Dogodki bolnega delavca od leta 1930
| Dogodki bolnega delavca od leta 1930 Charles Shega |
| |||||||||||
Ko sem prvič opazil, da z mojim zdravjem ni vse v redu, je bilo to tedaj, ko se začne delo na vrtovih in farmah. Takrat smo delali v železnih rudnikih le polovico navadnega delovnega časa, mezda pa je bila tudi bila nizka. Vsled tega se je vsakdo oziral, kako bo preživel svojo družino. Nekateri so začeli snažiti kompostirajočo zemljo, drugi pa svoja dvorišča.
Takrat sem se vozil na delo in z dela s prijateljem A. K.; ki mi je ponudil, ako hočem, da si lahko na njegovi farmi posadim nekaj krompirjev in drugo. Saj itak da ne bova toliko posadili in obdelala kolikor ima ta farma že počiščene zemlje. Seveda se mi je njegova ponudba dopadla posebno zato, ker sem mislil, da se bodo razmere še poslabšale, in nisem se motil. Koncem maja je prijatelj vprašal, če grem pomagat orati, ker se dobi konja, ki bo že prej na mestu kot midva. To je bilo po delu v jami. Prišedši domov, sem rekel ženi, naj hitro pripravi večerjo, ker grem na farmo orat. Štiriletni sinko je hotel na vsak način z menoj, in ker je bilo vreme lepo, sem mu ugodil. Ko sva prišla s konjem, ki je bil na farmi, pa smo se razgledali po polju, ki je čakalo, da ga zasadimo in obdelamo.
Cez tisto farmo teče železniška proga. Šli smo dalje in tam smo videli nad 200 železniških pragov, ki so čakali, da jih spravimo. »Glej, koliko drv je tukaj«, je dejal prijatelj, »jutri pa bodo spremenjeni v pepel.« Odvrnil sem, da tega ne smemo dovoliti, kajti okrog Hibbing-a gre precej trda zima, ako človek nima svojega vozača. Predlagal sem, ko pride konj, da drvà skupaj zvlečemo pred svojo progo; nedeljo pa jih naložimo: do cente. Končno je prišel konj, pa smo šli na oranje. »Jaz grem orati«, je dejal prijatelj, »ti pa razmeči progo po oranju, da je ne bo več.« Tako se je zgodilo.
Do mraka sem nanosil brez malave pragove v grmovje. Bil sem ves premražen od napornega dela. Medtem je prišla lokomotiva in se je dober čas ustavila, ker je preveč vihtel. Vse sem dajal v naročje. Prijatelj je prejahal in omenil, da se je zdravje izboljšalo. Počutil sem se zelo utrujenega, kot kadarkoli prej. Naslednji dan moram na delo zjutraj; počutim pa se nenavadno slabo. Eden pomišlje sem prišel.
Kašljati. Mislil sem, da sem se le prehladil in sem šel k zdravniku dr. Berklandu ter mu povedal, da se počutim slabega, da precej kašljem. Preiskal me je in rekel, da ne more drugega pronaći kot le hud prehlad. Dal mi je zdravila in naročil, naj se vrnem čez teden.
Poteklo je par tednov in redno sem obiskoval zdravnika, počutil pa se nisem nič boljše. Sprememba je bila v tem, da sem imel suh kašelj, potem pa sem se odkašljeval, in to vedno bolj. Tako sem hodil k zdravniku do decembra 1930. Kakor sem že prej omenil, smo delali le polovico časa, a to je bilo zame preveč. V jami sem še nekako delal in se silil, ko pa sem opoldne šil ven k obedu, sem bil tistega dne zadnji, ker nisem mogel iti več ko po tri lestvice hkrati, nikar sem moral počivati in se odkašljati. Bilo je 12 lestvic in sem moral štirikrat počivati, včasih tudi petkrat. V jamo smo šli po dvakrat na dan in dvakrat iz nje. Dol ni bilo težko iti, gor pa prava muka.
Ko sem v decembru obiskal zdravnika, je dejal, da se mu ta bolezen zdi nekam sumljiva in da je najbolje, da grem v kliniko na preiskave, če je morda tuberkuloza. Klinika je v Hibbingu v mestni hiši. Dal mi je priporočilo. Ko sem prišel v kliniko, je čakalo še več ljudi in s številom vred sem moral čakati, da je prišla name vrsta. Zdravnik mi je stavil mnogo vprašanj in sem mu odgovarjal. Ugotovil je, da imam naduho. Ukazal je, naj se alečem, da me preišče. Ko me je dodobra preiskal, je dejal, da imam jamski prah in naduho. »No, duh pa se me sedaj ni popuščal, že se sedmo leto, pokazala se je t. i. toliko bolj jetika in druge bolezni. Jetika na obeh pljučih, v križu majnarskih eventualno previsok krvni pritisk, tromboze in še hemoroidov. Dne 11. januarja 1936 sem bil operiran, dne 25. septembra istega leta pet operacij, to pot na želodčnih ulkusih, potem pa sem imel nosne bolezni. Morda sem še kaj pozabil, pa se zdaj ne morem povedati.
Leta 1931 sem še vedno hodil k zdravniku, dokler ni šlo prehudo. Prvo sredo zjutraj v mesecu juliju tistega leta sem še delal, premešaval lit na delo, ker sem delal le 12 do 15 mesecev, vidim, da se je pres hitro ustavili avto, v njega pa stopi okrajna bolničarka in voznik, ki gresta v slab, mi večítà dobro jutro, nakar je rekla bolničarka: »Mr. Shegan, vi ste bolni in bili ste že v kliniki za tuberkulozo.« Potrdil sem, da sem bil in da sem bolan, slabo pa je to, ker ne morejo na meni pronaći bolezni. Povedala je, da pride tistega dne najboljši zdravnik iz Nopeminga dr. Hedberg, zato naj pustim dih in naj grem z njima, da me peljeta k zdravniku in potem nazaj domov. Preoblekel sem se in šel.
V mestni hiši na kliniki še ni bilo dr. Hedberga, pacientov pa še preoštevilno število, tako da sem prišel na vrsto šele opoldne. On me izprašujo je jaz mu odgovarjam, nakar me preišče. »Ali so pregledali ispljunke, ali so dobili v njih bacile?« Da, so, dobili pa niso nič. Dr. Hedberg je rekel, da nimam jetike, le prah iz jame, potrebujem pa le »švetaega saraka«. V jami me morem pustiti delat, ker je depresijan in nemogoče dela dobiti, doma je mama družino s šestimi otroki, ki hočejo jesti. Če bi bil sam, bi bilà lahka stvar. Zdravnik ni nič odgovoril. Občikel sem se in misel vedel kaj naj naredil. Izpupil sem en dan za službik, pa sem se domislil, da si stopil k dr. Berklandu. Bilo je blizu enopoldne. Grem. Bil je v bolnišnici. Ko me zagleda, pride k meni in pravi, naj grem v kliniko. »Šalj sem bakera« kar sem prišel. Razložim mu vse, kar je povedal.
Dr. Hedberg. Odvrnil je, da mi drugega ne ve svetovati, kot da vzame z X-žarki sliko, kar pa stane \$10. Ti žarki bodo pokazali kaj in kako. Privolil sem—plačalo za sliko, da se ugotovi moja bolezen.
Skoro dve ure sem čakal, preden so sliko z žarkov izgotovili in pregledali. Bil sem jezen in sit. Dr. Berkland je dejal, da še nimam jetike, lahko jo pa dobim. Zato potrebujem obilo svežega zraka in počitka, nobenega dela pa obilo dobre hrane. Vprašal sem za zdravilo, pa je rekel, da jih ne potrebujem, potrebujem le svež zrak in počitek. Doma sem obiskoval prijatelje, ker so hoteli vedeti kaj in kako. Povedal sem jim vse, toda so, da sem prevaran s strani dr. Berklanda, ki je vzel sliko z X-žarki in kaj je povedel. Večina prijateljev je bila mnenja, naj ne verjamem komaj izučenim zdravnikom, ampak onemu, ki pride iz Nopeminga; tam so pač dobri, to so mi rekli majstéri. Odločil sem se in čakal, da pride iz Nopeminga mestni majstér. Dejal je, da znakov jetike ne more na meni dobiti, sem pa le poln jamskega prahu.
Leta 1932 sem pustil zdravnike. Kdor je z njimi imel posla, ve, kako gre denar. Počutim se vedno slabše. Iz jame grem vsled zadnji, da nisem uporabljal v napotej, pa se na delam več ko eno ali dve lestvici, lovim po jamo in se odkašljujem. Med drugim se širi govorica, da družba v juniju zapre jamo, kar se je uresničilo, na delu rujija je toliko delavcev, da do prvega in skorošnjega započeto delo, in kar bodo pustili, da voda zalije jamo. Med onimi, ki so ostali, sem bil tudi jaz. Delali smo okrog 14 dni, potem pa smo si delali mi za počitnice. Od pomladi je to že četrta jama v okolici, ki je ustavila delo in vsaka je bila tást druge družbe. Nobena jama več ne obratovala. Vesel sem bil, da sem bil odpuščen od dela, da se bom vsaj nekoliko odkašljal vsled napora in počitka. Najhujeje me je zadelo, ker so nekateri rekli, da sploh bolan nisem, saj boljše izgledam kot oni.
K meni pride med moj sodelavec in mi pove, da je kupil 40 akrov zemlje, pravzaprav grmov; rekel je, ko mu grem pomagati pri čisčenju, nabralo pa se bo tudi nekaj drv, ki jih lahko vzamem. Delo se prične naslednji dan in delali bomo trije, spal bi ponoči v njegovem zaprtem truktu. Strinjalni in pozneje sem dejal, da bi bilo dobro, da gremo domov počivat, ker je že deveti mesec odkar delam.
Tretji pomagač je dejal, da je prevoz v soboto in bomo prepeljali domov, spotoma pa nas odpelje v Keewatin in tam upravmo za delo, kamor je bil prijavljen predodelavec iz prejšnje jame. Šli smo, se ustavili in predodelavec iz Keewatin ni imel še dela, da pridem nazaj v pondeljek. Tudi tovariša ni dobil dela, ampak čakam po polovico meseca. Jaz pa za prvi dan nisem šel na delo, pa me že drugi dan ni bilo doma, da tudi jaz delodajalec ne dober drugi in vozil ni k delu, ker imajo avte. Pojasnil je, da je delo le timam in bilo je vse dobro.
Glede vožnje na delo je bila lahka stvar. Mislil sem, da bo zame mnogo boljše, ker se rudarji vozijo v jamo in ven. Prvo jutro smo v jami čakali, da nam odkažejo delo. Za partnerja sem dobil nekega Finca, ki je bil prej 25 let za predelavca. Gremo za vodjo in čim dlje smo šli; tem slabši zrak je bil. Prišli smo do lestvice in lezli po njih. Bile so tri dolge lestvice. Ko smo prišli na vrh, je vsakemu sape zmanjkalo, posebno pa meni. Čim bolj se bližamo prostorom, tem slabši zrak je. V prostorih nam luči ugasnejo, ker ni zraka. Imeli pa so električno razsvetljavo. Vsak se je vrnil iz prostora, da ni za prestati. Tudi v najmanjem prostoru ni bilo zraka. Partner je vzdržal in odprl ventil, nato pa se je vršč vrnil. Počutil sem se skrajno slabega, ker nisem mogel dihati. Gledal sem, kam se bi vsedel, preden padem. Prišlo je nekaj zraka in takoj smo se boljše počutili in luči so gorele. Delali smo si korajžo, da ne bo vedno tako slabo. Polovico časa sem delal dva meseca, pa mi je šlo na slabše, tako da sem komaj hodil. Doma sem povedal, da delo pustim. Zadnji dan mojega dela pa so nam naznanili, da odslej bomo delali le po en teden v mesecu. To mi je spet ustavilo, da nisem pustil dela. Tako sem vzdržal do 7. januarja 1933, nakar sem obležal.
Okrog sredi januarja tistega leta, ko sem se počutil malo boljše, sem šel k zdravniku dr. Adamsu in ta me izročil dr. Harrisonu, kateri mi je stavil toliko vprašanj, da sem mislil, da jih ne bo konec. Dejal je, da sluti jetiko in naj grem v kliniko. Povem, da sem bil tam že dvakrat in kdaj. Pregledal me je menda oseemkrat, preden je ugotovil bolezen. Čez dva dni naj pridem k njemu, ako bom mogel. Nasmehnil sem se, pa je vprašal zakaj. Že večkrat sem bil že slabši, pa sem moral delati. Njegov obraz se je zresnil: »Ti nam ne veš kako si bolan.« Spet mi je pregledal prsa, nato pa vstopil v drugo sobo. Prišel je dr. Adams, ki je dejal, da bi me tudi on rad preiskal, kajti slika X-žarkov kaže slabo, kakor da bi imel vsako tisoč jetiko napotiti. Dr. Harrison pa je dejal, da glas iz prsi razodeva, da že ni tako slabo kakor kaže slika. Preiskal me je in potrdil ugotovitve svojega kolega. Prišel je tretji zdravnik in tudi ta me je preiskal, nakar se je odstranil in vsi trije zdravniki so se sestali v sosednji sobi k posvetovanju. Ker niso bila vrata zaprta, sem slišal njih pogovor. Dr. Harrison je dejal, da imam staro jetiko od 8 do 10 let in tretji pa je dejal, da ali ni 8 let stara. Nato so vrata zaprli in nisem slišal kaj je rekel dr. Adams.
Po tistem posvetovanju mi je dr. Harrison svetoval, naj grem domov, v petek pa naj pridem nazaj, kar sem storil. Dejal je, da sem jako bolan in ne smem več živeti poleg svoje družine, da se ne naleze bolezni. Naj grem domov in naj danes stvarim v red ter napravim oporoko, če imam kaj, naslednji dan ob 8. zjutraj naj pa bom pripravljen, me bo peljal krst z avtom, da me peljejo v Duluth v St. Luke’s bolnišnico. Odpel je v drugo sobo, jaz pa sem ves slab pel predti domù štiri milje daleč.
Točno ob osmih se naslednje jutro ustavi avto pred hišo. Razumete se, da je bilo slovo od družine jako težko, to še tembolj zato, ker so bili vsi otroci še majhni, v starosti od 1 in pol do 10 let. Šel sem. Dve uri pozneje smo že bili v Duluthu. V uradu bolnišnice je deževalo vprašanj, kje sem bil rojen, kdaj sem prišel iz starega kraja, kakšne vere sem in tako dalje. Ne pripadam k nobeni veri, strežnica pa pravi, nekaj mora zapisati. Vztrajam, naj zapiše brezverec. Spet vprašanja, h kateri veri so pa dali starši itd. H katoliški. Tudi mene bodo tako zapisali. Ugovarjam, a niče ne izda. Tako sem postal prisiljen katoličan, in slišer že druge, prvič namreč takrat, ko so me krstili in nisem o tem nič vedel in sedaj, ko sem star 43 let. Odkazali so mi sobo št. 410 poleg treh drugih bolnikov, dva Finca in Hrvat. Tri postelje so še prazne. Izberem si posteljo poleg Hrvata M. R., doma iz Hibbinga, ki je hotel marsikaj vedeti. Ko se vležem, bi bil kar naprej spal, ako bi me pustili. Čez 15 dni pa mi pravi zdravnik dr. Maine, da me bodo poslali popoldne v Nopeming v sanatorij, kar se je zgodilo v tem popoldne.
V Nopemingu so me dali v sobo z dvema Fincema. Ne zmenim se dosti zanju, ker sem preslab in ne morem dosti govoriti. Zvečer pride več rojakov, ki so izvedeli, da sem Slovenec, znancev pa drugi ljudje. Par dni pozneje me je dr. Ruas preiskal, nakar so vzeli sliko z X-žarki, naslednji dan pa so me peljali k zobozdravniku. Ker nisem imel nobene srajke, sem se znova prehladil, tako da sem dobil pljučnico. Soba je imela tri okna in največ so bila vsa odprta. Tako je šel prehladi tudi eden finskih tovarišev in me je kri skozi usta udarila, nakar so ga premestili v drugo sobo, kamor so nam pa pripeljali drugega Finca. Od pljučnice sem malo po kreval. Mislili sem, ker imajo tako okna odprta poleti, da bodo poleti, toda poleti jih pa ne pirajo. Prosil sem, naj me premestijo v drugo sobo in so mi ugodili. Tudi tu sta bila dva Finca. Tukaj je bilo boljše.
Od februarja do maja so preiskavali šest zdravnikov. V marcu je prišel še dr. Steffens in sem mu povedal, da je slika X-žarkov… Vprašal me je o tem in o mene, nakar je ugotovil, da imam krvaveče hemoroide, preiskal pa me ni ali da bi mi dal kakšna zdravila. Tako zdravstvo v tem zavodu in teh slučajev bo že dosti v tem spisu. Ko so se zdravniki menjavali vsak mesec, nisem hotel nobenega več vprašati za pilule. Na glasu kot dober zdravnik je slovel dr. Hedberg. Nekonedeljo me obišče in povedal sem mu kot prej dr. Steffensu. Dejal je, morda imam majhne hemoroide, kar pa se samo izčini, preiskal pa me ni.
Leta 1934 sem že pokonci in se sprehajam zunaj. Ko sem prišel sem v začetku 1933, sem tehtal 149 funtov, koncem leta 1933 pa 187 funtov. Drugovi se bi bil dolžan dobro počutil, ako ne bi nadlegovala zlata žila ali hemoroidi. V marcu istega leta obiskal dr. Hedberg in spet sem ga vprašal, naj mi pomaga, pa se odvrnil, da najprej morajo pljuča biti dobra, potem bodo zdravili druge bolezni. In me ni hotel preiskati. Spet drugi sem mu povedal, da sem izgubil vonj, pa je odvrnil, da je boljše zame, da ne bom duhál, ker sem na stranišče. Te in take odgovore ti dajo, namesto da bi bolnikom pomagali, plače pa imajo do 300 dolarjev.
V juliju 1934 vprašam dr. Hedberga, če bi smel domov na počitnice. Dobro, toda le za tri dni in nič več. Pregledal mi je prsi, pa sem ga prosil, naj me preišče tudi za hemoroide, »ni imel časa«, tež da bo prihodnjič. Spet so vzeli sliko z X-žarki, ki so pokazali, da je desna stran pljuč vedno slabša, leva pa kot prej. Ako bo šlo tako naprej, mi bo skušal dati zraka v pljuča, toda tega še danes niso storili (januar 1937). Na počitnice sem šel 12. avg. in ostal do 15. avg. Ko sem se vrnil, je šlo spet vse po starem do septembra, ko sem dobil hud glavobol. Bolničarka je prišla meriti vročino in utrip srca. Imel sem 101 in pol stopinj vročine in 90 utripov. Vprašal sem jo za tableto proti glavobolu. Zapisala je in odšla. To je bilo pred tretjo uro popoldne. Ob petih je druga bolničarka prinesla večerjo, pa sem ji rekel, naj jo kar lepo nazaj odnese. Hotela sem prosil, ne pa večerje. Ko je strežnik prinesel večerjo sopacientu, mu je rekla, češ da sem pijan, pa se je odvrnil, da nisem pijan, ampak zelo bolan. Večerjo odnese in me nazadnje predoblikarka, da sem pijan. Ta je bila tu le za 14 dni in je nadomeščevala stalno bolničarko, ki je bila na počitnicah. Toda z njo sva se že prej parkrat sporekla, pa se je brž poklicala na telefon superintendentka dr. Laird, naj pride, ker sem pijan. Vstanem in grem v umivalnico, da si očistim zobe. Vstopi dr. Laird in me vpraša, če sem sedaj bolan, ker nisem pijan. Pregledal me je kaj drugače. Nekoliko me je preiskal, nakar je odšel, jaz pa nazaj v posteljo. Takoj nato pride predoblikarka s hišnim toplomerom, ker niso verjeli mojemu in še meni. Dajala mi ga je v usta in čakala, nakar gre ven in reče: »Glejte, ima 101 in pol stopinji.«
Odtla je, ampak jaz nisem dobil tabletov. Vstopil je dr. Laird z dekletom, ki dela v laboratoriju. Vzela sta mi kri iz srednjega prsta in jo odnesla v laboratorij. Čez pol ure se je dr. Laird vrnil in dejal, da ni nevarno. Gotovo se je prepričal, da so ga ženske nalagale. Odtel je, par minut pozneje pa mi je bolničarka prinesla tablete, za katere sem prosil še pred 3. uro, dobil pa sem jih šele malo pred sedmo. Pa naj kdo reče, da postrežba ni dobra v zavodu in da niso na meni naredili lep trik.
Spet je šlo naprej vse po starem, do 22. novembra, ko sem se prehladil in vročina je šla do 102 stopinj. Ker je šel dr. Hedberg na počitke, je prišel dr. Laird. Povedal sem mu, da me počutim zelo slabo. Verjel je, ne da bi jemal temperaturo ali pa kri iz prsta. Premestil me je v drugo nadstropje v zasebno sobo. Počutil sem se vedno slabše. Pet dni pozneje se vrne dr. Hedberg in me obišče. Nič me ni preiskal, rekel pa je, da bo v sobo dal bolj bolnega pacijenta kot sem jaz, mene pa pošlje nazaj v mojo sobo. Ugovarjal sem, a ni nič pomagalo. Šel sem dol, se obril in skopal. Ako bi ostal gor, me bi obril brivec in skopala me bi bolničarka. Zvečer ob devetih, ko sem šel v stranišče, sem zakakljal in iz mene se je vlila kri na usta. Dokler je tekla, je bilo dobro, ko pa je pršla strjena in z obljutji pomešana, takrat je bilo slabo, ker mi ni dalo dihati in bi me kmalu zadavil izdih. Ne vem, kako dolgo me je tako držalo, namreč tam sem prejehnal kašljati, nakar je začela leteti čista kri in tok se je manjšal, ni se pa hotel ustaviti. Vrnil sem se v sobo in povedal tovarišema, a mi nista verjela, dokler jima nisem pokazal usta. Eden je poklical bolničarko, ki je prišla in vzela blazine izpod glave. To je vse, kar sem dobil. Ako me bi bil zdravnik zjutraj preiskal, kakor sem ga prosil, mislim, da ne bi bilo tega, ker bi me pustil v zasebni sobi in bi bil v miru. Da bi bolnega človeka preiskal, nimá časa, v kakšno sobo pa gre in tam sedi po pol ure. Saj je tudi pri meni večkrat ustavil, pa se mu ni nič mudilo, ker ima mesečno plačo.
Kri se mi je odprla dne 27. novembra 1934. Naslednji dan so me vzeli z dvižalom nazaj na drugo nadstropje v zasebno sobo. Kri sem pljuval zmeraj, še preden pa premaknil v postelji, se mi je odprla, dani ne tako kot prvič. Do meseca maja 1935 mi je odprla 25-krat. Vsak čas sem kri pljuval, potem pa sem …sebe pljuvati. Povedal sem dr. Hedbergu, ki je rekel, da zato pljujem kri, ker imam »dosti jetike«. A mu še odgovarjam: »Ni, doktor, jaz jetike nimam.« Dejal: »Par dni počijte in se vrnite.« Dr. Hedberg naravnost reče, da me bodo premestili v drugo sobo, da bomo skupaj trije skupaj. Spet sem ga prosil, naj me preišče za hemoroide, vendar ni hotel. Ni imel časa, je odvrnil. Potem sem rekel: »Pa naj me pusti v tej sobi, da bom lahko vsaj pil.« Par dni pozneje sem bil poklican v pisarno za preišče noge. Strežnik je spet spal, naj prinese tudi stol za preiskavo. To so storili v soboto. Je dejal, da ne ve, če bo preiskal. V torek pride dr. Laird, vendar nič ne naredi. V sobi so me spet prestavili, v sredo pride dr. Hedberg in mu rečem, da me boli pljuča. Pa se je spet odvrnil, da zato, ker imam vse jetike.
Naslednjo soboto ga ni bilo doma, pa sem še prihodnjo soboto vprašal, kdaj je prišla tista, ki me smeji: »Jaz sem bolan.« Poklical pa me niso, kadar hočem. Čas še prestane tam še nadlegovati, in ni dal jim časa. Pljuvam bolj in počutim se slabše. Zahtevam ponovno, zakaj toliko pljujem. Dr. Hedberg je prišel in še rekel, ko je pokazal, da je bol, pa me ni preiskal. Vzel je sliko z žarki, ki pa niso ničesar pokazali. Za nedeljo smo me peljali v drugo sobo čisto, povedati mi niso vnaprej. Okrog je prišel dr. Hedberg, ki je odobril, da me prvi preišče preišče. Potožilo je vsak večer, jaz pa sem med tem vztrajal s preiskavo. Prišla je glavna bolniška nadzornica Angležinja in njej sem povedal vso zadevo. Dejala je, da nimam vročine in zato ne potrebujem pomoči. Ako je tako, grem ob deset dni in mi bodo drugi dali pomoč. Obšla je, jasno je bilo. To je bilo dopoldne; popoldne me pokliče dr. Bray v pisarno, da me preišče. Zakaj jih tako nadlegujem? Zato, ker zmen teh stvari še ne dovolj, in jih prosim že dve leti. To je moj zadnji prošnja: ako me oni nočejo preiskati, me bodo pa kje drugje. Tako me je preiskal in povedal, da imam več krvavečih hemoroidov. »Ali me pošljete na operacijo? Najboljše bo prej, po bo predelal sedmero sem sed zdravnikov.« Dan po tisti reši mi je povedal, da so zdravniki proti operaciji in poskušali so me obravnati z medicinami. Naslednji dan mi pravi v pisarni: »Glej, in dr. Hedberg, ki sta mi nastavila, da mi bodo dali tudi zdravljenje, vsa kar bom dober.« Dobiti so jim sem, pa sem se še slabše počutil. Spet sem zahteval operacijo, in spet se moji zdravniki predložil, oni pa so spet odklonili.
V nedeljo so me poklicali v pisarno, kjer je bil dr. Hedberg z navihanimi rokavi, ki mi veli, naj si vlečem in mislim, da preišče želodec, medtem ko pride dr. Laird. Potem sta me oba preiskala in dala zdravila. Dr. Hedberg je dejal, da imam le majhne hemoroide in da štirikrat mi bodo dali zdravila, in po »okej!« Dobiti sem še štirikrat taka zdravila, pa sem bil vedno slabši in tudi pljuval sem veliko. Medtem pa nisem molčal. Prijateljujem sem vse stvar opisal v pismu in on je napotil k zdravniku komisarju v Hibbingu, kateri je pa napisalo dejal, da še operacija morala izvršiti.
Zdravnik je dejal, da preko določit zdravstveni avtoritet on sam ne more, plan je šel po planu, vse je bilo določeno. In to je, ko je me napotil k dr. Bray, ki naj me preiskati …rekel, ako me nočejo operirati, da bom šel ven. To je sporočil dr. Lairdu, nakar so zborovali glede moje zadeve. Dr. Laird me je obvestil, da mi ne dovolijo operacije. Ako se ne dobim v Duluthu, jo bom poiskal drugje, sem odgovoril. Poskušal je še zatrditi, če me ne res operirajo, se lahko zgodi, da mi ne bodo mogli ustaviti krvi in rana se ne bo toliko zacelila, ako bom slučajno dobim jetiko. Nisem mu nič odgovoril. Hotel in zahteval sem operacijo in mir besedi. Obrnil se je in odšel brez besede. Čez pet minut je prišla bolniška strežnica, ki mi je oznanila, naj se oblečem in grem iz Duluth v bolnišnico St. Mary’s. Nato je prišel dr. Bray, ki je bil vesel, da bom operiran. V slovo mi je dal roko. To je bilo 2. januarja 1936.
Kako se je znašala hierarhija in neštetava nerednost, mogoče bi moral trobiti v njen rog in ker ne lažem, sem v pozarnoto življenje sem enkrat odkrito spoved? Dr. Hedberg je rekel, da imam v dvanajstih hemoroidov, v resnici pa jih je bilo nič koliko. Dne 2. januarja 1936 so me sprejeli v bolnišnico St. Mary’s. Operaciji pa sem se podvrgel 4. januarja. Par dni pozneje je šlo, dokler ni bilo vse dobro. Bilo je par dni pozneje, ko me je bolničarica obvestila, da popoldne ob dveh pride k meni duhovnik, naj se ne be. Brž sem ji odgovoril, da me ne bo spovedal, ker verjamem le take stvari. Ona je vztrajala, »ti pride, jaz pa, da ne storim«. Moj tovariš v sobi je bil tikoma za pokojnega. Smejal se samo je, ker sva se pregovarjali »rad pristat«.
Ob treh je duhovnik res prišel, v rokah je imel dve stoječli in dve sveči. Stopi k meni, da me bo vprašal, če se želim spovedati, temveč ne smem, da se moram spovedati. Premišljal sem, če le tako opravim vsak, ima stojišlja za sveče z osebo. Gotovo bo hudič iz mene izganjal. Spet je zapvil nad menoj, da se moram spovedati. Odvrnil sem, da da nisem klical in že tudi nikdar ne bom klical. Oni v njihovi reči več ne verjamem, zato tudi zahtevam, naj me pusti v miru, kajti v bolnišnico sem prišel v interesu zdravja, ne pa k spovedi. Dejal je: »da ima moje ime, da sem ga klical«. Zahteval sem, naj pridem priželjije onega, kateri je to rekel. Ponovil je, da ima moje ime in svojo številko. Z njim ne nisem prilež preverak v bolnico, temveč akt zdravja; zato naj me pusti pri miru! Domislil sem se, da sem »smart«—vsi Slovani so bolševiki, se je raztogotil nad menoj. Popokal je svojo spovedjo pri vratih pa se obrnil in dejal: »Te bom še stiskal!«
Nasmehnil sem se, vedoč, da več ti ne more ničesar storiti kljub svoji puhli pretnji, kajti dotle na nadstropje v bolnici je ime v najemu okraj, tako tudi zdravnik, oboje plača seveda okraj, so že pa vsa druga nadstropja iz takega sveta, me to nič ne briga. V drugih nadstropjih so atenske veličino našim, v katerem tudi pripadajo, če se že piše rev. Tisti »prist« pa še pisal rev.
Celih štirinajst dni po tistem dogodku z duhovnikom sem imel mir. Nekega dne se je napad od njihove strani ponovil, ko je prišla k meni nadzornica bolniških strežnic in me začela nagovarjati, naj privolim na spoved. Vztrajal sem, da ne grem. Potem so me začeli nadlegovati vnunja, superintendetka, ki mi je pestila sleherni dan, naj molim, tako tudi drugi. Vsekakor sem odločno odvrnil. K meni so poslali slovensko nuno, a tudi ta ni ničesar opravila. Tako se mi ti njihovi manevri ponavljali brez mala vsak dan. Končno so k meni poslali slovenskega duhovnika rev. Shweigerja, kateri pa me že poznal in ni silil s spovedjo.
Nekega dne je dejala bolniška nadzornica, da jutri je prvi petek v mesecu, ali jo bom uslišal in šel k spovedi. V to reč ne verjamem, sem odvrnil. Jezno je odšla, odnehala pa le ni. Par dni pozneje me je obiskal slovenski duhoven rev. Lampe. Vprašal je, kedo v sobi je Slovence in oglasil sem se, ker sem jaz. Dejal je, da smo vezani biti skupaj Slovenci, ker imamo slovenski jezik po zapovedi in ker sem jaz edini zabiti kakor da sem jaz edini Slovene v vsej prostorni Ameriki. Rekel je, da so oni misionarji Indijance in pride rad od »belih ljudi«. Bil je na obisku v starodavnem kraju in ima zgodovino kraja in tam. Misionar med Indijance delavec, ki dela v gozdih. On se je takrat razjezil nad star kraja na uro ekonomske in kapitalistični napadi, ampak kapitalistični napadi ne zaslužijo nad mojo skromne življenjske potrebščine.
Opazoval sem ga, kako so mu oči uhajale na Prosveto, ki je bila na mizi, rekel pa ni niti besedice o tem. Vstal je in dejal: »da me še obišče, ako hočem. Rad vidim, da me kdo obišče.« Nato se je odpravil k drugim bolnikom.
Naslednje jutro me je bolničarka obvestila, da me bodo premestili v drugo sobo. V tisti sobi je bil nek Poljak, ki je molil zjutraj, pred in po vsakem obedu in vsak večer. Zdi se mi, da so me sramovali onega Finca, ker so bili vedno nad menoj radi spovedi, pa so se dogovorili, da me bodo v razočaranost pobožnega Poljaka lažje pridobili.
Par dni pozneje me spet obišče rev. Lampe, me k sopacientom večerjala. Lampe ga je izpraševal, da li je kaj tolika, katere cerkve članek je, da podpira cerkev gmotno, in se pravil velikonočno spoved. Kadarkoli so ga je spovedali, ali je jedel slabo korovji o gospodinjstvu itd. Njegovim vprašanjem jih je stavil mojemu novemu tovarišu, sem se smejal in reverend me je postrani gledal. Ko sem povečerjal, se obrne k meni in sede na postelji. Prišel je pravzaprav k meni, da opravim velikonočno spoved, pa sem ga zavrnil, da z menoj ne bo nič, ker v take stvari ne verjamem. Videl je, ko mi je bolničarka prinesla Prosveto in Proletarca, pa je skočil kot bi ga gad pičil: »Ti čitaš Prosveto in Proletarca, ti si socialist!« Ali niso tudi socialisti ljudje, kakor drugi? Nič mi odgovori, le vpil je »socialist!« in bežal ven. Toda, ker sem brezverec, se bojijo, da ne bi katerega pohujšal, ker sem hodil okrog, pa so se dogovorili, da bo najboljše, da me pošljejo v Nopeming.
Dva dni pozneje me je obiskal dr. Maine in mi naznanil, da me popoldne odpeljejo v Nopeming. Veselim se te spremembe, ker bom imel vsaj mir, kajti tam ne bodo stali nad mano podnevi in ponoči zaradi spovedi.
V Nopemingu sem dobil zasebno sobo in počutil sem se dokaj dobro. Teden pozneje se je pojavila vročina nad sto stopinj, zdravniki pa se zame ne zmenijo. Počutim se vedno slabše, spet se mi je vdrlá kri in to je večji množini kot pred operacijo. Dr. Bray je odšel v drugo bolnišnico, kjer je dobil boljšo plačo. K nam je prišel dr. Libens, ki se pa ni nič zmenil za bolnike. Povedal sem mu o krvavenju, pa je dejal, da preveč mislim na bolezen, zato sem slabši. Čez kakše pol ure je prišla bolniška strežnica z nekakšnim mazilom, da si naj z njim namažem operirano podprtnino, kakor ji je ukazal dr. Libens. Primem za mazilo, ga zmečkam in treščim v koš. Zakaj tako, je dejala. Zato, ker je to zdravnikovo delo, ne moje, zdaj pa naj jaz delam zdravniško. Popodne je prišel dr. Libens. Na vprašanje sem mu povedal isto, zraven pa dodal, da je nevarno z golim prstom mazati odprtino, ker se lahko rana prikaži. Dr. Libens pa je opravil z gumijastimi rokavicami, kolega prst na me ne more sterilizirati. Dal mi je pridigo, nato pa odstavili, da sem premeščen in zadnjič v Nopemingu bil in odšel.
Bolnik, ki je potreben pomoči in prosi zanjo, je ne dobi. Kri gre od mene po dvakrat ali trikrat na dan. V decembru 1935 sem tehtal 197 in pol funtov, sedaj, v juniju 1936, pa tehtam le 168 funtov, torej sem zgubil brez mala trideset funtov na teži.
Tukaj so štirje zdravniki. Eden v Duluthu v St. Luke’s in St. Mary’s za jetike. V Duluthu je prostora v obeh nadstropjih, kadar sta obe polni pacientov, za okrog 60 bolnikov. V Nopemingu je prostora za 230 bolnikov.
Meni gre vedno na slabše. Nadlegujem vsakega zdravnika, ki me obišče. Pride dr. Laird, ki je superintendent te bolnišnice. Trdim, da imam še hemoroide, on pa trdi, da jih nimam. Naslednji dan pridejo zdravniki Laird, Hedberg in Libens z nekim orodjem oziroma inštrumenti, da me preiščejo. Mislil sem, da je vame porinil sto metrov, ko je inšeriral tisti inštrument, tako da se je odvaljalo črevo natrgalo na več mestih. V dveh minutah sem bil ves moker, kakor bi me iz vode potegnili. Dr. Hedberg je ugotovil, da imam še dva hemoroida. On in dr. Libens odideta, ostal pa je pri meni dr. Laird. Čim sem prišel k sebi, sem ga vprašal, kaj bodo sedaj z menoj. Prihodnji teden pride v Nopeming dr. Maine in me bo on preiskal, kajti on je izvršil operacijo. Tako se je zgodilo. Z njim sta bila dr. Laird in dr. Libens. Kaj je počel z menoj dr. Maine, je težko povedati. Kar niso prejšnji teden raztrgali v odvajanjem črevu, so dokončali sedaj. Ko sem nehál vpiti, je dr. Maine dejal, naj mi dajo počitka za par minut, da si telesno opomorem, nato pa spet na delo. V par minutah sem padel v nezavest, iz katere so me zbudili kakor hišni pes nehal s trpljenjem. Dr. Maine in dr. Libens sta odšla brez vsake besede, tudi z menoj nista med seboj nič govorila.
Spet je pri meni ostal le dr. Laird. Ali me pošlje na operacijo? Ne, ker nimajo kaj operirati. Saj vendar imam hemoroide. Zdravili jih bodo kakor pred operacijo. Prej so rekli, da bom potreboval le šest injekcij, nakar bo vse dobro. Drugič so rekli, da imam le še dva hemoroida, torej le še dve injekciji, pa bo vse okej. Dosedaj pa so mi dali že petnajst injekcij in vmes še eno operacijo, pa sem slabši ko prej. Dr. Laird je dejal, naj ne govorim tako, saj pazí, da mi zdravniki pomagajo kolikor največ morejo.
Spet so me premestili, to pot v prvo nadstropje k nekemu drugemu pacientu. Čakam ves teden, toda zdravnika ni nobenega in izpregled, četudi so v bolnici štirje, včasih pa celo šest. Navezujem se čakanja in tovarišu rečem, ker je dan obiskov, bom šel kar domov, ako bom dobil vožnjo. Prišla je: bolničarka umivat tovariša. Pripomnila je, da je lepo vreme, primerno za vožnjo, zlasti z novim avtom in v juniju. Dejal sem, da bom šel tudi jaz danes na vožnjo, ako pride kdo iz Hibbinga. Zakaj? Izkazujem pomoč, ker mi je tu ne dajo. Odšla je v drugo nadstropje in povedala zdravnikom, kaj sem rekel. Med tem sem jaz iskal svoje stvari v papirnato skladišče in nameraval pogledat, če je kdo prišel iz Hibbinga. Vstopi dr. Laird in vpraša, če mislim iti domov. Da, le če dobim priliko. »Toda,« je dejal zdravnik, »ti ne moreš stanovati z družino, ker pljuješ bacile.« No, saj tega ne nameravam storiti, šel bom le k zdravniku, ne samo k enemu, temveč k dvema, trem … Če je kakšna pomoč, pa bom vprašal za vstop v okrajno bolnišnico v Hibbingu. Strinjal se je z mojim načrtom in dostavil, da mi bo pomagal. Že je hotel oditi, in je rekel, ali ne bi morda hotel iti v Duluth, kar bi bilo boljše zame kot v Hibbingu? V Duluthu naj si izberem kateregakoli zdravnika. Slišal sem, da je dr. Struble izvrsten zdravnik za take bolezni. Dr. Laird je dodal, da čez dan ali dva bo prostor v St. Mary’s bolnišnici. To je bilo dne 11. junija 1936.
Dva dni pozneje, dne 13. junija, so me peljali v bolnišnico St. Mary’s v petem nadstropju so me stehtali: 168 funtov. Čez dva dni me obišče dr. Struble. Ko me je preiskal, je rekel, da bo vzelo najmanj mesec dni, predeno more temeljito preiskati odvajalno črevo, ker imam četrt inča velike odprtine in vse je otečeno. Nadzornici je naročil, naj inšerira neko olje pomešano z belim praškom. Počutim se boljše. Zdravnik me obišče skoro vsak dan. Tudi dr. Maine me je obiskoval. Ko je potekel mesec dni, me je spet preiskal. Naslednji dan naj pridem v njegov urad na duluthsko kliniko. Čakal sem v vrsti in ob pol ene sem stal pred zdravnikom. Žgal je z elektriko in namazal z zdravili. Z votlo šivanko, ki ima sesalko na koncu, je predrl črevo, stisnil sesalko, tako da se je vsa tekočina izpraznila. Z delom je bil gotov. Nek mlad zdravnik me je peljal v bolnišnico St. Mary.
Kmalu potem sem začel bolj hujšati in moja teža je šla navzdol. In spet je hodila k meni nuna. S seboj je imela angleški katoliški list, češ, ako ga mi ne moremo pridobiti, ga bo časopisi. Ko mi ga nosijo že več ko dva meseca. Ona prihaja vsak dan in nas obgovarja. Nekoč je prišla ko sem se po bljuvanju slabo počutil. Sedel sem na postelji in ko je odprla vrata, sem si z roko popravil lase. Počakala se da je mislila, da ji bom salutiral, pa sem odvrnil, da nisem fašist, temveč antifašist. Šla je.
Prišel je mesec avgust. V meni se nič ne ustavi, kar zaužijem, gre nazaj. Spet me je dr. Struble peljal v duluthsko kliniko in ponovil zdravljenje, potem ob dveh pa me je pripejal nazaj v bolnišnico. Par dni pozneje sem rekel dr. Mainu, naj vendar kaj ukrene, ker se v meni nič ne ustavi. Bodo poskušali. Začetkom septembra grem spet z dr. Strublom v kliniko, da me injekcira proti bljuvanju. To je pomagalo le za en dan. Dne 3. septembra so mi izpraznili želodec in čreva. Ob osmih zjutraj so me poklicali v prvo nadstropje, vzamejo sliko z X-žarki. V sobi je bila bolničarka in ena nuna. Zdravnika še ni, naj uvedem. Ko pride, mi dajo obilico neke tekočine, on me preiskuje dolgo, nakar me pripravi in vzame slike, ne eno, ampak štiri. Tisti dan nisem dobil zajtrka ne obeda, ob dveh pa so vzeli eno sliko. Naslednji dan so vse to ponovili: dali so mi obilico tekočine in vzeli dve sliki, eno dopoldne in eno popoldne.
Tretji dan so spet izpraznili želodec in črevesa ter vzeli dve sliki. Par dni pozneje je zdravnik poslal svoje poročilo, kar je pronesel na slikah.
Tisto poročilo je izkazovalo, da imam v želodcu kakor dolar velik ulcér oziroma uljesa. Dali me bodo na dieto. Saj sem jo jemel v Nopemingu sedem mesecev. Uživali bom le mleko in metano. Ampak mleka že par mesecev ne prenesem, ker gre vse nazaj. Poskusili bodo z zdravili. Dobil sem dve tableti, vsako popoldne, ker pa sem že v Nopemingu dobival take tablete, jih nočem vzeti. Naslednji dan je zdravnik vprašal, zakaj nočem tablet. Jemal sem deljše od dveh mesecev, pa mi ni pomagalo. Ali hočem na operacijo? Ako ni druge pomoči, da. Predlagal naj se na seji zdravnikov v Nopemingu. Dva dni pozneje: Kaj so sklenili na seji? Da sem prešibak za operacijo. Zakaj me niso operirali, dokler sem tehtal dve sto funtov? Že prej sem si preskrbel vožnjo in mu povedal, da grem prihodnji teden ven. Dejal je, da gre čez dva dni spet na zdravniško posvetovanje in bo predlagal operacijo na svojo odgovornost, kar sem pripravljen podpisati. »Tvoje življenje ni vredno pet centov, če me vjedeš na operacijsko mizo,« je dejal. »Rajše umrem na tisti mizi, kakor da bi od gladu umiral, kajti niti voda se več ne ustavi v meni.« Odtel je.
Ko se je tretji dan vrnil z zdravniškega posvetovanja, je naznanil, da so njegovo priporočilo vse zavrnili, dr. Laird pa me pride v kratkem sam obiskat. Bila je sobota in dr. Laird izgledal togoten, niti dobro jutro mi ne vošči, ponavlja le staro pesem, da nimajo operacijske mize, pa da čene zveč. Odprto mu povem, da ne potrebujem nobene pridige, moraš me sodelovati z zdravnikom, če pakor sem »delal« v Nopemingu, ko sem »vsakega zdravnika osmerjal«. Saj sem bil to prisiljen, ker niso imeli zame nikdar časa, da bi me temeljito preiskali in odpravili hemoroide. Dve leti in pol so me mučvarili. Potem sem se ležel bljuval. To naj pozabim, ker je že prešlo, je dejal dr. odšel.
Štiri dni pred operacijo so me hranili le z mlekom, na roko so pa so mi dajali krepčilni zvarek. Želodec so mi vsak večer oprali. Dan pred operacijo sem tehtal 163 funtov, pred desetimi meseci pa 187 in pol.
Pripravljanje za operacijo je bilo veliko. Dne 25. septembra zjutraj sem se podvrgel težki operaciji. Okrog postelje bilo šest strežnic, moj zdravnik dr. Struble in par drugih. Najprej mi je dal lokalno omamilo, nakar so mi privezali roke in noge, nad prsi pa so dvignili zastor, da ne bi videl, ko je zdravnik odpiral trebuh. Začel je rezati in jaz sem vpil, a on ne verjame, da čutim, tim pa je začel rezati želodčno steno, sem kar tulil, tako grozno me je bolelo. Dr. Struble je ukazal, naj mi dajo plin, nakar sem padel v nezavest. Ko sem se prebudil v omedlevico, sta stali pri postelji dva zdravnika in trije bolničarki. Spet sem se onesvestil. Ne vem, koliko časa sem bil nezavesten, čim sem se prebudil sem pa videl, da je bila napeljana iz želodca gumijasto cev skozi nos. Poleg mene je bilo visoko stojalo, na njem pa je visel galon z vodo in čeden prazen galon na tleh. Cev je bila napeljana iz enega v drugi galon. Kmalu sem spet zaspal. Bolničarka je bila stalno ob postelji in me ni pustila, da bi predolgo spal. Vedno so me obračali. Prosil sem jih, naj me pustijo pri miru, pa so rekli, da si dobil pljučnico. Spet je sledila nezavest in ko se naslednjič zbudim, sem videl ob postelji železen tank, vsekakor napolnjen s kisikom, saj ga rabim za moje dihanje.
Vsak dan so mi dajali živež umetnim potom ob enajstih dopoldne, po en liter tekočine na roki skozi krvno žilo, popoldne ob petih pa dva litra, in sicer v obe nogi ob precepu hkrati. Ob dveh polnoči pa spet na roko en liter. Tako so me preživljali 12 dni po operaciji. En teden sem se valil med življenjem in smrtjo. Osmi dan se je obrnilo na boljše in iz želodca so vzeli gumijasto cevko. Dali so mi nekoliko smetane, a je nisem vzdržal, tako tudi še parkrat pozneje. Potem so poskusili z mlekom dva dni, a bil je isti rezultat. Poskusili so s sadnim sokom, ki ga je želodec obdržal. Menda dvanajsti dan po operaciji sem dobil eno pečeno jajce, pol kosa prepečenca in skodelico kave; opoldne zmečkan krompir in korenje z žlico sadnega soka; za večerjo en pečen krompir, na mehko kuhano jajce in skodelico čaja. Tako je šlo štiri tedne. Včasih je ostalo v meni brez posledic po par dni, enkrat pozneje pa celo 24 dni.
Nekega dne me vpraša zdravnik, ali dobim dovolj hrane. Ne, vedo sem lačen. Bolničarki je naročil, naj mi dajo dovolj jesti, dvakrat na dan pa zmleto meso. Potečejo tri tedni, mesa ni dobim nobenega in si naročim, da se kaj naprej. Bilo je na petek, nakar je nadzornica z nasmehom vprašala, kaj želim za kosilo, ker sem vedno lačen. Saj se zdravnikovega predpisa nočejo izpolniti, si odvrnem, kako boš po moji želji. Začudila se je, nakar pa sem ji povedal, kaj mi je zdravnik predpisal. Moke je odšla. Po večerji me v kuhinji za me naročila zmleto meso, nato pa še meni prišla bolničarka: »Toda Shega, vi ste katolik, zato je petek žaltava zadeva meso!« Nekdo mi reče: »to danes pa ne verjamem več, kajti katoliška vera je prišla z lažjo, na povrhu in samà laž jo skupaj drži. Pa ne bi bolnik ne petek jedal mesa?«
Kaj me hodijo izzivati? Mimo so štiri tedni, odkar mi je zdravnik predpisal meso, pa se sedaj ni nič. Ali je bil morda lehek vsak dan v teh treh tednih? Tudi ne morem reči.
Spet me obišče neka nuna in me nagovarja k molitvi in spovedi, in spet ji odločno odgovarjam. Bolničarke mi nosijo knjige misijonih v Afriki danj Aziji in en o bital. Ona prinašajo in jaz jih nema mesa. Vse so bile jezne name in začele so misliti, kako bi me spravile iz bolnišnice. Ta nuna je gotovo neka manager ali ravnatelj, nekakšna »bavorka« vseh nun in bolničark, kar ona ukaže, sme tovar izpolniti. Zdravniku jim je ukazal, naj mi ne dajo nobenega mleka. Toda one so me trdile in so mi začele dajati mlečno hrano. Sprva mi ni škodovala, sčasoma pa sem spet začel bljuvati. Med tem so odstopili mojega zdravnika, oskrbo pa me je prevzel okrajni zdravnik dr. Maine in one so delale kar so pač hotele. Naposled v meni spet nič več ostalo, nakar se je zdravnik ukazal želodec prati, pa ni nič pomagalo. Ustavili vse vsako hrano, začeli pa so spet z umetnim prehranjevanjem na roko tri dni. V tem času se je mi petkrat kri odprla iz želodca.
Moja bolniška strežnica mi je nekega dne podmaknila v omarici svetinjico in škapulir. Obog si namerč imel v predalčku in oba ste se znašla v košu za papir. Vsekakor so tudi oboj našli in videli, da sem škapulir z vzetjem zavrgel, staji tudi četrti so me že gre gledali.
Vsak petek me obišče dr. Laird in vpraša, kako se počutim. Povedal sem mu, da mi ne dajo hrane, katere je predpisal zdravnik, temveč hrano, ki jo je prepovedal. To sem povedal tudi dr. Mainu v navzočnosti bolniške nadzornice Jarov, ki deli bolnikom hrano v kuhinji, in ona mi rekla, da ni res. Popoldne pride druga strežnica, ki pravi, ali res ne maram strežnic zato, ker so katoličanke. Kdor je to rekel, se je zlagal, sem si odvrnil. Odkor sem v St. Marys bolnišnici, mi je streglo 32 raznihih strežnic in nobeni nisem re ničesar glede vere. O tej stvari pa sem se »pradval« z nadzornicama v Ruhlaha in z nuno-superintendentko, toda le vsled tega, ker so me neprenehoma pelile in silile k spovedi – in za mojo dieto so enosledno skrbele one. Takoj sem zapoznal, da je nadzornica nekaj navtežila zdravniku, iz katere je sledil ta sklep. Saj ji jaz ne zamerim, če danes laže, če je odrejeno, da mora lagati. Samo če je duhovnik sva to napotil, naj me spravi iz bolnišnice, da bo koga poslal (morda bolnika).
Bliža se novo leto. Lovijo me za besede. Na novega leta dan 1937 pride nuna in me vpraša, kako se počutim. Slabo. Hrane ne morem obdržati v sebi. Ona mi priporoča, naj molim in prosim Boga pomoči, da mi vrne zdravje. Odgovoril sem ji, da za papeža moli štiristo milijonov vernikov, ker ga je zadel mrtvoud, in šoli so nas učili, da je pri veri za Bogom, torej mu je pač lahko izprosil zdravje in vse, kar hoče. Toda on ne dela na molitev, temveč je dal poklicati dvajset najboljših zdravniških specialistov. Ne vem, zakaj boš tako umreti, kajti on bo gotovo prišel na desnem strani gospodove desnice se gorak. To ji je očividno preveč in naglo odide iz sobe.
Naslednji dan so se domenile, da se me odkrižajo. Na svojo stran so pridobile tudi dr. Maina. V nedeljo ob treh popoldne mi prinese strežnica vodo, da me umijem, nakar me je začela z mojim tovarišem obdelovati. On jim narodno in docela mojega mišljenja preogovarjati. Seveda so tudi njeni prijemi, da si je bil bolniški komedij štirinajst dni. Končno smo se prerekali v tri glasove, ko stopi nadzornica in tudi ona se zaplete v prerekanje. Strežnica je rekla, da sem zmešan, ker bom oblekel in skočil v jezero. Nadzornica je stopila k meni in zaklenila mojo in s tovariševo omaro. Nato pride nadzornica Jarow, ki želi da me odpustijo. Nadzornica Ruhala mi je dala miloščino 5 \$ in jaz dobim, ali pa naj takoj piše mojemu bratrancu, da me pride iskat z avtom. Dal sem ji naslov in en dolar, kajti telefon stane 75c. Odšla je, čez deset minut pa se vrne in me vpraša, če hočem zasebno sobo. Ne, zadovoljen sem s to. Nekdo želi z menoj govoriti po telefonu v mojem jeziku in ona ga ne razume, naj grem sam k telefonu. Vstopi nuna z bolničarko, ki je pripeljala stol na kolesih. Vstanem, a ne morem hoditi. Pomagajo mi na stol in me odpeljejo v prvo nadstropje – v zasebno sobo in me pahnejo na postelji.
Silim, kako neumni vpijejo in na oknu vidim železno mrežo. Takoj spoznam v kakšnem položaju se nahajam in dajali so me v opazovalnico za bolnike duševno. Kmalu nato se prisamkne nadzornica Ruhala in za njo glavna načelnica Jarow. Obe smo nadrobno podkuril, ker sta obe nato bili najbolj krivi, da so me vtaknili v to sobo. Odpogumim se in grem v pisarno k nadzorni prvi nadstropju in jo prosim, naj pokliče moja dva prijatelja iz Dulutha, ali ona me noče uslišati, ker ji je načelnica tako prepovedala. Po mojem vzdevanju me je hotela poslati celo v Forges Falls v umobolnico. Jarow načeluje prvemu in petemu nadstropju in ona piše reporte o bolnikih, kako se obnašajo. Bil sem v škripcih, kajti na svoji strani so imele tudi dr. Maina. Crknotarji so me s silo potisnili v ta položaj. Kaj mi je storiti sedaj?
Naznanil sem gladovno stavko. Poskusil ne bom nobene jedi, dokler me drži v tem prostoru. Zvečer sem enostavno odklonil, obenem pa izjavil, da tudi v posteljo ne grem, dokler me ne pustijo iz te sobe. In tako sem bil vse noči pokonci, dasi sem bil od bolni in napros izčrpan. To, kar je zgodilo tri tedne pozneje: sem odprl prsi in pokazal sledove želodec, ter deset dni po zadnjem odprtju krvi v želodcu. Temperatura je kazala sto stopinj in kar sem tiste dni pred tem dogodkom pojedel, sem vse izbljuval, in po operaciji sem bil sem bil iz postelje do sedaj. Ko sem ponoči hodil na stranišče, sem dvakrat padel na tla, predtem sem prikal na mestna. Katoliška cerkev pa je mi hihiti. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Saj se ne ljubijo katoliki niti med seboj, če pa dobijo v svoje roke kakšnega svobodomiselca, tedaj ga skušajo uničiti; kakor bi pes prijel tak tuje vasi, takrat so vsi domači psi složni in tujega raztrgajo, nakar se spet koljejo med seboj. Tako so to naredili z menoj v St. Mary’s Hospital v Duluthu, Minn.
Gornja dejstva sem navedel predvsem zato, ker sem že večkrat videl, kako oni priporočajo svojo bolnišnico. Morda je dobra za one, ki klečeplazijo po kolenih, za svobodomiselnega človeka pa tam ni prostora.
Zjutraj po tisti mučno preostali noči sem bil ves izčrpan. Strežnica prinese zajtrk, ki ga odločno pošljem nazaj. Prišla je druga strežnica: »Ali telim, da zame kaj stori? Ako hoče, naj po telefonu pokliče dr. Berglanda iz Hibbinga, naj pride k meni.« Odide in pove svoji predstojnici mojo zahtevo. Dvajset minut pozneje vstopi dr. Maina in se mi smeje. Komu se smeješ, meni, ker si me dal v sem med slaboumne? sem ga vprašal. To je pač lepo od njega, da me da je take bolnega v ta oddelek. Že devet mesecev me imam v zavolj oskrbi in dobro ve, kako zelo sem bolan, pa me vrakne v ta kraj, kjer ni miru ne podnevi ne ponoči, ker bolni reveži vpijejo in ječijo. Ako pa mi z mojo pametjo vse v redu, me bodo preselile druge zdravniške avtoritete in me pošle kamor spadam, ne pa on. Odvrnil je, da sem temu rekel, da si bom vzel življenje in zato kaj sem druga beseda še govoril. Mnogo ljudi si vzame življenje popolnoma pri zdravi pameti, bogatih in revnih, sem odgovoril. Ali si to res? Spet je ponovil, da sem rabil razne »lažne« besede, ter mi zdravnik zakaj nisi prišel večer, saj si bil pri zavesti, ker je na stvar in resnico, ne pa dovoliti, da so v mojo poškodbo po lastne roke. »To je bila tvoja dolžnost! Dobro ve, zakaj tako postopajo z menoj, ampak s tem ne bodo nič dosegli. Čeprav me bodo ali morda dobili na svojo stran ali za spoved, sem mu odločno odgovoril.
»Pustimo zdaj to stvar in poglej, kaj bi rad,« je nato dejal zdravnik. V tej bolnišnici nočem več ostati, ker v njej gospodari črne suknje. Ali hočem iti nazaj v peto nadstropje? Ako me ne spada v ta oddelek, naj me pošlje nazaj. »Da,« je dejal, »ampak ne več k tvojemu tovarišu. Čutim, da me je same dober? Zato bolje, ker preveč govoriva in nisva “za skupaj”.« Dal mi bo zasebno sobo, ako se nočem »življenj vesel«. Lahko si je bil obrit, ako te v hotel. V predalu za omare sta dve brivni britvi in lahko si pobri vrat preveč ali pa žile na rokah. Iz tega pač lahko razvidi, kako so mi strežnice “življenjske rešiteljice,” ker so mi pustile res vse vile, tako tudi žepni nož. »Well,« je odvrnil, »predpodne me bodo peljali nazaj. Dostavil sem, kakor hitro bodo imeli prostor v Nopemingu, naj me pošljejo tja (kajti tukaj se bosta načelnici Jarow in Ruhala vedno z menoj prepirali). Dobro, je dejal in odšel.
Načelnica Jarow je trmasta in ne me pusti premestiti do osmih zvečer. Dobil sem zasebno sobo. V torek 5. januarja mi je bolniška nakanila, da me popoldne odpeljejo v Nopeming. Ob treh pride ambulantni voz in z njim načelnica Ruhala. Dajala je, naj podpišem list, da sem prejel svoje reči nazaj. Kako neki, saj še nisem dobil obleke! O tem se je sam prepričal in ko sem obleko, nakar sem podpisal. Ko so me pripeljali v Nopeming, so me stehtali. Kazalec je šel za 129 in pol funtov, pred enim letom pa 197 in pol. Vsako polje lahko razvidi, koliko sem pretrpel v tem času in to da, toliko se mi še ni izpuhla kri zaradi zastrupitve. Potreboval sem pomoč, ne v umobolnici!
Kako so me bolničarke v bolnišnici St. Marys pestile in kako so oziroma niso izpolnjevale predpisov drja. Strobla, ki je ukazal, naj mi dajejo sadni sok, sem že omenil. To je bilo po tisti težki operaciji na želodcu. Primele so se predpisanih ukazov, da pijem kadar hočem, ko ga bodo spraznili, in moj edini napitek je bil sok. Nato so mi nekaj dni dajale po šest čaš sadnega soka na dan, najzadnje potem samo štiri, potem dvakrat na dan, in nazadnje enkrat na dan. Prijel pa sem jih, da me je zmanjkovalo, ali da so ga samé popile. Priporočilo zdravnika je bilo, da se sme jemati sadni sok tudi večkrat na dan. Poleg tega sem bil prepuščen sam sebi, da sem moral sam prositi za sadni sok ali drugo hrano. Povedal sem mu, da ne vem več kaj dobim lačen – in to pred jedjo. Ukazal je zmleto meso dvakrat na dan, zjutraj pa eno jajce. Načelnica je seveda obljubila, da se bo ravnala po njegovih predpisih, mislila pa je kakor tisti legendarni Ribičnik, ki je baje dejal: »Če am obljubim, mislim za dan.« Obljubiti dieti je zanje pač preveč.
Ko sta pretekla dva tedna po tisti operaciji, so me naslednjih štirih tedne hranili tole dietetično: z maso in sol čokolado, prepečenca z maslom in skodelico čaja, opoldne pa en košček prepečenca, ena kosilo kos prepečenca, ena kuhana jajce in skodelico čaja; zvečer pa čaj. Potem se je zamenjal režim: zjutraj kos prepečenca, eno kuhano jajce in skodelico čaja, opoldne pa malo zmletega krompirja in en košček mesa z nekaj kapljicami zelenjavnega soka, za večerjo kos prepečenca z maslom, en pečen krompir, eno kuhano jajce in skodelico čaja, ob osmih pa spet sadni sok. Vse to skupaj ni več ko 30c na dan, okraj pa plača 75\$ mesečno za prehrano vsakega bolnika!
Nekega petka popoldne me obišče druga načelnica, po imenu Ruhala. To je bilo nekako tri tedne potem, ko je dr. Stroble rekel, naj mi daje zmleto in dovolj hrane. Prišla me je dobesedno vprašat, kaj hočem za kosilo. Saj je zdravnik noče poslušati, ker odgovarja, ne bo me več obiskala, če bom zahteval tisto, kar mi predpisuje zdravnik. Smejal sem se in dejal: »Lepo, da je petek in jaz tako kot prejšnji petek ne bom jedel mesa.« S tem sem jo pa spet iztiril, ker me je pustila brez vsega, da sem ves dan ostal brez kruha, mesa, jajc, krompirja, čaja in sadnega soka, v večernem pa tudi z jedjo. Ne ve nobenega odgovora in odide. Pové načelnici, katera se pojavi v moji sobi in želi vedeti, če dobim dovolj hrane. Povem ji isto. Hrano bo pomnožila: zjutraj eno jajce, dvakrat na dan pa meso. Tega so se držale dober teden, nato pa spet kot prej. Zakaj so prenehali? Načelnica Ruhala, podsuperintendentka, ima v oskrbi mojo hrano, ona pa je rekla, da ima glavno besedo načelnica Jarow.
Prehranjevati so me začele z mlečno hrano, kar je bilo proti zdravniškim navodilom in proti mojemu želodcu, ki je kmalu revoltiral in nobena jed se ni več ustavila v njem, niti voda. Dr. Laird ni nič rekel, medtem ko je dejal dr. Main, kar mi ne znaš vrnem in bom dobil drugo sobo. Saj sem že poskusil, a nisem dobil nič. To je slišala načelnica Jarow, ki ni rekla niti besedice.
Tisto popoldne me je obiskala neka druga strežnica. Nekaj me bi rada vprašala, pa se ne upa. Kar vprašaj in jaz bom odgovarjal. Slišala je, da ne maram tukajšnjih bolničark zato, ker so katoliške. Kdor je to rekel, se je debelo zlagal. O vsem tem sem že dosti pisal, sedaj le ponavljam.
Kakor v vsakem zdravilišču, imajo tudi v Nopemingu svoja pravila in regulacije. Vsak bolnik, ko pride v to zdravilišče, dobi knjižico pravil, kako se mora v zavodu vesti in ravnati. Najprej denejo vsakega novega bolnika v posteljo, iz katere brez zdravnikovega dovoljenja ne sme vstati, tudi če se dobro počuti. Opustiti mora tobak in kajenje ter vse alkoholne pijače. Čim sme vstati, ne sme obiskavati ostalih pacientov brez dovoljenja. S seboj mora imeti žepni pljuvalnik. Ob nedeljah se ne sme kartati, ker je greh. Ko sme na izprahod, ne sme na poulično kavo brez dovoljenja. Posteljo si mora sam postiljati in delati mora v delavnici po zdravnikovem navodilu. Od ene do treh popoldne mora biti vsak bolnik v postelji, zvečer pa ob devetih, in pol desetih pa mora že ugasniti luč. Kdor se ne ravna po teh in nekaterih drugih strogih navodilih, mora na odgovor k drju. Lairdu. Tam podpiše neko listino, ki jo pripne na bolnikovo dekanžico, tako da jo vidi vsak zdravnik, ki pride pogledat dnevnico poročilo o tvojem stanju. Prestop se kaznuje s »trdno klavzulo«. To velja že za bolnike. Noben zdravnik, ne glede kakšen prekršek naredi, ni deležen za nobene kazni.
Tukaj je bil dr. Lamanth, višji supervisor, ki se je resno trudil, da bi olajšal pacientom bolečine, četudi je imel že nad 60 let. Dejal je: »Država nas je poslala sem zato, da vam pomagamo vse, kar je v naši moči. Tudi mi se moramo držati predpisov in postav. Postava nam veli, da vsak zdravnik mora obiskati svoje bolnike vsak dan in jim lajšati bolečine, vsake tri tedne pa mora priti z bolniško knjigo in vanjo zabeležiti stanje pacienta. Potem mora spet priti, da izpije in preiskati bolnik ter vse zapisati. Dalje mora paziti, da bolnik vsake tri mesece slika z X-žarki, da mu preiščejo kri vsake dva meseca, vsak mesec pa morajo pregledati vodo in izpljune, da ugotovijo količino bacilov itd.« Ti predpisi se dobro slišijo, drugo je, kako se jih izpolnjujejo. Edina izjema v tem oziru je bil omenjeni dr. Lamanth.
Ko to pišem, poteka zame že peto leto. V tem času so zamenjali že okrog dvajset zdravnikov. Vsi imajo enak izgovor za bolnike, da nimajo časa, kadar jih pacient kaj prosi. To velja posebno za bolnike, ki so bili rojeni v inozemstvu in za one, ki prihajajo z »ranta«. Bolniki, ki pridejo iz Dulutha, imajo pa več kredita, ker lahko pošiljejo svoje naravnost k zdravniku, in če hoče izpolniti bolnik zahteve, enostavno vzamejo ven, tega se še zdravniki najbolj bojijo. Svojej bolnikov z »ranta« se bodo ji k zdravniku in mu povedati kar mu gre, ker so navajeni pokorništini.
Dne 15. septembra 1934 so mi vzeli sliko z X-žarki, dalje 10. januarja 1935 in 14. februarja ter 23. septembra, leta 1936, dne 6. marca in 8. januarja 1937. Preiskali so me 5. nov. 1934, 19. marca, 26. junija, 26. avgusta in 19. novembra 1935. Dalje 20. maja 1936 in 7. januarja 1937. Tako skrbijo za bolnike v tem zavodu. Bilo je neko nedeljo v septembru leta 1934. Zjutraj sem se počutil dokaj dobro in okrog osmih sem šel v umivalnico, da se obrijem. Bil sem v spodnji obleki. Bolniki hodijo ven in noter. Pihala je huda sapa. Šel sem v sobo in legel v posteljo, ker sem se počutil slabo. Opoldne nisem imel nobenega teka, nakar sem zaspal. Ko sem se ob treh zbudil, me je glava bolela in imel sem 101 stopinjo vročine, žila pa je bila 90-krat na minuto. Bolničarko sem prosil, naj mi da tablete aspirina proti glavobolu. Nič nisem dobil. Ko mi je ob petih bolničarka prinesla večerjo, sem jo odklonil in dejal, naj mi prinese kaj proti glavobolu. Okrog je prilezel neki Hrvat, ki je tam delal, in ji je rekel, naj mi izpolni željo. Ne, je dejala, kajti jaz da sem pijan, nakar je z večerjo odšla. Čez kake pol ure, ko sem šel v umivalnico, pride za menoj dr. Laird. »Kaj je z menoj?« Prehladil sem se in glava me boli. On ne verjame, ker so mu bolničarke prej že telefonirale, da sem pijan. Pretipal mi je trebuh. In odšel.
Kmalu po tistem dogodku, ko sem se vrnil v sobo in se vlekel v posteljo, je prišla bolničarka s toplomerom, češ, da moj ne kaže pravilno. Tudi ta toplomer je kazal 101 stopinjo. Dr. Laird se je hotel prepričati, da li sem res pijan. V laboratoriju so preiskali mojo kri in ugotovili, da nisem pil nobene alkoholne pijače. Prosim za aspirin, saj so štiri cen cen. Končno sem jih dobil okrog sedmih, namreč dve tableti, to stane pol centa, in za to sem moral prenašati glavobol cele štiri ure. Koliko teže je človeku izprositi, da ga operirajo, kar stane mnogo več denarja. Saj sem vam že povedal mojo zgodovino in doživljaje ter trnjevo pot, ki sem jo imel z zdravniki, preden so mi ugodili ter mi odstranili hemoroide. Odhajali so in odlašali, posvetovali so se večkrat, nato pa dejali, da stane preveč denarja in jas spoh ne potrebujem operacije, kajti drugih 25 bolnikov v bolnišnici trpi prav tako kakor jaz, pa nič ne rečejo, jas pa sem najbolj siten. Na operacijo naj kar pozabim.
Tako je: država in okraj dajeta denar za vzdrževanje bolnikov, ukrenejo pa tako, da se le delček tiste vsote prime bolnikov; tisti denar, ki ga seveda prispevajo davkoplačevalci, gre na drugi strani te oblasti proč mečejo. Na primer katoliški duhovnik iz Nopeminga prejema \$60 in protestantski \$60 na mesec, torej skupaj \$120 na mesec. Oba prihajata iz Dulutha. Za ta denar se bi lahko izvršile tri potrebne operacije na mesec, kajti tisti zdravniki, kakor sem izvedel, ki izvršujejo operacije za okraj, prejemajo polovično plačo. Čudno se mi zdi, kako neki moreta omenjena dva duhovna prejemati vsak po \$60 mesečno. Saj sta vendar – Ameriki cerkev in država ločeni! Kdor hoče cerkev podpirati, svobodno mu, toda iz svojega žepa, ne pa iz javne blagajne. Svoj denar posameznik lahko ves potroši za cerkev in Bog mu bo »vsaj desetkrat povrnil«!
Ravnateljstvo zavoda kupuje le dobro, svežo in prvovrstno hrano. Razlika pa je v tem, da vse drugače ravnajo s to hrano kakor na primer naše slovenske gospodinje. Naše gospodinje se veselijo debele perutnine, ker bo dobra juha, da bi »pisal z njo,« in ima taka slovenska juha izborne okusa. Tukaj pa vse nama obrežejo s perutnine in jo vržejo z odpadki vred proč. Tako obrežejo tudi drugo meso in najboljše proč vržejo, zato pa je njihova hrana tako pusta in slaba. Drugi pa tudi zato, ker ne rabijo nobene masti, vse servirajo nezačinjeno. Tretji pa pripravljajo vso hrano po angleških receptih.
Približno silen nedostatek je v bolniških sobah samih. Ko so me 5. januarja pripeljali v Nopeming, sem si mislil, da se bom pošteno odpočil, pa sem se zelo motil. V sobi je sicer dovolj prostora ze dve osebi, je dokaj prostorna in svetla. V njej je bil neki Finec. Lepo bi bilo v tej sobi stanovati, le da bi bilo več miru. Iz te sobe namreč vodijo trojna vrata: ena v kuhinjo, kjer je veliko šuma in ropota s kuhinjskimi dirkah, ki bodo najmanj trikrat na dan, ko razkužujejo posode s parno cevjo, da gre kar skozi ušesa. Sliši se, kakor bi bilo v moji sobi, ker smo vseskozi vrata. Ena vrata vodijo v drugo sobo, ki je dosti večja od moje in v njej je pet bolnikov, ki niso resno bolni in hodijo okrog, zvečer pa imajo radio odprt tudi do polnoči, tako da mi miru ne podnevi ne ponoči. Načelnici sem povedal, da ta soba ni baš primerna za resno bolne, ker ni miru, pomagalo pa ni nič. Tretja vrata vodijo seveda na hodnik.
O priliki povem zdravniku, da ne morem vzdržati tega večnega ropota. Ponoči naj spim, se je odrekel, ako ne morem podnevi. Nisem mu hotel povedati, da imajo ponoči odprt radio v sosednji sobi. Dva tedna pozneje sem ga spet spomnil, da je v sobi preveč nemirno. Kako to? Kakorkoli bi imel dnevna ogrevanja: v »eni sobi (kuhinji) ni miru. Z druge pa se vsako noč podi. Koliko časa imajo radio odprt? Tudi pol noči. Radio bi moral zapreti; zasluženje ob 9.30. Mislim, da me premestili v mirnejšo sobo, če sem se motil, bi naj našel še od blizu ali v tej sobi, ker so me mrzili.
Dne 6. feb. 1937 je prišla k meni načelnica. Slišala je, da nočem iti k spovedi, morda pa bom šel sedaj. »Ne, hvala.« Zapisana sem me ima za katolika, zato je mislila, da se bom udal. Teden pozneje dobim pismo iz Dulutha, v katerem je bila majhna knjižica o katoliški veri. Dal sem jo tovarišu, naj jo on čita, ako hoče. Do sedaj so še enkrat na leto silili k spovedi v zdraviliščih. V l. 1934 so me pustili v miru, v l. 1936 leto. Toda letos pa ne!
17. marca 1937 pride k meni druga nadzornica in naznani, da v ponedeljek zasliši za spoved za Nopeming. Ali bom šel tudi jaz? Ne. Tudi tisti tovariš ni dal iti k spovedi. Odsla je, ne da bi uspela. Iz vsega se pač vidi, da so pod oblastjo religiozne reakcije. Tu nas je brez malo polovica, ki jim nismo klonili. Od druge polovice pa jih je spet polovica, ki gredo v cerkev samo zato, ker se bojijo ali pa se nočejo nikomur zameriti.
Bilo je 18. marca, ko me je obiskal dr. Laird. Ali ostane hrana v meni? Zajtrk ostane, ne pa južina in večerja. Zaustavil sem ga. V kuhinji so baš razkuževali posodo. Sam naj ga prepreči o šumu in ropotu, ki ga tako težko prenašam po osem ur na dan. Prosim ga za mirnejšo sobo. Bo videl, kaj se bo dalo ukreniti, nato pa odide. Naslednje popoldne sem mojemu zdravniku spet potožil, da ne morem prenašati kuhinjskega šuma. Obrne in gre, ne da bi odgovoril ali vprašal mene ali tovariša, kako se počutiva.
Dne 1. maja je praznik zavednega delavstva vsega sveta, dan demonstracij delavske zavesti in dan protestov proti krivicam, ki se godijo delovnemu ljudstvu pod sedanjim redom profitnega sistema in proti barbarskemu fašizmu. Tudi jaz sem protestiral proti krivicam, ki se mi godijo, ker me držijo v tej sobi, že štiri mesece, mirne sobe pa imam prazne. Tistega dne me je obiskal dr. Steffi. Halo, kako se imamo? Vedno enako? Ne – vedno slabše. Ali nima zame mirnejše sobe? Morda jo preizkri. Odide. Težko prenašam ponočno govorjenje, iz teže pa nočno hreščanje radija, vmes pa glasno ropotanje in krohot. Večkrat sem prosil, naj me premestijo, a zaman. Prosil sem jih sam, tovariš pa je mirno vse prenesel. Pustil ga je vedoč slaboten in oba sva se slabo počutila. Na ti maj je tovariš razglasil, da tudi on nima tega že dovolj in da bo prosil, naj ga premestijo. Odšel je kmalu nazaj domov, najbrž so ga vzeli ven, ker mi nočejo da odrediti sobe. Isto ji pove tovariš, ki ga držijo v sobi že deset mesecev, mene pa peti mesec. Strežnica je sporočila najino pritožbo zdravniku, ki je takoj odredil in so naju še tisto uro premestili v drugo sobo.
V tej sobi je mnogo boljše. Ima samo ena vrata. V najino prejšnjo sobo so dali dva mlada fanta, ki nista resno bolna, če bosta mogla vzdržati. Počutim se zelo slabo, ker me želodec še vedno pesti. Boli me in bode ter peče, jed ne ostane v meni. Bolničarka je prosila zdravnika, naj mi pomaga, ako more. Bi rad pomagal, a ne more. Pljuča me ne bolijo skoraj nič in tudi druge bolezni me ne mučijo. Še vedno je najhuje z želodcem. Po 11. maju manj bljujem in kmalu popolnoma preneham za enajst dni, kljub temu se slabo počutim. Drugega junija se spet ponovi, to pot s podvojenjo silo, do trikrat na dan. Spet gre vse od strani. Boli me vse, moči mi zmanjka niti toliko, da se ne zdržal na nogah.
Charles Shega, (Nopeming, Minn.):
- Dogodki bolnega delavca od leta 1930**
(Nadaljevanje in konec.)
Eden tistih dveh mladih fantov, ki so jih djali v najino prejšnjo sobo poleg ropotaške kuhinje, je tam vzdržal samo osem dni, več ni mogel. Nek mlad Hrvat je pa vprašal zdravnika, naj ga premesti v tisto šumno sobo, češ, da bo on lahko prenašal ropot. Radi so mu ustregli, saj jim pa je rekel, da smo mi le sitni in bi lahko prenesli tisti nemir. Deset dni pozneje je pa že zaprosil, naj ga premestijo. Mladim pacientom radi ustrežejo in jim dovolijo, kar hočejo, s starimi pacienti pa ravnajo drugače, tudi če so bolj bolni in potrebni miru.
V deželo je prišel julij. Okrog 16. julija smo že par dni imeli precej hudo vročino, da jo težko prenašamo. Pacienti, ki ležimo tako okrog, si želeloje v senčen in hladni prostor, toda mi, ki ne moremo iz postelje, moramo kar prenašati. Zame je posebno težko, ker moram ležati le na desni strani in na hrbtu. Vse je zategn— od samega ležanja. V prejšnjih letih sem imel žulje na rokah od dela, sedaj pa jih imam po telesu od ležanja…
Zraven pa nas nadlegujejo še druge bolezni, ena hujša od druge. Tistega dne me je napadel hud glavobol. Ob sedmi uri vprašam za zdravila, dobim sem jih šele dve uri pozneje. Naslednji dan me spet glava boli, in ob treh popoldne vprašam za zdravila. Dobim jih šele ob sedmih zvečer. Pač dobra in točna postrežba!
Obišče me zdravnik. Ali je kaj novega? Ne. Kaj je? Boli me glava, in imam bodljaje, ne morem spati, ampak ležati moram. Ni pa prišel nihče ves teden. Kadar česa želim, moram poklicati načelnico in ona mi ustreže. Njej se ne morejo izgovoriti že radi spoštovanja nje. Počutim se vedno slabše, noge in roke so mi že skoro popolnoma odpovedale. Sklenil sem, da napišem te vrstice sedaj, dokler še morem, da opozorim javnost o mojem položaju in da se zahvalim vsem mojim obiskovalcem, ki so me obiskovali v moji bolezni in to toliko let. Lažji so mi gorje in trpljenje, zaradi njih gre topla zahvala. Iz srca se zahvaljujem vsem mojim sorodnikom, prijateljem in znancem, ki me obiskavajo v zavodu Nopeming. Prijateljstva se najbolj spozna v bolezni. Nisem pozabil ti bolezni, ne ti in ne moje družine: niso se bali otrokov, ko so me obiskavali. Zraven te priskaša velika depresija. Ti so:
Sam Markovich, Harold Rine, Davis in četrti, katerega ne poznam, ki so me obiskovali iz Eveletha. Dalje družina Tanko in Frank Ambrosich iz Buhla, Louis Urbanich iz Louis Ambrozich, Louis Novak, Joe Strle, mrs. Baraga, mrs. Stariha in štirje drugi (imen ne vem) iz Chisholma, Frank Shega in žena ter družina iz Kitzvilla, Frank Perushek in žena, Ely Antonovich in žena iz Hibbinga, Joseph Musich in žener ter družina, Tony Kapla in družina, Joe Majnarich, žena in družina. Malinkovich in žena, Charles Ruzich in žena ter družina, mrs. Lever in družina, mrs. Marinech, mrs. Meisch, mrs. Stiglich, miss Zorich, miss Debelak, Vinko Majnarich, Tony Iltz, Frank Belićgo in John Perushek iz Leetonia Townside. Dalje tudi Joe Barich in žena ter družina, Marko Markonich družina, Stefan Yukich, Paul Perpich iz Carson Laka; Math Tomas in pet z meni neznanimi imeni iz Keewatena; Frank Ekar in žena ter šest drugih, katerih imena mi niso znana, John Kobi in žena, Eno Glissta in žena ter pet drugih, vsi iz Dulutha. Stefan Verichak in družina iz Minneapolisa.
Najiskrenejša zahvala vsem onim na Hibbingu in Leetonia Townsidu, kjer je moj dom in kjer pomagajo v sili tudi moji družini, bodisi pri delu in drugače, večkrat pa tudi pripelejo mojo družino k meni na obisk. Vsem skupaj izrekam toplo zahvalo in vsakemu posebej za storjeno dobro delo ter požrtvovalnost, kajti poleg dobrega dela trošijo tudi svoj denar. Iskrena hvala vsem in za vse, dragi in nepozabni mi prijatelji! Veselilo bi me, da bi ostali dobri prijatelji z mojo družino tudi potem, ko mene ne bo več med živimi…
Še nekaj onim, ki so bili navzoči pri oporoki dne 27. jan. 1933 in so mi obljubili, da bodo izpolnili mojo zadnjo željo: civilen pogreb. Za to sem se odločil že preden sem odšel v zavod v Nopeming, sedaj pa sem še bolj prepričan za to stvar, ker sem videl in sam izkusil, kaj delajo z bolniki, kateri v njihove bajke več ne verjamejo.
V Nopemingu imajo svojega zobozdravnika, ki dela po tri ure na dan, zjutraj od osmih do enajstih dopoldne. Kakšno plačo ima, ne vem. V Duluthu ima svoj zobozdravniški urad. Kadar je tukaj gotov ob enajstih, gre v Duluth. Z menoj imel mnogo posla. Ko sem prišel leta 1933 sem, me je zdravnik preiskal in ugotovil, da so moji zobje »zanik« in jutri me pošlje k zobozdravniku, da mi jih iztrže. Naslednji dan me strežnik pelje k zobozdravniku in moj zdravnik gre z menoj. Dejal je, »naj mi izpuli vse zobe« in odšel. Zobozdravnik me preišče zgoraj, boje in na eni strani pričel z izdrtjem. Nato mi je naročil naj se drugi dan vrnem k njemu, da mi očisti še drugo polovico, kar že tudi storí. Ko je bil z delom že skoraj gotov, je vstopil moj zdravnik in ga vprašal, da li še je izdrti vse moje zobe. »Ne,« je dejal zobozdravnik. »Ta človek ima zobovje v najboljšem stanju.« Res me zobje niso boleli do avgusta 1937. To sem povedal mojemu zdravniku, ampak on me noče poslati k zobozdravniku, da mi izdere dva zoba. Ko pa povem bolničarki, da želim zdravnika zaradi zob, si niti v sobo ne prikaže.
Naslednji dan me še bolj boli. Ko me nočejo poslati k zobozdravniku, naj mi dajo odpustnico, da grem v Duluth. To še pomagalo. Takoj so me peljali k zobozdravniku, ki mi je izdrti dva zoba, pravzaprav še izdrti le enega, drugega pa zlomil in pustil dve korenini v čeljusti. Potem je bilo slabše ko prej. Spet sem drugi dan zahteval, naj me peljejo k zobozdravniku, da izpuli tisti dve korenini, ki jih je pustil v čeljusti. Bolničarka je imela obilo posla, preden je izvolovala, da so mi ugodili. Zobozdravniku sem povedal, da je pustil dve odlomljeni korenini v čeljusti, zato me sedaj še bolj boli ko prej. »Saj sta obe korenini strelili iz čeljusti! Kaj je naredil?« Brez vsake ceremonije, da bi zamoril živce, je enostavno izpuli korenini ven, nakar je začel strgati kosti v luknji z nožem! Dovolj imam tega! In sem dejal »ne morem več prenašati zobnih bolezni!« Zastal mi je zamoril živce, in če bi me vprašal, če sme to in to imeti, da, da bi storil svojo dolžnost — kdo pa še bi s dekleti pogovarjal, zaskar ima časa nič koliko.
Tu imamo tudi brivca, ki prejema \$50, ima spalno sobo in brezplačno hrano ter perilo. Ima okrog 35 bolnikov, ki jih brije dvakrat na teden, striči pa mora vse bolnike — okrog 230 obeh spolov. Z ženskami nima zdaj preveč posla, ker se ne strižejo kot so se pred leti. Brivec pravi, da v štirih urah na dan lahko opravi vse svoje delo, da nima dosti dela in svoj posel opravi površno. Skoro te nikdar ne obrije, da te ne bi vrezal, če mu kaj rečeš, se pa jezi, češ: to je dovolj dobro, ker dobi v plačilo od pacientov le zahvalo. Rad bi namreč videl, da bi mu tudi bolniki kaj plačali. Nekateri bolniki, ko pridejo v zavod in imajo denar, mu dajo napitnino, to pa bi rad dobil od vsakega, čeprav ima vse redno plačano in \$50 okroglega v žepu. Brivec ima proste vse nedelje in praznike ter vsako leto 14 dni poletnic s polno plačo. Bolničarske imajo tri tedne letnih počitnic s polno plačo.
Iskren pozdrav vsem čitateljem naprednih listov. Prosveti pa želim obilno novih naročnikov!