Dobrovska gospa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zaklad Dubrovska gospa
Slovenske legende
Anton Medved
Zlata čaša
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



  Dobrovska gospa

Dviguje v dobrovskem se doli
Devici rajski hram na čast,
stoje mu griči na okoli
in temnih sum zelena rast.

Premnogi romar sem prihaja,
tolažbe božje si iščoč,
in slednji gre iz tega kraja
pomirjen, potolažen proč.

Dol z griča, z grada pa opaža
nebrojne romarje gospa;
nezadovoljno se izraža,
nad božjo devo godrnja:

Kaj v vek bi v to svetišče drli
Marijo Dobrovsko častit,
kaj v moj bi grad se ne ozrli
in mene ne prišli slavit?

Saj lepše moje je gradišče,
in jaz bogastva več imam
kot pa Marijino svetišče:
grad pozlatiti lahko dam.

In res: grad bodem prenovila,
povikšala mu bodem zid,
zbelila s srebrom, z zlatom krila,
da romarjem jemal bo vid."

In lepša grad in beli, beli,
iz zlata dela gradu krov;
da romarji bi bolj strmeli,
posrebrni se zid njegov.

Zvršeno delo, grad je krasen,
žari do sedmega gradu,
blesteč mu zid je, krov je jasen,
da lepšega ga ni domu.

Gospa na zlati stol zdaj seda,
sedeč oholo sredi lin,
dol v božji hram srdito gleda,
ko moli v njem solzeč trpin.

Gospa ošabna slave hoče,
in hoče da jo ljud slavi,
in dalje več trpeti noče,
da le Marijo rod dasti:

"Le urno, hlapci, brž v orožje,
brž s hriba jutri šmarni dan,
zatvorite svetišče božje,
noben ne sme več vanj kristjan!

Pritirajte mi rod vrh hriba,
prisiljen pride naj slavit,
če ne iz lastnega nagiba,
naj moran pride me častit!"

Prekrasno jutro v zarji vzhaja
na velikega Šmarna dan,
grajščakinja oholo vstaja
in gleda z line na ravan.

V svetisce dol zre bozje Deve,
kjer se k molitvi zbira rod,
da po Mariji zla in reve
odvzev bi većhi mu Gospod.

A joj! V svetišče se ne more,
zatvorjen je Marijin hram!
Vojaki rod ženo vrh gore,
častit gospo, ker noce sam ...

"Haha!" gospa se z lin krohoče:
"Marija, proč je slava zdaj;
odvrni rod, ce ti mogoče,
da v tvojo hišo ide naj!

Ko prej pred tabo, zdaj pred mano
poklekal bode narod v prah,
prepričati čem gnečo zbrano,
da mene ni pred tabo strah."

Po bregu rod se h gradu bliža,
od hlapcev moran gre ihteč,
a grad se v zemljo niža, niža;
ko gori so — gradu ni več.