Dobrač

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dobrač
Fran Kocbek
Spisal Fr. Kocbek.
Izdano: Planinski vestnik (1895), leto 1, številka 10, str. 145-150, Planinski vestnik (1895), leto 1, številka 11, str. 161-165,
Viri: dLib 10,dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Skoraj v vsaki deželi ali večji pokrajini se nahaja katera osamelo stoječa gora, na katero lahko dolaziš, z vrha pa uživaš krasen in širen razgled. Ime take gore hitro zaslovi, in turisti jo kaj radi pohajajo. Kar je v Švici sloveči Rigi, v Salzkammergutu z „vzpenjačo" preskrbljeni Schafberg, Rogačka Gora na Štajerskem, na Kranjskem znameniti Sv. Jošt, to je na Koroškem Dobrač, katerega novodobni Nemci tudi nazivajo „Villacher Alpe", dasi je slovensko ime prastaro.

Po slavnem Frischaufu je Dobrač „einer der grossartigslen Anssichtsberge der Alpen"[1], Rabl pa ga imenuje „Kärntens vielbeschriebener und mit Recht hochberühmter Aussichtsberg"[2].

Med Dravo in Zilo se razteza 110 km dolgo gorovje — Zilske planine, ki ločijo vodovje obeh imenovanih rek, po svoji geologični tvorbi pa spadajo k Južnim apnenim Alpam. To gorstvo doseže svojo najvišjo visokost v ostro ločenem Dobraču, ki se kot vzhodni ogel precej strmo znižuje v Beljaško ravnino.

Na severu omejuje Dobrač Pliberška dolina od nasprotne Rudniške Gore (Erzberg), v kateri so bogati svinčeni rudniki, na zahodu Čajenski graben od Rut do Čajne, na jugu krasna Zilska dolina, ki se na vzhodnem pobočju Dobrača združuje z Dravsko dolino pri mestu Beljaku. Ker Dobrač stoji na vse strani prosto, zato ima v turističnem smislu zelo ugodno lego in eden najbolj velikanskih razgledov v Vzhodnih Alpah sploh. Na dolgost se razprostira 15.5 km daleč, največja širokost na gorski planoti pa znaša 5 km.

Zahodno od Beljaka se vzdiguje Dobrač iz ravnine v stopnjah do širokih gorskih planot, slemenski greben se potem zoži, prihaja vedno strmejši in je najvišji (2167 m) v skalnatem vrhuncu, kjer stoji nemška cerkvica, v bližini na južnem pobočju pa slovenska. Od tod drži greben proti severozahodu, pada precej strmo, pred Rutami pa se končuje kot Kilzerberg (1438 m). Južnozahodno od Dobrača leži kamenito predgorje Schlossberg (1715 m) in Kuhriegel (1993 m). Pri kopališču Beljaškem pa stoji od Dobrača popolnoma ločena gora Grašlica (750 m).

Severno pobočje Dobračevo je precej strmo, na južni strani ob Zilski dolini pa stojo 4 ure daleč nepretrgano navpične skale.

Razen južnega pobočja je Dobrač povsod visoko gori obrastel s smrekovimi, jelkovimi in macesnovimi gozdovi, dasi je na planoti nekdaj marljivo pela sekira drvarjeva in gozdove pomaknila nizdolu. Na razsežni planoti nahajamo gorske pašnike, po katerih se paso konji in goved, po mnogih pastirskih kočah pa vladajo pastirji. Vsakemu popotniku kaj prijetno na uho done zvonci pasoče se živine. Radi nedostajanja vode se vender planšarstvo ne more krepko razviti.

Na obširni planoti vidiš več kotlin in kopastih vrhuncev, ki imajo svoja posebna imena, n. pr. Zwölfernock (2049 m), Höhenrain (2048 m), Eilfer- in Neunernock. Na južni strani nahajamo Pliberško planino (1802 m), Rdečo Steno (1532 m), Wabenziegel (1442 m), Goli Vrli (1290 m), visočino Storif (983 m); te vrhove pa le redko pohajajo. Volčja Jama (925 m) jo gotovo dobila ime od volkov, ki so se tudi tod v prastarih časih klatili. Na pobočjih se nahajata samo dve večji grapi: proti zahodu Thorgraben, na severu proti Pliberku pa Lanner.

Radi posebne sestave je pogled na Dobrač iz vsake doline drugačen. Iz Dravske doline vidiš skalnat, malo rogljat greben. Lepši se ti zdi Dobrač od Beljaka; od tod ga vidiš, kako se vzdiguje v dolgih stopnjah. Od daleč na vzhodu ga opaziš kot piramidast, sinji oblak na obzorju. Najimpozantnejši pa je iz Zilske doline, kjer se na 2 milji daleč vzdigujejo navpične skale do ostrega roglja z nemško cerkvico. Ta stena je čarobna zlasti zvečer, ko jo zahajajoče sonce obliva z žarečo svetlobo.

Omenil sem že, da ni na površju Dobrača skoraj nikjer vode. Pastirji si jo morajo napraviti iz snega, ako ga je kaj v kaki luknji, ali pa si jo preskrbeti iz nižave. Čuditi se je torej mnogim planinskim cvetkam, ki še vender uspevajo. Največ jih je pod Hohenrainom in Zwölfernockom po nižjih koritih (karih). Pri površnem pregledu sem videl naslednje znane planinke: Ranunculus hybridus Biria, R. montanus L., R. auricomus L., Rhododendron Chamaecistus L. in Rh. hirsutum L., Linaria alpina Dc., dišečo Daphne Cneorum L., Dryas octopetala L., Arabis vochinensis Spr., Hutchinsia alpina R. Br., Potentilla aurea L., Gentiana acaulis L., Bartschia alpina L., Linum alpinum L., Pedicularis incarnata L., Primula Wulfeniana Schott., Pr. auricula L. in farinosa L., Thlaspi rotundifolium L., Gypsophila repens L., Saxifraga squarrosa Sieb., S. retusa L., S. aizoides L., S. Hohenwartii Strbg., Soldanella montana Willd., S. alpina L. V gozdih okoli Dominicus Ruhe in še više raste Sorbus Aria L., Amelanchier vulgaris Mönch., Atragene alpina L.. Globularia nudicaulis L., Bubus saxatilis L., po razpoklinah Paederota Ageria L., po senčnih krajih Pinguicula vulgaris L. in P. alpina L., Saxifraga stellaris L., Viola biflora L. (rumena vijolica), zlasti krasni pa so Marijni čreveljčki Cypripedium Calceolus L.

Dobrač je sestavljen iz dolomitnega apnenca, ki ima po pobočju široke in dolge razpokline še iz časa Dravskega lednika; to označujejo mogočne klade, imenovane „najdenci".

Ker je gorovje razpokano, teko vode globoko; zato izvirajo močni studenci ob vznožju Dobrača. V Beljaških toplicah je celo topla voda (29° C). Kako globoko teče voda še celo pod podoljem! Vender se ne nahaja mnogo votlin in jam. Največja jama je Eggerloch, ki je okoli 300 m dolga.

Oglejmo si zdaj še razne pote, ki vodijo na vrh Dobrač. Najzložnejši pot drži iz Pliberka (Bleiberg), od koder vodi vozna cesta do vrha. Delali so jo leta 1869. in 1870. Po njej lahko prideš v 3½ - 4 urah na vrh; lahko tudi jahaš, ali se slabo pelješ. Za konja se plača 6 gld., od voza za 2 osebi pa 14 gld. Vodnik je povsem nepotreben.

Pliberk ima 2829 prebivalcev ter znamenite svinčene in cinkove rudnike. Za ogledovanje rudnikov plačaš 1 gld. Od Pliberka vodi še drug krajši pot naravnost skozi strmo deber v 2½ ure na Dobrač. Ta pot skozi Lanner je rdeče zaznamenovan, vender tako strm, da ne kaže po njem hoditi, zlasti za odhod z vrha ni pripraven. Dne 25. febr. l. 1879. se je tod utrgal plaz, ki je napravil mnogo škode in nesreče. V Blibergu in Hüttendorfu je popolnoma porušil 20 poslopij, ubil 37 ljudi in 5 močno poškodoval. Dva turista, Storf in Findenig, ki sta 16. marcija i. l. prelazila Dobrač in Lanner, sta opazovala, da je plaz nastal le vsled novega in mokrotnega snega, kajti spodnji sneg je bil zmrzel in stisnen.

Jako prijeten pot je na Sv. Duha, po katerem sem korakal s svojim dragim prijateljem R. meseca julija i. I. Iz Beljaka greš peš po rdeče zaznamenovanem potu mimo svinčene fabrike skozi vasi Sv. Jurij in Podgorje, ali pa po Pliberški vozni cesti skozi Šmartin na apnene griče, tu na levo črez Wisgelhof k Sv. Duhu, do koder potrebuješ iz Beljaka do 2 uri.

Najbolje storiš, ako se iz Beljaka pelješ z vozom ali omnibusom do gorskega letovišča Mittewald, ki krasno leži sredi gozdov, kakor že iine samo pravi. To zdravilišče je elegantno opravljeno in last grofice Langove. Tod greš na levo po gozdu navkreber do vozne ceste, potem dospeš, po vrhu gredoč, v ¾ ure k Sv. Duhu, kjer je dobra gostilnica Winklerjeva. Daljnji pot je rdeče zaznamenovan in vodi po gozdu precej strmo. V dobri uri prideš na Dominicus Ruhe, kjer se združi ta pot s Pliberško vozno cesto, ki drži v daljnjem loku skozi Freiwald sem. Od tod imaš že krasen razgled črez srednje Koroško in na prelepa jezera njegova. V ½ ure smo pri restavraciji, t. j. lesena kočica, katero je postavil neki špekulativen Beljačan, da za drag denar prodaja vodo, malinovec, vino itd., ako si žejen, ali če nimaš sam ničesar s seboj. Daljnji pot te vodi po krčevinah, po vedno redkejšem gozdu mimo pastirskih koč na veliki pašnik „Nudeltratte". Razgled se širi na Karavanke in Julijske Alpe. Pot se vzdiguje proti severozahodu ob pobočju Höhenraina; kmalu smo v zarezi med Zwölfernockom in Mittelhöhe, kjer se pešpot črez Scharten (tudi iz Pliberka) združi z našim. Pogled od tod te iznenadi. Doslej si potoval po obširnem travniku, hipoma pa zagledaš pred seboj oster skalnat rt, to je vrh Dobrača, kamor dospeš v ½ ure. Pri knapovskem križu pogledamo v deber Lanner, koder vodi pot v Pliberk. Tu so napravili mnogo sneženih priprav (Schneekörbe), da bi zabranili plazove.

Tik pod vrhom se nahajata dve veliki planinski hiši: Pliberška in Rudolfova[3], le-ta krščena, v čast rajnemu cesarjcviču. Beljaška podružnica „Nemškega in avstr. plan. društva" je mislila s početka ustanoviti delniško družbo, ki bi izdala 300 deležev po 100 gld. ter za ta denar napravila vozno cesto na Dobrač in velik hotel. Ker so nabrali le 13.000 gld. — vsekakor velika vsota — so postavili omenjeni hiši (od 1869.—1872. l.), v katerih je 40 postelj po posebnih sobah in še prostora za 20 oseb. Razen tega je tudi kuhinja s postranskimi prostori in velika jedilnica. Prej je bila to najvišja planinska gostilnica v Vzhodnih Alpah. To znamenito delo nam jasno priča, kaj se da doseči v prospeh turistiki, ako se združijo navdušeni prijatelji planin v skupno delovanje. — Zanimiva je tudi brzojavna zveza s Pliberkom. Tik vozne ceste stoje drogi z žico, katero .pa morajo vsako pomlad popraviti. Po zimi namreč sneg zmrzne na žici, in narede se debele kepe, katere žico pretrgajo, ali pa drogove poderejo.

Od teh planinskih koč imaš samo nekaj korakov do nemške cerkvice (2164.5 m), katera je precej zapuščena. Na tem mestu se je baje odkrhnil Dobrač, in izginilo je tudi jezero, ki se je tukaj nahajalo. Vsako leto je v cerkvici opravilo, kateiega se udeleži vedno velika množica pobožnega ljudstva iz sosednjih dolin. O početku cerkvice pripovedujejo, da se je tu, na skali sede, Marija prikazala pastirjem. Neka žena pl. Semler v gradu Wasserleonburškem je imela gluhonemega sina; obljubila je, ako jej Marija pomaga, da bode njen sin zopet govoril, na onem mestu, kjer se je Marija pokazala pastirjem, zidati cerkev. In zares, bila je uslišana. Ko je pa hotela svojo obljubo spolniti in postaviti cerkvico, ni dobila dovoljenja od mestnega urada Beljaškega, kateri je bil lastnik dotičnega prostora. Da bi pa vender svojo obljubo izvršila, je dala sedanjo slovensko cerkvico postaviti na nevarnem južnem pobočju planine, kjer je bila sama posestnica. Da so pripravili stavišče, so morali skale razstreliti. Cerkvico so postavili l. 1690. Čez tri leta je bil prepir z mestnim uradom končan, in tedaj so postavile nemške občine nemško cerkvico na mestu, kjer se je bila Marija prikazala, polog nje pa še poslopje, v katerem sta začasno stanovala duhovnik in cerkovnik ter so romarji imeli zavetje. To poslopje se je pa sčasoma podrlo, ker so je zanemarjali. Iz razvalin je dalo pozneje Pliberško rudarstvo nekoliko niže postaviti novo in trdnejšo biso, kateri je bila tam varnejša proti silnim vetrovom.

Pozneje se je zopet vse zanemarilo in je bilo potreba popravila. Nemška cerkev in hiša sta, dasi ju je Pliberško rudarstvo nekoliko popravljalo, že razpadali. Slovensko cerkvico so I. 1830. popolnoma popravili. Pomisliti pa je, kako težavno je bilo popravilo na toliki visočini, kajti v vsej Evropi ležita še samo dve cerkvi više, namreč: Sv. Marija na Stilfserjochu (2488 m) in cerkvica na gori Sv. Bernarda (2424 m ). Treba jo bilo vse gradivo, vsako deblo ter tudi živila za delavce 4—5 ur daleč nositi. Tudi so delavci ob nevihti komaj našli zavetja.

Največ zaslug za popravo te cerkve si je pridobil Pliberški župan Romuald Holenia, kateremu so pomagali z doneski Pliberški lastniki rudnikov, mesti Beljak in Celovec, pa tudi občini Sv. Duh in Šmartin, ki sta dali les in apno. Po nekaterih krajih so napravili cele karavane. Vsak udeležnik je nesel ali bruno, desko ali kaj druzega po takrat še težavnem in dolgem potu na vrh Dobrača.

To popravljanje nemške cerkve so je vršilo v letih 1852. in 1853. Tudi so takrat popravili planinsko hišo in jo s pohištvom oskrbeli. Glavni in stranski oltar je napravil Pliberški učitelj Janez Wasser, pri čemer mu je pomagal rudniški kontrolor I. Edellmann. Čudovito je, da je vse rezbarsko delo izgotovil omenjeni učitelj s svojim žepnim nožem. Oltarje so razložili, večje kosove naložili na 4 vozove, katere je 10 ljudi držalo, voli pa vlekli po daljnjem ovinku na planino; manjše dele je neslo 30 ljudi prepevaje po najkrajšem potu. Dne 18. julija 1853. l. je domači župnik Josip Hafner zopet blagoslovil cerkvico. Lepe svečanosti se je udeležilo nad 200 ljudi[4].

Po drugih virih so postavili obe cerkvici (slovenska je brez stolpa) v spomin na grozoviti usad Dobrača po potresu.

Iz starih časov je še omeniti, da so okoli l. 1850. imeli na Dobraču top, najbrže šestfuntnik, katerega so vsled neke stave gospodarji Pliberške rudniške družbe in neki bogat Beljaški trgovec spravili na vrh. Kadar so ž njim ustrelili, se je slišal pok nalik močnemu in zategnenemu rožljanju bližajoče se močne nevihte. Top se je najbrže po neprevidnem naboju razletel.

Na južni strani blizu slovenske cerkvice stoji lovska hišica „Holenia", v kateri so tudi nekdaj turisti nahajali zavetje. (Dalje prihodnjič)

II.[uredi]

(Dalje in konec.)

Razgled z Dobrača je razsežen in eden najslikovitejših v vseh Alpah. Dostojno ga sploh ni možno popisati. Proti jugu, zahodu in severu zreš neštevilno množico skalnatih vršacev, proti vzhodu pa gledaš ljubko hribovje z dolinami, po katerih se bleste jezera, mesta, vasi, cerkve in gradovi. Kaj krasen je pogled na obila in velika jezera, n. pr. Belo, Osojansko, Blačko, veliko Vrbsko jezero. Izmed nebrojnih vrhov naj omenim samo najbolj znane. Na vzhodu omejujejo razgled Svinjska Planina in Golovec, Pohorje z Veliko Kopo, Karavanke s Peco, Ojstrcem in Košuto; od Savinskih planin opaziš: Olševo. Raduho, Ojstrico, Skuto, Grintovec in Kočno, dalje Storžič in mnogo drugih vrhov. Na jugu se diviš nebotičnim Julijskim Alpam, v katerih se odlikujejo mogočni Triglav, Razor, Prisojnik, Mojstroka, Jalovec, Mangart, Monte Canin. Vis (Wischberg), Bramkofel ali Monte Montaccio. Na zahodu vidiš nepregledno množico vrhov Karenskih Alp, ostrovoglatih Dolomitov, Zilskih Alp in sneženih Visokih Tur. Izmed Dolomitov nas zanimajo zlasti: Monte Pelmo, Antelao, Marmelada (3434 m), Sorapis, Kellerwand, Paralba ali Hochweisstein: v Zilskih planinah osobito Unholdi, v Visokih Turah pa Veliki Klek, Grosses Wiesbachhorn, Hoher Aar, Ankogel, Hochalpenspitze, Hafnereck, Sonnbliek. Proti severu vidiš Dachstein (3000 m) in Nizko Ture, med njimi: Hoehgollig, Preber, Königstuhl. Predigstuhl, Eisenhut, in Zirbitzkogel. Na sever zreš še v del Dravske doline z Bistrico ter tudi v Pliberg z nasprotno ležečimi rudniškimi rovi. Proti zahodu pa se ne moreš načuditi krasoti Zilske doline z mnogobrojnimi vasmi, cerkvicami in Preseškim jezerom, po dolini pa se vijuga reka Žila liki srebrna nit po šareni preprogi bujnih travnikov in žitorodnega polja; na vzhodu opaziš še mesto Celovec. Tam, kjer se ti izgublja Zilska dolina proti Tirolskemu, opaziš še Oetzthalski lednik. Zares čaroben je razgled z Dobrača, katerega ne opiše niti najspretnejše pero; treba ga je videti in uživati. Tu boš strmel nad veličastnim stvarstvom božjim, v katerem si ti le majhen črviček.

Z Dobrača je narisanih že več panoram. Prvo panoramo je napravil Julij pl. Rumbold; litografoval jo je J. Rauseh na Dunaju 1. 1852. Marko Pernhart jo je potem izdelal z magnetničnim teodolitom v 4 oljnatih slikali, po 4 sežnje dolgih, katere so bile v lasti Pavla Mühlbacherja in obešene v njegovem gradu Zigulu pri Celovcu. Drugo panoramo Pernhartovo manjše mere je založila knjigarnica J. Leona v Celovcu (cena 40 kr.). Litografovan razgled, napravljen od Jakoba Caneianija, je založil F. Hofmann v Beljaku. Najnovejšo panoramo je izdalo „Nem. in avstr. plan. društvo" I. 1882. kot prilogo lista „Zeitsehrift"; narisal jo je nedavno umrli slikar Karol Haas[5], s katerim sem imel priliko na potu k Sv. Duhu se osebno seznaniti. Imena vršacem jo določil H. Findenegg, pregledal pa jih jo dr. A. Sattler. Glede natančne reprodukcije in zanesljivosti imen prekaša ta vse prejšnje panorame.

Na Dobrač vodijo poti z raznih strani. Navadno gredo turisti v Pliberg ali pa v Zilsko dolino, kamor držita dva pota. Eden vodi zelo strmo po skalovju Grada — Schlossberg (skoraj po breznih) v Čače (Sack). Od slovenske cerkvice greš po produ v mnogih in strmih ključih ob južnem pobočju, tako imenovani „Sehneide"; pri križu kreneš na levo po strminah. Drugi pot vodi pri križu na desno, potem vijugasto med pritlikovino strmo navzdol do Semmlerhütte, kamor dospeš v 1 uri. Koča leži na travniku krasno: od nje imaš prav lep razgled. To sedlo meji vodovje dveh jarkov, od katerih vodi Thorgraben v Bute, drugi pa med Kuhriegelom, Prižnico in Gradom v Čače. Strmi pot po skalovju je priporočati le izbornim turistom; po drugem skozi Thorgraben dospeš prav lahko v V 2 ½ ure v Čajno ali mimo Semmlerhutte v Čače, kjer je v bližini grad Wasserleouburški.

Omenil sem že, da se je velik del Dobrača po potresu odtrgal in pokril lep del Zilske doline. V srednji Evropi je bil dne 25. januvarija I. 1348. eden naj-silovitejših potresov: o njem naj nekoliko več objavim[6].

Soglasno po vseh zgodovinskih virih je bil takratni potres najhujši na Koroškem in Kranjskem, glavna katastrofa pa v Beljaku; a tudi Štajerska je po potresu hudo trpela. Na Italijanskem so čutili potres v Ferari, Toskani, Baveni, Trevisu in v Benetkah. V Raveni se je porušil velik del mesta, v Benetkah pa so se podrli veliki zvoniki in je ubilo mnogo moških in žensk. V Lombardiji se je podrlo mnogo zvonikov in zidov. Zlasti grozovito je razdeval potres po Frijulskem; v Ogleju se je porušila bazilika.

Z Beneškega se je potres širil skozi Alpe na Slavonsko in v nekatere dele Dalmacije. Na Tirolskem je bilo posebno razdejano mesto Bolean, kjer se je zrušilo 10 hiš in 1 zvonik. A tudi na sever je daleč segel potres; čutili so ga v Lambaehu na Gorenjem Avstrijskem, v Dunajskem Novem Mestu na Dolenjem Avstrijskem, manj pa na Češkem, kjer se ni nobeno poslopje porušilo. Iz Avstrije so se raztezali sunki na Bavarsko, Švabsko in v Alemanijo do francoske meje. Kronist Fritsche Closener je pisal o mestu Strassburgu: „Do man zalt 1348 jar an St. Paules dage nach winnahten, do kam ein erdbitem. der zu Strassburg merkelich waz und doch nicht schedelich, aber doch in anderen landen det er grossen schaden". (Ko so šteli leto 1348. na dan sv. Pavla po božiču, je bil potres, katerega so čutili v Strassburgu, a ni škodoval, vender pa je povzročil veliko škodo po drugih deželah). S Koroškega poroča Detmar, da so se pri Žabnici porušili vsi gradovi in cerkve, takisto tudi pri Podkloštru gradovi in hiše; izginilo je 18 vasi in okoli 3000 ljudi. O usadu Dobrača poročajo nam viri iz Podkloštra: „Auf St. Pauli Bekehrungstag ist der Berg vor dem Gesichte gegenüber Mitternacht (to je Dobrač) durch ein Erdbüden zerspaltet herunter gefallen, 17 Dörfer, 3 Gschlösser und 9 Gotteshäuser völlig versehütt, welche meisten dem Kloster (v Podkloštru) gehörige gewesen und selbe Güter vom hl. Otto gestiftet worden. Der Gailfluss (Zila) hat sieh auch angeschwollen und etlieh tag nicht durchgebrochen, hernach ebnermassen das Wasser schaden zugefügt". (Na dan izpreobrnenja sv. Pavla je potres razklal goro, ležečo proti severu, in popolnoma zasul 17 vasi. 3 gradove in 9 cerkva, katero so bile večinoma samostanska last in ustanovljene po sv. Otonu. Reka Zila je tudi narasla in nekaj dni ni mogla prodreti, potem pa je voda učinila škodo).

Navadno čitamo o tem potresu, da je prebit v Podkloštru stal mašujoc pred oltarjem v cerkvi, zaslišal zamolklo podzemeljsko bobnenje in, gledajoč skozi cerkveno okno, opazil, da so je vrh Dobrača majal, kakor pripogiblje veter drevo. Kronist Marian pravi o tem doslovno: „Es war um die Vesperzeit bei hellscheinender Sonne, gleich darauf aber bei mit finsterem Gewölke überzogenen Firmamente, dass Abt Florimcmd ein entsetzliches Erdbeben schauen musste". (Bilo je ob večernicah pri solnčnem svitu: kmalu potem pa so nebo pokrili temni oblaki, in opat Florimund je gledal grozovit potres). To je razumeti tako, da je bil za njegovega vladanja potres: iz napačnega umevanja gorenjega mesta je potem nastala pravljica, da je skozi okno videl usad Dobrača: tega pa nobeden zgodovinski vir ne potrjuje[7].

V Podkloštru je bil tudi samostan poškodovan; prah je ležal „zwei Spannen hoch" (dve pedi visoko). Po gozdih so opazovali, kako je bilo drevo ob drevo. V zvonikih so jeli zvonovi sami od sebe zvoniti, povsod se je slišalo vpitje in tarnanje. „So war alles ertatertt gleichsam ausser sich in Meinung es sei der jüngste Tag". (Tako so bili vsi kakor raz sebe in so mislili, da je sodnji dan). Goswin Marienberški pripoveduje, da je ob Žili nastala taka povodenj, da je požrla hiše in vasi, blago in ljudi, ljudstvo je pa bežalo na planine.

Usad Dobrača je opustošil Zilsko dolino na 11 kilometrov daljave. Česar ni pokril usad, pa je uničila zajezena reka: saj še dandanes močvari pribrežje. Ako se pelješ z Zilsko železnico od Čajne proti Podkloštru, še zdaj opaziš grobljast svet, porastel z redkimi gozdi; imenuje se Prodi ali Schütt (spec, karte).

Na Koroškem se je porušilo mnogo gradov, vasi in cerkva; zgodopisci zlasti omenjajo: Fedcrann, Kellersberg, Ortenburg. grad Sternberg, Wasserleonburg, Hollenburg, cerkevKirschenteuer. Radsberg, grad Waldenstein v Junski dolini. Z gradu Hoehosterwitz se je sesul stolp.

Bazen Dobrača se je odkrhnila tudi Grlica v Osojansko jezero. V onem usodnem trenotku se je peljalo več ljudi po cesti ob jezeru; vsi ti so žalostno poginili.

Najgrozovitejša katastrofa pa je bila v Beljaku. Detinar von Lübeck piše: „Der erdpidem zerfürt die grozzen, würdigen stat Villaeh, das si mit läuten und mit gut gänzlich verdarb und versank, das niemand lebendig auskom denn kaum vierzig mensch". (Potres je uničil veliko častitljivo mesto Beljak, ki je popolnoma preminilo z ljudmi in blagom in se pogreznilo, da ni nihče živ pobegnil razen 40 ljudi). V petek popoldne je bila ravno služba božja v veliki župni cerkvi, kjer je bilo okoli -500 ljudi zbranih. Močan sunek poruši nenadoma cerkev, da se ni niti eden človek rešil. Isto se je zgodilo pri frančiškanih v cerkvi sv. Miklavža. Po Rubeisu ni ostala v mestu nobena hiša nepoškodovana, razen malih lesenih koč. Mesto je bilo kup gramoza, vse mostno obzidje podrto; zato je Bamberški škof meščanom odpustil ves davek. V Beljaku, ki je bil tacaš znamenito trgovsko mesto, je bilo po raznih virih 5000 ljudi ubitih. Ker so ob potresu že kurili za večerjo, se je vnelo podrto lesovje, in je nastal ogenj. Iz dveh vodnjakov je tekla vroča črna voda, da ni nihče mogel ostati v bližini.

Kako težko si je Beljak po tem hudem udarcu opomogel, sklepamo lahko iz tega, da še I. 1380. ni stalo obzidje, dasi jim je škof Friderik obljubil za 4 leta denarja, gradiva in jih oprostil davka.

O tem, kako dolgo je ta siloviti potres trajal, nimamo iz srednjega veka povsem zanesljivih poročil. Trdi se, da je bilo v oni noči od 25, do 26. januvarija okoli 40 sunkov, ki so se ponavljali skozi 24 dni in noči. A že prihodnje leto dne 3. avgusta, se je zopet zelo zatreslo ob Dobračn, takisto tudi v letih 1359. in 1360.

Naj se naposled omenim, da je Dobrač tudi v narodnem oziru imeniten. Zdaj stoji kot pri rod en branik ob jezikovni meji, kajti krasna Zilska dolina je do Šmohora slovenska, severno pobočje Dobračevo proti Plibergu pa že nemško.

Vsakemu, kdor rad lagotno potuje, priporočam obisk Dobrača in Zilske doline: krasen užitek mu bode bogato poplačal mali trud ter mu ostal v živem spominu, kakor ostane tudi meni in mojemu prijatelju tovarišu.

  1. Deutsche Alpen. 3. del, 1895, str. 170.
  2. Illustrirter Führer durch Kärnten. 1884, str, 77.
  3. Beljaški planinski koči sta sedaj last Beljaške podružnice „Nem, in avstr. plan. društva", katera ju upravlja, z jedjo in pijačo pa oskrbuje grofica Langova iz Mittewalda. V kočah so poleti kuharica, natakarica in hišna. Prenočevanje stane 1.50 gld., člane planinskih društev 20% manj. Voda, ki jo 1 uro daleč donašajo, stane 10 kr., jedi in pijače po posebnem tarifu. Vodnik iz Pliberga, oziroma nosač, stane 2 gld. Iz Pliberga dospeš na vrh Dobrača v 3½ ure, iz Beljaka črez Sv. Duha v 5½ ure.
  4. J. Prettner. — Die Villaeher Alpe (Dobratseh). Mittheilungen des Öst. Alpen-Vereines, 1864, p. 245—262.
  5. K. Haas je umrl dne 2. septembra 1895. 1. v Šmolioru v Zilski dolini. Narisal je mnogo panoram.
  6. Nekoliko v dopolnilo spisa P. Seidla „Potresi na Kranjskem in Primorskem" v „Ljub. Zvonu" I, 1895., str. 551., kjer je napačno natisneno 25. februvarija.
  7. Das Erdbeben in Kärnten im Jahre 134S und die Zerstörung von Villach,, spisal prof. dr. F. G. Hann. Carinthia 1892, list 3. Po tem kritičnem viru je posneto poročilo o potresu.