Dobrovoljna beseda, kako naj se kmet pri odkupovavnih komisijah grajšinskih davšin zaderží, kteri se želí škode varovati

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dobrovoljna beseda, kako naj se kmet pri odkupovavnih komisijah grajšinskih davšin zaderží, kteri se želí škode varovati
Jožef Orel
Podpisano z Dr. Orel.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 26 (26.6.1850), 27 (3.7.1850)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. Namen in pomen vzdignjenja grajšinskih davšin po patentu 7. kimovca 1848.

Dan za dan vidim, kako ubogi kmetje neprav zapopadejoče opravila odkupovavnih komisij v svojo lastno in svojih naslednikov veliko škodo le vedno in enoglasno trobijo: „Cesar so dali oznaniti, de so vsi gosposkini davki proč, in de grajske gosposke nimajo nič več od kmetov terjati.“ To je resnično, in pri tem tudi ostane. Vse grajšinske davšine so vzdignjene, in grajšine nimajo pravice kteriga koli opravila ali davka od svojih nekdanjih kmetov terjati. Pa s temi besedami presvetli Cesar niso rekli, de za vse te vzdignjene davšine ne bo treba nič plačati; marveč v ravno tisti postavi, ki je davšine preklicala, namreč v patentu 7. kimovca 1848 in 4. sušca 1849, se bere pristavek, de vse grajšinske davšine so proti nekolikšnimu odškodvanju vzdignjene. Kdor tega ne verjame, naj gre k svojim nadžupanam (Oberrichter) naj si da pokazati gor imenovana patenta, in naj ju sam z lastnimi očmi pregleda in preiše, tode ju mora od začetka do konca prebrati.

Kakó bi tudi môglo biti mogoče, de bi vladarstvo enimu delu ljudstva, namreč grajšakam vse premoženje proč vzelo in ga drugim delu ljudstvu, namreč kmetam, podelilo.

Za tako varstvo pravic, in za tako slabo spoštovanje deržavnih in čerkavnih postav bi se mogel vsaki deržavljan lepo zahvaliti, kteri v deržavi iše varstva svoje osóbe in svojiga premoženja, in za to velikim potroškam vladarstva obile davke odrajtuje. Vladarstvo je postavljeno, de nas krivíce varje, ne pa de bi nam samo krivíco delalo, nas ropalo ali pokradlo. Kdor danes sosedoviga premoženja ne spoštuje, se zna jutri mojiga lotiti. – Kam bi potem takim mi vsi prišli? – Ljubi bratje! Če čmo vkup živeti, moramo vedno poglavitni nauk pred očmi imeti, ki pravi: „Kar tebi ne dopade, drugimu ne stori.“ Če se vi tega nauka ne bote deržali, če vi ptujiga premoženja ne bote spoštovali, se bodo kmalo ljudje najdli, ktere bo po vašim premoženju lakalo. Pomislite! ali ne bo to jama, ktero ste si sami kopali? ne bo to delo zvesto posnemanje vašiga slabo prevdarjeniga izgleda?

Iz tega znate lahko presoditi, de pravično, svoje dolžnosti dobro in spodobno zapopadejoče vladarstvo ni zamoglo vsih gosposkinih davkov brez vsiga odškodovanja preklicati, pa tudi vse odškodníne ne na-se vzeti. S pervim pričetjem bi bilo vladarstvo storilo veliko krivico bivšim grajšakam, ker bi jih bilo obropalo, namesto po dolžnosti njih pravice varovalo; z drugim pričetjem bi si bilo vladarstvo brezštevilne dolgove in potroške naložilo, ktere poplačati bi mu nikakor ne bilo mogoče. To pretehtaje je vladarstvo po srednji poti mahnilo in ukaz dalo: „Vsi gospóskini davki, v denarjih, v blagu in delu imajo nehati, nekteri proti milostnimu odškodovanju, drugi brez vsiga odškodovanja.“

Milostno odškodovanje obstojí v tem, de od presvetliga cesarja zvoljene komisíje po prav niskih kupih precenijo vse kmetovavske davšine v blagu in delu, in od ukupšine vsih v denar prerajtanih nekdanjih gosposkinih davkov terpí tretjino prejšni grajšak, tretjino bo vladarstvo plačevalo, in zadnjo tretjino mora kmet odškodovati.


II. Dobički, kteri izvirajo kmetam iz vzdignjenja njih nekdanje podložnosti proti grajšinam.

Iz takiga preklicanja nekdanjih gospóskinih davkov izvira kmetam dvojin neizrekljiv dobiček; pervi, de zvunaj presvitliga cesarja in njegoviga vladarstva nimajo nobeniga gospodarja, in de pred vladarsko postavo, pri sodbah in vsih cesarskih uradíjah enake pravice vživajo, kakor vsak drug ud deržave.

Pa nikar! de bi kmete to oprostenje v enakopravnost nautegama prerodilo iz dozdanjih mirnih in poštenih ljudi v razujzdance, nepokornike, ali še clo puntarje. Občutek enakopravnosti z vsakim drugim udam deržave naj nas podbada k spoznanju, de, če hočemo mirno in srečno živeti, moramo ljubiti bližnjiga kakor same sebe in drugim ne storiti kar nam ni ljubo.

Opustimo dozdanje napeto, plašno in nezaupljivo zaderžanje; bodímo si eden do druziga dobrovoljni in odkritoserčni sosedje, pomagajmo si z besedo in djanjem kot čedno zrejeni otroci eniga očeta – in takó bomo vživali vsi zaželjeni sad prave sprave.

Drugi veliki dobiček, ki vzdignjenje prejšne kmetijske podložnosti prinese, je, de je kmet sedaj gospodar vsiga svojiga pridelka, to je, de ni dolžan več tlake delati, in del svojiga pridelka in svoje priredbe drugim deliti, namreč desetine, žitnice, i. t. d. odrajtovati, de požeto žito po svoji zložnosti v kozolc zvozi, in de ni več primoran ž njim čakati, dokler se – dostikrat termastimu – desetinarju poljubi, desetino pobrati. Povejte naravnost, nekdanji podložni! ali ni to nar veči dobiček vašiga oprostenja?


III. Čmu kličejo oprostivne komisije nekdanje podložne pred se?

Vladarstvo je speljanje oprostenja zemljiš vsake kronovíne zaupalo deželski komisíi, ktere ude so zvolili en del gruntne gospóske, in drugi del kmetje; in ta deželska komisija je postavila okrajne komisije. Deželna komisija vodi vse dela in opravila, okrajne komisije pa pretehtajo nekdanje davšine, če so pravične ali krivične – zadnje koj odveržejo. – Potim odločijo davšine, ki so brez odškodovanja vzdignjene; izpeljujejo precenenje nekdanjih davšin pa tudi vsih priboljškov, ktere so kmetje od gosposk vživali, in razdeljenje zneskov, ter odločijo tretjíno, ki jo morajo grajšaki odnehati, tretjíno, ki kmeta zadene, in zadnjo tretjíno, ktera bo iz deželske kase poravnana.

Iz opravil, naloženih okrajnim komisijam, vsakteri lahko prevdari, koliko mora biti kmetam ležeče, njih nekdanje dolžnosti proti gospóskam pravično razjasniti, vse davke po zadnji veljavi v prerajtanje dati.

Zatorej se nikar ne branite okrajnim komisijam svoje prejšnje opravila pri grajšinah pravično povedati, pa tudi vse tisto na znanje dati, kar so vam grajšine pri opravilu vaših davkov ali del dajale ali dolžne bile dajati. Kdor to opustí, je sam kriv, če ga bo veči odškodovanje zadelo, kot bi ga bilo imelo zadeti. En izgled bo to zapopadno razjasnil:

– – – Nekdo napiše enimu svojih nekdanjih podložnikov po starim urbarju vsakdanjo gruntarsko tlako, ki je znesla
104 dni z konji po 12 krajc. 20 gold. 48 krajc.
104 z rokami po 4⅔ krajc. 8 „ 2 „
vsiga vkup 28 gold. 50 krajc.

Podložni ne pride na vabljenje k prerajtanju, in okrajna komisija prevdari odškodovanje po napovedu gospóske. Pri prejemi odškodniga lista vidi termasti kmet, de mu je veliko več kot tretjína nekdajniga gospóskiga davka v odškodovanje naloženo. Ročno pobaše vse svoje pisma, in jo pobriše do Ljubljanske okrajne komisije, ter skaže odkupno pismo tlake, po kterim je gospóski za vso tlako samo 10 gold. šlo.

Iz gole dobrote, ne pa po dolžnosti, je komisija v zastopnosti z gospósko odškodvanje tlake po pismu prerajtala.

Marsikteri davki stariga urbarja so tako o času prejema ali kafranja znižani, še clo odkupljeni, in take prenaredbe so v prejemnih pismih, v gosposkinih bukvicah ali pa v posebnih listih popisane. Take skazovanja prinesite sabo h komisijam, de bodo zamogle vas škode varovati. Tega pa nikar ne mislite, de je okrajnim komisijam na vašim podkrižanju ali podpisu kaj ležeče. Tretjíno odškodovanja bote mogli plačevati, takó veleva postava, ali podkrižajte ali pa ne, pridite na vabljenje ali pa ne, ali se ustite ali ne – takó zapove postava. Toliko pameti in prevdarka se vender pri vas sme iskati, de le dobra beseda najde dober kraj, – de od cesarja postavljene gospóske je treba spoštovati, jih ubogati, in jim zaupati. Kdor tega ne storí, naj si sam sebi pripiše škodo, ki ga zavoljo nepokoršine zadene, in naj pametnim ljudém nikar za zlo ne vzame, če ga nevedneža, svojoglavca, nehvaležnika, ali še kaj več grajajo.1

Dr. Orel.


1) Ta dobrovoljna beseda izvira iz brezpametne govoríce nekterih slabo podučenih in podšuntanih kmetov, ki še zmiraj trobijo, de ta patent, ki veléva, de imajo kmetje kaj plačati, ni pravi, ki so ga cesar Ferdinand dali! – Kakšna laž in zmôta je vunder tako govorjenje!! Vred.