Pojdi na vsebino

Dopis iz Amerike

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Dopis iz Amerike
Franc Pirc
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 22 (28.5.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Iz dopisa našiga rojaka misionarja g. Pirca v Arbrecrochu v Indii (Ameriki) 13. marca t. m. na svojiga prijatla gosp. F. Šmidta, ki mu je lani mnogo naših rečí v Ameriko poslal, vzamemo nektere verstice v Novíce, nadjajoči se, da jih bojo naši bravci radi brali.

„Ravno ko sim skrinjo po Tebi poslanih reči prejel – piše g. Pirc – je bila moja hiša polna šolarčkov pa tudi odrašenih otročjih Indianov, ki so berž kaj imeti hotli od tega, kar si mi poslal. Sosebno so hrepeneli po ličnih tablicah s podobami. Sadne peške, ki si mi jih poslal, so mojo staro ljubezin do sadjoreje, kteri sim se mogel zavolj obilnih misionskih opravkov skoraj popolnama odpovedati, iznoviga obudile. Vse peške sim berž v zemljo na vert zakopal pod 5 čevljev globoki sneg, da jih bom na spomlad berz na vert vsejal. Nadjam se, da mi bo to spomlad za vertne opravila kaj več časa ostajalo, kakor sicer, ker mi je moj škof duhovnih pomočnikov obljubil, da mi bojo zavolj moje starosti, ki že pripomoči potrebuje, misionske dela polajšali. – Drevesa, ki sim jih tukaj že sam izredil, mi donašajo že precej sadja – ali veči del nezreliga mi drugi zobje pozobljejo, kar se bo tako dolgo godilo, dokler bo sadje tukaj še bela vrana. Breskva in drugo žlahno sadje ne dozoruje tukaj dobro zavolj silniga mraza. Moje gospodarstvo obstojí le iz 2 kravic in obilo kuretine; s poljem se nisim mogel sam dosihmal veliko pečati. Ali polje mojih Indianov se od leta do leto bolj razširjuje, in vsako leto veliko poljskih pridelkov donaša. Boljši stan mojih Indianov pa je vzrok, da je verska iskrenost nekoliko bolj mlačna postala in da se razvade Evropejcov med njimi širijo. Poslednjo nedeljo sim vunder zopet veselje doživel, da je prišel iz daljniga Menominskiga naroda – 200 milj delječ en ajdovsk mladeneč k meni, da sim ga kerstil. Scer sim prav zadovolin, ako le vse tiste sv. katolški veri ohranim, ktere sim ji skozi toliko lét pridobil. – Grozno merzlo zraven tega pa vundar zlo spremenljivo vreme letašnje zime napravlja tukaj mnogo prisadnih bolezin, ktere s homeopatiko srečno ozdravljam, kar mi serca mojih Indianov močno naklonjuje. Pred 5 leti sim vsim svojim bližnjim Indianam koze stavil in jih tako hude kozne kuge rešil, ktera jih je scer zlo morila, po belih Evropejcih tu sèm zanešena. Sedaj me moji Indiani, prepričani dobrote stavljenih kóz, vedno prosijo, da bi jim koze cepil – ali dobre vcepnine (Impfstoff) mi manjka. Morebiti mi zamoreš ti, dragi prijatel! kakošne iz krajnskiga poslati. – Scer ti zamorem z veseljem naznaniti, da sim, čeravno se mi že nadloge starosti napovedujejo, vedno zdrav, in da tukaj med svojimi prostimi Indiani prav zadovoljin živim. Ravno to tudi tebi, dragi prijatel! iz serca želim, kakor celi domovini vse dobro“ i. t. d. i. t. d.