se je poboljšal. — Tudi jednega svojih vrstnikov, mladega profesorja, poučil je Muršec na jednak način. Ta je bil spreten strokovnjak in ljubezniv tovariš, a silno vroče krvi. Enkrat po šoli se je pritožil, rekoč: »Danes bi se pač skoro od same jeze razpočil, tako poredni in nemirni so bili dijaki.« Jožef mu je smejaje se dejal: »Ako se še dajate razsrditi, ste šušmar in ne učitelj.« — »Oj,« zavrnil je oni, »saj nisem brez čutja, kakor svinec ali železo!« — »Sevéda ne,« odgovoril mu je Muršec, »pa razvneti se ne smete. Učitelj se ima ravnati po vzgledu glediščnega igralca, čegar naloga je, da razvnete strasti in čute človeške posnema in naravi primerno izraža, v srcu pa da ostaja miren, sicer bi ga strasti kmalu ugonobile. Tako se mora odgojitelj po potrebi kazati v šoli resnobnega, strogega, pretečega v obrazu, v besedi in kretanju, nikoli pa ga ne sme premagati srd, in tudi proti nerednežem mora ohraniti v srcu ljubezen, s ktero tega opominja, drugega svari, tretjega kaznuje, in to vse — v mejah omike in šolske postave. Sv. pismo pa nas uči: »Ko se jezite, ne grešite!«« Tem razlogom se je mladi gospod udal.

Se jedna prigodbica zasluži, da jo omenim. Nekega dne je postregel v šoli mlad burkež s primernim naukom — svojim učiteljem. In to na nastopni način: V realki so imeli v vsakem nadstropju pred šolsko dvorano posebno sobo, kjer so se shajali profesorji pred šolo in v kratkem odmoru med jedno in drugo uro. Na durih, ki so držale iz sobe v dvorano, bila je luknjica, skoz ktero je zdaj ta, zdaj drugi profesor pogledal, ako je bil nemir. Omenjenega dne je vladala v dvorani grobna tihota, a kmalu zatem se je zaslišal glasen krohot in plosk. To je radovedne učitelje zvabilo, da so pokukali drug za drugim skoz luknjico. Kaj se je zgodilo? Imenovani šaljivec, ki je pogostoma kratkočasil sošolce s svojimi burkami, dejal jim je: »Pst! tiho! Danes vam hočem pokazati, kako smešne navade imajo naši profesorji, kedar učé.« In takoj je stopil na vzvišeno učiteljevo mesto ter posnemal zaporedoma vse gospode tako resnično in dovtipno, kakor bi bil izurjen gledališčni igralec. Vsak izmed njih je zvedel, kakšne smešne navade ima, vsak je dobil svoj pouk. Nekteri profesorji so se dijakovi predrznosti smejali, drugi se grozno jezili, da se učenci tako izredno zabavljajo — na njihov račun. Pa vsi so izprevideli, da tudi učeni gospodje imajo svoje napake, in sklenili so, da se jih otresejo v prihodnje.

Muršec pak je dejal: »Temu šaljivcu ne nakladajmo nobene kazni, kajti v svoji razposajenosti nam je pokazal, kterih slabostij se ima vsak med nami iznebiti; storil nam je nehoté uslugo, da bi jednako zastonj pričakovali od najboljšega prijatelja.« Zdaj so odprli duri in dotičnega dijaka poklicali v svojo sobo. Ves oplašen in zbegan, stopil je pred nje. »Ponovite zdaj pred nami,« velel je Muršec, »kar ste ravnokar vpričo svojih učencev uganjali.« Seveda se tega ni drznil, nego ves bled je povesil oči. Nató so mu zapovedali, naj pobere svoje knjige in zapusti šolo; popoldne pa naj pride oče njegov na realko. Ta se je prikazal ob določeni uri in je zvedel, kako se je bil njegov sin pregrešil, postavljajoč svoje učitelje očitno pred sošolci v posmeh. Za takrat so mu prizanesli, ali oče ga naj doma resnobno pokrega in drugi dan zopet privede v šolo, da bo vpričo njega profesorje prosil odpuščenja in slovesno obljubil, da opusti v prihodnje slične bedarije. Na tak način je poučil burkež svoje učitelje, in služilo jim je v korist.

Med duhovnimi učitelji v Gradcu je imel Muršec najtežjo službo, kajti vse v njegovo stroko spadajoče predmete je učil sam, med tem ko sta jih na gimnaziji učila dva gospoda. In ker se je v oni dobi, ko so začeli staviti mnogo tovaren in zidati železnice, mladina kar trla na realko, tedaj še jedino v deželi, imeli so v nižjih razredih vzporednice, in dijakov je bilo po 3—400. Težko breme je moral nositi veroučitelj, mnogo je imel skrbi in truda. Še le leto, predno je stopil v pokoj, dobil je pomagača, odličnega učenjaka in ljubeznivega tovariša, dr. Jožefa Kahna, sedaj kneza in škofa krškega. V posebno srečo si je Muršec štel, da je imela v njegovi dobi realka zaporedoma dva vzgledna ravnatelja, ki sta skrbno pazila na red pri učencih, a tudi vedela lepo složnost ohraniti med učitelji, kterih je bilo včasi do 20. Le v jedinosti je moč, kakor pravi pregovor, in v jedinosti je tudi možno, dober uspeh v odgoji in pouku doseči, ker se učitelji med seboj pridno podpirajo. Graška realka je med l. 1850—70. daleč slovela, in ne le iz domače, nego tudi iz drugih avstrijskih dežel so pošiljali mladino na njo. Lepo število njenih bivših učencev zavzema še dandanes odlična mesta, deloma v vojaškem stanu, deloma v drugih raznih stanovih; nekteri so postali slavni umetniki. — Učiteljske plače pa so tedaj bile za dobro polovico nižje od sedanjih. Sprva je Muršec dobival samo letnih 500 gld.; potém ko so zavod razširili, po 700, 800, in nazadnje s starostnimi dokladami vred malo črez 1000 gld. Čeprav je imel denar večjo veljavo in se je prodajala hrana po nižji ceni, kakor dandanes, zmanjkalo je vendar rado onim, ki niso dovolj skromno živeli, naš Jožef pa je vedel — s pomočjo ormuške pokojnine — še dosti prihraniti. Toda o tem bode govor proti koncu.

Mladi vitez Friedau ni v tem na svojega bivšega odgojitelja pozabil; rad ga je obiskoval in mu dopisaval, poprašujoč ga večkrat za svet. Po očetovi smrti 1850. l. je podedoval 24letni mladenič ogromno premoženje. Prizadevalo mu je velike skrbi, tako da se je enkrat, objemši našega Jožefa, razjokal, rekoč: »Jaz sem ubog sužnik svojega posestva.« Zlasti oskrbovanje samokovov (fužin) mu je belilo lase. Nekoliko let so mu donašali bogastva, a potém je zlezel v dolgove. Ostal je mnogo let samec, potujoč daleč po svetu; še le osivel se je oženil. Ko je bil Muršec kakih šest let na realki, ponudil mu je vitez pod ugodnimi pogoji službo oskrbnika na svoji grajščini v Ormužu. Toda njemu vest ni dopuščala take ponudbe sprejeti; odpisal mu je torej: »Ne zamerite; mene škof niso zató posvetili v duhovnika, da bi posvetno službo opravljal.« Ljubša mu je bila šolska mladina, nego prepirati se na polju s hlapci, v vinogradih pa z viničarji.

Tudi drugo čast je odklonil. Ko je prvi realkin ravnatelj dr. Haltmaier dobil višjo službo na Dunaju, vprašal je Jožefa, ali dovoli, da ga priporoči v ministerstvu sebi za naslednika, ker se mu vidi najsposobnejši. A ta se je za to zaupanje zahvalil, rekoč, da naklada vodstvo velikega zavoda preveč skrbi in odgovornosti.

Toda 1851. l. so mu naklonili še večjo čast in težjo nalogo, kteri se ni upal ustavljati. Imenovanega leta je uvedel slavni minister Leon Thun, ki si je pridobil za šolstvo v Avstriji mnogo zaslug, »mature«, t. j. izpite zrelosti na gimnazijah po osmem razredu. Vsled priporočila svojega nekdanjega učitelja Rieglerja, tedaj šolskega svetovalca, dobil je Muršec poziv, da naj odide za vladnega komisarja na Hrvatsko, da uvaja izpite zrelosti na ondotnih latinskih šolah, in da poroča o stanju teh zavodov. Dotični ukaz je od 26. junija 1851. Muršec pa je moral prej potovati na Dunaj, da se je z ministrom dogovoril in dobil potrebna navodila o tem, kako ima postopati. Sredi nastopnega meseca se je napravil na pot, da vestno izvrši imenitno nalogo. Začel je na gimnaziji v Varaždinu. Tu je imel v samostanu krajana O., kterega je natihoma obiskal, ne da bi se bil prej komu drugemu prijavil. Izpraševal ga je o razmerah na gimnaziji natančno. Drugi dan se je napotil v zavod, kjer so se kmalu zbrali vsi profesorji in nekteri odlični meščani. Kar strmeli so, ko so v pogovoru spoznali, da je o stanju gimnazije in okoliščinah v mestu tako dobro poučen. — Iz Varaždina se je odpeljal v Zagreb, potém v Karlovec, dalje na Reko, naposled v Senj. Na vsaki gimnaziji se je po več dnij mudil, vodil izkušnje in pozvedoval vse, kar bi bilo treba, da se ukrene v poboljšanje pouka. V Zagrebu je obiskal tudi slavnega junaka, bana Jelačiča, ki ga je povabil na kosilo in se proti njemu obnašal tako uljudno in ljubeznivo, da tega Muršec ni pozabil vse žive dni. Zala Jelačičeva podoba je visela vedno v njegovi sobi. Na Reki se je seznanil z rodoljubnim generalom Rastičem, ki je na gimnazijah v vojaški krajini bil prisednik na izpitih. Ta gospod ga je vzel s seboj, ko se je peljal z ladjico na bližnji otok. Med vožnjo sta srečala ogromno število rib, imenovanih tune. Kmalu so jim priveslali naproti na svojih čolnih razni ribiči. Strmeč je gledal Jožef, kako spretno so znali loviti ribe; v pol uri so jih dobili v mreže okoli 300, težkih po 7 do 23 funtov; dve sta pa tehtali dosti nad stot. Bivajočega v Senju je zadela Muršeca huda nezgoda. Kopajoč se v morju, razhladil se je zeló; takoj se ga je lotil protin, in vnele so se mu tudi oči. Imel bi še gimnazijo v Vinkovcu in Brodu obiskovati, a v to mu ni dostajalo moči. Bolan se je vrnil v Gradec. Mnogo je prestal na tej poti in strašne muke potém domá v postelji, iz ktere ni mogel vstati več tednov. Ležé je narekoval nečakinji, koja mu je gospodinjila, obširno poročilo na ministerstvo o uspehu izkušenj in o stanju latinskih šol, ktere je obiskal. Jednako poročilo je dal pisati banu Jelačiču, ki je želel imeti strokovnjaško sodbo o razmerah na gimnazijah, ker so o tem ali onem prihajale tožbe. Minister Thun je bil s komisarjevim poročilom izredno zadovoljen. Videč, da je Jožef svojo prvo nalogo izvrstno rešil, ponudil mu je po novem vodji zagrebške gimnazije, ko je ta potoval z Dunaja skoz Gradec, odlično mesto šolskega svetovalca, to je nadzornika vseh srednjih šol na Hrvatskem, v Slavoniji in v Vojaški krajini. Zarés visoka čast in težko breme! — Vsak drugi bi bil segel z obema rokama po tem dostojanstvu, a Muršec se je v svoji čudoviti skromnosti zahvalil ministru pismeno ter odklonil sijajno ponudbo. V to ga je naklonila tudi bolezen, ki je trajala še pol leta. V službi na realki ga je nadomestoval ves ta čas neki graški duhovnik. Zdravil ga je glasoviti zdravnik dr. L., in sicer uspešno, samo da mu je rabilo premočno zdravilo, ki je bolniku dotlej zdrave živce tako razdražilo, da jih ni mogel nikoli več pomiriti popolnoma, in je tudi mnogo škodilo njegovim zobom. Jožef je trpel hude bolečine v nogah in rokah, a ostal je vendar potrpežljiv in udan v božjo voljo; ne enkrat ni jadikoval, ne tožil. Prijateljem, ki so po njegovem stanju pozvedovali, dal je odgovarjati po nečakinji, in včasi še šaljivo. Župniku Gr. je prvikrat morala pisati: »Bratec, pomiluj, bratec, pomiluj — svojega brata revnega — na postelji razpetega! Že pet dnij in še tri — me hudo vse boli — pravijo, da je protin — vzemi ga sam črni hudin!« — Ko je okreval nekoliko, odpeljal se je na deželo, in sicer v Cmurek k dragemu prijatelju župniku Ruedlu, in tukaj je toliko ozdravel, da mu je bilo mogoče v drugem tečaju 1852. l. poučevanje zopet prevzeti na realki. V počitnicah je šel potém v varaždinske toplice, kjer si je omehčal precej trde ude. Največ pa mu je pomagal pozneje izvrstni zdravnik dr. K. ne le zoper protin, nego tudi zoper bolezen na jetrih, ki se je zdaj pa zdaj povračala; naročal mu je isto zdravilo vsako leto nekoliko časa rabiti, da se bolezen prežene. Tako je srečno pretrpel blizu dvajset let. Na stare dni pa je postalo ono zdravilo njegovim živcem premočno, zató ga je opustil, a kmalu so se mu utrdili prsti na rokah, in napadala ga je prsna vodenica. Prisiljen se je kmalu vrnil k staremu zdravilu, samo da ga je jemal redkeje in v manjših delih. Hvala Bogu, zopet se je odkrižal svojega zla.

V jeseni, ko je bil šole prost, zahajal je Muršec večkrat k dragemu prijatelju že od časa latinskih šol, Josipu Seilerju, župniku v samotnem Kleku pri Radgoni. Po zgodnji njegovi smrti (l. 1847.) pa je bil kakih 40 let, tudi že upokojenec, gost blagega Franca Ruedla, župnika (pozneje častnega kanonika) v Cmureku. Drug drugemu sta bila dobra in udana, kakor brata. Ruedl je bil mož redke gostoljubnosti in radodarnosti. V njegovem župnišču so se shajali imenitni učenjaki, na pr. Slovenci: profesorji dr. Robič, dr. Tosi, dr. Lehman in naš dr. Muršec; Nemci dr. Riedl, kanonik vitez Fries in drugi. Včasi so prihajali tudi na obisk ali igro vojvode burbonski iz bližnjega gradú Brunnsee-a. Življenje tukaj je bilo torej kaj prijetno; župnišče je bilo podobno dvorcu kakega plemenitaša. Niso pogrešali zabav, med kterimi je zavzemal prvo mesto lov na divjačino, ki je Jožefu posebno ugajal. Toda on, vedno delaven in gibčen, ni se zadovoljil s tem, marveč se je hotel prijatelju tudi koristnega skazovati. Po nedeljah je Slovencem, kterih spada blizu 600 v to mejno župnijo, pridigoval in rad je tudi v izpovednici pomagal. Na delavnike je pa na velikem domačem vrtu kaj urejeval, zlasti sadno drevje snažil, tukaj in v okolici žive plote obrezoval, stezice popravljal in ravnal. Blizu velikih cerkvenih vrat je bil nakopičen hribček zemlje; Jožef ga je v počitnicah vsega razkopal in razvozil.

Tako so mu potekala dolga leta učiteljske službe. Nalagala so mu dokaj skrbi, pa tudi veselja, in pri delu se je čutil srečnega. Služil bi še bil kakih 5 let dalje, ko bi ga ne bile pregnale z realke naredbe in duh — novega časa. Dve leti je poskušal njih trpki sad. Močna stebra, ki sta na zavodu podpirala red, strah in odgojo, podrla so nova pravila in mladi učitelji, prejšnja složnost je izginila, koristni javni izpiti so se odpravili, učitelj verouka je prišel ob nekdanji ugled in vpliv; vse to je vestnega moža tako užalilo, da je 1870. l. vložil prošnjo za upokojenje. In deželni odbor mu je je dovolil s pohvalo za njegovo mnogoletno izborno učiteljevanje. Ker ni bil trdnega zdravja, tedaj ni mislil, da bo užival pokojnino prav toliko let, kolikor jih je doslužil na šolah.

V. Muršec — slovenski rodoljub in pisatelj.[uredi]

Zdaj pa je treba še povedati, kaj je storil Muršec Slovenec za svoj mili narod. Slišali smo, kako ga je že pri Sv. Miklavžu slavni Stanko Vraz probudil na narodno mišljenje in delovanje. Poprej je zató tako malo vedel, da je še svoje pošteno ime pisal po nemško (Murschetz). Saj je do one dobe bilo dremanje obče, osobito na Štajerskem. Možje, ki so zastavili za narod svoje pero, bili so takorekoč bele vrane, na pr. veseli pesnik Leopold Volkmer pri Ptuju, zgodovinar Anton Krempelj pri Mali Nedelji in Peter Dajnko pri Veliki Nedelji. Kako pa bi moglo biti drugače, ko se je v prostonarodnih šolah učilo po večini, v latinskih pak izključno v nemškem jeziku.

Ogenj rodoljubja, enkrat razvnet, v Jožefovem srcu ni več ugasnil do smrti. Kot kaplan v Ptuju se je z marljivim čitanjem v jugoslovanskih jezikih spopolnil in nadaljeval je v okolici nabiranje narodnih prislovic, pravljic in manj znanih besed. Vrlo je budil omikance duhovskega in posvetnega stanú k narodni zavesti in širil med njimi tudi nazore »ilirizma«,[2] po kterem bi se naj Slovenci, Hrvatje, Srbi v jednem slovstvenem jeziku zjedinili. Glavni pospešitelj tega načrta je bil Stanko Vraz, ki je imel mnogo somišljenikov in sotrudnikov, osobito na Štajerskem in Hrvatskem. Toda pozneje, okoli 1845. leta so navzlic neštevilnim zaprekam popustili ves načrt. Jožef je marljivo spravljal slovenske knjige med ljudi, ki so, kakor ponižne vijolice v sušcu iz ledenev zemlje, začele prihajati iz bele Ljubljane, na pr. »Kranjska Čbelica«. Pridno je pripravljal dno, na ktero so potém on in mlajši rodoljubi jeli saditi, ter si je, kakor se vidi iz zapuščine, marljivo dopisoval z mladino in duhovnimi prijatelji v narodnem duhu. To je tudi nadaljeval, ko je bil v službi pri ormuškem grajščaku. Večji del leta v Gradcu prebivajoč, vplival je blagodejno na ondotne Slovence raznih stanov, najbolj pa na bogoslovce in druge visokošolce. V tem oziru si je bil poprej Stanko Vraz pridobil veliko zaslug, ki se je učil v Gradcu pravoslovja do leta 1838. On je bil magnet, ki je vse, kteri so srce odprli za svoj zapuščeni rod, zbiral okoli sebe. Srčno so se med seboj navduševali in poučevali, zlasti v slovanskih jezikih. Vraz je zapustil v Gradcu neizbrisen spomin za seboj. V njegove stopinje je stopil Muršec, netil ogenj domoljubja v mladih srcih ter jim priskrboval dobre knjige. Ta čas so se šolali v graški bogoslovnici mnogi Slovenci, in med njimi nekteri, ki so postali potém odlični pisatelji. Ti niso mogli pozneje prehvaliti njegove postrežljivosti in ljubezni do slovenskih bratov. Ko se je pa za stalno preselil v Gradec za profesorja, postal je kmalu prvak in vodja Slovencev. Dijakom je bil oče; jedne je podpiral, kolikor je pri svojih pohlevnih dohodkih premogel, drugim pa je v sili posojeval manjše svote, ne da bi zahteval obrestij od njih; mnogim je drugod izprosil podpore ali hrano, zlasti v samostanih, ali jim je priskrbel, da so si kaj prislužili. Zeló radi so ga torej obiskovali in popraševali za svet.

Na spodnjem Štajerskem bivajočim rojakom pa je bil Jožef pri duhovni in posvetni gosposki v Gradcu postrežljiv posrednik, in zaupno so se obračali do njega v svojih zasebnih stvareh. Slovenski pisatelji in založniki so mu leto za letom pošiljali cele svežnje knjig, ktere je neutrudljivo spečaval med graškimi in južnoštajerskimi Slovenci; neredkoma je ob tem trpel izgubo, vendar ni tožil nikogar. — Previdnost božja je postavila Muršeca med Nemce, in med njimi je prebil več od polovice svojega dolgega življenja. Ondi pa nikdar ni pozabil, da je pridne slovenske matere sin, da mu je tekla zibel nekdaj v sredini krasnih Slovenskih goric. On ni obračal plašča po vetru in ni zatajil svoje krvi, kakor mnogi drugi, ki se začnejo takoj, ko so obrnili domovini hrbet, sramovati svojega rodú, bodi si iz koristolovja, bodi si iz strahopetne brezznačajnosti. Pred Bogom, kakor nas vera uči, imajo vsi narodi jednako veljavo, brez ozira na to, da je jeden večji, drugi manjši, ali da je jeden bolje napredoval od drugega; vsak človek se ima onega naroda držati in zanj delovati, iz kterega izhaja; tako nam pravi zdravi razum in srca čut, tako veleva tudi poštena vest. Kdor je pa svoj dom zatajil in ga zaničuje ter se vzdigne zoper svoje rojake, je podoben onemu sinu, ki je zažgal hišo lastnega svojega očeta. Bratje po krvi ga bridko obžalujejo, oni pa, kterim se je vsilil, upotrebljajo ga sicer za svoje namene, a ga nikakor ne spoštujejo!

Našega Jožefa je vselej zabolelo srce, ako je slišal: „Ta ali oni je nekdaj tudi bil iskren Slovenec, pa se je izneveril.“ Nektere, ki so že omahovali, spravil je zopet na pravo pot. Z neizmernim veseljem je pozdravil 1843. Leta ljubljanske »Novice«; bil jim je naročnik in sodelovalec menda do smrti urednika, slavnega Janeza Bleiweisa; istotako tudi mlajši »Zgodnji Danici« do svoje smrti; podpornik je bil izvrstnemu Janežičevemu »Glasniku« v Celovcu. A že precej let poprej je on »Ilirec« pristopil k »Ilirski«, sedanji »Hrvatski Matici« in se vpisal za ustanovnika. Nepozabljivemu našemu škofu Slomšeku je pomagal izdavati prve letnike »Drobtinic«, ki so se natisnili v Gradcu, popravljajoč jezikovne in tiskovne pogreške; tudi pozneje je pošiljal v »Drobtinice« obširne in krajše poučne spise.

Muršečev krajan in pisatelj dr. Anton Murko je s pomočjo slavnega učenjaka Kopitarja že v letih 1832/33. izdal primerno nemško-slovensko slovnico in besednik, toda za svoje prostonarodne šole so Slovenci težko pogrešali slovnice v pravilnem slovenskem jeziku. Izpodbujen po svojih prijateljih, sestavil jo je z velikim trudom naš Jožef ter jo leta 1847. dal na svetlo. Ker je tedaj Slovencem manjkalo še slovniških izrazov, moral je kovati nove besede, ali pa jih jemati iz hrvaščine. Po večini so obveljali ti izrazi tudi v poznejših slovnicah, in strokovnjaki so sodili, da je bila knjiga za ono dobo izborna; razprodalo se je je 2000 iztisov v kratkem času.

Kakor čisto zlato se je zasvetilo Muršečevo domoljubje v prevažnem letu 1848. Tega leta je napočila avstrijskim narodom nova doba ter prisijala zaželena svoboda. Kakor se spomladi v mravljinjaku, ko padajo prvi solnčni žarki nanj, obuja in začenja gibati na tisoče živalic, ki vse na dan tiščé, tako je v zaspanih in zanemarjenih Slovanih vse oživelo v novo življenje in kretanje. Ne le, da je kmet postal svoj gospod na lastnem zemljišču, iznebivši se težavne robote in sitne desetine grajščakov, odpovedal se je blagosrčni cesar Ferdinand samovladi in razglasil novo svobodno ustavo, po kteri je dal poziv vsem narodom, da si naj izvolé svoje poslance, da jih pošljejo na Dunaj, kjer bi naj sklepali nove koristne postave. Kakor med drugimi, tako je bilo tudi med Slovenci kmalu vse po koncu, kajti vsem so se obljubile jednake pravice v šolah in v uradih; tudi slovenski jezik bi imel dobiti isto veljavo in svobodo, kakor drugi. Muršec je ustavo z nepopisnim veseljem pozdravil. Prebravši cesarski oglas, skakal je 41letni mož po svoji izbi, kakor živahen otrok, prepevajoč pesen: »Tebe, Bog, mi hvalimo!« Plemenita, poštena duša, tedaj ni še slutil, koliko spačkov ustava porodi, in kako bo tudi Slovencem treba dalje se boriti za vsako drobtinico jednakopravnosti! Vzori prave svobode so bili sladka, a kratka sanja; glas radosti in upa so prevpili kmalu na vzhodu puntarji ogerski, na jugu italijanski, na severu dunajski. Slovenski Štajerci so videli, kako so čete Hrvatov na pomoč hitele cesarju zoper meščane stolnega mesta, in mnogi so jih lepo pogostovali s kruhom in vinom. Tekli so potém potoki krvi, pričujoči, da so hudobni ljudje pod svobodo razumeli brezpostavnost in razuzdanost, hoteč raztrgati staro Avstrijo na drobne kose. Pohlevni Slovenci pa so ostali mirni, in prebujeni v narodno zavest, jeli so z veseljem snovati društva, prirejati shode, pogovarjati se o volitvah, izdajati knjige, in poleg dotlej preponižnih »Novic« so ustanavljali politične časnike v Ljubljani, v Trstu in v Celju ter jih polnili s poučljivimi in navdušujočimi članki. Zato je o Sloveniji zapel šaljivi pesnik (Hicingar): »Prej so počasi jo vlekli voliči, zdaj pa jo peljejo čili konjiči!« — Tudi naš Muršec je zastavil svoje spretno pero in neumorno spisoval članek za člankom v »Novice« in nove slovenske časnike, zlasti v ljubljansko »Slovenijo«. Da bi pa tudi Nemcem pojasnil žalostni položaj našega naroda, poučeval jih je o njega pravičnih zahtevah in naporih ter razkadil njih predsodke; dopisoval je v tem oziru vrlo graškim novinam. Najimenitnejšo razpravo je priobčil v časniku »Grazer Zeitung« 1848. leta v štev. 62—66. pod naslovom: »Über die gedrückten Sprach- und Lebensverhältnisse der Slovenen in Steiermark, Kärnten und Krain«. Z živimi besedami je tu narisal skoro vse, kar je Slovencem srce težilo. Uspeh tega temeljitega spisa, razposlanega na vse kraje, bil je velikanski. One, ki so se krčevito držali svojih predpravic, razjaril je kakor sršene, malomarnim slovenskim razumnikom, osobito mlajšim pa je bil glas budeče troblje, silovito odmevajoč v njih srcih, da so trumoma stopali na noge v obrambo narodnih pravic. Slavni vodja koroških bratov Andrej Einspieler je sam pripovedoval, da ga je ta članek vsega razvnel in izpremenil. Kmalu se je povsod, od reke Mure dol do Jadranskega morja, pričelo živahnejše in glasnejše gibanje, in povsod je zaslovelo ime »Živkov«, pod kterim se je skrival pogostoma naš Jožef— pisatelj; in to zaradi tega, da bi ostal prost preganjanja in napadov od strani nasprotnikov. Najbolj navdušeni in delavni med štajerskimi Slovenci so bili rodoljubi, tedaj v Gradcu bivajoči. Kmalu po razglašeni ustavi so si osnovali politično društvo »Slovenijo«. S početka mu je bil predsednik stari profesor Kvas, potém pa preizvrstni bistroumni Dragoni Krenovski, po rodu Čeh, zasebni odgojitelj v hiši barona W. Za podpredsednika so izvolili izredno vnetega rodoljuba Janeza Kranjca, c. kr. uradnika, očeta domoljubnemu c. kr. polkovniku Viktorju Kranjcu. Tajnik in takorekoč duša društvu pa je bil Muršec. On mu je izdelal primerna pravila in po svojih izpodbujah je spravil število udov do 200. Med njimi so bili zastopani vsi avstrijski Slovani, a največ je društvo obsegalo vseučiliščnikov; tudi L. Toman, R. Razlag, Jos. Kranjc, L. Herg in drugi, pozneje slavni možje, bili so udje. Imelo je svojega posebnega pevovodjo, spočetka 18letnega brhkega dijaka Benjamina Ipavca, sedaj zdravnika in slavnega skladatelja, za njim pa sličnega mu brata Gustava. Dobro izvežbani so popevali radostnim srcem lepe slovanske pesni; raz okno svoje društvene dvorane pak so obesili veliko zastavo v slovenskih barvah, ne da bi jih bil kdo motil. Drugih zabav poleg petja niso prirejali, temveč se pogovarjali o narodnih stvaréh in potrebah, kovali načrte, učili se sorodnih jezikov, dopisovali rojakom in časnikom ter sanjali o — zlati prihodnjosti Slovanov! Graška »Slovenija« je bila takorekoč ognjišče, s kterega se je raznašal ogenj čistega domoljubja med slovenske Štajerce, Kranjce, Korošce in Primorce. Dragoni je sestavljal, Muršec pa prelagal na slovensko izborne oklice, ki jih je društvo med ves narod razpošiljalo. Imelo je vajeti političnega gibanja na slovenskem Štajerskem v rokah; ono je priporočalo volilcem sposobne rodoljube za poslance, dajalo jim potrebnih poukov in navodov ter jih svarilo pred volitvijo — za zbor v nemškem Frankfurtu. Iz dežele je dohajalo dan na dan mnogo vprašanj, predlogov in pritožb; na vse je neutrudni tajnik moral odgovarjati. Zarés, imel je ta čas ogromno posla, a rad ga je opravljal, nadejajoč se, da bo v korist ljubi očetnjavi.

Nezadovoljen s tem, hotel ji je hasniti tudi kot učitelj. Tedaj se je šolalo na graški realki zdatno število slovenskih učencev. Iskreno jih je želel poučiti v lepi pravilni materinščini ter obuditi v njih narodni čut; zató se je s pismeno vlogo ponudil deželnemu odboru, da je pripraven, poleg verouka prevzeti brezplačno tudi poučevanje v slovenskem jeziku, ako se za to oglasi dovolj učencev. Ni šlo tako hitro in lahko, kakor je upal, kajti moralo se je odstraniti dokaj ovir in predsodkov; in pri tem je vrlo pomagal stari Friedau, Slovencem vedno prijazen, da se je Jožefovi želji ugodilo leta 1850. Učencev je imel brž dovolj, med njimi tudi nekaj Nemcev. Sprva je slovenščino učil po 3 ure, nastopno leto pa v dveh tečajih, po 6 ur na teden, in to samohotno, brezplačno. To nalogo je nadaljeval do svoje težke bolezni 1851. leta, potém pa jo je izročil pravoslovcu Vinkoviču, kteremu je sledil dični pravnik Jakob Razlag, poznejši pisatelj in poslanevc; slednja dva sta dobivala že primerno letno nagrado. Žal, da se je ta pouk z realke zopet odpravil. Tri leta je Muršec v oni dobi prelagal deželni zakonik na slovenski jezik za majhno odplačilo. Dandanašnji delo te vrste ni težavno, ko je naš jezik dovolj razvit in uglajen, a tedaj je bilo silno težko početje. Dosti je moral misliti in na vse kraje popraševati, da je nalovil za postave potrebne izraze (terminologijo). Dopisovala sta si in se posvetovala z M. Cigaletom, ki je prelagal na Dunaju državni zakonik. Novih postav pa je vsled ustave izhajalo tedaj v obilici, kakor gob po dežu.

V graškem semenišču za duhovnike so se šolali slovenski bogoslovci vedno le v latinskem ali v nemškem jeziku. A duhovniku je potrebno temeljito znanje onega jezika, v kterem uči v šoli in cerkvi, da ne vpleta v svoj govor tujih besed, kakor kak mešetar ali voznik. Po prizadevanju Muršeca in dr. M. Robiča, tedaj bogoslovnega profesorja, privolil je semeniški vodja Büchinger, pravičen mož, da so se jeli naši bogoslovci vaditi pridigovati v slovenskem jeziku. Oba gospoda sta jih na tem vežbanju nadzorovala in njih vgovore presojala, prvi glede jezika, drugi glede vsebine. Žal, da so se tudi te prevažne vaje črez nekaj let zopet popustile. Jožef se je nadejal, da v novi dobi obvelja slovenščina kot učni jezik ne le v prostonarodnih, nego tudi v latinskih šolah. Zato je na podlagi knjige, ktero je bil spisal in izdal za svoje učence v nemškem jeziku (»Die Grundsätze des äusseren Gottesdienstes«), obelodanil 1850. l. slovensko »Bogočastje«. A s to potrebno in izvrstno knjigo je ostal na cedilu in pretrpel znatno denarno škodo. Na stotine iztisov »Bogočastja« je potém razposlal po Slovenskem pridni šolski mladini v dar. Vse nade in sanje o jednakopravnosti so izginile, kakor dim v zraku, 1. 1850. Glasoviti minister Bach je preklical ustavo in odpravil vse svobodne postave. Mrzel veter, ki je pihal od severa, umoril je tudi cvetlico »Slovenijo« v Gradcu. Veliko žalovanja za njo je bilo med vseučiliščno mladino, a največjo bridkost je trpel tajnik Muršec. Skrbno še je napisal društvu, rekel bi, nadgrobnico, t. j. zgodovino njegovega delovanja, rokopis pa je na prošnjo vložil v knjižnico graškega »Joaneja«. Iz vsega spisa veje, kakor priznava slovenski zgodovinar,[3] preblagi duh njegovih vzvišenih domoljubnih nazorov.

Odtlej pa se je Jožef vsemu politikovanju odpovedal. Videlo se mu je — mlačenje prazne slame. A ne da bi pozabil na svoj rod in pero obesil na klin, pošiljal je še dalje svoje spise »Novicam«, »Danici«, »Drobtinicam« in novo ustanovljenemu »Učiteljskemu Prijatelju«, toda bili so le nravskega, gospodarskega ali prirodoznanskega obsega, ali pa opisi slovesnostij, važnih prigodeb itd. Članke verskega obsega je priobčeval tudi v graškem listu »Katholischer Wahrheitsfreund«.

Tudi dijakom je ostal stari prijatelj in podpornik. Lista kakemu Slovencu v kteri si bodi kraj pa nikoli ni poslal, da bi mu zunaj ne bil dal slovenskega napisa, in zameril je, če so rojaki njemu dopisovali v drugem jeziku. »Saj vsak drugi narod tudi tako ravna pravil je včasi, »zakaj bi se mi poniževali brez potrebe?« Dopisoval pa si je z najodličnejšimi rodoljubi, učenjaki in pesniki; čeprav se je mnogo listov poizgubilo, nahajajo se še v zapuščini pisma od A. Kremplja, Vraza, Miklošiča, Slomšeka, Bleiweisa, Einspielerja, Mat. Majerja, Trstenjaka, O. Cafa, dr. Kočevarja, dr. Murka, M. Vodušeka, dr. Jos. Kranjca, P. Kozlerja, J. Macuna, M. Cigaleta, Fr. Kosarja, Vukatinoviča, Hladnika, B. Raiča in mnogih drugih. V prijateljski razmeri je tudi bil z dr. Tomanom, dr Razlagom, dr. B. Ipavcem, dr. Robičem, J. Orožnom, L. Hergom, Fr. Ogradijem, dr. Misijem, dr. Krekom, polkovnikom V. Kranjcem, majorjem Komelom, pesnikom Trnskim, poslancem Hermanom in z drugimi mlajšimi narodnjaki, ki so ga radi obiskovali. Starejši so skoro vsi pred njim pomrli; hvaležno se jih spominjajoč, ostal je med graškimi Slovenci, vsem po obličju znan, častitljiv očak. Slovenski Matici v Ljubljani je bil ustanovnik in mnogoleten poverjenik, istotako družbi sv. Mohorja. V velikem mestu prizadene tak posel mnogo sitnosti in potov, a on se jih ni naveličal z ozirom na dobro stvar. — Ko so v novejši dobi slovenski vseučiliščniki osnovali svoje društvo, bil mu je več let podpornik, in obiskoval je tudi to ali drugo »besedo«; pozneje pa je moral izostajati, ko njegovi živci niso prenašali več tobakovega dima. Zloraba njegovih dobrot in nehvaležnost nekternikov gaje zadnja leta odtujila dijakom; a denarje, njim namenjene, pošiljal je redno dijaškim kuhinjam na Slovenskem.

Z jednako radostjo, kakor leta 1848. ustavo, pozdravil je Muršec leta 1859. preselitev preljubljenega kneza in škofa A. Slomšeka, ki je bil dika in ponos Slovencev, v Maribor in združenje vsega južnega Štajerskega v lavantinsko škofijo. Ne dá se tajiti, da se je Slovencem, podrejenim sekovski škofiji, svoje dni godila marsiktera krivica. Razmere in potrebe našega ljudstva so se jemale premalo v poštev, in premalo se je zgodilo v cerkvi in šoli za njegov duševni blagor. Škofje niso znali našega jezika, da bi mogli ob vizitacijah v njem pridigovati in z ljudstvom govoriti; v teku 100 let so sprejeli med svoje svetovalce v stolni kapitelj samo dva Slovenca, in naši duhovniki, čeprav so morali mnogi med njimi služiti za kaplane na nemškem Štajerskem, prišli so redkoma tam do župnije. Že davno so torej duhovni in posvetni slovenski rodoljubi izprevideli, da je za koristi vernikov in njih pastirjev potrebno, da se ustanovi za spodnje Štajersko vladikovina s slovenskim škofom in stolnim kapiteljem. Do duhovne in posvetne gosposke so se pošiljale v ta namen prošnje. Tudi v časnikih se je mnogo let ta potreba poudarjala in dokazovala; naš Jožef sam je deloval v isti namen z besedo in peresom; najlepše članke o tej stvari je priobčil v dunajskem cerkvenem listu. Mnogo let so trajala pogajanja med škofom Slomšekom, sv. očetom in cesarsko vlado. Naposled je prvi s svojo sveto gorečnostjo in vztrajnostjo premagal vse ovire — ter dosegel zaželeni smoter.

Le oni, ki je videl, v kakšnem stanu so bile nekdaj župnije in cerkve na vzhodnem slovenskem Štajerskem, more presoditi, kak napredek se je storil sem od leta 1859. Veselega srca je Muršec, ko se je pobiralo za stavbo škofove palače in za olepšanje stolne cerkve v Mariboru, pripomagal z visoko svoto denarja. Nepozabnega dne pak, ko je imel Anton Martin Slomšek v novo stolico slovesni svoj vhod, prihitel je tudi on v Maribor, pozdravljat višjega pastirja Slovencev ter se udeleževat velikanskega slavnostnega izprevoda, na kterem je pretakal solze veselja. Slomšek je potem blagega prijatelja, s kterim je bil že mnogo let jednega srca in jedne misli, v svoji sobi radostno objel, in Jožef je ta dan všteval med najlepše svojega življenja. — Ko pa se je izpraznilo v Mariboru mesto jednega korarja, poslal je Slomšek rajnega gospoda Marka Glaserja, svojega zaupnega moža, v Gradec vabit Jožefa, da se naj potegne za to odlično službo. A ta je z isto čudovito skromnostjo odklonil duhovno dostojanstvo, kakor leta 1851. posvetno. Njegova pohlevna služba mu je ostala najljubša; časti in odlike se je takorekoč bal. Toda dasi je ostal v priljubljenem zdravem Gradcu, njegovo srce, njegove misli so bile odtlej v Mariboru. Spoprijaznil se je tu s korarji, zanimali so ga vsi prigodki v slovenski škofiji, in rad je z denarji pripomogel zdaj v tej, zdaj v drugi potrebi. Obiskujoč včasi svojo rodbino pri Sv. Bolfanku, oglasil se je vselej v Mariboru in prihajal tudi udeleževat se vsake znamenite svečanosti. Vsled njegovih daril in zaslug ga je imenoval Slomšekov naslednik, knez in škof Jakob Maksimilijan, za lavantinskega duhovnega in pozneje tudi za konsistorijalnega svetovalca.

VI. Muršec v pokoju.[uredi]

Stopivši, kakor se je omenilo, 1870. leta v pokoj, ostal je Muršec v Gradcu, kjer je imel med Slovenci in tudi med poštenimi Nemci dokaj prijateljev in znancev, a ne jednega sovražnika; kdorkoli je imel z njim opraviti, vsak je spoštljivo govoril o njem in hvalil njegovo uljudnost in modrost. Že iz modrih očij mu je sijala dobrosrčnost, s ktero je z vsakim rad občeval, z revežem in otrokom, kakor z visokim gospodom; za vsakega je imel prijazno besedo, bodi si kako novico ali vprašanje, bodi si tolažbo, pouk ali nasvet. Vedel se je vedno tako nežno izrazovati, da se ni nikomur zameril, čeprav bi si bil z njim navzkriž. V posebnem ugledu je bil pri duhovništvu, pri nižjem in višjem, ktero je poznalo njegove kreposti. Odlični škof Janez Zwerger je rad občeval z njim in ga vabil večkrat za svojo mizo; drugi so bili kaj veseli njegove družbe. Čeprav v pokoju, vendar ni nikoli počival, kajti delo, duševno ali telesno, bilo je njemu živa potreba. Spoznavši, da je telesno gibanje zdravju zeló koristno, hodil je vsak dan zgodaj na priljubljeni »Rožni vrh« zraven Gradca, potém pa ko je opravil v cerkvi svoje duhovno sveto opravilo, lotil se je knjig, kterih je imel na stotine raznih strok; ali pa je spisoval poučne članke, ali pa koval pesni, ali pisal kakemu prijatelju; slednje pa le, ako je imel komu postreči v važnejši reči. Poslovenil je izborno knjigo »Duh sv. Frančiška«, ktero delo pa še leži v rokopisu; spisal je po francoskih virih obširno apologetiko, »Modroversko krmilo«, ktero je od 1890. leta naprej v več letnikih priobčila »Zgodnja Danica«; namerjal je prirediti še posebno izdajo, a prehitela ga je smrt. Del istega spisa je dal zadnje leto natisniti v nemškem prevodu v »Stimmen vom Berge Karmel« v Gradcu. Tudi nektere pesni so iz njegovih zadnjih let; 88—89leten pesnik, to ti je redka prikazen! — A tudi svojemu telesu ni privoščil Bog vé koliko počitka, češ, delo teló krepi, varuje ga omehkuženja in otrplosti udov. Bil je čudne spretnosti v nekterih rokodelstvih; nakupil si je v ta namen primernega orodja. Svojih obilnih knjig si je na stotine bolje zvezal od kakega knjigovezca. V njegovi knjižnici si našel skoro vse knjige slovenskega slovstva, izšle do leta 1870. Vse letnike »Novic«, »Danice«, »Glasnika«, »Drobtinic«, »Učiteljskega Tovariša« itd. je hranil lepo zvezane. Sukenj in druge vnanje obleke ni rad prepuščal v popravo drugim rokam, trdeč, da si umeje to sam bolj fino in trpežno pošiti; tudi pohištvo si je vedel popraviti. Na vrtu je sadil, cepil in snažil drevje, ali krožil živi plot, ali zravnaval stezice itd. Ko nekaj časa zaradi obolelih živcev ni smel dosti čitati in pisati, izdeloval je iz papirja škatljice ter po njem iznajdene »trgače« jabelk, ki jih je potém razdelil blizu in daleč med znance. Vse to pa ni delal iz škrtljivosti — mož, ki je imel vedno odprto roko, temveč zató, da bi ne kradel Bogu časa, in zaradi zdravja. Vsled tega pa si je ohranil duh bister in telo, ki je prestalo dovolj boleznij, gibčno in čilo v visoko starost — še do zadnjih dnij!

Poleg vsega tega je izvrševal natančno vse vaje in vsa sveta opravila, ki mu jih je nakladal njegov duhovniški stan. Nikoli ni opuščal svete maše, ne posebnih stanovskih molitev; tudi ni pozabil na rožni venec, na bratovščinske pobožnosti in na duhovna premišljevanja. Prav rad je pomagal leto za letom katehetom srednjih šol na večkratni izpovedi šolske mladeži, kteri je ostal vse žive dni srčno naklonjen; isto uslugo je skazoval, osobito o velikonočni izpovedi, duhovnim pastirjem pri »Mariji Pomočnici«, v kteri župniji je prek 30 let stanoval. Jetnike izpovedovati brez dvombe ni lahka stvar; a ljubezen do teh »izgubljenih sinov« ga je vlekla tako močno, da je ves čas svojega bivanja v Gradcu — nad 50 let — hodil pomagat v kaznilnico »Karlau« ondotnima duhovnikoma. Izpovednik je bil nad 20 let tudi vojvodinji Berry iz kraljevske rodovine burbonske in njeni družini na gradu Brunsee. Se na smrtni postelji je vojvodinjo izprevidel. In ker je umel med graškimi duhovniki največ jezikov, pošiljali so mu radi izpovedance raznih narodnostij. — Radovoljno je hodil precej let ob nedeljah popoldne v dobrodelni zavod »Vincentinum« učit rokodelske učence in druge nevedne dečke krščanskega nauka, cerkvenih obredov in zgodovine. Kakoršne pobožnosti in vnetosti za blagor duš je moral biti mož, da si je še v pozni starosti nalagal vse te skrbi in trude! Da bi pa tudi Slovencem bil v korist, poučeval je do zadnjih let v malem semenišču tropico mladih slovenskih dijakov v materinščini, ki je duhovnikom sekovske škofije potrebna, pastirujočim ob južni meji; tam še namreč živi do 15.000 Slovencev.

Kaj nef Preblagi Muršec je bil poseben človek! Dasi umirovljen, ni si privoščil mirú, spominjajoč se zveličarjevega opomina: »Delajte, dokler je dan, kajti pride noč, v kteri nikdo več delati ne bo mogel!« Neumorna delavnost, ta mu je bila zabava in sreča; to je podedoval od svojih skrbnih starišev, kakor drugi njegovi rodbinci.

Tej kreposti se je pridružila velikodušna radodarnost, po kteri je pač prekosil vse rojake iz Slovenskih Goric. Dobrote je delil v obilni meri ubožcem, cerkvi, šoli, svojemu narodu, svojim krajánom in sorodnikom. Že se je omenilo, kako vrl podpornik in posreditelj je bil svoje dni slovenskim dijakom v Gradcu. Potém pa je pošiljal letne darove od 5—10 gld. dijaškim kuhinjam v Mariboru, Ptuju in Celju; istotako družbi sv. Cirila in Metoda; zadnje leto pa je vsaki od teh podaril po 100 gld. Nekaj let — s početka — je bil podpornik mariborski in ptujski čitalnici; za »Narodni dom« v Ljubljani je dal 50 gld. Za slovensko dekliško šolo v Celju je poslal 100 gld. K darovom za svetega očeta je mnogo let prinašal po 30 gld. Družbi duhovnikov v Gradcu je podaril 100 gld.; za stavbo prekrasne cerkve Srca Jezusovega pak 315 gld. Velike darove je počenši od leta 1859. naprej dobivala škofija lavantinska. Ob preselitvi Slomšekovi v Maribor je poslal 500 gld., za ustanovo v malem semenišču 2000 gld., za društvo duhovnikov 1000 gld., za ozaljšanje stolne cerkve 200 gld., za novo Marijino cerkev v Mariboru 200 gld. in za dobre namene lavantinske škofije v jedni svoti 10.000 gld. (s pridržanimi obrestmi za določeno število let). Župnija Sv. Bolfanka rajnega dobrodelnika ne pozabi nikoli. Nekdaj je bilo tu vse zapuščeno; zdaj pa človeku srce zaigra, ako pogleda v ta kraj. Okoli leta 1860. je ustanovil župnijsko knjižnico, založivši jo z mnogimi knjigami v slovenskem, hrvatskem in drugih jezikih, da bi kmetje in tudi dijaki na počitnicah imeli v pouk primerno berilo. Ko se je župnišče povišalo, pripomogel je z 200 gld; za obokanje cerkve 1880. leta je podaril 2060 gld.; za povišanje zvonika in nove zvonove 1000 gld.; za novi glavni oltar menda 150 gld. In za slikanje cerkve 100 gld. Šoli je prikupil njivo za okoli 450 gld. s pogojem, da ima učitelj del od nje rabiti za šolski vrt; tudi je dal izkopati nov studenec za 140 gld. Ko pa je bilo treba nedavno zidati novo šolsko poslopje, pripomogel je stavbi z 2000 gld. Ker po večini župljani niso premožni, bile bi vse te stavbe izostale brez Muršečeve podpore. Koliko zahvale in povračitve z molitvijo so mu torej dolžni njegovi krajáni! In to še v višji meri prebivalci rojstne mu vasi Biša, kterim je dal 300 gld. za novo gasilnico.

Še več, nego za župljane, storil je za brata, sestre in njih otroke, ktere je iskreno ljubil. Bil jim je v resnici »zlati« brat, oziroma stric in ujec. Starejša sestra je bila vdova že od 1849. leta s sedmerimi otročiči. Prišla je v hudo stisko, kajti na kmetiji je ležalo dokaj dolgov, letine pa so bile zaporedoma slabe. Kaj bi naj storila, da ne pride s toliko družino na beraško palico? V tej zadregi se je nje usmilil gospod brat. Priskočil ji je na pomoč ter pregovoril mlajšega brata, še samca, da je prevzel skrb gospodarstva v sestrini hiši in postal otrokom »krušni oče«. Srečno sta skupaj gospodarila 42 let in deco pošteno odgojevala in oskrbela. Jedno nečakinjo si je Jožef že prej izbral za gospodinjo, ki mu je, dovolj izobražena in vrla, zvesto gospodinjila do smrti — 48 let! Starejšega nečaka pa je spravil v višje šole, in le-tá se je učil večinoma na njegove stroške ter stopil v duhovni in pozneje po ujčevem vzgledu tudi v učiteljski stan. Druga omožena Jožefova sestra je zapustila ob svoji smrti jedinega sina slabega zdravja v skrajnem siromaštvu. Za tega je vložil glavnico, ktere obresti zadoščajo, da se more pošteno preživiti. Jednako je — po potrebi — Muršec odpiral svojo darežljivo roko vsem rodbincem. Vsako leto so prišli iz Gradca zaboji razne robe, pogostoma tudi kakšno novo kmetijsko orodje, ki je stalo drag denar. Nekdaj je tudi rad žlahtna drevesca pošiljal, da bi se vaščani bolje poprijeli sadjereje; in pomagalo je, kajti zdaj zagledaš v vasi lepe sadovnjake. Leta 1880., o priliki svoje zlate maše, pa je med rodbince razdelil mnogo denarja; vsak je dobil lep delež. Delitev je ponavljal s tem, kar si je zopet prihranil, nekolikokrat pozneje, rekoč: »To je vaša dedščina po ujcu.« Hotel se je, predno je šel s sveta, ločiti od vsega posvetnega. Zato pa so domači in krajáni z velikim ponosom govorili o »graškem gospodu«, spoštovali in ljubili ga nad vse druge rojake. Niso v vsej številni rodbini poznali večjega praznika, nego onega, kedar se je pripeljal predragi »ujec« iz Gradca. Vsi so se zbirali okoli njega, poljubovali mu roko in mu gledali v prijazni obraz, veseleč se, da še dobrotnik živi, da se ni nič postaral. Vselej jih je dal bogato pogostiti na svoje stroške; razgovarjal se je z njimi po cele ure o raznih družbinskih razmerah in opominjal mlajše k pridnosti. Pa nobenega ni pustil od sebe — s praznimi rokami. Pač malokdaj se nahaja učen gospod, kteri ostane s svojimi kmetskimi sorodniki v tako tesni in nežni zvezi, kakor je bil on. O takih prilikah je delil rad tudi med šolsko mladino, ko mu je spoštljivo poljubovala roko, svetle belice. A ne samo bratom in sestram po krvi, tudi onim po krstu in veri se je skazoval blagosrčnega dobrotnika. Ni lahko šel mimo prosečega ubožca, da bi se ga ne usmilil. Berači pred cerkvijo in na izprehajališčih, kamor je redno zahajal, so ga kar že čakali, pa tudi marsiktera družina, ki se je navzlic veliki nadlogi javno beračiti sramovala, dobivala je od njega miloščine; po 20 gld. na leto je pošiljal za siromake v svoji rojstni župniji, pred smrtjo pak jim je sporočil 100 gld. Kedarkoli so v Gradcu ali na Slovenskem pobirali milodare ob kakšni veliki nesreči, on s primernim prineskom ni zaostajal; na pr. za Kranjsko je poslal po potresu 200 gld. Dobro je vedel, da po besedah sv. pisma posoja oni, ki je usmiljen proti ubožcem in nesrečnikom, »Gospodu v nebesih na obresti«.

Najrajši je podpiral Slovence, rekoč: »Med našimi ljudmi je največ bede, bogatinov pak, ki bi se jih usmilili, je malo.« Pravo je zadel kanonik Ruedl, ki je o neki priliki dejal: »Noben Slovenec ne trpi, da bi Muršec ne trpel z njim

Mnogim je bila čudovita darežljivost Muršečeva uganka, in niso si mogli razjasniti, odkod je jemal toliko denarja. Nekdaj mi je dejal znanec: »Ali je ta gospod dobil visoko srečko, ali pa mu — Bog ga varuj — nosi cekine živi škratec! Kajti s tako skromnimi dohodki se živiti v dragem Gradcu, poleg pa še na vse strani trositi toliko darov, to je nezapopadna tajnost.« Tako je sodil površen opazovalec. Prihranil pa je Muršec dosti, ker je dolgo živel, in ker se je vedno držal modrijanovega izreka: »Srečen ni tisti človek, ki vse dobro na svetu uživa, nego oni, ki malo potrebuje!« In zarés, on je za svojo osebo manj potreboval, nego kteribodi mož izobraženih stanov. Stanovanje je imel vedno malo s priprostim pohištvom. Prav priprosta je bila njegova hrana, in drugih pijač ni pil, nego pol kozarca vina, pomešanega z dvema tretjinama vode; v goste ni sprejemal drugih, kakor znane Slovence in sorodnike, ki so ga zdaj pa zdaj obiskovali; teh je bil pač vselej zeló vesel, in o takih prilikah je smela varčna gospodinja malo več skuhati. Obleko je kupoval le trpežno in nosil jo je potem mnogo let. Ni maral za nove šege in »mode«; suknje, črevlje, klobuke in druga oblačila je nosil vedno starega kroja in se zmirom držal istih obrtnikov, kterim se je bil privadil. Neki plašč mu je — zlasti o slabem vremenu — služil celih 66 let!! Kaj ne? Muršec je bil »konservativec«, da ni več jednakega! A navzlic temu se je nosil vedno zeló snažno; na vsej obleki nisi zapazil maroge ali krpe.

Že se je omenilo, da se je ogibal tobaka, kakor žive kače; kajti njegov dim mu je živce tako razjarjal, da se ga je lotila rada omotica. Ko se je enkrat mudil v družbi, kjer se je pušilo, omedlel je in potém nekoliko mesecev bolehal; ni čuda torej, da je zoper »smrdečo tobakajo« skoval dolgo pesen (Moh. Kol. za l. 1881.), svareč pred njo osobito mladino; tudi nosljanje tobaka je zaradi nesnage črtil. Nekdaj si je sestavil račun, koliko je s tem prihranil denarja, da se je obojemu odpovedal, in pogostoma ga je kazal prijateljem. Tudi za daljša potovanja je le malo potrosil. V mlajših letih, menda 1844. l., vozil se je v Trst, Benetke in Padovo; 1871. l. v zlato Prago v družbi s poslancem Hermanom in 1873. l. na glasovito svetovno razstavo na Dunaju. Redoma pa je njegovo strogo načelo bilo: »Ne kupuj ničesar, kar ti ni nujno potrebno! Ne zametavaj cvenka za malovredne reči.« Tega načela se držati je velel tudi nečakinji v gospodinjstvu.

Jedino njegova neprimerljiva varčnost, zmernost in skromnost mu je bila srečka, po kteri je prišel polagoma do precejšnjega premoženja. Prav iz srca je prepeval:

»Zmernost je zaklad,
Z njo si res bogat,
Ne pogrešaš nič,
Si vesél ko ptič.«

Toda Jožef ni bil štedljiv, kakor marsikteri bogatin, da bi denarje samo gledal in prešteval; ne, denar mu je bil le sredstvo, da bi z njim izvrševal velikodušna dela ljubezni, da bi koristil cerkvi in narodu ter osrečeval rojake, rodbince in siromake. Kaj ne, da je bil mož »zlatega srca«? Po svoji zmernosti in previdnosti se je tudi vzpel navzlic raznovrstnim boleznim do silno redke starosti. Kakor je bil že kot bogoslovec visoke, ravne in šibke postave, bolj suhega obraza in telesa, tako je ostal vse žive dni. Življenje in zdravje je čislal za dar božji, kterega mora vsakdo čuvati in dobro rabiti, skrbno pa se vsega ogibati, kar bi ga kvarilo ali skrajšalo. Vzdrževal se je vsake jedi in pijače, ki bi mu utegnila škoditi; na pr. žganja in piva niti ni hotel pokusiti, a kave si je vlival po jutrih v mleko le malo kapljic.

Da mu udje ne otrpnejo in telo ostane gibčno, rabila mu je poleg dela in pogostnega izprehajanja dan na dan mrzla voda, s ktero si je život omival, zadnja leta po Kneippovem navodu. Ako pa je obolel — na stare dni zdaj pa zdaj na protinu (revmatizmu), naduhi ali omotici, vedel si je z izkušenimi zdravili kmalu zopet pomagati. Po zimi mu je zoper razhlajenje najbolj stregla kožuhovina, ki jo je nosil pod vnanjo obleko. Gledé podaljšanja svojega življenja je bil po vsem tem pravi umetnik. Vse se je čudilo njegovi živahnosti v hoji in kretanju, ko je bil že v starosti 80—89 let. V tem oziru med neštevilnimi upokojenci v Gradcu ni imel tekmeca; še manj pak v oziru na lase, do smrti precej goste, dolge in vedno svetlokostanjeve barve; vsled tega so mnogi mislili, da nosi lasuljo. Kdor ga ni bliže poznal, sodil je, da ni starejši od 60 let. Prijatelji pa so ga v šali nazivali »večnega mladeniča«.

Muršec je v svoji dejanski modrosti živel najrajši na tihem; on ni ljubil šuma in hrupa, ni se silil v javnost in v pohvalo svetá. Le enkrat po svoji novi maši je še praznoval veliko svečanost, najlepšo v svojem življenju — in ta je bila njegova zlata maša na 5. dan meseca kimovca 1880. leta. Jednake slovesnosti še pač naš narod v Slovenskih Goricah ni videl. Ni čuda, da ga je privrelo ta dan k Sv. Bolfanku na tisoče v praznični obleki. Duhovnikov se je zbralo od blizu in daleč nad 30, med njimi knez in škof Jakob Maksimilijan in korarja Ignacij Orožen in France Košar, jubilantu draga prijatelja. Škof so nalašč določili ta dan za posvečenje na novo obokane in ozaljšane župne cerkve, k čemur je zlatomašnik največ pripomagal. Ko je bilo dovršeno rano zjutraj pričeto slovesno posvečenje, imel je iz okrašenega župnikovega doma častitljivi jubilant svoj vhod v cerkev, noseč na glavi venec iz cvetlic, obkoljen od duhovnih bratov, devic v beli opravi, sorodnikov in ogromne množine ljudstva. Med slovesno zlato mašo je popeval izvrstno izvežban cecilijanski zbor iz Polenščaka, propoved (pridigo) pa so imeli škof sam, rekoč med drugim o jubilantovih krepostih in zaslugah: »Naš je, moj je! Kajti na tuje premeščen, ni si potujil srca, ne jezika, nego je svoj dom in kraj tam zvesteje ljubil in po vsej moči podpiral.« Med darovanjem so peli pevci, zlatomašniku v čast, posebno slavnostno pesen, kakor je v Slovenskih Goricah star običaj. — Cerkveni svečanosti je sledila na dveh krajih sijajna gostija, po kteri je jubilant med goste razdelil zvezek svojih, priprostemu narodu namenjenih poučnih pesnij, ki jih je bil zložil — sedemdesetletnik! Sorodniki pa so vsi dobili še bogatih darov, in tudi na domače ubožce zlatomašnik ni pozabil. O tej priliki je dobil mnogo dokazov spoštovanja, ljubezni in hvaležnosti od blizu in daleč. Zastopniki vseh vasij, spadajočih v župnijo, prišli so mu častitat, nekoliko let pozneje pa so ga gledé na nove podpore imenovali »častnega občana«. Blizu 60 duhovnikov lavantinske škofije mu je poslalo krasno izvršeno »spomenico«, v kteri se poje slava njemu — rodoljubu in dobrodelniku. Drugo spomenico je poslal iz Ljubljane slavni dr. Janez Bleiweis v imenu »Slovenske Matice«. Ta slove také-le: »Prečastiti gospod! Narod slovenski se srečnega čuti, da je mili Bog Vas ohranil mnoga leta; kajti za slovenstvo že vneti mladenič, vnemali ste svoje rojake za domače svetinje in v srca mladini cepili rodoljubje ter ji vseskoz dobrotljiv podpornik bili v potrebščinah vsakdanjega življenja. Res po pravici ste zaslužili častni priimek »slovenskega konzula« v Gradcu. Vi velečastiti gospod profesor ste pa tudi zastavili svoje spretno pero in s svojimi spisi ne le učili Slovence pravilnega materinskega jezika, temveč tudi podpirali časopise slovenske v dobi, ko je mila slovenščina iz groba vstajala in so še celó redki bili delavci na literarnem polju slovenskem. Dovolite zato, slavni gospod, da Vam častita tudi »Matica Slovenska«, kteri ste že od leta 1847., ko ste na svetlo dali »Slovensko slovnico«, pot pripravljali, vsa poznejša leta njenemu rojstvu pot gladili in l. 1864. z zdatnim doneskom ustanoviti jo pomagali. Slava Vam torej, obče cenjeni rodoljub, kterega nam naj mili Bog poživi še mnoga leta!«

V spomin na svojo zlato mašo, prvo v tej župniji, dal je jubilant obesiti v dvorani župnišča 27 fotografij, v ličnem okviru uvrščenih, ki kažejo večino učenih gospodov raznih stanov, rojenih pri Sv. Bolfanku.

Kmalu po zlati maši se je odpeljal naš Muršec vsled nujnega vabila v ljutomerske gorice, kjer so slovenski domoljubi vpričo 150 hrvatskih gostov in velike množine naših ljudij priredili sijajno svečanost v spomin sedemdesetletnice rojstva pesnika Stanka Vraza, prijatelja mu v mladih letih. Na najvišjem hribu teh vinogradov, v Jeruzalemu, služil je vpričo vsega naroda za rajnega sv. mašo, kažoč s tem, da mu je še prek groba ohranil ljubezen. Tri leta pozneje, o sedemdesetletnici učenjaka dr. Miklošiča, poslal je temu odličnemu možu svojo srčno častitko, in ta mu je odgovoril med drugim: »Srčna Vam hvala, mojemu najstarejšemu prijatelju, za tako lepo častitanje!«

Zadnja leta je preživel Jožef v Gradcu. Mnogoletni prijatelj France Ruedl v Cmureku, kamor je rad zahajal, umrl mu je leta 1890. Le v Maribor in v domači kraj se je še nekekrati odpeljal, da bi videl one, h kterim ga je vleklo srce; a v povračilo tega so ga prihajali ti tudi v Gradec obiskovat. Diamantne ali biserne maše leta 1890. pa ni več slovesno obhajal, nego le natihoma, in to z ozirom na svoje rahlo zdravje in boječ se skrbij, ki bi mu jih prizadela svečanost. Ob tej priliki so ga imenovali, «da poplatijo star dolg«, škof sekovski svojim konsistorijalnim svetovalcem in poudarjali v dotičnem pismu njegovo mnogoletno velezaslužno delovanje v pastirstvu in učiteljskem stanu ter njegovo brezmadežno vedenje kot duhovnik. On je pa dejal znancem: »Biserna maša se le ima obhajati, ako se doseže 75 let duhovnega stanú; tedaj jo bom tudi jaz obhajal, če jo doživim.« In vsak je sodil, da utegne to starost zares doseči. Tako bistrega duha in veselega srca, pa tudi primeroma krepkega telesa je ostal, da mu je bilo še zadnje leto mogoče, redoma hoditi na obisk v prijateljske družine in na javne vrte. Na dan rojstnega goda, ko je stopil v 89. leto, rekel je v šali: »Meni se danes vidi, da nisem starejši od 17 let!« Tako dobro se je počutil. Nekomur je istega leta dejal: »Oziroma na svoje različne bolezni, ki sem jih prestal, nisem se nadejal tako visoke starosti; vidi se mi, kakor bi smrt na mene pozabila!«

Toda ni pozabila, le prizanašala mu je, ta neusmiljena morilka Adamovih otrok, delj časa, kakor je navajena. Najbrž ga je ljubi Bog ohranil, da bi zvesti služabnik že na zemlji dobil nekoliko povračila za vse dobro, kar je storil, in pa tudi vsled molitev, ktere so se dan na dan dvigale zanj iz hvaležnih src proti nebesom. Bližala se je pa tudi njemu rahlo in polagoma zadnja ura, ktera človeško usodo v večnosti odloči. Dasi jo je slutil, ni se tresel pred njo, on, ki ni poznal strahú in je imel v spominu Gospodove besede: »Bodite vedno pripravljeni!« V poletju 1895 ga je napadala včasi po jutrih naduha, znamenje oslabelih pljuč. Začela mu je tudi škodovati zdaj ta, zdaj ona jed, ki mu je prej dobro dela. Proti koncu kimovca se je razhladil, ne da bi to malenkost dosti jemal v poštev. Toda kašelj ga je jel pogosteje napadati. V petek pred smrtjo je še sprejel nektere stare prijatelje in bil z njimi dobre volje. V soboto se je vlegel, ne da bi mislil na kakšno nevarnost; v nedeljo pa je po sili zopet vstal in šel maševat v kapelico deželnega zavoda »Joaneja«, kjer je mnogo let opravljal po nedeljah sv. mašo. Na nesrečo je bil ta dan nenavadno hladen; ko se je vrnil domú, lotila se ga je mrzlica, da se je tresel na vsem životu in se moral takoj zopet vleči. Še le vtorek je dal poklicati zdravnika, in ta je na mah spoznal — vnetje pljuč, ki je človeku visoke starosti vselej smrtonosno! Mirno je poslušal to vest in se začel pripravljati na sprejem sv. zakramentov za umirajoče. Drugo jutro jih je prijel po svojem navadnem izpovedniku z živo vero in ganljivo pobožnostjo. Odtlej je ostal s svojimi mislimi in željami z Bogom. Vsako uro je ponavljal besede, ktere so mu vedno bile za geslo: »Zgodi se presveta volja božja!« Vmes je ukrenil, dasi težko govoréč, vse potrebno o malenkosti, ki mu je bila ostala od njegovega premoženja, in o pogrebu. Blagoslovil je še plakajočo zvesto strežnico, naročivši ji lepe opomine za sorodnike in zadnje pozdrave s toplo zahvalo vsem milim prijateljem. Hud kašelj in vse bolesti stanovitno prenašajoč, ostal je potém ves čas v tihi molitvi. V jutro svojega zadnjega dne pa je dejal nečakinji: »Škoda, da nisem to noč umrl; zdaj bi že gledal presveto trojico!« V zavesti do zadnjih trenutkov, umrl je proti večeru tako mirno in tiho, kakor ugasne luč v svetilnici, ko je pošlo olje v njej. Smrt mu obličja ni izpremenila; ležeč na mrtvaškem odtu, bil je videti, kakor bi sladko spaval. »Blaženi, ki umró v Gospodu!«

Vest o njegovi smrti je obudila v Gradcu in na spodnjem Štajerskem občno žalovanje. Saj je izgubila cerkev v njem duhovnika po volji božji in slovenski narod iskrenega domoljuba; duhovniki so izgubili preljubega vrstnika, krajáni in rodbinci blagosrčnega podpornika, a tudi ubožci usmiljenega dobrotnika. Mnogi dostojanstveniki in odlične osebe duhovnega in svetnega stanú so sorodnikom rajnega ustmeno ali pismeno izražali globoko sožalje o bridki izgubi. Graški katoliški dnevnik je v daljšem članku kaj laskavo pisal o njem, a vsi slovenski in po večini tudi hrvatski časniki so mu peli slavo; prelepo pesen je njegovemu spominu posvetil hrvatski pesnik Ivan Trnski. Slovečega imena prelat v Gradcu, po rodu Nemec, pa je dejal: »Rajni Muršec je bil poštenjak skoz in skoz, jeden najboljših našega stanú.« Prisrčno sožalje je izrekel vojvoda della Grazia na gradu Brunsee. Celovški knez in škof so pisali med drugim: »Pokojnik je bil ves plemenitega značaja in vzgleden duhovnik v vsakem oziru, tudi svojim prijateljem odkritosrčno naklonjen. Hvaležno se spominjam, kako je on, starina, mene novinca z razpetimi rokami sprejel v jeseni leta 1869. (za tovariša na realki). Bog mu povrni, pa daj tudi sorodnikom moč, toliko izgubo potrpežljivo prenašati.« Zarés slovesen in veličasten je bil — navzlic lijočemu dežu — njegov pogreb v Gradcu. Udeležilo se ga je na stotine odlične mestne gospode, med njo deželni glavar z višjimi uradniki, ves stolni kapitel in okoli 50 drugih duhovnih gospodov, zlasti pa veliko število ondotnih Slovencev, ki so z rajnim izgubili svojega pogumnega prvaka in — patrijarha! Vsled njegovega naročila se je prepeljala krsta s truplom domu v rojstno župnijo na Slovenskem. Na tujem je bil prebil, ker je to zahteval poklic, večjo polovico svojih dnij, a v domači slovenski zemlji, sredi med dragimi sorodniki in priprostimi rojaki pa je hotel dobiti svoj zadnji počitek. To ti je bil 28. dan vinotoka izprevod in pogreb, da si kakšen knez lepšega želeti ne more. Že na kolodvoru v Ptuju, kjer je pokojnik v mladih letih duše pasel, skazovalo mu je zadnjo čast mnogo rojakov in meščanov, med njimi okrajni glavar. Žalostno so doneli zvonovi iz obeh mestnih cerkev, ko je mrliča blagoslovil ondotni infulirani prošt, bivši mu dober znanec nad 40 let. Potém je zapel zbor ptujskih pevcev premi lo zvenečo slovensko žalostinko in popotnico. Pri Sv. Bolfanku pa je bilo vse po koncu, staro in mlado; v velikanskem izprevodu je prišlo ljudstvo blizu do župnijske meje mrliču naproti in z njim prek 20 duhovnikov. To za župljane in prijatelje rajnega ni bil več radosti in sreče dan, kakor 15 let poprej o zlati maši; ne, to je bil dan bridkosti, joka in stoka. Krsta se je prenesla v cerkev, ktere današnja lepota je najboljši spomenik Muršečeve radodarnosti. Tukaj so se opravile bilje in slovesna črna maša. Izboren govornik, korar iz Maribora, slavil je v propovedi rajnega kot vzglednega duhovnika, učitelja in dobrotnika. Teklo je dokaj solz, a več še potém na pokopališču, kamor se je po dovršenem svetem opravilu v cerkvi pomikal izprevod. Vodil ga je infulirani dekan lavantinskega kapitelja, pokojniku vedno udan, zvest prijatelj. Pokopališče leži na prijaznem holmcu, od kterega se vidi daleč po krasnih Slovenskih Goricah. Tú si je izvolil domoljubni mož svoje zadnje zemeljsko stanovanje. Zadnjo posteljo v naročju matere zemlje mu je nastlala in okrasila ob robih ljubezen hvaležnih duš z duhtečimi cvetlicami. Tjadol so položili pogrebci med glasnimi molitvami duhovnikov in med jokom vernega naroda otrplo truplo najblažjega sina te župnije in vsega kraja. Zbor rodoljubnih učiteljev pak mu je zapel v mili slovenščini, ktere glasovi so mu bili vedno najslajši, v slovo veličastno pesen: »Blagor mu, ki se spočije«.

Temni grob je objel to, kar je na Jožefu Muršecu bilo umrljivega. Strohni srce, ki je bilo tako krotko in ljudomilo; strohné oči, iz kterih je sijala sama prijaznost; strohni jezik, ki je tako spretno učil, svetoval in tolažil; strohni roka, ki je spisala toliko poučnega in razdelila toliko darov. Toda neumrljivi duh, kteri je gojil vedno vzvišene nazore in bil vprt v mislih v nebesa, gleda in uživa zdaj od obličja do obličja trijedinega Boga in vso nebeško družbo. Izpolnjuje se mu, kar mu je slovenski pesnik želel v častitki o priliki njegove osemdesetletnice:

»Ko pa bela smrt — Tvoje vzame télo,
Dvigni duša v vrt — rajski se veselo.
Tam Ti božji sin — vsak prežlahtni čin
S slavo neizmerno — plati tisočerno.
On poreče: Kar zdelil
Si med rodne svoje brate,
To si meni izročil,
Hodi med nebeške svate!«

Tukaj na zemlji, v zlati knjigi zaslužnih domoljubov, buditeljev in pisateljev slovenskega naroda bode zavzemalo Muršečevo ime vedno častno mesto. Tudi iz hvaležnega srca in iz spomina vseh onih, ktere je obsipal s svojimi dobrotami, tega imena ne izbriše nobena sila in noben čas. Še tedaj, ko bo že davno porušen zali spomenik, ki se mu je postavil na grob, bodo še govorili rojaki in njih potomci v srcu Slovenskih Goric o svojem velikodušnem dobrodelniku in ga stavili sebi in drugim v vzgled.

  1. ^ Nekteri slovenski pisatelji so trdili, da je vnel Muršec v Vrazu rodoljubno mišljenje; a to je pomota, kakor Muršec sam piše. Vraza so navdušili ljutomerski župnik Jaklin in nekteri hrvatski narodnjaki, osobito L. Gaj.
  2. ^ Ilirci so bili narod, kteri je bival v starodavnem času v sedanjih jugoslovanskih pokrajinah: po Istri, Dalmaciji, Bosni itd.
  3. ^ J. Apih: »Slovenci in leto 1848.«